Oznaka: ugm

Vikendica: Maribor? Mesto mesto!

Bilo je, em, v, em, četrtek? Ja. Četrtek. Včasih, ko iščeš inspiracijo, greš k Domnu v Gramofonoteko. Ne zato, da bi inspiracijo našel tam, eh, ste smešni, tam ima samo bigl al kak je pesu ime inspiracijo, ampak da pozabiš, da si jo sploh iskal. In, e, tako sem šel v četrtek tja za dobre pol ure in tam nabasal na resno razpoloženega modela, ki je imel res dobro poanto (med kopico bolj majavih), da Maribor zanj, pa ne da v tem uživa, ker ne, ni mesto. Ni, jebiga. Nekako smo, ampak ne več kot dva piva kasneje, prišli do ugotovitve, da je po tej definiciji itak pravo mesto le Beograd. Če se že gremo tak. Na veliko. In smo se šli tak. Ker je tip rastel gor v Sarajevu, ga je bilo, do neke točke seveda, zanimivo poslušat, kako vidi Maribor. Ker pomisliš, kako ga vidiš sam.

Kajti po neinspirativnem četrtku je potem prišel črni petek, poln luči. In ljudi. Moj bog. Kislo mi je bilo, takoj, jedko pravzaprav, ker sem še dan prej kimal, da Mariboru včasih čisto malo zmanjka pa bi res bil tako velik, kot vsi ponosno in pogosto tudi upravičeno, včasih pa seveda niti malo, mislimo, da je. In kako velik je bil Maribor na petek, 29. novembra 2019! Ljudje! Pa ne zato, ker so večer prej v Ameriki mazali purana in nam namesto purana, ajde, da bi te vsaj totega vlkega purana tiščali noter v premajhne pečice, raje uturili, da si moramo, ne da bi dobro vedeli zakaj, kupiti televizijo za na hajzl, zofo za na balkon in kavni avtomat za pesa.

Maribor je bil, v petek še posebej, res mesto. Ono, mesto mesto. Koliko otrok, koliko mamic, atic, babic, tet, stricev, parčkov, lutalic in kaj še je ljudi. Zaradi lučk, jasno. Zdaj, Maribor nima vaaaau efekta, ki ga imajo v Ljubljani. Nimamo. Pika. Zakaj, je dobro vprašanje, ki bi imelo kakih sedemnajst odgovorov. Ampak nimamo. Pri nas to naredimo še vedno šlampasto, štorasto, ampak po naše štorasto. Otroci iz OŠ Prežihovega Voranca so tako lepo zapeli, res lepo, pohvale, da je bilo v materinščini, pa se jih je tako slabo slišalo. Če se dobro spomnim, je bilo tako že lani. Da ne morejo malo bolje porihtati ozvočenja. Saj razumemo, ja ja. Doma moramo peči kekse, veseli december ni pijanica na tergi, če smo dobro razumeli župana. Malo je – bolj kot na Johna F. Kennedyja – spomnil na Edvarda Kardelja, ki je rekel, da ti sistem ne more zagotoviti sreče, lahko si jo zgolj sam. To ima župan najbrž prav. Veseli december se skriva v pridevniku. December ni v glavi, no, lahko ga žingate tudi marca, nič hudega, ampak veseli je pa stvar posameznika. Ampak kakorkoli … malo boljše pa bi lahko bilo tehnično in logistično izpeljano. Ni ravno vaaaau moment, če voditelj, ki ga slišimo vsako tretjo besedo, ker mikrofon crkuje, sicer prikupen in res pripravljen, takoj po koncu prvega odštevanja reče »tam zadaj so se lučiiii prižgaleee, samo jih ne vidite, ker so za vami«.

Tako ostanemo pri tisti jelki na Trgu svobode, ki bo tam do konca časa in bo najbrž tam še zatem. Trg svobode je trk sprememb v času. Naših sprememb. Dule Vaupotič je imel tam govor, na katerega, kaj, petindvajset let nazaj ni bilo nobenega. Jelka na Trgu svobode je tam iz enega samega razloga. Ker je vedno bila tam. Ono, kot je Jože Jagodnik dolgo govoril, kako je Maribor bil prvak, je in bo. Maribor vmes, itak ne velikokrat, ni bil prvak, jelka je pa tam še vedno. Tam v kotu, tam, kjer so letos tržničarji rekli in to zelo ojštro, da se pa pač ob sredah in petkih ne mislijo selit. Ni teorije. Zdaj so sicer ob Partizanski, ker so spet premaknili drsališče. V bistvu se v tem mestu premika lahko marsikaj, skoraj vse, razen tisto, kar bi bilo nujno, da se, pa se ne znajo zmenit. Znajo, znamo, ni pomembno, rezultat je isti. In tako, kot so premikali sem pa tja in tja pa sem mariborsko knjižnico, da se na koncu ne bi nič premaknilo (da se o kinu ne menimo), tako je tudi z jelko. In Kodžakom.

Da bi v mestu radi premikali, je začutil tudi župan. Napovedal, ne, obljubil je, da, obljubil, pred otroci in njihovimi starši, da bodo prihodnje leto lučke tudi na Glavnem trgu in Slomškovem trgu. Dobro. Fajn. Fino. Sploh Slomškov trg ima potencial še za kaj razen za avtomobilske lučke, od Glavnega trga pa že zdaj, ko čakamo, ali bodo našli nafto ali ne, ne pričakujemo nič več in nič manj kot spektakularno fontano in najboljše granodioritne/tonalitne kocke na svetu. To si zaslužimo.

No, in tako smo šli, kot se gre tradicionalni, po poti Prižiga lučk. Poanta je, da si program lahko skreiraš tudi sam, a priporočeno je, če greš za osvetljenimi glavami. To je daleč najboljša varianta, če seveda ne bi bilo tooooooooooolko folka. Kaka gužva. Že na Trgu svobode, ko se je spet odštevalo in sta zasvetila res lepa jelka, ja, res lepo najdejo, tu nimaš kaj, in lučke na Piramidi, kar spet nima tistega ultimativnega »vaaaaau« efekta, ampak pomembno je, sploh v tem času, da se ves čas nekaj dogaja. In na ta način je Prižig lučk krasen, ker druga plat, če greš na Prešernov trg v Ljubljano, je ta, da tam čakaš, stojiš, čoriš, prižgejo lučke, vaaaau, kušneš se, zaližeš in objameš in to je to. No, ni samo to, seveda se poje, otroci, govori, župan najlpešga mesta na svetu, de, ampak v Mariboru pa gre povorka naprej, procesija te privede do Grajskega trga. Mariborčani, čeprav se komaj kaj premakne, ne znamo biti pri miru že poleti, kamoli pozimi. Škoda, da niso ognjenega plesa s kraljico svetlobe izvedli malo nižje. Grajski trg je neke vrste naravni amfiteater, zato se bolje vidi, če se nekaj izvaja nižje dol, proti Vetrinjski ulici. Ampak kakorkoli že, kdor je videl, je videl, kdor ni, je lahko zavohal kerozin ali karkoli že bruhajo ognjene kraljice.

Vilinsko mesto je itak hit, ampak je malo težava, če ne vidiš, ali je Sebastjan Lukovnjak sam na odru ali z Leonartom ali kakorkoli. Ampak ni to poanta, najboljše je, da če kdo s povorko zaluta, ima tako trailer svoje vrste in lahko vidi, kaj vse mesto ponuja. In Vetrinjski dvor res ponuja. Res res.

Kot tudi terg. Jasno. Terg bo vedno terg in četudi letos ni nosljal Vlado Kreslin, ni bil obisk švoh. Niti malo. Četudi smo se že veliko pošalili na lasten račun (in tuj zaslužek) o tem, kako bomo imeli vsega boga z Ed Sheeranom vred, samo pač s prstom po zemljevidu oziroma na videu, ni taka velika finta sam program. Tu dam županu delno prav. Jeba je samo ta, da sam keksov res ne znam pečt, jih pa, ajde, rad jem. Kar pa ne pomeni, da kak dober špil ne sede. Pa je lahko svašta, od Siddharte in Mi2 v preteklosti, ko je terg raztergalo, do Nine Pušlar ali Tonyja Cetinskega, kar je čisto okej izbor za širšo populacijo, vsaj tako ugibam čez prst. Trg je predvsem zelo lepo osvetljen, kar je nekaj, s čimer imamo celo leto problem, pa zdaj šele vidimo, kako je, če so stvari malo bolj svetle. Probajte, recimo, v dežju ponoči čez Trg svobode. Vso srečo.

Seveda luči onesnažujejo. Ja. Zato ekscesi niso okej, ampak ne gre za to. Tudi Rotovški in Slomškov trg pa tudi Glavni, če smo že pri tem, niso med letom zadostno osvetljeni. Niso. Pika. Luči so ravno toliko nastavljene, da ne oklevaš, kako bo Razkolnikov zdaj, zdaj pokukal kje izza ovinka. Zato je lani tako zelo zadela Lumina, še posebej, če ste šli z organiziranim sprehodom, kjer si lahko spoznal, to pa je bil vaaaau moment, da ni vsaka lučka, no, lučka. A-a. Ste smešni! Letos je Lumima, bodimo iskreni, malo bolj skromna, sploh inštalacija na robu Slomškovega trga, tam, kamor niti avta ne stiščiš, bolj žalostna, četudi impozantno nastavljena. Še najboljša je umetnina svetlobne inštalacije na Rotovškem trgu, ki pa je sploh zdaj, ko (si) obnavljajo Glavni trg, tako pozabljen, da se bojim, kako bo zadeva šla mimo. Kar je škoda, ker otroci bodo res fascinirani, ko bodo stopili na gumb z nogo in se bo lučka vrtela. Probajte. Skriti hit, mali, a sladki cuker.

Tako ima Maribor, ko je mesto mesto, vsega po malem, nikakor ne preveč. Morda ne potrebuje vaaau momenta, ker je še vedno mesto, kjer ti najdeš dogodek, dogodek ne najde tebe. Kot je bila sijajna otvoritev v UGM. Župan je rekel, da ni imel namena govoriti na otvoritvi razstave Mete Grgurevič, kako odpičena umetnica in kako spoštovana, noro, ljudje, ampak je povedal vseeno, da »luč je lahko upanje«, kar je seveda znucan kliše, vsak župan ali politik mora to enkrat v lajfu očitno zinit, ampak vseeno dobrodošel. Včasih je mogoče bolje biti tiho, če nimaš česa povedati, ampak videlo se je, da je UGM-u godilo, ko je župan govoril o delu in trudu.

Tako mesto, kot zna mesto biti v UGM, zna biti mesto rekdokje. Razstava Nemogoči mehanizmi je nemogoča za razumevanje s konvencionalnim razumevanjem. Se premika, skoraj ves čas, migeta. Dokler seveda se ne ustavi vse ustavi, ko pridete do prostora, kjer je parket najbolj škripajoče legendaren, in potem tam na podestu, ki je, pazi to, skoraj isti parket, le da bojda narisan, kot mi je namignila kustosinja Simona Vidmar, tam, na podestu stoji ona. Meta Grgurevič. No. Stoji, sedi, se obrača, bojda je zaplesala. Njeni kinetični sistemi v več dimenzionalnih postavitvah (tega nisem namudril sam, piše na strani UGM) so lahko malo tudi groteskni. Ne dotaknejo se te kot klasična slika. Ima pa tebe, da bi se ti dotaknil premikanja. Kot da bi bil želel ujeti njen notranji (ne)mir. Pa ne samo njenega. Šele doma sem ugotovil, da je Jure Grgurevič aka Bowrain pritiskal tipke klavirja, ki je pospremila bizarno vizualizacijo in še bolj bizarno vrtenje obleke.

Premik časa, prostora, modernizacije, človeka. Ni majhna stvar, da te Meta Grgurevič z napisom »Galanteri mehanik« na zlatem napisu, ki ji visi na zatilju, tako premakne. In to na taki dan. Črni petek. Prižig lučk. Na dan, ko je vsega preveč, pa včasih rabiš tako malo. In spoznaš, da morda sploh ni pomembno to, da bi umetnost razumel. Nekje v tekstu je omenjen tudi Marcel Duchamp, saj veste, tip, ki je iz pisoarja naredil umetnost in kariero. To je neke vrste za-vsakega-nekaj umetnost. Povej mi, kaj vidiš in povem ti, kdo si. Arhaizem, totalni, do fundamenta. Na prafaktorje razturano gibanje. Meta Grgurevič, letnik 1979, je premlada in rojena v napačnem stoletju, da bi nas spomnila, kako so naše babice na kolovrat ali singerico delale za nas. Ah. Dajte no. Nas pa preplaši in pomirja hkrati. Vsaj mene. In pripravi, da si na glas priznaš, da ne štekaš točno, ampak važno je, eee kje si Galileo, da »in vendar se vrti«.

In tako se vrtimo mi v mestu, ki je mesto, pa rečite kaj hočete. Je mesto mesto. Seveda pizdakaš, ker je vsega preveč, ker bi bil in na razstavi in premieri predstave Mostovi in bogovi hkrati. Bi bil, kdo pa ne bi bil, kak dobro so Partljiča ovenčkali na posterju za predstavo. Kjut. In bil bi tako na Lačnem Franzu na Štuku, kar sem bil, in Ani Pupedan v Gustafu. To je ta frdamana »zakaj vedno vse na isti dan« logika. Ko perverzno celo upaš, ha, tu mate, ni obiska, kaj pa se ne morete zmenit.

Pa ne. Je puno. Puno puno. In je svetlo, ker svetlobo pač rabimo. Ampak da jo cenimo, rabimo tudi temo, kar dobro vemo. Zato je najboljše, ker se prižig lučk, veseli december že novembra in vse, kar spada zraven k temu času leta, začne na Trgu generala Maistra v taki trdi temi. In nadaljuje, kjerkoli hočete, da bi se nadaljevalo.

V korejskem filmu Parazit je dober citat, da je bolje živeti brez načrta, ker če nimaš načrta, potem tudi ne more nič it’ narobe. Morda je to dobra popotnica za popotovanje po Mariboru. Ki je mesto mesto.

Bis. Pazi, v apfelstrudel pijačo lahko dajo malo preveč cimeta. Kozarci so po ojro, ne vem, če na vsakem štantu, dobite pa denar nazaj. Zelo grejo v promet hot-dogi, ti so po tri ojre. Najlepša jelka je mogoče na Glavnem trgu.

Da ne pozabim. Bi vi znali na Štuku potegnit vodo? 😀

30. novembra 2019
¡Groteska!

Ne zgodi se ravno pogosto, da se režiš v galeriji. In to dovolj na glas, da bi ti moralo biti nerodno. Pa ti ni. Kurc pa bonton. In še manjkrat se ti primeri, da se slika reži nazaj tebi. O, ja. Haha. Hihi. Hehe. Kako prcanje in drkanje v glavo! Kičkanje in driblanje z deli. Še ven na ulico, taki derbi od komunikacije. Noro! Noro, vam pravim. Ker Groteska našega časa, nova stvaritev Umetnostne galerije Maribor, je točno taka razstava, kakršne vidiš po tvju, ko grejo ameriško dodelani in popkulturno (samo)zavedni liki na razstavo. Okej, tam se potem pecajo, žalijo in nalokajo, ampak, e, toliko da dobite občutek, kakšna otvoritev je to bila. Groteskna! Kaj to pomeni? Ha!

Naj najprej takoj povem, da itak noben moj tekst niti slučajno noče biti, niti ne bi znal biti, objektiven. To niso strokovni teksti per se. Nak. To so besedila izkušenj, doživetij in občutenj. Jap. In pisati o prvi razstavi nekdanje sošolke… Je subjektivno subjektivnega. Ker ja. Ker drugače ne gre in drugače ne znam. Videlo se je, da je to bila njena prva razstava. Ne toliko zato, ker nas je nagovorila tako, da je brala z lista. Ne sfolga, štekamo, ima toliko dela, da se ven ne vidi. Boljše kratko pripravljeni profesionalizem kot dolgovezno polamatersko improligaštvo. Ne. Bolj zato, ker se ji je po rokah prekladala hči, ker so prišli njeni starši, pa njeni kolegi, ker sta bila tam tudi dva ustvarjalca (ali pa trije, morebiti sem bil preslišal) in ker je bilo nasploh tako domačno vzdušje, kar je v UGM Studiu, placu na Trgu Leona Štuklja, ukleščenem med pekarno in sendvičarno, dokaj velik dosežek. Sploh za petek, ko se vreme ne zna odločiti, ali bi spraznilo mesto ali ne.

Otvoritve razstave Umetnostne galerije Maribor – to je bila moja, hm, tretja? – znajo biti komorne narave, še posebej v Studiu, ker gre za kvadraturno gledano enoinpolsobni stiskavac s pridihom garsonjere, kar niti slučajno ni omalovaževanje prostora. Kje pa! Prej se mi to zdi bolje, primerneje in družabno. Nekako te UGM Studio »prisili«, da pogledaš slikam in ljudem v oči. Ne moreš se skrit, okej, spodaj, v kletnem delu, bi ta občutek lahko nabile stopnice, ampak tisto ni plac za klavstrofobične. Ne, ne bo to opis prostora kot takega, ker to ni naš prvi obisk UGM Studia. Zgolj nastavimo občutek.

Petkova otvoritev je bila dobrovoljna in odkritosrčna, ne glede na tematiko in motiviko in lajtmotiv razstave. To je ena tistih razstav, kjer ne rabiš kvazipoznavalsko buljiti v dela. Zakaj? Ker ta buljijo vate. Čisto res. Vem, sliši se klišejsko. Okej, vredu, ne buljijo. Ne. Žalijo te, s prstom kažejo nate, hihitajo se ti. Frdamana umetnost!

Čeprav je to pregledna, skoraj retrospektivna razstava, ki sega tja do devetdesetih, če sem dobro prebral na resda nekoliko premajhnih napisih ob delih (kazalo bi jih povečati in izboljšati tipologijo pisave, to so malenkosti, ki pa se opazijo tako, da folk masovno preverja svojo dioptrijo), se zdi zaključena in celovita in taka, da od nje nekaj odneseš. Kaj točno? Hm. Jaz sem odnesel smeh in absurd. Ne vem, zdelo se mi je, da bi rad spoznal Evo Lucijo Kozak, ker me je iskreno povozila s svojimi deli. Nekaj ima v sebi, nek posmeh, ki je žalosten, kritičen, ampak anekdotičen hkrati. Enako velja za njeno soimenjakinjo Evo Mlinar, ki v svojem serialu riše kovance v glavi, na križ pribija kače, ženske, tipe in vse nas. Jajks! Pri čemer »spoznal« ni mišljeno ne biblijsko ne hipstersko, torej ne preveč, ne mimobežno. Ampak saj ne gre za ad personam, ne? Rad bi le vedel, od kod ta percepcija sveta. Kako ti pade na pamet narisati točno to. Huf!

Ampak to je razstava, kjer se pogovarjaš z ustvarjalci tako, da bolj bereš kot gledaš njihova dela. Okej, pri Nenadu Cizlu ne moreš prebrati ničesar, kar je kompliment za njegova dimenzionalno huronska dela. Če drugi ustvarjalci pišejo v latinici, Cizl riše hieroglife ali pa pismenke. Noro! Njegovi »filuteki«, črtasto in pikčasto razdrmani, ti nekaj kakor mahajo s svojimi grotesknimi nasmeški. Se režijo meni, sebi, Cizlu? Huf!

Aja, saj res. Taja Toplak zapiše v svoji predstavitvi razstave, že na začetku, kaj je groteska (da ne bomo kradli iz SSKJ). »Beseda groteska je izpeljanka iz italijanske besede grotta, ki pomeni jama in je prvotno označevala stenske poslikave starorimskih palač, ki so jih odkrili in jih tako imenovali šele v 15. stoletju.« Temeljne značilnosti groteske, tako Toplakova, so mešanje heterogenih elementov na podlagi svobodne domišljije: »Spajanje med seboj nezdružljivih stvari, oddaljevanje od zakonitosti nam znanega splošno sprejetega vsakdanjega sveta oziroma pogleda na svet, kršenje klasičnih zakonov prostora in časa, namerno odstopanje od mimetičnega modela z vizualnim pretiravanjem določenih fizičnih potez in značajskih lastnosti.«

Gre točno za fantastičen svet, ki je opisan v spremnem tekstu. Ko stopiš v ta svet, ne stopiš v atelje ali dnevno sobo ali hajzl ali špajzo ustvarjalcev. Ne. Stopiš v lucidno perverzen svet, ki se ga hkrati bojiš in te hkrati impresionira. Delo Marka Požlepa, denimo. Srhljivo, a ko bolje pogledaš, začneš gledati skoraj skozi delo Raft of the Meduza. Vladimir Leben se z Animal Liberation poigrava s plišem! Z madafaking plišastimi medvedki! Tanka je linija med grotesko in grozljivko, ne? Enako velja za delo, ki sem si ga najbolj zapomnil: Babies update, kjer Eva Lucija Kozak tisto, da otroke prinašajo štorklje, zasuče res… Em… Twisted, je beseda, ki je ne znamo prevesti? V enak osmer gre tisto gigantsko delo, na dnu katerega piše »MAYBE WEIRD AND DARK BUT CERTAINLY ALIVE«, kjer je z žebljički narisan še srček.

Taka je ta razstava Groteska našega časa. Naslov je Toplakovi (ponovno opozorilo, je moja nekdanja sošolka) pronicljivo uspel. Zakaj? Ker je preprost, zapomnljiv, ampak predvsem zato, ker končno nekdo upa rečt »našega« časa in ni ruski pisatelj izpred 200 let. Kaj točno to pomeni, se je videlo po generacijskih vrstnikih kustosinje (in tudi nekaterih ustvarjalcev), ki so prišli na otvoritev. Tega se manjka, se baje pravilno slovnično napiše? Nekako tako, ja. Manjkajo kalibri tipa Jure Kirbiš, ki komaj čaka, da nas vse povabi na penino ali pa na pivo. Skuša, trudi se, da ne bi bilo vse skupaj tako zategnjeno, kar na razstavi, kjer med govorom rohni iz zvočnikov mini animacija z vzklikom »Dolce Far Niente!«, niti ni tako nemogoče. Res ni. Zato… Bravo, Jure!

Morda je spodnji del razstave, sploh če ste spodaj sami, bolj udaren, srhljiv in bogaboječ. Nekaj naredijo gotovo dimenzije del, ki so resnično zajetna in so vsaj meni dale občutek, da sem se znašel v teh slikah. Ker »groteskno nas zmoti in impresionira, ker v nas vzpodbudi misli, občutja in ideje, da obstaja drugačen svet ter da je naša sedanjost samo ena od mnogih.«

Toplakova ima prav tudi, ko pravi, da gledalec ni zmožen prepoznati neskladij pri nečem, kar je že po naravi nenavadno: »Ločeni elementi so nato ponovno združeni v nove celote, ki so na prvi pogled absurdne.« Jap. Bo kar držalo. Gledati Cizla v živo in gledati Cizla na platnu… Je kar absurd.

A najboljše pri razstavi, ki jo bom nemara šel res še enkrat pogledat, ko ne bo petek, ko se ne mudi naprej, ko je vse bolj stopili-smo-na-žogo, je njena subjektivnost, ki je hkrati izrazita avtorska nota: »Definicija groteske je izmuzljiva kategorija in sodobni teoretiki so jo interpretirali na zelo različne načine. Pomemben element groteske je vsekakor humor, saj groteska na posmehljiv, ironičen način prikazuje vsakdanjo resničnost. Pričujoča razstava je moj subjektivni izbor sodobnih umetnikov, ki se na posreden ali neposreden način dotikajo te teme.«

To ni razstava, kjer bi kaj bolje vedeli, kaj točno je groteska ali groteskno. Sanja se mi ne. Je pa raztava, kakšrne pokasiraš v tujini, recimo v Albertini na Chagal bis Malevich, kjer so se kustosi poigravali s percepcijo časa, stila in prostora ter vse to tako pregibali, da si ven prišel kot deltoid. Iz te rasztave prideš pa ven kot popisana škatla, oštemplana in pripravljena, da te pošlje v svet, kamor morda prej ne bi bil upal niti poškiliti. In to ni razstava, vsaj meni se je tako zdelo, kjer bi morali po sedem minut stati pred vsakim delom. Sploh ne. Pred večjimi se splača, ker se najde kaj, kar gladko spregledaš – ko greste mimo dela Luke Uršiča tretjič, boste še v tretje našli nekaj drugega, kar vas bo predrmalo. Pridite večkrat mimo.

Ker točno to je ta razstava. Mindfuck, kakor koli se to že prevede. Ne toliko kritika družbe kot kolaž razmišljujoče razočaranih, ampak tudi prefriganih umetnikov. Z velikim u. Po popartu še druga razstava v tem letu v Mariboru, ko si misliš, da take stvari baje vsak vikend odpirajo v Ljubljani, pri nas pa kao nič ni. Ni res. Groteska našega časa v Mariboru skoraj rigne zraven. Po slabo prežvečenih idealih s kislo smetano. Dela pa hkrati gledajo ven na ulico, kjer je druga groteska našega časa, tako da si v nekem absurdnem komunikacijsko-umetniškem derbiju podajajo sem in tja svojo grozo.

Bis. Penina je bila primerno ohlajena, postrežba ravno dovolj nasmejana, vzdušje pa družinsko, domačno, otročad več kot dobrodošla, predvsem pa je lepo videti, da ekipa potem proslavi družno trdo delo.

10. aprila 2017
Mi, popartiš Slovenci

Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna druščina, niti najmanj kisla smetana ali neki birokrati, ki bi naj bili tam v dobro slovenske kulture. Niti približno. Taka, živahna, migetajoča druščina. Maribor, stari. In ves čas sem se mislil uščipniti, češ, kako je možno, da je razstava o slovenskem pop artu v Mariboru – ne pa v Moderni galeriji v Ljubljani. Neke sorte 1:0. Ali, bolje, 1:6. Ali kaj takega.

Otvoritve razstav sicer nekako niso moja stvar. Kot tudi niso premiere ali izidi plošč in to. Kmalu se namreč sploh na razstavi počutiš kot outsider v vseh pogledih. O umetnosti nimaš pojma, strah te je, da gledaš itak vse slike premalo časa, da boš kustosinjo zamenjal za varnostnico (ali obratno), ali da zaradi progresivne sodobne umetnosti zamenjaš varnostna navodila za razstavni eksponat. Ker ja, se zgodi. Poleg tega se mi slike zvečer vedno zdijo bolj kot plakati ali oglasi, plus zaradi (malo) večjega obiska nimaš miru, ki bi si ga morda želel. Čeprav, če se le da, gledam slike skupaj z glasbo po lastnem izboru, na otvoritvi pa se kaj takega najbrž res ne spodobi, ker kaj veš kdo vse te ogovori in nočeš delovati kot neki introvertirani fan Tegan and Sara.

Foto: Damjan Švarc

Ampak dovolj o meni. Nisem poanta, joj prejoj ne. Sem pa zamudil baje sijajno izvedbo Yesterday, ki jo je po baje (pre)dolgem govoru zapela Alenka Pinterič. Šele na koncu, ko sem v 45 minutah (itak premalo) prečekiral razstavo, sem izvedel, da je razstava v bistvu doktorska naloga Petje Grafenauer. Upam, da sem tole prav pretipkal in razumel, povsem možno je, da nisem. Zakaj sem temu pripisal takšen pomen? Ker je šest let garala, da se opis razstave na spletni strani začne z: v Sloveniji imamo pop art! Oziroma smo ga imeli, glede nato, da razstava predstavi bisere šestdesetih in sedemdesetih. Nemajhen zalogaj za kogarkoli, ki skuša povedati, hej, alo, tudi mi smo imeli pop art, juhe in to. Ne samo Amerika. Ampak potem padejo velikopotezne primerjave, ki so jih impresionisti na novo zdržali, popartovci pa jih najbrž ne bi, ker bi nagovarjali populacijo, ki danes Warhola pozna kot neke vrste instagram filter.

Zdaj, ko slišiš »pop art«, se namreč res takoj nariše Andy Warhol s tisto svojo izjavo o minljivi slavi, ki bi veljala tudi zanj, če ne bi bil to, kar je bil in kar je počel. In pa seveda njegova juha. Ampak pomislil sem še na nekoga. Ob nedavni smrti Matjaža Vipotnika sem celo jaz prepoznal njegovega Marxa na peciklu. Ne vem, ali to spada v popart, skoraj zagotovone, itak je šlo za plakate za gledališke predstave, ampak kar želim uporabiti kot poanto, je dejstvo, da so danes že plakati precej out (tudi za gledališke predstave), še bolj pa takšna lucidna sporočila. Saj vem, drugi časi, protest po ovinku in to. Štekam.

Ampak danes so jumbo plakati itak eno samo retuširanje. In letaki takisto. Skratka, kje sem bil? Aja, na Vipotnika sem se spomnil večkrat na razstavi. Ker nisem vedel, kdo je, sem pa poznal njegova dela, sem prebral nekaj člankov o njegovem delu v minulih dneh in videl, pismo, kaj vse je delal. Kaki nadcar, kakšna sporočila, kakšen opus. Fakmi. Samo še ob spoznavanju Hinka Smrekarja, ki skupaj z Matijo Jamo služi, če razumem prav, kot neke vrste uvod v razstavo, sem se tako krohotal, tuhtal in bil ponosen, da premoremo tako lucidne avtorje. Ali pa pogumne, kakršen je bil Tone Kralj, katerega slika freske te na tej razstavi v daleč najboljši sobi totalno povozi. Mimogrede, zakaj ni več razstavnih sob pofarbanih na temno sivo? Deluje toplo in poudari globino slik. Počutiš se kot v tujini, vsaj jaz sem se. Tista soba me je spomnila na pariški d’Orsay in neko sliko van Gogha, v katero smo bolščali in ona v nas. No, eto. Tako je bil zdaj tudi Jezus v času (anti)fašizma v tej posebni sobi kot totalni evrogol videnega.

Foto: Damjan Švarc

Slovenija in neuvrščeni pop je predvsem razstava, za kakršne resnično nisem mislil, da so sploh možne v Mariboru, še zlasti ne z domačim materialom in domačo kustosinjo. Okej, UGM se vse bolj udarno zna ozirati v preteklost, ima dobro dodelan CGP in medijsko prezenco ter ekipo z bivšo sošolko, ki me je poslala po šampanjec in takoj vprašala, če bom kaj napisal, toda tole je bilo vseeno precej drugače kot, ugibam, sicer.

Vrhunsko izkoriščen prostor (tudi stopnišče pride v tej postavitvi prav in tista glomazno velika dvorana), ki daje občutek, da je prostor večji, kot smo nazadnje razočarano ugotovili, da – ni. UGM po kvadraturi res ne more potentno naskakovati razstavnega trga. Lahko pa to počne z občutkom, toplino, preprostostjo, ki jo dočakaš že ob odpiranju zrajsanih vrat, kjer si se moral privaditi bližine ostalih obiskovalcev. To je tisto, kar ima UGM v svoji veliki majhnosti. Povezanost, čeravno v kotu na trenutni lokaciji selitev kamorkoli niti ni tako megalomansko napačna ideja.

Sploh pa ne v taki izvedbi, saj je devet tematskih sklopov (Predhodniki; Dobrine; Moda in erotika; Subjekt; Smrt; Ekologija; Krajina; Realni socializem) ravno prav samosvojih, a hkrati celovitih, da je ogled razstave z nasmeškom opremljen sprehod v preteklost, ki je znala videti v prihodnost. Recimo tista bolnišnična postelja? Bemtiš, srhljiva kritika. Modni portreti, ki so postali naslovnice? Bolano dobro. Mišelinko, ki ga bo pobralo? Genialno!

Foto: Damjan Švarc

Okej, ne smem pozabit, da v UGM nikoli ne veš najbolje, ali moraš najprej desno, pa potem od tam v zgornje nadstropje, ali najprej levo, po stopnicah gor in potem spet tam križišče in… Okej, okej. Mirno. Pač greš. In sem šel, sem, tja, gor, dol. Najprej ihtavo hitro, potem pa me je šele film Jožeta Pogačnika o fuzbal derbiju Maribora in Olimpije v prvi jugoligi (kaj pa drugega) nekako zaustavil, pomiril in zlagoma premaknil na popotovanje slovenskega pop arta. Kaj točno ponudi razstava, vam ponuja že opis:

Na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop so likovne umetnine centralni fokus, a postavljene so ob drugih kulturnih produktih svojega časa. V dveh letih priprav smo zbrali literarne, televizijske in glasbene, časopisne, oblikovalske, filmske in reklamne fragmente. Razstavili smo jih ob izbranih slikah, kipih in grafikah, da bi gledalcu odprli horizonte možnih razumevanj razstavljenih del in njihovega časa. Razstava je postavljena v devetih sklopih, ki so nastali na podlagi zbranega materiala in ustvarjajo podobo umetniških interesov v obdobju, ko se je ob koncu šestdesetih let potrošnja na prebivalca povečala za 20 odstotkov, ko so se množično kupovali avtomobili, uvajali novi gospodinjski stroji, odpirale prve samopostrežne trgovine. Razstavljamo umetnine obdobja, ko se je povečala prisotnost televizije, revij, fotografije in povezav z državami zahodne Evrope. Kažemo umetnine obdobja, ko se je razvijal rock, ko so nastale prve diskoteke, bivalne komune, Radio Študent in časa prvih študentskih demonstracij, občutljivosti za ekološke probleme, zdravega načina življenja, prakticiranja joge in preizkušanja mej zavesti.

Ni švoh opis, ne? Zdaj, eno so besede, drugo podobe, vendar te vse razstavljeno tako ali drugače nagovori. Ne, ne samo nagovori. Pogovarja se s tabo. Češ. Seos, ded. In? Kaj pa ti misliš? Je to reklama za kritiko sistema? Ali kritika JNA? Mimogrede, vojakov pribor, metki v zrolanih ribjih konzervah, me je na glas nasmejalo. Ni to zmaga razstave?

Morda celo v vsakem obiskovalcu takšni odbiti ekskurzi, ki so bili tudi svojevrstni razmislek o nekem drugem sistemu, zbujajo občutek do preteklosti na nekoliko nelagoden način, ker se produkti in socializem nekako vselej tolčeta. Še danes. Podoben štos je recimo berlinski muzej DDR o vzhodni Nemčiji, kjer seveda vse niti ni tako zabavna. In tudi ta razstava ni, čeprav vidimo vse od aktov pa tja do realnega socializma in hkrati kritike le tega.

Metka Krašovec me bo vsakič znova nagovorila z milijon asociacijami. Tista Podravkina kokošja juha je, saj ne vem, ali najboljši štos, ki ga je kdo naredil na Warhola, ali pa čista variacija na temo. Premalo vem, v bistvu pojma nimam, zato sem si vsako sliko nekako razlagal po svoje – četudi analfabetsko narobe. In podob, slik, modelov, materialov je ravno dovolj, da še slediš, čeprav devet sklopov niti ni tako majhen zalogaj. Morda zato, ker si sledijo le tematsko, malo manj kronološko, čeprav tudi. Sedemdeseta so bila očitna topšit, ko »nam« je šlo baje še najbolje. Umetniki, ki dobijo en za drugim poklon na razstavi ter delujejo vsi kot nekdanji fuzbalerji, ki morda sploh niso igrali nikoli skupaj, a vedo prekleto dobro drug za drugega. Morda niso bili vzorniki drug drugemu, te so raje iskali na tujem, kar je opazno, so pa vseeno spoštovali drug drugega in nekako sobivali, vsak po svoje, kar je značilno zlasti za današnji čas, ko je komunikacija itak enosmerno. Kdor riše, ne gleda. Kdor piše, ne bere. Saj štekate, ne?

Čeprav bo Marko Brecelj izstopal in vžgal v najbrž vsakem okolju, se njegova »avtorska ionizacija« tokrat vsaj zame ni najbolje obnesla, morda zato, ker je Brecelj tu, v živo, vsi ti avtorji pa ne in ne veš več, v katerem času si. Sicer klasični Brecljevski preskok, pri čemer je veliki penis seveda dober štos, precej manjši pa materiali po tleh, da nisi točno vedel, kje bi bil stopil. Dobra, pogumna, hrabra poteza, ki pa vendarle nekoliko preveč odbije rdečo nit razstave, ki je verjela na sodobni vdor, vendar hkrati poraja vprašanje o aktualnosti, ki Breclju precej bolje uspeva na njegovih koncertih, kakršen je bil presežek v Cankarjevem domu.

Petja Grafenauer je uspela narediti nekaj, kar ni lahko. Našla, nabrala, naštudirala je dela avtorjev, ki so, preko palca je zdaj tole, počeli še marsikaj drugega in jim popart morda sploh ni bil v prvem (ali celo drugem) planu. Černigoj, Krašovec, Kralj recimo. Da Matije jame ne omenjam niti. Razstava je zato nekaj, česar je pri nas premalo. Pogumna, razkošna in udarna modna pista, po kateri se sprehodi najboljše, kar smo imeli, četudi morda sploh nismo vedeli za to oziroma nismo znali tega prodati tako, kot je to uspelo tujini. Marsikaj od videnega je danes še vedno namreč prekleto aktualno, inteligentno sporočilno in še zlasti večplastno. Grafenauerjeva je storila to, kar bi morali še številno drugi. Postavila se je s tem, kar imamo. Česar sploh ni bilo malo, medtem ko se je morda kaj in koga favoriziralo predolgo. Seveda Podravka ni Campbell. Štekamo. Je pa nekaj. In na to moramo biti ponosni. Kot smo bili na naše impresioniste. Upamo samo, da bo UGM uspel naboj otvoritve ohraniti in predstaviti najprej lastnemu mestu, nato pa poskrbeti, da se pripelje še več Ljubljančanov. Pa ne da se niso, nekaj sem jih pozdravil celo sam. Ker to smo na koncu dneva mi. Mi, Slovenci. Mi, popartiš Slovenci.

Bis. Avdio efekte parketa UGM-ja smo že vajeni in verjamemo, da v igri infrastrukturni usode nima smisla pričakovati novega. Bi pa lahko UGM, ki je tokrat dobro izkoristil neposredno bližino Jazz Kluba Satchmo, kjer smo nekateri dobili presenetljivo dober brezplačni šampanjec, namestil še kakšno garderobno omaro. Ni takšen strošek, ni toliko dela.

4. decembra 2016
In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

»Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

»Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

»Kaj je?«

»Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

Foto: UGM

Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

Foto: UGM

Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

Foto: UGM

Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

»In? Kako je?«

»Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

»Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

»Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

Foto: UGM

Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

»Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

Foto: UGM

Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

5. junija 2016

Oznaka: ugm

Vikendica: Maribor? Mesto mesto!

¡Groteska!

Mi, popartiš Slovenci

In kak’ dolgo gledaš sliko ti?