Oznaka: uršula zaletelj

  • “Pizda je dobra torta”

    “Pizda je dobra torta”

    Veliko, če ne kar vse o zmožnostih, talentu, borbenosti in dosežkih oddaje pove, če si lahko privošči nekaj takega. In oddaja Jezikanje na Valu 202 si lahko privošči ogromno. Morda več, celo največ. In to več kot zasluženo. Petkova oddaja nemara ni bila najboljša do zdaj, kdo ve, če bo najbolj poslušana. Bo pa oddaja, ki si zasluži več kot le omembo. Morda je celo mejnik. Kajti če oddaja neguje kulturo, ceni in spoštuje poslušalce in je predvsem učinkovita, hej, celo zabavna, si privošči kritiko in je povrhu aktualna, lahko gre tja, kamor druge ne bi ali ne morejo.  

    Blizu pride nemara le še Odbita do bita, ki je primarno podkast in si lahko privošči tudi sultanastega Anžeta Tomića, kjer je vsebina hvala bogu pred formo. Vedno. Pa saj tako je nasploh na Valu 202. No, Jezikanje pa je morda dosegla nov mejnik, ko gre za oddaje, ki še bolj živijo kot podkasti. Privoščila si je kletvice in vulgarizme.

    Padel je stavek tipa »pizda je dobra torta«.

    Ja, na Valu 202. Ja, zjutraj. Ja, malo po osmi. Ja, v petek. Ja, v debati z akademikinjo.

    Jezikanje se je že ubadalo tudi s kletvicami, mislim da bolj z njihovo etimologijo. Tokrat je bilo pa bolj družbenopolitično. Sveže, aktualno, lucidno. Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta poslušalce opozorila na vsebino oddaje. Nista se opravičila ali pojasnjevala kaj pretirano. Nista bila apologetska, kar je prav. Čeprav vemo, da besede niso zgolj besede. Sta pa naredila tako, kot javnemu zavodu RTV Slovenija pritiče. Kot da bi povedala, pokazala, ponazorila vse smernice, gotovo kje zapisane, redko pa v praksi tako profesionalno izpeljane.

    Oddaja Jezikanje bi v kakšnem drugačnem političnem sistemu bila morda celo najbolj poslušana ali pa med najbolj vplivnimi. Kje drugje bi ob taki oddaji znoreli. Pri nas? Je, smeji, se strinjamo in se tudi ne. Demokracija. Je pa tokratna oddaja ne glede na vaše politično prepričanje pokazala, kaj se je zgodilo z vulgarizmi, posledično pa z nivojem debate nasploh. »Vulgarizmi čedalje bolj prodirajo v govor, s tem pa izgubljajo moč in postajajo normalen nivo komunikacije. Tukaj se lahko vprašamo o naši družbi,« je izhodišče dr. Saše Babič.

    Kar je tokratno epizodo izvrglo in jo naredilo za izstopajočo, je družbena, časovna, politična relevantnost. Epizoda je namreč vključevala tudi presstitutke, trtje jajc in žaljenje na račun kilogramov. Vse, žal, še zelo sveže. Brez omenjanja priimkov, avtorjev, naslovnikov, sporočevalcev, funkcij, strank. Brez obsojanja ali omalovaževanja. Brez česarkoli, kar bi Jezikanj naredilo za politično konotirano oddajo. Kar pa ne pomeni, da ob koncu ni zaslutiti podtona. Seveda je. In prav, da je, ker vse bolj drvimo v nivo debate, ko tekmujemo le še, kdo bo prvi dosegel dno.

    Jezikanje pa je v napetih časih poskrbelo, da smo na vulgarizme pogledali tudi drugače. In da ni vse gostilniški nivo, čeprav sva prav ta teden s kelnarjem v Mariboru ugotavljala, da kadar res mastno klejemo, za vsak slučaj obvezno dodamo še »da ti jebem«. Jezikanje ni (pro)padlo na ta nivo, Val 202 ni gostilna. Je lahko steber in bistvo in nekaj, čemur se, ko je celo vse skupaj za popizdit, celo nasmejimo. Da se smejimo, žal, tudi sebi, je drugo, nemara pa dobrodošlo. Tudi za ceno kletvic.

  • Mojca je naša slaba vest

    Mojca je naša slaba vest

    Boštjan in Mojca sta v podkastu Pot v raj še naprej ultimativni razvojni potencial Slovenije. Predvsem to. Potencial. Ultimativni. Toliko sta že dala skozi. Njuno življenje je nadaljevanka, ki jih Slovenci ne rabimo gledat, ker vse to (tudi) živimo. Pa so uspešnica. Ali pa bi bile. Bila sta maketa sredinskosti, ki nikakor noče biti povprečje, čeprav nadpovprečno garata, da sta na videz točno to. Čeprav na koncu nista, seveda ne. Boštjan in Mojca sta vselej spredaj, pa se jima zdi, da sta venomer zadaj.

    Četrta sezona depresivne radijske veseloigre srednjega sloja družbene bajadere je naredila konkreten zasuk. Najprej časovnega. Nista več upodobitev družbenih sprememb. Njuno bockanje ni več odsev medijskega pritiska in prisilne politične nekorektnosti. Boštjan in Mojca sta zdaj del dokumentarca, kako smo se, marca lani,»koronali«. Pred nama sta takšna, za kakršne smo pozabili, da smo bili leto dni tega morda še sami. In to lahko zelo boli. Lahko pa, kar je poanta takega podkasta in to počne najboljše, tudi nasmeji. S pravim ščepcem sporočilnosti. Ravno dovolj odkrito, da ni nikdar prepaten za svoje lastno dobro.

    Zaljubila sta se med študijem, zdaj pa da imata vse, kar imamo mi. Tako sta živela in preživela. Na spremembe nista odporna, skušata jih ponotranjiti, ampak še premoreta kombinacijo zdravega razuma in kmečke pameti, čeprav ju oboje naglo zapušča. Boštjan in Mojca imata še vedno, sploh po takih odisejadah, precej več kot marsikdo, pa mislita, ker živimo v takih časih, da nikdar ne bosta imela dovolj.

    Saj po svoje je to normalno. Uspelo jima je, ker je uspelo starim. No, uspelo. Staremu Lisjaku, katerega priimek vse pove o (post)tranzicijskem mahinacijskem ringšpil uspehu, njemu je uspelo. Boštjan in Mojca sta derivat, posledica, dediča. On je zelo praktičen, ona bi pa rada bila bolj teoretična. Zato je tudi šla v Ljubljano, kjer je izginilo vse njeno prizadevanje po idealih. Vse je šlo, vse, razen naglasa. Boštjan in Mojca sta pospešeno šla nikamor, ker nista imela cilja. Njun smerokaz je kazal ne levo, ne desno, temveč krožno. Nato je pa prišla korona, ki je presekala tokokrog vseh pričakovanj. Zdaj sta tam, kjer smo vsi. Ne moreš biti spredaj, če kot družba pandemično zaostajamo. Večnih 0:3. Daleč smo od gola.

    Ampak ne vsi. Boštjan ve, kako zabiti gol in začeti preobrat. Pa ni pomembno, če ekipa na koncu zmaga. Samo, da se bo on prodal. Porazi so lahko tudi zmage, v njunem življenju pa sploh. Njuna vožnja nikdar ne bo dospela do raja, karkoli raj zanju že je. Bo pa bistvo v sami poti, ampak ne na tisti zen način. Nič meditativnega ni v tem. Njune debate so še naprej ostre, robate, močne. Tudi stereotipne, seksistične, politično nekorektne. Ampak vsaj konkretne. Ne nalagata.

    »Kaj te mate tipi s takimi tipi?« recimo vpraša Mojca v pravkar predvajanem tretjem delu. Govori o premieru, ki je pravkar prevzel oblast. Boštjan je navdušen. Nad sabo, nad možnostmi. Nad dostavo, dobavo, robo. »Ljudje umirajo, mi to rabmo, mi to lahk dostavmo,« že govori v telefon. »Kdo je reku da so to navadne servete? A mu toneta pošljemo na obisk, sam povej, mu tone pride razložit?«

    Mojca sliši grožnje v njegovem glasu. To niso profane, gostilniške grožnje, vsaj ne še. »Daj umiri se,« mu reče in si nekaj kakor opere vest. On pa dalje. Ker mora. Ker se take priložnosti ne izpušča. »Na Ajpesu smo dodali dejavnost, da smo diht in nam ne more noben nič. Tist ko smo pa mi v žlaht pa bo tko, kt smo rekli, da bo. Pa zdravca poklič, naj grozi, ampak če Zdravc reče, Zdravc naredi. Lej, mi smo zanj cele terme delal, celo rekuperacijo.«

    Bistvo ni v Boštjanu. Njega se ne da premaknit. Presojati in prisojati moralce… Ah. Ne bo zaleglo. Bistvo seriala Pot v raj je v Mojci. Mojca je enabler. Mojca vse to omogoča. Mojca bi lahko bila slaba vest, če ne bi bila vest tako neudobna. Mojca je tisti neodločeni del volilnega telesa, ki obenem odloča s svojo omahljivostjo. Mojca se bo zgražala, robantila, celo kao upirala. Mojca je ultimativni anonimni komentator pod tekstom, katerega vsebino predstavlja Boštjan. Le da ima Mojca pač ime, tako, kleno, slovensko, naše, pridno.

    Kar ji ostane, so občasna samospoznanja. Tista, ki marsikoga pahnejo precej v črno.

    »Pizda, jaz sn se s fotrom oženla!« je spoznala sedaj. Ko je itak že davno prepozno. Mojca je tako prekleto dober, usodni, sui generis lik, morda remek delo Mihe Šaleharja, ki je v Uršuli Zaletelj našel tisto Štajerko, ki vse to poosebi, razume, odigra. Da se nam kar milo stori, ko James Brown nato zapoje tisto, v kako moškem svetu da živimo.

    Foto: Val 202