Milaničev pogled na svet Ljudski vrt
Če je Darko Milanič slišal samo aplavze in spodbudo publike, ki je glasno, zasluženo in ponosno nagradila pubece za prikazano borbo – da so se ti »za bis« še vrnili iz slačilnice na veliko veselje tudi res odličnih viol – hkrati pa preslišal ne le peščico takih, ki je njegov odhod pospremila z žvižgi… Če tega ni slišal, če se tega ne zaveda, ima Maribor problem. Najprej majhen problem, ampak problem, ki lahko začne rasti. In v preteklosti še vselej je. Mariboru ni zmanjkalo tako malo, kot je to želel predstaviti Milanič. Ja, Bezotosni je odbil s črte, Janža pa je za las zgrešil. In ja, bil je zicer na prvi tekmi. Ampak bile so cele faze tekme (obeh tekem), ko je bil Maribor nekonkurčen. V tistih fazah je zmanjkalo za napredovanje. In za to je v prvi vrsti odgovoren strokovni štab. Igralci so poslušali navodila v nulo in se podredili vsem napotkom. Zdi se, da bi bolj kot Gabalo morali premagati lastni sistem.
Ni pa zgolj Darko Milanič kriv, da je Gabala napredovala za svojo drugo zaporedno evropsko ligo, medtem ko je Maribor še drugič ostal brez evropske jeseni. Ni samo on kriv. Pika. Ostala bosta dva velika če-ja (Novakovićev zicer v Bakuju, Bezotosnijeva obramba iz golove črte v Ljudskem vrtu) in cela kopica malih. Ampak Maribor je dvakrat brutalno padel, na prvi tekmi usodno, na drugi pa ne – po zaslugi Handanovića in tudi nekaj sreče. Padec je spet prišel v drugem polčasu (s temi ima Maribor hude težave letos) in spet najbrž zaradi občutka nemoči v napadu. Maribor ima toliko posesti žoge hkrati, da ga napadi tekmecev začnejo lomiti (spomnimo se samo Aberdeena). Filip Ozubić je imel strelske vaje takoj v nadaljevanju, po golu pa je dišalo kot po hamburgerju. Maribor se zna očitno braniti le z žogo, kar je odlično izkoristil zlasti Aluminij, delno pa tudi Gorica, ki sta vzela žogo in šla proti golu.
Proti Mariboru se pač nima smisla nazaj pomakniti, ker to – s Šulerjem kot nenamernim organizatorjem igre – počne Maribor dovolj »dobro« sam. Brez žoge je moštvo pomaknjeno preveč nazaj, stisnjeno kot pločevinka in brezglavo nemočno. Zalogaj posledičnih treh golov, kjer je imel vsak zato svoj zakaj, je bil preprosto prevelik – tudi če bi Maribor imel boljšo formo v napadu.
Milaničev romb, ki je bil bolj deltoid z nizkim težiščem, je bil daleč največja sprememba. Tveganje? Glede nato, da se zanj v svoji drugi eri odloča bolj poredko (na pamet pade tekma v Zavrču spomladi), je tako pomembna tekma slab in nevaren poligon za eksperimente. Že res, da je bil Vršič gibljiv in aktiven na vrhu tega romba, vendar glede nato, da tega moštvo ni izkoristilo (ko je Tavares zabil, je Vršiču že pošla sapa), je bil davek previsok. Zakaj? Kje? Ker je Gabala mojstrsko sprevidela in skužila igro vijoličastih ter se zabarikadirala na sredini ter jim hvala-evo-vi-kar-izvolite prepustila boke, je bil Maribor omejen le na levo stran. Naj je Erik Janža še tako tekal, kar je begalo zlasti Boharja, ki je v prvem delu tavajoče iskal svoje mesto, mu je pri morebitnih predložkih razumljivo zmanjkalo moči. Naj se je še tako boril in grizel. Moral je, ker desne strani ni bilo. Denis Šme je v najboljšem primeru odličen bočni igralec, a bolj v strnjenem sistemu 4-4-2, kjer bek ne rabi spustiti duše, kvečjemu parkrat prodre in je to to. Ker pa Aleks Pihler ni vajen igrati tako gibljivega desnega veznega, desne strani ni bilo. Nikjer.
V prvem, slabem, medlem polčasu (končanem z žvižgi) se je zato vse vrtelo okrog Vršiča, ki je spravil žogo tako visoko, da je Maribor imel udarce iz kota in par predložkov. Toda v tem konceptu je bil izgubljen zlasti Milivoje Novaković, ki je povrhu v drugem delu – po vstopu Sallalicha – stal vselej na prvi vratnici, namesto na drugi, kamor so predložki, ki so končno stekli, tudi leteli. Če Milanič ne vidi, kako težko njegovo moštvo zabija zadetke, še posebej glede nato, kako lahko jih tudi prejema, ima moštvo resen problem. Nihče ne terja večjega remonta, ampak dejstvo je, da se že pri zadnjih veznih igra ustavi in milimetrsko premika prek bokov. Ko je Milanič odhajal iz Ljudskega vrta (prvič), je bil Zahović najbolj jezen v mestu. Zdi se, da bi trenutno bilo podobno.
Tavares #21
Vsi so obračali, Tavares je obrnil. Že v prvem polčasu je postalo jasno, da bo Maribor lahko, kot zapisano, dal gol le na dva načina. Ali prek bokov s kakšnim predložkom na Novakovića ali pa z močnim strelom z razdalje, ki jih je Gabala prav tako sprva namerno dopuščala. Ker Milanič še vedno ni ugotovil ali se sprijaznil, da razen Mitje Vilerja, ki pa za take tekme nima več potrebnega nivoja, nihče nima ravno pedantnega ali smrtonosnega predložka (zdrava pamet bi rekla, da bi glede na prekinitve to lahko bil Vršič, kar pa dokazano ne drži) oziroma da sta Erik Janža in Damjan Bohar po prvi tekmi in Novakovićevem zicerju skorajda obupala, je ostala torej le druga opcija.
Maribor ne zabije veliko golov izven kazenskega prostora (v prvenstvu letos le enega). Že zato, ker nasploh ne zabije veliko golov. Da bi zabil tri na eni tekmi, se je še dvanajstič letos pokazalo kot hudo prevelik zalogaj. Gol Marcosa Tavaresa je resda imel, vidno na posnetku, nekaj pomoči branilca. Toda silovit strel z levico iz razdalje je dal po tekmi tuhtati vsem, ko je enkrat spustil adrenalin od evrogola od prečke. Zakaj vedno kapetan, ki mu v domači ligi tako ne gre, v Evropi pa nato spet vse po starem? Ono, brez starca ni udarca, kot se je zapisalu kolegu. Maribor je dal v Evropi na šestih tekmah pet golov: Tavares je dal kar tri (oba Gabali in Levskemu za napredovanje), Novaković enega (Aberdeen), petega pa so si Škoti zabili sami. Hm. Zakaj hm? V prvenstvu Tavares nima še niti enega gola. In Sunny Omoregie (!) ima edini dva.
Ni bil Tavares edini, ki je poskusil s (pol)razdalje ali na polno, z bombo. Poleg Vršiča in Pihlerja je najboljši poskus uspel Eriku Janži, čisto na koncu, ko bi bil kaj kmalu veliki mariborski junak. Žoga je šla mimo, je pa strel pokazal na možnost(i), ki jo Maribor nerazumljivo ne uporabi. Raje kot da bi pomerili na gol, grejo vedno na bok. Stran od gola. Tavaresov gol je namreč pokazal, kako preprost je lahko nogomet. Fsekaš po golu, močno, pol visoko, pa čeravno je taka gužva. Streljati proti golu ima pač že po zdravi kmečki pameti vedno več možnosti kot iskanje predložka in šele nato iskanje morebitnega strela. Ena krat ena. To je bil že Tavaresov enaindvajseti evropski gol. Naslednji je Dejan Mezga z enajstimi…
Gabala & novi model evropskega nogometa
Maribor je bil nosilec vseh treh dvobojev v letošnjih kvalifikacijah. Sodeč po videnem je bil še najtežji tekmec prvi, Levski. Gabala je bila premagljiva, kar je nenazadnje potrdila povratna tekma. Toda vijoličasti imajo še vedno težave z nezvenečimi žrebi, še večje pa z vlogo nosilca (spomnimo se samo Birkirkare, delno tudi Zrinjskega). Vso to računanje klubskega koeficienta, ki si bo letos malo opomogel, a še štiri leta ga bo skelela Astana, na koncu veliko ne pomaga. Preveč je ocenjevanja »zvenečnosti« tekmeca in zanašnje na zgodovino, ki resda kaže, da balkanski in škotski klubi vijoličastim bolj ležijo.
To zdaj ne šteje nič. Azerbajdžanska liga ni brez razloga kar pet mest pred slovensko. Novinarski kolega mi je sredi tekme pokazal, da je Garabag s 3:0 povozil Göthenburg (skupaj 3:1). Tako da imajo – naftni denarci gor ali dol – dva kluba v evropski ligi. Dva. V skupinskem delu. Avstrija in Češka imata tri, Romunija dva. Hrvaška, Slovenija, Srbija nimajo nobenega (in spet Dinamo v ligi prvakov). To seveda presega Maribor, ne presega pa miselnosti in mentalitete, ki je ne goji toliko klub sam kot njegovo okolje. Toda okolje tokrat ni zahtevalo evropske lige. Težava je, da kompasa nekako ni. Kaj je cilj? Kam spada Maribor? Kaj je bila realnost? Liga prvakov ali tole? Kaj je večja slika, kakšna je klubska usmeritev Zlatka Zahovića? Okolje je zdaj želelo predvsem borbeno igro in zmago, kar je dobilo. Spet Palermo. Blizu, a daleč. Toda po Palermu je dal klub nato s številnimi potezami jasno vedeti, kje ima svoje prioritete, kako bo posloval, kako se bo vedel, na čem bo gradil in je nato spisal neverjetne štiri jeseni. Pa zdaj? Se ne vrača občutek, da mora peščica rešiti zacementirano večino?
Mariborski model previdne, »nemške« igre ni nujno dober. Ker mu nekaj očitno manjka. Presežek individualne kvalitete. Še vedno je to pri Mariboru več kot očitno le Tavares, ko zares šteje. Novaković je sicer pokazal nekaj (Aberdeen, Olimpija), toda ko je najbolj štelo (tudi lani v prvenstvu), je zatajil. Bil je nekoč to tudi Damjan Bohar (dal gol Maccabiju in Celticu), nakazovalo se je, da bi to utegnil biti Sintayehu Sallalich. Da imata prebliske, se kaže pri Gregorju Bajdetu (s klopi) in Dino Hotić (na tribuni), ki pa že kažeta sindrome bolezni, ko se igralec podredi zahtevam taktike na račun lastne individualne igre.
Model, kjer bo ekipa držala žogo sem in tja ter »nekako« že dala gol (Astani sta lani zabila Šuler in Rajčević, dva štoperja torej), se je izpel oziroma mu nekaj več kot očitno manjka. Zlatko Zahović očitno še vedno verjame, da je bolje korak ali dva nazaj (povratek Milaniča, nakup Novakovića), preden se bo lahko šlo naprej in je zato vrnil Dejana Mezgo in Luko Zahovića. Prestopnega roka še ni konec, ampak če nihče ne bo odšel, bo klub spet imel težave sam s sabo, saj stežka gradi temelje s preveč materiala.
Resno vprašanje je, zakaj dobivajo nekateri zaslužni mesto na klopi (Mertelj, Viler) in, še bolj, zakaj nikoli v kritikah ne pridejo na vrsto tujci (Kabha, Sallalich, Sunny*). Predvsem pa ne more Maribor razlagati, kako je Evropa privilegij, nato pa tožiti, da nima časa za treninge in da je utrujen, pri čemer so proti Aluminiju – še enkrat, proti Aluminiju – igrali zeeeeelo spočiti igralci (Rahmanović). Hkrati pa je prav Aluminij dal tudi davek na tribunah, kjer se ni zbralo niti 10 tisoč gledalcev, za tekmo, ki je odločala o jeseni. To nekaj pove. In ne malo.
Kassai pokazal, kaj manjka Skomini
Ko je Uefa delegirala Viktorja Kassaija, sodnika finala lige prvakov leta 2011, sta imela Maribor in Gabala skrb manj. Sodniki v evropskih kvalifikacijah so lahko – res pa da z vsakim krogom manj – neizkušeni in dvomljivih izkušenj, kar je vijoličastim (iskreno) v upešnih letih sicer šlo bolj na roko kot ne.
Kassai je pokazal, zakaj je zmogel korak, dva dlje od Damirja Skomine. Ker avtoriteto gradi na dejanjih. Ne z besedami in čebljanjem, temveč z dejanji. Saj je tudi Skomina v Evropi bolj preudaren in govori manj, a še vedno. Že pri prvem rumenem kartonu se je zdel Madžar, ki ga precej manj skrbi lastni videz, kot čudodelnik, saj je imel rumeni karton v roki še preden se je žoga ustavila. Noro. Kakšna učinkovitost! Imel je le en slab moment, ki bi lahko bil usoden. Kmalu po golu je pred svojim kazenskim prostorom obležal Erik Janža, česar Kassai ni videl, saj je tekel proti sredini. Gabala je igrala dalje in prišla do lepe priložnosti, ki na srečo ni šla v gol. Na njegovo srečo. A že minuto pozneje je Theo Weeks skočil (ravno) v Janžo. Kassai niti pomežiknil najbrž ni, že je mahal z rdečim kartonom. Adijo, nasvidenje. Štart je bil res grob, kot je pokazal posnetek, ampak Kassai niti za trenutek ni omahoval. Tako suvereno je primazal rdeči karton, da potem dvoma že ne more biti, ne?
Vidite razliko? Pri nas sodniki – tudi Skomina – podobno hitro avtoritativno pokažejo karton, na penal ali kaj podobnega. Ampak potem se začne. Debatni krožek. Dvom. Cincanje. Ali pa imamo primere, kot je Nejc Kajtazović. Na svoje oči smo se zato lahko prepričali, zakaj je Kassai šel dlje kot ne samo Skomina, temveč tudi Cakir, ki si Ljudskega vrta po tekmi z Ukrajino tudi ni ravno dobro zapomnil. Ker se zaveda, kakšna je vloga sodnika. Brez želeja na glavi.
Škropilniki simbol površnosti
Za kako sekundo je bilo zabavno. Youtube zabavno. Meme štos. Viralec in to. Ja. Za sekundo. Dokler nista škropilnika šla do konca. Marcos Tavares je samo nemočno skušal pohoditi, poteptati, pomendrati trenutek, ki se – kot je rekel kapetan sam – pač zgodi, vendar je prišel v najslabšem času. Evrogol + rdeči karton. Boljšega ni. Mogoče še avtogol, ampak to je Maribor letos v Evropi že dobil.
Če smo se lani smejali Stožicam na tekmi z Litvo, ko so crknili reflektorji in zasenčili bizarni remi z Litvo, se zdaj kmalu nihče več ni smejal. Ker je bilo le še slabih dvajset minut do konca oziroma dobrih dvajset, ko se je stvar uredila in je Maribor imel šest minut podaljška. Tokrat ne more biti kriv nihče drug. Za zelenico skrbi pač klub sam. Za razliko od recimo stare tribune, kjer nam – pa ne da je to najbolj pomembna stvar – tako vleče po hrbtih zaradi počenih stekel, da imajo naše ledvice cel žur. Za to klub ni kriv, ker ne upravlja z (zunanjo) infrastrukturo. Kot tudi ni kriv, da je bil VIP tokrat v telovadnici pod staro tribuno, ker je v Lukni parket gor dvignilo ob silnih nalivih, da bo cel kup športnikov do oktobra opravljalo prakso za DHL, Amazon in ostale logistične velikane.
Vklop škropilnikov se res »zgodi«. Se. Za to bi težko letele glave. Ampak Maribor se ima sam po drugi strani za inštitucijo. Tudi ko crkne golf avtek – kot na zadnji tekmi lani z Gorico, ko je zmanjkalo elektrike, spet v najslabšem možnem času. Ali ko varovanje popolnoma popusti, da navijač na derbiju preteče več kot pol igrišča.
Ljudski vrt je lep stadion, če ne kar najlepši v državi. Je, vsaj zame. Ampak občutek okoli njega postaja vse bolj birokratski, zaprt, živčen. Za takšen klub je vsaj nenavadno, da trenira bolj ali manj le na enem igrišču, največ dveh, če štejemo še glavno igrišče (kjer se je trava vsaj malo popravila). In to vsem na očeh, da vsak, ki gre tam mimo na sprehod z otrokom ali psom lahko dobi občutek, kot da igralci pač hodijo… na šiht. Maribor ima na voljo igrišča v Rogozi, enega je obnovil in financiral sam, kot se je še nedolgo tega pohvalil Bojan Ban. Priprave opravlja po ustaljenem vzorcu, čeprav se je letos poznal napredek pri izbiri tekmeca, kar je moštvo dobro pripravilo na zahtevne(jše) tekmece. Pozni prihodi so bili, ko gre za Evropo, slabo tempirani (kar se je poznalo zlasti na Blažu Vrhovcu), izkazala se ni niti rotacija.
Milanič je med napornim ritmom pojamral, da ne uspejo trenirat. Zdaj bodo imeli več kot dovolj časa, ne glede nato, da bo ob sedmerico med reprezentančnim premorom. Morda bodo tudi glede treningov in fizične priprave v klubu morali malo premisliti, ali je sedanji način dela in miselnosti ustrezen. Rezultati kažejo, da kakšna tudi večja sprememba ne bi škodila. Izjave, da bodo ponavljali nekatere stvari, kaže, da smo večino sprememb letos že videli. Za zdaj pa to v prvenstvu ni dovolj. Vsaj ne za naslov. Po koncu prestopnega roka bo dokončno jasno, kam gre NK Maribor.
