Oznaka: wetrinsky

  • Hendrixu, Ditto, bre!

    Hendrixu, Ditto, bre!

    [wp-review id=””]

    Ko greš po Emi najbrž kamorkoli, potrebuješ malo, da prideš k sebi in spet vidiš, kje dejansko živiš. Pa ne, to ni mišljeno kot kritika. Ej, eh! Res ne. Ampak pač v soboto zvečer, ko so kaplje spet rahlo padale in se nas je nabralo, kaj pa vem, dva ducata v klubu Wetrinsky… Res ni nič kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je doslej/nazadnje le v Stolpu 3. O, ljudje! O urbanceljke, o urbanceljni! Pozabite na Gossip in Beth Ditto, kjerkoli že so te dni. Ne. Raje se spomnite na Jimija Hendrixa. O, ja. Na Hendrixa, bre! Ker to so bili Halftones. Ja!

    Še enkrat, res nič ni kazalo, da bo to taki koncert, kot je bil. V Wetrinskem so menjali osebje, tanova je sinonim za hitrost, ustrežljivost, je pa res, da v špricer najprej natoči radensko (obratno, draga, vsaj za moj okus!). Žiga Duh, tonski gigatehnik, je nekaj čoril na stolih in pač čakal, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Kanček mi je pojamral, kako jebeno je ozvočevati tako glasen band, kjer bobnar pač ne zna tolčt’ nič manj ne glede nato, da Vetrinjski dvor res ni plac za tako žleht in vesoljske kitare in bas kitare in vse te efekte. Ne, saj ne doni toliko kot pač mikrofon za vokal požira vse ostalo, ker se bandi zgužvajo na tepih, ker je trenutni oder, žal, premajhen.

    FullSizeRender 18

    Ampak to pomeni, da se gledamo iz oči v oči, kar je že prejšnji teden vrhunsko izkoristil N’Toko ter nam izprašil rime direkt v usta, oči, ušesa, hipotalamus in spomin. To je ključna prednost Wetrinskega, ki se tako osvetljen, morda celo malo preveč, saj sta dva retro reflektorja ravno prav zadimljena, zazdi kot predzadnji prostor, kjer bi pokasirali tako dozo neorocka ali kakorkoli že bi označili taki špil.

    Halftones so beograjski psihadelični / noise / art kolektiv. Podprti z undergroundom 80-ih svoj razigran ter edinstven izraz oblikujejo v new-wave maniri. Za seboj imajo dva albuma in en ep, pri čemer so sodelovali z založbo iz Berlina / Porta, producentom Roryjem Atwellom in drugimi. Zasedba bo nastopila v Mariboru prvič, kot del programa INTRO. Halftones so Suzana Sumrah (vokal), Vlatko Džogović (bas), Vukašin Đelić (kitara) in Nikola Gnjatović (bobni). Halftones so ljubezen, rakete, konfeti, drama, grizenje nohtov in sijaj. Nastop pa čisti Rock & Roll.

     In pade potem glavno vprašanje, ko vem, da vas firbec matra. Kol’ko pa je b’lo kaj folka? Bili so pravi! E, to! Bili. So. Pravi. Ja, uvodoma sem napisal dva ducata, lahko bi jih šel štet in tudi sem, pa sem zgruntal, da to sploh ni slaba metodologija, ker ugotoviš, da vidiš spet te frise. Seveda ne bi bilo dobro, če bi tja hodili le eni in isti. Ne bi bilo. Zdravo. Ampak fajn pa je, da so prišli taki, ki so temu bandu dali po poti iz Beograda točno tisto, kar so rabili. Poligon za svoj vesoljski špil!

    Kot rečeno. Ni nas bilo ravno veliko, počasi smo šli noter, še vedno je malo preveč stolov in miz spominjalo, sporočalo, da to morda sploh ni špil, temveč neke vrste domači, hišni žur. Nekateri s(m)o sedeli zadaj, nekateri spredaj, drugi ob strani, večina je stala, med onima dvema največjima stebroma na planetu, ki se jih bomo težko privadili, četudi se jim bomo pač morali, jebiga. Poudarjamo pa znova: kakšna škoda, da oder ni postavljen k stopnicam, me prav zanima, če bodo gospa arhitekta, ki so to prepovedali, kdaj prišli na kakšen koncert.

    FullSizeRender 14

    Pa dobro. Ni to poanta. Halftones so vzeli, kar so dobili. Lahko bi jamrali, lahko bi jim vse padlo dol, lahko bi bil polom. O, ja. So taki špili pri nas tu in tam, tudi v Mariboru te dni, ko se skuša furati staro ime s še bolj starimi fintami in so bolj ali manj črički namesto aplavzov. Wetrinsky tega nima, ker ohranja prepotrebno svežino, noviteto. Stari noviteti, kot je nekdo zakričal iz publike (resda je šlo za odgovor na napoved novega komada). Ampak ja. Stari noviteti. To. Ne bi mogel opisati bolje tisti visokorasli model.

    Halftones so skupaj dve leti in pol, menjali so kitarista in, čeprav ne vem, kakšen je bil prejšnji, hvala bogu, da so ga. Veste, da česa takega pa še res nisem videl, pa recimo, da res nisem videl malo? Da bobnar tvojega banda snema kitarista med odfukano solažo? Ha? Kaj pa to? Dafaq?! Ja, Vukašin Đelić je kitara. O, ja. Ko sem se kasneje z njim pogovarjal, je deloval povsem umirjeno, pač tip v škrlatni srajci, razgledan Beograjčan. Tumbal sem mu o sceni pa o Repetitor pa ga spraševal, kako kaj scena u Beogradu, bre, pa je povedal, kako je kot mulo naivno verjel, da lahko špilaš kjerkoli in da te zato plačajo. »A ja nisam ni kužio, da moram ja njima platit 250 evrića,« mi je razlagal, jaz pa sem ga še vedno videl, kako s komolcem špila po kitari. Kar sem mu reke: Hendrix. Woodstock. 1969. Voodoo Chile. Pa mu je bilo malo nerodno, ker je pomislil, češ, da smo opazili samo te gimmick finte in fore in vragolije, ki so tudi Hendrixu kmalu šle na kurac, ker pač ni imel The Who apetita po vsakokratnem uničevanju inštrumentov.

    FullSizeRender 16

    Pa ni šlo za to. Za te rock finte. Ne. Halftones so izkušeni mački, vsi delujejo, da jih imajo okrog ali čez 30, kar pomeni, da niso od včeraj. Ampak ravno to. Če niso od včeraj, kako potem prideš v Maribor, se cijaziš, upaš, pa pride pač to, kar pride. In kako se jim potem da? Zakaj? Ja, samoumevno! Samo jaz/mi se morda kaj takega vprašam(o). Martina Magdič je band opisala kot beograjski psihadelični / noise / art kolektiv, pa še kaj bi komot dodala, ker je Halftones band, ki zraste pred tabo v gmoto umetnosti. Štekaš, čeprav ne štekaš, štekate? Grizli so, zgnetli gmoto v plastelin rock’n’rolla zelo sodobno in čeravno je zadnji štikl Radio Kabul pokazal, da bi v srbščini nemara stvar bolje delovala, sploh ni šlo za jezik. Ne. To je univerzalni jezik, pa jebeš kliše.

    Kajti ta band je vsota posameznikov kot pri nas le redko vidiš. To je četverica Muzičarjev. Veliki M. Nikola Gnjatović, kot rečeno, ne zna šlatat bobnov. On gre na polno. Kar je delal po tom-tomih, je bilo bolno, ker je dalo prostor ne le Đeliću na kitari, temveč izkušenemu Vlatku Džogoviću, ki je imel na svojem basu šleper efektov, s katerimi pa ni težil, moril ali se duval, ne, eh, kje pa, vse je imelo svoje mesto in ko imaš takšno podlago, je vse perajt za Suzano Sumrah. Ona ni pevka, dame in gospodje. Ona je zgodba. Migetala je, plesala, kričala, dehtela, žvrgolela, rohnela, sopla, hropla, gnetla, se smejala, bila nežna in groba.

    Kje ste zdaj, naši alter bandi, ki so vas polna usta scene in tega in onega? Če bi videli Suzano Sumrah, bi videli glasbo. In ko bi videli tiste kitarske solaže, bi videli glasbo. Pri čemer videli pomeni začutili. Kriki po Whisper In My Dreams pokažejo na razliko med bandi, ki so pač bandi, in bandi, ki ti želijo nekaj (do)povedati. Ki ustvarjajo. Tu in zdaj. Karkoli je Suzana počela, je to živela. Lahko so star(ejš)i, ampak so tako mladostno prvinski, da adijo pamet. Če imaš takšen pristop in vajb, je res nepomembno, v katerem jeziku sporočaš svoje misli, opažanja, doživetja. Štekali bi pa če bi žvrgoleli v aramejščini. Še dve zali pupi, ki sta se nam pridružili na koncu, sta v bistvu ponazorili špil: najprej ju je hrup (pa saj ni bilo takoooo zeloooo glasnoooo) malo pretresel, zmedel, nadrmal, ampak ko sta se prepustili, ko sta se spustili s ketne, ko sta se odprli za ves ta moralno-čustveni izliv umetnosti, ko ugotoviš, da je rock glasba še vedno lahko tako prvinska brez pr in marketing ološ prijemov, no, takrat sta se čudili, kaj vse počne ta band.

    Sicer ime pravi, da gre za poltonski band in ja, kitare so na trenutke res kromatika naprej, kromatika nazaj. Črno-bele tipke, prečka po prečki, efekt na efekt, hej, še vokalistka se je igrala z vokalom in efekti in sintiči. Toda vse je tako delovalo, vsak zakaj je imel svoj zato, Radio Kabul pa je na koncu zdemoliral dobri stari rock in ga prežvečil in nato izpljunil, da bi se mi najraje hranili s tem pristnim alterjem. To je to. Bolje se ne da doživeti tako velikega koncerta na tako majhnem prostoru.

    FullSizeRender 15

    Halftones so vzeli, kar so dobili, in naredili zgodbo ter špil, kakršne smo nazadnje doživljali res samo v Stolpu 3, kjer bi ta koncert postal legendaren, v Wetrinskem pa se bomo za zdaj omejili pri besedi epski. Ko listamo Mladino ali beremo Radio Študent imamo občutek, da kaj takega, kar ima Metelkova, pri nas nimamo, ker pač premalo hodimo v Gustaf. Ampak cikel Intro je s Halftones spet pokazal, kaj se zgodi, ko se vsi potrudijo in dajo vse od sebe, pozabijo na okolico, na število obrazov, na honorarje, na slavo in kaj vem kaj še vse.

    Tole je bilo po dolgem času najbližje, kar je alter scena prišla Woodstocku. Ker šteje duh. Ker še enkrat: bobnar je snemal kitarista, nasmejano in zaprepadeno, pa saj ga vendar ni prvič videl solirati. »Ali, čoveče,« mi je rekel bobnar Gnjatović, »kad se ovako napali… Ne mogu, da ga ne bi snimio!« In to! Petka! Do jaja! Do kraja!

    Bis. Hvala Marku Brumnu za špricer in Martini Magdič za napoved četrtkove Pop Torture II!

  • V devet zlasano prekrasnih

    V devet zlasano prekrasnih

    [wp-review id=””]

    Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.

    Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.

    FullSizeRender 5

    Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.

    In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.

    FullSizeRender 7

    Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.

    Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.

    IMG_1545

    Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.

    Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.

    Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.

  • Zaljubljeni plod zverinske pande

    Zaljubljeni plod zverinske pande

    »Zaljubiti se je plod domišljije; zaljubiti se skozi dopisovanje, je plod dvojne domišljije.« Ko se večer, ko bi naj obiskal tri okrogle mize, ki v bistvu, če pomislim dobro, sploh nimajo mize, začne s takim citatom, ne more biti slabo. Eh, kaj slabo! Mamo mi to! Mamo. Mi. To! Ker taki so ti naši mali petki, avtohtono domorodni četrtki, ko že šlataš vikend za pecelj. To je Maribor. Ljudje, dragi, kaj imamo mi v tem mestu. Imamo najboljšo voditeljico. Da nisem poznal Mojce Pibernik, me je lahko samo šmentano sram. Fujmebodi. In da je to bil šele moj prvi obisk Ožuljenega jezika. Kaka scena! Taka, da nisem mogel nehat lupetat.

    Ampak gremo lepo po vrsti, ne? Maribor je mesto, ki ne more it’ na en pir ali špricer. In takisto ne more imeti enega literarnega dogodka. Eh. Tudi ta scena deluje po šank principu: em, jaz bom to, pa daj še tu, kaj bojo. Ampak, hej, zgodil se je koledarski napredek in teoretično, vendar zgolj teoretično, bi lahko bil poetični človek obiskal tri okrogle mize minuli četrtek, 19. januarja 2017. Seveda vašemu kroniku kronistu to ni uspelo. Jebiga, opravičo gre Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti. Ni mi zneslo do KBG-ja. Kriva sta Josip Jurčič in Rudolf Maister, kar bosta kmalu tudi izvedela.

    Že v sredo je Salon uporabnih umetnosti, kot že prejšnji teden ko sta iz tesnobe naredili žur vselej mično zgovorna Dijana Matkovič in flegmatično izpraševalska Darja Potočan, sekica naredila kar fajn uvod, ko je mislila mlada glava Nine Medved, zverinske mb pesnice. V Salonu so pogovorni večeri skorajda še večji adut kot glasbeno programje. Ne vem, zakaj, ampak ko zicneš, prisluhneš, četudi nimaš pojma, kam si sploh šel, se počutiš pomirjeno, bistro, radovedno. Ekvivalent sprehoda po parku, recimo. Le da ne peljete cuclja ali celolit na sprehod, temveč svoje možgane in srce. Vem ja, kičasto.

    IMG_1461

    No, v četrtek se je v Maribor pripodil Matthias Rambaud (ja, tudi jaz sem najprej mislil, da je bil Arthur njegov prapraprastric, pa ni, manjka i v priimku), kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je v Slovenijo pripeljala, kakopak, Ljubezen z velikim L, tako velikim, da se je priučil klene slovenščine v nulo in pokazal, kako bagetkasto in krosonasto lahko zveni slovenščina, da se res stopiš poleg. Gospod Rambaud deluje, vsaj od šanka na deset metrov, relativno še mlado, čeprav je sam to zanikal. In zrelo. In pretkano. In smelo. In zgovorno. Kaj ne bi bil, ko pa je nedavno izdal prvenec O bivanju in krajih, ki je preveden tudi v slovenščino. Saj vem, še kar držite roko pred ustmi, ker bralci Ubrani.si zelo urbano zehate, kajti ko ste slišali »kulturni ataše«, vas je morebiti bilo prilimalo na zic. Nak. Ataše Rambaud (kako filmsko, jamesbondovsko se to sliši, a?) je uletel v Maribor tako, kot se v Maribor uleti. Ajnfoh in aufbix! Bum! »Takih lokalov, kot je Salon, v Ljubljani ni!« je izrekel uvodoma in dobil prekotrojanski kulturni štempl v naš potni list. Bravo!

    Zdaj… Tovrstne debate lahko grejo v kakršno koli smer. Mi smo bolj ljubitelji sproščenih (kakršno sta, še o tako tesnobni temi, butnili Matkovićeva in Potočanova) kot to, kar je zastavila moderatorka Slavica Turniški Simionova (upam, da sem to pravilno odsklanjal). Nič narobe, nič ne bentimo, nič ne šimfamo. Ne, ne. Pač, tako si je gospa zastavila. Najprej je odpiafala neki uvod v francoščini in vse tudi zelo skbrno prevedla, za one, ki nas je skoraj infarkt, ker nam je francoščina pač neka provansalska vas, za katero smo presodili, da je previsoka za naše estetske die-der-das-jebe-nas standarde.

    Vselej občudujem frankofile, frankoljube, frankofone, karkoli že so, ki se neskončno zaljubilo v francoščino in vse francosko. Jaz sem se uspel zaljubiti le v Mari-Wenn, ki sem jo spoznal na vlaku iz Lillea v Pariz, ko sem bil videti, kot da bom potegnil zasilno zavoro in se šele potem, ko bo vlak vozil 4 km/h, vrgel podenj, pa je brala Šagrinovo kožo gospoda Balzaca, ki je naštancal 40 romanov (faking štirideset!) in sem jo vprašal, če ima za domače branje, pa me je pogledala, kot da sem neki kroson iz vrečke, kasneje pa sva šla v Parizu na kokakolo za 4 evre po glavi in si pomahala na podzemni in Pariz je bil nato z izjemo par lepih slik en velik pogreb. Zato me tako čudi, ko recimo prebiram Mimi Podkrižnik v Delu, kako so nekateri do konca zaljubljeni v Francijo. Pa res, da ne bo pomote, zavidam jih, ornk favš sem jim.

    IMG_1477

    In to bi lahko bil tak večer, pa nemara ni bil. Ravno zaradi gospoda atešeja. Smejal se je, sproščen, res, izgledal je kot Michael Fassbender, če bi bil Fassbender, no, Francoz. Moderatorka je precej ojštro zastavila ton (ko je iz publike dobila prijazni popravek, da je Aleš Berger oznanjen kot dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in ne za literaturo ter da bo nagrada šele podeljena in ne osmega, temveč sedmega februarja, nas je premerila z ra-ta-ta-ta pogledom), čemur se je gost vrhunsko ne ravno zoperstavil, ampak saj veste kaj mislimo. Povedal je, priznal, da je plačal večni davek prvenca: »Želiš pokazati in dokazati preveč.« Njegovi citati, ki jih je naflodral projektor, so bili več kot le prijetni. »Zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen; zaljubiti se v tujko pomeni biti dvojno izkoreninjen.« Luštna, taka, greatest-hits, ne? Je! Priznamo! Na vprašanje, kakšna se mu zdi slovenska, ljubljanska kulturna scena, ni želel podati generalnega odgovora (»glede nato, kako majhna država je, ima Slovenija veliko kulture«), prav tako ni želel jamrati in bentiti čez globalizacijo, raje je ponudil res plemenit odgovor:

    »O, ne vem, če bi želel soliti pamet. Verjamem, da mora biti vsaka kultura odprta, temeljiti na nacionalnih značilnostih, ne sme se pa prodati in vdati globalizaciji ter se izgubiti v svetovnem toku. Še zlasti majhne držav ne, kot je slovenska. Braniti je treba vaše značilnosti. Hitro se lahko zgodi, da boste sicer izgubljeni v tem toku.«

    Bumf. Spet, dobra, ne? Gospod ni želel razpredati o veri, je pa dognal – samo v Mariboru – da je nenavadno vraževeren, ampak je hkrati to navezal z dejstvom, da se mu vse to, da govori slovensko, da živi s Slovenko in hčerko, v Ljubljani, zdi nekaj kakor magično, kar baje veje tudi iz njegovega prvenca, ki se glede na slišano zdi kot zabaven, smiseln nakup. »Včasih, ko sedim v Ljubljani z ženo in hčerko, imam občutek, da to nisem jaz. Ne vem, če povem to, kar nameravam. Moje življenje se trenutno dogaja v drugi dimenziji,« je nastatavil in dobil iz publike nenačrtovano vprašanje, če misli, da je tega kriv jezik. »Seveda! To je ključno!« je navdušeno odvrnil.

    Nekaj je še povedal o svoji petletni zaposlenosti z doktoratom, o državni pomoči za kulturo, tema, ki nikomur ne diši, še zlasti ne v četrtek zvečer, in ko so nekje priromali do Andreja Gideja (kako sem to pravkar brutalno narobe sklanjal), me je ura opomnila, da je čas za naslednjo rundo. Pot pod noge in to. In ja, ataše Rambaud je pokazal, kako lahko združiš dve kulturi, morda sicer plačaš dvojni davek dvojne razklanosti, vendar Rambaud deluje kot pisec, ki dobro hendla svoj lajf in nima niti kanček tistega, čemur mi rečemo »dela se Francoza«. Eh. Prijeten ataše. E, stavek, za katerega nisem mislil, da ga bom kdaj bil naklepinil. In, ja, moderatorka je s profesorsko skoraj strogostjo spomnila na šolske čase, vendar nič hudega, smo prav uživali in bi še, Odprte horizonte in mariborsko knjižnico pa je za pohvaliti, ker najde publiko, v bistvu starše, ki pripeljejo celo na tako relativno zahteven večer tamalo otročad, pa je ta zbrano poslušala in celo sama brala knjigice. Pa to je Danska, ljudje, Aarhus, ne Maribor. Danska, ljudje, Danska!

    IMG_1467

    Na poti gor po Gosposki sem ugotovil, ko si nisem šel po pico, da se v Mariboru res najde iznajdljiv folk. V pekarni Drava, kjer imajo premastni burek, idealen, če ste ful premačkani, mjav mjav, so si šajbo, skozi katero se nič ne vidi, lagano prelepili z onim debelim, rjavim selotejpom. In piči, miki. Ni to carsko? Meni se zdi. Samo da je. Jebeš, kak zgleda, samo da je fajn.

    Ko sem pricepljal do Vetrinjskega dvora, sem pospešil korak. Kar sipal se je folk. Je to zaradi Ožuljenega jezika, devete izvedbe? Res tak hit? Saj sem slišal dan poprej, je Medvedova Nina prikukljala, kako je na pesniškem slamu tudi pogosto gospa, tam, blizu osemdesetih, yo. Ampak ne. Niso šli slemat. Nak. Šli so gor, v ta zgornjo dvorano, karkoli že so tam imeli. Aaaa, sem že bil videl, druga ekipa, naša ekipa, se je zbirala pri ognju, ki ti da občutek Bronxa, ki bi ga res rad videl, ono, New York sedemdesetih in osemdesetih. Marko Brumen in Borut Wenzel sta se ogrevala, pa še dve tamladi kreativni dijakinji, ostali pa so že rintali skozi Wetrinsky (lokal) v veliko dvorano, ki ima najboljše bordo/škratne zice, kar jih boste kdaj videli. Zice iz Nove Gorice! Ha! Res, na tem se morate kdaj zarolat. Kakšno smo rekli, seveda čez občino, nato sem za šankom zganjal cirkus, ker sta Sara in njen kelnarski kolega, katerega ime sem že večkrat pozabil in se prav priletno opravičujem, tako prikupno uigran tandem, ki ti, če še posebej gušiš ob naročilu, dasta celo popust, najbrž na opazko »tako je tu osebje, levolevjeroko« ali kaj podobnega.

    Da je to bil moj prvi slem, ki sem ga šel zgolj gledat (me pa mika, da bi kdaj kaj prebral, čeprav so moja leta poezija končala, ko me je MMC cenil kot pesnika dovolj za uvrstitev v dve pesniški zbirki), me je bilo odkrito sram. Kaj pomeni odkrito? Da sem to želel povedati vsem. Najprej Tonji, ki je pobirala trievrsko vstopnino za moderatorje, fotoekipo, plišastega petelina, nagrado (to je – plišasti enooki petelin). Tonja mi je prilepila roza štempl na vrhnjo stran dlani in ne ona ne jaz nisva pogruntala, kaj točno naj bi grafični emblem v bistvu ponazarjal.

    Saj to ni poanta, poenta poentasta je ta, da sem se v trenutku, ko sem vstopil v taglavni plac, počutil sprejeto, živahno, multikultiš in v kurzivi. Ko se počutiš v kurzivi (nima nič z alkoholom, škodi pa ne), vidiš svet skozi sebe, zato je vse kanček poševno, si tangenta na splošno družbeno klimo, kar taki dogodki očitno si. En tip je imel klobuk. En je izgledal, kot da je vstal na Dobravi z groba. Punce so bile oblečene, kot so samo na valeti, maturi ali na prvem dejtu. Lepo. Krasno. Hvala bogu ne Desigual ali kaki taki mainstream štanc. Hvala bogu. Skratka, res vzdušje in pol, točka in pol, bi spesnil gospod Brecelj. Zakaj Brecelj? Ker si morajo na Ožuljenem jeziku oni, ki čitajo svoje komade (torej pesmi) in jih ne deklamirajo in interpretirajo in slemajo iz glave, na pamet, na dušek, no, si morajo nadeti takšen leseni klobuk, po kakršnih so helikoptersko šicali v Apokalipsi zdaj, saj veste: »Vsi, ki tečejo, so posrani Vietkongovci. Vsi, ki stojijo, so dobro naučeni vietokongovci, haha.«

    IMG_1469

    Ne bom vam na dolgo in okoli opisoval, kaj je slam poezija. Ne bom. Pojdi, pridi, vidi. Pač. Prideš, poveš, interpretiraš, kar pa zadevo loči od, kaj pa vem, splošnega literarnega krasna-si-bistra-hči-planin večera, je gotovo več rund, turnir od poezije, glasovanje in telesna interpretacija, čeprav neke silne koreografije, razen občasnega dretja in seksualiziranja pand, niti ni bilo. Bolj je samo druženje tisto, kar iz slam poezije naredi prvinsko in prvovrstno izkušnjo. In pa voditeljica. In gost, Denis Škofič. In radovedna Helena. Uf. Nič jasno? Nič hudega, tudi nam ni bilo.

    Stvar se je namreč začela »in medias res«, kar je starogrško za »eeee, to je to, štartali smo«. Denis Škofič, za katerega še noben (no, pod noben, mislim sebe) ni vedel, da je Denis Škofič, je namreč prišel na oder in zelo nežno, predano, hlastno prebral svoj štikl. Ni bilo švoh, ni bilo pa za dol past. Ampak ajde. Taki uvod. Za one, ki smo bili prvič (to pa garant nisem bil edini, ne, Urška in Tinkara), nam ni bilo pol kurca nič jasno. Kaj to je to? Ha? Halo?

    Ne, ne. Kajti potem je na oder stopila ona. Spominja me na vsaj pet stranskih vlog v Friendsih in na prekrasno vlogo v prekrasnem fimu Don’t Think Twice, ki govori najbrž prav o takih puncah, kot je ona. Na oder je stopila perverzno intelektualna in improligaško driblerska Mojca Pibernik. O, Mojca. O, moja moja Mojca. Na glavi, poštrihani na najbolj odfukano soboto, je imela dva, saj ne vem, kako se temu reče, buhteljna? Cmoka? Žogici? Kot princesa Leja, samo ne ob strani, temveč na vrhu glave. Sicer pa, eto, slika. Kaj. Si. Malo. Nor. Vau. Na oder je vletela kot pomlad in poletje v enem. Če bi rad komu pokazal after party na Lentu, najboljši mali petek na Poštni, najbolj doživeto Piše se leto in vse, kar dobrega in odbitega in svojevrstnega premoremo, bi mu pokazal Mojco Pibernik. Punca, punca. Tako se to dela! Tako!

    IMG_1473

    Ni čudno, da nisem mogel nehat dobacivat. Mojca Pibernik je uletela kot barvna televizija med neandertalce, dragi moji. Povedala je, kje smo, kdo smo, zakaj smo. In povedala, da smo imeli čast slišati Denisa Škofiča, moj letnik, pismo, pa je bil pubec nominiran že za Jenkovo in Kersnikovo nagrado (sem dobacil, da drugo leto pade Prešernova), da bomo imeli čast slišati štiri tekmovalce: Klavdijo, Gregorja, Matic in Tomaž. Zdaj, Tomaža in Matica si nisem kaj prida zapomnil oziroma bi ju težko ločil. En je komaj kaj pisnil iz sebe, čeprav se je videlo, da ga je v bistvu izdala trema in to totalno, drugi pa je čital izpod klobuka in pač čitanje na taki stvari deluje kot naši v tenisu, saj smo poleg, samo nas nikjer ni. Pa dobro, sta si pa upala in jima že zato samo skidam kapo in ploskam. O, ja. Pri Klavdiji in Gregorju pa se je videlo, da se bi utegnil razviti derbi. Pustimo, da sta oba zdaj že preverjena slamerja, kot se me bili podučili.

    Zdaj, slam deluje tako, da vsak prebere/pove en komad, nato pa ocenjuje publika. Kdo? Trije, ki so ujeli forčnkuki, onega kitajskega, pri čemer sem jaz domov odnesel dve modri misli, ne da bi mi sicer Urša ponudila kaj za pod zob, so nato glasovali, čeprav se je gospodič Boštjan, ki je sicer glasno nekaj še dobacival, glasovanju odpovedal. Ne vem, zakaj. Saj ni težko. Glasovala sta Urša, pesnik Denis in še nekdo izza stebra. Dobili so tablice s ciframi od 1 do 10, ampak ker je to Slovenija bi lahko enko, dvojko, trojko in desetko komot izpustili, ker Slovenci pač nikogar ne skurcamo in nikogar ne prehvalimo. pa dobro, je bilo kaj za enko? Ne. Za desetko? Ne. Bi pa kaka dvojka ali trojka tudi lahko padli. Ker je nihalo. Fejst je nihalo. Sploh ko so svoje naredili še mikrofon in zvočniki je bilo koga komaj kaj slišati, kar je v poeziji še tolikanj bolj kočljivo in zajebano.

    Pa nič hudega. Gregor je na nas kričal. Je pa imel dobro finto. Boštjan se je, kakopak zaradi slabe vesti ob izogibu komisijske dolžnosti, javil, da bo tisti, ki bo Gregorju štopal, medtem ko bo on bral. Zdaj, jaz sem spektakularno pričakoval, da bo Gregor kot Zmelkoow v Kinu Šiška, uspel natempirati na točno, kaj pa vem, dve minuti. Ker to bi bilo za desetko in bi Gregorju dal za pir. Tako pa je uporabil bolj globoko finto in je med tem, ko mu je Boštjan štopal, dobri stari Gregor govoril, koga vse bi natepli z bikovko in koga vse posilili v tem času, ko bi lahko tudi poslušali poezijo (mamo, fotra, partnerja, sestro, otroke, skratka precej sick scena). Ni bila moja šalca čaja, po angleško, ampak ajde, je pa bil efekt. V finalu je Gregor bržkone zmagal z refrenom »zakaj naša panda noče fukat«, kar ga uvršča nekam med Bukowskega in Darwina, i guess.

    IMG_1482

    Klavdija je ubrala bolj osebnoizpovedno pot in z Denisom, ki sem ga vmes spoznal, on je mene tako, ker da pozna naše pisunjenje po fejsbukih z Aljošo Harlamovom (Harlamovim najbrž ne gre sklanjat, ne Aljoša?), sva dognala, da ne bi bila rada pubec, ki je dal skozi te izkušnje. Ker Klavdija je bila resno ojštra, ampak tako dobro ojštra, da sem nekje vmes, ko sem se zaljubil v njeno resnicoljubnost, pridevnike, opise, doživetost in predvsem v seksi rdeč suknjič, začel resno navijati zanjo. Da sem po viski koktejlu, ki je bil precej kiselkasta izkušnja, ampak s popustom (hvaaaala!), segel še po dobro svetovanem kraft pivu, res pa je, da ni več daleč dan, ko bo prvi Mariborčan telebnil čez šank in rekel, da je to nateg za 6 evrov. No, ta pir ni bil, dasiravno hrvaški (ha, pastavek, gospa profesor, pa sem ga uporabil, dajte mi kruha, črnega, ha Cankar, nimaš za burek!).

    Mojca je Ožuljeni jezik vodila kot totalna improligašica in vse skupaj res ni bilo tekmovalno – razen morda zame, ampak jaz tu baš i nisem neki faktor, čeprav sem ji, ko je pokazala enookega petelina, dobacil, naj vendar mu da ime (Stane) in nasploh preveč gobcal, da je rekla, da je Mojca in da se lahko kasneje kaj zmeniva na kavi (žal se nisva, ampak na spektakularni dejt v zlati gondoli, ki jo bodo naredili posebej za naju, še upam!). Vzdušje na slamu je bilo kot na kakem res kulskem rojstnem dnevu, še osnovnošolskem, ko starši za kako uro ali dve spizdijo, ti pa ugotoviš, da bobipalčke res lepo gorijo. Njen glas, stas, volja, štancanje dobre volje. Uf. Mojca morda ni material za špikerko v Ljudskem vrtu, bi pa denimo gotovo spravila v zadrego (in hvala bogu) že na Bošrtnikovem srečanju tiste, ki pravijo, kako odpri da so. Ker Mojca je mavrica, ampak da imajo mavrico radi pravijo tudi tisti, ki pizdijo že ob prvem malem dežju, brez dežja pa mavrico najdeš samo na hajzlu iz šestdesetih. Res, Mojca, Mojca. Ko je nekdo pesnil (ne vem več kdo), kako je bil sneg poln brozge in pasjega urina, je prišla na oder in zaključila: »Otroci, ne jest rumenega snega.«

    IMG_1484

    Kaki vic. Kakšna improliga! Vaaaaau! Vmes sta radovedna Helena (pupa iz publike) in Denis opravila najbolj neroden, podpovprečen, ampak za priložnost idealen intervju, kar jih je, pri čemer je bilo nekoliko nerodno to, da je lepa Helena predstavila Denisa tako, kot bi predstavila ugrabitelja Parisa ena druga Helena. Brala je iz telefona, njen svež fant, ki ustvarja v Doljni Bistrici (točno na pol med Mursko Soboto in Lendavo, mi je bilo pojasnjeno), je marljivo odgovarjal, preganjali smo čas, ker imaš najprej občutek, da je po prvem krogu že konec, potem ti rečejo, da sta še dva kroga, in misliš, da bo trajalo cel božji večer, pa je potem res hitro vsega skupaj fertig (zato pa je mesečni ritem ravno pravi tajming!), no, Denisa smo nato napizdili, da je že malo zafristajlav, čeprav ne tako, kot Stekli psi, ker raje kot o sebi rapa o drugih. Ja, vidi se, da je bil malo okoli ta naš Denis. O, ja. Sfristajlal je kar konkretno. Nindri indri!

    Finale je bil seveda odločilen (čutite napetost v tekstu, ne?). Klavdija je nizala svoj tekst in nadaljevala točno tam, kot da sploh ne bi bilo pavze vmes. Čisto noter. Totalno noter. Iber noter. Gregor je pa šel k pandam, na stiskavac. Jap. Kaj čemo. Imel je boljši nastop in čeravno sem želel terjati, da manjka za dobro staro EMA kuhno samo še Karmen Stavec, je treba priznati – naj gre težko z jezika ali ne – da je v sodnikovem podaljšku Klavdija zadela štango, žoga se je odbila čez pol stadiona in Gregor je dal gol. Po mojem mnenju iz ofsajda, z roko, brez gat, ampak okej, to ni pomembno. Pomembno je, da se tako ustvarja, bori, ker finale je bila jebena borba. Videlo se je, da grizeta do konca in to je najbrž poosebljalo bistvo slam poezije. Je. Intepretaciji v finalu sta bili tako prepričljivi, da se Gregorja poslej bojim, Klavdiji pa sem čestital za res doživet in izživet nastop in sva nato šla na šank (vredno zapiska zase, pride).

    IMG_1475

    Matthias Rambaud je pokazal, da so kulturni atašeji lahko tudi pisani ljudje, ki nam dajejo poklon, ko tako marljivo plemenitijo in pleteničijo slovenščino v košaro jezikovnih dobrot. Bogatejši smo zaradi takih osebkov, prišlekov. Smo. Zaradi Mojce Pibernik pa je Maribor mavrično, svobodomiselno, leteče, psihadelično, sproščeno mesto, na katerega smo res lahko iber ponosni, še posebej, ko nas Slovenija pozna zaradi česa drugega in morajo dobiti ljudje, ki so zgolj prijazni, dobivati podporo (namesto novih gum). Nič zato. Nič hudega. Ožuljeni jezik je tako kreativna, popisana in prekrasna izkušnja, da bom gotovo še šel. Kdo ve, morda kdaj celo s čim nastopim. Finale mi ziher ne uide, tam pa mi potem vedno nekaj zmanjka. Upam, da v tem predolgem tekstu ni. Samo tak’ dalje, Mojca, Nina Medved in ekipa. Samo. Tak. Dalje.

    Bis. Opravičilo, iskreno in duhovito, Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti, ker mi ni zneslo dol v KGB. Razlog je, da so zverine pol ure zamujale, potem pa bi se bil kaj kmalu poročil. Z Rudolfom Maistrom, ampak to ni pomembno. Drugič. Obljubim! Sicer pa… Domišljija, ataše Rambaud, res dela. Fejst. Tale listek me je pričakal v smsu. H. že ve, zakaj 😀 

    FullSizeRender 35

  • “Lars bo star, Ringo pa nikoli.”

    “Lars bo star, Ringo pa nikoli.”

    Če se greš s kom Pop Torturo o Metallici, se greš v Mariboru najprej z njim. O, ja. Marko Soršak Soki je tisti bobnar, ki je baje najbližje Larsu Ulrichu na Slovenskem. Tako vsaj pravijo njegovi glasbeni kolegi. In vsi, ki ga poznajo. Kar ni malo, če preživite z njim slabo uro na Taboru. Ne samo bobnanje v Elvis Jackson, njegov projekt “20 za 20” medijsko prodira tako daleč, da zanj skoraj ni meje. Pomenkovala sva se tako, za uvod, preden v četrtek, 22. decembra ob 20. uri, sedemo v Wetrinsky, art club & café na Pop T[ort]ura I: Metallica, kaj delaš, kjer se bodo mučili Tim Kores Kori, Vasja Jager, Matevž Stepišnik in Vasja Šabeder.

    Soki, kaj dela Metallica?
    »Piše trend in si privošči pri tem kakšno neumnost. Preizkuša glasbene živce ljudi. Ko se je končala evforija črnega albuma, pet let ni bilo nič, nato je izšel Load (1995), ki pa je šel v neko povsem drugo skrajnost. Spomnim se še dobro premiere videospota Until It Sleeps, kako sem čakal in gledal tisti spot in bil zelo presenečen.«

    Ker si ugotovil, da James Hetfield ni Kurt Cobain?
    »Haha, ne spomnim se točno, vem le, da sem kot šestnajstletnik nekako to sprejel. Kupil sem tudi ReLoad (1996), poslušal tri skladbe, ostalo pa je bilo, no, bedno. Zato ni čudno, da me ni več ganilo niti, ko je izšel Death Magnetic (2008), da St. Anger (2003), te žive groze, niti ne omenjam. Ostal sem v prvih petih nepozabnih albumih.«

    Ampak poslušali pa ste vse naslednje albume.
    »Seveda sem.«

    20160818_193928_7549_939483

    Mislite, da so po Black albumu rekli, hej, saj lahko delamo karkoli?
    »Lahko bi tako razmišljali, a v njihove glave žal ne vidimo. Lahko pa povem eno stvar: njihova glasba je vedno bila korak pred nami. Ne sedejo le sami za mizo, temveč sedejo z ljudmi, ki ugibajo in spremljajo trende.«

    Super, toda Lulu res ni bil trend(ovski).
    »To je bilo v najboljšem primeru spoštovanje do gospoda Louja Reeda. Ko delaš celo življenje eno stvar, je normalno, da si zaželiš še česa in izstopiš iz okvirjev, ki pa jih imamo vsi tako radi. Zato so ti bandi spredaj, pred nami, ker imajo svoja pravila in politiko. Lahko delajo preizkuse, nič jih ne bo uničilo.«

    In takšna logika vlada tudi na Hardwired… to Self-Destruct. Toda poslušalci pravimo, da Atlas Rise kaže, da Master of Puppets 2 pač ne more delati. Kaj ste vi slišali?
    »Slišal sem že v naslovnem komadu Metal Melitia (zdrdra ven riffe in tolče zraven po mize). Slišiš lahko Lepper Mesiah (spet oponaša in še zapoje zraven). Šli so skozi svojo preteklost in postali tudi malo nostalgični, pri čemer so gotovo ugotovili, da se spreminja tudi ‘fizika’. E, zato je nemogoče posneti novi Master of Puppets!«

    Saj je Lars sam potarnal, da ga najraje ne bi več igral v živo, ker da je fizično prezahteven.
    »Vsi se moramo zavedati, da je ta band včasih koncertiral po 250 koncerov na leto. Na. Leto! Najbrž so se skurili že takrat.«

    Zakaj potem hodimo na koncerte? Gledati fatamorgano, hologram iz krvi in mesa? Lars ima vse manjši komplet bobnov, da bo kmalu Ringo Starr.
    »Lars bo star, Ringo pa nikoli (smeh). Bom dal primer Iron Maiden, ki sem jih letos gledal v Splitu. Držijo svoj stil, svojo špuro, a se pozna, da igrajo počasneje in previdneje. Kljub modernizaciji se zvok spreminja, digitalizira in to so časovne spremembe, na katere ne moreš vplivati. Danes se ne da posneti zvoka, v najboljšem primeru je imitacija.«

    Foto: Facebook
    Foto: Facebook

    Kako vi gledate na youtube poskuse, ko se nove skladbe Metallice sfašira skozi produkcijo starih plošč, še zlasti iz albuma …And Justice for All?
    »To vidim kot obujanje spominov in to je tudi vse. Čas gre naprej, ne vem, zakaj bi poslušal ‘nazaj’? Se mi pa zdi, da Metallico zdaj razumem kot tisto ploščo, ki sledi črnemu albumu. Kar se je zgodilo vmes, se pač je. Saj se tudi na novi plošči sliši pridih Loada in ReLoada, raje so ponudili tudi pridih klasičnega trash metala. Zato vidim nadgradnjo črnega albuma, primerna času. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi poslušal eno ploščo tolikokrat zapored.«

    Ni morda razlog za to tudi v dejstvu, da je od prejšnje plošče vseeno minilo kar osem let?
    »Saj pri Load je bila podobna zgodba, ko se je čakalo na skupino, ki je prej izdajala letno albume in si se težko odločil, kateri je najboljši. Zato je bil na Load še večji pritisk.«

    Moja drzna teza je, da je to po prikazani sposobnosti skorajda solo plošča Jamesa Hetfielda.
    »Hm, nikoli nisem na Metallico gledal tako, da bi kdo bil solist – razen Kirka Hammeta, ki je pač solo kitarist in ki je, vem, na tej plošči posnel solaže, ki zvenijo narejene iz danes na jutri. Ampak po drugi strani tiste njegove solaže iz osemdesetih danes pač ne bi mogle biti aktualne, ker je minil čas klasičnih kitarskih solaž.«

    Pa saj so točno to poskusili na St. Anger. Zradirali solaže. Pa tudi ni bilo prav.
    »Tam nič ni bilo prav (smeh). Sedanji komadi imajo precej več melodike, če je pa nimajo, je zaradi fantastične zvočne podobe šus toliko večji. Kar se Larsa tiče, je na bobnih naredil ogromno, ne bi pa rekel, da je to solo plošča Hetfielda.«

    Ulrichovo bobnanje je s(i)lovito sporno. Scott Ian iz Anthrax je v biografiji zapisal priznanje, da so želeli Larsa zabrisati iz Metallice.
    »Že, že, ampak njega se ne bi moglo nagnati. Prevelik člen banda je. Trenutno težko sodim, ker je marsikaj na albumu, kar lahko slišimo, zlepljeno skupaj, pa gotovo ni tako ‘simpl’ ali bedno. Ogromno duple fuse je noter, ki mu v živo zna povzročati težave, vendar kolikor vidim sedaj posnetke s koncertov, se pozna, da je začel redno vaditi.«

    Koliko dejansko po letih izkušenj pomenijo vaje?
    »Ogromno! Že pri sebi vidim: če en teden ne sedim za bobni ali če nimamo z bandom tri, štiri tedne vaj, je groza. Fizika se pozna, brez ogrevanja ne greš na oder, krči, bolečine, resnično ni prijetno.«

    Se je Lars dobro postaral?
    »Preveč se je postaral. Nekaj časa je bil katastrofa, kar je ponazorjeno v tistih youtube ‘smešnicah’ in kompilacijah njegovih napak. Ki so se zgodile zato, ker je igral po liniji najmanjšega odpora in ‘olepševal’ zadeve, šparal se je, pač letom primerno. Vzemiva komad, kot je Master of Puppets: tam je toliko specifičnih prehodov, da…«

    Ali pa Blackened.
    »U, ja. On igra v živo dvajset odstotkov tistega, kar je zmogel takrat, ko so komad posneli. Ni isto in je bedno poslušati. Saj Lars zvozi, vsak njegovih izkušenj to lahko stori.«

    785456-388901

    Samo če Hammet z wha-wha pedalom še nekako zakrije, da mu prsti več ne letijo po prečkah, kako to lahko Lars naredi na bobnih?
    »Prilagaja. Ko ve, da nečesa ne bo zmogel, priredi, zaigra nekaj podobnega. Totalni laik bo zakričal, ej, stari, na Metallici sem, jaz bom pa seveda slišal in se ga spomnil kot carja. Pa ga razumem, zdaj mu je lažje, ko so prerasli drugo puberteto. Čas rabiš.«

    Nič ni narobe s puberteto. Dokler nisi »industrija«.
    »Metallica je zgodovinski učbenik. Ni več le izobraževanje, temveč tradicija, vredna spoštovanja. Ne zamerim Larsu, da je na trenutke res beden bobnar. Vplival je na moj lajf, ko je bil top in so gagali tako, kot mi v Sloveniji ne bomo nikoli. Največji rock/metal band na svetu so. Koliko sem uspel pogruntati, niso toliko industrijsko usmerjeni, kolikor so sami postali industrija. Lahko bi to firmo dol zaprli, a hodijo okoli in iščejo trende na plošči, ki morda sploh ne bi bila potrebna in jim je gotovo pogoltnila ogromno časa. Zdaj so dali drva v ogenj in se žge. Očitno bo šlo v to smer.«

    Če pogledate iz prizme Elvis Jackson: zadnja plošča Radio Unfriendly je bil precejšen preskok od Against the Gravity. In če primerjava z Metallico, ki jo na stadionu pride poslušat vsaj tretjina ljudi, ki pozna tri, štiri komade…?
    »Karkoli Metallica naredi, je še vedno ‘the band’. Kaj s tem mislim? Mi Radio UnFriendly nismo naredili ‘namerno’, kot bi recimo veljalo za črni album Metallice. In kako se je nam zgodila ta plošča? Žgali smo na vajah. To je vse. Če je bil Summer Edition poletni album, reggae, smo zdaj prišli do totalnega žganja. Izvira iz tebe, manjkala nam je žagarija, ki se je vprašala, koji kurac pa ta mainstream. In pri Metallici je podobno, ker išče trend tik pod površjem.«

    e22509f4-6715-4f9e-9c14-8fc09dfeb479

    Ampak v tem oziru bi lahko rekli, da je Metallica pri St. Anger in Lulu pomislila, hej, saj bodo ljudje še drek radi jedli!
    »E, bom povedal iz izkušenj. Against the Gravity smo snemali z ameriškim producentom, stala nas je 70 tisoč evrov, kar je ogromno denarja, vendar plošča dela. Naslednjo smo snemali na Metelkovi za dva tisoč evrov, sendvič in s kaloriferjem, ker je bila šipa zlomljena v studiu in me je zeblo kot psa (smeh). Pride obdobje, ko si sam postaviš izzive in ti ni več fora, da bi šel delati neko naduvano stvar. Zakaj je šel Dave Grohl snemat v garažo? Najbrž ne zato, ker ne bi imel za burek, temveč ker mu je bilo fajn. Finta, to je vse.«

    Koliko neugodno in neudobno ste se počutili med ogledom Some Kind of Monster? So bogovi padli z neba?
    »V tistem obdobju mi Metallica ni toliko pomenila, nisem bil tako čustveno vpet kot desetletje prej. Some Kind of Monster kaže dramo oziroma limonado, ko je treba delati več in hitreje zaradi digitalizacije. Tudi Metallica je morala marsikaj požreti, kaj pa vem, padlo je gotovo vprašanje tudi o tem, kdaj si bo facebook profil naredil James Hetfield. Imeli so ustvarjalno krizo, pritisk drugih bandov, časa.«

    Izkušnje iz koncertov Metallice so…?
    »Štirikratne. Prvič sem bil leta 1999 v Ljubljani, ko je bilo vseeno fajn, ker so ko si star devetnajst, je vse fajn. Zagreb na hipodromu je bil beden, Dunaj na By Request turneji je bil super, pa še enkrat zunaj leta 2007.«

    Foto: Facebook
    Foto: Facebook

    Najboljša plošča • …And Justice for All, fantazija za bobnarja!

    Najboljši basist • Jason Newsted, ker je imel karizmo in deloval kot član, ki paše noter.

    Najslabša plošča • St. Anger.

    Iskreno mnenje o albumu Garage Inc. • Ogromno kvalitete v starih priredbah, malo manj pa v skladbah tipa Turn the Page.

    Leto, ko bi Metallico najraje doživel v živo. • 1992, San Diego.

    Na bobne najraje zaigram • Creeping Death, Master of Puppets, cel Kill ‘Em All. Najmanj Justice, čeprav je najljubši album.

    Larsu Ulrichu bi v živo povedal… • Hvala za energijo, pačenje in voljo, da se splača delati to, kar počnem v življenju.

    Prihod Roberta Trujilla mi pomeni • Ko se člani v bandu menjujejo, ni fajn. Pač sprejmeš, je pa Newsted zame favorit.

    Album S&M je bil • dolgčas, ker mi orkestralne zadev ne delajo.

    Začetniku priporočam ploščo • Black Album.

    poptortura