Oznaka: tokio 2020

  • Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj.

    Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v četrtfinalu in gremo domov. »Ne, da je veselje zadržano,« je rekel v mikrofon TV Slovenija v Tokiu. »Ful sem utrujen.« Kot da se bo zdaj, zdaj vlegel.

    Nato je dobil še vprašanje za torkovo četrtfinale: raje Italijani ali Nemci. Prle je deloval, kot da je samo še potreben masaže, postelje in prostega dneva. »Edina želja je, da ostanemo zdravi,« je še dahnil. In postal. Za hip. Ne zato, ker bi moral prijaviti še kaj smešnega. Čeprav je to on. Prle, ki zadeva trojke »s parkinga«. Prle, ki se vedno reži. Klemen Prepelič Prle. Postal je, pa prijavil. Ne, ker mora, ne, ker je prav. Ampak ker lahko.

    »In da bom imel še jaz danes malo sreče pri kartah!«

    Nasmeh, vreden vsaj četrfinala, čeprav se je bleščal kot medalja.

    In oni? Ah, oni. Ja, oni pa še kartajo. V prostem času. Za zabavo. Ker jim ta triler, imenovan košarka, pač ni zadosti. Oni kartajo, da je še malo bolj napeto. Pa snemajo, kdo bo na treningu žogo čez celo igrišče brcnil v koš. Ja, brcnil. Ne, preden vprašate, ni Luka Dončić. Nogometna zveza Slovenije je na spisek dodala Eda Murića. In Dončić? Ker on te bo namazal v pingpongu. Njim je vse to fajn. Nikdar dovolj. Njim. Skupaj. Množina.

    Dihamo? Še dihamo? Komaj, samo po zmagi… Taki zmagi? Vsaj ne sopemo. Bila je ena tistih tekem, saj vemo, kakšna. Tekma, ki je prestavila nedeljska kosila. Tekma, ki je v nedeljo preganjala sobotnega mačka. Tekma, ki je donela v kampih, apartmajih, hotelih, stanovanjih, hišah.

    Gledaš, za vsak slučaj preračunaš, kam bi zabrisal tv skozi okno. Hkrati pa še veš in nekje globoko v sebi upaš. Da kaj pa če. Čeprav pregovor pravi, da je upanje tisto, kar te ubije.

    Gledati tekme slovenske košarkarke reprezentance je zabavna reč. Dokler ni. In predvsem, kadar gledamo te tekme, kakršna je bila ta še sveža s Španijo, v bistvu ne gledamo v ekran. Gledamo v ogledalo. Povej mi, kaj komentiraš, in povem ti, kdo si. Kdo od nas ni bentil? To ni vprašanje optimizma in pesimizma in koliko vode, da je v kozarcu. Kozarec je že odletel v steno, samo v bistvu ni, če pa bi, ga takoj zložiš nazaj in se opraviš, ker veš, prekleto veš, da ni konec. Ne samo dokler, kakor rečejo v operi, debela gospa ne zapoje, ne dokler ni zadnje sirene, ne vse do tedaj, doklej nisi prepričan, da res ni več možnosti.

    Slovenija ima, vsaj v košarki, še vedno nekje možnost. Kako, od kod, saj niti ne veš. Končno malo prednosti, vsaj piškava točka bolje kot nič, pa kar naenkrat spet zaostanek. Ko stiskaš pesti, grizeš nohte, preklinjaš komentatorja, sodnike, trenerje, košarko, vreme, se skoraj skregaš z vsemi okrog sebe in še s sabo, pa je zaostanek izničen, zdaj bo, zdaj nam bo uspelo, skupaj, v prvi osebi množine. Pa spet nove trojke, novi favli, nove izgubljene žoge. Začetek prve četrtine slab, začetek tretje še slabše.

    In Luka Dončić, fant, s katerim smo zmagovalci še, ko jemo isti sendvič kot on, je imel relativno slab dan, čeprav njegov slab dan je tak, da ima tri osebne napake v prvi četrtini, pa doseže dvojni dvojček nekje nevidno vmes, ker pobere vse skoke. ena podaja več, pa bi imel trojni dvojček. Ampak saj je rekel, da ni šel v Tokio po rekorde. Osebne gotovo ne. Podajal je, ker mu kaj drugega ni ostalo. Španija je skušala narediti vse, da bi nekdo pri nas dobil potrditev, da brez pravega Dončića ne more Slovenija premagati niti Madžarske. In so naredili vse. So. Dejansko. Samo potem je bil čas, da najdejo svojega Dončića.

    E, ko je šlo najbolj zares, ga niso našli. Večni čudežni deček Ricky Rubio je zgrešil ključne mete. Saj vemo, tiste, ko zapremo oči, ker si tega ne bomo delali. Ne bomo si delali grdo, ne? Saj slišimo, ko pade v mrežico. E, ni.

    Slovenija pa ni našla novega Dončića. Ni ga rabila. Ker Luka Dončić za to reprezentanco je, pa naj bo tak kliše, stereotip, arhetip, karkoli že, slovenski Luka Dončić je celotna reprezentanca. Žiga Dimec je danes vsem tistim, ki so s prstom kazali nanj, da kot orjak ne more niti »kucnit«, pokazal, da ne le, da zna zabiti, ampak da si lahko gremo to vrtet. In da doseže koš, ko je najbolj treba. Morda Jaka Blažič ni imel dobrega dne v napadu, ampak v obrambi je šel Špancem strahovito na živce. Pa vsi odprti meti, zgrešeni na obeh straneh, ko smo mislili, da če ne bo trojk, vsaj ne toliko kot španskih, nimamo kaj upati na zmago.

    Pa smo upali. Nekako, nekje. Po dveh tako suverenih zmagah nad Argentino in Japonsko, ko je bila glavna dilema, no, vsaj na koncu, bili sta konkretni tekmi, kdo bo dal za rundo, ker je dosegel stoto točko. Potem pa pride taka tekma. Kot je bila ta s Španijo. Kot da bi vedeli, da nam Španci, ki so nas povozili na poti do groznih kvalifikacij za SP, kjer se nam očitno niso povsem oddolžili za polfinalni poraz v Beogradu 2017.

    Bila je… Evropska tekma. Na taki tekmi ne moreš prodati hot-doga, skočiti po pivo, poklicati kolega. Ali likati, obešat perila, čeprav, ko je sila, ko je tako napeto, nekateri gremo obešat perilo. Vsaj vmes, med minuto odmora, medtem ko veš, da bodo sodniki šli gledat tv in bodo poskrbeli, da ti ne boš več gledal tvja.

    Nak, še tvitnit nimaš časa. Hop, pa je že spet nekaj narobe. Pa favl. Pa avt. Pa se žoga odbije narobe. Pa prestop. Pa prosti met ne gre not. Pa sodniki, o sodniki, ki vedno, kadar smo zadaj, sodijo proti nam. Pa kriki, zakaj ni menjav, zakaj ima Dončić tri osebne v prvi četrtini, pa zakaj Prle včasih s parkinga, potem pa niti zicer ne gre noter. Pa izgubiš upanje, eh ne bo, lepo je bilo, bomo nabasali na Američane, saj to ni nič slabega, prve igre, ohoho, nobenega z Balkana ni tam, saj ni skromno… Ampak ne. Pride ekipa. Dončić je sedel. Med reklamami nam je govoril »mažemo zmažemo«. Pa so Španci mazali naše. Dobro, ne pošteno, ker je bila tekma, kjer je šlo toliko mimo.

    Ker tako je, ko res šteje. Pa je bil le skupinski del na tekmovanju, kjer še res ne vemo, kdo je najboljši. Američani bi naj bili, samo kaj je bilo tisto proti Franciji?

    Tekma, ki nas je spomnila, kakšna drama, infarkt, travma je lahko tekma slovenske košarkarske reprezentance. Kot da smo nekje vmes že pozabili na vse tiste krute drame. Ko so medalje šle mimo nas, v kaj, dveh, treh dneh. Ko si je Jure Zdovc drgnil obrv, mi pa z nohti lica. Ko je bilo konec, še preden se je začelo, ker se je preštevalo, kdo pride in kdo ne. Vsa tista prazgodovina od tistega meta Zdovca, ko se je žoga kotalila po obroču, pa Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Zdaj pa… Celo tekmo zadaj, na koncu pa Edo Murić zabije še trojko, ko Špancem nikakor ni bilo jasno, kje so zapravili skoraj dobljeno tekmo. Muriću so žogo dali, češ, na, malo jo imej, počakaj, da mi pogruntamo, kako in kaj.

    Proti Sloveniji ni kaj gruntat. Ker naj gre toliko skoraj vse narobe… Se na koncu izide. Skoraj komot. Za objem, za slavje, za zgodovino.

    Pa je bila »le« tekma v skupinskem delu. Ampak prekleto pomembna tekma. Proti svetovnim prvakom. Ki so bili šokirani. Oni so bili še pri vprašanju, kako, če pa je imel Donke tri osebne. V prvi četrtini. Slovenija je bila spredaj, skakal je Dimec, skakal je Mike Tobey, skakal Aleksej Nikolić, ki mu v napadu ni šlo, a je tudi on zmajal kolena Špancem.

    Slovenija je v četrtfinalu olimpijskih iger. Kot nosilec. Kot ekipa. To je njena največja odlika. Košarka je, na tej ravni, pač ekipni šport. Vedno bil, vedno bo. In morda ta košarka ni lepa, nima veliko vrhuncev, ogromno je napak. Ampak tako košarko si pač zapomnimo. Jo imamo radi tudi, ko ona prekleto fejst nima rada nas.

    In jo bomo imeli spet radi v torek.

  • Vožnja na večnost

    Vožnja na večnost

    Ni se ustavil. Ne. Ker se najbrž niti ni mogel. Vozil je dalje. Ni pedalkal, ker je lebdel. In ni vozil on. Vozilo je življenje. V disciplini, imenovano življenje. V vožnji na večnost. Kjer je dohitel in prehitel usodo.

    Ker v življenju so vzponi in padci. Nihče tega ne pooseblja bolj(e) od Primoža Rogliča. Padel je v Planici. Se vzpel kot kolesar v času, ko se je v slovenskem kolesarstvu zdelo, da Andreja Hauptmana nihče ne bo niti približno dosegel. Pa prva etapna zmaga na Touru. Ko smo se bali, da ja ne bo padel, tam, dol po bregu. Ni.

    Ko je bilo vse skoraj nared, kot scenarij filma, za katerega misliš, da veš, kako se bo končal, je lani na Touru klonil čisto na koncu. Vse je bilo pripravljeno zanj. Pa je prišel Tadej Pogačar. Ravno on. In ga čisto na koncu v samem finišu, brutalnem kronometru tja gor v tiste klance, ugnal. Mu slekel rumeno majico. Objela sta se, zgodovinski objem, tako prekleto sladko kisel, grenko sladek, prijetno krut in kruto prijeten. Zakaj ko nekdo zmaga, nekdo izgubi? Odgovori so bili debate o tem, kdo bi naj bil športnik leta.

    Roglič je storil kaj? Ni bentil. Bil je razočaran, ampak skušal je biti vesel za Pogačarja. Kako ne bi bil. Vsi smo bili. Za oba. Ampak zakaj so eni filmi tako… Je to sploh realno življenje? Boljše od vseh filmov? V času, ko se biografije berejo bolje od fikcije? Pa je pedalkal naprej. Klasike. Pa Vuelta, o, njegova vuelta, vamos!

    In je prišel, končno, nov tour. Da zdaj pa bo. Pa ni šlo narobe. Ne, ne. Šlo je v tri krasne, za vse kletvice planeta. Roglič je tisti kolesar, ki je stalno počohan. Človeka bi lahko hansaplast najel. Odrgnjen od pete do riti od komolca do glave. Pa je še grizel. Padel enkrat. Ne. Padel dvakrat. Mogoče še… Je vendarle uvidel. Pač. Še eno leto. Še eno. Pa še eno. Odstop.

    Kdo od nas ne bi obupal? Rekel, veste kaj, hvala lepa, saj bom pedalkal, samo… Pa gledaš koledar in si rečeš, ah, saj pridejo še olimpijske igre. Ta za kolesarstvo kruta priložnost, čeprav morajo šport obrniti na glavo. V bistvu skoraj ni fer. Zakaj ne bi, recimo, vozili vsaj en podaljšan vikend? Pa kronometer vmes? Ne, ker ne.

    In je šel. In v soboto spet. Spet vse narobe. Bolečina, krči, groza. Odstopil je v Franciji in šel trenirat za Tokio. In treniral je. O, je. Grizel, verjel. Pa je na sobotni dirki… No, vozil svoje muke. Polanc je dvakrat padel, res je, je pa Tratnik storil vse, da je Pogačar prišel do brona. Bil je v ozadju, zadnji dajal izjave, strto gledal, kako spet gre vse mimo njega. Pa ravno njega. Zakaj nekateri storijo vse, pa ostanejo zadaj, ko najbolj šteje?

    Ne. Ne tokrat.

    Prišla je sreda. Prišel je dan, ko ni moglo več nič zaviti narobe. Kronometer. Da ni specialist, ampak da včasih pa da mu uspe. Uspe? Nažgal je vse. V nekem drugem športu. To ni bil kronometer. Ne zanj. On je vozil življenje. In življenje je popeljalo njega.

    Zato se ni ustavil, ko je prišel cilj. Morda ni bil prepričan, katera je ciljna črta. Ker kot da te črte nikdar ne bo. O, pa je bila. Prišla je. In ko je prišla, drugi ne da so ostali zadaj. Imeli so svojo dirko. Pobegnil jim je davno, le sebe je moral uloviti. Svoj trenutek, svoje ravnovesje, svoj gigantski talent.

    Primož Roglič je v Tokiu pokazal, da so v življenju vzponi v Alpe in Pireneje ter odrgnjeni, grdi, neuigrani padci. In postal skoraj pregovor, rek, frazem. Roglič presega besedo feniks. Je dokaz trdoživosti. Dela. Odrekanja. Upanja. In ves čas pred našimi očmi. V javnosti. Kjer je bolečina spektakel, spektakel bolečina. Tu, ves čas pred nami. Odrgnjeno meso, nikdar srce.

    Olimpijski zmagovalec, ki je zmagal v disciplini, imenovano življenje.

  • Bron? Ker gre v Idriji vse v klanec!

    Bron? Ker gre v Idriji vse v klanec!

    V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec.

    Zvenim, kot da sem doma iz ravnice. Nisem. No. Maribor je recimo na ravnem. Vpet med Kozjak, Pohorje, Piramido in Kalvarijo, ampak od tu dalje pa je potem res ravno. Ne ravno dolgo in daleč, ni ravnica »do kamor pogled seže«. Ampak ja. Je ravno. Vsaj ko enkrat prideš v Idrijo.

    Prvo, kar te podučijo, je to, da te ne bodo ničesar podučili. Idrijci ne kažejo kazalcev in ne dajo občutka, da si se sploh kje zmotil. Eh. Neko specifično flegmo premorejo. Skoraj lenobno, ker kako kako bi si pa drugače razložili, da gladko puščajo vse po spisku v prvi osebi. Slovnica, ja, vem, zlomi možgane, pardon, možgan, ampak Idrijci to drugače sklanjajo. Daj mi žoga. Ne žogo. Žoga. Ni mi delovalo kot vokativ, ki nam Slovencem edinim manjka med skloni v slovanskih jezikih. Ne veste, kaj je vokativ? Če se vaše ime konča na samoglasnik, kar skoraj ziher se, potem ste kdaj slišali »Jašo, Majo, donesi mi…« No, to ni to. Idrija ima svoj jezik. Pa pustimo zdaj, povrhu, še tonemščino. O, bog. Joj ne.

    Ker Idrija je preprosta. Ni, ampak je. Ker, in to je drugo, kar ti ne povedo, ampak tolikokrat navržejo, da ti je jasno, da ti želijo nekaj dopovedati, Idrija ni Idrija. En i preveč. Idrija je pač kraj, ki sta v bistvu celo dva kraja, ampak Idrija je skratka kraj, ki nima prostora za dva i-ja. Ali tožilnik.

    Idrija je en tak kraj, ki sta v bistvu skoraj dva kraja, ampak kraj, kjer je naglas odraz ljudi. Zdaj, to se sliši res ne pretirano spektakularno. Vem. Ampak Idrijci niso robati. Pa nočem zdaj zganjati dialektoloških stereotipov. Če pa že, bi se dalo vleči vzporednice s, kaj pa vem, Korošci. Nasmejan folk, tam, kamor sonce pol leta zares ne posije. Ampak Idrijci so res drugačni. Sam sem imel izkušnjo, da me je tja popeljala družinska naveza, ker se je fotrov sošolec in cimer pač preselil tja. In sem, ne vem zakaj, v prvem letniku sam navijal, da bi šli tja na izlet. V Idrijo. In smo šli.

    V vse sem se zaljubil takoj. Ne vem, zakaj. Pa imamo sorodnike še kje, ampak tu pa ni šlo za družinsko vez. Morda zato. Idrija je bila v šusu, tistega majskega dne leta 2001, kakor odkritje. Prideš v kraj, kjer bi naj že vse izkopali, vsaj živo srebro, pa intelekt, pa kregarijo, pa favšijo med dvema top firmama, ki se bockata ravno tam, o kako slovensko, ampak se ti zdi, da si nevede in nehote ratal odkritelj, rudar in jebiveter v enem.

    V Idriji so, to je prvo kar sem opazil, vsi nekako nasmejani. Ne na silo, ne v tja en dan, ne kar tako. SO nasmejani. Iskreno nasmejani. Imajo malo, kaj pa vem, daljše, ozaljšane, izrazite obraze. Malo daljše nosove, kaj pa vem. Ampak smejijo se na glas in smejijo se še preden veš, da se bodo nasmejali. Imajo enega tistih… Folklornih nasmehov. Potica, kozolec, lipa in idrijski nasmeh. Bam. V Logarski dolini so naredili reklamo, v Idriji so naredili smeh.

    Ker ko sem nato izsilil, da sem v Idrijo šel kar sam, v drugem letniku, je bilo, kakor da bi letel kamorkoli. Res. Ne Inter-rail pa vlak pa Evropa. Ne. Šel sem iz Maribora do Ljubljane z vlakom in nato z avtobusom do Idrije. Seveda sem, ko se je še dalo in hkrati ni smelo, joj ne, spil tam enkrat pred poldnevom, v prestolnici, eno pivo. Ali mogoče dve. Ker pač. Ker lahko. In seveda te je scat tam nekje za Logatcem. Ko gre cesta v ovinke in telefon v prazno. In si šel do voznika in prosil. Nisi grozil, čeprav je bil plan b, da bom scal v vsakem primeru. In je ustavil. Redno linijo.

    Bilo je za prvi maj 2002 in v Idrijo sem iz Maribora prišel sam na oddih od vseh neuspelih pecanj. In uletel v kraj, kjer bi se skoraj moral počutiti kot zvezda. Saj nisem bil. Seveda ne. Nočeš imeti tistega filinga. Ja. tistega. Da si prišel iz velikega mesta v manjši kraj in si že zato velika zvezda. Eh. Ravno kontra. Meni so oni bili zgodba. Svoji gostiteljici, ki je bila prelepa, da bi bila dosegljiva, sem dolgo predel svojo biografijo. Tako dolgo, da smo prišli spodaj od grada pa nekam tja do Swenaka ali kje že. vem samo, da smo hodili dolgo. Vem tudi, da mi je nekdo povedal, kaj moraš vtipkat, da izveš, koliko imaš porabe na takrat komaj sveže nastavljenem mobitelu na naročnino. In kako peš skrit številko, kar, mimogrede, deluje še danes. Ne,da bi rabil, ampak deluje.

    V Idriji si dobil občutek, da si bog. Takoj. Ker ko so ti ljudje šli, so res šli. Ni bilo pavze. Nisi bil ravno bog, ampak… Na poti do boga. Pa veren ali ne, v mojem primeru slednje, si verjel. Moral si. Ker slej ko prej si moral nekam, kar je šlo v breg, v klanec, v tri krasne, navkreber. Pa gremo tja, imajo neko zabavico. Okej, kako daleč pa j….? Preden si vprašal, si lazil gor. In tako dalje. Sploh pa, urbani mit pravi, vsaj sam sem si ga zmislil, da v Idriji imajo par blokov, ampak do drugega nadstropja ni nihče doma. Ker ne zmorejo biti v pritličju. Ni v DNK-ju.

    No in tako sem šel na najvišje kresovanje. Morda sem zgodbe pomešal in sem bil leto poprej ali kakorkoli. Ampak vem pa, da v Idriji gotovo še kdo pomni Mariborčana, ki je tako prikupno vprašal tako nemogočo neumnost. No, zanje. Kajti… Šli smo kresovat, nekam privat, vsi najbrž mladoletni v času, ko je Noč in dan dejansko upravičil ime trgovine in v Idriji so jo imeli, in ko sem vprašal, pač, ker firbec, kam gremo, so mi prevedli v knjižno »ni daleč«.

    Če bi bil dripec, taki, pravi štajerski, bi itak gušil, ne, če je še daleč, ampak če smo že tam. Ker to je najboljše vprašanje. Tako. Post-filozofsko. Smo že tam, čeprav še hodijo tja. In to ni bila hoja. To je bilo jebeno planinarjenje. In okej. Hodiš in hodiš in plezaš in rintaš in … Da bo… Ker ti vmes kdo navrže, da tam zgoraj pa… Je kraljestvo. Je bog. Je vse. Ampak ko pravim, da rintaš in plezaš… Res mislim na to. Greš po cesti. Desno reka in levo gor samo, em, gor. Skale, vzponi, ono, to so morali geodeti odobrit, da ne pade na cesto. In kam gremo mi? Ja kaj sprašuješ, tu gor.

    In smo šli. In hodili. In lazili. In planinarili. Dereze v maju, če bi bil poet. In tako, končno, po treh baznih taborih, kjer si dobil kaj za pit, smo prišli na vrh. In zdaj… Vrh je bil… Em… Pogled je bil soliden. Pač klasični kvartet: hrib, reka, cesta, hrib. Samo iz malo višje perspektive. In okej,ni slabo. Samo ni pa ravno, da, em, bi videl morje, Triglav, stadion Mure, Ljudski vrt. To pa ne. Ampak okej. Potem pa sem bil pogledal, se ozrl, kam smo mi to lazili. S flašami, netrezni, čemu. In plac je bil, ne lažem se, velik… Kaj pa vem. Za eno špajzo. Balkon. Kopalnico. Par metrov. Pet krat pet? Mogoče? In tam že itak nekaj folka. Pa vse bi še šlo, če ne bi vse skupaj viselo. Pač… Navzdol. Kot da si se zicnil, pa… Te je bilo strah, da boš zdrsel dol na cesto. Vaaaaaaaau.

    Ampak tam zgoraj, nekje med oblaki in ognjem, je bila Idrija v svojem bistvu. Nagužvani in naphani. S trenutkom. Idrija je delovala že spodaj, kot da je vse možno. in je bilo. Za fanta iz Maribora? Dijaka? Žgoljavega? Kot da je možno vse. Ne, da bi ratalo vse, da bi vse rekle ja. Ampak odgovora ne nisi slišal. Ne mislim od punc. Ampak Idrija ne reče ne. Nikdar. Ne vem, kaj rečejo v zameno, ampak ne zagotovo ne. Takrat vem, da sem znal kitaro igrat ravno komaj, par akordov, na posluh in spodleteli talent, pa sem v roko dobil ravno jaz razglašeno klasično kitaro, debel vrat, ki je za moje čevap prste še danes prevelik izziv… Ampak ko je nekdo rekel, daj, glej, na to zaigraj, pa je bil Metallicin komad Unforgiven II, ki ga še sploh nisem slišal, ja, narobe, pa sem brenkal… Je nekdo ugasnil vse skupaj in rekel, če znam By the Way od Red Hot Chili Peppers. uvod sem nekako zglumil in … Za kar si moral v Mariboru garati mesece, da je potem itak bil ne, je tam bilo…

    Kaj naj rečem. Idrija je tak kraj. Pravijo, da se poseda. Pa se ne. Za mene se bo vedno dvigoval. Ne samo zaradi nostalgičnih dijaških let. Ampak zaradi tega, kakšna je. Pa ima vsak kraj svoje fore, finte, lokalne antijunake. Vedno bi lahko bilo bolje. Ampak Idrija? Je nekaj kakor nasmeh kar tako.

    In takšen je bil obraz Jana Tratnika v soboto, 24. julija 2021. Kolesarja, ki je šel na drugi konec sveta, da je tam zlomil pljuča favoritov. Samo zato, da se je nekdo drug pripeljal do medalje. In se nato v cilju smehljal. V pristni, nasmejani, to-smo-mi idrijščini. Drugi so iskali bidone, gele, maserje, kisik. On pa… se je še smejal. In puščal predmete v imenovalniku. Ker je tako tudi prav. Olimpijec, ki je v športu, kjer je žrtvovanje samoumevni del (posla), na olimpijskih igrah žrtvoval sebe. Za skupno dretje, veselje, slavje.

    Najlažje je napisati, da je tak človek lahko prišel samo iz Idrije. Tiste Idrije samo z enim i. Saj tisti ovinki… So narejeni zato, da rataš kolesar. Pa so imeli košarko, tudi tudi. Ampak Idrija… Se je žrtvovala še enkrat več. Kraj, tako lep, s takimi ljudmi, ki se poseda zato, da smo nekdaj tudi lahko vedeli, ali imamo vročino. Pa pustimo živo srebro, ki ga že doooolgo ni v termometrih.

    Jan Tratnik je pokazal, kako dragocena, posebna, različna je Slovenija. Tista skoraj spregledana. Ampak ko enkrat v Idriji nekoga, ki reče, da je z »govcev«, popraviš, če je »z Bovca«…. Se ti smejijo, o, cel večer, poletje, leto, ampak se smejiš skupaj z njimi. Ker si prikupna napaka in napačna pripnost. Za to gre. Za skupnost. Za razumevanje. Za klance. Za nasmeh, vreden skupnega uspeha. Pa četudi je ta za koga drugega. Idrija je zame vedno kraj, ki bo, oh, kako slabo prepoceni in presladko, daleč od avtoceste, ampak blizu srcu.

    Tadej Pogačar je dobil medaljo na današnji dan, ker je noro dober kolesar. Šport, ki je neizogibno kolektiven – razen če vozijo na čas, kjer so si še komaj podobni. Pogačar ni dobil brona, ker je Jan Tratnik sto kilometrov garal pred nacijami, ki so si šle same na živce, ker ne vodijo dirke. Dobil je bron, ker je kolesarstvo tudi ekipni šport.

    In dobil je medaljo… Ker gre v Idriji vse v klanec.