To je recenzija vseh recenzij. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij. Najboljša. Največja. Najjača. Naj-ta-naj. Ja. Najboljša. Zakaj? Kaj zakaj? Je. Pika. Še enkrat ponovimo: to je recenzija vseh recenzij. Zdaj pa vi. Ste? Res? Evo, gremo. To. Je. Recenzija. Vseh. Recenzij.
Ni dvoma, da je to recenzija vseh recenzij. Dvoma ni. Niti ga ne more biti. Pa kaki dvom, lepo vas prosim. Ste smešni? Če pa sta to onadva. Ja, onadva. Gumpca, dripca, droljka, talenta, jebivetra, ljigavca, prepotentneža, lepotca, onaniranca, igralca, mladeniča, borca, čustovovalca, intelektualca, kulturnika, umetnika, popisovalca, trotlziherja. In, ja, heroja. Od četrtka dalje tipa, ki jima daš ti roko. Ne onadva tebi. Onadva dasta tebi možnost dotakniti se herojsko neodvisnih nominirancev. Vito Weis in Uroš Kaurin. Uroš Kaurin in Vito Weis. Heroja? Absolutno, zagotovo, itak, walda, seveda, pa jasno, kakopak, oh-in-sploh. Tipa, ki sta spravila svoja pimpeka na Borštnikovo srečanje. Tipa, ki sta tako polna sama sebe, da lahko pridevnike naredita tudi z lulijem.
Jaz, jaz, jaz, jaz. Jaz. Pa še malo: jaz. Evo pa še enega prilimam: jaz. Seveda živimo v času jaz-a. Ampak Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, ki sta stranski vlogi glavne vloge svojih življenj, iz svojih jaz-ov delata svinjsko dobro kariero. Tako dobro kariero, da ni scen ali kostumov, ki bi lahko sledili predstavi vseh predstav v recenziji vseh recenzij. Tipa sta tako freh, da ti ne samo onadva prodata karto. Ne, ne. Še račun ti izstavita, povrhu nesramno oblečena. Kar seveda nista dolgo, ker ni cote, kreatorja, firme, ki bi lahko oblekla igralca vseh igralcev.
Heroj 2.1 je tretji del nanizanke, ki presega vse, kar je in bo posnel Netflix. Netflix tega ne zmore. Nima šans. Netflix ti ne pride z jajci tako blizu. Eh. In Heroj 2.1 je predstava, ki dokončno ve, da je tako dobra, da se lahko sama hvali. Tako prefrigano in prebrisano in prenaduvano, da sama sebi da bis. Ja, bis. Ne vem za Heroj 1.0 in 2.0, ampak bis v Heroj 2.1 je tako nepoboljšljivo megalomanski, da je že bis predstava v predstavi. Nenazadnje, pubeca tako svobodnjaško freestylata in se dobacivata, da si lahko Weis privošči, izživi, nadgradi Mela Gibsona v Breaveheartu. E, dragi moji, Pogumno srce in to. To. Njun bis, njun sklepni štikl, giga-hit, presega rock zvedništvo.
Ampak najboljše pri Heroj 2.1 ni to, da pokažeta, naga, golojajčna, kako ponosna diplomiranca AGRFT-ja sta. Ko listata po diplomski in bereta, tudi na ukaz publike, poljubne odlomke, kjer pokažeta, da papir prenese res vse. Še več kot oči. Najboljše pri Heroj 2.1. niti ni to, da se igrata, kot v peskovniku, daj-zdaj-pa-jaz, mami-poglej-mene, ko postane človeško telo skozi eno besedo (jaz) naboljši možen slovar na dveh nogah. Niti ni v šovu, ker to je šov, Heroj 2.1 to, da manipulirata preko vseh dovoljenih meja z gledalcem tako z monologom vseh dialogov kot dialogom vseh dialogov in lučmi vseh luči, tako naštancata in naštartata gledalca, da postanemo še vsi mi jebene didaskalije. Niti ni daleč najboljši Heroj 2.1 v tem, da uspe iz totalnega smeha Intimni oder preleviti v otroško posteljo, kjer ati bere bizarno pravljico – koga drugega kot – Oscarja Wildea, kjer Uroš Kaurin potoči takšne solze, z gledanjem v reflektor, s prsti, namazanimi z mentolovo zobno pasto, da smo vsi njegova hčer…
Ne. Najboljše pri Heroj 2.1 je bila herojska zakuska. Vegetlasta. Mmmm, kaj pa čičerika, pa falafli, pa ovi kruhki pa humus. Mmmm. Okej, okej. Ne, ne. Hec na stran. Kar je res najboljše pri Heroj 2.1, predstavi, ki faše oceno šest od pet, je to, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, na sobotni večer pokažeta, koliko ti lahko da teater, razpon, diapazon čustev, diplom, luči, petja in vsega, kar ti pač da akademija, in da na sobotni večer nočeš, da se tole konča, ker se skoraj nikoli ne konča, ker sta pubeca posnela madafaking trailer – ja, trailer – za svojo predstavo vseh predstav in tako pokazala, dokazala in nakazala, da je gledališče lahko najbolj dostopna, izi, razumljiva, preprosta, smešna, sporočilna, nezatežena, goloprsna, zlasana, nostalgična in prekleto, prekleto, prekleto pridevnikov polna dogodivščina, zaradi katere poštekaš, kaj vse je lahko teater. Ker to ni neodvisna scena. Eh. Dajte no. To je čisto fiksanje. To je najbolj odvisna scena na planetu. Ker Kaurin in Weis igrata več kot le sama sebe. Igrata najboljšo verzijo sebe. Iz sebe izlijeta vse, od prve predstave, živalskih vlog (dobesedno živalskih vlog) in maminega zatajevanja (ma kaki Cankar, Kaurina je zatajila lasta mater, kaka kava, leeeepo vas prosim), od garanja, želja, pisanja pa vse do Borštnika, kamor sta pripimkala s svojimi nadtalentirami, nadsamozavestnimi, naduvanimi pimpeki.
Heroj 2.1 je v recenziji vseh recenzij predstava vseh predstav za izkušnjo vseh izkušenj. Sploh pa v GT22, ki ima, vem, dolgo me ni bilo, se bom potrudil, da bom hodil več, nove zice, take iz, ugibam, učiteljske zbornice. Ker za to je šlo. Kot je rekel, če se dobro spomnim, Goran Hrvaćanin, ko je odgovarjal, zakaj ni šel na sprejemce na AGRFT: ker bi moral igrati tam jogurt. E, vidite. Finta je, da Weis in Kaurin, Kaurin in Weis, gladko igrata jogurt. Edino, kar nujno rabita, je kaki mastno zašiljen, nevarno ošpičen, prepotentno nagačen, sluzasto naduvan pridevnik. Samo to. Vito Weis in Uroš Kaurin sta pridevnika vseh pridevnikov. Pimpkasta heroja. Če mene vprašate, bi se Ignacij Borštnik gladko slekel, naredil enega krožnega, v smeri urinega kazalca, s svojim pimpekom in se zadrl: »Jaaaaaaaaaz!«
Bis. Ampak resno: falafli in resno polsladko špricer vino iz Kungote….? Najboljša zakuska, ono, sploh.
Dvoje je nujno, da se pove. Ja. Je. Najprej… Da bi vsi radi bili, če si priznamo ali ne, backvokalisti. Šubidubi backvokalisti. Macarena/račke/asereje backvokalisti. Da, vsi. In… Pomembneje, drugič, vsi tipi se na eni točki sprijaznimo. Da… Nismo Joey. Niti Ross. Ne. Smo Chandler. Saj vem… Preživeta primerjava, itak. Ki je ni naflodral in zlorabil samo zaradi lepega. Ne. Spomnim se namreč epizode Prijateljev, ko so vsi skupaj, vseh preostalih pet, pozabili povedati Chandlerju, da ima v bistvu Joey žur na svoji strehi za svoje limonadaste sodelavce. In tako se Chandler znajde na monodrami, kjer ena ženska »predava« o svoji… menstruaciji. Skratka, en taki konkretni zajeb. Ki pa to sploh nujno ni. Ne spomnite, ne poznate? No, potem pa vse tiste predstave, s katerimi se je Joey mučil po newyorških kleteh v upanju na hollywodski preboj. Na luknje, beznice, bufe, kleti. To bi.
E, take predstave, to bi. Ko pošlataš radiator, če dela, ker vidiš, da se brhke mladenke pokrivajo z jaknami. In ja, delajo radiatorji. In ja, seveda so, sram me bodi, kaj pa sem šele pri tridesetih spravljam v sceno, gor in dol po Mariboru točno take bufe, luknje, presežki, šefle in lokacije. Ampak boljše to najti pozno kot prepozno, ne?
In eto! Pot pod noge, fb mesinđer v GT22 in piči! Zdaj… GT22 res relativno solidno poznam. Vem, kje je moški wc in zakaj je ženski toplejši, ker smo tam (okej, v studiu, ne na hajzlu) snemali sprva naš podcast Ofsajd (še enkrat hvala vsem, ki ste pri tem pomagali!). Se pa v GT22 nekako strukturno nisem znašel, ker sem morda kot novinar preveč poštekal logiko institucij. Saj veste, pr služba, akreditacija, tiskovke, premiere. Plac, kjer iščeš onega, ki ti bo povedal, da ne veš, kaj iščeš. No, pa saj, tistega onstranskega sveta inštitucij itak nikoli nisem kupil (pa sem imel tri abonmaje v lajfu), predvsem pa nisem v mariborskem gledališču (še kot srednješolec) nikoli razumel logike, da ne odpirajo vrat pred predstavo in se potem tiščiš kot kreten, gledaš, zakaj imajo vsi vse zlikano na špuro in take neudobno jajce.
No, saj tudi v GT22 so bila vrata še zaprta za dol v klet, kjer je oder z najbolj prikupnim, luštnim in scrkljanim imenom: Intimni oder. Lahko bi se bil Reneju komot kosmato zlagal, ko me je vprašal, če sem že kdaj bil doli. In ne, res nisem bil. Vem, da so ga nekaj obnavljali, vem, da si lahko »kupil« ali »najel« ali skratka nekaj naredil, da je tvoje ime zdaj na plakatu nad štengami za štenge, ki vodijo tja dol k Danteju in mariborskemu povodnemu možu z imenom Stane. Oni, ki imajo imena tam, ki so pomagali pri štengah in za Intimni oder… Kapo dol!
Nismo se toliko gužvali na hodnikih, ni bilo drenjanja, kot temu rečejo v Pop In, le nekoliko zeblo je, kar sem prej opazil kot začutil, saj je imela brhka deklina na blagajni, ki mi je karto pomolila iz kuverte še preden sem rekel zdravo, na glavi kapo in nasploh je izgledala kot mariborska verzija eskima – ženska, luštna verzija eskipa. To je to, ne? Potem sem si vlekel gor šlic, ker mi stalno polzi dol (to je za tiste, ki so me nemara opazili in mislili, da se prijemam iz kakšnih drugih vzgibov) in se sprehodil skozi mini razstavo z imenom »Pregled slovenske odrske fotografije 1991 – 2016«, ki je še v nastajanju (kreatorja Andrej Firm in Miha Sonda), ampak že to, na kar zdaj nabašeš je en tak… Kaj pa vem. Ruker. Ker so fotografije res in medias res. Fultrefer. Nimaš pojma o predstavah, nisi bil, vidiš pa Tadeja Toša iz leta 1997, pa Peklenska pomaranča pa tak… O vsem si morda nekaj slišal, ampak če nisi bil, si zdaj vsaj vesel, pričakovanja poln, da boš pa, evo vam k…, ti morda videl predstavo, ki bo enkrat ovekovečena in bo en drugi dimpek gledal sliko ravno te predstave. Zaključek je torej jasen: danes je ta dan! Ne vem za vas, jaz imam ponavadi tak občutek, ko nabašem na čakanje pred vrati. Da bo danes pa… Da bo danes… No, da bom Chandler.
Ne vem, koliko točno se nas je nabralo, zagotovo je pomagalo, da je g. Svit pripeljal svojo ekipo iz gledališča Gnosis z glasnim poudarjanjem, da so v dobrih starih časih šoferji aka kolovođe, kar je bil torej zdaj on, dobili golaž ali nekaj takega. Za đabe. Itak je bil samo na hece, kar je bilo izključno dobro. Da ni tiste toaletne tišine, ko te kar zvije od pritiska, pa ne moreš niti na hajzl, ker boš ziher pol zamudil in to. GT22 ni tip placa, kjer bi skušal skrit, da si zamudil prejšnjo predstavo abonmaja, pa veš, da te bo ena teta vprašala, če je tebi bilo zadnjič tudi tako dobro.
No, GT22 ni taki plac. Res. Ni. Je skoraj nemudoma, sploh ko žubori in kipi in te nagovarja že njegov prepihani predprostor, najsi bo še tako hladen, tvoj plac. Dobrodošli čisto vsi. Ja, tudi ti. In potem greš dol po stopnicah… Zavitih v obliki jušne zajemalke ali, bodimo pristni, šefle. Nato greš mimo šikane, utrgajo ti karto in potem fašeš nekaj podobnega, kar se zgodi tako v Salonu uporabnih umetnosti kot tudi v Glasu podzemlja, preostalih dveh evrogolih mariborskega popkulturnega hatricka, ki nas spravlja iz nižjih lig na neko konkretno mapo kulturnega fuzbala. Enivej, prideš not in ker nas ni bilo toliko, da bi kdo ostal brez zica, si imel izbiro. Salonu je Intimni oder bržkone podoben v tem, da sta si dva stola težko enaka, da so foteljski zici in čisto prava dva separejčka ter najbolj znucan leder kavč. Ki so se ga vsi ogibali. Prvi so šli leseni stoli, kakršne so iz gostiln in glasbene šole metali tam nekje leta 1995, ker da to ni okej. Pa je. No, jaz sem šel v vrsto spredaj, ki je v isti višini/nižini kot kavč(a) spredaj. Pa nič zato. Plac je hkrati tako majhen in velik, da nimaš šans, da kaj zgrešiš. Res ne. Kakšen stolček je še bil prazen, tako da ni bilo čisto razprodano, če sem Reneja prav razumel, je kapaciteta, hm, okrog šestdeset, nas je bilo pa poldrugi ducat (ha, pa si vun zračunajte!). Lahko bi pa tudi zalutal tja, kar je bil sekundarni beckstejđ, kar se mi je zgodilo prvič, ko sem prišel v Glas podzemlja in – zavil narobe.
Evo. Toliko o opisu prvega, sramotno poznega obiska Intimnega odra. Že sam obisk je zanimiv, vendar nima za šamrolo brez vsebine. In vsebino smo dobili. O, ja. Zdaj… Poznalo se gotovo je, da je Korak v pravo smer doživel že svojo tretjo in sklepno epizodo v GT22 (prva je bila prejšnji petek, druga dan prej, tretja, o kateri berete, pa v pomartinovi soboti). Vse je torej bolj ali manj štimalo. Oziroma ni štimalo. Še zdaj si nisem na jasnem.
Ampak eto. Scena in svetloba (Igor Remeta) je totalni minimalistično grandiozni odfuk kiča z odtenkom naduvanega terasa preseravanja. Ne razumete? Iz mini stropa so visele kičaste zavese, ki so jih luči barvale na Donald Trump zlato, Yucatan turkizno in Vienna modro. Ker smo na facebooku videli osnovno sliko obeh junakov, nas kukanje Vita Weisa ni toliko šokiralo. Le da nismo vedeli, ali bo četrti zid (med odrom in publiko) obstajal ali ne. Kot se je izkazalo, smo dobili Trump varianto. Bo zid in plačali bomo zanj, samo ga v bistvu ne bo. To ni normalno? Normalno.
»Ena manjša zamuda bo… uživajte!« je povedal Vito in kukal iz kao beckstejdža. Potem pa se je, počasi, le začelo. Zdaj, ne bom vam droljal tu o zgodbi in tem in ovem in onem, ker si lahko to preberete takoj v sledečem opisu:
Dva back vokalista se brez solista in brez banda znajdeta sredi praznega odra. Sta zgolj »backup« praznine. Čeprav izgledata precej nebogljeno, v bistvu niti nista tako nemočna. Imata program. Imata priložnost, da stopita v ospredje, da prevzameta igro. Ali si v igri ali pa te ni. In … svoje spremljevalno delo profesionalno opravita od začetka do konca – čeprav ni na odru ničesar, kar bi lahko spremljala.
Foto: facebook
V praksi to pomeni, da sta modela stopila na svoj podest, vsak pred svoj mikrofon in najprej čakala, da se bo narisala pevka, potem pa krenila v material, v »program, ki mora naprej«, kot da bi bilo vse tako, kot baje mora biti. Kar je surrealno, kabarejsko, brutalno, hej, skoraj sindikalistično? Češ, plačana sva, pol pa dajva. O filmu vem malo manj kot o gledališču (o katerem ne vem nič), ampak ne vem, če imamo v Sloveniji kaki klasični tandem, pa pustimo zdaj Rožleta. Hočem namreč povedati, zružiti z nekim ornk simbolizmom, da pubeca, ki se vmes pokličeta po imenih, sploh nista tandem. Ker ne. ker je to služba. Dokler ni. Pa še vedno je. Vidite, občutite zdaj? Ne?
Okej, gremo po vrsti (“kot so hiše v Trsti”, kot je butnil Vito, haha). Modela prideta ven in štartata s Time is on My Side (Rolling Stones). Čeprav morajo študenti AGRFT znati igrati jogurt in tu pa tam kaj zapet, se takoj pokaže, da Grega in Vito morda ne bosta pela dvoglasno, ampak kaj bi to, če pa sta nas vrgla v taki ritem. Edino, kar ju je iz ritma metalo, je onaniranje dim mašine, ki jo je Vito stalno zlovešče pogledal, kot da ju bo spodila iz odra. Pa saj. To ni bila njuna velika priložnost. Ali je bila? Ha? Ali bo jutri… Korak v pravo smer?
Za to namreč gre v briljantno lucidnem konceptu, ki ga je ob igralcih namineštral Bojan Jablanovec, avtor enega bolj pronicljivih, žmohtnih, zajebantskih, jebivetrskih in vglavojebajočih tekstov. Spremljevalna vokalista se namreč ne pogovarjata, dasiravno sta taka kolega, da Grega Vitu prinese čips, Vitu pa Gregi kozarec vode, nekje na polovici, ko sta vestno sledila programu. Ne, ne pogovarjata se. Dogovarjata se, bahata, prepričujeta, ampak ne prideta absolutno nikamor. Ker je to (a)politični teater absurda? Okej, itak, seveda.
Finta mojstrskega teksta je, da predribla koncept slave, kolegialnosti, truda in v prvi vrsti pregovarjanja. In to skozi nenehno prepevanje z ritmično podlago, ki je tako nenehna, da gledaš, če imata Vito in Grega že kaj rdeče roke od neutrudnega ploskanja in poplesavanja. Tako kot sta namreč usklajena vokalno (prava moška linija, čeprav se s solo vložkom Vito izkaže kot bolj frontmanovski od dvojice) sta tudi koreografsko: klasične backupsingerske finte, ki pa v tem hudomušno zajebanem konceptu toliko bolj ven udarijo. Direkt na gobec, le da ne toliko publiki kot sama sebi. Četudi pevke ni in četudi bi morda bilo boljše, če bi bil zraven vsaj bas ali pa celotna ritem sekcija (»Ali pa niti ne!«), se Grega in Vito tolčeta sama na gobec. Niti ne toliko drug drugega kot družno, v ritmu vsak sebe. Povratni osebni svojilni na gobec.
Bojan Jablanovec je s Korak v pravo smer naredil točno to, kar pravi naslov. Poskrbel je, da sta igralca zakorakala (zaplesala) in da sta šla v pravo smer. In seveda se boste vprašali… kaj je »prava smer«? Izkoristiti priložnost, tistih enkrat, ko pevke ni? Ali se držati kot pijanec mikrofona za vsako ceno? Njuno poslanstvo, ki je na trenutke bolj služba, dobi grobo robotizirano ogrodje, ko prekineta pogovor, ker morata zamrzniti svoji telesi in frisa med refrenom. Nasploh sta non-stop v ritmu. In to res pravem ritmu, saj sem štel med Come Together takte in si pel verze. To je itak virtuozni presežek predstave, v kateri sta oba tako noter v vlogi, da je najbolj mojstrski dosežek Koraka v pravo smer ta, da se vprašaš, kakšen, za vraga, bi bil dejanski koncert! Ni to – top obrat? Je, ne? Kakšen šov bi to moral bit! Da sem si kar rekel, pa jebote, 20 Feet from Stardom, sijajen dokumentarec, mislim da nominiran za oskarja, kjer predvsem backup pevke spregovorijo o tem, kako si tako blizu pa tako daleč slavi in glavnemu mikrofonu… Ampak one so govorile, Vito in Grega sta pa špil korektno oddelala sama!
In že samo ta komponentna predstave bi te narolala od smeha. To je zelo podobno tistim dokumentarcem o klasičnih rock platah (ko smo že pri klasičnem rocku: ta tvori skupaj s pop štancami ogrodje sicer rahlo bipolarno zloženega repertoarja), ko dobri stari producent izolira le eno linijo in slišimo kaj jaz vem kaj. No, zdaj dobimo pa to v živo. Izolacijo v času in prostoru in v živo.
Toda transcendenca, ki je tako vrhunsko (a)politično (ne)korektna, se skriva v njunih dialogih. Ki to niso. Jablanovec je, kdo si ga vedi kje, našel skorajda vse sodobno zlorabljene, posiljene in zlajnane fraze, reke, slogane in jih porinil v možgane, glasilke in boke obeh igralcev. Da dol padeš! Zdaj… Lahko bi tekmoval z Jablanovcem (upam, da se tako pravilno sklanje) v štancanju rekov in pregovorov… Pa mu ne bi prišel do prahu pod nohti. Na trenutke sta Vito in Grega blebetala take klišeje, da se je zazdelo, kot da je avtor tekst napisal v slovenščini, ga zabrisal v Google Translate, malo predelal v tv/filmsko amerikanščino in prevedel nazaj! Vau! Samo vau! Zato se publika, ko enkrat skuži, da se igralca ne pogovarjata, čeprav skušata ugotoviti, kdo je Vladimir in kdo Estragon, počasi vse bolj in bolj začne krohotati. Ker sta prepričljiva za nas in neprepričljiva drug do drugega. Faking epsko!
Namreč, Grega in Vito mislita, da je vse, kar prileti iz njunih ust, vsaj na nivoju Branka Čakarmiša. Ja, talenti in to. Ker saj, v osnovi, to tudi sta. Talenta. Ampak nista začela na Pop Tv, temveč tam globoko zadaj, na podestu, kot totalna bajdleka, ki kot klasični Wham! tandem seveda nimata za štrudl, ker (ni)sta v bistvu Vladimir in Estragon V tem oziru je tekst mastna kritika tvja. Pa ne samo Talentov. A-a. Je tudi, vsaj zame, kritika vseh oglasov, powerpointov, SOF-ov, marketingarjev in vsega ostalega, kjer slišimo eno-te-isto o »dodani vrednosti« in podobnem ološu in o tem, kako bomo vsi dočakali slavo. Kaj pa če sploh ne vemo, če ne bomo vedeli, kdaj je naših pet minut? Ker to na koncu dneva tak trenutek tudi pogosto je: ološ. Kaj je pa dejanska vsebina? Okej, nič novega, itak, seveda ne, le da je besedilo predstave skorajda kopipejstalo iz naših že itak nedoraslih in infantilnih oglasov. To je zgolj prodajanje zamujenih priložnosti za lucidnost. Ali nekaj takega.
Vita in Grega se da jemati resno morda ravno zato, ker pademo v ritem, ker se pogovarjata praviloma med kiticami, refrene pač skrbno oddrtata, ker čakata… Zvezdo, ki seveda ne pride in ki skorajda gotovo ni zvezda, ker če bi bila, onadva tukaj ne bi imela kaj/česa (ljubitelji rodilnika, izberite) iskati. Stilistka Mateja Benedetti ju je v skoraj mokasinke, glede na črno barvo oblek in belo srajco, ogabno moder odtenek. Frisa imata pa itak kot Joker v Batmanu, Nicholson in Ledger, sami si vun poberite, kakor vam drago. Bledolična, z makeupom preterano namazana ksihta z razmrščenimi ter rockerskimi (Vito) in jazzovskimi (Grega) lasmi. Zlorabljata praktično vse, kar se zlorabiti da – vse v upanju, da je to, kar počneta, prav.
In ravno to – preizpraševanje, kaj je v bistvu prav – je razlog, zakaj je to »korakanje« ne pa, ne glede na koreografijo, »poplesavanje« v pravo smer. Ker se koraka. Vojska. Leva. Desna. Leva. Desna. Tako pač je v sodobnem šovbiznisu. Vsi pametni, vsi najboljši, na koncu pa… Kaj? Luft? Če bi bila namreč Vito in Grega dejansko pogruntala, da je bil ta večer bila njun dan, bi ugotovila, da prihodnost ni v petju, kaj šele v backup petju. Ne. Prihodnost, pardon, sedanjost je v stand-upu, ki se ga predstava sicer v pietetnem in sijajnem loku ogne: presežek njunega »nastopa« je namreč, ko Grega Vitu pove vic. O tem, kak’ veš, da je Štajer’c neučakan. In ne, ne bomo vam povedali. Ker bi zamudili hrkanje zvočnikov in zvočno sranje, ki ga je v puter oblikoval Tomaž Grom, producentsko pa v Maribor pripeljala Špela Trošt. Da gre glas, kot je rekel Miha Sonda, ki je ujel le zadnjih pet minut, o tem, kako Via Negativa iz Ljubljane dela iber konkretne predstave, spet naprej. In upam, da še kam. In ko po taki predtavi vidiš, da je stvar podprlo ministrstvo za kulturo, si rečeš, evo, končno nekaj, da je šel ta keš v prave roke.
Ker bi še. Za začetek drugi del, nadaljevanje, sekvenco. S pevko. Ker ja! Potem pa sklepni del trilogije, da slišimo Power to the Poeople, Respect, The Passenger, Freedom, Children of the Revolution tako, da bo GT22 skakal v vseh štukih. Sploh, če bo v takem časovnem okvirju. Najboljši koncerti trajajo okrog ene ure. In tako dolgo je trajala zamujena priložnost/korak v pravo smer Vita in Grege. Predstava, pred katero nucaš vedenje le o tem, da gre za backvokalista, ki čakata pevko, potem pa ne vesta, ali bi solirala, stopila naprej, izkoristila, ponucala to veliko priložnost ali ne. In potem gledaš to trganje vesti in želja. Do konca. Za pet bisov. Dva s komadom. Šubidubi. Ijuuu, kaka šansa, pubeca!
