Vedno je bila tam. Ampak res. Vselej, vsakič, ziher. Kot da bi me nekaj kakor čakala. Gospa Mira. Komaj sem čakal, se kezil in mencal, da me povpraša, kaj je novega. Ker me je pač vedno vprašala. Ne vem, eni otroci se postavijo ob podboj vrat in se tam z datumom meri, kako so zrasli in napredovali, drugi pišejo dnevnike, tretji limajo skupaj fotoalbume [ampak z razvitimi fotkami, saj jih še pomnite, ne?]… Jaz pa sem, se mi zdi, odraščal z gospo Miro.
Še kot pamž, tam, čiček, prvi, mogoče drugi, sem skorajda zbral dovolj poguma, da bi jo tikal. Nisem je nikoli, itak, da ne, in je tudi zdaj ne bi, če bi jo bil srečal. Če pa je bila vselej tako pozorna in vljudna. Bili so, to je res, drugi časi. Tam, kjer je zdaj Europark, je bil mini gozd, ob katerem se je vzpenjala vijugasta cesta, po kateri je foter, ko je peljal seko, sestrično in mene na zadnjih zicih, vselej dal prestavo nižje in pohodil gas, da smo mi kričali. Sploh pa mama na sprednjem zicu. Šrajala je, uf. Po moje se je fotru to sila fajn zdelo. Meni pa sploh. Ni čudno, da se nikoli nisem tako cmeril, tako mi vsaj pravita starša, kot takrat, ko smo prodali tisto stoenko. Rdečo. Jokal in jokal. Za prvim avtom. Starša sta bila čisto paf. Država je razpadla, stoenka je bila duh nekega drugega časa, jaz sem se pa cmizdil. Noro.
Le še enkrat sem bil tako bizarno, otroško, čuteče, sentiš vezan na nekaj, kar gre težko pojasniti. Na Mercator trgovino, tu, na križišču Tyrševe in Krekove. Ker nam je bila direkt doli pod nosom. Saj je še ena podobna mercatorjeva štacuna naprej, ta še zdaj dela, tam višje gori na Krekovi, blizu OŠ Bojana Ilicha. Tja smo hodili iz šole, kot muloti, pa tista trgovina nikoli ni imela tega nekega občutka sprejetosti, topline, najboljšega soseda. E.
Ker gospa Mira, ja, ona je pa delala v tej trgovini tu spodaj. Najmanjši Mercator v mestu po moje. Imel si le en ovinek za naredit, tam pri delikatesi in, e, tam je stala gospa Mira. Ne vem, če je kdo s takim veseljem narodu delal sendviče kot ona. Pa se je sendviče – saj veste, žemlja, na pol, pariška, rezina sira in morda še kumarica – takrat na veliko delalo. Zadaj, tu blizu, je bila še mini tekstilna poslovalnica, tam so gospe šivilje že navsezgodaj tkale in garale in potem šle na zasluženo malico v to trgovinico. Na sendvič. Nekako je le dijaki Prve niso posvojili, najbrž, ker je bilo bolj kul zaviti proti Modni hiši, centru in to.
Gospa Mira je bila kraljica delikatese. Delala je najboljše sendviče, majke mi. In vedno me je pohvalila, ker sem si zaželel kumarico. In nikoli me ni pozabila vprašati, če bom to kumarico. Niti enkrat samkrat. Pa sem, ko sem počasi odraščal in spoznaval, da so tudi boljši in slabši poklici, videl, da je na nogah po več ur. Ampak vedno, čisto vedno je bila dobre volje. Vljudna, resda morda malo štajersko direktna, ampak hej, saj je to Štajerska. Ni pa šla predaleč, če koga ni poznala in je bil komaj polnoleten, ga je vseeno vikala. Zaželela lep dan. Povedala kak štos. Vprašala kaj.
Danes tega ni. Ma, jok. Star sem 30 let, pa me v vsakem Mercatorju, sploh pa v tistem, kamor se hodi zdaj, še vedno tikajo. Ne da me to posebej moti, ker me ne, vendar ta še živeči Mercator je, ko gre za osebje, polom. Čisto vsakič moram čakat in prosit, da se nekdo prideva do delikatese, čeprav vedo, da narod v te trgovine ne lazi po zaloge piksen fižola ali kartone mleka. Ne. Pridejo po sendvič, štručko, malo piščančjih prsi in zdravo. Vedno jih čakam, da se pridevajo v delikateso. Saj ne, da niso prijazne, samo… S tistimi rednimi strankami so si preveč na ti in vse skupaj spominja na frizerski salon, ki nekako še (pre)živi. Čenče, trači in poceni štosi. Ne morem se znebiti občutka, da skorajda nobena od prodajalk ne šteka mesta. Nič nimam proti vaškemu, ruralnemu ambientu. Nasprotno, hvala bogu, naj bo tudi to, zakaj pa ne. Ampak ne na tak, poceni, vsiljiv, glasen in nespoštljiv način, ko je evidentno, da so nekateri prišli v trgovino res samo po nakup, ne na debato o Talentih. Vidi se tudi, da nekaj ne štima v ekipi prodajalk, ki se trudijo biti prijazne, a jim vedno pač ne uspe. Saj tudi stranke nismo vedno v top formi, je pa res, da je Slovenija ena redkih držav, kjer stranka nikoli nima prav.
Kolikor vem, so gospo Miro kasneje premaknili tja, na Pobrežje, v novi Hipermarket, kjer je samo delikatesa velika za tri majhne Mercatorje. Videl sem jo samo še enkrat in bilo mi je nerodno, ker se mi je zdelo, da se muči in da ravno tako kot jaz pogreša neke druge, lepše, manjše, skromnejše čase. Hipermarket je tako… Brezoseben. Ne vsak, ne nujno. Ravno ko so zaprli ta Mercator, sem videl, kako zelo sem bil navezan nanj. Okej, ker je bil direkt pod nosom, že. Ampak cela ekipa prodajalk – razen ene bolj sitne – je bila tako naklonjena ne samo nam, ampak tudi druga drugi. Smeh, debate, prijaznost. Ni, da ni.
Morda je takrat Mercator res bil še najboljši sosed. In Mira najboljša soseda, čeprav mislim, da sploh ni živela v Mariboru. Potem so v tej poslovalnici naredili videoklub za nekaj sekund, kjer sem bil samo enkrat, saj je videoklub takrat, malo po vstopu v novo tisočletje, še hitreje propadal kot te majhne trgovinice, ki da jih je bojda ubil Europark. Velikokrat zato pomislim, kaj bi bilo, če bi se Mercator vendarle malo bolj posvetil tudi majhnim prodajalnam. In se osredotočil na tisto, kar najbolj znajo. Ne pa, da tekmujejo v hipermarketih. Kjer, se mi zdi, na veliko popušijo.
Takšen hit je bilo recimo odprtje male Sparove trgovine tam pri Kođaku. Elegantno, urbano, mestno. Resda zdrilano avstrijsko in rahlo brezosebno, saj je bolj priporočljivo, če uporabljaš elektronsko blagajno… Ampak vseeno. Nekako diha, lepo je prenovljeno… Pa Sparu tega, se mi zdi, sploh ne bi bilo treba. Okej, itak da ima ta nova trgovina profit, logično, vendar zame je to bil dokončen dokaz, kako zelo zavožen je Mercator, ki ima švoh lastne izdelke, ti pa so izrinili dobre tudi slovenske produkte. Zdaj je, zaradi politične situacije, itak Mercator skorajda najmanj slovenska trgovina od vseh. Vsaj meni se tako zdi.
Ponujanje dobrih izdelkov le v gigantskih pakungah v tamalih trgovinah je zajebavanje strank. Kot je tudi torkovo popoldansko zalaganje polic z novo, prepozno dobavo, da si v torek srečen, če sploh kaj najdeš v trgovini. Občutek imam, da samo čakajo, kdaj bo taka trgovina propadla in bomo imeli še 317. pekarno, ki so sicer dobrodošle, a tudi prepogosto nudijo tako švoh storitve, da to res ni.
In ko tako čakam, stojim v vrsti ali pač hočem čimprej opravit z nakupom… Se spomnim na gospo Miro. Vsakič bolj. Na neke druge čase. Ko se ni tako mudilo. Ko te je kdo še vprašal, hej, mulo, kako je šola. In, če bom, seveda kumarico. Saj ne rečem, hvala bogu je zdaj v tej poslovalnici res dobra, kvalitetna in v okolje vpeta cvetličarna, kjer se tri marljive cvetličarke ne samo trudijo, temveč tudi pozdravijo, se nasmehnejo in te spomnijo, da mesto ne rabi biti nujno zaprto in odtujeno. In ko njih vidim, se spomnim nanjo.
Gospa Mira, kjerkoli že ste, upam, da ste dobro in da veste, da vas pogrešam.
