MUZU

Držati mes(t)o v rokah

Tip je premetaval, drobljal, flodral drobiž sem pa tja. Malo po rokah, malo po steklenem pultu. Cingl cangl. Saj veš, kak’ to gre. Ampak ne, tokrat ni šlo tak’ ko’ vedno gre. Ni bilo »tu maš pa si vun poberi« ali »nea ti dam papirnatega, ker bom dobo pol samo šoder nazaj« ali »kaj me te zijaš tak?«. A-a. Ne pri najbolj odpičenem, zgovornem, vedno-na-štose (pico)peku. Ker ta talent? Ta model? Ta maher? Noro. No-ro!

Torej, tip, eden tistih likov, ki že zgleda kot lik, je nabavil, kaj pa vem, dva slanika, štručki, žemlji, bučni kurac palac, pač neka pekovska izdelka, potem pa zinil nekaj, česar še nisem slišal. Nikoli. A-a. V gostilni ali bufi ja, itak, kdo pa te še ni, tam se, sicer vse manj in manj, ker gostilne niso več, kar so bile (mimogrede, še Andrej Šifrer na špilu ne zaigra Vse manj je dobrih gostiln), še daje na upanje, praviloma tam, kjer še visi napis »jutri vse zastonj« ali kaj podobnega – ampak v pekarni?

»Pa daj mi še evro štrdeset zrav’n računaj, ker zadn’ič nisn ‘mel za pico, pa mi je nisi računo. Evo, na!«

Ha? Za nazaj? Pa saj ziher prodajo milijavžnt pic, burekov in štručk, v pekarni bi pa res gladko pozabili na tisti kos pice. Če to ni poštenost, ne vem, kaj je. In ne vem, na kaj bi pomislili vi, ampak jaz sem si prišel gor, da pičita neki interni štos. Ker ne bi bilo prvič, ko bi šel na kos pice v to pekarno na Koroški, pa bi (pico)pek s strankami debatiral o nečem devetem, vsi okrog tebe se režijo, tebi pa se sanja ne, zakaj. Sem se prav spomnil na Anjo Golob, ko je rekla, da v Mariboru že v trafiki nabašeš na zgodbo, po katero grejo drugje v kino ali knjižnico, ker take zgodbe drugje ustvari fikcija. Ne pri nas. Pri nas je to vse v živo.

Ko je tip plačal oboje, sveže in ono za nazaj, sem (pico)peka vprašal, če je to redna praksa ali je to bilo, ono, mogoče drugič ali tretjič.

»Pa še kar, ja. Rad to naredim.«

»Vsi potem plačajo za nazaj?«

»Pa… Vsi.«

»Res?«

»Res.«

Da zaupa ljudem, pravi. In to čeprav sem doživel, kako so se v tej isti pekarni kake pol leta, mogoče leto nazaj kar konkretno sfockali, ko se je enemu tipu po lokalno snelo, pa je prav ta pek skočil izza steklene vitrine in takoj porihtal zadevo. Vsi smo ga samo gledali. Kiiiiira legenda! Pa vseeno še zaupa ljudem. Daje kak kos tudi na (za)upanje, ker da se na koncu vse pogliha, vsaj takšna je, očitno, praksa. Zakaj? Ker pozna ljudi. Gleda jih v oči in se z njimi ubada, ko so ali pa še bodo kmalu lačni. Plus, dodatek, bis: dobro ve, da je velika verjetnost, da bodo k njemu zavili še kdaj, po vsej verjetnosti še v istem tednu, zelo možno, da že jutri. Želodec nima karakterja. Želodec samo je. In jé.

Pekarne so se sčasoma v mestu konkretno namnožile, ker živimo dovolj hitro, sproti in mimobežno. Kakih 15 let nazaj, kar sem maturiral, so v pekarne hodile babice z vnučki. Kifeljček. V Mariboru, vsaj ko sem jaz bil dijak, nismo vedeli, kaj je to pica burek. Še burek ni imel takega kultnega statusa. Nihče ga ni, kot videospotnice, dal v videospot, recimo. Danes burek sploh ne, okej, to smo poznali, ampak kaj več pa… Pekarna je bila tista lična stavba, kamor nisi šel »usput«. Tja si šel z namenom.

Pa dober biznis so. Očitno. Taki, samopreživetveni. Ekonomski darvinizem. Ko eni pekarni v Gosposki, kjer se s pekom nisi gledal v oči, temveč si sam stikal po izdelkih, kar je pač neka zahodna finta in nato vse brezosebno prinesel, zložil, pardon, fuknil na blagajno, kar pri nas očitno ne pali, ker pri nas »me v oke glej!«, ni ratalo, je takoj plac zasedla druga, ki je že komaj čakala, da se nekam razširi. Ker je imela, malo nižje dol po ulici, »vrsto do vun«. Če želite videti prometni epileptični napad, pojdite do bolnice, kjer je vsak dan, skoraj ob vseh urah, pravi derbi med avtobusi, ki ne pridejo do zagotovljenega prostora na postaji, in avtomobili, katerih vozniki so »samo skočili po kruh«. Saj včasih so tam kar redno stali policisti. Kar dober biznis. No pa tudi pekarne so torej dober biznis. Nenazadnje, po nesrečnem požaru Miklavških pekarn zdaj vse njihove (nekdanje) pekarne spet obratujejo. Pod novim imenom vse, ampak niso propadle. Ni to banka, ki propade sredi mesta in iz nje naredijo center za socialno delo. Oka za oko, pasta za zobe, pekarna za pekarno. Bajdevej, sploh ni tako malo gostiln, ki so na levem bregu zaprle svoja vrata tudi na zelo obetavnih lokacijah, medtem ko je takih pekarn, ki bi šle cugrund, sila malo. Kaka se seveda najde, samo tisto… Ena je blizu, kjer gor rastem (haha, keeeeri predsedanjik, peti glagolski čas), res propadla, samo ni čudno, če je imela teta na faci vedno ponedeljek, ko ima Prva odmor. Samo da sem odprl, upajoč, da bodo imeli res dober kroason… »Niamo, ajde.« Ampak to je bila rariteta v cvetočem biznisu.

Pa še nekaj je. Ker so se tako razširile, so (ne)hote prevzele tudi socialno komponento. Povedano po naše, priji, viji in se druži. Pekarne, če hodite tja redno ali pa tudi če tja zaidete le tu in tam, pa to vseeno lahko doživite, če čakate v vrsti, v sebi še premorejo duh samopostrežnih trgovin. Saj veste, kako nam je še vedno po svoje nerodno, da se, sploh v večjih šoping centrih, kjer vsi tebe poznajo, ti pa se delaš, da se ti mudi, tam dereš in vsi izvejo, da ti že ne gre tak hudo slabo, če si vzameš poprov blok. Ali da se, obratno, delaš v mestu nekaj finega, pol pa nabaviš pasjo radost. »Kr v štiklu dajte, ni tre’a rezat, teta.« O, teta. Široki e.

Ne zgodi se, recimo, tako redko, da vas bodo v pekarni ravno zato, ker so vaši prijatelji iz nekega drugega časa, še tikali. Dobro, saj se tudi v trgovinah to dogaja, vendar tam je to odvisno od EMŠA. Če si mlad, kar za tete v Mercatorju recimo pomeni nekje do 47 leta očitno, potem te bodo tikali. Duh časa, ki ne sede več. Razumel bi, če bi me oni revež v Meku tikal, če bom mel za tu al za zraven. Ne pa v pekarni, recimo v tisti eni pri bolnici, kjer gospa tika vse po spisku. Gospa je taka legenda. Pri čemer mora požreti marsikako opazko. Tako. Nečastno, milo rečeno. Pozna se, da slovenščina ni nujno materni jezik ljudi, ki delajo v pekarnah, vendar se skoraj vselej potrudijo in so za ta trud morda še preredko pohvaljeni. Ko je Goran Brkić, srbski nogometaš, ki slabi dve leti igra za Olimpijo, med polčasom na derbiju poskušal govoriti slovensko, smo bili navdušeni. Vredno pohvale, ker v fuzbalu vemo, kako je. Srečni smo že, če slišimo »pa, ovaj, ovu TEKMU smu dobro odigravali.« Danes je obenem bolj verjetno, tudi v Mariboru, da vas bodo v kaki gostilni ali baru ogovorili v – angleščini. In to slabi, nerodno, praviloma erazmus angleščini, kjer vidiš, kakšen tehnološki uspeh je google translate. Kot narod, ki je nastal iz jezika, tega, kot pravijo tujci, ki so tukaj ostali, tega ne maramo. In ne bomo marali. Ker ne. Resda mesarimo jezik, tudi ta tekst po svoje ga. Samo je naš. Ne damo se.

Kebabmojstri, (pico)peki, slaščičarji in sladoledarji so povrhu, čeprav se v okornem prevodu marsikaj porazgubi, res dober štof za pogovore. Če pride novinar, pa se ne zna obrnit, ga ne bi poslal na dve rundi s taksijem. Raje bi mu rekel, naj gre na kebab ali burek. Tudi če ne bo nič štekal, bo razumel. Skoraj nikoli sramežljivi, vedno odkriti in skoraj vselej dobre volje so. Zamorjeni niso niti ob pol treh zjutraj, na sončno nedeljo ali sredi tedna. In niti v pijani gužvi, ko slišijo »pa da mi ne boš pozabo pekoče gor dat!« ali »da mi boš vreji zmoto toto jufko!«.  Začutijo, prenašajo in dobesedno hranijo utrip mesta. Včasih so, čeprav sem za nostalgijo premlad in sem ta svet, ko se je v trgovino še hodilo s cekrom in ko je trgovka vedela, da imaš rad kumarico v sendviču, samo ta tanko, ujel na repu, bili natakarji in natakarice tisti, ki so poznali ljudi po imenu, račune se je pisalo v posebno knjigo, če je kdo dal na lager. Večerova Račka recimo. Kaka šola. Padale so runde, padale zgodbe. Danes pa tudi Anja Golob pove, da v Mariboru kelnarji vprašajo, če bo plačal vsak posebej. Ja, tudi to je nekje vmes ratal standard, ker so taki časi. Časi, kjer peki, ki sploh niso nujno rojeni tukaj, pa ne da bi to bilo pomembno, je le zanimivo: mes(t)o držijo v rokah.

Bis. V KGB- ju je kaki petek nazaj muzičar iz skupine Bueno Banda, ki prihaja iz Gradca, navdušeno rekel, da pri nas dogaja več kot pri njih gor. Še malo prej, ko so tako nadvrhunsko priredili Eye of the Tiger na pozavno, trobento, tubo, saksofon in bobne, da bi Rocky že v prvem delu skloftal vse in ne bi bilo nobenega nadaljevanja, se mu je na glavi vrtela rumena (policijska/gasilka) luč. Po špilu je tip prinesel cd in jel razlagat, da sicer Gradec nekaj nudi, ampak da manjka kakšen tak plac. Hm. Pa ima se može se!

Komentarji

komentarjev