Imeti najbolj predvajan komad na Valu 202 ne prinese bazena, avta, hiše na Obali. Ne. Vsaj ne takoj. Vsekakor ne takoj v naslednjem letu. Prinese pa poseben prestiž, čast, obliž, renome. Ker je vse to. Val 202 s svojo glasbeno uredniško politiko vztraja. Izbira tako, da… precej izbira. In izbral je. Žana Hauptmana.
Val 202 ponavlja le svoje popevke tedna. 168 predvajanj za najbolj predvajan komad ni ravno številka za »petkrat na dan«, ne? Zato je izbor pesmi Sledim toliko bolj pomenljiv. Žan Hauptman je bil na Emi šele osmi. Na Val 202 pa je »zmagal«. In to je pomembna zmaga. Za novo mariborsko sceno. Ki je. Tu in zdaj. In na katero je mesto lahko ali pa bi moralo biti upravičeno ponosno.
Komad Sledim je dober. En tistih komadov, ki neizogibno pobašejo domiselne komentarje na YouTube. »Takle komad ne zmore zmagat na Emi. Žal. Je predober.« Žanova glasba vsekakor ni za tekmovanja. Vsaj ne takšna, kjer pride do prepirov. Med žirijo in občinstvom, med mlajšimi in starejšimi, med žanri in okusi. Da je Sledim največkrat predvajana skladba, pove veliko tudi o Valu 202. Ker ni ravno najbolj enostaven komad. Vsekakor ne. Refren deluje bolj kot verz, modulacijski preskoki so polni, bas kitara Vida Turica močna, že sam uvod ni ravno tipično radijski. Še val202-jevski ni najbolj. Diši po harmonijah sedemdesetih, klavir je že mejno »jazz«, vokal pa ravno toliko razpoznaven, da deluje kot dodatni inštrument v celokupni, kvalitetni močni produkciji.
Predvsem pa kaže, kakšen Žan Hauptman je. Muzičar. Sodeluje tu, tam, vsepovsod. Z Lacha after jami je na Festivalu Lent pokazal, da se ne le najde, ampak ohrani publiko, ki prihaja z nekimi čisto drugimi, svežimi, novimi EMŠI. In to ni lahko. Hauptman je ime, na katerega Maribor mora biti ponosen. Tudi zato, ker zna prekleto dobro igrati »air klavir«. Poglejte spot. Tip po luftu »igra« klavir. In stopi za mikrofon. Brez strahu. Z občutkom. Miže. Ker bolj kot miži, bolj njegova glasba dehti.
Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.
Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk. Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.
Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.
Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.
Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.
Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.
Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.
Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!
Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.
Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.
Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?
»Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.
Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.
Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.
Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.
Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.
Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.
Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.
Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.
Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.
Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.
Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?
Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.
Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.
Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.
Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.
Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.
Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.
Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.
Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?
Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.
Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.
Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.
Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.
Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…
Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.
Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.
Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.
Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…
Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.
Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.
Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.
Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.
Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.
Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.
Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.
Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!
Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.
Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.
Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.
Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.
01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…
Veliko, če ne kar vse o zmožnostih, talentu, borbenosti in dosežkih oddaje pove, če si lahko privošči nekaj takega. In oddaja Jezikanje na Valu 202 si lahko privošči ogromno. Morda več, celo največ. In to več kot zasluženo. Petkova oddaja nemara ni bila najboljša do zdaj, kdo ve, če bo najbolj poslušana. Bo pa oddaja, ki si zasluži več kot le omembo. Morda je celo mejnik. Kajti če oddaja neguje kulturo, ceni in spoštuje poslušalce in je predvsem učinkovita, hej, celo zabavna, si privošči kritiko in je povrhu aktualna, lahko gre tja, kamor druge ne bi ali ne morejo.
Blizu pride nemara le še Odbita do bita, ki je primarno podkast in si lahko privošči tudi sultanastega Anžeta Tomića, kjer je vsebina hvala bogu pred formo. Vedno. Pa saj tako je nasploh na Valu 202. No, Jezikanje pa je morda dosegla nov mejnik, ko gre za oddaje, ki še bolj živijo kot podkasti. Privoščila si je kletvice in vulgarizme.
Padel je stavek tipa »pizda je dobra torta«.
Ja, na Valu 202. Ja, zjutraj. Ja, malo po osmi. Ja, v petek. Ja, v debati z akademikinjo.
Jezikanje se je že ubadalo tudi s kletvicami, mislim da bolj z njihovo etimologijo. Tokrat je bilo pa bolj družbenopolitično. Sveže, aktualno, lucidno. Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta poslušalce opozorila na vsebino oddaje. Nista se opravičila ali pojasnjevala kaj pretirano. Nista bila apologetska, kar je prav. Čeprav vemo, da besede niso zgolj besede. Sta pa naredila tako, kot javnemu zavodu RTV Slovenija pritiče. Kot da bi povedala, pokazala, ponazorila vse smernice, gotovo kje zapisane, redko pa v praksi tako profesionalno izpeljane.
Oddaja Jezikanje bi v kakšnem drugačnem političnem sistemu bila morda celo najbolj poslušana ali pa med najbolj vplivnimi. Kje drugje bi ob taki oddaji znoreli. Pri nas? Je, smeji, se strinjamo in se tudi ne. Demokracija. Je pa tokratna oddaja ne glede na vaše politično prepričanje pokazala, kaj se je zgodilo z vulgarizmi, posledično pa z nivojem debate nasploh. »Vulgarizmi čedalje bolj prodirajo v govor, s tem pa izgubljajo moč in postajajo normalen nivo komunikacije. Tukaj se lahko vprašamo o naši družbi,« je izhodišče dr. Saše Babič.
Kar je tokratno epizodo izvrglo in jo naredilo za izstopajočo, je družbena, časovna, politična relevantnost. Epizoda je namreč vključevala tudi presstitutke, trtje jajc in žaljenje na račun kilogramov. Vse, žal, še zelo sveže. Brez omenjanja priimkov, avtorjev, naslovnikov, sporočevalcev, funkcij, strank. Brez obsojanja ali omalovaževanja. Brez česarkoli, kar bi Jezikanj naredilo za politično konotirano oddajo. Kar pa ne pomeni, da ob koncu ni zaslutiti podtona. Seveda je. In prav, da je, ker vse bolj drvimo v nivo debate, ko tekmujemo le še, kdo bo prvi dosegel dno.
Jezikanje pa je v napetih časih poskrbelo, da smo na vulgarizme pogledali tudi drugače. In da ni vse gostilniški nivo, čeprav sva prav ta teden s kelnarjem v Mariboru ugotavljala, da kadar res mastno klejemo, za vsak slučaj obvezno dodamo še »da ti jebem«. Jezikanje ni (pro)padlo na ta nivo, Val 202 ni gostilna. Je lahko steber in bistvo in nekaj, čemur se, ko je celo vse skupaj za popizdit, celo nasmejimo. Da se smejimo, žal, tudi sebi, je drugo, nemara pa dobrodošlo. Tudi za ceno kletvic.
Tako. Odslej bom recenziral redno slovenske komade. Take, onake, nove, malo tudi stare. Pač. Nekje je treba začet, ne? Včasih se odločiš, da boš redno sledil, ker trpiš za resnim kompletizmom. Kar je nemogoče, spremljati vse, mislim. Ampak potem ujameš Val 202 in trojno dozo domačih komadov. Iz prve. Nekako naj to ne bi bila recenzija, ker samo enkrat? Čeprav… Prvi vtis tudi pride samo enkrat, dasiravno lahko prideš še enkrat mimo. No, tudi tole pride kar iz prve mimo.
Hamo & Tribute 2 Love – Vse lepo za vse
Ocena: Splača se naučit besedilo (3/5)
Sladko je toliko bolj sladko, če je svet grenek. Mariah Carey, umakni se. Hej, mogoče celo Magnifico. No, pretiravam. Sploh za Peštuta. Vse lepo za vse ni In ko enkrat bom umrl. Vseeno pa Hamo zna delati komade za objemanje in popevanje. Tudi če še ne znaš teksta. Hamo ima vokal, s katerim je lahko meteorolog (ko sneži) ali ljubimec (jaz pa gledam v oči) ali gps (vse luči kažejo domov). Oh, kako sladko. Oh, kako objemajoče. Pesem po kateri za oblaki sije sonce. Tisti čas, ko sneži, ti pa greješ na vse konce. Ja, taki tip teksta. Imamo pesem, ki bo grela, kar bo zdaj, ko je energija ljudsko svinjsko draga, politično pa mamljiva, nujno. Hamo & Tribute 2 Love so posneli cuker, ki nadomešča radiator. Pa še božično-novoletni komad je. »Vse lepo za vse naj gre v novo leto / ne konča se in na novo se začne!« je hripav zborčevski sklep. O, ja. O, ja. O, ja. To zimo na bo grel Hamo.
Vazz – Luna
Ocena: Dela iz prve (4/5)
Di-di-di-ti harmonično petje in urbani zvok mesta. Je to tu ali New York? »Dame in gospodje, direktno iz ateljeja, snemam v pižami, dve leti od zadnjega cedeja.« Okej, tu. Ja, Vazz ima flow. Na prvo poslušanje doseže, da se mu res sledi in posluša. In to si pribori primarno z retro beatom in predvsem z narativnostjo. Nekaj pa je že dal skozi, ne? Nato pa skoraj zakocka vse, ko se loti – Riders on the Storm. Uf. Poslednji Doorsi? Jajca. Velika jajca. Pa še pet gre, Jimu na čast. Muzikalno, dramatično, flowmatično. Kul. Tole je lahko resen hit. Čeprav Vazz poje »ne želim si trofeje«. Morda jo res dobi. Pesem ima potencial.
Jet Black Diamonds – Še zadnjič
Ocena: Mladostno zagnano (3/5)
Kitarsko popevanje in vokalno sledenje je dobrodošlo, če se ve, kako to ritmično izpeljati. In ti pubeci to prekleto vedo. Plesanje še zadnjega kroga je mladostno poskakovanje in post-najstniško vrtenje v dvojini, kakršno je večno, ampak tudi večno prepotrebno. Fantje iz Vipavske doline imajo ostrino, ne preveč, še vedno je to kitarsko popev(k)anje, toda vedo, kaj delajo. In slovenščina je tako toplo intonirana, poudarjena, rime na o pa kar kličejo po tem, da tole utegne mularija znati kar na pamet. Suada bi danes plesala drugače, o ja.
Boštjan in Mojca sta v podkastu Pot v raj še naprej ultimativni razvojni potencial Slovenije. Predvsem to. Potencial. Ultimativni. Toliko sta že dala skozi. Njuno življenje je nadaljevanka, ki jih Slovenci ne rabimo gledat, ker vse to (tudi) živimo. Pa so uspešnica. Ali pa bi bile. Bila sta maketa sredinskosti, ki nikakor noče biti povprečje, čeprav nadpovprečno garata, da sta na videz točno to. Čeprav na koncu nista, seveda ne. Boštjan in Mojca sta vselej spredaj, pa se jima zdi, da sta venomer zadaj.
Četrta sezona depresivne radijske veseloigre srednjega sloja družbene bajadere je naredila konkreten zasuk. Najprej časovnega. Nista več upodobitev družbenih sprememb. Njuno bockanje ni več odsev medijskega pritiska in prisilne politične nekorektnosti. Boštjan in Mojca sta zdaj del dokumentarca, kako smo se, marca lani,»koronali«. Pred nama sta takšna, za kakršne smo pozabili, da smo bili leto dni tega morda še sami. In to lahko zelo boli. Lahko pa, kar je poanta takega podkasta in to počne najboljše, tudi nasmeji. S pravim ščepcem sporočilnosti. Ravno dovolj odkrito, da ni nikdar prepaten za svoje lastno dobro.
Zaljubila sta se med študijem, zdaj pa da imata vse, kar imamo mi. Tako sta živela in preživela. Na spremembe nista odporna, skušata jih ponotranjiti, ampak še premoreta kombinacijo zdravega razuma in kmečke pameti, čeprav ju oboje naglo zapušča. Boštjan in Mojca imata še vedno, sploh po takih odisejadah, precej več kot marsikdo, pa mislita, ker živimo v takih časih, da nikdar ne bosta imela dovolj.
Saj po svoje je to normalno. Uspelo jima je, ker je uspelo starim. No, uspelo. Staremu Lisjaku, katerega priimek vse pove o (post)tranzicijskem mahinacijskem ringšpil uspehu, njemu je uspelo. Boštjan in Mojca sta derivat, posledica, dediča. On je zelo praktičen, ona bi pa rada bila bolj teoretična. Zato je tudi šla v Ljubljano, kjer je izginilo vse njeno prizadevanje po idealih. Vse je šlo, vse, razen naglasa. Boštjan in Mojca sta pospešeno šla nikamor, ker nista imela cilja. Njun smerokaz je kazal ne levo, ne desno, temveč krožno. Nato je pa prišla korona, ki je presekala tokokrog vseh pričakovanj. Zdaj sta tam, kjer smo vsi. Ne moreš biti spredaj, če kot družba pandemično zaostajamo. Večnih 0:3. Daleč smo od gola.
Ampak ne vsi. Boštjan ve, kako zabiti gol in začeti preobrat. Pa ni pomembno, če ekipa na koncu zmaga. Samo, da se bo on prodal. Porazi so lahko tudi zmage, v njunem življenju pa sploh. Njuna vožnja nikdar ne bo dospela do raja, karkoli raj zanju že je. Bo pa bistvo v sami poti, ampak ne na tisti zen način. Nič meditativnega ni v tem. Njune debate so še naprej ostre, robate, močne. Tudi stereotipne, seksistične, politično nekorektne. Ampak vsaj konkretne. Ne nalagata.
»Kaj te mate tipi s takimi tipi?« recimo vpraša Mojca v pravkar predvajanem tretjem delu. Govori o premieru, ki je pravkar prevzel oblast. Boštjan je navdušen. Nad sabo, nad možnostmi. Nad dostavo, dobavo, robo. »Ljudje umirajo, mi to rabmo, mi to lahk dostavmo,« že govori v telefon. »Kdo je reku da so to navadne servete? A mu toneta pošljemo na obisk, sam povej, mu tone pride razložit?«
Mojca sliši grožnje v njegovem glasu. To niso profane, gostilniške grožnje, vsaj ne še. »Daj umiri se,« mu reče in si nekaj kakor opere vest. On pa dalje. Ker mora. Ker se take priložnosti ne izpušča. »Na Ajpesu smo dodali dejavnost, da smo diht in nam ne more noben nič. Tist ko smo pa mi v žlaht pa bo tko, kt smo rekli, da bo. Pa zdravca poklič, naj grozi, ampak če Zdravc reče, Zdravc naredi. Lej, mi smo zanj cele terme delal, celo rekuperacijo.«
Bistvo ni v Boštjanu. Njega se ne da premaknit. Presojati in prisojati moralce… Ah. Ne bo zaleglo. Bistvo seriala Pot v raj je v Mojci. Mojca je enabler. Mojca vse to omogoča. Mojca bi lahko bila slaba vest, če ne bi bila vest tako neudobna. Mojca je tisti neodločeni del volilnega telesa, ki obenem odloča s svojo omahljivostjo. Mojca se bo zgražala, robantila, celo kao upirala. Mojca je ultimativni anonimni komentator pod tekstom, katerega vsebino predstavlja Boštjan. Le da ima Mojca pač ime, tako, kleno, slovensko, naše, pridno.
Kar ji ostane, so občasna samospoznanja. Tista, ki marsikoga pahnejo precej v črno.
»Pizda, jaz sn se s fotrom oženla!« je spoznala sedaj. Ko je itak že davno prepozno. Mojca je tako prekleto dober, usodni, sui generis lik, morda remek delo Mihe Šaleharja, ki je v Uršuli Zaletelj našel tisto Štajerko, ki vse to poosebi, razume, odigra. Da se nam kar milo stori, ko James Brown nato zapoje tisto, v kako moškem svetu da živimo.
Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.
Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.
Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.
Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).
Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.
Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!
Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi.
Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek. Ker to so nebuloze. V letu, ko Toplovod praznuje petnajsto obletnico, si je Miha Šalehar z Nebulozami trasiral neko povsem novo pot. Pregnetel jih je. Ne samo, da lahko vpraša karkoli. Ima poslušalce, ki ta karkoli ne samo kupijo, ampak skoraj še prodajajo naprej. Zakaj? Zaradi anket. Zato. To so ankete vseh anket.
Snemanje anket na ulici je najbrž najbolj oldskul novinarska praksa, kar jih je. Sam sem imel vedno pomisleke do njih, nisem bil privrženec, v bistvu so mi nabile tesnobo, ker delujejo po popolnem naključju, ampak so obenem posledica tvojih lastnih odločitev: kje, s kom, kdaj, zakaj, kako. Kaj bi dobil, če bi šel na drugi konec mesta? Ob drugi uri? Če bi imel drugačen dan? Spremenljivk malo morje. Sploh, če si delal anketo za časopis. Ljubi bog. Če ni bilo zraven fotorepoterja, si ga pošteno nasankal. »Idi dol in na ulico vprašaj,« je postal novinarski anahronizem. Stara finta. Preživeta fora. Sploh zdaj, ko naj bi »ulica« bila na internetih in lahko vsak dela in sodeluje v anketi življenja.
Ampak prav dobro staro formo je vzel Miha Šalehar in v svojih sodelavcih – praviloma sodelavkah – našel zagnan, sposoben, veder, migetav in uspešen kader. Tak kader, ki je iz ankete naredil nekaj več. Forma ankete se v svojem bistvu nikoli ne bo spremenila, lahko pa jo narediš za žlahten in ne zlajnano znucan format. In greš na ulico – ne nujno vedno v Ljubljano, dobro bi bilo slišati še druge kraje, pojavil se je že Maribor, mislim, da tudi Koper – ter tam sprašuješ. Vse živo. Kaj je vse živo? Alternativna medicina. Priprave na penzijo. Influensertvo. Pametne blagajne. Partnerski bančni račun. Pravi moški. Razumsko izvajanje zakona. To je samo nekaj letošnjih primerov. In še vedno so se našli sogovorniki. Najbrž dobimo »zazipano« verzijo, ampak filter ni zastavljen ozkogledno. Marsikaj gre skozi. Od smeha do zgražanja. E, to je anketa. Zakaj? Ker to smo mi.
Foto: RTV Slovenija
»Nebuloze imajo prikrit namen. So format, skozi katerega skušam razkrivati stranpoti naše medijske prepariranosti, da smo skonstruirani kot prašiči na farmi potrošništva, ki imamo vcepljene poglede na svet, politiko, odnose. Nebuloze želijo na spreten način manipulirati skozi vprašanje. […] Ta izcedek kompletne debate se mi zdi največ vreden,« mj je Šalehar lani povedal v intervjuju za Večer [povezava sicer via Vestnik]. Nebuloze so postale ciljna debata o vsem, kar nam je pred nosom, pa o tem redko kdo, v bistvu pa na tak način le Šalehar, sploh poroča. Del nemedijske agende. Ampak zdaj smo – kot vabi letošnji SOF – vsi medij.
Še vedno pa se Šalehar z ekipo vnetih novinark, ki si zaslužijo svojo pohvalo, honorar in omembo, prekleto dobro zaveda, da Val 202 ni kar neki medij. Ne profanira nacionalnega radia. Iz tiste modre gobice s Kalinovim dečkom izvleče ves njen sloves. Ravno obratno: v oddajo pokličejo ljudje, ki se ne morejo zadržati, upreti, skulirati. In razlagajo, kot denimo danes nek model, o svoji g točki. V torek. Zjutraj. V živo. Ja. O g točki. Nebuloze seveda potrebujejo tudi klice v živo, vendar so najboljše ravno zaradi anket. Možnosti imamo slišati življenje. Ljudi, ki niso PR polikani. Ljudi, ki povedo tako, kot je. In to je tisto najbolj dragoceno. Te ankete. Ankete vseh anket.
Ko se je Mile Jovanović, urednik športnega programa, lani uprl Ljerki Bizilj, direktorici Televizije Slovenije, so bili njegovi argumenti za odstop več kot razumljivi. Glavni je bil pač takšen, kot ga lahko podpre in razume vsak gledalec: krčiti ekipo za olimpijske igre pod minimum v časih vsesplošnega krčenja… Nekje preprosto potegneš mejo. In Jovanović je storil prav. Tudi v imenu gledalcev. Je. Z manj ne moremo, ni prav, ne spodobi se, hvala lepa, ko vas jebe.
Dokler nismo videli, kje je težava Televizije Slovenije pri pripravi prenosov olimpijskih iger iz Ria de Janeira. Priznam, ko sem sam videl nekatere termine ob peturni časovni razliki… Te zvije. Zagotovo ne bo takšen bum in halo kot v Londonu in še zlasti v Sočiju (zima in to), sem pomislil. Posledično takšna, bombastična, ne bo niti gledanost, zakaj bi se potem nekdo napenjal, metal na zobe in zapravljal denar, če pa vsega skupaj na koncu skoraj nihče ne bo videl?
Narobe. Joj, kako narobe. Igre so seveda potegnile že prvi dan, ko je bilo na sporedu cestno kolesarstvo za moške. Tista športna panoga torej, v kateri Tomaž Kovšca in David Črmelj živita, dihata in delata vse za promocijo športa. Top-šit. V nulo! Po Dirki po Franciji še en presežek. Vau! In tam se je samo začelo. Z vsakim dnem so igre tudi iz drugega konca sveta pritegnile tudi k nam. Naši ali ne. Dela. Hej, če so lahko naši starši vstajali sredi noči, ko je bila slika bolj kot ne oranžna, kako ne bi spremljali vsega tega zdaj mi, ko imamo toliko informacij in HD sliko.
Ampak prav to vsak dan znova pokopava Televizijo Slovenija. Koncept, kako izbrati, oplemeniti in najboljše predstaviti vso to količino informacij in dogodkov. Ni kaj, Polona Bertoncelj, Boštjan Ogris, Gregor Peternel, Anže Bašelj na terenu pripravljajo kvalitetne, zanimive in predvsem vsebinske prispevke, ki so »dodana vrednost«, karkoli že naj bi to pomenilo. Ogris je, hej, dobil Novaka Djokovića, preden je Srb izgubil že v prvem krogu. Vrhunsko! Terenci so vredni vsakega evra. So.
Zato četudi bi nacionalka v Rio poslala še koga, kar zadeva komentiranje – še koga razen Andreja Stareta, ki je prav cinično v svojem stilu na zaključku otvoritve zinil svojemu uredniku Mihi Žibratu, češ, kakšna škoda, da ti ne greš, jaz pa bom tam, ko se začne atletika v drugi polovici iger -, bi to bil stran vržen denar. Skozi okno. Kurjenje keša. Ja.
Drzna izjava? Morebiti. Ne rečem, Aleš Potočnik in zlasti Marjan Fortin bi jokala, če bi Tino Trstenjak in Petra Kauzerja pospremila v živo. Bi. Ziher. Sploh Fortin. Pa saj sta dobro opravila svoje delo, kaj dobro, odlično, še posebej Potočnik, ki ga je kot čustvenega nasmejano opisala še Trstenjakova, ko ji je Bašel zelo iznajdljivo v roko potisnil tablico, na njej pa posnetek. Kul? Kul.
Ni torej problemov pri golih prenosih naših športnikov. Prav je, da vidimo čim več, če ne kar vse nastope naših. Prav. Podpišemo. Toda naših športnikov je manj kot v Londonu in bi jih bilo konkretno manj, če se ne bi tja uvrstili še rokometaši (mimogrede, malo nepošteno je, da se pri športnikih šteje tudi člane ekipnih športov, pri medaljah pa se potem zabeleži le kot celota). Zato ostane cel kup programa, ki ga je treba zapolniti. Zdaj, marketing nacionalke je že zdavnaj splezal na kolena in odprl usta, ko gre za športne dogodke in prodajo oglasnega prostora. Naši daljinci, ki so skorajda riknili že med Planico in celotno zimsko skakalno sezono, ko smo tišali oglase in nastavljali glasnost nazaj ob vključitvi prenos, bodo do konca iger obupali. Koliko oglasov, to skorajda ni več normalno. Ubija duh iger, kjer reklam na prizoriščih seveda ni, prav tako ne na majicah.
Če bi od prenafilanega komposta oglasov na koncu kaj imeli športniki, dobro, bi še nekako rekli. Tako pa, kdo ima na koncu kaj od tega? Športni program že ne, glede nato, da imajo vsako leto manjši ali pa uboren proračun, ko grejo drago prodani oglasi v skupno malho. V razvedrilnem programu se prav nič ne zdi, da bi šparali, glede na količino novih (zelo slabo gledanih in še slabše ocenjenih) oddaj.
Ampak kot rečeno, tudi če bi se nacionalka skeširala in poslala številčno ekipo v Rio… Bi bilo samo še slabše. Mile Jovanović razvoju projekta že v štartu očitno ni dal možnosti. Koledar dogodkov, za katere so se odločili, je ne samo slab, ampak shizofren in vanj komajda verjamejo še nekateri člani uredništva, sodeč po njihovih všečkih in ritvitih. Če se čez dan (po našem času) komaj kaj dogaja in so tu pač ekipni športi, še razumemo. Ampak pozno popoldan in zvečer je dogodkov kolikor hočeš. V toliko športih, ki tvorijo nenazadnje glavni duh in pozornost javnosti. Če se Peter Kavčič še muči držati pri življenju pestro gimnastiko, se lahko vprašamo, kje je tu plavanje, kje dvigovanje uteži, kje boks, kje sabljanje, kje rokoborba, kje lokostrelstvo, kje hokej na travi…
Saj vemo, športov je toliko, kanal pa samo en. No, dva, poleg drugega programa televizije še MMC TV. Toda paradni in ključni je vendarle tv in tam dela uredništvo nepopustljive napake. Gotovo so te povezane z manjšim kadrom in vsesplošnim že omenjenim šparanjem. Okej. Ampak to ne more pojasniti ali ublažiti kislega dejstva, da gledalci opozarjajo v komentarjih na MMC, kako gledajo Vasilija Žbogarja na HTV, večerne vrhunce najbolj zanimivega dogajanja pa na ORF. In še in še in še. Nekaj torej nacionalka dela narobe, če v času posnetkov njeni gledalci iščejo bolj zanimive vsebine drugje. Že res, da se vseh gledalcev nikoli ne da zadovoljiti, kar poudari še vsak urednik športnega programa na Kolodvorski, kar samo kaže nato, da je teh, ki jih ne uspejo zadovoljiti, vedno (pre)več.
Bistvo iger, presežke, vrhunce, zanimivosti bi moral opraviti in približati gledalcem studijski del. Že popoldanski, kjer tega dobimo še največ, in še zlasti večerni. Miha Mišič se je izoblikoval v privlačnega, doživetega in samozavestnega voditelja, ki je tukaj zaradi športa, ampak je dovolj sproščen, ne da bi ob tem bil že kičast in turbo komercialen. Podobno velja za Tomaža Hudomalja, ki se je vendarle v zadnjih letih – vsaj za moj okus -bolje dokazal kot komentator (smučanje in celo nogomet). Pa tudi če bi bila oba popolna in Walterja Lipmana, ne bi pomagalo. Koncept je povsem zgrešen, da se najbolj splača še vedno pri vsem gledati tako ali tako obvezna večerna športna poročila po Dnevniku in Slovenski kroniki, kjer dobimo točno vse tisto, česar ne vidimo v studiu, namenjenem olimpijskim igram. Zgodbo Michaela Phelpsa skozi njegovo plavanje in ne skozi rdeče pike na njegovem hrbtu. To. Vidimo neke zanimivosti športnikov, za katere komajda vemo, v kateri disciplini so nastopali in kaj so dosegli. To so elementi, ki niso vredni nacionalke. To ni njeno poslanstvo. Rdeče pike Pheplsa niso. Pika.
Kaj pa dobimo mi? Če smo nekako še razumeli, da je Kanal A želel z opico napovedovalko približati nogometno ligo prvakov mamkam, ki tega pač ne bi spremljali, ali mulariji, ki živi in umre z resničnostnimi šovi… Preden je nato ugotovil, da se niti to ne splača, ker je liga prvakov večji produkt pa če bi nagci vodili studio… Okej. Komercialna televizija. Lahko počne, kar hoče. Njihov denar, njihova stvar. Pri nacionalki je pač drugače. Ni samo njihov denar, s katerim bi lahko delali, kar bi hoteli. Najprej, plaža pač ne sodi v studio nacionalke, kot tudi sir in vino in harmonika niso začasa evropskega fuzbalskega prvenstva v Franciji. Tudi kratke hlače Matica Osovnikarja… Poglejte na druge televizije. So tam v kratkih hlačah? Zleknjeni v stol? Ne.
Športno uredništvo se je zelo »porazvedrilo«. Raje stavi na sceno, na mivko, na sirčke in na tako kostumografijo, ki v primeru Matica Osovnikarja ne meji samo na plažo, temveč že na jebivetrstvo in pomanjkanje spoštovanja do inštituta iger in RTV. Predvidevam, da seveda ni bila Osovnikarjeva ideja, da bo sodeloval v takšnem studiu na takšen način. Prepustil se je nekim tipom in tipicam, ki take ideje pač uspejo prodati.
Kdo ve, kdo je prišel na tak koncept, ki potisne šport, vsebino in vse, zaradi česar sploh gledamo zadevo, nekam daleč v ozadje. Po tem si iger pač ne zapomniš. To ni bistvo ne športa ne televizije. Samo da se smejimo, da lepo zgleda in da ni zahtevno? Adijo pamet. Matic Osovnikar je bil seveda dober atlet, bronast ne evropskem prvenstvu v teku na 100 metrov, ki mu sicer nikoli ni uspelo teči pod desetimi sekundami. Torej bi »moral« zdaj nadoknaditi z javnim nastopanjem. V tem je bil kot športnik zelo dober, ni imel ravno turboego karizme, značilne za šprinterje, imel pa je bel nasmeh in dobro, privlačno zgodbo najhitrejšega zobošiltarja. Zdaj bi pa moralo biti obratno, njegova glavna kvaliteta strokovnega ali kakršnegakoli sodelavca bi morala biti prva stvar, ki bi jo prepoznali. Pa je ne. To je bistvo športnikov-voditeljev. To. Da znajo govoriti, ampak ne da so vedno potisnjeni v vlogo športnikov, ki baje itak ne znajo ničesar povedati – razen to, kakšni so njihovi občutki.
Osovnikar je vidno nepripravljen na olimpijske igre. Da ne bo pomote, športov je toliko, pravil ravno tako, imen nešteto in ni lahko. Vsak od nas bi zmrznil. Ampak Osovnikarja niso pripeljali iz kavča ali ulice v studio, niti tega ne počne zastonj. Zato ne prepriča, ne da mi občutka, da zna našteti pet naših rokometašev, prijem juko ali koliko sekund se pribije za dotik protitočnih vratic. To bi pač moral vedeti, če se je nacionalka odločila zanj. Itak pa o tem ne govori. Nekaj navrže, domala koketira, da potem beremo neokusne komentarje, ki niso prišli sami od sebe, temveč je zanje poskrbel koncept. Če vidimo nasmejanega tipa na plaži, kako vsak večer debatira z nasmejano lepo žensko… To je pač premisa. To je osnovna scena.
Osovnikar ima sicer obratno težavo kot Branko Zupan pri fuzbalu, ki dobro govori, a to slabo pove. Naš atlet pa se samo reži, sedi zleknjen v stol, kot da čaka, da mu bo nekdo prinesel pivo ali limonado. Kar je potem vrglo iz koncepta še Sanjo Modrić.
Če koga, mi je žal Modrićeve. V košarki je z Jako Daneuom že na domačem Eurobasketu harala in postavila nove standarde. Njeno vodenje večernih športnih poročil je vselej na nivoju, višjem od nekaterih njenih sodelavcev. Ja, pomaga, če imaš lep stas, nasmeh in obilo dobre volje, ampak to je le dodatek. Šteje prvo in to je predvsem vsebina, s čimer je Modrićeva nadgradila denimo Saša Jerkovića, ki je dotlej predstavljal pojem studijskega športnega voditelja (ki svoje delo zelo dobro, skrbno in z leti vse bolj vehementno opravlja, da ne bo pomote).
Zdaj pa je v posuto mivko Modrićeva reducirana na – se opravičujem za seksistično opazko že kar vnaprej – svetlolaso bimbo, ki se tam smeji, nekaj govori, Osovnikar ji dobaciva nazaj in to je to. Opomba, poudarek, prošnja: Modrićevi se vidi, da te vloge ne samo, da noče, temveč se z njo komajda spoprijema. Ona to ni. Nepošteno je. Nepravično. Neprofesionalno. Zgrešeno. Dobro novinarko in voditeljico zreducirati na… To. To je približno tako, kot če bi nekdo Manici Janežič Ambrožič rekel, naj na koncu Dnevnika, tako, za mimogrede, še pove, kako se sama loti peke štrudla. Ali Rosviti Pesek, da bi kakšno zažvrgolela, po možnosti s svojim partnerjem. Slovenija od kod lepote tvoje ob kakšni oddaji ob kakšnem državnem prazniku, recimo. Narobe. To je tako narobe, da sem vsaj malo srečen, ker sem odraščal v devetdesetih, ko sem še izvedel več o športih, športnikih, svetu. Morda Andreja Stareta zanaša in ima svoje težave, že, ampak sem izvedel o svetu, o daljnih državah, navadah, dosežkih, zgodovini skozi njegove prenose. In tudi nekoč skozi studijske dele. O športu in ljudeh.
Zdaj ne moremo izvedeti ničesar. Zdaj gledamo. Samo zijamo. Poslušanje je v drugem planu. No… Dokler ni v studio včeraj (sreda) prišla Lucija Polavder. Izšolala je celotno uredništvo, kako se nastopa v javnosti. Ne samo kot dobitnica olimpijske kolajne, kar je v globoko v stol prizemljilo zlasti Osovnikarja, ki je ostal kar besed in je komaj kakšno izustil (v tem oziru bi bil Primož Kozmus nemara boljši gost ali pa vsaj Mitja Petkovšek, ki govori kot navit in to dobro). Polavderjeva je poosebljala olimpijski duh, nam približala občutke judoistke, ki se je borila in verjela in delala z Marjanom Fabjanom. Skratka, povedala in prinesla nam je nekaj več. Nekaj, kar dela in kar si zapomnimo. Vrhunsko!
Ampak bil je le kratek preblisk, kakršni so tudi vsi strokovni sokomentatorji, ki tako obogatijo prenose juda, plavanja, kolesarstva (zato je morebiti doslej manjkal zlasti strokovni sokomentator pri kajaku in kanuju). Seveda so prispevki, kakršno je komentiranje naših (nekdanjih) olimpijcev, dobrodošli. Toda če se je nacionalka že odločila, da bo poslala bivše športnike v komentirnico, bi jim dala celotni posnetek, ne pa nek kolaž, ki ga ne more nihče pri zdravi pameti niti solidno odkomentirati. Spet na pol, na silo, nekaj, kjer šteje samo oblika, za vsebino pa je vsem gladko vseeno. Še dobro, da na dajmo-nekaj-na-hitro-posnet finto ni padel Marcos Tavares, ki je s karizmo pokazal, kako se presežno prilagoditi mediju.
Razumemo, da so olimpijske igre velik zalogaj, toda ne more se TV Slovenija v eni minuti hvaliti z dolgoletnimi izkušnjami, ko jih nato preseneti jadranje in mora ljudstvo iskati alternative, da bi videlo svojega športnika, ki se povrhu bori še očitno za visoke uvrstitve. In enako velja za večerne preglede, ki jih zmorejo denimo na ORF. Enako velja za MMC, ki se nikakor ne znajde niti pri kopiranju preverjenih modelov, da gredo posebne zgodbe, presežki in ikone mimo njih vsaj za en dan in beremo prevode dan, dva kasneje.
Zato nas ni malo takih, ki imamo prižgan radio. Isti javni zavod, le čez cesto so. Ne razumem, zakaj Televizija Slovenija in MMC ne stopita samo čez cesto, na Tavčarjevo, pokukati, kako vse to uspeva Valu 202, ki ima ne samo boljši osnovni koncept in bolj predane, predvsem pa manj če-vam-ne-paše-pa-preklopite kadre, temveč nasploh boljše vzdušje, klimo, pristop. Poslušati Val 202 je balzam za ušesa, takšen balzam, da skorajda vidiš Rio in dogodke. Naj bo to sicer za moj okus preveč pocukran pristop Aleša Smrekarja, osebne zgodbe Anje Hlača Ferjančič ali preverjenih reporterjev Francija Pavšerja, Boštjana Reberšaka in Dareta Ruparja in ekipe. Val 202 je hitrejši od Televizije Slovenija, kar je seveda ena krat ena. Toda hitrejši je s Soundcloud posnetki tudi od MMC-ja, kar je še posebej kočljivo za eno hišo, ki ji pravimo RTV Slovenija. Enako velja za tvite, ki so na Valu 202 svetolobna leta pred televizijci in celo MMC.
Ne verjamem, da bo nacionalka odstopila od zastavljenega koncepta, čeprav se vidi v programu in studijskem delu, da berejo komentarje in se jih zavedajo, kar je počasi korak naprej, saj vidijo, da morda anonimni komentatorji pretiravajo in sikajo in so preveč ostri, vendar to počnejo z razlogom, zakaj si želijo več in bolje. Miha Žibrat mi je v intervjuju rekel, da tovrstnih komentarjev ne upošteva, raje vidi, da sta tu ime in priimek. Se strinjam, ne verjamem pa, da bodo tovrstni komentarji upoštevani ali da bodo imeli efekt. Ni vse slabo, še zdaleč ne, prispevek o konjih, intervju s Tino Trstenjak ali Petrom Kauzerjem… Bodo postali del slovenske (tv/športne) zgodovine, ker so narejeni v nulo in si zaslužijo čestitke.
Si pa čisti šus, hakl, enko zasluži osnovni koncept in studijski del, kjer so si očitno zaželeli pogovor manekenke in dalmatinskega galeba. Škoda, saj bi v bolj vsebinski, manj mivkasti varianti Sanja Modrić in Matic Osovnikar gotovo blestela. Bi. Zato se lahko zaman sprašujemo, zakaj je celo pri olimpijskih igrah, kjer težko stvar zajebeš, še posebej ob uspehih, kakršne ima Slovenija, nacionalka padla še pod nivo komercialne televizije. Nepotrebno, saj se olimpijske igre gleda zaradi športnikov. Delati šov, plažo in cirkus… Tega ne potrebujeta ne TV Slovenija ne olimpijski duh.
Tako. Zdaj je pa zadosti. Res. Basta. Pa, a se je Slovencem, no, ne vsem, pač nekaterim, res dokončno odpeljalo? Štekam, da bo tisti, ki bo znal favšijo monetizirat, bolj nesramno bogat kot Mark Zuckerberg, Bill Gates in šefi Applea skupaj. Ampak za zdaj takega heroja še nismo našli. Okej, morda Janez Janša. Ampak ne bi zdaj o politiki, res ne.
Kako ste lahko favš – Adele? Pa kako? Od kod? Okej, razumem, morda ste kozlali, ko ste Someone Like You slišali še 67.189. na tistih naših komercialnih radijskih postajah, ki so senilno skužile po kakih dveh letih, da je to res hit in so potem še sfižili in zagravžali Rolling in the Deep, Rumor Has It, Set Fire to the Rain in celo Skyfall, ki pa se je trpežno borila proti računalniškim algoritmom. Okej, z računalniki in nemškimi programi se ne bom kregal. Tudi z Mišom Holblom ali Leom Oblakom ne. Pač, njuna stvar. V gostilni res nimam izbire, kaj bi poslušal, a vedno lahko zamenjam gostilno.
Težje pa je zamenjati mentaliteto. Če v Angliji vsi na veliko pišejo, kako bo mogoče Adele single-handedly rešila glasbeno industrijo v letu 2015, ko si več niti imena bandov in izvajalcev ne zapomnimo, kaj šele naslove štiklov ali albumov, in prodala na tone svoje plošče 25, ki bo izšla še ta mesec – pa pri nas čitam in poslušam… Kako da so nekateri, recimo cenjeni kolega Denis Živčec, razočarani, ker ni prebolela bivšega tipa, da je že na prejšnji plošči vse izjamrala, bedirala in jamrala, ampak da smo takrat to kupili, ker je pač najboljše trpela.
Vsi ne prebolijo. Žal. Adele je skušala pisati tudi o tem, kako je, ko se moraš vrniti na sceno z otrokom. Za nasvet je vprašala Damona Albarna iz skupine Blur, ki jo je kot mladenka neskončno oboževala. Kar razumem. Sam sem sicer bolj za Oasis, ampak Blur so tudi hudi, kar so nenazadnje pokazali na The Magic Whip, zadnji plošči, ki je bila pričakovano nepričakovana. Že solo izdelki blurovcem (Graham Coxon, baby!) so remek dela. Ampak Albarn se je domala posral Adele v usta, ko je po snemanju povedal, kako je njena glasba za middle of the road, kar je tisti žanr, ko pač najdete radijsko postajo, kjer iz dreka delajo potico. Adele je zdaj lepo povedala nazaj, da jo je Albarn razočaral in da itak ničesar ni ponucala. Več itak zveste tukaj, še bolje pa o efektu štikla Hello najdete tukaj. Bo bolje napisano, kot da jaz zdaj tu prepisujem Guardian.
Bolj kot torej vse to, da ni imela pravega koncerta že štiri leta, pa so koncerti tako dragi danes zato, ker so zadnji, kjer muzičarji še poberejo kaj denarja, zato so tudi dnevi seksa, drog in rock’n’rolla že zdavnaj fitnes, eko hrana in polikan pop; bolj kot vse to, da obrača na glavo glasbeno industrijo, vidim, kako pri nas marsikdo šimfa Adele. Da si nabija klikanost, da je že slišano, da bla bla bla.
Ravno prej na Valu 202. Da “se pojavljajo očitki”, da je Hello v bistvu plagiat Marthe. Nikad čuli? Tom Waits je legenda svoje vrste, ampak kako si lahko lastiš original za pesem, ki za tematiko vzame – telefonski klic?! In to iz leta 1973. Morda zato Adele ponuca oni zložljivi telefon, ki imajo še danes eno lastnost, ki je pametni telefoni nimajo: zložiš ga lahko. Kakorkoli že, Waitsu se za pol kariere lahko zahvali Rod Stewart v srednjih letih, ko ga je minilo do seksanja v diksiju. Tudi Scarlett Johansson ne bi nikoli pela, če ne bi bilo Waitsa. In tako naprej in tako dalje. Tom Waits, kapo dol.
Ampak, čakajte, ni James Hetfield drajsal po praznih strunah med telefonskim klicem in napisal Nothing Else Matters? Ni Billie Joe Armstrong napisal When I Come Around po telefonskem klicu in pogrešanju svoje drage, ki je skoraj ratala bivša, pa se je potem skregal z njo? Kaj pa vsi ti? Nenazadnje, Goran Bregović je napisal Ala je glupo zaboravit njen broj, pa celo njega, plagiatorja vseh plagiatorjev, ni šel nihče tožit (so ga pa za druge lumparije). “Dobri umetniki kopirajo, odlični umetniki kradejo,” ni rekel nihče drug kot Pablo Picasso. In imel je prav.
Morda sta res kriva Robin Thicke in Pharell Williams, ki sta tako grdo kradla iz groba Marvina Gaya, tistega nadcarja, ki ga je ata pehnil s šusom v glavo v grob, da sta naredila spot s samimi joški, češ, misleč, da smo vsi gluhi in nihče ne bo poštekal. Če že kradeš, kradi od neznanih. Ali pa od žene, kot je Ted Hughes kradel od svoje žene Sylvie Plath. Kako je Plathova končala, vemo. Z glavo v pečici.
Adele je zelo stabilna, vsaj sodeč po intervjuju, ki sem ga doslej pobral. Boli njo đok. Skyfall je, vsaj zame, najboljši Bond song po Golden Eye (napisala sta ga, by the way, The Edge in Bono, ja, da še Hold Me, Thrill Me, Kiss me za Batmana ni tako ratala), vsekakor pa ne dosega Shirley Bassey ali Paula McCartneyja. Je pa blizu. Zelo. In tam je non-stop bondova tema, stara, koliko, 50 let. Inspiracija, ljudje.
Kam so šli inspiracija, navdih, zgled, vzor? Je to vse zdaj zamenjal – plagiat? V filmu The Social Network, kjer se pač pozna podpis Aarona Sorkina, je lepo pojasnjeno, kaj je kraja in kaj nadgradnja. Če boš naredil mizo, ne boš walda šel pogledat, kdo je patentiral mizo in mu šel plačevati tantieme ali odstotke ali avtorske pravice. Ne. Zato, ker je Waits dvignil telefon in poklical bivšo, ne pomeni, da je zdaj lastnik gušenja po telefonu bivši. Vsi to počnemo, jaz celo preveč. In če bi napisal pesem o tem, bi bil zadnji, na katerega bi mislil, Tom Waits. Ziher.
Zato ni prav, preprosto ni, da Val 202 najprej spusti Adele, tako, za boljšo poslušanost in aktualne trende, potem pa takoj zadaj s ciničnim komentarjem, ki je sicer presežek Vala 202, a pač vsakemu špikerju ne rata [beri: kot to običajno počne Janez Martinčič, ki mu enkrat rata drugič ne – a tokrat ni bil on na programu, beri beri: popravek!], pove, kako lahko sami preverimo, na Valu 202, ali je res kopija ali ne. Pa dajte no. Ni. Nihče ne more kupiti pravic na telefonski klic bivšemu.
To moti ljudi. Očitno. Da kliče bivšega. Da še ni vsega prebolela, pa ima otroka in partnerja. In je garala, povsem stran od vseh. Ženska ni šla na premiero najbolj uspešnega Bonda. Zdaj bo Spectre pobiral več keša in ga že pobira, a kaj bom jaz počel v kinu, ko bom moral tri minute poslušati Sama Smitha… Ne vem. Najbrž si bom dal škatlo kokic gor na glavo. In glumil Bucketheada. Ne vem. Takšno poceni sranje, kot je tale štikl od Smitha, ki se je še hvalil, da ga je napisal v pol ure, medtem ko je Adele hodila gulit v Abbey Road Studios, kot so to nekoč počeli The Beatles… Narobe. Zato je največji, pardon, drugi največji mindfuck ta, da je Adele med oglasi med angleškim X-factorjem vtaknila samo besedilo svojega komada. Samo tekst. Minimalizem? Ja. Evo vam. Da smo samo čakali. Ker že itak čakamo, kdaj bo Adele spesnila kaj novega.
Hello je mešanica osemdesetih, devetdesetih in danes. Za kar Radio City in Radio Center in Radio 1 ponucajo eno uro, v katero naflodrajo prepoceni štose in reklamo za vsaki drugi s.p., Adele ponuca šest. Pri čemer je prvo minuto in četrt tišina. To je retro. In kaj je največji uspeh? Da smo vsi, ki nas to kakorkoli zanima, komad poslušali. Ne samo do konca. Res poslušali. Ker je Adele. Ker čakaš, da vidiš, kam bo še zavil njen glas, kot je to naredila v Skyfall. Vrhunsko! Ponovi refren, večkrat, močni backvokali in tako naprej. In refren si poješ, ker je tekst takšen, da si ga zapomniš. In poje o nečem, kar smo vsi ali pa skoraj vsi dali skozi. Adele pač še ni prebolela vsega. Štekam jo hudo fejst. Tudi jaz California Dreamin sanjarim o tem, kako je bilo nekoč, ko sem bil v dvojini… In marsikaj zajebem. In se oseba na drugi strani ne javi. Kdor me pozna, ve, o kom in čem govorim. Lahko mi rečete, da ne prebolim, ampak da delam plagiat iz bediranja? Halo?!
Ja. To. Zgražanje nad Adele… Ne vem. Bil bi žalosten, če ne bi bil tako svinjsko jezen. Dovolj šodra, skakanja, jošk, plastike, kopij in slabega popa je vsak dan okrog nas. Adele je presežek. Štiri leta sem čakal na nekaj novega. Bum! In zdaj imam. Nihče mi ne bo vzel veselja, da imamo končno muzike. Ne bom pa tiho. Ne bo vsaki zadnji špiker na Valu 202 kakal gor po Adele. Ne. Ne bo. Ni prav. Vredu, prav je, da imamo različna mnenja, ampak pričakovati, da bo Adele pela, ne vem, pač o nečem drugem… Dragi moji, Adele ni on demand. Ni to Netflix, ni to House of Cards. Ni to želeli ste – poslušajte. Ni. To je umetnost. Zakaj se spravite na vsakega, ki umetnost dela iz nečesa, kar počnemo vsi? Okej. Torej bolje, da gledamo tweerkanje in silikon? Okej. Pa dajte. Jaz si bom pa še 65. zavrtel Adele. Jaz in 220 milijonov drugih. Bum!
