Oznaka: sportklub

  • TV finta Rulo

    TV finta Rulo

    Mitja Viler je storil tisto, kar Mitja Viler stori najboljše. Naredil je finto. Svojo finto. Na svoj, poseben, mediteranski, igriv, Rulo način. Kot je bila njegova večna finta Rulo. Prepoznana, očitna, prebrana. Pa je vedno delovala. Je. Proti zadnjemu v slovenski ligi in v ligi prvakov. Zdaj je pa na njegovo novo, mnogo bolj improvizacijsko TV finto Rulo padel najprej Darko Čeferin, nekdanji dokaj cenjeni sodnik. In skupaj z njim vsi sodniki. Viler je pokrčil komolec, stisnil pest in si jo nastavil na čelo. In nekje vmes pripomnil: “Penal ko kuća”. Ja, tole je poletelo vsaj tako kot tisti šus. hapoelu. Za ligo prvakov. Bum, dras.

    Ko je oddaja Pod prečko prišla na Sportklub šele 15. novembra lani, sem spadal med tiste, ki so jo sicer pozdravili, ampak z dodatkom – ampak. Da je, žal, prišla prepozno. Motil sem se. Ne v tem, da je prišla prepozno. O, ja. Prepozno. Temveč da je prišla vsaj pol desetletja prepozno. Ne bi zaleglo niti, če bi prišla ob začetku za slovensko sojenje prelomno sezono, v kateri smo dobili VAR. Ker se je vmes stanje tako poslabšalo, sodniki tako zakokonili in zabubili v svoj svet, da smo padli v področje večdimenzionalne (nad)realnosti.

    Toda Pod prečko, ki iz tedna v teden nabira prvo ligo gostov in drži udaren tempo, je drzno uspela prepričati sodnika ali dva ali tri, da stopijo pred kamero. Z mikrofonom. Da pokomentirajo odločitve mlajših, aktivnih kolegov. Pod prečko je morda še najboljša medijska stvar, ki se je zgodila letos v medijski krajini slovenskega nogometa. Je. Bolje pozno kot nikoli. Voditelja Dejan Obrez in Miha Penko sta postala tandem, vreden pozornosti. Nogomet razumeta in to tako dobro, da znata o njem govoriti dovolj preprosto, pa ne banalno, in hkrati strokovno, ampak ne teoretično. Ker, mimogrede, vse ostalo… Od katastrofalne produkcije, slabe kakovosti slike, zamujanja pri vklopih do prehitevanja zvoka, pa do subjektivnih presoj o komentatorjih in sokomentatorjih še nisem niti prilezel. Je za kakšen drug tekst.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Ampak oddaja Pod prečko je vpeljala sodniški pogled, kar je samo po sebi dobrodošlo, vendar le do določene mere, če tam sodelujoči niso zmožni priznati napake svojih kolegov. In tako je po vroči nedelji prišel ponedeljek in zadnja situacija, ko je v nedeljo v izdihljajih že tako nore tekme Martina Kramariča žoga v kazenskem prostoru Brava zadela v roko.

    Meni je na tribuni, ko posnetka še nisem videl, novinarski kolega rekel, da si je Kramarič zaščitil neposredno obraz. Takoj sem se spomnil, kako je, iz precej bližnje situacije, to storil tudi Marcos Tavares leta 2018 v Krškem. Ko si je zaščitil obraz po indirektnem strelu. Če si ga ne bi… Bi končal v bolnici, njegov nos, najbrž pa obraz pa ne bi bila enaka. Če ne verjamete, kako trde so žoge v prvi ligi, kako napumpane… In ne, novinarski kolega ni imel prav. Ne. Se zgodi, vsi se zmotimo lahko v presoji. Tudi zlahka.

    Bolj kot sama analiza situacije, kjer ni VAR niti resno preveril, če je šlo za igro z roko, ki bi vodilo do enajstmetrovke, je presodilo nekaj drugega. Zgodilo se je nekaj, česar ponavadi ne vidimo. Zakaj? Ker sodnikov ne vidimo takrat, kadar ne zmorejo niti prisluhniti drugemu mnenju.

    In prav to je tisto, kar ponavljamo. O tem pišemo. Zaradi tega so slovenski sodniki, ki imajo neverjetne uspehe v tujini, na tako slabem glasu doma. Ker kot da niso del tega, čemur pravimo nogomet. Prav to je tisto, kar je presodilo v ponedeljkovi oddaji Pod prečko. Ravno razlika v dojemanju, kaj nogomet v osnovi je.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Mitja Viler je bil besen, ampak ni šel predaleč. Bližje mu je humor, zato je ponavljal, da je bilo očitno v VAR sobi vroče. Takšen je. Sporne situacije sprejme pronicljivo. Ima pač takšen karakter, kar je, vsaj za moj okus, dobrodošlo. Morda je bilo drugače, ker je bil za razliko od Oskarja Drobneta, ki je tisto dopoldne uradno izgubil službo pri Aluminiju, v studiu. Drobne, nekdaj odlični strelec, ki je imel die-hard logiko pri »šumarih«, dokler je to pač še šlo, je imel, če bi bil jaz na njegovem mestu, slab dan. Pa se je smejal. Rahlo cinično, kako se pa ne bi, glede nato, da je sam ponavljal in opozarjal na številne sporne odločitve, ki se, kadar si dolgo zadnji v ligi, niti ne prebijejo v forume, oddaje, analize. Ampak Drobne se je Darku Čeferinu smejal. In to iskreno. Ni se mu posmehoval. Ne. Enako Viler.

    Skupaj z voditeljema Dejanom Obrezom in Miho Penkom v studiu, ki sta dvignila nivo govorjenja o slovenskem fuzbalu na televiziji na povsem nov nivo, a sta previdno ostajala v ozadju, kakor je tudi prav, sta ostala v domeni – igre. Fuzbal je v osnovi – igra. Nekaj, kar nam je tako dostopno, skupno, dosegljivo. Žogo lahko brcne praktično vsak. Dve torbi po pouku, še s pohojeno piksno se da igrat fuzbal. Bolj vsesplošna je samo še gola atletika. In prav nepredvidljivost nogometa ter njegova izjemna razširjenost je tisto, kar ga dela za, no, nogomet. Najbolj pomembno postransko stvar na svetu. Tako pomembno, da se vsak fant lahko vpraša v malo večjem bloku ali pa kraju, če je v tem bloku ali firtlu kdo boljši od njega. Ali nje.

    Mitja Viler in Oskar Drobne sta bila takšna, kakršna sta bila kot igralca. In to ne katerakoli. Viler je osemkratni državni prvak z dvema kluboma in s 411 nastopi peti na večni lestvici tistih z največ nastopi v prvi ligi. Oskar Drobne je še vedno med dvajsetimi najboljšimi strelci v zgodovini lige, v kateri je zabil 87 golov. Gre za dva, ki tvorita zgodovino slovenskega nogometa in njune besede ter obnašanje ne le štejejo, ampak legitimno štejejo. Kar pa ne pomeni, da Darko Čeferin v primerjavi z njima nima teže. Seveda jo ima. Ob tem, da je v prvi ligi sodil na 193 tekmah, je trikrat sodil v ligi prvakov, enajst kvalifikacijskih tekem reprezentanc, 26 tekem v ligi Evropa… Tudi njegove besede in obnašanje štejejo.

    In prav soočenje v studiu je pokazalo na tisto, kar ponavljamo, opozarjamo, grajamo, kričimo, rohnimo. Nekateri pa, žal, tudi zblaznijo. Darko Čeferin je navzlic svoji ugledni karieri pokazal, kako daleč so slovenski sodnik od preostalih udeležencev. Darko Čeferin se je presedal na sedežu, ko je trdil, da je šlo za »nenadno žogo«. Nekaj, česar v pravilnikih ni. Ja, tam so pravila o tem, da se igralec »naredi večjega« in »nenaravni položaj roke«. Vse to poznamo, sodniki najbolje. Do te mere, da znajo zdrdrati vse alineje in podpičja. V nečem tako osnovnem, kot je nogomet. Kjer so, priznamo, pravila lahko tudi precej zaguljena, še zlasti kadar gre za redke, težke, sporne, nenavadne situacije.

    Foto: zajem zaslona / Sportklub

    Toda bolj kot samo pravilo in presojanje, ali bi Maribor moral dobiti enajstmetrovko – ja, ker Kramarič je umaknil glavo in iztegnil roko stran od sebe, kar se na posnetku jasno vidi, kar sta poudarila Viler in Drobne -, je štelo obnašanje Čeferina. Gledal je v prazno. Presedal se je. Kot da je imel nek notranji monolog. Seveda je to le gola špekulacija, ampak ni pa daleč od resnice, če zapišem, da mu je bilo vidno nelagodno in neprijetno.

    Taka reakcija je človeška. Ampak kar ni človeško, je način, kako je Čeferin gledal mimo vseh. Kot da se ga vse skupaj ne tiče. Jaz sem svoje povedal in – zdravo. »Vi se seveda lahko ne strinjate s tem,« je na koncu vehementno, skoraj oholo pristavil Čeferin. K temu je voditelj Penko briljantno pristavil, da fino, da obstaja oddaja, da sodniki vedo, da se ne strinjajo z njimi. Penku je šlo na smeh. Ker primarno gre za to. Za smeh. Ker to je najprej smešno, potem pa žalostno. Čeferin je ponazoril vso oholost, ošabnost, nesramnost, sektaškost slovenskih nogometnih sodnikov. Ne vseh, ampak gotovo pa tistih, ki jih prenašamo iz vikenda v vikend. Pokazal je, da smo lahko, če povzamem, še srečni, ker se ne strinjamo. Da bo pa sodnikova vedno zadnja.

    Ja, bo. Ampak na dolgi rok? Nogomet je šel tako naprej, da so sodniki dobili pomoč. Morali so jo. Da ne bo pomote: sodniki garajo za sojenje v prvi ligi, njihovo znanje je gotovo nesporno, njihov trud in odrekanje takisto. Ampak saj za to so tudi, če so v ožjem krogu, ki veliko sodi, zelo dobro kompenzirani. Sploh, če se prebijejo še do mednarodnih tekem. Toda nič ne odtehta njihovega obnašanja. Damir Skomina je, česar sami ne razumejo, zgradil avtoriteto, ker je tak karakter. In zasluženo prišel do višav sojenja. V njegovi senci pa so tisti, ki bi šli po njegovi poti, pa pač nimajo takšnega karakterja. In takrat nastopi problem. Ko sodnikom zdrsne. Kot je zdrsnilo Čeferinu v Pod prečko, ko je dvema izkušenima nekdanjima igralcema in voditeljema dovolil, da se ne strinjajo.

    Načeloma je situacija, ko se strani strinjajo vsaj glede tega, da se ne strinjajo, vsaj znosna. Načelna in spoštljiva. Toda slovenski sodniki še vedno delujejo, kot da so oni tisti, ki bodo določili pogoje za takšen razhod. Ne. Nogomet ni tu zaradi sodnikov. Pa sploh ne govorimo o kriterijih. Ker nima smisla. Ker sodniki ne razumejo, da sami z odločitvami postavljajo kriterije. Živimo v vizualnem času. Času odtisov. Roke na derbiju se ne pozabi. Niti po treh tednih. To ostane. Čeferin in taki pa bi na to radi pozabili in se sploh ne bi resno pogovarjali.

    Hvalevredno je, da je Čeferin prišel v studio. Ampak včeraj je obnemoglo in oholo deloval, kakor da ga naslednjič več ne bo. Kakor da mu je taka debata odveč. Debata, ki lahko resno odloča o prihodnjih odločitvah, ki so še bolj resne v tej stvari, ki jo itak jemljemo preveč resno. V fuzbalu.

    Toda Mitja Viler in Oskar Drobne sta z voditeljema spomnila, da je fuzbal v osnovi igra. Darko Čeferin pa je bil nelagodni obraz druščine, za katero je to kartel, služba, status, poslanstvo. Seveda je za sodnike drugače. Zanje pač fuzbal ni igriv. Čeprav je seveda tudi lahko. Sodnik ne more biti pretirano kreativen. Ne rabi pa nam dvigovati živcev in nam potem razlagati, pardon, dovoljevati, da se ne strinjamo.

    Edited in Prisma app with Gothic

    V celotni situaciji, ki jo bo podpisala odločitev disciplinskega sodnika po tekmi Maribora in Brava, je jasno, da je nastal velik problem. Da poti nazaj ne bo več. Ker je nogomet živa stvar. Navade slovenskih sodnikov, da povprek kompenzirajo eno napako z drugo… V času VAR-a tako pač ne gre. Ne moreš dobiti penala na naslednji tekmi. Ne. Ne deluje več tako. Predvsem pa je čas, da se sodniki spomnijo, kaj nogomet v osnovi je. Igra. In da stopijo iz svojih višav, iz svojega sveta, odrezanega od realnosti.

    Začnejo lahko pri svojem nekdanjem kolegu. Predsedniku Nogometne zveze Slovenije.

    P.S. Mitje Vilerja bi bilo, kot se je govorilo ob njegovem slovesu od igrišč, škoda, če bi bil le »provec« ali klasični marketingar. Ker ti so v našem nogometu daleč od javnosti, včasih tudi od medijev in zlasti navijačev. Mitja Viler je ljudski tip človeka. Za pred kamero. Ne bo vse takoj uspelo, ampak prihodnost je. Ker v primejavi z Andrejem Razdrhom in Matejem Mavričem, ki sta le korak naprej od Branka Zupana, ne pa veliko, je on res lahko pravi strokovni komentator. Ne rabi se udinjati nikomur. In ne rabi paziti na to, kar reče. Zato pa je naredil gesto, ki je ikonična. No, finto.

  • En ni noben

    En ni noben

     

    Lažje je v dvoje. Ena + ena = zmaga? Ja. In. Ne. Športni prenosi so lahko pravi znanstveni paket, če se najdeta dva, ki se ujameta. Saj veste, kemija, biologija, filozofija in to. Pa ne, ne mislimo na Gorana in Dejana Obreza, kjer gre za tekmovanje v nabijanju stila in bratskem sodelovanju. Vse odkar sta v kolektivno zavest naroda upravičeno šla neponovljiva Igor Bergant in Tomaž Cerkovnik (bržkone tudi zato, ker smo se z Juretom Koširjem in Urško Hrovat na novo našli kot nacija), se iščejo športni komentatorski pari (še posebej na nacionalki).

    Ocene, kot jih dajo pravi kavč selektorji

    Nekateri so bili tako nabriti in polni vsebine, da se Miha Žibrat in Peter Vilfan kmalu nista več mogla, ker sta začutila konkurenco. Matjaž Kek je kmalu pogruntal, da o fuzbalu ve dovolj, da lahko gre spet med trenerje, Zlatko Zahovič se je obnesel ob Ivu Milovanoviču, a kaj, ko ima nacionalka zdaj tako malo fuzbala in še tisto, kar ima… Se pa denimo Sportklub zelo redko odloča za pare (zdaj pri ameriškem nogometu) Zato smo pripravili pregled minulega poletja in zgodnje jeseni (pozimi bomo obdelali še zimsko falango) in jih ocenili kot pravi kavč selektorji. S pojasnilom: daleč najboljši komentatorski zadnjih let sta bila Rok Grilec in Uroš Valant, ko sta na Šport TV ameriški fuzbal spravila do res zavidljive gledanosti. Ju kar pogrešam. Zelo. Vsako nedeljo.

    Vikend__Dani_Bavec_4.1_hires.jpeg2
    Foto: PRO PLUS


    TOMAŽ KOVŠCA & MARTIN HVASTJA
    [TV Slovenija / kolesarstvo]

    Dovolj uigrana in zdaj že vajena drug drugega med prebijanjem po klancih Dirke po Franciji, da Hvastija gladko pove, če se s čim ne strinja. Pogosteje je to letelo na nadebudne številke Mihe Mišiča, kjer je bivši kolesar dal vedeti, kako vse to spremljajo vidijo profiči. Definitivno najbolj strokovno podkovan tandem, ki dolgometražnost (skoraj tri tedne) vzame kot šlepanje za avtom ne pa naporni klanec. In spomnimo: prispevek Davida Črmelja, ki se je z beciklom lotil vzpona na Alpe d’Huez in vmes v 11-odstotni breg še ponudil razlago, je pokazal, da športno novinarstvo ni zgolj stanje v ciljni areni z vprašanjem: »In? Kakšni so vaši prvi občutki?«
    Ocena: 5/5


    LEON ANDREJKA & NIKO MIHELIČ
    [TV SLO/formula 1]

    Vzeli bomo za primer dirko za VN Madžarske. Svetovna dirka, res, končno brez dolgčasa, ubijalski štart, Hammilton zapelje s proge, varnostni avto, kazni… Ni, da ni. In Andrejka je vse to videl, kričal, dal v nižjo prestavo in stopil na gas. A kaj ko ga je Mihelič zraven njega grozovito lomil. Od strokovnega komentatorja, ki se mu še morda oprosti zdolgočasen in monoton ton, bi pričakovali vsaj, da prepozna dirkače (hudo se je motil), še bolj pa, da ni pristranski. Andrejka ni žal nič kriv, a ocene, da bi Ališič zmogel sam več kot v tem primeru dva, niso povsem napačne. Povsem pa stoji na mestu Ališičeva kritika, da v živo lažje začutiš dogajanje. Okej, če so bili izleti v Avstralijo in Singapur pretiravanje za osiromašeno nacionalko, bi se lahko Andrejka in Mihelič zapeljala vsaj v Hungaroring.

    Ocena: 2/5

    65067191_leon-andrejka-foto-stane-srsen
    Foto: RTV SLO


    MIHA PENKO & DAMIR RADENOVIĆ
    [Sportklub / košarka]

    Nista še imela toliko priložnosti za komentiranje #junakov (kakorkoli že se ta hešteg po vseh odpovedih zdaj sliši), ampak imata svežo, sodobno, ameriško dinamiko, kakršno sicer najbolje zmoreta na podcastu Anže Tomić in Boštjan Nachbar. Na Ptuju sta proti Novi Zelandiji na začetku priprav morda preveč po fuzbalsko vzela vse skupaj in se bolj malo posvečala tekmi, vendar je stil vseeno pritegnil, kar se je pokazalo v Laškem na tekmi z Avstralijo.

    Ocena: 4/5


    MIHA ŽIBRAT & ROMAN HORVAT
    [TV Slovenija / košarka]

    Dva obračuna #junakov z Avstralci sta bila idealna ne le za Jureta Zdovca in njegovo obrv, temveč tudi, da gledalci vidimo, kaj se lahko zgodi, če nekdo ne pride v 21. stoletje. Okej, z dolžnim spoštovanjem do Žibrata, trenutno urednika športa, vendar četudi so naši v Stožicah z Avstralci izgubilo, to še ne pomeni, da mora biti komentiranje takšen zeh, da mora Horvat iz pet vlečt karkoli uporabnega. Košarka ima pač to prednost, da lahko neposredno primerjamo in še vedno sta tu Dani Bavec in Zoran Martić nepremagljiva. Ko sta Žibrat in Horvat komentirala tekmo z Latvijo, je bila njuna kemija primerna rezultatu.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO


    MIHA MIŠIČ & GREGA NACHBAR
    [TV Slovenija / košarka]

    »E, to pa je ata Nikolić!« je rekel Grega Nachbar. »Ja? Kako veš?« je vprašal Mišič. »Vem, ker sva igrala skupaj. On je igral na moji poziciji, zato pa sem jaz sedel, on pa igral.« E, to. To! To je tisto, kar manjka komentatorskim parom. Komunikacija, debata, ta dobimo končno občutek, kako poslušamo dva tipa, ki se dejansko ne le poznata, temveč spijeta kavo in tudi po prenosu debatirata in razpredata. Sveža kri sta oba, da je prav škoda, ker TV Slovenija nima (še) več košarkarskih prenosov.

    Ocena: 5/5


    JOLANDA BERTOLE & BLAŽ MEDVEŠEK
    [TV Slovenija / plavanje]

    Da ima Bertoletova svoj način komentiranja in je v športnem komentiranju to, kar je Mojca Mavec v turističnem novinarstvu, je znano. Redke so trde kritike, konkertne ocene in realni povzetki. Pa ne da bi karkoli kršila ali upogibala resnico. Ne, samo njen bazen je pač ponavadi pol poln. In ne pol prazen. Morda ima zato zdaj že lep čas ob sebi Blaža Medveška, ki pa ji nekako ne upa kontrirati, ko našim ne gre, ali pa skuša raje kar sam prevzeti vlogo komentatorja. Plavanje ni pogost šport na malih zaslonih, zato Bertoletova skuša udariti čez planke, kar šport približa, vendar… Ga ne naredi za tekmovalnega, ker zanjo nima poražencev. Tam zmagajo vsi. Morda ker se ne utopijo? Hm. Zakaj bi morali žalovati, ker Damir Dugonjič v Kazanu ni dobil kolajne, če je pa skoraj odplaval k sosedu na desni špuri? Je pač ni. Gremo dalje.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)
    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)


    BRANKO ZUPAN & KDORKOLI ŽE
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Nekdo, ki je odigral osem tekem za državno reprezentanco, težko daje resnično konkretne ocene. Pa da ne bo pomote: še vedno velja občutek, da Branko Zupan, nekdanji golman, ki je na tistih osmih tekmah prejel devet komadov, tega ne bi rad počel. Ampak mora, ker drugega ni in ker si tako nacionalka ščiti hrbet, saj ima ob sebi komentatorje, ki so (zdaj pa sploh, ko ni več niti državnega prvenstva) povsem izven forme, ko gre za fuzbal. Dvoboj z Milovanovičem v San Marinu je bil vnaprej izgubljen. Je pa Zupan uspel znervirati Katanca, kar pomeni, da ga poslušajo, čeravno njegovega mnenja ne kupijo. To je problem Zupana, prodaja, a za kupit ni.

    Ocena: 2/5


    ALEŠ POTOČNIK & GREGOR BROD
    [Televizija Slovenija / judo]

    Ko je bila glavna napoved za svetovno prvenstvo v judu ta, da Tina Trstenjak ni dobila obljubljene službe v vojski… Se prvenstvu ni ravno dobro pisalo. Pa še v času atletike in povrhu v Astani, kraju, kjer je NK Maribor končal svojo Evropo. Ampak! Trstenjakova se je vključila z mlatenjem tekmec ravno prav, ušunjala med atletiko, oglase in popoldneve. In bam! Tisto malo časa, kar sta imela Potočnik in judo trener Brod na voljo, sta ponucala v nulo. Strokovno, dinamično in ravno dovolj navijaško. Malo, ampak sladko.

    Ocena: 5/5

    Foto: SPORTKLUB
    Foto: SPORTKLUB


    URBAN LAURENČIČ & NENAD PROTEGA
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Tekma v Švici, ja, tisti hercinfarkt, ne samo, da ni bila »lahka« za komentiranje. Itak da ne. Ampak Urban in Nenad sta se povsem izgubila, še bolj kot taktika Srečka Katanca. Bolj kot sta želela, slabše je bilo. Protegin edini plus je, da umirjeno, a vseeno direktno pove, ko kaj ne štima. Težava je, da nas prepriča bolj kot dobrega starega Urbana. Ki nogomet vidi kot dve vožnji med količki. Ampak fuzbal ni smučanje. Postavitve ne postavljajo ljudje, katerih biografijo nadudlaš med tekmo. Nak. Nogomet postavlja samega sebe. In tega Laurenčič še do danes ni dojel. Da fuzbal ni tako omejen kot smučanje. In da biografije igralcev nimajo prav nobene povezave z uspehom (nekaj, kar je v nogomet na našo žalost prekopiral Igor Bergant). Tekma s Švico je samo pokazala, kako neustaljena in nepripravljena je ekipa nacionalke za veliki, pravi fuzbal. Če odštejemo, da sta imela Urban in Nenad bolj šank debato, tikala igralce in tonila nižje in nižje. Na nivoju nekaterih reprezentantov. Ali pa selektorja.

    Ocena: 2/5


    MARJAN FORTIN & MARKO ZADRAŽNIK
    [Televizija Slovenija / odbojka]

    Marjan Fortin rad komentira. Še raje pa navija. Ampak navija kot mi. Ni kavč selektor. Rad bi bil kavč selektor, v tem je finta. Muči ga, ko »našim« ne gre. Joče, ko so medalje. Njegova navezanost na Petro Majdič je presegala športne okvirje. In prav Majdičevo je, ko se je končala odbojkarska pravljica, ponudil Fortin. Že res, da je stručko za odbojko, a se s svojim sokomentatorjem kaj prida ni ujel. Delovalo je, kot da je stručko tam za mašila, za rešitev, za dodatek, ne pa za pogovor. Ker glavno besedo ima Fortin. O tem, kaj se čuti. On poroča o čustvih in to je težavno, ko ne gre. Nič ni, kot pravimo, narobe z navijanjem. Ampak Fortin je v duhu nacionalkinega športnega uredništva nekje vmes vendarle izgubil občutek za širši kontekst. Ni razumel, še danes ne razume, da bron Petre Majdič vendarle ni enak srebru (in kasneje zlatu) Tine Maze. In enako velja za odbojko. Primerjava z Majdičevo je bila nepotrebna. Boljša bi bila tista z rokometaši, ki so doma osvojili prav tako srebro. Kakorkoli že… Sam sem pogrešal Ervina Čurliča.

    Ocena: 3/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO