Oznaka: valur

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Valur [2:0]

    Evropska rotacija, evropska disciplina
    Morda je to celo prvič. Sploh. V eri Zlatka Zahovića. Pa tudi sicer. Da se Maribor bolj udobno počuti, ko igra v Evropi. Že res, da se je v Ljudskem vrtu še bolj udobneje namestil, ker je imel domala neulovljivo prednost proti Valurju. Ampak ravno sledenje načrtu, ponavljanje recepta in disciplinirano dojemane tekme je zlomilo tekmeca. Vložek tekem za ligo prvakov je neposredno večji, posledice, učinki in nagrade skoraj takojšnje in to je tisto, kar Mariboru zaenkrat bolj ustreza, saj je v Evropi vsak gol nagrada in dosežek, če je že v domačem prvenstvu ne le nuja, ampak sodeč po tekmi s Triglavom še psihološka muka, ki načne samozaupanje. Če je svež, okrepljen Maribor v Evropi prednost, je za domače razmere okrepljen za branjenje naslova. Kaj je lažje oziroma težje, je znano.

    Darko Milanič je ta teden trikrat precej presenetil. Prvič seveda v soboto, ko ni prišel na novinarsko konferenco (dobro, saj nihče od vijoličastih ni, nekoliko nenavadno je bilo samo to, da se je Stipe Jerić opravičil v prvi osebi ednine, nato pa napeljal na celotni klub). Nato pa v torek, ko se ni zabubil v pričakovano in že uporabljeno »tema konference je prihajajoča tekma«. Nak. Ni se. Direktno je povedal in to marsikaj, čeprav niti enkrat ni omenil sodnikov, je nakazal svoje razmišljanje, o katerem morda več kdaj prihodnjič. Preseneča le njegova vse bolj prisotna in uporabljena odkritost, s katero razkriva svoje razmišljanje, filozofijo in predvsem karakter.

    Tretjič pa je presenetil po tekmi. »Bom zdaj povedal iskreno: včeraj smo bili na treningu slabi,« je povedal, ko je bil Valur, še bolj pa Triglav, za njim. Da je načelo samozavest, ker niso strli Triglava vsem dogodkom navkljub. Nemara to kaže, četudi je tudi Saša Ivković spomnil, da jim odločitve res niso šle na roko, temveč so vplivale na igro, da znajo pogledati na tako izkušnjo tudi samokritično. Ko se glave ohladijo, kakopak. In se potem pobrati, sestaviti in tekmo nekam »spakirati«, kot je dejal Ivković. Manj je bilo solo akcij, ki jih Milanič pač ni vajen v takem obsegu, še zlasti, ko gre za Andreja Kotnika, ki ga je ravno zaradi svoje vztrajnosti, četudi ta občasno meji na trmavost, pohvalil. Zato, ker se je tudi on držal načrta. In ker je tekma šla, kot si je Maribor zaželel. Hiter gol in zdravo. Ko gre vse po načrtih, se Maribor poigrava in sprehaja tekmeca.

    Ovacije Kronavetru, naposled
    Niso sicer vstali vsi, ampak več kot dovolj, da se jih je videlo v živo in da jih je ujela tudi kamera. Še spomladi ga je tukaj zabil za Olimpijo. Še kakega je dal Mariboru, vendar ni pozabljeno, da je v tisti tekmi, ki je več kot le prestavila, temveč skoraj pokvarila čago Mariboru, pridržal roke in ni želel slaviti. Čeprav je imel konkreten razlog, da bi. Pa ni. Ker ve, kje bo živel, ko bo kariere konec. Ko ne bo mogel več na igrišču narediti, česar ravno na igrišču leta in leta ni mogel.

    Zdaj je lahko. Rok Kronaveter je igralec, za katerega se v tem trenutku zdi, da mu je težko sploh karkoli reči. Razen: bodi, kar si. Ampak ni prišel v slačilnico kot da je vse to samoumevno. V tem gotovo spominja na Milivoja Novakovića, vendar utegne biti učinek in končni izplen precej drugačen, kot je bil z Novakovićem. Kronaveter nima samo več še aktivnega fuzbala v nogah, temveč mu ob vsej profesionalnosti koristi, da je – Mariborčan. Trenutno se osredotoča izključno na to, dela svoje in dela za ekipo. In še več. »Vi vidite samo to, jaz vidim še kaj drugega: odnos do soigralcev in obveznosti je spoštljiv, dobro se počuti tukaj,« je predal Milanič in s tem nakazal, da je dobil igralca, ki ga preteklost niti malo ne bremeni. Še več. Okrepilo ga je.

    Primerjava z Daretom Vršičem se sicer ponuja, vendar je obenem v kali zatrta. Predvsem in že zato, ker je dal še precej več skozi kot Vršič. In ker je Mariborčan. In ker ljudje cenijo bolj to, česa drugje ni povedal, kot to, kar je počel (tudi Mariboru, za Olimpijo) na igrišču. Zadetek, ko je Andrej Kotnik sklonil glavo, pa je samo dokaz, kako drugačen je zdaj Maribor.

    Kreativnost in hitrost zelo godita – Tavaresu
    Tako dolgo je tu, da ne samo, da sta dva Marcosa Tavaresa v evidenci Prve Lige Telekom Slovenije, ampak ga bo počasi sin, ki je pobiral žoge proti Valurju, ujel. Vsaj po višini. Ampak nič ne kaže, da je Tavares tu le zaradi dobrih starih časov. Zaradi rekordov. Zaradi spomenika. Eh. Tavares je tu zaradi tega, ker ima rad fuzbal.

    Zabil ga je. In to kako? Tako da je našikal, nadriblal, povozil islandskega branilca. Začel z levo, dokončal z desno. Zato pa piše na Transfermarktu, temu gigantu nogometnega ugibanja in ocenjevanja, pri »foot« piše »both«. Ja. Z obema. In tako ga je tudi zabil. Evropski gol številka devetindvajset. Koliko je to? Naslednji, Dejan Mezga, bo ostal pri enajstih. Agim Ibraimi in Ante Šimundža jih bosta imela po osem. Resda se je Tavares nabrcal že v Evropi, tekma številka 87. Kar samo kaže na konstantnost, ki jo Maribor premore. Le eno sezono od osamosvojitve Evrope ni bilo, v prvi Tavaresovi. Godi mu, da podira rekorde, to bo njegov dosežek, to je njegov vzpon, njegovo drugo, tretje, četrto in devetindvajseto dejanje. To je njegov odgovor na vprašanje, kako to, da se je žogal z Danielom Alvesom, žural z Ronaldinhem, brcal v mladi brazilski reprezentanci, nato pa šel igrat nogomet na drugi konec sveta.

    Ampak nekaj drugega je. Ključna ugotovitev morebiti. Za nadaljevanje sezone. Ker ni nepomembno, kako se kapetan počuti, kaj počne, kakšna je njegova vloga. Lani je redno vstopal s klopi, v nekem trenutku spomladi celo največkrat v celotni ligi, pa mu je to godilo. Zdaj ima to še raje. Prva izbira je v sistemu z enim napadalcem. Čeprav je Milanič kar alergičen, očitno, ko dobi vprašanje, če je dovolj en klasičen napadalec. A če je to Tavares, razmišlja Milanič, potem so to tudi Kotnik, Kronaveter in ostali. Seveda niso. Tavares je že leta, no, Tavares.

    Predvsem pa je kapetansko odgovoril, da so rekordi lepi, zadetki tudi, vendar brez soigralcev ni nič. Zahvalil se je. Andreju Kotniku. Za lepo podajo. In dal vedeti, ne toliko kdo, temveč kaj je kapetan. In to bo letos toliko bolj pomembno, ker ima moštvo toliko izrazitih igralcev.

    Islandci pokazali (še) manj
    Olafur Johannesson, trener Valurja, je posrečen tip. Dal si je že gor čepico na tiskovni konferenci po tekmi, ko je začel on postavljati vprašanja. Če vemo mi kaj več morda o Ludogorcu, ki zdaj čaka islandske prvake v boju za evropsko ligo. Zanje bo to sicer popravni izpit, vendar hkrati velik zalogaj. Sploh če ne bodo izkoristili domačega igrišča, forme, prvenstva, kadra in momenta.

    Zamenjali so kapetana Haukurja Pall Sigurdssona že v 19. minuti. Poškodba. Spet jim je Maribor povzročal težave po njihovi levi, kjer niso našli rešitve za Dina Hotića. V Ljudskem vrtu so še težje predstavili svoj model igre, saj so bili predaleč za predložke in se omejili raje na protinapade, kar pa jim je povrhu posrkalo moč. Ko so dobili priložnosti, dočakali svoj strel, je Einar Ingvarsson pomeril, a je Blaž Vrhovec strel blokiral. Johanneson je imel morda prav, da je bil prvi gol dosežen iz prepovedanega položaja, vendar smo spet pri tv produkciji, ki žal ni na nivoju, vrednem resnega prenosa v letu 2019. Na oko se je zdelo, da je Hotić nemara res prehitro stekel ob podaji Milca. Četudi je vplivalo na potek tekme, je malo verjetno, da bi obrnilo obračun.

    Johannesson je namreč vljudno čestital, priznal poraz, vedel je, da je bil dvoboj le na prvi tekmi do 2:0, potem je bilo le še srečanje, spoznavanje, potovanje v precej toplejši del Evrope. Ni pa bilo povsem neopazno vprašanje. Ne zanj. Temveč za Maribor. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve višje od FH-ja izpred dveh let. Kako, če pa je Maribor dvakrat sicer zabil po 1:0, toda Zahovića je razburjenje na prvi tekmi stalo resne evropske kazni, pripeljal je Kassima Doumbio, kar je bila preveč zaletava poteza, glede nato, da ta ni igral niti ene uradne minute. Valur je pa ponujal prebliske, Maribor pa ga je strl. Milanič je to pripisal ravno dobri pripravi in dejstvu, da je Valur raje igral kot tekel. In tu je mariboru težko pariral. Sodeč po videnem, bo s tako igro, ki je nekonkurenčna že v islandskem prvenstvu, težko pariral tudi Ludogorcu.

    Zelo soliden obisk v Ljudskem vrtu
    Drugače je, ko je v mestu evropska tekma. Celo sredi julija. Sredi dopustov. Zapreš dve ulici okrog stadiona in je drama s parkiranjem. Da, ko Maribor igra evorpsko tekmo, je novica tudi to, da bodo redarji postreno nadzirali in kaznovali nepravilno parkiranje. Če pride toliko gledalcev na stadion, sploh po treh golih prednosti z Islandije in povrhu po trpkem porazu s Triglavom, ko niso videli tistega, kar so brskali na internetu sredo poprej, je jasno, po kaj pridejo. Po to, o čemer je govoril Milanič tri dni po porazu s Triglavom. Da jim pač mora ponuditi, kar ima. A je bolje, da ni spet tvegal z Rudijem Požegom Vancašem. Bo izzivov še več kot zadosti.

    Na oko se je obisk, blizu sedem tisoč (uradno 6.716, da, škoda da ni tako pedantnih številk tudi v domačem prvenstvu, pa ne samo v Ljudskem vrtu, temveč na vseh stadionih, a razlogi, zakaj tega ni, so seveda jasni, imamo precej več drugih izzivov), zdel za prvo evropsko tekmo zelo dober. No, statistika pokaže, da je to v zadnjih desetih letih na kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, drugi najmanjši obisk. Seveda to ni slab obisk, daleč od tega, sploh po zmagi 0:3, obenem Valur ni imel ne še svežega evropskega naboja (Astana) ali regionalnega draža (Zrinjski dvakrat, Železničar). Zato je kompliment, ko pride toliko gledalcev. Se pa vse bolj pozna, koliko bolj atraktivna je polna vzhodna kot zastarela zahodna tribuna.

    Proti Triglavu je bil obisk 3.500, kar je za začetek in uvod v sezono dobro, ampak Maribor še vedno čaka veliko dela, da bi ga še dvignil, čeprav mu je lani to že precej dobro uspevalo. Pozna se namreč tudi na prihodkih kluba, toda obisk bo še lep čas neposredno povezan z rezultati. Bo pa, sploh ob tako zagnanem navijanju Viol, ostala v spominu tekma z Valurjem kot tekma, kjer je bilo nogomet, vsaj tu in tam, tudi zabava. Če že ni bila v soboto.

    Drajek

    Glasbeni izbor. Ni kaj. Zelo fajn je slišati Zarjavele trobente. Pa Pizduna. Pa Štajerca. Se stari komadi vračajo v sicer že precej obrabljeni glasbeni izbor. In prav je.

    Navijanje. Viole so padle v svoj trans, ki je tokrat uspel in na koncu, ko so naslovile vzhodno tribuno, dobil svoj odgovor. Stari transparenti pa so zdaj, ko se bližina 30-letnica navijaške skupine, toliko bolj dobrodošli.

    Tv prenos. Sicer pohvala Sportklubu za prenos, vendar znova je bila tv produkcija pač »za silo«. Boljše sicer to kot nič, absolutno, toda vseeno je to premalo. Zelo premalo.

  • Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Kenan Pirić 6/10 Tisto parado, v prvem polčasu, je pošteno zgrešil. Najprej je letela žoga, nato je bil premor, nato je letel on. Sicer še zdaleč ne usodno, vendar dovolj, da se še naprej poraja vprašanje, ali nudi takšno zanesljivost, kot jo je navdušujoče kazal v minuli sezoni. Nasploh mu predložki občasno delajo težave, še bolj pa želja po tem, da pokaže nekaj tudi takrat, ko za to ni potrebe. AIK bo njegov največji test doslej. Večji od vseh derbijev. Zlasti v tem, da bo prevzel vlogo. Ne zato, ker bi bilo prav, ampak ker ga bo to ločilo od konkurence.

    Martin Milec 6/10 Zdaj že postaja trend: napadalni del zelo dobro, pravzaprav odlično, zaposlil je Dina Hotića pri golu za 1:0, v obrambi pa je imel nato kar nekaj dela in tudi situacijo, ko mu je tekmec naivno pobegnil. Nudi zanesljivost, toda – niti malo po njegovi krivdi – je nagnjenost napadalnega dela bokov po desni strani lahko tudi njegova slabost, če se bo od njega pričakovalo (ne)sorazmerno več od pripadajoče leve strani.

    Saša Ivković 7/10 Povedal je, da se pozna, ker se s Špirom Peričićem še uigravata in da bosta potrebovala čas. Kar gotovo drži. Kot tudi tista, da prilagajanje velja tako za novince kot za tiste, ki so že v postavi. Ivkovića bo, tako kot Pirića, resnični evropski test čakal proti AIK-ju.

    Špiro Peričić 8/10 Steber obrambe. Je. Četudi na svoji komaj tretji tekmi v vijoličastem. Sicer je še ne krmili, ni njen osnovni člen, a je siguren, ko najbolj šteje. Če včasih še deluje manj okretno, vsekakor ne tako zelo okretno kot v Muri, je skrb zaenkrat zaman. Ne boji se več vračati žoge vratarju ali jo imeti dlje pri sebi. Vsekakor še naprej: stabilen.

    Mitja Viler 7/10 Godi mu rotacija. Očitno zelo. V Reykjaviku je bil namreč daleč najšibkejši člen, tokrat pa se mu je bolj posrečilo tempiranje razmerja napad-obramba. Kombiniral je s Tavaresom, predvsem pa vnovčil izkušnje, ko je Adolphsson s picigin parado dneva želel izsiliti enajstmetrovko, Viler pa je mojstrsko komuniciral s sodniško ekipo in pomagal spremeniti odločitev. Predložki še iščejo zares naslovnika, začuda ni tokrat uporabil svoje blagovno zaščitene finte.

    Alexandru Cretu 7/10 Tekma, kjer bi imel precej več dela, če bi potekala drugače. Ni, tudi po njegovi zaslugi. Tako je skrbel za težišče igre ter diciplinirano pazil, da v obrambi ne bi zmanjkalo branilcev, da je včasih tudi prevzel zadnje mesto ob številnih protinapadih. Suverena tekma.

    Blaž Vrhovec 7/10 Rešil je potencialni zadetek Valurja pred polčasom, ko je Maribor nekoliko padel. Izjemno. Točno tam je bil, kjer je moral biti. Nato je tekma spet ravno njega navrgla na strel, ko se spredaj ne prebije in ko je treba akcijo začeti znova ali najti drugačno rešitev. Podobno je bilo že v generalki proti HNK Gorici pa tudi v Reykjaviku. Vrhovec ni rojen strelec, za Maribor ima v 113 tekmah le 5 golov, zato ni šlo pričakovati, da bo počel, česar tisti pred njim niso. Je pa bodlo v oči, da dveh izrednih situacij ni izkoristil.

    Dino Hotić 8/10 Vrhunska tekma. Zares vrhunska. Če bi Valur ponudil več, bi imel tudi oceno višje. Tako je že ta visoka, ampak na Urbani.si so ocene za individualno delo in skušajo biti del celote, vendar ne imanentno pripadajoče. Hotić postaja morda celo najbolj agilen člen sredine, vsaj ko gre za preigravanja, vtekavanje, iskanje prostora. Je pač drugačen tip igralca kot Kotnik in Kronaveter. Kar opaža in razume tudi Milanič. Hotić se dobro počuti na igrišču, trenutno se nihče ne ubada s številko na njegovem dresu. Še najmanj on sam. Pomeri pa že tako. V prečko, takoj na začetku, ali tik čez gol. Razigran.

    Andrej Kotnik 7/10 Vse bolj in bolj postaja igralec, v katerem kulminira potek ne samo igre Maribora, ampak tudi tekme. Niti malo ne okleva, ko ne najde druge rešitve, kot da pomeri iz razdalje. A rad kombinira, rad podaja, najraje zabija. Milaniču zaenkrt to godi in ni težko videti, zakaj. Že s konstitucijo ponuja nekaj, česar Maribor prej ni imel. Prav tako s talentom, pristopom in odnosom.

    Rok Kronaveter 8/10 Pa ga je slišal. Svoj priimek v Ljudskem vrtu. Več kot zasluženo. Bil je točno tam. V tem je razlika. Da ima Maribor v njem garancijo, da ne gradi vnemar dolgo akcije samo zato, da bi vse začel znova. Ne s Kronavetrom. Zadetek je bil dokaz njegove silne, brezkompromisne, profesionalne učinkovitosti. Kronaveter je sredstvo za dosego cilja, ekipni igralec, ljudina. In tako tudi igra. In se tako tudi obnaša. Zato pa. Ovacije.

    Marcos Tavares 7/10 Rad ima to. Kot je sam rekel. To je lepo, to je nogomet. Mogoče ni bilo več daleč, da bi rekel »joga bonito«. Ker je Luka Zahović poškodovan in Jan Mlakar le še spomin, je zdaj on tukaj. Spet. In ni nadomestilo, ne krpa, ni mašilo. Ne. Je to, kar je ves čas. Neusmiljen borec. Kompenzira, sproti se uči, čeprav že vse ve, a najde pot. Vidi, koga lahko nadribla. In obramba Valurja je bila godna. Za šikanje. Ena, dva. Leva, desna. Bum. Gol.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Rumeni karton je bil dokaz, da želi, da bi rad, da hoče. Vendar je bil tudi zelo poceni prejet rumeni karton. Pri skupnih 5:0? Je to kar neumnost. Toda prišla je kot posledica velike želje, da bi le zabil, upravičil nalepko, ki je trenutno še nihče ne vidi na njem. Dobiva čas. In ga bo še naprej potreboval. Morda bo več potrpljenja potreboval strokovni štab. Želel je dobro, vendar učinek spet ni bil najboljši.

    Jasmin Mešanović 5/10 Če je bil v Reykjaviku taktična menjava na samem koncu, je proti Triglavu potrdil vse dvome, ki so se nakazali ob koncu prvenstva ter potrdili med pripravami. Zdaj pa še nadgradili. Mešanović ima težave. Ne toliko v tem, da bi pregorel v želji, temveč z golim vodenjem žoge, tempiranjem, spremljanjem igre. Vse tisto, kar ga je krasilo v ligi prvakov, ko je tudi zabil. Proti Valurju bi lahko zabil vsaj enkrat. Ni. Kar postaja problem. Če drugi potrebujejo tekmovalne minute, so prav te trenutno Mešanoviću v breme.

    Martin Kramarič 6/10 Zanimivo, da je Milanič posegel v sredino, šel po še kaj več, Kramarič je želel izpolniti želje, toda bil pri tem vztrajen, a ne pretirano učinkovit.

    Darko Milanič 7/10 Rotacija bi mu povsem uspela, če bi bil uspešen tudi proti Triglavu, ko je usodno posegel v postavo in se moral na novo preizprašati o starih izzivih in novi realnosti. Tako je znova dobil odgovor, kako se ta postava zelo obnese, če in ko gre vse po načrtih. Če bo razumel nekatere odgovore – o prevzemanju odgovornosti v obrambi, učinkovitosti menjav, tempiranju forme, zadovoljevanju pričakovane minutaže –, potem ga čaka veliko veselja. Za AIK nima veliko časa, vmes Rudar, zato se bo zdaj pokazalo, kako uspešne so bile priprave, kako povezan in učinkovit je strokovni štab ter ali bo znal preživeti pritisk rezultata. Sploh takrat, ko ne bo šlo vse načrtu. Tokrat je zelo šlo.

    Sodnik: Joao Pinheiro 7/10 Možno, da je bil pri prvem golu Maribora prepovedan položaj, kar so poudarili tudi gostje. Možno. Žal televizija ni posredovala kadra, ki bi to potrdil. Nenavadno, toda pravilno je spremenil odločitev in razveljavil že dosojeno enajstmetrovko. Maribor tega, kar mu na twitterju med tekmo ni ušlo, vsekakor ni vajen. Je pa evropsko sojenje res bolj tekoče in tudi v primeru sodnikov, ki še nabirajo evropske izkušnje.

  • Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Raztegnili. Maribor Valur, Valur pa himno. Mhm. Morda pa so himno lige prvakov, ki jo sicer Uefa uradno rola od četrtega, zadnjega kroga kvalifikacij naprej, ko se zarolajo tudi milijoni in ko se nam ne rola od iskanja »streamov«, no, morda pa so v Reyjkjaviku himno lige prvakov zarolali, ker je to pač tako redka priložnost. Pa daljšo verzijo so upalili. V postroju. Da bi vsaj nekaj imeli od evropskih kvalifikacij, kot se je izkazalo. Držalo je, da je bil Maribor formalno nosilec, realno pa velik favorit. Ni držalo, da atmosfera ni kdo ve kako nogometna. No, nogometna. Drugačna. Islandci so trmasti, predvsem pa vztrajni ljudje. In tako so tudi izgubili. Zakaj pa je Maribor zmagal?

    Maribor zmlel Valur. Zakaj? Kronaveter.
    Razlogov, da je Maribor na koncu še malo sprehajal Valur, kot se je posrečeno izrazil Darko Milanič, je vsekakor več kot pet. Eni so stari, drugi sveži, tretji znani, četrti gotovo ne. Ampak ključno je bilo ne samo, da je Maribor imel načrt. Še bolj je bilo ključno, da se je tega načrta držal. In ga izvedel. Ampak tudi to ni bilo najbolj pomembno. Kar je privedlo do relativno visoke zmage – relativno zato, ker Valur ni bil brez priložnosti –, je bila pripravljenost Darka Milaniča in strokovnega štaba, da je Maribor pokazal, kaj premore zdaj. In premore več. Precej več. Še Špiro Peričić je zabil prvega z glavo ter tako z eno potezo odrešil sebe in še (marsi)koga, ampak ključ do uspeha sta bila Andrej Kotnik in zlasti Rok Kronaveter. Kakšna tekma za fanta, ki je dolgo iskal pot domov. Dve podaji, gol in še dve resni priložnosti. Pa ne samo to. Njegova umirjenost, potrpežljivost, pripravljenost. Počakati. Da bo priložnost že prišla. Igralec, ki nima le poteze več, ampak je poteza več. Od česar imajo ogromno vsi, ki so mu blizu. Tako izkušeni Marcos Tavares kot Dino Hotić in Martin Kramarić.

    Drugi gol tako dober, da je končal tekmo
    Akcija, v kateri so sodelovali Mitja Viler, Rok Kronavater, Andrej Kotnik in Dino Hotić, je bila taka, da je še Milanič malo poskočil. Takšen gol? Na prvi tekmi? Prvi evropski tekmi? Še en dokaz, kaj je Maribor pridobil v prestopnem roku. Ko ulovi v napadu tako kombinatoriko, ko se ne zatika, ko ni sebičnosti in ko vsi delajo za skupni cilj, potem je tisto, da se igralci postavijo v vrsto in skupaj zibajo v čast novorojencu Dina Hotića… Ni čudno, da so izjave šle v smer, da je Valur pač po tem golu padel. Ker je. Po takem golu bi padel še kdo. Maribor je pokazal, kaj je kontinentalni nogomet, kaj balkanski nogomet in kaj nogomet, v katerem se odigra, da se igra, kot je lucidno naslovil klub na spletni strani. Gol, v katerem se najde Maribor, ki se je iskal. Dolgo. Zdaj je tu.

    Špiro Peričić zabil in odrešil sebe in obrambo
    Med vsemi štirimi novinci je užival najmanj zaupanja. Ni mu bilo lahko, v njegov bran bo gotovo šlo dejstvo, da je že aprila nehal brcati, ko je postalo jasno, da bo šel v Maribor. Užival zaupanje bo pa kar dobra beseda. Ker ni bil ravno užitek gledati, kako Maribor vse bolj skozi priprave ugotavlja, kakšno težo je imel Marko Šuler. Špiro Peričić je dajal vtis nogometaša, ki vsakič znova in vselej bolj ugotavlja, kakšna je razlika, če igraš za Muro ali za Maribor. Ampak vse je ovrgel, ko je v 42. minuti zabil. Z glavo. Ne najbolj estetsko, ampak naredil je, kar pač mora. Kar je bila lani domena Saša Ivkovića – ta se še vedno išče -, je zdaj uspelo njemu. Tudi zato, ker je Rok Kronaveter s prostega strela ponudil točno tisto, za kar je bil pripeljan. Peričić je del tiste faze igre Maribora, ki edini še lovi formo iz lanske sezone. Je pa pohvalno, da Maribor – odštejmo Dravinjo in Mozirje – ni prejel gola. Prvič v tej zasedbi.

    Eksperiment Cretu
    Zrel je bil za menjavo ob polčasu. Zelo zrel. Najprej je storil obupno napako – sreča le, da ni bil edini –, ko se je lahko zahvalil le oklevanju in nespretnosti Finsena, da ni izkoristil njegovega kolovratenja. Alexandru Cretu je še vedno eksperiment, čeravno igra na svoji matični poziciji. Da ima prednost ravno zaradi svojih obrambnih kvalitet, je razlog, zakaj zdaj – pa ne da bi za to bil tudi posredno kriv Cretu, takšna je pač ideja mariborskega strokovnega štaba – dobiva minute. Ampak njegov prekršek za rumeni karton, na sredini igrišča, v fazi tekme, ko Valur res ni nudil nevarnosti, je bil velik kiks in pokazatelj, da mu včasih niti izkušnje ne pomagajo. In da je res imel najboljšo formo tam nekje zgodaj spomladi. Bolj je šla tekma h koncu, bolj udobno se je počutil in tudi dobival dvoboj, vnovčil svojo višino, toda če bi se stvari odvile le malo drugače, centimeter ali dva tu … Bi se mu res slabo pisalo. Fizične predispozicije mu nudijo vse, ampak še vedno ga včasih muči razumevanje igre. Še dobro, da ima ob sebi Blaža Vrhovca, tihi motor destrukcije, težišča in varovalke.

    Valur igral na vse ali nič
    Kako so šli. Uf. Na polno, ostro, brez oklevanja. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve boljši od FH-ja, ki ga je Maribor ugnal predlani na poti do tretje lige prvakov. Dalo se je videti, kje je to videl, ampak povsem ni držalo. Valur je imel precej boljši napad, drži, Finsen, Pedersen in Sigurdsson so to nakazali, ne pa tudi izvedli, a so zato vse bolj in bolj trpeli v obrambi.

    Valur je igral, kot da mora zmagati, če želi kakorkoli še upati, vendar je znova pokazal, zakaj ima letos težave v islandskem prvenstvu. Povsem osredotočeni na napad, na prekinitve, na vse tisto, kar jim sicer očitno prinaša uspeh. Ampak z Mariborom so se šli na »kdo da več« in potegnili precej kratko – še zlasti, ko jim je Maribor vrnil najprej z njihovo mero, nato pa jim dokončno vsilil svoj stil igre. Valur ima vseeno dostojno podporo s tribune, pa četudi ta ni bila povsem polna. Že res, da je tako majhno število gledalcev domala bizarno, toda atmosfera ni bila nič manj strastna, k čemur je pripomoglo tudi deset viol. Valur je pokazal, da ima prebliske, ima konkretne igralce v napadu, stavi na Halldorssona, vendar ob taki obrambi in takem gor-dol nogometu je v Evropi pač težko zdržati eno tekmo. Kaj šele dve.

    Drajek.

    • Himna lige prvakov. Ta dolga verzija za začetek. Delovalo bi poceni, če ne bi bilo tako iskreno

     

    • Zalivanje umetne trave. Svojevrstno in nekoliko čudaško, vendar zelenica ni bila prednost Valurja. So pa zato igralci Maribora imeli obhladke po tekmi. Ker noge trpijo. Še en dokaz več, zakaj v Angliji že vse raje zamenjujejo igrišča z umetno travo, na kateri še vedno igrajo slovenski otroci.

     

    • Stream. Na koncu se je dalo spet čisto okej gledati stream, če seveda spustimo kriterije na katero drugo leto kot 2019. Povsem jasno je, da tekma sredi poletja, sredi tedna, ob 22. uri zvečer, ne more biti tržno zlato za televizije. Ne pomaga jadikovanje, da bi televizije to »morale« prenašati. Seveda bi, ampak saj že dolgo vedo, da ne gre za »morati«. Pokazalo se je tudi, da je sicer Ekipa najbrž dobro mislila, ponudila svoj prenos, toda plačljiv, a se je znova dalo zaobiti tudi to.

     

    • Navijanje. Če bi zapolnjen jug na evropskih tekmah tako navijal kot deseterica na Islandiji? Uf. Bi Rangersi lani padli.

  • Kronaveter? Vse in še več

    Kronaveter? Vse in še več

     

    Kenan Pirić 6/10 Imel je srečo. Večkrat. Ampak pri Kenanu Piriću gre ravno za to. Za zdaj. Neposredno ni odgovoren, kaj šele kriv, za situacije, ki bi lahko Valurju dale (pre)zgodnje vodstvo. In to več kot le enojno. Čeprav se pozna, da nima komande, da še ni dovolj glasen. Imel je tudi precej sreče, ko je sam nespretno ravnal po kotu in strelu z glavo Patricka Pedersena. Malo je manjkalo, pa bi mu bila žoga ušla med nogami. Žogo je ukrotil še pravi čas, ni prečkala črte s celotnim obsegom (VAR-a in tehnologije golove črte v tej fazi, tako kot resnega tv prenosa, ni) toda sigurnost mu še vedno manjka. Popravlja jo zlasti z izjemnim krotenjem žoge pri predložkih.

    Martin Milec 7/10 Če je lansko sezono na koncu padal v formi, je zdaj pokazal, kaj je Darko Milanič mislil, ko je rekel, da »tisti, ki smo igrali nekaj nogometa, vemo, kako je na prvih tekmah sezone«. Točno tako je Milec tudi odigral. Pogumno, hrabro, storil tudi kakšno napako, izgubil duel, vendar nikoli tako, da ne bi sam popravil lastnih napak. Preudarno in naštudirano je tempiral prodore naprej. Zelo suverena predstava.

    Špiro Peričić  7/10 Zadetek mu, kakopak, dviguje oceno. Ne veliko, a mu. Dal je gol z glavo, ko se je zdelo, da bi ga naj, češ, ta je še iz lanske sezone, zabil Saša Ivković. Če že. Peričić je s tem potrdil vse, kar ga je krasilo v Muri, torej da je branilec, ki ima tisto nekaj, je pa res, da je obenem nevarno izgubil kakšen dvoboj in se nekoliko tudi lovil v obrambi, vendar na srečo zanj in Maribor ne usodno. Potrebuje pa ravno take tekme. Za prvič, taka tekma? Ne pozabimo, to je bila njegova prva evropska tekma. Pri 25. letih. Za prvo tekmo? Precej okej. Če štejemo gol, zelo okej.

    Saša Ivković 6/10 Nekoliko tiha tekma, vendar takšne so bile tudi njegove priprave in življenje po Marku Šulerju. Ivković je tip igralca, ki bo najprej oddelal svoje, nato pa, če že, ponudil tisto nekaj več. Danes ni, osredotočil se je na Valurjeve napadalce in svojo bitko z njimi, saj so bili, ne vedno in ne pogosto, ampak zato nič manj nabrito, vseeno zahtevni. Če bi danes naj pokazal vlogo liderja obrambe, potem ga čaka še nekaj dela. Če je ta vloga seveda sploh zanj.

    Mitja Viler 5/10 Tako kot Tavares je dobil minutažo zaradi izkušenj. In prednost pred Žanom Kolmaničem. Gotovo. Da se ne bi Kolmanič prenaglil, kot se je denimo Adis Hodžić v Sofiji na drugi strani obrambe na prvi evropski tekmi. Ker za prvo tekmo, kot je razumeti Milaniča, je zelo pomembno, da pač treba »odigrati nekaj nogometa«. Težava je, da je Viler svoj najboljši nogomet že odigral. Nazadnje predlani, ko je dal gol Zrinjskemu in Hapoelu. V mislih je tu napadalni aspekt njegove igre, na stara leta pa bi bolj do izraza – sploh ob takem kadru – naj prihajala forma v obrambi. Ta pa mu dela težave. Velike. Valur tega ni izkoristil, Vilerja pa mučijo tudi predložki, ko se priključi v napadu. Odločitev, komu dati prednost, bo vse bolj pomembna. Ne bo šla stran. Ni težava, da bi Kolmanič bil Erik Janža. Težava je v Vilerju samem.

    Blaž Vrhovec 7/10 Tiha tekma, kakršnih bo najbrž vse več, zdaj ko mora imeti napadalni del za seboj varovalko. Vrhovec je prav to. Varovalka. Ne samo za tiste spredaj, ko kombinirajo in nemara izgubijo žogo, kar tako ali tako ni bilo pogosto, temveč tudi za tistega ob sebi. Cretuju nudi oporo, ki mu je Aleks Pihler najbrž ne more. Če bi jo seveda Pihler sploh potreboval.

    Alexandru Cretu 5/10 Še dobro, da je tekma zavila v drugo smer. Še dobro, da njegove napake, nespametne, eklatantne in zelo opazne, niso imele resnih posledic. Še vedno je eksperiment, a zdaj celo na lastni poziciji. Hitro prejeti rumeni karton na delu igrišča, kjer je bil že prekršek nesmiseln, kaže na delo zanj in še bolj dilemo, ki čaka Milaniča zlasti proti tekmecem, ki takih tekem ne bodo oproščali.

    Rok Kronaveter 9/10 Dve asistenci. In gol. In še ena resna priložnost, pa mu jo je vratar ubranil. Pa še ena. Če bi bil Valur boljši tekmec, bi dobil desetko. Rok Kronaveter se je sicer nekje v prvem polčasu nekoliko umaknil, stopil v senco, a nato zasijal. S prostega strela je ponudil žogo, ki je zvita vsaj toliko, kot so bile tiste Amirja Derviševića. Prednost? Ne rabi iskati le Sašo Ivkovića. Akcija za 0:2 je pa sploh dokaz njegovega nogometnega perifernega vida. Dvojna izmenjava in nesebična podaja. To je to. Pa naredil je, kar Lionel Messi ni. S penala je gladko dal gol Hannesu Halddorssonu.

    Andrej Kotnik 8/10 Drži. Vse, kar se je o njem pisalo, govorilo in zlasti videlo na pripravah … Drži. Kotnik je tisti igralec po Tavaresu, ki mu je skoraj nemogoče odvzeti žogo. Ko bo našel še pravega naslovnika – sploh skozi tako postavljene tankerje -, bo imel Maribor igralca, kakršnega dolgo ni imel. Vsekakor ne v tem kadru. Občasno celo s Tavaresom vred. Fant rad ne samo igra, ampak se poigra. In to na takih tekmah. Nor začetek.

    Dino Hotić 7/10 Kaj bi lepšega? Na tak dan? Ko se doma rodi prvorojenec? Dovolj je bilo, da je bil samo – tam. Za drugi gol. In da ga je Rok Kronaveter videl. Po dolgi akciji, ki je pokazala ne samo na razliko med kluboma, ampak v nogometni miselnosti. Lep gol, s katerim se je Hotić dokazal v sistemu igralcev, ki vedo kaj z žogo. Godi mu, vse bolj, da ima ob sebi kreativce. Ker je tak tudi sam.

    Marcos Tavares 7/10 Seveda je dobil minute zaradi izkušenj. A seveda ne zgolj zaradi njih. Temveč sistema, s katerim pa je Milanič precej ne ravno tvegal, ampak bolj stavil. In zadel. Tavaresu pač Skandinavci ležijo, že FH-ju je zabil oba gola predlani, tokrat se je osredotočil na držanje žoge in pritisk. Morda ni več najhitrejši, ima pa ogromno kondicije.

    MENJAVE

    Rudi Požeg Vancaš  7/10 Vstopil je v 75. minuti namesto Marcosa Tavaresa in takoj  pokazal, kaj lahko ponudi. Vse tisto, česar Valur ne more. Pa še kdo tudi v vrstah Maribora med krilnimi nogometaši. Ko bo dobil še zajetnejšo minutažo, bo prodore in strele še bolj lahko izpilil. Željan zadetka.

    Martin Kramarič 7/10 Vstopil je v 83. minuti in priboril enajstmetrovko, kjer je preigraval, kakor je običajno ali na pripravah ali pa v Krškem. Zelo uspela menjava.

    Jasmin Mešanović -/- vstopil v 89. minuti. Taktična menjava.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]