Oznaka: tv

  • Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Poklicani: serija, ki je skoraj najboljša. Ni pa za vse. Joj, ne.

    Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.

    Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.

    Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?

    Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.

    No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.

    Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.

    V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.

    Zajem zaslona: TV Slovenija

    Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?

    Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.

    Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.

  • Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Bilo bi skoraj prelahko. Ono. To pa res lahko vsak. Sedeš za tipkovnico, prisloniš komolec, rigneš ali zaspiš in se že kar samo od sebe napiše. Kajti nič, ono reeees nič ni lažje napisati, kot to, da ti gre Vid Valič na živce. No, na živce. Ne ravno na živce. Vid Valič… Je tip, ki… Skoraj se ne da najti pravih, izbranih, primernih besed. Za to se moraš potruditi. Res potruditi. Ne moreš kar nekaj ukucat v fran.si. Že zato, ker se on tako prekleto trudi. Da ti gre še bolj na živce, da ga že iz spoštovanja skoraj nekaj kakor moraš imeti rad. Da ga prav, ono, rad nekaj kakor mrziš. Zato ne bi bilo pošteno, da bi tipkaril in pisunil, kako gre Vid Valič na živce na povsem nov način.

    Do zdaj. Do serije Vse punce mojga brata. Ko je postal skoraj Phoebe Buffay. Še ena tistih Voyo zadev, ki jo moraš videti v celoti, da lahko vsaj približno poštekaš. Iz pilota pač dobiš premalo. Vsekakor ne prilezeš do izvrstne kemije med Valičem in Beti Strgar. Ko energija, seksapil, dajta-se-že-dol navijanje kar šprica. Torej med Vidom in Kiki v seriji, ki ima ravno dovolj kratke 20-in-nekaj minutne epizode. Dvanajst delov, ki bi jih lahko bilo tudi deset, ampak nič zato. Vse punce mojga brata je gledljiva stvar. Večinoma precej zabavna. Ko se enkrat navadiš. Ker ko gledamo slovenske serije, pač malo traja. Razen če greš na Voyo gledat serijo za serijo. Potem ti pride v kri. U, zelo. Ampak o tem kmalu. Ker sicer bi bila hitra ocena, da Vse punce mojga brata ne pride blizu seriji V dvoje. Ampak saj niti noče.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Predvsem si želiš, da bi bilo scen med Kiki in Vidom še več. Ker so njune glasne, podjebavanj polne izmenjave, četudi so nekatere skoraj copy-paste prevedene iz angleščine, kar se pozna, pa ne v dobrem smislu, tako mučne in močne. Da kar šprica želja po… Em… Po tem, da bi presegla, kako se že reče, narcizisem majhnih razlik. Ker, ja, podobna sta si. Itak. Sploh pa, ni ravno velikokrat, da bi si nekdo šel v slovenščini na ekranu tako prepričljivo na živce, da se vprašaš, če ta dva res samo igrata. Eno je namreč zamahniti, da Slovenci pa sitcomi ne gremo skupaj, drugo pa je, da kažeš s prstom in rečeš, da ti je nekaj kul ali ti gre pa na živce. Vse punce mojga brata premore slednje. V bistvu pooseblja Vida Valiča. Ko enkrat to vidiš, imaš mnenje. In to je uspeh.  

    Kiki in Vid se rada sovražita. Ne moreta, ne smeta, ne znata si priznati, da sta v bistvu za skupaj. Počneta vse, da ne bi bila skupaj. Ne da bi bila z drugimi, ampak da ne bi bila skupaj. Saj je serija tudi zato izrazito stereotipizirana. O, ja. Ampak v bistvu, ko se na predvidljive like in zaplete navadiš, je Vse punce mojga brata primarno pač zabava.

    Ne za najširši krog, zato pa tudi je na Voyu in malo verjetno je, da bi taka serija kdaj dočakala prime-time termin na tvju. Z razlogom. Če smo dovolj stari, pardon, mladi, potem je ključni zaplet nekaj, kar nam je lahko relativno blizu.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Dva brata, ta priden Domen (kakopak Domen Valič), ki marljivo uči v osnovni šoli in ima punco Anjo (Ajda Smrekar), ki je diplomirana slovenistka brez službe, ter Vid, ki je seveda vse, kar Domen ni. Jebiveter, luftar, znajdi se model. Saj vemo, takim prej rata, danes pa sploh. Vse punce mojega brata ne bi mogla biti dlje od recimo tega, kar v podkastu Špilferderber z generacijo 1985, ki ji pripada, vsaki drugi ponedeljek razpreda Jurij Drevenšek.

    Čeprav je serija po svoje blizu tudi tegobam (pred)milenijske generacije. Vse punce mojga brata vzame namreč vprašanje stanovanja za ne nujno osnovni konflikt, vsekakor pa za gonilo odnosov. Kdo bo ostal v stanovanju. Kdo bo odrastel in kdo ne. Takoj, čez noč. Čeprav seveda ni čez noč. Prav za to gre. Za vprašanje, kdaj postaneš – odrasel. Karkoli naj bi ta beseda že pomenila. Statistika nam pri odseljevanju, ki mu pravimo »da greš na svoje, torej, da ti mama ne pere gat«, seveda v Sloveniji ni najbolj naklonjena. Razlogi, zakaj se končno odseliš, so različni. Vzroki tudi. Nemalokrat je razlog prav ljubezen in vse, kar (dobesedno) rodi. Šele potem nagruntaš vse ostalo. Če si seveda to lahko privoščiš.

    Na koncu ni ne Domnova ne Vidova krivda, da se morata bratsko pomeniti, kdo bo ostal v fletu, ker so najemnine tako svinjsko visoke. Prav tako nista kriva, ker sta njuni življenji drugačni. Čeprav očitki pričakovano letijo sem in tja. Bi naj ostal nekdo samo zato, ker ima fiksno službo, dopust, resno zvezo in debato o regresu pri kafe mašini? Ali pa naj se odselita fant in punca, ker sta pač dva in naj bi lažje napraskala keš? Še manj sta pa brata kriva, ker nista podedovala dveh stanovanj. No, saj že tega nista podedovala, najbolj groza ju je, ko, če se dobro spomnim, ata napove, da bi se lahko vrnil. Groza. In bi morali vsi ven. Vid, Domen in Anja. Če bi se to zgodilo, bi bilo serije konec. Pokaže pa, serija namreč, da je tudi to možno.

    Foto: Urša Premik

    Ampak ker lahko izbirajo, kar požene prvo polovico (prve) sezone, izbirajo na mnogotere načine, kako se bodo odločili. In v reakciji se »zgodi serija«. Konflikt med Domnom in Vidom je bistven. In po svoje uspešno komičen, kadar je resen, ker vsi odločitve ne jemljejo resno. Seveda je Domen uvideven do Vida. In Vid dokaj do Domna. Sta vendarle brata. Ampak vse bolj jasno postaja, da četudi med njima ni razlike v letih, se poznajo leta razlik. V čem? V izbiri karierne poti. Domen je šel po klasični poti. Do učiteljske službe. Do zveze. Do srajčke, miru, predvidljivosti. Vid pa… Življenje pač dojema sproti. Premosorazmerno. Zato se Domen ubada s tem, kako naj bi Vidu povedal za selitev. In seveda Vid razume, da se bosta selila Domen in Anja. Ko to spozna, pa ne ostane drugega kot ultimativni test.

    Zdaj… Omenil sem copy-paste prevode. Ki pogosto izpadejo prazno in vsiljeno. To v Sloveniji ne pali. Preočitno je. Saj kdaj tudi nasmeji, ampak na silo. No, ravno zato je tekma med bratoma nekaj najboljšega sploh, kar smo lahko doslej videli pri nas. Slovenija in akcija pač… Ne gresta najbolj skupaj. Pa saj ni akcija, četudi je. Ampak izbira šolske telovadnice in testa, ki smo ga dali vsi skupaj, torej za športno vgojni karton? Tisto tapkanje? Plezanje rikverc skozi one skrinje? Štemanje? Škoda le, da ni serija šla vse do merjenja kožne gube. Najbolj. Nor. Test. Sploh. Skratka, njuno miganje prepriča, ker je tako naše. Tega v Ameriki pač ne bi snemali, ker tega nimajo. Zato se Vse punce mojga brata mestoma tako obnese. Kakor je rekel Vid Valič za 24ur.com, ker sta z Domnom uporabila tisto, kar poznata.

    Serija sloni na osnovnem odnosu med dvema paroma. Enim, ki to je, in drugim, ki to noče biti. Sloni tudi na Vidovih odločitvah, Domen je statist v lastnem življenju, kar ga prav nič ne moti. Serija skuša namigniti, da je Vidovo življenje bolj zanimivo, ker Vid ne potrebuje nasvetov. Sam najbolje ve, kako se zajebat. Domen pa sprašuje svoje sodelavce, kako in kaj. In pri tem ne vidi, da se mu v zbornici ponuja sodelavka. Skuša slediti izdelani verziji svojega življenja, težava je le, da Anji prav to ni uspelo. Zato je skrita moč serije v ženskih likih. Kiki je najbolj močen lik, Beti Strgar jo suvereno upodobi, vbrizga ji karakter punce, ki se ne bo pustila, ki je neustrašna, ampak ne za vsako ceno. Sama nadzira svoj lajf, kolikor pač lahko. Ravno obratno kot Anja, ki bi bila najšibkejši lik, če ne bi bilo Domna. Anja po svoje pooseblja tisti del generacije, ki je pristal v škatli z napisom izgubljeno najdeno. Doštudirala je in ima resno zvezo. Ampak nima še prelomnega trenutka v življenju, da bi vedela, kdaj se je faks končal in odraslo življenje začelo.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Kar je krasno. Pomensko in aktualno. Ker pokaže, da je meja tako zabrisana in specifična. Anja se trudi, čeprav se na trenutke še preveč. Letvica pričakovanj je postavljena očitno previsoko. Ni pa jasno, ali si je letvico postavila sama ali skuša slediti nekim družbenim normam. Jasno je samo, da spoznava, kako pridnim puncam vedno pač ne uspe. In da tudi pridne punce vedno ne ljubijo barab. Daleč od tega. Anja je ironično najbolj konfuzen lik, kar naj bi bil Vid. Pa ni. Vid vsaj ve, česa noče. Anja pa je povsem izgubljena, v vsaki priložnosti vidi usodni trenutek, pa naj gre za razgovore ali odnos s Kiki.

    Vse punce mojga brata je serija, ki izpolni svoj osnovni namen. Zabava. Ne vedno. Ni tako suverena, kakor bi lahko bila in kot se nakaže. Mestoma raje zavije, skoraj zbeži od ravno tistega dela, kjer je najmočnejša. Skozi situacije, ki niso nemogoče v realnem življenju. Bližje kot je realnosti, boljša je in bolj se tudi lahko nasmejimo. Humor je sicer velikokrat »Valičevski«. In ubira bližnjice, ko gre Vid naokoli po ogledih potencialnih najemnih stanovanj, ko naleti na najbolj očitne in bizarne primere. Nič narobe, le da seriji odvzame bistveno moč. In da kemijo med liki doživi le, kadar se v kadru ob drugih likih znajdeta Vid in Kiki.

    Najbolj stereotipiziane so sicer tradicionalne službe. Učitelj športne vzgoje (Nebojša Pop Tasić) ali policistka (Tijana Zinajić) sta tako očitna, da bi težko bila bolj. Pri čemer navduši zlasti Tijanićeva, ker premore večplastno banalnost. Ampak vse to so bolj »gagi«, občasni štosi, ki zapolnijo minutažo posameznih delov. Sicer so ti liki vselej le obrobni, nikdar ne bodo prevzeli pobude v meri, da bi zares zasukali zgodbo. Tako se Vse punce mojga brata zdi kot serija, ki je odvisna res predvsem od Vida. Ampak četudi se občasno serija izgubi, ker pozabi, kaj je osnovni problem, je morda prav zaradi tega tako aktualna. Pa naj bo to nor rojstni dan ali dejtanje.

    Solidna serija. Ni presežek, je pa čisto okej za konec dneva. Ni V dvoje. Ker tam je trojček, denimo, povsem drugače posegel v razplet zgodbe. Bo pa zelo veliko povedalo, ali bo Vse punce mojga brata dočakala drugo sezono. Številke (več kot 250.000 ogledov v prvih dveh tednih) dvigujejo palec gor.

    Bis. Nerad dajem trojke za oceno, res ne, ampak za prvo sezono je ravno tu nekje. Mestoma gre k štirki, tu in tam pade na dvojko.

  • 24ur ali Die Hard je božični film!

    24ur ali Die Hard je božični film!

    Vsaj nekaj. Pri nas dileme ni. Že 25 let. V Sloveniji je Die Hard božični film. Od kdaj? Od petka, 15. decembra 1995. Brez debate. Ššš! Die Hard je božični film. In zdravo. Zakaj? Zato, ker so tako rekli na Pop TV.

    Saj je bilo takrat, na tisti zasneženi petek, že v bistvu sedem let, kar je – spoiler alert! – Hans Gruber prvič tradicionalno padel s stolpnice Nakatomi. Kajti vsi od nekdaj vemo, da preprosto ni božič, dokler dobri stari Hans, bejbi, naj bo večna slava večnemu Alanu Rickmanu, ne odleti skupaj z vsemi tistimi obveznicami dol na pločnik. Bamf. Jipikaijeeee. Madafaka.

    Vsake toliko sem se preplašil, nekaj kakor tesnobno, da me spomin vara. Pa me, huf, hvala bogu ne. Zdaj me itak več ne sme, ker sem prevečkrat, ponavadi decembra, ponavadi, ko smo bili že lepo gor narejeni in ponavadi zelo samozavestno natrabunjal, da ziher edini v državi iz glave vem, kateri je bil prvi film, ki so ga zavrteli na Pop TV, ko je reč štartala.

    Die Hard. Umri pokončno. Ali, še boljši prevod, Umri muški.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Nikoli pa, do zdaj, nisem pomislil – pa si lahko mislimo karkoli o Popu, o filmu, o Sloveniji, o božičnih filmih nasploh –, da pravzaprav veliko pove, če štartaš z – Die Hard.

    Babica. Gre. Na. Jug.
    No, okej, očitno ni bil čisto prvi film, ki so ga zarolali na Pop TV. Sodeč po arhivih je bil prvi, ki so ga zarolali po 24ur, domač film. Mhm. Slovenski. Lastniki tujci, film pa slovenski., Babica gre na jug, kar gledano za nazaj in glede na siceršnjo shemo Popa precej izstopa. Pa dobro. Bolj popularnega filma Slovenci nismo imeli še kaki dve leti, ko je prišel Outsider. Ampak vseeno so se, očitno, odločili za Vincijev film, v katerem so se, kot je dobro večkrat pripomnil Marcel Štefančič jr., vozili iz Ljubljane v Portorož tako dolgo, da so vmes prespali. Ker je pač road movie.

    Ampak zdaj je po svoje tudi jasno, zakaj je dilema, da sploh ni dileme, ali je Die Hard božični film, za vse večne čase odločena. Namreč… Drago Balažič, prvi voditelj 24 ur, in Franci Petek, ki je vodil šport, sta želela vsem vnaprej »spoilat« film. Kaj? Kako? Za tiste, ki smo, če se dobro spomnimo, prav takrat prvič umirali pokončno in uvideli, da si lahko kralj tudi samo v beli spodnji srajci (no, če boste pozorni, boste videli, da si Bruce Willis, pardon, John McClane menja srajco med filmom, čeprav ne vidimo, kdaj bi naj to pravzaprav storil) Zakaj? Kako? Kaj imata Drago in Franci z Johnom? Poglejte si na koncu, kako poletijo papirji. Kako? Kot tiste obveznice. Ha! Ne more biti naključje, ni teorije, ne gre, ne. Na Popu so vedeli. Zakaj so štartali prav takrat. Ker tik pred božičem. Ker je Miran Trontelj rekel, da bo v ponedeljek spet kaj snega. V času, ko decembrski sneg še ni bil čudež.

    Seksi. Ko ni bilo seksi
    Ko danes, 25 let kasneje, kar ni več tako majhen odmik, pogledaš prvo oddajo 24 ur, se tranzicija nikoli ni zdela, kaj pa vem, tako seksi. Kdor je bil dovolj star, ko smo bili drugi še premladi, danes pravi, da so to bila za nekatere top leta. Da je bilo manj skrbi. Čeprav so v Mariboru, kot izvemo v oddaji, še iskali novega šefa Tama. Le da seveda so bile skrbi. Ni bilo izi. Eh. Prva novica, s katero so začeli v 24 ur, je bila ta, da stavke železničarjev ne bo. V času, ko se je z vlakom še prišlo prej iz Maribora v Ljubljano kot z avtom. Nekateri dizlaši, ki jih lahko vidimo v kadrih, danes itak še vozijo, no, tam, kjer še vedno tiri niso elektrificirani. In Slavko Kmetič je seveda še ime, ki je povezano z železnicami. Vidite, nekatere stvari se nikakor ne spremenijo.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Prva oddaja 24 ur pravzaprav deluje pristno tranzicijsko. No, najprej: Drago Balažič deluje, kot da je edini res v nulo vedel, kako in kaj. Vse ostalo pa je nekako na horuk. Dobra novica, slaba novica, dobra novica, slaba novica. Takšna se za nazaj zdi formula Tomaža Peroviča, ki je konkretno pretresla slovenski prostor, ki dotedaj v televiziji besede konkurenca pač ni poznal.

    Pop TV je štartal res čisto drugače, že programska shema je bila povsem drugačna, tik pred dnevnikom je zabaval Bill Cosby, jasno iz časov, ko smo o njem vedeli precej manj, kot vemo danes. Po poročilih je bil rafal filmov, ki so vmes postajali klasike. Od Osmega potnika prek Jeklenih magnolij do Umri pokončno. Ni švoh za prvi vikend, ne? Časi, ko smo gledali v tv spored in se potem odločili, ali bomo šli v videoteko po kaseto, ki je pol itak niso imeli.

    Cik-cak urejeno
    V prvi oddaji ne veš točno, kako bi tiste novice v duhu časa razvrstil. Sam. Ker danes smo vajeni, da smo sami uredniki. In vsebina hkrati. Tista prva oddaja 24ur? Danes? Ni urednika, ki bi tole danes tako naredil na cik-cak.

    Ljubljana je bila leta 1995, ko je bil župan Dimitrij Rupel, očitno preslabo okrašena. Ja, Ljubljana. Mhm. Gospe, mamke so tarnale, da je vse bolj mrtvo in da ni okrašena, kakor da bi lahko bila. O, kako so se časi spremenili, ne? Ampak kaj je to v primerjavi s tem, da je Slovenija šla v Madrid na vrhunsko srečanje EU, kjer se uradno o nas sploh niso hoteli pogovarjati, pa je potem Janez Drnovšek vse lepo pomiril, da se bistveni pogovori sploh ne zgodijo v uradnem programu. Kar kislo gledati za nazaj, glede nato, da je trajalo nato še dolgih devet let, da se očitno naši niso preganjali samo po šankih ali kavicah.

    Niti šmirglali nas niso tedaj, Chiraci in Kohli in ti maherji, zato je bila Balažičeva novica, da bo prišel slej ko prej evro, 2002 kot pravi denar, kot totalna indija koromandija. Pa kaj. Marke, če že, tolar pa tudi ni bil švoh. Ker za domače zgodbe gre.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Po eni eni strani je enota Moris pokazala, da ima pet novih kužkov, ki bodo strah in trepet Slovenske vojske, ki zna postavljati zasede v snegu (s podlago Zarjavelih trobent, ki jo je nekdo uturil noter, pa bolj slabo zmontiral, da ne razumeš, ali gre za satiro ali slabo montaži) po drugi pa so v Planiki namesto adidas superg sklenili pogodbo s firmo aksiom, ker je adidas rekel ne. Spomnim se asiks tenisk ali nekaj takega, zagotovo pa ne aksiom. Ni čudno. Moj bog. Ampak saj bo vse očitno vredu, so rekli, ker je bila inšpekcija zaradi sumljivih poslov v firmi, povedo da sicer ne kaj prida veliko, toda saj če se že to ne izide, pa bo prišel minister Tajnikar in bo zadevo porihtal. Danes se vse to gleda precej drugače. Ker minister ni porihtal.

    Ni kot osamosvojitveni Dnevniki
    Gledati prvo oddajo 24ur ni podobno gledanju osamosvojitvenih Dnevnikov na TV Slovenija, kjer smo vedeli, da je bil razplet, no, diehardovski. Tudi tisti, ki smo takrat bili hudo mali, nekateri pa še rojeni ne. Pop TV je z ameriško šolo in učenci slovenske realnosti pač skušal najti prostor. Moral je biti drugačen, zato je imel stavke tipa »gripa položila pol Slovenije« ali tiste strašansko usodne, da so tla v Ljubljani zaradi reaktorja Inštituta Jožefa Štefana radioaktivna in mamka povedala, da »je moja solata vsa rjava« in je moral šef, izobražen človek, razlagati, da ni prav nobene bojazni. Pa pravijo, da je fake news prišel s Trumpom. Ha!  

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Za nazaj se zdi, da je Francija Petka povsem zdelala trema. Z Jelkom Grosom sta takoj krenila bolj po domače, ko se je Petek zares sprostil, če je že Gros bil ves resen in to v časih, ko se je čakalo na Primoža Peterko. Ker je bil december, so bili prav vsi prispevki o zimskih športih, ko se je Špela Pretnar še pripravljala po zlomu noge na zasneženem Snežnem stadionu. In ko je Petek poškodovani Urški Hrovat kar tako krepko izrazil podporo, ker bo izpustila tekmo v St. Antonu: »Urška, ne sekiraj se, šparaj se za Maribor.« Zgodovina pokaže, da se je šparala za Garmish, ampak nič zato. To so bili časi, ko je naš hokej igral kvalifikacije z Nizozemci, ki da hokej sploh imajo. Uf.

    Vremena ni napovedal. Pripovedoval ga je.
    Če se je Petek vmes zgubil, da ne vemo, ali je bila reč zaigrana, ko Drago reče Franciju »Franci, konc je!« in se ubogi Petek komaj izvleče, se je zato gosposko namestil Miran Trontelj. Z rumeno rožo, slika je preslaba, pa premalo vem, da bi uganil, katera je. Kravata, iz kakršne bi danes delali zavese (Petek je imel še bolj primerno široko pisanim devetdesetim), topla beseda v hladnih dneh in predvsem obilo znanja in spoštovanja. Miran Trontelj vremena ni napovedal. Miran Trontelj je vreme pripovedal. Z občutkom mu je z leti blizu prišel Andrej Pečenko, človek, ki te je stalno pomiril, mestoma Tanja Cegnar, čeprav te bo vedno strah, kako ti kaže biovremenska, in pa, jasno, Andrej Velkavrh, ki nekaj kakor združuje take kvalitete.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Miran Trontelj je šel lahko na Pop TV dlje. Ni bil edini. Ampak bil je najbrž prvi. Petek bi naj bil komičen del, Trontelj pa čustven. In to mu je uspevalo. Nekako si zapomniš, tudi ko si nato presedlal iz Pop Tv, se vračal, nehal gledat, kakorkoli že, zapomniš si, da so bili četrtki, ko je Miran Trontelj napovedal vreme. Pardon, pripovedoval. En dan v tednu. Vreme. Ki se vedno spreminja, ko se vedno zmotijo in tako naprej. Zato je jasno, kako neverjetno dober je bil, če je vreme v času, ko nismo vedeli, kaj je radarska slika padavin in smo vreme brali celo v časopisu, napovedal enkrat na teden, pa si si zapomnil, kaj je rekel. Trontelj je bil »takih več ne delajo«, ko so take že zdavnaj nehali delati. Toda znal je prestopiti v novo dobo, pa ni dopustil, da bi trpelo znanje ali stroka. Ne.

    Za konec? Kultura. Mhm.
    In nekje vmes je tudi Pop razvil pač svoj stil, svoj svet, svoje delo. In prišel je v času, ko je šlo precej navzgor in ko so mediji funkcionirali povsem drugače. In ko je Pop TV vseeno dal na koncu oddaje zgodbo iz Ljubljane, kjer so prikazali film Zlata mrzlica. Nemi film Charlieja Chaplina s spremljavo v živo. Torej, zaključili so s kulturo. No in Darjo Zgonc, ki je povedala, kaj se obeta na uradni otvoritvi nove televizije. Ki je ostala pravzaprav vedno to. No, ne zares nova, ampak sveža. In z imenom oddaje 24ur nakazala, kam bo šel sodobni čas. Pa čeprav so bili začetki štorasti, majavi, negotovi. So vsaj takrat, sploh tista prva leta, ko smo nekateri s Sandijem Salkičem odštevali do začetka 24ur in se čudili, ker se vidi stavbo Pop TV iz helikopterja skoraj na tak način kot kadri Chicago Bullsov.

    In ker nikoli, do danes, nisi vedel, ali so oni ljudje tam zadaj, za Dragom, dejansko delali, so vse slišali, res ni bilo pregrade, kaj gledajo, kaj je na onih tevejih zadaj… Tega nismo izvedeli nikoli. Smo pa nekaj drugega. Da je Die Hard božični film. Jipikaieeee.

  • Obrezovih “sedn šest”

    Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji. 

    Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.

    Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.

    Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.

    Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).

    Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.

    Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.

    Ocena: ZU [Zelo uspešno]

  • Skozi hosto, čez njivo, do naroda

    Skozi hosto, čez njivo, do naroda

    [wp-review id=””]

    Najprej: haha. Franci matoz, čokoladni puding, steklo. Šajba! Umrl. Od smeha. Ker ja. Ker je bila dobra. Ornk dobra. Ni kaj, Boštjan Gorenc Pižama je imel po 70 live predstavah šova 50 odtenkov njive v dveh letih (sam sem live predstavo doživel v mariborskem Narodnem domu) težke – hehe – argumente, da je na prime-time termin uletel na Planet TV. In njegova izvedba je točno tisto, kar rabi celotna slovenska (pop)kultura. Čeprav je bila produkcijska izvedba… No, saj ni bilo tako švoh. Ampak vseeno ni ravno najboljše, če kamere v publiki večino časa snemanjo piarovca. A kakorkoli že. Da je stand-up prišel do sem… Je veliko. Je ogromno.

    Pustimo zdaj predsednikov roast ob strani. Najprej, nisem stručko za stand up. Ne samo zato, ker sem jih videl le nekaj par in imel letos poleti samoizobraževanje via Netflix in abc stand upa, na katero so me napeljali najprej pogovori v Podrobnostih, Apparatusu in naposled še v V afektu, kjer Perica Jerković dela za slovenski stand up približno nekaj takega, kar je Izidor Cankar počel za slovensko likovno umetnost. Za stand up niti ne vem, če si lahko stručko, ampak to itak ni pomembno. Ker res ni.

    img_0465

    Vendar o stand upu je – pa verjamem še vedno, da v najboljši meri in veri – letos v svojem (pre)dolgem govoru ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo spregovoril tudi Tone Partljič, ki, če sem si dobro zapomnil, v tem ne vidi žlahtnosti, kakor ponuja komedija v gledališču. Kakršnega mi recimo nimamo, saj smo omejeni na dneve komedije, Partljič pa že dalj časa zagovarja, da bi imeli celo stavbo posvečeno komediji. Ideja, ki ne bi bila endemitska nam, še zdaleč ne. In ideja sploh ni švoh. Češ, da bi to »institucionalizirali«, kar pa – kot smo videli v primeru angažiranega gledališča, da novinarstva raje ne omenjam – nima nujno vedno »žlahtnih« posledic. Verjamem, da Partljič govori iz svojega sveta, v katerega stand up, celo tisti njegovi najbolj komercialni momenti, ni vstopil. Ker ni imel kje. Šel je okoli, na teren. Šel je… Na njivo.

    In hvala bogu. Stand up je že pred časom prišel tja, kamor je letos prišel Pr’ Hostar. Po ovinku, vukojebini, okoli riti v dobro napolnjen žep. Hvala. Bogu. Stand up je v tujini – saj vem, zeh zeh – več kot le legitimna zvrst. Je bankomat. O, ja. In na svoj način to postaja tudi pri nas, le da je še vedno tudi za uveljavljene standuperje, kar sta Pižama in Perica, še vedno nadcarsko, nepojmljivo in nenadkriljivo visokoleteče, ko se znajde standup šov na tvju. Pa ne, ne kot skit, ne kot vic, ne kot to, kar je Lucija Čirović ob Juretu Ivanušiču (ki ima tisto žlahtnost, o kateri govori Partljič) žal počela na silvestrovo na nacionalki. Lucija Čirović ni znala užaliti sebe (kot je to naredil fenomenalno Pižama in tako dobil bianco menico, da je šel insultat upokojence, dojenčke, nosečo ženo, Štajerce, Korošce, Prekmurce, Ljubljančane, Gorenjce in Primorce), zato je žalila vsepovprek s humorjem, ki je tako »post-devetdeseta«: čefurji, ženske, sosedi. Zeh zeh.

    Foto: Planet TV / Screenshot
    Foto: Planet TV / Screenshot

    Pižama je s 50 odtenki njive nivo dvignil… Na nivo barvne televizije. Pa da ne bo pomote, nič narobe z gasilskimi veselicami in tamkajšnjimi lokalnimi anekdotičarji, ki znajo popestriti zlato poroko, abrahama in lokalni žur. Hvala bogu. Tisto ima hudo daljšo tradicijo in jo neguje po svoje. Pač obstajajo pa, vsaj za moj okus, nek čas, prostor in priložnost. Komercialna televizija je za to, kar je Pižama zazipal/stiščal v slabo poldrugo uro, najbrž res idealni medij.

    Škoda le, da je bil ta medij Planet TV. Seveda je krasno, da sploh ponujajo take priložnosti in vsebine. In upamo, da jih bodo še vnaprej in jim na tem mestu izrekamo poklon. Edino… Oglasi. Izvedba je bila kilava, šepajoča, majava. Najprej… Tik preden je Pižama zalaufal so imeli najdaljši prispevek o budizmu in budističnih pogrebih. Po tem se bi težko kdorkoli pobral. No, razen Pižama, ki mi je na facebooku odpisal: »Nikoli nisem imel bolj živega ogrevanja!« In ja, saj, zato pa potem toliko bolj ceniš publiko in predvsem avtorja, če zmore narediti še večji kvalitativni preskok kot Hugh Grant in Andie McDowell v Štiri poroke in pogreb.

    Ampak to ni bil edini pogreb. Naslednji je sledil že po devetih minutah, ravno ko smo se prav namestili. In bum. Najdaljši blok oglasov. Takoj na štartu. Šestminutni blok, če sem dobro naštopal in čeprav kasneje nisem, se mi je zdelo, da je bil prav prvi najdaljši. Saj štekamo, tv živi od oglasov. Sploh komercialni tv, ki imajo to srečo, da imajo slabši tajming samo še na nacionalki, kjer bi naj oglasi prinašali butik, žur in razkoš(je), ne pa plače in ostalo. Vendar Pižama se je z oglasi kljub na poševno narezano vsebino dobro zobal. Zelo dobro. Morda so mu oglasi celo pomagali pri dramaturškem loku, saj je – kar za tv najbrž ni kul, za živo občinstvo pa ravno kontra – stopnjeval predstavo do greatest hits materiala, takega štofa, ob katerem so se gotovo režali tudi starejši.

    Foto: Planet TV / Screenshot
    Foto: Planet TV / Screenshot

    Kar je bilo najboljše pri 50 odtenkov njive na tvju, je prisotnost živega občinstva iz ljubljanke Festivalne dvorane. Škoda, da so kamere (za te ni skrbel Planet TV) skorajda izključno snemali dva, mogoče tri fiksne kadre, pri čemer jim je v uteho lahko to, da so v nedeljo na dunajskem Neujahrskonzertu med publiko bolj ali manj snemali edino bejbo, ki ni imela sivih las in ki je pokazala rame (joj prejoj), odeta v brhko zeleno obleko. No, kamere Planeta so se ustavile raje na dveh pubecih, oba oblečena v modro, pri čemer je pech ta, da so večinoma posneli piarovca dogodka. Pa da ne bo pomote: Gregor Zalokar je prav zali, fejst in prijeten pubec, ki ga seveda širna Slovenija ne pozna in je ponudil ravno pravšnjo dozo doživeto prepričljivega smeha. Pa dobro, morda smo bili le mi toliko pozorni, ob preletu posnetka vzamemo besedo malo nazaj, saj je bilo več kadrov… Ampak če bi to bilo na nacionalki, bi pa seveda govorili o kuhinji.

    Toda saj je šlo za kuhinjo. Seks med prahom in v moki tipa 500… Gre v anale slovenskega stand upa in vnovič kaže, da domači pridih najbolj vžge. Kot je tudi obisk Mercatorja v četrtek dopoldan ali zajebavanje Korošcev, ker ne vejo, kaj je to avtocesta. Pižama je opisal trojanske zagate iz vidika, ko se peljete iz Štajerske na slovensko (!) stran, kar je vrhunski, lucidni in krohotajoči razčefuk regionalne politike, s katero se – razen ljudi, hehe – nihče ne ubada.

    Pižama je na Planet TV več kot le izkoristil priložnost, da vizualno, medijsko in vseprisotno podpiše svojo predstavo, v času katere je on še več izvedel o Sloveniji kot Slovenija o njem, čeprav je trenutno najbolje prodajani avtor, top podcaster, komik in – ko mu ostane še tistih sedem milijonink – tudi tisti prevajalec, ki pride denimo v Maribor predstaviti svojo knjigo, pa se mlada še ne najstnica sramežljivo navdušuje, ker je prevedel njeno najljubšo knjigo. Kar je Marcel Štefančič jr. v publicizmu/žurnalizmu, je Pižama v pop kulturi. Kar je po svoje seveda nevarno, saj lahko hodiš po tanki liniji med popularnostjo in naveličanostjo, s katero se je parkrat pošteno že boril Klemen Slakonja (Lado Bizovičar se tu in tam umakne), toda Pižama ima predebelo kožo (razen na trebuhu, haha), da bi vsaj v doglednem roku vse prigarano zavozil. Pa tudi če bi, saj je situacija sama po sebi že dovolj zavožena.

    Foto: Planet TV / Screenshot
    Foto: Planet TV / Screenshot

    In, eto, čeravno smo kako zapisali čez Planet TV izvedbo (le v dobri veri, da bodo kamere in režija naslednjič morda malenkost bolje zajele duh dvorane in trenutka), so poskrbeli za nedvomno najboljšo vsebino v najbrž najbolj gledanem nešportnem tv terminu leta. In najbolj gledljivo. Včasih se da na kavču zbrano smejati brez dretja (obupni silvestrski Vse je mogoče, ki kaže, da Mario Galunič še ni našel dna), brez žaljenja (Lucija Čirović in njeni versko žaljivi štosi) in brez na silo pojočih brhkenk (brhke mladenke, ki so prepevale vse viže za silvestrovo na nacionalki). Boštjan Gorenc Pižama ima žlahtnost popkulture 21. stoletja, ki bi bil logična posledica kvantno kulturnega preskoka v 20. stoletju. Pa pri nas žal prepogosto ni. Ampak počasi, okrog, po ovinku. Skozi hosto, čez njivo, do naroda. Saj… kot deseti brat, ne? 


    Opomba Pižame: “Tehnično zadeve ni snemal Planet, ampak smo jim mi dostavili oddajo na ključ, delali so jo pa pobje in punce iz JocoHud prodakšns. Za vse nas je bil to prvi takšen podvig in jaz sem presrečen nad končnim izdelkom. predvsem zaradi zvoka, ki je bil doslej največkrat rak rana standupa na slovenski televiziji, saj se je tokrat publiko res slišalo. Glede dveh izmenjujočih se kadrov publike pa smo kamero proti občinstvu žal postavili prenizko, da bi lahko v face zajeli še vrste od tretje naprej. Smo se naučili za naslednjič. Zalokarja v prvi vrsti sem pa zakrivil jaz, ker sem med Uroševim ogrevanjem ugotovil, da je v prvi vrsti en stol ostal prazen, in sem ga lastnoročno napotil tja. Se je pa fino smejal. In predvsem iskreno.” 

    15622760_10212492012482171_8511240443851875273_n

  • Guncanje afen iz lige prvakov

    Guncanje afen iz lige prvakov

    Tako neverjetno jim je, še tam enkrat poleti, uspelo spromovirati Prvo ligo Telekom Slovenije! Kapo dol, Kanalu A. Še komentator Tomaž Lukač se mi je bil zahvalil za ta tekst. Sem ga napisal z veseljem. Itak. Komercialki je uspelo dvigniti gledanost, narediti produkt iz nečesa, za kar smo vsi mislila, da nima prav nobene perspektive, ker je večinoma nacionalka zavozila fuzbal, medtem ko se je šla zimski cirkus. Kanalu A je zato uspel, ja, čudež. Če ne še kaj več. In potem ko bi morali samo prekopirati ta uspešen model, je prišla liga prvakov. Nak. Ni šlo. Prišle so – opice. 

    Kaj je bilo tako uspešno v #plts? Izi. Če je bil uvodni studijski del z lokalnimi gosti na terenu daljši, je bilo še bolj krasno. A tudi že vsaj 15 minut, z dvema prispevkoma, po en o vsakem klubu, po dve izjavi in celo vklop Milovana Nikolića, ki se je kot neki starosta zdaj želel predstaviti kot ultimativni znalac fuzbalskih pravil… Vse to je presneto delalo. Naša prva liga je postala kul zadeva. Res. Kul. Nikoli si nisem mislil, da bom gledal domače prvenstvo in rekel, da je kul. Tudi izjave med polčasom in zlasti po tekmi je tisto nekaj, na kar komaj čakamo. Več kot debeli dve uri programa s tekmo vred, včasih tudi po dvakrat na vikend. Ogromno, a nekako ni preveč. Zato ni čudno, da je Kanal A bil najbrž najbolj besen, ko je odpadel derbi. Imeli so res pripravljenega štofa, vip žur, skratka, tako, kot se temu streže. Fuzbal so vzeli resno, ko ga noben drug ni. In bili poplačani s komplimenti vseh: od trenerjev, igralcev, funkcionarjev, novinarjev, javnosti in predvsem navijačev.

    A potem je prišla liga prvakov. Finta je, da lahko letos gledamo vseh osem tekem na en večer. Eno tekmo, ki jo predizbere Kanal A, vse ostale pa na vseh Sportklubih [SK]. To daje gledalcu možnost, da mirne duše prešalta na kateri koli drugi kanal. Če mu ta tekma ne paše ali če Bayern pregazi Arsenal do polčasa, lahko gledaš nekje drugje. Ali zamenjaš komentatorja, kar je tudi pogost pojav. 

    Kanal A še vedno ni našel očitno ultimativne formule, kako prepričati vse tiste gledalce, ki jih fuzbal ravno ne zanima, da bi v torek in sredo, ko je na sporedu liga prvakov, vendarle prešaltali na Ronalda, Messija in ostale tipe. A tega so se lotili totalno narobe. Čisto. Kaki feler. Kot da bi žogo pred praznim golom falil in nato s čelom trofil vratnico. Ampak na Kanalu A fuzbala pač ne igrajo z glavo. Žal. Samo po tleh. Od avta do avta po končnega poraza.

    Gojc, še imaš ti kako vprašanje?
    Gojc, še imaš ti kako vprašanje?

    Kje je problem? Najprej, za vsako ceno se borijo za večjo gledanost, čeprav je zdaj že javna skrivnost, da je gledanost lige prvakov pač vselej – glede na enormni vložek – bolj kilava, še zlasti za tako majhen trg. Razen, če se Mariboru ne rata ugurat med elito. Uf. Takrat je pa gledanost rekordna. A letos nihče niti ni prenašal tekme z Astano, gledali smo na youtubu, komentiral je Jože Pepevnik in Kanal A je lahko res enormni gledanosti pomahal še preden se je vse skupaj dobro začelo. Zato mi nobene televizije niti malo ni žal. Kaj pa niso vzeli vsaj tisto malo, kar se jim je ponujalo. Že tu je smrdelo. 

    Ko se je elita septembra spet zbrala, so na Pro Plusu stavili na voditelja Andraža Hočevarja in voditeljico Natašo Gavranić. Pa ne skupaj, v paru, kar bi morda bilo nekoliko bolj pričakovano, ampak, hej, saj tudi Dani Bavec je slej ko prej zmogel brez Maje Tratnik in, če nič drugega, je Bavec, sicer precej boljši komentator tekem, pokazal, da si Saša Jerkovič ne lasti patenta studijskega voditelja. In, okej, enkrat Andraž, drugič Nataša. Že tu je bil relativni feler, saj so želeli iz fuzbala narediti cirkus, ki pa ga bo en voditelj zmogel voditi. Ne en ne drugi nista vodji nečesa, kar nikoli ne bo Cirque de Soleil.

    Cirkus? Ja. Cirkus. Kaj pa je gostovanje opice – ja, prave opice, to ni metafora – drugega kot cirkus? Ubogi Paul ali kaj je že bil. Hobotnica Paul. Kje je že to… Paul je že pet leta pokojen, slava mu, kalamaru [več o njem in njegovih rezultatih tukaj]. Ker so komercialke in žuti tisk takrat, med Euro 2008, videle, da je za Paula vedelo čim več ljudi, tudi taki, ki prej fuzbala niti povohali ne bi, so seveda šli v svet životinjskega carstva in skušali najti še boljši model. Ne da bi pomislili, da se bo finta morda kmalu izpela. Ampak, hej, enako je s Talenti. Bolj kot Maja Keuc in ostali bivši udeleženci pravijo, kako je vse skupaj samo beden šov, kjer ti rišejo papirnate gradove, bolj se folk prijavlja. In se pač še bo. Ker bi radi bili slavni. Škoda, da nihče Branku Čakarmišu ne zine, da je prišel po denar in da naj Pop TV predlaga nižanje davka na nagrade v DZ.

    IMG_0537
    Ronaldo? Ibrahimović?

    Okej, da ne bom skrenil. Opica Mojca je komercialno dno, ki ga je na novo izkopal Kanal A. Okej, če bi še kaj izvedeli o Mojci ali da bi videli, kaj zna z žogo, bi še rekel. A ko vidimo “novinarja”, ki se z opico pogovarja, gledamo dejansko dno dna. Ne vem, kako zabit moraš biti, da se skozi pleksi steklo pogovarjaš z – opico. Ni tega denarja, majke mi, ni ga. Štekam, so lastniki psov in mačk, ki se s svojimi ljubljenčki pogovarjajo, čeprav vedo, že tisočletja, najbolj pa po zaslugi Charlesa Darwina, ki se v Westminster Abbeyju obrne vsakič, ko se nekdo pogovarja z opico o fuzbalu, da opice seveda naše komunikacije ne razumejo, ker smo edina bitja, ki se lahko sporazumevamo z besedami. 

    Da je vse skupaj nateg, je včeraj celo povedal najboljši slovenski fuzbaler vseh časov Branko Oblak [prostovoljno lahko vstavite koga drugega, če se s tem uradnim izborom ne strinjate]. Ko je opica, logično, spet izbrala prvo (Bayernovo) posodo, v kateri je bila hrana, in nato pogledala še v drugo (remi), če bi še tam kaj našla. “Če bi šalce [posode] zamenjali, bi izbrala pa pač tisto drugo,” je rekel nekdanji selektor. Ni čudno, da je Hočevarju vse skupaj dol padlo. A saj nam je prej prispevek z Mojco napovedal z: “No, zdaj pa gremo, po domače rečeno, afne guncat.”

    Zelo pogumen, drzen, velikojajčen moraš biti, da rečeš v prime-time terminu med najpopularnejšim klubskim tekmovanjem na planetu, da boš šel “afne guncat”. Ampak to ni nek Hočevarjev poseben stil. Eh. Ne rečem, jaz se tu pošoram na slovenščino in pičim svoj stil. Ne Hočevar ne Gavranovićeva pa stila preprosto nimata. Slovenščina? Kaj je to? Malo bi, malo ne bi. Presežek smo videli v torek, ko so režiji crknili posnetki glavnih priložnosti in se je morala voditeljica znajti samo z besedami ter Markom Miladinovićem (gledališki in filmski igralec, pisec, kreativni direktor; za tiste, ki ne veste) in Rokom Kronavetrom (nogometašem Olimpije; za tiste, ki ne veste). Slovenščina se je zreducirala na okorno ljubljanščino (pa nič proti ljubljanščini), ker se je Gavranovićevi svet podrl. “Tako ali tako se vse vrti okoli njiju,” se je nerodno skušala izvadit z Ronaldom in Ibrahimovićem. Problem je bil, da ne Ronalda ne Ibrahimovića ni bilo nikjer, nič od nič, komaj kaj pri žogi. Gosta sta jo čakala in upala, da ne bo bruhnila ali zajokala.

    Prav izbira tega dodatnega, drugega samo-da-ga-poznajo-oni-ki-ne-vejo-da-iz-avta-ni-ofsajda gosta je dokončni pokazatelj: hej, gledanost nam šepa. Bomo pripeljali nove goste. Saj ni pomembno, ali imajo kaj pojma o fuzbalu (itak vsi vemo vsaj nekaj). Samo da jih ljudje kao poznajo. Pri čemer Miladinović ni ravno rock zvezda, Gojc pa bi bolj pasal v kakšno oddajo, ki jih ima rad Mario Galunič. Zanimivo je, da Kanal A nikakor ne izbrska nobene ženske ali pa komaj kakšno. Če bi že radi dobili širšo populacijo, bi lahko kje vključili tiste dekline, ki so med zadnjim mundialom briljirale s heštegom #nogometzapunce. Tisto je bila dobra finta, sveža, nova. Vsaka lahko vpraša karkoli. Ni butastih vprašanj. Samo da so. 

    IMG_0536
    In katero posodo bi izbrali vi?

    Kanal A pa s takšnim pristopom, kjer voditelj vpraša Gojca, če ima morda še on kakšno vprašanje, ker se bo ziher spomnil kakšno bolj duhovito od njega samega, odvrača gledalce, celo tiste, ki komaj čakajo na fuzbal. Nogomet, najbolj popularni šport na planetu, se težko bolj poenostavi. Je popularen ravno zato, ker je relativno preprost, če odzvzamemo pravilo ofsajda, ki ga ne razume niti pol slovenskih sodnikov. Ko pride tip kova Milovan Nikolić, pa je itak vsega fertig. Saj ne rečem, kdaj tudi prizna, da so sodniki naredili napako, a ko gre zlasti za slovensko ligo, bi se gospod Nikolić moral zavedati, da so slovenski sodniki glede nato, za kakšen drobiž igra pol igralcev v prvi ligi, preplačani in preslabi, pa če jim Vlado Šajn ne vem kaj zrihta. Poleg tega je Nikolić bolj material za nacionalko, saj ima antikomercialni imidž, ne glede nato, da bi lahko nagovoril večinsko/starejšo populacijo. Pa je seveda ne. 

    Zato je res nerazumljivo, da Kanal A ne prekopira modela iz slovenske lige še na ligo prvakov. Ki ni in ne bo cirkus in si takega pristopa ne zasluži. Žal. Poleg tega bi lahko počasi nekdo postavil vprašanje, koliko je zgornja meja števila prenosov za enega komentatorja. Za moje pojme je Tomaž Lukač trenutno daleč najbolj korekten, pošten, sposoben, atfmosferičen in poslušljiv fuzbalski komentator pri nas. A to ne pomeni, da bo človek izdahnil za mikrofonom. Nekateri drugi izbori (sploh Tomaž Klemenčič) so pokazali, kako ozek je zaenkrat krog, kar pa Lukaču v tem trenutku najbrž bolj malo pomaga. Nogomet ima pač omejen korpus besedišča, zato se slej ko prej začneš ali ponavljati ali pa izmišljati nekaj, kar v fuzbal pač ne sodi. Ali pa štepaš statistiko, da mine tistih dvakrat petinštirideset plus podaljšek.

    A komentiranje Lukača je še žur v primerjavi s tem, kako studijski del kljub temu, da je več reklam skorajda kot vsebine, skorajda uniči voljo vsakemu, ki bi rad pogledal malo evropskega fuzbala, če le najde čas in voljo zanj. Pa še nekaj: krog gostov bi veljalo vsekakor razširiti. Pa ne, ne mislim na vse tiste, ki o fuzbalu nimajo pojma. Tudi za temo beguncev ne dobimo na eni strani, ne vem, državnega sekretarja, na drugi pa vaškega Jožeta. Kavč selektorji so kavč selektorji z razlogom nekje drugje, ne pa pred očmi celotne javnosti. A govorim o drugih gostih. V ligi prvakov ni igralo tako malo Slovencev. Sedem jih je dalo gol. Imamo nekaj bivših sodnikov, ki so sodili v ligi prvakov. In trenerjev in tako naprej. Rotacija za zdaj dokaj uspeva, a še ne dovolj. Prednost pa bi morali – kot je to vsepovsod v tujini – imeti tisti, ki so ligo prvakov videli v živo, bili njen del. Po televiziji jo namreč gledamo tudi mi. In opico Mojco.

    IMG_0532
    Čas za strokovno debato.

    Upam, da bo kmalu imela svoj mir in da bo lahko dobila banano ne da bi morala določati usodo lige prvakov in reševati totalno odsotnost razuma ljudi na Kanalu A. Če mene vprašate, je prav to izživljanje nad živalmi. Me čudi, da še kdo ni prijavil kanalovcev. Če bi jih, ne bi imel nič proti. Pustite Mojco, prosim, pri miru. Ni ona tu zato, da bo vam dvigovala gledanost. In ima za razliko od hobotnice malo bolj razvita čustva in sposobnost opazovanja svoje okolice. 

     

     

  • En ni noben

    En ni noben

     

    Lažje je v dvoje. Ena + ena = zmaga? Ja. In. Ne. Športni prenosi so lahko pravi znanstveni paket, če se najdeta dva, ki se ujameta. Saj veste, kemija, biologija, filozofija in to. Pa ne, ne mislimo na Gorana in Dejana Obreza, kjer gre za tekmovanje v nabijanju stila in bratskem sodelovanju. Vse odkar sta v kolektivno zavest naroda upravičeno šla neponovljiva Igor Bergant in Tomaž Cerkovnik (bržkone tudi zato, ker smo se z Juretom Koširjem in Urško Hrovat na novo našli kot nacija), se iščejo športni komentatorski pari (še posebej na nacionalki).

    Ocene, kot jih dajo pravi kavč selektorji

    Nekateri so bili tako nabriti in polni vsebine, da se Miha Žibrat in Peter Vilfan kmalu nista več mogla, ker sta začutila konkurenco. Matjaž Kek je kmalu pogruntal, da o fuzbalu ve dovolj, da lahko gre spet med trenerje, Zlatko Zahovič se je obnesel ob Ivu Milovanoviču, a kaj, ko ima nacionalka zdaj tako malo fuzbala in še tisto, kar ima… Se pa denimo Sportklub zelo redko odloča za pare (zdaj pri ameriškem nogometu) Zato smo pripravili pregled minulega poletja in zgodnje jeseni (pozimi bomo obdelali še zimsko falango) in jih ocenili kot pravi kavč selektorji. S pojasnilom: daleč najboljši komentatorski zadnjih let sta bila Rok Grilec in Uroš Valant, ko sta na Šport TV ameriški fuzbal spravila do res zavidljive gledanosti. Ju kar pogrešam. Zelo. Vsako nedeljo.

    Vikend__Dani_Bavec_4.1_hires.jpeg2
    Foto: PRO PLUS


    TOMAŽ KOVŠCA & MARTIN HVASTJA
    [TV Slovenija / kolesarstvo]

    Dovolj uigrana in zdaj že vajena drug drugega med prebijanjem po klancih Dirke po Franciji, da Hvastija gladko pove, če se s čim ne strinja. Pogosteje je to letelo na nadebudne številke Mihe Mišiča, kjer je bivši kolesar dal vedeti, kako vse to spremljajo vidijo profiči. Definitivno najbolj strokovno podkovan tandem, ki dolgometražnost (skoraj tri tedne) vzame kot šlepanje za avtom ne pa naporni klanec. In spomnimo: prispevek Davida Črmelja, ki se je z beciklom lotil vzpona na Alpe d’Huez in vmes v 11-odstotni breg še ponudil razlago, je pokazal, da športno novinarstvo ni zgolj stanje v ciljni areni z vprašanjem: »In? Kakšni so vaši prvi občutki?«
    Ocena: 5/5


    LEON ANDREJKA & NIKO MIHELIČ
    [TV SLO/formula 1]

    Vzeli bomo za primer dirko za VN Madžarske. Svetovna dirka, res, končno brez dolgčasa, ubijalski štart, Hammilton zapelje s proge, varnostni avto, kazni… Ni, da ni. In Andrejka je vse to videl, kričal, dal v nižjo prestavo in stopil na gas. A kaj ko ga je Mihelič zraven njega grozovito lomil. Od strokovnega komentatorja, ki se mu še morda oprosti zdolgočasen in monoton ton, bi pričakovali vsaj, da prepozna dirkače (hudo se je motil), še bolj pa, da ni pristranski. Andrejka ni žal nič kriv, a ocene, da bi Ališič zmogel sam več kot v tem primeru dva, niso povsem napačne. Povsem pa stoji na mestu Ališičeva kritika, da v živo lažje začutiš dogajanje. Okej, če so bili izleti v Avstralijo in Singapur pretiravanje za osiromašeno nacionalko, bi se lahko Andrejka in Mihelič zapeljala vsaj v Hungaroring.

    Ocena: 2/5

    65067191_leon-andrejka-foto-stane-srsen
    Foto: RTV SLO


    MIHA PENKO & DAMIR RADENOVIĆ
    [Sportklub / košarka]

    Nista še imela toliko priložnosti za komentiranje #junakov (kakorkoli že se ta hešteg po vseh odpovedih zdaj sliši), ampak imata svežo, sodobno, ameriško dinamiko, kakršno sicer najbolje zmoreta na podcastu Anže Tomić in Boštjan Nachbar. Na Ptuju sta proti Novi Zelandiji na začetku priprav morda preveč po fuzbalsko vzela vse skupaj in se bolj malo posvečala tekmi, vendar je stil vseeno pritegnil, kar se je pokazalo v Laškem na tekmi z Avstralijo.

    Ocena: 4/5


    MIHA ŽIBRAT & ROMAN HORVAT
    [TV Slovenija / košarka]

    Dva obračuna #junakov z Avstralci sta bila idealna ne le za Jureta Zdovca in njegovo obrv, temveč tudi, da gledalci vidimo, kaj se lahko zgodi, če nekdo ne pride v 21. stoletje. Okej, z dolžnim spoštovanjem do Žibrata, trenutno urednika športa, vendar četudi so naši v Stožicah z Avstralci izgubilo, to še ne pomeni, da mora biti komentiranje takšen zeh, da mora Horvat iz pet vlečt karkoli uporabnega. Košarka ima pač to prednost, da lahko neposredno primerjamo in še vedno sta tu Dani Bavec in Zoran Martić nepremagljiva. Ko sta Žibrat in Horvat komentirala tekmo z Latvijo, je bila njuna kemija primerna rezultatu.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO


    MIHA MIŠIČ & GREGA NACHBAR
    [TV Slovenija / košarka]

    »E, to pa je ata Nikolić!« je rekel Grega Nachbar. »Ja? Kako veš?« je vprašal Mišič. »Vem, ker sva igrala skupaj. On je igral na moji poziciji, zato pa sem jaz sedel, on pa igral.« E, to. To! To je tisto, kar manjka komentatorskim parom. Komunikacija, debata, ta dobimo končno občutek, kako poslušamo dva tipa, ki se dejansko ne le poznata, temveč spijeta kavo in tudi po prenosu debatirata in razpredata. Sveža kri sta oba, da je prav škoda, ker TV Slovenija nima (še) več košarkarskih prenosov.

    Ocena: 5/5


    JOLANDA BERTOLE & BLAŽ MEDVEŠEK
    [TV Slovenija / plavanje]

    Da ima Bertoletova svoj način komentiranja in je v športnem komentiranju to, kar je Mojca Mavec v turističnem novinarstvu, je znano. Redke so trde kritike, konkertne ocene in realni povzetki. Pa ne da bi karkoli kršila ali upogibala resnico. Ne, samo njen bazen je pač ponavadi pol poln. In ne pol prazen. Morda ima zato zdaj že lep čas ob sebi Blaža Medveška, ki pa ji nekako ne upa kontrirati, ko našim ne gre, ali pa skuša raje kar sam prevzeti vlogo komentatorja. Plavanje ni pogost šport na malih zaslonih, zato Bertoletova skuša udariti čez planke, kar šport približa, vendar… Ga ne naredi za tekmovalnega, ker zanjo nima poražencev. Tam zmagajo vsi. Morda ker se ne utopijo? Hm. Zakaj bi morali žalovati, ker Damir Dugonjič v Kazanu ni dobil kolajne, če je pa skoraj odplaval k sosedu na desni špuri? Je pač ni. Gremo dalje.

    Ocena: 2/5

    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)
    Foto: RTV SLO (Neža Pavšič)


    BRANKO ZUPAN & KDORKOLI ŽE
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Nekdo, ki je odigral osem tekem za državno reprezentanco, težko daje resnično konkretne ocene. Pa da ne bo pomote: še vedno velja občutek, da Branko Zupan, nekdanji golman, ki je na tistih osmih tekmah prejel devet komadov, tega ne bi rad počel. Ampak mora, ker drugega ni in ker si tako nacionalka ščiti hrbet, saj ima ob sebi komentatorje, ki so (zdaj pa sploh, ko ni več niti državnega prvenstva) povsem izven forme, ko gre za fuzbal. Dvoboj z Milovanovičem v San Marinu je bil vnaprej izgubljen. Je pa Zupan uspel znervirati Katanca, kar pomeni, da ga poslušajo, čeravno njegovega mnenja ne kupijo. To je problem Zupana, prodaja, a za kupit ni.

    Ocena: 2/5


    ALEŠ POTOČNIK & GREGOR BROD
    [Televizija Slovenija / judo]

    Ko je bila glavna napoved za svetovno prvenstvo v judu ta, da Tina Trstenjak ni dobila obljubljene službe v vojski… Se prvenstvu ni ravno dobro pisalo. Pa še v času atletike in povrhu v Astani, kraju, kjer je NK Maribor končal svojo Evropo. Ampak! Trstenjakova se je vključila z mlatenjem tekmec ravno prav, ušunjala med atletiko, oglase in popoldneve. In bam! Tisto malo časa, kar sta imela Potočnik in judo trener Brod na voljo, sta ponucala v nulo. Strokovno, dinamično in ravno dovolj navijaško. Malo, ampak sladko.

    Ocena: 5/5

    Foto: SPORTKLUB
    Foto: SPORTKLUB


    URBAN LAURENČIČ & NENAD PROTEGA
    [Televizija Slovenija / nogomet]

    Tekma v Švici, ja, tisti hercinfarkt, ne samo, da ni bila »lahka« za komentiranje. Itak da ne. Ampak Urban in Nenad sta se povsem izgubila, še bolj kot taktika Srečka Katanca. Bolj kot sta želela, slabše je bilo. Protegin edini plus je, da umirjeno, a vseeno direktno pove, ko kaj ne štima. Težava je, da nas prepriča bolj kot dobrega starega Urbana. Ki nogomet vidi kot dve vožnji med količki. Ampak fuzbal ni smučanje. Postavitve ne postavljajo ljudje, katerih biografijo nadudlaš med tekmo. Nak. Nogomet postavlja samega sebe. In tega Laurenčič še do danes ni dojel. Da fuzbal ni tako omejen kot smučanje. In da biografije igralcev nimajo prav nobene povezave z uspehom (nekaj, kar je v nogomet na našo žalost prekopiral Igor Bergant). Tekma s Švico je samo pokazala, kako neustaljena in nepripravljena je ekipa nacionalke za veliki, pravi fuzbal. Če odštejemo, da sta imela Urban in Nenad bolj šank debato, tikala igralce in tonila nižje in nižje. Na nivoju nekaterih reprezentantov. Ali pa selektorja.

    Ocena: 2/5


    MARJAN FORTIN & MARKO ZADRAŽNIK
    [Televizija Slovenija / odbojka]

    Marjan Fortin rad komentira. Še raje pa navija. Ampak navija kot mi. Ni kavč selektor. Rad bi bil kavč selektor, v tem je finta. Muči ga, ko »našim« ne gre. Joče, ko so medalje. Njegova navezanost na Petro Majdič je presegala športne okvirje. In prav Majdičevo je, ko se je končala odbojkarska pravljica, ponudil Fortin. Že res, da je stručko za odbojko, a se s svojim sokomentatorjem kaj prida ni ujel. Delovalo je, kot da je stručko tam za mašila, za rešitev, za dodatek, ne pa za pogovor. Ker glavno besedo ima Fortin. O tem, kaj se čuti. On poroča o čustvih in to je težavno, ko ne gre. Nič ni, kot pravimo, narobe z navijanjem. Ampak Fortin je v duhu nacionalkinega športnega uredništva nekje vmes vendarle izgubil občutek za širši kontekst. Ni razumel, še danes ne razume, da bron Petre Majdič vendarle ni enak srebru (in kasneje zlatu) Tine Maze. In enako velja za odbojko. Primerjava z Majdičevo je bila nepotrebna. Boljša bi bila tista z rokometaši, ki so doma osvojili prav tako srebro. Kakorkoli že… Sam sem pogrešal Ervina Čurliča.

    Ocena: 3/5

    Foto: RTV SLO
    Foto: RTV SLO