Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.
Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.
Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.
Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.
Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili. Prošnja pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.
Rene je v KGB-ju mahal s tisto svojo baročno pahljačo. Na kateri ima napisane štose v opornih točkah. Kako narobe, ne? Kak lahko tak poceni švinglaš no! A kateri Rene? Mislim! Pa dobro! Keri. Ja, ovi, ne! René. Renato Volker. Oni ja. Oni, ko je »zmagal« na gej paradi, prvi, kaj smo jo imeli v Mariboru. Rene. Če ste ga videli, veste, kiri je. Če niste, pa glih tako ziiiher veste, kiri je. No, ampak on ni glavna zgodba te zgodbe, čeprav je. Ker je Rene taka zgodba, da ga ne samo pride poslušat prvi bančnik Maribora. Ne ne, bančnik, ki ne govori slovensko, vsaj ne, kolikor vem. In ne samo to. Ne, ne. Tip je šel gor na oder. Mhm. Tip. Model. John, ja, John. In povedal štos. Po svoje poceni, po svoje premasten, ampak nazoren štos.
Takih in onakih »ki si te hodo« oziroma »to moraš čut« zgodb je v vsakem mestu milijon, kar pomeni, da jih je v Mariboru tri giljone. Itak. Ampak ta je vseeno v neki čisto svoji ligi. Zdaj, bojda ni prvič, sploh pa je šefa Nove KBM moč videti, kako uživa na Lentu, ženski odbojki, v mestu in še in še. Če seveda veste, kdo je.
Kajti tisti oktobrski večer, ko je imel Rene svojo drugo, em, mogoče tretjo inventuro, kar je mešanica med stand upom, komedijo in kaj-te-to-je, je John zamudil. Prišel je nekje na polovici. Sedel je v kot, blizu mize, ne nujno sam, skratka, niti ni pomembno. Kar je nujno, da veste, je to, da ga je Rene nagovoril in gladko prekinil nastop, da je povedal še par štosov v angleščini. Fer, ne? Zelo. Itak. Do Johna, malo manj do nas.
In tako zavidljivo gledam onega tipa, čeprav sem se bolj navduševal, kako sta se zdravnica Ninna in Amo Socialec režala, res iskreno – ja, to je bil eden tistih nastopov, ko si poznal vse poimensko skorajda, ker nas je bilo, da, tako malo –, pa se mi zdi model vedno bolj znan. Ampak okej. Pusti zdaj to. Tam smo bili zaradi Reneja, dober večer je imel, četudi ni mogel skriti, da je pričakoval malo več folka, še zlasti glede nato, kako polno je imel na prvi inventuri. Mogoče se je prenaglil, ampak ne preveč, saj je očitno nagovoril ravno pravi folk.
Takšen, ki gre, ko Rene vpraša, če bi se mogoče še kdo opogumil, gor na oder. In je šel. Ta tip. Anglež, Američan, karkoli že. V zlizanih kavbojkah, nezlikani srajci, slabo obritega frisa. Čisto iskreno, tip je zgledal res rockersko. Ono, tretji dan že nisem gat menjal in baš me boli.
Skoraj skočil je preko stopnic gor na oder. Mikrofon takoj obvladal. V nulo. In takrat mi možgani začnejo guglat. In rečem punci, čuj, daj, tebi signal vleče tu v KGB-ju, ne? Ja, ja, mi, reče ona. Dobro, daj poguglaj mi tole. In vtipka ime, priimek in rečem, naj gre na slike. Gre, odpre in jo vprašam, če je ta tip na njenem mobitelu nekam fejst podoben onemu na odru. Je, ne?
Ne. Me. Jebat.
John. Šef Nove KBM. Stoji na odru KGB-ja.
Brez treme, saj, kako bi jo imel, če je pa šef madafaking banke. Te že nekaj ve o nastopanju, ne? Ampak takoj sem si predstavljal naše bankirje, ministre, premiera. Okej, premier, ta sedanji, je vse to počel, haha, hihi in tako dalje, ampak nikdar tako urbano in tako v nulo. Nima tega ameriškega šlifa, i guess. Ker je stand up pač tako ameriška stvar, ne?
John ni bil dolg. V bistvu ga sploh… Ni imel. Štos je šel pa – po spominu, če je kaj favš, se res opravičujem – nekako takole.
Tip gre potovat v Slovenijo in na eni točki mu, pardon izrazu, odpade kurac. In se preplaši. Uf. Ne ve, zakaj bi živel. In gre k doktorju, najbrž v klinični center v Ljubljani, ter tam ugotovi, da lahko nabavi kako avtohtono sorto, takoj prišijejo, ni problema, ste srečni, to je edina bolnica daleč naokoli, samo povejte, kirega bi imeli. Imamo tri v hladilniku
In kaj imate?
Imamo enega iz Ljubljane, stane 3.000 evrov.
Aha, solidno, kaj še imate?
Imamo tegale, že bolj konkretnega. Ta je iz Kopra, že malo večji, ta je 4.000 evrov.
Okej, bolje, še kakega?
Ja, imam še enega, ampak je pa v zmrzovalniku. Je iz Amerike.
Ooo. Koliko pa košta?
Ameriški je 10.000 evrov.
Aha. Hm.
Že veste, katerega bi?
Hm. Mislim, da bi se za tako velik nakup moral posvetovati z ženo. Brez nje ne morem sprejeti tako velike in pomembne odločitve. Dajte mi minutko.
Tudi prav. Bom počakal.
Tip gre, pokliče in pride nazaj.
Doktor ga čaka in čaka. Okej, kaj boš torej imel, vpraša zdravnik.
Em, reče tip, očitno bom kupil novo kuhinjo.
Hahahahaha. Položil nas je. John nas je položil in bil je res dober štos, ne glede nato, ali je upravičen strah, ali se bo Nova KBM selila po združitvi z Abanko v Ljubljano in karkoli že si mislimo o tujih lastnikih, ali je dobro ali ne, o Američanih ovo ono. Kakorkoli že, nima to veze. Kar ima, je to, da je John Denhof mogoče najboljši standuper iz publike v letu 2019. In ziher najbolj smešen bankir v državi.
To je bil najbrž eden od giljavžn “to moraš čut” momentov leta 2019 v Mariboru.
Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time termin uletel na Planet TV. In njegova izvedba je točno tisto, kar rabi celotna slovenska (pop)kultura. Čeprav je bila produkcijska izvedba… No, saj ni bilo tako švoh. Ampak vseeno ni ravno najboljše, če kamere v publiki večino časa snemanjo piarovca. A kakorkoli že. Da je stand-up prišel do sem… Je veliko. Je ogromno.
Pustimo zdaj predsednikov roast ob strani. Najprej, nisem stručko za stand up. Ne samo zato, ker sem jih videl le nekaj par in imel letos poleti samoizobraževanje via Netflix in abc stand upa, na katero so me napeljali najprej pogovori v Podrobnostih, Apparatusu in naposled še v V afektu, kjer Perica Jerković dela za slovenski stand up približno nekaj takega, kar je Izidor Cankar počel za slovensko likovno umetnost. Za stand up niti ne vem, če si lahko stručko, ampak to itak ni pomembno. Ker res ni.
Vendar o stand upu je – pa verjamem še vedno, da v najboljši meri in veri – letos v svojem (pre)dolgem govoru ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo spregovoril tudi Tone Partljič, ki, če sem si dobro zapomnil, v tem ne vidi žlahtnosti, kakor ponuja komedija v gledališču. Kakršnega mi recimo nimamo, saj smo omejeni na dneve komedije, Partljič pa že dalj časa zagovarja, da bi imeli celo stavbo posvečeno komediji. Ideja, ki ne bi bila endemitska nam, še zdaleč ne. In ideja sploh ni švoh. Češ, da bi to »institucionalizirali«, kar pa – kot smo videli v primeru angažiranega gledališča, da novinarstva raje ne omenjam – nima nujno vedno »žlahtnih« posledic. Verjamem, da Partljič govori iz svojega sveta, v katerega stand up, celo tisti njegovi najbolj komercialni momenti, ni vstopil. Ker ni imel kje. Šel je okoli, na teren. Šel je… Na njivo.
In hvala bogu. Stand up je že pred časom prišel tja, kamor je letos prišel Pr’ Hostar. Po ovinku, vukojebini, okoli riti v dobro napolnjen žep. Hvala. Bogu. Stand up je v tujini – saj vem, zeh zeh – več kot le legitimna zvrst. Je bankomat. O, ja. In na svoj način to postaja tudi pri nas, le da je še vedno tudi za uveljavljene standuperje, kar sta Pižama in Perica, še vedno nadcarsko, nepojmljivo in nenadkriljivo visokoleteče, ko se znajde standup šov na tvju. Pa ne, ne kot skit, ne kot vic, ne kot to, kar je Lucija Čirović ob Juretu Ivanušiču (ki ima tisto žlahtnost, o kateri govori Partljič) žal počela na silvestrovo na nacionalki. Lucija Čirović ni znala užaliti sebe (kot je to naredil fenomenalno Pižama in tako dobil bianco menico, da je šel insultat upokojence, dojenčke, nosečo ženo, Štajerce, Korošce, Prekmurce, Ljubljančane, Gorenjce in Primorce), zato je žalila vsepovprek s humorjem, ki je tako »post-devetdeseta«: čefurji, ženske, sosedi. Zeh zeh.
Foto: Planet TV / Screenshot
Pižama je s 50 odtenki njive nivo dvignil… Na nivo barvne televizije. Pa da ne bo pomote, nič narobe z gasilskimi veselicami in tamkajšnjimi lokalnimi anekdotičarji, ki znajo popestriti zlato poroko, abrahama in lokalni žur. Hvala bogu. Tisto ima hudo daljšo tradicijo in jo neguje po svoje. Pač obstajajo pa, vsaj za moj okus, nek čas, prostor in priložnost. Komercialna televizija je za to, kar je Pižama zazipal/stiščal v slabo poldrugo uro, najbrž res idealni medij.
Škoda le, da je bil ta medij Planet TV. Seveda je krasno, da sploh ponujajo take priložnosti in vsebine. In upamo, da jih bodo še vnaprej in jim na tem mestu izrekamo poklon. Edino… Oglasi. Izvedba je bila kilava, šepajoča, majava. Najprej… Tik preden je Pižama zalaufal so imeli najdaljši prispevek o budizmu in budističnih pogrebih. Po tem se bi težko kdorkoli pobral. No, razen Pižama, ki mi je na facebooku odpisal: »Nikoli nisem imel bolj živega ogrevanja!« In ja, saj, zato pa potem toliko bolj ceniš publiko in predvsem avtorja, če zmore narediti še večji kvalitativni preskok kot Hugh Grant in Andie McDowell v Štiri poroke in pogreb.
Ampak to ni bil edini pogreb. Naslednji je sledil že po devetih minutah, ravno ko smo se prav namestili. In bum. Najdaljši blok oglasov. Takoj na štartu. Šestminutni blok, če sem dobro naštopal in čeprav kasneje nisem, se mi je zdelo, da je bil prav prvi najdaljši. Saj štekamo, tv živi od oglasov. Sploh komercialni tv, ki imajo to srečo, da imajo slabši tajming samo še na nacionalki, kjer bi naj oglasi prinašali butik, žur in razkoš(je), ne pa plače in ostalo. Vendar Pižama se je z oglasi kljub na poševno narezano vsebino dobro zobal. Zelo dobro. Morda so mu oglasi celo pomagali pri dramaturškem loku, saj je – kar za tv najbrž ni kul, za živo občinstvo pa ravno kontra – stopnjeval predstavo do greatest hits materiala, takega štofa, ob katerem so se gotovo režali tudi starejši.
Foto: Planet TV / Screenshot
Kar je bilo najboljše pri 50 odtenkov njive na tvju, je prisotnost živega občinstva iz ljubljanke Festivalne dvorane. Škoda, da so kamere (za te ni skrbel Planet TV) skorajda izključno snemali dva, mogoče tri fiksne kadre, pri čemer jim je v uteho lahko to, da so v nedeljo na dunajskem Neujahrskonzertu med publiko bolj ali manj snemali edino bejbo, ki ni imela sivih las in ki je pokazala rame (joj prejoj), odeta v brhko zeleno obleko. No, kamere Planeta so se ustavile raje na dveh pubecih, oba oblečena v modro, pri čemer je pech ta, da so večinoma posneli piarovca dogodka. Pa da ne bo pomote: Gregor Zalokar je prav zali, fejst in prijeten pubec, ki ga seveda širna Slovenija ne pozna in je ponudil ravno pravšnjo dozo doživeto prepričljivega smeha. Pa dobro, morda smo bili le mi toliko pozorni, ob preletu posnetka vzamemo besedo malo nazaj, saj je bilo več kadrov… Ampak če bi to bilo na nacionalki, bi pa seveda govorili o kuhinji.
Toda saj je šlo za kuhinjo. Seks med prahom in v moki tipa 500… Gre v anale slovenskega stand upa in vnovič kaže, da domači pridih najbolj vžge. Kot je tudi obisk Mercatorja v četrtek dopoldan ali zajebavanje Korošcev, ker ne vejo, kaj je to avtocesta. Pižama je opisal trojanske zagate iz vidika, ko se peljete iz Štajerske na slovensko (!) stran, kar je vrhunski, lucidni in krohotajoči razčefuk regionalne politike, s katero se – razen ljudi, hehe – nihče ne ubada.
Pižama je na Planet TV več kot le izkoristil priložnost, da vizualno, medijsko in vseprisotno podpiše svojo predstavo, v času katere je on še več izvedel o Sloveniji kot Slovenija o njem, čeprav je trenutno najbolje prodajani avtor, top podcaster, komik in – ko mu ostane še tistih sedem milijonink – tudi tisti prevajalec, ki pride denimo v Maribor predstaviti svojo knjigo, pa se mlada še ne najstnica sramežljivo navdušuje, ker je prevedel njeno najljubšo knjigo. Kar je Marcel Štefančič jr. v publicizmu/žurnalizmu, je Pižama v pop kulturi. Kar je po svoje seveda nevarno, saj lahko hodiš po tanki liniji med popularnostjo in naveličanostjo, s katero se je parkrat pošteno že boril Klemen Slakonja (Lado Bizovičar se tu in tam umakne), toda Pižama ima predebelo kožo (razen na trebuhu, haha), da bi vsaj v doglednem roku vse prigarano zavozil. Pa tudi če bi, saj je situacija sama po sebi že dovolj zavožena.
Foto: Planet TV / Screenshot
In, eto, čeravno smo kako zapisali čez Planet TV izvedbo (le v dobri veri, da bodo kamere in režija naslednjič morda malenkost bolje zajele duh dvorane in trenutka), so poskrbeli za nedvomno najboljšo vsebino v najbrž najbolj gledanem nešportnem tv terminu leta. In najbolj gledljivo. Včasih se da na kavču zbrano smejati brez dretja (obupni silvestrski Vse je mogoče, ki kaže, da Mario Galunič še ni našel dna), brez žaljenja (Lucija Čirović in njeni versko žaljivi štosi) in brez na silo pojočih brhkenk (brhke mladenke, ki so prepevale vse viže za silvestrovo na nacionalki). Boštjan Gorenc Pižama ima žlahtnost popkulture 21. stoletja, ki bi bil logična posledica kvantno kulturnega preskoka v 20. stoletju. Pa pri nas žal prepogosto ni. Ampak počasi, okrog, po ovinku. Skozi hosto, čez njivo, do naroda. Saj… kot deseti brat, ne?
Opomba Pižame: “Tehnično zadeve ni snemal Planet, ampak smo jim mi dostavili oddajo na ključ, delali so jo pa pobje in punce iz JocoHud prodakšns. Za vse nas je bil to prvi takšen podvig in jaz sem presrečen nad končnim izdelkom. predvsem zaradi zvoka, ki je bil doslej največkrat rak rana standupa na slovenski televiziji, saj se je tokrat publiko res slišalo. Glede dveh izmenjujočih se kadrov publike pa smo kamero proti občinstvu žal postavili prenizko, da bi lahko v face zajeli še vrste od tretje naprej. Smo se naučili za naslednjič. Zalokarja v prvi vrsti sem pa zakrivil jaz, ker sem med Uroševim ogrevanjem ugotovil, da je v prvi vrsti en stol ostal prazen, in sem ga lastnoročno napotil tja. Se je pa fino smejal. In predvsem iskreno.”
