Oznaka: tv kritika

  • Vem, tisočkrat, vem

    Vem, tisočkrat, vem

    Kviz Vem je po tisoč izvedbah kviz o fazi vašega življenja. Ni sicer nujno, lahko pa je. Namreč, kviz Vem vam lahko pove, koliko ste stari. Ne v smislu EMŠA. Če ne veste, koliko ste stari, potem kviz Vem absolutno in itak ni (še/več) za vas. Kviz Vem je pa vseeno neke vrste anketa, popis, statistika. Če ga seveda spremljate na teveju, kadar je na sporedu. Torej od ponedeljka do petka ob 18.20 na TV Slovenija 1. Po risankah in pred Dnevnikom. Nič pa, mimogrede, narobe, če ga gledate za nazaj, ampak po mojih izkušnjah nima niti približno enakega učinka. Če kviz Vem gledate, lahko redno, lahko pa tudi zgolj občasno, potem ste ali pa bi radi bili človek, ki ima rad nekaj miru.

    Vem, kako to zveni. Pavšalno in nekonkretno. In nekorektno. Skoraj premamljivo, bi se celo samopokopal s senzacionalistično, ampak glede nato, da tega ne bo bralo pol Slovenije, ni tako premamljivo, da bi bilo res. Ker itak ni res. Seveda ni nobenega pravila in niti določila. Gledanje Vem-a ni določno. Ni, bog ne daj, zmerljivka. Ali kultna hvala. Gledanje Vem-a ali negledanje Vem-a nima nobene konotacije. (Ni)ste (ne)kul. Eh, ne gre za to. Nismo več v časih, že dolgo ne, ko je bil tv kamin, čeprav kviz Vem nezadržno še vedno razume televizijo, kakor jo številni še vedno razumejo. In je tako prav.

    Kviz Vem je bil, ko je prišel, neke vrste tujek. Ko je prijadral 2015, je deloval, no, tuje. Že zato, ker je dejansko bil, saj je od tam tudi prišel (iz Francije). Vem ni nastal v Kolodvorski, ni ga možganskega trusta, ki bi se tega loteval. Kot tudi Joker ni naša, temveč turška pogruntavščina. Kar je, seveda, po svoje žalostno, kajti prav RTV Slovenija naj bi razvijala domačo produkcijo – četudi razvedrilno. Ja, absolutno je to povezano s stroški, zaposliti danes človeka, ki »dela kvize«… Lahko si samo mislimo, kaj bi (vladajoča) politika preko medijev s takim človekom storila. Bil bi strelovod.

    Foto: zajem zaslona

    Ampak tako je v kvizu Vem nacionalka našla nekaj, o čemer se bi nekako še politika strinjala. No, strinjala. Oddaja ima dobro gledanost, ugibam, da tako dobro, da prekaša celo tisto, kar sledi, torej Dnevnik. In hkrati je nezahtevna, nekonfliktna, pazljiva. Toda ne za ceno zabave. Vem sicer ni kdo ve kaka zabava. Vem je prej oddih. Če imate ob 18.20 približno dobre pol ure časa, potem je Vem oaza, akvarij, pivo, tek, fitnes, pogovor. Karkoli želite, da je. Če vam zapaše malo oddiha, potem je Vem točno to.

    Ja, Vem seveda kasira en konkreten ne toliko protiargument kot kritiko. Da je premalo zahteven. Ja, je. Ni Potjera na HTV. V kvizu Vem ne zmaga nujno najbolj »pameten«, niti ne tisti, z največ sreče. Ampak oni z največ hitrosti. Je kar barbarsko, kdo bo bolj in hiteje vžgal po gumbu. Pri čemer to niso hitri prsti iz Milijonarja. No, ne povsem. Edino, kar oddaji škodi, je pritiskanje na gumb, kadar so odgovori na tisto prvo vprašanje tako lahki, da zmaga tisti, ki je najhitrejši. Ali pa naj bi bil. Ker tudi sam bi, pa ne kot ljubitelj teorij zarot, podvomil, če ni moj gumb nemara bolj znucan od sotekmovalčevih. Ker kako se tolče po teh gumbih! Uuu! Še Marcel Štefančič, ki je nedavno povedal, da stolče štiri do pet tipkovni na leto, še on tako ne tolče. Pa glih tako tolče med drugim za denar. Ne pa nujno na čas.

    Toda Kviz Vem, ki je prišel včeraj do svoje tisoče izvedbe na TV Slovenija, je dosegel neko pomirljivo enotnost. Vem, kako se to sliši, o, vem. Kviz Vem je nekaj, kar bi naš aktualni predsednik pokazal kot primer dobre prakse, poštenosti, konsenza, prijaznosti. Ko smo vsi skupaj in četudi se ne strinjamo, gremo. Eni sicer le s tetrapakom soka, drugi pa z bonom za trgovino. Pri čemer Vem ni tako iber marketinško agresiven. Ni. Reklame med Vem-om so absolutno bolj, ker še vedno živimo v tv barbarskih časih, kjer moraš vsakič med oglasi iskati daljinca, da znižaš jakost oglasov. In potem spet višaš, ker si medtem kakopak oglušel. Zato gre tako vprid ogled za nazaj na aplikaciji RTV Slovenija oziroma v arhivu, kjer oglasov ni. So izrezani.

    Ampak ni pa isto. Nimaš občutka, da gledaš to skupaj s »pol Slovenije«. Kar je (pre)drzna trditev, seveda je. Toda v času, ko več nič ni takrat, kot bi naj bilo ali je nekdaj bilo, je Vem neka stalnica. Pozabili smo že, kdaj so bile risanke, ker se je vmes toliko zamenjali. Najstarejši gledali pomnijo, da je bil tv dnevnik ob osmih. Mislim, da še črnobel. Sam sem odraščal v času, ko je bil ob pol osmih – da, tudi po nastanku Pop TV. nato se je vse premikalo in tako tudi risanke, potem je prišel Svet na Kanalu A in vsa popoldanska poročila, da sploh ne omenjam vseh možnosti na zamik… In zgodilo se je, da več ne gledamo vsega skupaj istočasno. Kar je težko. Meni vse bolj. Rad bi se pogovarjal s starši, sestro, v.d. tašče, kolegi, sorodniki, kelnarjem o nečem, kar tudi oni poznajo. Da je to vse težje, je druga stvar. Ampak še bolj pa v prazno odleti nabijanje, kaj vse je treba pogledat in ko ima vedno nekdo občutek, da se pogovarjajo v tunguzijščini.

    Foto: zajem zaslona

    Vem je zato nekaj, kar si narediš nekako sam, nimaš pa nikdar občutka, da ga gledaš sam. Lahko v dvoje, lahko s familijo, ugibam, da ponekod gledajo hudiča celo skupinsko – no, vsaj dokler je to bilo možno. Vem ima občutek, za tiste pol ure, da se nekdo drug ne ravno muči, ampak upa, da mu bo tisti dan nekaj uspelo. In se skoraj nihče ne jezi, no, vsaj ne tako kot lahko razjezi domala vse, kar potem sledi med 19. in 20. uro na kateri koli televiziji z informativnim programom.

    Voditelja Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek sta si po svoje dokaj podobna v samem stilu, ločijo ju malenkosti. Oba sta pač šolana igralca. In oba sta, no, moška. Škoda, da nacionalka ne poskusi tudi s kakšno voditeljico – velja tudi za Male sive celice –, saj spomin seže le precej nazaj do Violete Tomić in najšibkejšega člena. Je pa res, da so kvizi še vedno, ko gre za voditelje pri nas, nasploh moška stvar. Ampak v kontekstu Vem-a je najbrž dobrodošlo, da Zevnik denimo ponudi izziv gledalcem in ob navodilom za prijavo na kviz omenja imena prosto po spisku (»Marina, Zafa, Nikolina,« prijavite se), Ternovšek pa sprašuje tekmovalce, če poznajo to in to besedo.

    Kar je najšibkejši člen kviza. Ne, ne Ternovškovo testiranje, ki sicer deluje kočljivo, kakor tudi delujejo vprašanja tipa »opišite se« (vsaj zame, moja punca denimo rada posluša, kaj imajo tekmovalci za povedat o sebi). Pač pa sam besednjak, saj kviz uporablja, kot je zapisano v odjavni špici, »prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik«. To je edino, kar lahko ujezi, saj ne samo, da včasih pomislimo, okej, tega pa nihče ne reče ali piše, temveč naj bi RTV Slovenija pač skrbela za jezik, karkoli že to pomeni.

    Sicer pa je primerjava Zevnik vs. Ternovšek čisto stvar okusa. Ki se povrhu lahko tudi zamenja, ja, je možno. Meni je sprva šel Ternovšek na živce, no, malenkost bolj, zdaj me ujezi, če Zevnik preveč mede finaliste, ko jih v tistih 60 sekundah »šeta« po križanki in napoti na novo geslo, še preden bi sploh vedeli, kaj se dogaja.

    Foto: zajem zaslona

    Kviz Vem je tako po 1.000 oddajah nekaj, kar je garalo, da je postalo tako… Skoraj povprečno. Vem je nekaj, ko predahneš. Ne, ni tako premeten kot Potjera. Ne terja (pre)več, kakor bi bilo med šesto in sedmo priporočljivo. Je to dobro, slabo? Prav, narobe? Ne vem.

    Vem samo, da je Vem nekaj, kar s punco res rada gledava. Tudi za nazaj. Prav omejitve povsem nezahtevne oddaje so nekaj, kjer morda najdeš nek interni štos. In nenazadnje malo piliš tudi svoj besedni zaklad, znanje, hitrost. Pa da ne bo pomote, Vem ni nekaj, kar bi nas naredilo megapametne. Ni tako narejen, sproti pozabimo, kar smo izvedeli. Itak ni televizija medij, ob katerem bi doktorirali.

    Je pa Vem v tisoči oddaji pokazal, da je ponosen na to, kar je doslej dosegel. Pa ne, ker bi dosežek bil sam po sebi tako velik. Ker ni. Nenazadnje oddaja deli denar. Seveda ne zastonj, ker tudi tekmovalci pridejo tja zastonj. Sam vem, da če bi izpadel takoj, bi spil celi tisti sok. Ono, evo vam… Hehe. Ampak itak ga potem ne bi. Ker bi zmrznil. Toda poanta oddaje je, da nikdar skoraj ni preresna. In to je v teh časih nemara dobro. Zato pride toliko bolj prav v krajših dnevih.

    Kviz Vem je tisti del, ko se nacionalka lahko upravičeno postavi z gledanostjo. Pri čemer je škoda, da ne razvija lastnih tovrstnih oddaj. Ker je z igranimi serijami zdaj že pa res vsem in še, kar je najtežje, sebi dokazala, da zna in zmore. In ve. In Vem ve. Zato… Ne bom rekel, da še na tisoč oddaj. Vsekakor pa je Vem primer, ko se je v skoraj mrtvem terminu, kjer je bila nacionalka mrtva, pokazalo, da se vztrajnost obnese.

  • Spet mlada… Za pet minut

    »Zdaj pa gospoda, prosim vaju, poskusita izstopiti iz vajinih [političnih] strank; za pet minut, nič več. Predstavnika mlade generacije sta, 25 in 30 letnikov. Kaj je največji problem te generacije?« Tako je, v drugem vprašanju, pobaral Slavko Bobovnik v torek, v prvih Odmevih v 2017, kot je parkrat poudaril. Odmeve, ki bodo v petek dočakali 20 let v svoji 4734. izvedbo, kot se je zjutraj upravičeno pohvalila PR služba RTV Slovenija v svojem mailu in sama pripisala, da so si Odmevi pridobili sloves »resne, objektivne in zanimive oddaje«.

    Drži. Odmevi so pač… No, Odmevi. In ponedeljkovi so bili, drži, tako objektivni kot tudi zanimivi. Skoraj že razvedrilni. Kajti na koncu Dnevnika – o tem, kakšen kiks so si tam privoščili, nekolikanj nižje – so ponudili res totalni žur že v napovedniku: Slavko Bobovnik je namreč napovedal, da bosta Jan Škoberne (SD) in Žan Mahnič (SDS) odgovarjala na vprašanja, ki da tarejo mlado generacijo. Ker je lani pot pod noge vzelo kar 8.000 Slovencev, pri čemer je TV Slovenija seveda uporabila posnetke iz ljubljanskega letališča, iz katerega, ugibam, odhaja bolj malo mladih Slovencev. 

    Izbrati tako temo (urednica Meta Dragolič) takoj za uvod v novo leto kaže na žlahtno agendo, ki odlikuje prav uredništvo Odmevov. Skušajo biti trendseterji, čeprav so Odmevi žal nekje vmes postali extended/director’s cut verzija Dnevnika. Enako, samo malo daljše, manj porezano in to. Seveda je problem, da se mladi selijo ven, nekaj, kar v Dnevniku ni prišlo na vrsto, zatorej je bila izbira teme res kul in sem se odločil in dejansko pogledal stvar. Ampak je to res ključno vprašanje? Se res odselijo ali grejo samo malo probat, pogledat, pominglat? Pa smo spet pri podatkih, s temi pa je v Sloveniji kar precej križ. Kar se je pokazalo v praksi, ko so v Maroko (če sem si dobro zapomnil) pobarali gospo in jo je Bobovnik preizprašal, ali se je bilo lažje podati na pot ali se bo nemara težje vrniti. In je itak rekla, da se bo seveda težje vrniti, d’oh.

    screen-shot-2017-01-04-at-10-48-53

    Okej, skrenili smo za sekundo od bistva, kar pa niti ni problem, saj bistva v Odmevih – vsaj pri tej temi – ni bilo. Kako naj resno jemljemo oddajo, ki vpraša – resda predstavnika ljudstva, legitimno izvoljena, retorično precej (nad)sposobna, celo všečna, vsak seveda za svojo ciljno publiko – dva politika, kako kaj vidita težave mlade generacije. Pa okej, zakaj pa ne. Da slišimo. In smo slišali. Klasično politično natolcevanje. In okej. Še pogoltnemo. Politiki, pač. Mladi, stari, vsi glih. A kot predstavnik generacije, o kateri je želel govoriti Bobovnik, me je hraknilo, pljunilo v ksiht to, da je voditelj na javni televiziji vprašal dva politika, pardon, zaprosil dva politika, naj ne bosta, khm, politika, naj se identificirata z – mano. Tak’, za pet minut, nič več. Malo, na mimogrede, na horuk. In sta naštela, dolžno, skoraj kot po predpisih, kaj njuni stranki pripravljata za mlade (vajeništvo, neprofitna stanovanja, ipd.). Kar je celo še okej, govorim kot redni obiskovalec volitev, saj pogrešam vsebinska vprašanja. Vendar to ni bilo vsebinsko vprašanje. Bobovnik je Škoberneta in Mahniča vprašal, pardon, zaprosil, naj ne bosta politika za pet minut, naj bosta spet malo… Mlada. Kaj je to? Novinarstvo? Bodita spet… Mlada? 

    Ne vem, kaj je bil namen, kaj je bila želja in kakšen je bil motiv. Kaj bi bil nemara idealen odgovor, za katerega se zdi, da ga Bobovnik vsekozi išče od svojih gostov (praviloma tako, da prekriža roke, pogleda v tla, premakne tablico in naredi poduhovljen obraz), če ga ne najde, pa uporablja svoje »prijeme« zaradi katere je za večino (pa hvala bogu, da imajo tako mnenje) še vedno avtoritativen? Kaj bi naj torej rekla Mahnič in Škoberne? Ni statusa, je panika? Mat’r je bad? Kira drama? Safer, stari! Kaj od tega? Da trpita? Da se jima srce trga? Našla rešitev v petih minutah?

    Politika sta svoje kot politika opravila. Politično. Zato pa grejo politiki tako radi na tv. Da furajo politiko. Vabiti politike, naj ne bodo politiki…? Kaj pa je to? Torej je bil kriterij, da sta Mahnič in Škoberne prišla v studio, ta, da sta – mlada? Hm, zakaj ne bi potem Blaža Švaba in Tanjo Žagar povabili v studio in ju vprašali, hej, kaj pa vidva mislita o težavah s stavko v Slovenski filharmoniji? Tako, za pet minut, saj sta… Glasbenika. Pa še enkrat, odgovori Škoberneta in Mahniča, tako prozorni in mlahavi in navsezadnje celo precej podobni, sploh niso problematični. Dobro je, da s(m)o mladi sploh tema v Odmevih in v tem oziru je bil torkov poskus hvalevreden poskus osvetlitve nečesa, kar sicer politično niti ni tako relevantno, saj nas je mladih premalo, bolj švoh hodimo na volitve, politika nas ne zanima ipd. Nismo neki greatest hits material za politiko.

    img_0474

    Najlažje je pizdakati in pisuniti čez novinarske kolege, česar se vse bolj in bolj ogibam, kar počnemo vsi, dokler nekdo ne citira tvojega cajtnga, ko imaš ekskluzivo. Takrat pa vik in krik. Dokler se tebi ne zgodi nič, je z novinarstvom vse okej. Itak pa potem na novinarskem festivalu Naprej ni večine urednikov, ki so jih tako polna, dobro plačana usta medijske svobode, poslanstva, čuvajstva ipd, na koncu pa je blog Marijana Zlobca sveže iz penzije ena bolj klikanih stvari v državi, ker zapiše, kaj in kako na Delu.

    In smo spet tam, da je tema dobro zastavljena, izvedba pa tako šepava, da ne dela novinarstvo koristi nikomur. Kot so recimo storili v TV Dnevniku. To, kar so si privoščili tam, ni vredno nacionalne televizije. MMC je namreč v ponedeljek poročal o polarnem mrazu, kar je legitimen in uveljavljen meteorološki termin, kar bi moral vedeti že novinar, ki je o tem poročal. Ker ni, so se usuli komentarji, ki jih baje nihče od urednikov ne bere, čeprav vsi vejo, kaj tam piše. Porniči in reality šov in to. In je MMC pripravil še drugi članek, kjer je pojasnil, kaj je polarni mraz in šel v odkrito komunikacijo z anonimnimi komentarji. Kar je ultimativni poraz vsakega medija. Pa saj, to počne tudi Ana Jurc, sicer načitana, vestna in pronicljiva filmska kritičarka, ki je v pregledu naj filmov 2016 kar vnaprej napisala, da se itak folk ne bo strinjal in naj sodelujejo v debati s predlogi. No, na TV Slovenija v komunikacijo z gledalci še niso šli neposredno, je pa pod Ivom Koresom pisalo, da »so nekateri mediji poročali, da bo ta konec tedna polarni mraz«. Kar pomeni dvoje: ali (a) MMC ni medij ali pa (b) MMC ni del TV Slovenija. Kar seveda ne drži, ne prvo ne drugo. S tem nacionalka sebe izloča iz medijskega spektra, vendar ne vemo, ali horizontalno (izven medijske krajine) ali nemara res vertikalno (višje, nižje).

    Do Televizije Slovenija imam specifičen odnos. Veliko njenih vsebin konzumiram, ker še vedno v njej vidim… Fatamorgano. Inštitucijo. Zato pa sem užaljen v takih primerih, ker se mi zdi, da nas tovrstni novinarski prijemi in prakse direktno žalijo. Nas in našo inteligenco. Pri čemer smo kolateralna škoda vsi – celo s Škobernetom in Mahničem vred. No, vsi – razen njih.

    img_0476

    Zdaj, ko bo RTV Slovenija dobila novega varuha (intervjuji Lada Ambrožiča so zelo zgovorni) in novega/starega generalnega direktorja (pet kandidatov), je idealni čas, da na Kolodvorski, kjer sta TV Slovenija in MMC, vprašajo, zakaj na Tavčarjevi, čez cesto, toliko stvari delajo prav. Kako uspe tam Miha Šalehar v torek zjutraj spraševati o navadah na cestah, pri čemer dobi tako žlahtne izjave, s katerimi se včasih namuči, da ni čudno, kako potem v sredo zjutraj Andrej Karoli naredi kviz, kjer en poslušalec postavlja vprašanje (in celo nagradi) drugega. Kako Matej Praprotnik in Nejc Jemec z veseljem silvestrujeta v studiu, medtem ko na TV Slovenija šraja Lucija Čirović in gledamo padec vseh standardov v šovu na ključ Vse je mogoče. In to, kaj vse so poslušalci povedali Uršuli na cesti o tem, kaj bi si želeli. Val 202 čuti poslušalce, ne boji se jih, niti slučajno jim ne bo samoumevno ustregel ali se jim priliznjeno »udvarjal«. Niti slučajno. Je pa odprt in ima nasmeh, voljo, zagnanost, poosebljeno v Nataši Štefe, Anji Hlača Ferjančič in zlasti Maruši Kerec. Val 202 dela toliko stvari prav, da se športno uredništvo ne počuti kot svoj svet in ima neposredno komunikacijo (pred Navalom na šport, toplo priporočam!) s preostalim delom uredništva.

    Žal se prepogosto zdi, kot da sta Radio Slovenija, kjer so oddaje tako zelo pretvorili v podcaste, da harajo na sceni, in Televizija Slovenija ločeni ne samo s cesto, pločnikom in Kalinovim dečkom (z dvema piščalma, hehe), temveč s časovnimi dimenzijami. Ki jih nihče ne razume. Če je Sašo Jerković sproščeno voščil »naj delo za trenutek odloži« Bojanu Križaju za 60. rojstni dan, se nekateri tako mučijo v Dnevniku in Odmevih, da je to muka gledati. Kar je škoda, ker nekateri še vedno cenimo – napake gor ali dol – takšen pristop k novinarstvu, čeprav sta na novinarskem festivalu Mojca Širok in Vlasta Jeseničnik vsaj mene zelo razočarali, ko sta, bejsikli, mladim povedali, da so zlate čase novinarstva itak zamudili. Fajn.

    Ampak okej. Eni bomo gurali naprej. In ta tekst je namenjen ravno temu. Brskanju in radovednosti. Pač. Iščeš. Da vidiš, kaj dela, kaj navdušuje. In ob tem naletiš tudi na kikse, ampak fašeš ob tem ostri občutek, da saj pa Odmevi in gospod Bobovnik pač ne morejo/smejo kiksat. Pa so. Zelo. Hvala bogu, da so povabili dva mlada politika, ampak naj potem izkoristi prav to, da sta mlada politika. Ne pa ločevati atoma, ker, kot vemo, to ni potem nujno le v znanstvene namene. In tokrat res ni bilo. Delo je denimo v torek vprašalo v svoji Panorami peterico (če sem si dobro bil zapomnil) mladih študentov, ki trenutno študirajo v tujini, kako tam živijo in kaj pogrešajo. Dosti boljša izvedba. Kot pa vprašati nekoga, povsem resno v resni, objektivni in zanimivi oddaji, naj bo za pet minut spet mlad.