Oznaka: vikendica

  • Vikendica #2: Okrogli problem, glaž vode & MB Švedi

    Vikendica #2: Okrogli problem, glaž vode & MB Švedi

    Veste, kakšne oblike je problem?
    Maribor je mesto naukov. Je. Itak. Samo ne ležijo kar tako na cesti. A-a. Je treba malo puzat, gnjavit, gušit in pazit na tajming, da ne fašeš kake druge lekcije. Ampak ja. So. Itak. Kako jih najdete, nabašete, namamite? Izi pizi. Gladko. Bolj ajnfoh vprašanje boste postavili, bolj kot boste pokazali zanimanje, bolj kot boste podali na volej, večji hakl bo ratal.

    In, e, tako nabašem, slučajno, na tipa, ki ve o grafitih v Mariboru vse. No, skoraj vse. Ni, recimo, vedel, kdo je nacrtal onega o Dandrough nad obvoznico na Teznu, tam, galerija, skejt scena pa to. Dats how it is on the embisi strits. Vse drugo pa je vedel. Znalac. Tudi to, da ne bi dal intervjuja, ker ne, ker novinarji vedno rečejo eno, pol pa gre nekdo skoraj v čuzo, ker je malal, pa ni slikopleskar. Ampak je pa razumel, zakaj je hitro padla beseda, da je Maribor preveč počečkam s, kot je podučil, »tagi«, ki so seveda del umetniškega izraza, čeprav mi je kakih osemnajstkrat dopovedoval, da grafiti niso umetnost. Dokler se ti ne odločiš in jo postaviš v prostor umetnosti. Ali nekaj takega. Ampak da je Maribor porisan, že dolgo pa ne kakega res kul grafita, ki ne bi imel sponzorja.

    Skratka, debatirava, on trabunja o onem na Lentu, saj veste, »oka za oko, pasta za zobe«, mogoče najboljši še ne zbledeli grafit, ko je tema nekam zavila. Saj veš, meniš se o grafitih, greš scat, prideš nazaj in se menijo o ontologiji, Žižku in tem. Ja. Maribor, ti pravim. Pa se zicnem nazaj in pač vlečem na uhe.

    »Problem, stari. To je problem,« mu reče ovi zgodovinar MB grafitologije.

    »Vem, samo kaj češ. Problema se je včasih težko lotit.«

    »Sploh če je problem okrogle oblike, takega težko zgrabiš.«

    Najboljši odgovor na kozarec vode
    Tip je vletel noter ob, kaj pa vem, v petek ob sedmih. Ampak s takim švungom, da je bila ura takoj pol dve zjutraj. Mogoče mu je pa zato kelnar najprej uturil kozarec vode. Mi pivo za šankom. On pa vodo. Saj na koncu, skoraj res ob pol dveh, smo vsi cuzali vodico. Poleg kajsije. Mhm.

    Pa gleda tisti glaž vode, ga pošlata, malo ga obrne, profesionalno, tako kot se to pač naredi, saj veste, v smeri urinega kazalca. Prav videl si, kak hudo si je vzel zalet. Pač. Bil je not, bil je petek, bil je.

    »Kaj si mi te to dal?« ga je vprašal.

    »Ja, kozarec vode, kaj,« mu reče kelnar.

    »In kaj si naj s tem? Bi rad, da ti grem rože zalit?«

    Dežuranje v kafiču
    Veš, kdaj veš, da si res dolgo v kafiču? Ko na hajzlu vidiš, da si v enem tednu zamudil samo dva termina za podpisat se na oni list, kjer se preverja, če je lokalu jasno, da vsi mimo ščijejo.

    Instapunkt: Mestni park
    Lepše, bolj toplo, bolj rumeno je vreme, večja je varianta. Da ti to vidiš. Kako instagramabilen je Maribor. Mhm. Ima svoje Instapunkte. Take, zlate. Maribor je očitno lahko filter sam po sebi. Še posebej, ko gre sonce okoli Pohorja. Zdaj, februarja, je zlata ura, zlati čas, zlata šansa tam nekje po tretji. Recimo. Ampak saj se jih najde čez dan, kako skačejo, pozirajo, šklocajo. Ja, ja. Če je polprofesionalno, potem sta ponavadi dva. Ona, ki pozira, in on, ki fotografira. Skoraj vedno. Ni pa nujno. Če se grejo resen, konkreten špas, imajo pa ponavadi kartonasto škatlo, v njej pa dovolj rekvizitov, cot in malenkosti, da pokrijejo čim več mesecev v enem švungu.

    In kje je najboljši instapunkt v parku? Očitno tu v bližini paviljona, med starimi kostanji. Pa na promenadi. In to že zdaj, februarja, ko kričijo bolj ali manj le vrane. Lahko pa počakate do aprila, ampak se že zdaj postavite v vrsto pred magnolijama, ki zacvetita ob promenadi in sta najboljši mariborski približek japonskim češnjam. Do takrat pa… Ja, v Mariboru se tudi februarja nastavljajo za Instagram. Probajte še vi, očitno pali.

    Iz Bergama v Pivolo
    Edini študent, ki ga boš našel v petek zvečer v mestu in ne na poti domov s kolicami, ja, ste videli oziroma slišali, kako gre študent na rajžo s kufrom na kolice, onimi, ko grejo v vse smeri, je Erasmus študent. Sicer so bolj njihovi, em, ponedeljki ali torki, enkrat tam nekje jih lahko slišite, to so oni, ki si ne pojejo Bolje biti pijan nego star na poti domov. Če pa si, pa je v španskem naglasu.

    In tako sem oni petek nabasal na tipa, ki je nekaj kazal s prstom na pipice piva in si zaželel »blonde bira«. Aha. Italijan. Ampak za razliko od stereotipnih Italijanov je ta dejansko znal angleško, čisto okej. Pa ga vprašam, od kod je. Reče, da iz Bergama. Aaaa ta la nta. Ja, ja, se zasmeji, Atalanta, Jojo Iličić, nisem vedel, ali naj mu povem, da je kakih sedem sekund bincal tudi tukaj pri nas, v Ljudskem vrtu, pa sem ga raje vprašal, kaj študira. Ali, bolje, kje.

    V Pivoli.

    Kak te Pivoli. Bog te nima rad. Aaaaa ta lanta, saj res. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Ali, za tiste, ki smo pecali gori, doli, naokoli, oni plac, kamor se zategneš na četrti dejt (po tvojem štetju in prvi po njenem), kupiš dva radlerja in lahko ob gozdu s sijajnim razgledom in ob top objektu svobodno tudi rigneš. In se zaližeš. Ampak nisem ga s tem utrujal. Je rekel, da je razgled res lep, kar pomeni, da se je ziiiiher že tam lizal. Raje sem ga vprašal, kje potem stanuje.

    Tu, blizu, v mestu.

    Aha, sem mu rekel. Samo…

    Ja, dolga je to Pivole.

    Pa saj ni tako dolgo.

    Je. Ena ura.

    U bemtiš. Dober je. Zakaj pa ravno Maribor? Zakaj ne London ali kaj takega?

    Ah, ker je drago. In si naročil pir.

    Za šest evrov.

    Švedska je že tu
    Ni treba niti v Ikeo, kamoli v Stockholm. Da boste videli, našli, srečali Švedsko kar pri nas, tu. Baje, sem zasledil, da na Švedskem sploh več nimajo gotovine. Nobenih kron. Nak. Oni vse s kartico porihtajo. Baje kar v 95 posto primerih. Pa so me popravili zadnjič v enem kafiču. Ja, to je Maribor. Rečeš, da na Švedskem plačujejo v 95 posto s kartico, pa te takoj nekdo popravi, da ne, da je še višja cifra, da je prava 97. E, moj Maribor.

    No, pa saj smo se že navadili malo na »prisloni«, ne? Najprej je bilo do 15 evrov, potem so dobacili še deset evrov. Na začetku je bilo malo čudno, ko ti je rekla trgovka, ono, kar prislonite. Eeeem. Okej. Pa smo se tudi tega navadili, človek se pač vsega navadi.

    No, skoraj vsega. Ne morem se, zaboga, navadit tega, da ta mularija, milenijci, ovo ono, da vsak plača za sebe. Pa dobro, ajde, štekam. Če res ne poznaš folka, s katerim si zalutal ali kaj takega, dobro. Ajde. Recimo. Pa če sta dva, ajde, mogoče, trije. Ampak če jih je šest, sedn, osn? Lepo te prosim. Pa trije bi s kartico, dva bi z gotovino, dva pa z bakrom. Bog te nima rad.

    Pa jim je, ker ni sfolgal, ker gužva, kelnar lepo reko, da lahko, samo bodo plačevali kako uro. Lahko pa takoj zdaj, samo naj nekak naberejo. In se je začelo. Kaj si ti mel, jaz ti ne bom tolko plačal, moj pir je bil mogoče 5 evrov, samo ti si tresno pa gin tonik pa ovo pa ono pa lepo te prosim. Kaj te pol laziš vkup na drink, če samo šteješ in paziš, ne toliko, da boš na boljšem (kar bi morda bilo bolj darvinistično), ampak da ne bo tvoj kolega, prijatelj, frend, sošolec na boljšem kot ti. Ja kaj te hodite potem sploh skupaj. Kaki kolegi te ste? Ja, saj vem, dobri frendi, čisti računi, ja ja. Štekam. Samo saj ne gre za kredit za bemfo, ljubi ludi.

    Saj na koncu so plačali, šli pa ven iz bifeja direkt v Cankarjevo kratko zgodbo. Saj veste, Metka prihaja iz kraja, kjer ne posije sonce in kjer ni prihodnosti. Take ksihte so imeli. Kot boga Metka ali kaj je bila. Kot da jih je nekdo oropal. Še na poti ven so se kregali, kje je prvi bankomat, pa da je ta dobo premalo nazaj, pa da ovi preveč dal, ampak vero ti je vrnilo vsaj tisto, ko je zadnji predlagal, da te pa naj še nekaj spijejo, pa se bo poglihalo. Ker na koncu, če si diht, tudi se. 

  • Vikendica: Štajerska ruleta

    Vikendica: Štajerska ruleta

    Veste, kaj je štajerska ruleta? Štajerska ruleta je, ko greš sam v bife, kateri koli bife, lahko je zadnja bufa, še boljše, po možnosti taka, kamor ne greš ravno dostikrat, ni pa nujno, eh, lahko je tudi tam, ko greste stalno, in se gladko zicneš, pripopaš, naguziš gor na šank. Če bufa seveda ima šank oziroma je ta funkcionalen, ker so taki »gostinci«, ko sicer naredijo šank, pol pa gor namečejo urugvajski cimet za libanonski čaj, nabašejo deke, cote, plinske bombe pod šank, še mine bi nasadili, žico potegnili, samo da se ti ne bi zicnil za šank, ker šank kultura, to je ja treba izkoreninit. Ko pa jim rečeš, alo, v Ameriki je šank cel point, pa pokasiraš, da si naredi Ameriko v glavi tak ko Melania. No, in štajerska ruleta je, da greš v kafič, bufo, lokal, zicneš za šank in čakaš. Da pride prvi mimo. Idealno je, če ga poznaš samo bežno in vprašaš: »Seos, kak je?«. Ene šest možnosti je, kaj se bo zgodilo in samo ena je res dobra.

    No, in točno taka se mi je zgodila prejšnji teden, ko sem čakal kolega, da bova šla na drink v Living Room, pa sem imel malo fora, lufta in časa, skratka, pa sem ga šel počakat v Gramofonoteko, kjer je najboljše na svetu to, da se Domen, en tistih kelnarjev/šefov, ki dejansko vpraša, kak je, kraj, kjer še lahko ti pizdiš, jamraš, hvališ, rojevaš, ne pa da ti kelnar razlaga, da je šel v Obi kupovat Led žarnice in da je jeba, ker modrih več nimajo, smeji foram na svoj račun ti kako izdatno nafila še na tvojega skupaj s tistim pravim računom.

    In tako sem tam sedel, žulil pivo, gledal na uro in v bistvu mi je bilo kar fajn, ker danes je vse manj možnosti, da bo nekdo samo uletel v lokal. Malo pogledat. Danes se, če greš na drink, za to zmeniš. In ta danes traja odkar imamo mobitele, bolj ali manj. Torej celo večnost. Na blef, na ruleto, tega, da bi kdo šel kar tak v kafič, je vedno manj, je pa svinjsko dragoceno. Saj se najde, še še, romantično verjamem, da še zlasti na vasi, ampak tudi v mestu, res da so to zadnje bufe, tam, kjer špricer ne prileze do 1,50 evra, v mestu, pri Domnu, bemomater, ga žlempamo za 2 ojra, se še najdejo taki placi, ki nimajo aplikacije in takih jajc. Sploh ne veš, če imajo facebook stran, no, Domen jo ima, itak hvala bogu.

    No, e, tako sem jaz bil pripopan tam, lokal se je solidno polnil, Gramofonoteka, plac, ki ima ime, da ugotoviš, kateri tvoj kolega je disleksik, je magnet za kvazi dejte, za stare pire in nove zgodbe, zato lahko tudi v petek ob šestih naletiš na kar okej sceno. In ni bilo več kot deset minut, ko se je zgodilo. Štajerska ruleta. Not je prišel tip, ki sem ga enkrat že nabasal na istem placu, isti šank in, kot se je izkazalo, skoraj iste debate. Še celo spomnila sva se, kaj sva se menla in to tak, da si bil kar ponosen, da še imaš spomin. Ne bom napisal, kdo je, recimo, da ga poznate, bom pa rekel, da je imel namen it v kino. Gledat 1917, prva svetovna vojna, jarki, bratci, ki jim raznese ksiht ali pa se zadrgnejo skozi gas masko in ta jajca. Baje dober film, čeprav je na Twitterju Simon Popek, šef Liffeta, rekel, da je skoraj kozlal. Ali pa celo je, ne vem, pa ne zato, ker bi čreve letele, ampak ker da je film očitno kar nekaj.

    Nama s tem modelom se ni zdelo. Žulila sva vsak svoj pir in nato sem probal s štajersko ruleto. In nabasal na tisto edino vredu varianto od šestih, ker lahko da ti kdo izpuca taki šamar od »kaj je, kaj bi rad«, da te sezuje. »Seos, kak je?« sem ga vprašal in mi je rekel, da je na poti v kino, da je prišel prej na enega, da rad gre na pir, dva pred kinom, da gre sicer pol vedno scat, pa čeprav vedno sedi na sredini in tako sva guslala malo sem pa tja, kako je kaj, kako življenje, kako Domen ne zna, hop cup in evo, ura je cajt, cajt je pa gnar… Cajt za kino. In mi je namenil enega tistih pogledov. Onih, detektivsko hiperempatičnih. Ko se spogledaš, za hip, pa vidiš. Da si si na istem. On bi, ti bi. Te pa dajmo. Še en pir. Saj film igra kasneje, kolega pa, kot se je izkazalo, itak zamuja.

    Saj film igra ob večih terminih, samo ta tip seveda kina ni ujel. Vsaj ne ta petek. Ker je padlo toliko debat, da ne bi sfolgal vseh po pisat. Domov sem prišel čez kakih šest ur, tako da si sami zračunajte, kak pa kaj. Se pa spomnim, da smo se spet pogovarjali o Novi vasi, tem mističnem, danes tako lepem kraju, ki je nam razmehkuženim centrašem vedno bil tuj, odtujen, potem pa vedno bolj mamljiv, OG in to.

    Že pred časom, ne tako dolgo nazaj, sem na nekem rojstnem dnevu, ki ni bil le en, trabunjali smo debato potem čez kaki teden, dva, sedem še na eni naslednji čagi, sem izvedel, da S23 bloki, soseska ali kaj to pač je, ne spada v Novo vas. Kak te ne. Pa kak. Vsi so mi rekli ja tak. Fun fact, če boste v Mariboru šli z več Mariborčani na žur, vsaj en bo ziher z Nove vasi. Mene so tja, ko sem se rodil, prinesli, mislim da v ta modri blok in me potem čez tri leta ali nekaj takega odnesli čez Dravo, v center, štirimetrski stropi, glasbena šola, solfeđo, tak da je bil fuzbal edini stik, da si zvedel, kako živijo še drugje.

    Pa to ni bila edina fora. Niti nisem vedel, pa se imam, ono, da nekaj o Mariboru vem, da ni samo ena Nova vas. Mi punca pove. Da oni so Nova vas 2. Kaj te Nova vas 2 je, bog te nima rad. Ja, najprej je bila enka, pol pa dvojka, pa so ločili, ker to sploh ni isto, kaj si smešn, ovi so ja drugačni, pa mamo mi to posebej, pa ne, ni teorije, ne gre. Ja zakaj pa pol te nima kakega drugega imena, če imamo pa še Borovo vas, zakaj to ni, kaj te vem, betonska, lipova, seksi, mariborska, podpekrska vas, ja da to pa ne, ker vseeno obstaja nekaj, kar je skupna Nova vas. Pa iji se cukrat, jim rečeš, pa rečejo, da ja, saj so se cukrali in tak smo v petek padli v debato o devetdesetih, za katero sem bil ziher, da je z leti postajala le vedno bolj kultna, filmska, gangsta.

    »Da ne boš mislo,« mi je reko tip za šankom, »da ko sem jaz to razlagal kolegom v Ljubljani ali pa v tujini, kak so se mi režali in mi pravili, da mojega lajfa pač ni režiral Spike Lee. Pa je bilo tak, stari. Igle, narkiči, onkiči, boš kupo cigl, fajti med bloki, pred bloki, za bloki.«

    In sem pa tja je to šlo, meni je po moje slina tekla preko krigla gor na gate.

    »Veš, jaz sn tui enkrat stal v oni vrsti,« je končal malo daljšo pripoved, ki je vključevala nauk, da ni bilo nič bolj zajebano kot to, če je imel kaki vhod po dva brata, vmes je prišel moj kolega, ki je gor raso v Borovi in je tudi on imel na vhodu dva brata, si dobo taki šamar, da nisi več vedo, kiri vhod si in si pokarisal še enega, pa potem je ta prvi, poleg mene, akademsko ocenil, da se je res poznalo, kako je Maribor zjebala brezposelnost, da se prav vidi, kaj naredi gospodarska rast in boljša socialna slika, danes zgleda Nova vas kot ena zelo srečna vas (doma upokojencev), človek bi se tja preselil, vse obnavljajo, rišejo parkinge, da jim jih lažje zdaj vozijo s pajki, ker nisi mestjanar, dokler ti pajek avta ne odpelje, čeprav ima en kolega taki flet v S23 soseski, da ga v centru ni takega.

    »Kaj? V kaki vrsti?« sem ga vprašal.

    »Ja v oni, znameniti, legendarni vrsti. Vrsti, v katero si se mogo postavil, ker ti je model reko, da če se ne boš postavo, boš dvakrat dobo.«

    »Čaki, kaj? To je res blo? Hahahahah.«

    »Tebi je smešno ja, ko pa čuješ ‘alo, v vrsto, da ne bo keri dvakrat dobo’, pa ti je kislo.«

    »Zakaj pa nisi spizdo?«

    »Stari, noben v Mariboru ni laufal hitreje od APM-a. Doben. Tip bi te dobo in pol bi ga šele najebo.«

    »Pa čakaj, čakaj. To ste stali v vrsti in čakali, da ste pokasirali? Ni to bil mit?«

    »Mit ja, mit ti je mama. Valjda da je blo res.«

    »Kolk pa vas je blo? V vrsti?«

    »Kaj te vem, kakih osn komadov ziher.«

    »Haahhha.«

    »Smešno tebi. Pripalo ti je taki šamar, tak ti ga je zalepo, da ti je cinglalo v glavi, ti se pa režiš, centraš saj, mamini sinkoti, vam nikol ne bo jasno.«

    »Hhahaa.«

    »Glej ga, kak se reži. Ja tak je blo. Da ti ne bom razlago, kaj je bilo najbolj noro.«

    »Kaj?«

    »Enkrat sem ninja zvezdico dobo not v vrat. Tu, glej,« mi je kazal in se držal nekje pod brado, na desni strani vrata, ne tak daleč od aorte ali kaj je ona žila.

    »Haha. Kaj? Ninja zvezdico?«

    »Ja, taka, srebrna, ko v filmu. Made in China al Tajvan al kaj je bla.«

    »Ne me jebat.«

    »Saj te, enkrat mi je en pred ksihtom z nunčakami mahal.«

    »Hahahaha.«

    Zdaj se več nisem režal samo jaz, ampak Domen, kolega, dva pesa in ledomat. Vsi smo se kikotali. Seveda ni smešno, ampak tip je imel taki dar pripovedovanja, da sem si rekel, da si to moram zapomnit in zapisat. Kaj več ne morem, ker nisem rasto gor v Novi vasi, včasih ti je prav malo žal, čeprav ti seveda po svoje tudi ni, ampak si pa ponosn, da ima Maribor taki neki freh karakter, da zna še iz najslabšega vun naredit štos.

    Že zato, ker je imel iskren namen it gledat film.  

  • Vikendica: Maribor? Mesto mesto!

    Vikendica: Maribor? Mesto mesto!

    Bilo je, em, v, em, četrtek? Ja. Četrtek. Včasih, ko iščeš inspiracijo, greš k Domnu v Gramofonoteko. Ne zato, da bi inspiracijo našel tam, eh, ste smešni, tam ima samo bigl al kak je pesu ime inspiracijo, ampak da pozabiš, da si jo sploh iskal. In, e, tako sem šel v četrtek tja za dobre pol ure in tam nabasal na resno razpoloženega modela, ki je imel res dobro poanto (med kopico bolj majavih), da Maribor zanj, pa ne da v tem uživa, ker ne, ni mesto. Ni, jebiga. Nekako smo, ampak ne več kot dva piva kasneje, prišli do ugotovitve, da je po tej definiciji itak pravo mesto le Beograd. Če se že gremo tak. Na veliko. In smo se šli tak. Ker je tip rastel gor v Sarajevu, ga je bilo, do neke točke seveda, zanimivo poslušat, kako vidi Maribor. Ker pomisliš, kako ga vidiš sam.

    Kajti po neinspirativnem četrtku je potem prišel črni petek, poln luči. In ljudi. Moj bog. Kislo mi je bilo, takoj, jedko pravzaprav, ker sem še dan prej kimal, da Mariboru včasih čisto malo zmanjka pa bi res bil tako velik, kot vsi ponosno in pogosto tudi upravičeno, včasih pa seveda niti malo, mislimo, da je. In kako velik je bil Maribor na petek, 29. novembra 2019! Ljudje! Pa ne zato, ker so večer prej v Ameriki mazali purana in nam namesto purana, ajde, da bi te vsaj totega vlkega purana tiščali noter v premajhne pečice, raje uturili, da si moramo, ne da bi dobro vedeli zakaj, kupiti televizijo za na hajzl, zofo za na balkon in kavni avtomat za pesa.

    Maribor je bil, v petek še posebej, res mesto. Ono, mesto mesto. Koliko otrok, koliko mamic, atic, babic, tet, stricev, parčkov, lutalic in kaj še je ljudi. Zaradi lučk, jasno. Zdaj, Maribor nima vaaaau efekta, ki ga imajo v Ljubljani. Nimamo. Pika. Zakaj, je dobro vprašanje, ki bi imelo kakih sedemnajst odgovorov. Ampak nimamo. Pri nas to naredimo še vedno šlampasto, štorasto, ampak po naše štorasto. Otroci iz OŠ Prežihovega Voranca so tako lepo zapeli, res lepo, pohvale, da je bilo v materinščini, pa se jih je tako slabo slišalo. Če se dobro spomnim, je bilo tako že lani. Da ne morejo malo bolje porihtati ozvočenja. Saj razumemo, ja ja. Doma moramo peči kekse, veseli december ni pijanica na tergi, če smo dobro razumeli župana. Malo je – bolj kot na Johna F. Kennedyja –  spomnil na Edvarda Kardelja, ki je rekel, da ti sistem ne more zagotoviti sreče, lahko si jo zgolj sam. To ima župan najbrž prav. Veseli december se skriva v pridevniku. December ni v glavi, no, lahko ga žingate tudi marca, nič hudega, ampak veseli je pa stvar posameznika. Ampak kakorkoli … malo boljše pa bi lahko bilo tehnično in logistično izpeljano. Ni ravno vaaaau moment, če voditelj, ki ga slišimo vsako tretjo besedo, ker mikrofon crkuje, sicer prikupen in res pripravljen, takoj po koncu prvega odštevanja reče »tam zadaj so se lučiiii prižgaleee, samo jih ne vidite, ker so za vami«.

    Tako ostanemo pri tisti jelki na Trgu svobode, ki bo tam do konca časa in bo najbrž tam še zatem. Trg svobode je trk sprememb v času. Naših sprememb. Dule Vaupotič je imel tam govor, na katerega, kaj, petindvajset let nazaj ni bilo nobenega. Jelka na Trgu svobode je tam iz enega samega razloga. Ker je vedno bila tam. Ono, kot je Jože Jagodnik dolgo govoril, kako je Maribor bil prvak, je in bo. Maribor vmes, itak ne velikokrat, ni bil prvak, jelka je pa tam še vedno. Tam v kotu, tam, kjer so letos tržničarji rekli in to zelo ojštro, da se pa pač ob sredah in petkih ne mislijo selit. Ni teorije. Zdaj so sicer ob Partizanski, ker so spet premaknili drsališče. V bistvu se v tem mestu premika lahko marsikaj, skoraj vse, razen tisto, kar bi bilo nujno, da se, pa se ne znajo zmenit. Znajo, znamo, ni pomembno, rezultat je isti. In tako, kot so premikali sem pa tja in tja pa sem mariborsko knjižnico, da se na koncu ne bi nič premaknilo (da se o kinu ne menimo), tako je tudi z jelko. In Kodžakom.

    Da bi v mestu radi premikali, je začutil tudi župan. Napovedal, ne, obljubil je, da, obljubil, pred otroci in njihovimi starši, da bodo prihodnje leto lučke tudi na Glavnem trgu in Slomškovem trgu. Dobro. Fajn. Fino. Sploh Slomškov trg ima potencial še za kaj razen za avtomobilske lučke, od Glavnega trga pa že zdaj, ko čakamo, ali bodo našli nafto ali ne, ne pričakujemo nič več in nič manj kot spektakularno fontano in najboljše granodioritne/tonalitne kocke na svetu. To si zaslužimo.

    No, in tako smo šli, kot se gre tradicionalni, po poti Prižiga lučk. Poanta je, da si program lahko skreiraš tudi sam, a priporočeno je, če greš za osvetljenimi glavami. To je daleč najboljša varianta, če seveda ne bi bilo tooooooooooolko folka. Kaka gužva. Že na Trgu svobode, ko se je spet odštevalo in sta zasvetila res lepa jelka, ja, res lepo najdejo, tu nimaš kaj, in lučke na Piramidi, kar spet nima tistega ultimativnega »vaaaaau« efekta, ampak pomembno je, sploh v tem času, da se ves čas nekaj dogaja. In na ta način je Prižig lučk krasen, ker druga plat, če greš na Prešernov trg v Ljubljano, je ta, da tam čakaš, stojiš, čoriš, prižgejo lučke, vaaaau, kušneš se, zaližeš in objameš in to je to. No, ni samo to, seveda se poje, otroci, govori, župan najlpešga mesta na svetu, de, ampak v Mariboru pa gre povorka naprej, procesija te privede do Grajskega trga. Mariborčani, čeprav se komaj kaj premakne, ne znamo biti pri miru že poleti, kamoli pozimi. Škoda, da niso ognjenega plesa s kraljico svetlobe izvedli malo nižje. Grajski trg je neke vrste naravni amfiteater, zato se bolje vidi, če se nekaj izvaja nižje dol, proti Vetrinjski ulici. Ampak kakorkoli že, kdor je videl, je videl, kdor ni, je lahko zavohal kerozin ali karkoli že bruhajo ognjene kraljice.

    Vilinsko mesto je itak hit, ampak je malo težava, če ne vidiš, ali je Sebastjan Lukovnjak sam na odru ali z Leonartom ali kakorkoli. Ampak ni to poanta, najboljše je, da če kdo s povorko zaluta, ima tako trailer svoje vrste in lahko vidi, kaj vse mesto ponuja. In Vetrinjski dvor res ponuja. Res res.

    Kot tudi terg. Jasno. Terg bo vedno terg in četudi letos ni nosljal Vlado Kreslin, ni bil obisk švoh. Niti malo. Četudi smo se že veliko pošalili na lasten račun (in tuj zaslužek) o tem, kako bomo imeli vsega boga z Ed Sheeranom vred, samo pač s prstom po zemljevidu oziroma na videu, ni taka velika finta sam program. Tu dam županu delno prav. Jeba je samo ta, da sam keksov res ne znam pečt, jih pa, ajde, rad jem. Kar pa ne pomeni, da kak dober špil ne sede. Pa je lahko svašta, od Siddharte in Mi2 v preteklosti, ko je terg raztergalo, do Nine Pušlar ali Tonyja Cetinskega, kar je čisto okej izbor za širšo populacijo, vsaj tako ugibam čez prst. Trg je predvsem zelo lepo osvetljen, kar je nekaj, s čimer imamo celo leto problem, pa zdaj šele vidimo, kako je, če so stvari malo bolj svetle. Probajte, recimo, v dežju ponoči čez Trg svobode. Vso srečo.

    Seveda luči onesnažujejo. Ja. Zato ekscesi niso okej, ampak ne gre za to. Tudi Rotovški in Slomškov trg pa tudi Glavni, če smo že pri tem, niso med letom zadostno osvetljeni. Niso. Pika. Luči so ravno toliko nastavljene, da ne oklevaš, kako bo Razkolnikov zdaj, zdaj pokukal kje izza ovinka. Zato je lani tako zelo zadela Lumina, še posebej, če ste šli z organiziranim sprehodom, kjer si lahko spoznal, to pa je bil vaaaau moment, da ni vsaka lučka, no, lučka. A-a. Ste smešni! Letos je Lumima, bodimo iskreni, malo bolj skromna, sploh inštalacija na robu Slomškovega trga, tam, kamor niti avta ne stiščiš, bolj žalostna, četudi impozantno nastavljena. Še najboljša je umetnina svetlobne inštalacije na Rotovškem trgu, ki pa je sploh zdaj, ko (si) obnavljajo Glavni trg, tako pozabljen, da se bojim, kako bo zadeva šla mimo. Kar je škoda, ker otroci bodo res fascinirani, ko bodo stopili na gumb z nogo in se bo lučka vrtela. Probajte. Skriti hit, mali, a sladki cuker.

    Tako ima Maribor, ko je mesto mesto, vsega po malem, nikakor ne preveč. Morda ne potrebuje vaaau momenta, ker je še vedno mesto, kjer ti najdeš dogodek, dogodek ne najde tebe. Kot je bila sijajna otvoritev v UGM. Župan je rekel, da ni imel namena govoriti na otvoritvi razstave Mete Grgurevič, kako odpičena umetnica in kako spoštovana, noro, ljudje, ampak je povedal vseeno, da »luč je lahko upanje«, kar je seveda znucan kliše, vsak župan ali politik mora to enkrat v lajfu očitno zinit, ampak vseeno dobrodošel. Včasih je mogoče bolje biti tiho, če nimaš česa povedati, ampak videlo se je, da je UGM-u godilo, ko je župan govoril o delu in trudu.

    Tako mesto, kot zna mesto biti v UGM, zna biti mesto rekdokje. Razstava Nemogoči mehanizmi je nemogoča za razumevanje s konvencionalnim razumevanjem. Se premika, skoraj ves čas, migeta. Dokler seveda se ne ustavi vse ustavi, ko pridete do prostora, kjer je parket najbolj škripajoče legendaren, in potem tam na podestu, ki je, pazi to, skoraj isti parket, le da bojda narisan, kot mi je namignila kustosinja Simona Vidmar, tam, na podestu stoji ona. Meta Grgurevič. No. Stoji, sedi, se obrača, bojda je zaplesala. Njeni kinetični sistemi v več dimenzionalnih postavitvah (tega nisem namudril sam, piše na strani UGM) so lahko malo tudi groteskni. Ne dotaknejo se te kot klasična slika. Ima pa tebe, da bi se ti dotaknil premikanja. Kot da bi bil želel ujeti njen notranji (ne)mir. Pa ne samo njenega. Šele doma sem ugotovil, da je Jure Grgurevič aka Bowrain pritiskal tipke klavirja, ki je pospremila bizarno vizualizacijo in še bolj bizarno vrtenje obleke.

    Premik časa, prostora, modernizacije, človeka. Ni majhna stvar, da te Meta Grgurevič z napisom »Galanteri mehanik« na zlatem napisu, ki ji visi na zatilju, tako premakne. In to na taki dan. Črni petek. Prižig lučk. Na dan, ko je vsega preveč, pa včasih rabiš tako malo. In spoznaš, da morda sploh ni pomembno to, da bi umetnost razumel. Nekje v tekstu je omenjen tudi Marcel Duchamp, saj veste, tip, ki je iz pisoarja naredil umetnost in kariero. To je neke vrste za-vsakega-nekaj umetnost. Povej mi, kaj vidiš in povem ti, kdo si. Arhaizem, totalni, do fundamenta. Na prafaktorje razturano gibanje. Meta Grgurevič, letnik 1979, je premlada in rojena v napačnem stoletju, da bi nas spomnila, kako so naše babice na kolovrat ali singerico delale za nas. Ah. Dajte no. Nas pa preplaši in pomirja hkrati. Vsaj mene. In pripravi, da si na glas priznaš, da ne štekaš točno, ampak važno je, eee kje si Galileo, da »in vendar se vrti«.

    In tako se vrtimo mi v mestu, ki je mesto, pa rečite kaj hočete. Je mesto mesto. Seveda pizdakaš, ker je vsega preveč, ker bi bil in na razstavi in premieri predstave Mostovi in bogovi hkrati. Bi bil, kdo pa ne bi bil, kak dobro so Partljiča ovenčkali na posterju za predstavo. Kjut. In bil bi tako na Lačnem Franzu na Štuku, kar sem bil, in Ani Pupedan v Gustafu. To je ta frdamana »zakaj vedno vse na isti dan« logika. Ko perverzno celo upaš, ha, tu mate, ni obiska, kaj pa se ne morete zmenit.

    Pa ne. Je puno. Puno puno. In je svetlo, ker svetlobo pač rabimo. Ampak da jo cenimo, rabimo tudi temo, kar dobro vemo. Zato je najboljše, ker se prižig lučk, veseli december že novembra in vse, kar spada zraven k temu času leta, začne na Trgu generala Maistra v taki trdi temi. In nadaljuje, kjerkoli hočete, da bi se nadaljevalo.

    V korejskem filmu Parazit je dober citat, da je bolje živeti brez načrta, ker če nimaš načrta, potem tudi ne more nič it’ narobe. Morda je to dobra popotnica za popotovanje po Mariboru. Ki je mesto mesto.

    Bis. Pazi, v apfelstrudel pijačo lahko dajo malo preveč cimeta. Kozarci so po ojro, ne vem, če na vsakem štantu, dobite pa denar nazaj. Zelo grejo v promet hot-dogi, ti so po tri ojre. Najlepša jelka je mogoče na Glavnem trgu. 

    Da ne pozabim. Bi vi znali na Štuku potegnit vodo? 😀 

     

  • Vikendica: Tri deci pira, dva deci radenske

    Vikendica: Tri deci pira, dva deci radenske

    Umetnina. Taka. Šekasta. Tip je to rekel tako suvereno. Gladko. Sprašil je naročilo. Koktejl poletja 2019.

    Pa je imel Denis Ž. kar prav. Po svoje. Ampak ne to, da se v Mariboru poleti nič ne dogaja. Eh. Samo najt je treba, Denis. V Mariboru, sploh pa poleti, ti najdeš dogodek. Ne najde dogodek tebe. Sploh pa … Luštno je, da mi kelnarji ne rečejo »hello«, »good evening« in da mi tišijo pod nos happy hour, kjer je pivo veselih 3,50, da ga žuliš res celo uro, ker za drugega nimaš. Eh. Ne, ne Maribor. Pri nas so ceniki še večinoma v slovenščini. Pa nič proti turistom res ne.

    Ja, saj se strinjam, Poštna ulica je ena redkih, da je premalo, da to, da ovo. Pa ni samo Poštna. Smo se zdaj zguzili malo višje gor. Tyrševa, bejbi. Skoraj hof. Pod nosom. Kar ne pomeni, da Poštna nima svojih presežkov, greatest hits momentov. Ker to? Ne, marsikje tega nisem videl. Take umetnine? Okej, saj slišiš tako kozlanco v Blus gnjus od Buldožer, pa v verzih Tekocheega, samo v živo? Taki flek od kozlance? Meteorit, pa to je, ljudje, najboljši poklon 50-letnici šetanja na Luni. Bilo je v soboto, ko je bil fuzbal v Ljudskem vrtu točno taki. Za kozlat živčen. Dvomim sicer, da je avtor sobotnega remek dela mislil na fuzbal. Mogoče. Nikoli ne veš. Ampak vemo pa, da lepše kozlance še nismo videli. Francoska solata, stari! In to na vhodni mizi pred Piafom. Okrog polnoči. Toliko o tem, kako se mesto umiri poleti. Ja pa ja.

    Ampak da ne bo vse Poštna, da bo Denis (z)vedel. Ratalo mi je, mislim da v sredo ali četrtek, saj ne vem več, plačat pir Roku Predinu. Zdaj… Rok predin živi taki lajf, da mu nisi favš, ker mu ne moreš biti favš, ker favš tega ne zmore, ker ni šans. To je oaza, welness runda. Človek je sinonim za skuliranost. Takemu človeku plačaš pir. Mhm. In to ne neki lager, eh. Pale ale, samo ti, Domen, toči. In Domen toči. Domen? Aja. Domen. No, Domen. Domen je tip, ki… No, uspeva mu tisto, kar je meni blizu. Ali ga štekaš ali ti gre pa na ostanek jeter. Meni je bil malo prvo, malo drugo, malo oboje, malo nič, ampak zdaj, ko je Gramofoneka postala, kaj pa vem, neki glavni ober punkt za đuskanje, ki ne more biti zares hipstersko, čeprav seveda tudi je, le da hipsterjem ni treba pisat, naj pustijo luč za wc na miru, ker je ta na senzor… No, Domen ima zdaj kul lokal, kul folk, kul vse. Ko ima. Ker tip gladko tu pa tam zapre. In kar se mene vpraša, ko sem ravno zdaj imel dugi nos in še bolj dugo lajtungo, ker sem se zaleto v list, da je danes zaprto, no, če se mene vpraša, četudi me noben ni nič vprašal, je ravno to ta draž. Da ti potem v sosednjem lokalu razložijo, da je model imel res lep dan, najlepši. In potem v torek dobiš pir. Pa to je to.

    In tako plačam pir Roku, malo se pomeniš, je en tistih empatičnih dripcev, ki mu res poveš, ko te vpraša, čuj, kak pa kaj novinarstvo, aja nisi več tam, ne, a res, pizda, kriza, samo, ja, pune vreji, na zdravje. Skratka, pijeva in pride njegov kolega, en onih tipov, štajerskih golgeterjev, ki mu ne veš imena, ker mu ne rabiš vedet imena, ker on verjetno ve tvojega in ker ima stil. Pride model in naroči. Daj mi. Če gre, no. Tri deci pira. Pa dva deci radenske.

    Kaj?

    Ja. Tri deci pira, dva deci radenske. Ni imel ime za ta svoj koktejl, kar je škoda, morda ga nagruntamo. Dizel, špeci, kurac palac, miš maš, bambus pa te mišunge, za katere ne rabiš neke cvetličarne oropat, da maš pravi limetin recept. Ker to je, če mene vprašate, koktejl te sezone. Boljšega ne bom našel. Nisem ga pil, niti probal, ker sem bil malo razočaran nad odgovorom, če sem povsem iskren. Tip namreč nima imena za ta špas. Pa bi ga morda morel imeti. Samo… Potem pa bi ljudje lazili, navalili… Vsi namreč vemo, kaj je žal ostalo od fuzla.

    Zato. Poletje 2019: tri deci pira, dva deci radenske.