Avtor: admin

  • Kako se (ga) je Trust (spet gor) ofnal

    Kako se (ga) je Trust (spet gor) ofnal

    Ne, da se je Trust odprl. Trust se je gor odprl. Po domače, gor ofnal. Maaaajko mila. Kaj. Si. Nor. So otvoritve in potem je to, kar smo fasali včeraj, 2. oktobra 2026. Ko teče švic, pivo, špricer, jezik in cajt. Najprej, nazaj, okoli, povsod.

    Soki ti posveti komad, pa čeprav The Cult, pozdravi te ene sedem folka, ko še vedno ne veš njihovih imen, kot jih itak nisi vedel že februarja 2002, zapaziš in pozdraviš tisto sceno, ki ji Maribor lahko pač recimo temu reče scena. Predvsem kolegi gostinci in ta klika. Lepo videt, da pridejo in se podprejo. Ceh pa to. Nafilano pa je itak bilo tak, da smo doli, vsaj v baru, jaz sem kliznil prej, komaj dihali.

    Biblična vrsta za not prit!

    Dupli Trust koncept si nekako še razumel, kavarna in klub, ampak trojni, tripli, na kubik? Biblično, nedojemljivo, vesoljsko, sveže. Ko vidiš ob pol enajstih, pol ure po uradnem odprtju, vrsto že za vstop v ex Kaos? In pol vidiš gomilo, hordo, tovornjak mularije, ki čaka, da bo šla noter? In enako, na storyju, vrsta ob polnoči? Vrsta skoraj do Arturja? Katerega leta smo, katera valuta je, koliko sem/smo stari? Pa ni šlo samo za retro, za nostalgijo. O, ne. Šlo je za nekaj več. Za mesto, ki nima ravno dosti opcij, da greš ob pol dveh “še samo malo pogledat”, je nekaj takega očitno nujno.

    Kak. Pa. Lepo.

    Ko misliš, da se ena vrata nikoli ne odprejo, greš pol doli iz enega v drugi plac. Skozi nevidne zide. Ko ti je doli v baru res hica, švic teče, kamor ne bi smel, ko The Roctors žgejo, kakor že dolgo nihče ni žgal (kvečjemu na kakem parkingu, ampak ne te sorte), potem veš hkrati, da je bilo fajn bit mlad in da si že tudi malo star. Ampak ni ravno dosti ludi tam jamralo, da je hica. Hica je, lej, Soki še bobna coj, ti pa jamraš?!

    Je to možno?!

    Ko greš doli od Trust Cluba do Trust Rock & Blues Bara (ex Kaos), še kar ne dojameš. Je to možno? “Veš, samo nea povej, jaz v Trust clubu ne vem, če sem kdaj bil, tam zadi, doli, no, Kaos, tam pa itaaaaak!” mi reče neimenovani najbolj znani mariborski bobnar. Če je kdaj to bilo recimo, da ločeno, čeprav smo eni zamudili ero šmizo vs. šminker vs. rocker vs. piflar vs. želva, zdaj več ni. Trust ni en, Trusti so trije, je pa v bistvu en. Tripli, trojni, na kubik. Še enkrat: iz Trusta v (zadnjič bom napisal) Ex Kaos lahko greš. Ali pa si vsaj tokrat lahko šel. Na otvoritvi.

    No, zdaj je. Kavarna s pregrešno elegantno teraso, kjer te tisti ogenj prav vabi, da se zicneš in zijaš not (ali pa rečeš: “Jaz sn mislo, da je tu šank!”). Kavarna, ki je res lounge. Da sem jaz spet študent in grem tja na kavo? Mama, ata, jaz bom vsaj doktor. Pa ne neke sendvič faksi. Ono, resno. Kavarna s stilom. Ko ti kelnar z rokavico natoči pir, te veš. To so drugi svetovi. Ni šminkersko, ni preterano, temveč uglajeno. Ne počutiš se bebavo, ker nimaš suknjiča ali srajce ali boljših šuhov, temveč bi rad bil tam, da bi jih mel.

    Zdravooo!

    Trema kot oktobra 2001

    Ker na otvoritev? Nisem si niti sanjal, da se bo folk tako lepo opicanil. Mogoče zato, ker mi je Nešo samo po telefonu rekel, čuj, pridi, boš nekaj povedal za uvod, ob sedmih ja. Pa nisem videl vabila, ki je, ne dvomim, bilo lično. Na koncu nisem povedal nič ob sedmih, pa tudi ob osmih ne. Pa saj še boljše. Ki. Je. Mene. Najdo. Kaj bi pa rekel? Razen to, da imam večjo tremo kot oktobra 2001, ko sem ob pol treh vjutro tiščal ključ noter v ključavnico in molil, da ne bom zbudil starih dveh. Trust in Kaos, kjer je zdaj Trust Rock & Blues Bar. Saj so imeli itak na “meniju” gor napisano, da brez odvečnih govorov. Kaj boš govoro, špilaaaj. Gori so špilali, doli so špilali, da ti je zašpilalo.

    Ni mi samo en, ki je moral bit tam, ker sem jaz moral it z njim toliko let nazaj, ki je rekel, da ravno to manjka. Da neki hišni, live band žaga. Pa tudi, če 128-ič čuješ Sweet Child O’Mine. Eno je sicer otvoritev, jasno. Ne bo vedno tak puno, ne bo vedno banda, ne bo vedno tak. Je pa dobro videt mularijo, da je poprijela za palce in zavzela tiste tri biljard mize. Ko sem zapazil eno res, res mlado dekle, sem vprašal tri ljudi, koliko mislijo, da je stara. Vem, izpade, no, narobe. Počakajte. “Mogoče 15, ampak bolj verjetno 14,” so vsi trije zinili. “Veš, zakaj sprašujem? Ker pazi, tolko smo praktično mi bili stari, ko smo sem hodili. Pa mogoče še malo starejši. Ampak mi.”

    Nea mi šarkvodke polij

    Debata o tem, da je več mularije v petek v fitnesu na kardio tracku kot v klubu na šarkvodki, je itak zadosti. In, ja, cajti so se spremenili. Dobro je videt ljudi, ki ne, da bi radi, da bi ti cajti vedno trajali. Ne bodo. Bivši Kaos (bemti, ne morem se losat, trajalo bo, da rečem Trust Rock & Blues Bar) je narejen zaradi in iz ljubezni in odnosa. Ne zato, da bi bili za vedno v letu 2002, plačevali s tolarji, smrdeli po čikih in dišali po prihodnost, ampak zato, ker je bilo vredno. Ni vsiljeno, da češ, čagajte, kot smo mi. Po mizah dvomim, da še kdo zares pleše. Mi smo, ampak če zdaj ne, pač ne. Če bodo, super, samo, prosim, ne v štiklah in če padete, nea mi šarkvodke polij.

    Tomi Meglič. Big Foot Mama.

    Mimogrede, včeraj čez dan slišal nekaj, da sem se skozi nos režal. Baje je bil tip, nedolgo nazaj, ki je šel na 90’s Party, na Štuk al nekam, pa si je sredi večera, sredi placa, not, prižgal čik. Pride varnostnik in mu zine, alo, vgasni čik, kaj ti te je. “Če pa so devetdeseta! Te smo lahko kadili not, ne?”

    Ampak najbolj obetavno pa je bilo videt tisto vrrrrrrsto za vstop. In tam je bil EMŠO mlad, vsaj tak, na oko. Niti en se ni bunil, vsaj nisem čul, pa si 38 v čakalni vrsti. Klic na Telemach ali obisk lekarne pri bolnici nima za kebab z več mesa. Zato res, čeprav ne vem, kako sem se tam znašel, da ni bilo, kot sem mislil, da bo (“Ki misliš, da sva se spoznala? Tu sva se vidla” je stavek, ki ga jaz ne morem rečt za razliko od številnih), je ravno v tem poanta. Spet tam, vedno tam. Trust na kubik nima občutka, da imaš vedno neko rezervo, b varianto, c opcijo. Ne, ne. Je točno tam. Z namenom.

    Roker, noben me ne bi vido!

    Okej, jaz bi dal gor med Jimija Hendrixa in BB KInga še gor Fekijevo sliko. “Pa saj noben ne bi vido, rocker, haha,” mi je pisno Feki iz mišpulta. Samek se je samo malo zamislil, pa že grabil za napačno ročko od pira, varnostniki so zgledali kot iz James Bond filma, kanapejev se nisem dotaknil, ker se mi zdi, da bi jih moral vikat, ker je bilo tako zelo na nivoju, da samo gledaš, res, greh je pajsnit tako umetnost od hrane.

    Sam bom Trust in te place vedno videl drugače. Nikoli kot torek, čeprav vem, da je to glavni del. Vidim kot nekaj, kar to mesto reees rabi. Pa nima veze, ali znaš zamenjat strune na kitari, če si bil dovolj star, da veš, kje je Esmeralda bila v Mariboru (in kdo sploh je). Včeraj je bil en tak večer, ko veš, da vsi tisti petki (ja, petki, kurc pa sobote, v soboto so se imeli fajn tisti, ki niso bili samski v petek) niso bili zaman. Da te lude pozdraviš in se nasmejiš, ker se oni tebi.

    Eno je odpret. Drugo se je gor ofnat.

    Eno je gor odpret. Nekaj drugega pa se je gor ofnat. O, ja. Poklon. Nisem ravno tip za otvoritve, kaj šele za kanapeje, vip dogodke in to sceno, nisem bil na prav veliko otvoritvah, zato ne morem reči, da je to bila zgodovinska, epska, unikatna otvoritev. Ali da je dogodek leta. Ker nisem bil na Club DH, žametni večerji, na kakem dogodku v Vinagovi kleti… za to je stručko in res dober stručko Denis Bende Živčec. Ali pa Marko Pigac. Oni to redno spremljajo, so tam, opazujejo, pišejo, fotkajo. Eni pa pač pridemo, zalutamo tu in tam. In vidimo, da je ta Trust na kubik, Tripli Trust, kakorkoli mu boste rekli, res nekaj, česar nismo imeli. Ne vem, če temu lahko rečeš trije floori, ampak, še enkrat, sprehod doli med Trustom in ex Kaosom je kot da prehajaš dimenzije.

    P.S. Kaki šov pa je imel majster blagajničar v Fast Foodu pri Štuku. Stand up, vštet v ceno vsakega pomfrija, čiza ali kebaba. To si ti naročo? Si ziher, lej, kaki ded si, ne bi še kaj? Ti, mala, kaj boš? Nič? Dobro, dva čiza, en nič, pa brez senfa. Poklon. To je tisto, kar dela razliko.

  • Kdo pa ne bi? Na Palagružu? Pa-la-gru-žu!

    Kdo pa ne bi? Na Palagružu? Pa-la-gru-žu!

    “To? Ti je Šćedro, to prvo, da. Iza ti je Korčula, ono desno ti je valjda Vis.”

    “A ona tri brda?”

    “Koja brda, di? A, to? To je Sušac.”

    “Jel tamo ko živi?”

    “Ne, mislim, da ne, možda svjetioničar.”

    “Dobro, a ono dvoje, jebemti dvojina, tista, no, ona dvojica tamo?

    “Koja dva?”

    “Ono tamo, jedan ima svjetilnik, svjetionik, majke mi … No, drugi nema.”

    “Aaa, haha, ono su ti kamen 1, kamen 2.”

    “Stvarno?”

    “Ma neee! Šta ja znam. Bio jednom gumenjakom, guzio na onom bez svjetionika, kako smo se samo napili!”

    “Dobro, a gdje je onda Palagruža?”

    “Vidiš tamo daleko? Vidiš? Ne? Još gledaj, još, još, još samo malo.”

    Pljuska, imenovana Palagruža

    In potem je priletela pljuska iz morja. Evo ti Palagruža. Palagruža je tako daleč, da mi, kopnaši, sploh mi izpod Pohorja, moramo dobiti pljusak, direkt v oke. Palagruža je mitsko daleč. Vsak, ki je bil kdaj na južni strani Hvara, skozi na roko skopan tunel, je videl rajske otoke in potem vprašal, ker pač slišiš za Jabuko in Palagružo, kje, pizda, je Palagruža. In ne dobiš odgovora. Na to se ne pokaže. Vsaj meni ni. Itak ne bi pomagalo. Palagruža je najbolj oddaljen otok, zadnja vukojebina, ki še spada pod Hrvaško. To smo nekako izvedeli – še preden je nastala wikipedia. Nikoli pa, kje je. Niti tega ne, da je bližje Italiji. Palagruža je bila, zaradi mene, lahko tudi nateguncija. Ker mene se je gladko dalo vložit. Da se platani pred Prvo gimnazijo v Mariboru reče Edvard. In te jajce.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ampak Palagruža? E, Palagruža pa dejansko obstaja. In zdaj, ko je Andrea Buča s “Plovput 7, Palagruža je” posnela enega tistih dokumentarcev, za katerega bi rad pogledal vsak dan štiri dokumentarce, ne samo, da obstaja. Ko vidiš tak dokumentarec, vidiš, da nikoli ni prepozno in da je vedno rešitev. Pa ne samo za tiste, ki grejo tja. Ampak da je vedno rešitev, da poezija, poetika, poema še obstajajo. Kako krasen dokumentarec! Kako močen, pa čeravno ne bo dobil najbrž ekstra nagrade. Je tisto najlepše, kar taka stvar sploh lahko je. Občutek.

    Mi? Mi tega nimamo

    Ker mi? Ne, mi tega nimamo. Oni pa imajo. Če ti je pri nas, znotraj naše krasne domovine, res jeba, res hudo, res za šicnit se, kam boš šel? V hribe? Ja pa ja. Štirje Nizozemci te bodo prosili za selfie. V kočevski gozd? Bo nekdo tam in napisal res top knjigo kot Irena Cerar. Povedano drugače, pri nas, ko je res hudo, ko so devetdeseta, ko nimaš šihta, ko ne veš, kak boš nahranil familijo, pri nas te opcije ni. Da bi šel na … Palagružo.

    Vojislav Šajin je šel. Leta 1999. In tam ostal skoraj 30 let. ker nekdo pač na Palagruži mora bit, skrbet za svetilnik, tam je en mesec, pa en mesec na kopnu, če sem prav ujel in razbral iz ene ure, ki traja eno življenje. Dokumentarec za tv je seveda tudi žanr in obrt, toda ko vidiš nekaj takega, se ti zdi, da bi tole moralo dobiti nagrade, ampak ne. tudi temu ni namenjen.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ščepec, ki postane začimba

    Ne vem, ampak zdi se mi, da je avtorica dokumentarca šla na Palagružo tudi zato, ker je dejansko “morala” iti. Da je to nucala. Ampak dala sebe ravno za ščepec, ki ga je Šajin, svetilničar, vzel kot začimbo za prekrasno jed. Sveži ulov ribe, ki jo spečeš na oglju, pa čeprav si fan mesa. Dokumentarec, po katerem imaš, čutiš, slutiš, da obstaja mir v nas, pa naj se sliši še tako klišejsko. Ni. Šajin bi lahko bil kdorkoli skoraj od nas. Pač hotel je šiht. Vzel nekaj, kar bo prehranilo familijo. In šel na Palagružo. In šel tja, kakor bi šel tudi sam. S strahom. Kaj če fašem alergijo, kaj če se polomim, če je prva bolnica 120 kilometrov s helikopterjem stran. In so dnevi, ko na Palagruži ne moreš pristat in ne moreš od tja. Osemmetrski valovi in veter, ko stene, debele kamnite stene plešejo.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Ne verjamem, dvomim, da bo Andrea Buča to brala, ampak ne glede nato, si zasluži zahvalo in pohvalo. Zakaj? Ker je posnela v tem času nekaj, kar čas ne samo, da ustavlja, ampak ga nazaj relativizira. Zveni zapleteno? Ni. Ko gledaš nekaj takega, pozabiš, da bo alarm zjutraj čez pet minut. Pozabiš, da se bo mudilo. Da je sto svari za naredit. Posnela je sodobno, moderno pesem v svojem mediju. Ravno zato, ker je pustila dihati vsemu, najbolj kameri, ki bi bila vredna dobrega starega žlahtnega traku. Ker ne vidiš samo Palagruže, ne slišiš le pogovora, ne opazuješ samo narave, morja, galebov. Vidiš dušo, vidiš karakter, vidiš in skušaš dojeti tisto oddaljenost. Lahko deluje Palagruža kot eskapizem? Kot nekaj, kar bi potreboval vsak od nas? Ja. Ampak morda zanalašč ni v kadru celotna tabla, ki je pred vrati izjemne stavbe, na kateri je vsem nam znana tabla s posteljo, napisom Apartman in tremi zvezdicami.

    Ampak v februarju?

    Palagruža bi lahko bila, ne, kolikor vem, je turistična. Ziher je bil tam kakšen vaš znanec. Ker Palagruža je nekaj, kjer se obtačlaš. Ja, nekje med majem in septembrom. Ampak februarja, v veljači? To je dokumentarec, po katerem bi rad vedel imena mesecev v hrvaščini (kjer je listopad, mimogrede, oktobra; v starem slovenskem poimenovanju je listopad november). Samo zato, ker imajo pač drugačen, starinski prizvok iz časov, ko so meseci bili, jebiga, eko, naravni, bio, kakor hočete. No, ekipa je prišla na otok snemat pozimi, ker takrat je to pač druga priča. Ko res vidiš, da je eno ideja o Palagruži, drugo pa kamen, kjer ti žena skuha kosilo, kjer sam delaš kruh, kjer se prekleto dobro naučiš, kaj je odprti zlom noge.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Včasih, očitno algoritem morda še deluje. Še predobro. Za ta dokumentarec sem videl zjutraj, po dnevu, ko se ti zdi, da je šlo vse v devet pm. Na kubik. In to na facebooku, ker ga je delila sosošolka iz OŠ Bojana Ilicha Nadia P., ki dela, kolikor vem, na Radiu Slovenija? Pustimo, za hip, debate o referendumu, prispevkih in vsej politiki. In samo uživajmo. Ker nekaj takega, kot je ta dokumentarec, je ne samo presežek, temveč meditacija, izkušnja, odmor, skoraj jebeni dopust. V eni uri niti ne spoznamo prav veliko, zgodba je okvirna, toda še zdaleč ne zgolj površinska. Je odmerjena. Bolj kot se vrti svetilnik, razlog, da Palagruža sploh je, kar je, od leta 1875, bolj se vrtimo mi v preizpraševanju, kako se vrtimo mi in kaj je res pomembno v življenju.

    Hvala in bravo!

    Vojislavu Šavinu bi lahko ali zavidali življenje ali pa bi bil kot rariteta, posebneš, specialiteta. Nič od tega ni. Preprosto je. Šel bo v penzijo, nekdo drug bo prišel in se priučil, kaj tak otok, otočič sploh je. Ampak prav ta mimobežnost življenja, tam, kjer se čas ustavlja in kjer, kot slišimo, se na koledar nikoli ne gleda, je nekaj, kar nam celo pritisne tisti pljusak. In je Palagruža točno to. Vsi bi, pa hkrati zares ne bi. Palagruža ni moment, ni tik tok, ni instagram. ne zares. Turizem gor ali dol. Februar je lahko lep toliko, kolikor si ga narediš lepega. tudi v kamenju. In valovih. In jugu in burji.

    Foto: Zajem zaslona [HRT]

    Plovput 7, Palagruža je ima vse, kar bi naj imel vsak dokumentarec, dejansko pa imajo lahko le redki. Ko se začuti tudi avtorje, kamor gre šteti tudi kamermana, ki sta opravila res remek delo (ona galeba ali pa kadri sonca, maaajko mila). Rdeča kapica avtorice je vpadljiva, je urbana, ampak bolj kot jo gledamo, bolj je njena, bolj je ona, bolj je palagružasta.

    Zato je to nekaj, za kar se lahko reče samo: hvala in bravo!

  • Šentilj. Ko je hit – železniška postaja.

    Šentilj. Ko je hit – železniška postaja.

    »Pazi, še papirnata rola je iz tistih cajtov!«

    Pa res. Ono, sprano vijolična, nikdar roza papirnata rola. Obvezno viseča ravo čisto malo preveč poševno. Železniška postaja Šentilj je pravo remek delo. Srečanje modernega in arhaičnega. Ko prideš na postajo, na obnovljene perone, na obnovljeni objekt z mini terminaloma, je v bistvu tako, kakor je zdaj na postajah tudi pri nas. Postaje so postale dokaj neosebne. Nobenega vrveža, praktično nikogar. Postaje so morda celo nekako sterilne. Šele res slabi, bedni grafiti, koga poklicat, če imaš malega in kdo je in kdo ni car, dajo malo kvalitete.

    Ampak pravi biser, ki me je šokiral, ker v Šentilju še nikdar nisem bil na železniški postaji, ki je seveda zadaj za Yucatanom, je notranje poslopje. Odprta vrata na sončno, preveč toplo septembrsko nedeljo te zvabijo v objekt, ki se zdi, kakor da namenoma loči preteklost in modernost. Vendar ko stopiš noter, vidiš, da nekdo prekleto fejst skrbi za takšno postajo. In vidiš, zakaj so lično obešene nagrade. Zakaj so rože v koritih ne le zalite, temveč negovane. In srečaš na vratih za wc dva simbola, za katera moraš malo premisliti. čakaj, mi imamo špičake, ne? Ker takih šuhov jaz pač še nisem imel in ne vem, če jih kdaj bom.

    Stara, modra ura na steni, ki je verjetno tam nekje v zgodnjih osemdesetih kazala, da ti časi ne bodo večno trajali in je začela prehitro zamujati, zdaj čas nekako upočasnjuje. Napis Blagajna, kakršni so krasili kinodvorane in kulturne domove. Gladko se mi riba, ali ste za ali proti socializmu, je pa to res zriban socializem, celo postsocializem. ker tisti zložljivi stoli? Če bomo kdaj imelu muzej kinodvoran, sedeže si lahko pridete iskati v Šentilj. Lepših ni. Postaja je bila na videz povsem prazna na eno tistih nedelj, ko se ponedeljki zdijo še abstraktni pojem, čeprav sem zapazil potem prometnico, ko smo se vračali v Maribor.

    Desetminutna vožnja iz Maribora v Šentilj je morda ravno pravšnja za pot s triletnico, ki bo sicer še dolgo ponavljala, da se je prvič peljala na »Progersko«. Dobro, malo te preplaši, 10 minut pred odhodom, na glavni mariborski postaji priletna prodajalka, ki je pred tem zaspano kramljala s sodelavcem na svoji levi, nato pa ti reče: »Hm, huf, ste preverili, čakte, da vas ne bom v Avstrijo poslala, saj ste preverli, če toti stoji v Šentili, ne?« Ja, smo smo. »Dobro, dobro, evo, veste za vikend so popusti, da ne pozabim, luštno je luštno ja.«

    Pustimo, za hip, na kakšnem glasu so Slovenske železnice (ter, jebiga, Dars). Na tako kratko razdaljo je vlak kar časovno konkurenčen, ampak saj ne gre zato. Gre zato, da ko prideš v kraj, kot je Šentilj, imaš do njihovega sladoleda, ki je, ja, večkrat preverjeno, res tako dober, da je vreden in legitimno upravičen do vrste, res pešaka par minut. Mimo krasnega igrišča, kulturnega doma, dvorane. In vidiš, da bo tam za vikend žagala Siddharta, kar se ti je v gimnaziji, tam, na začetku tisočletja, zdelo nemogoče.

    V Šentilj si šel v jukeja, ko ti je sošolka Maja rekla, po treh mesecih guncanja in pecanja in čakanja, da, daj, zdaj pa res pridi, ja, vredno bo, da sem pol na tisto soboto, ko še vedno nisem postal moški, gledal, kako se žvali z Andrejem, ono, ko vidiš oba jezika na neki točki, medtem ko Gigi D’Agostino žvrgoli L’amour Toujours. Zdaj pa prideš v Šentilj na železniško postajo, ki jo lahko tam legitimno prodajajo kot atrakcijo. Ja, magari Avstrijcem, ki čakajo, da ceneje natankajo.

    Zato, ja, priporočam obisk železniške postaje Šentilj. Proga, obnovljena leta 2019, je najprej sila moderna, ampak veste – ni ga čez cigl. Šajba ima morda vizijo, ampak dobri stari cigl pa ima karakter. Nimaš kaj. Vredno ogleda.

  • Naročje. Ritem. Klasika. Muzika.

    Naročje. Ritem. Klasika. Muzika.

    Samo malo, če lahko gresta prosim bolj desno? Midva? Ja, prosim, vidva. Seveda lahko greva, pardon. Okej, ne ne nič hudega, samo da bo fant nesel kontrabas, vesta, samo zato. Okej, okej. Seveda lahko. Janez je nesel svoj veliki kontrabas potem mimo. In Nejc je šel še z njim. Da sta postala dvojec, ki je postal vse. Šel izpolniti vsa pričakovanja.

    Najprej, sezulo me je. Ono, sezulo.  Raz-pro-da-no. Saj se mi je že zgodilo kdaj. Ne dostikrat. Okej, saj si novinar, pa te bomo že spravili noter, čeprav se reees nisem nikdar hotel tiščat na t.i. guesto. Če greš pa privat, pa kupiš karto, itak. Ampak to? Sobotna matineja? Da bi to bilo raz-pro-da-no? Klasika za deco, za familije, za res mlado deco? In dobiš odgovor: to imamo enkrat na leto in je, ja, naval. No, naval. Valjda ni natišano na sardine, ni to Štuk, ni to koncert, ko dobiš štempl gor na roko in si prešvican ob pol enih zjutraj, pa ne veš, čigav švic imaš na sebi.

    Saj smo tudi tukaj švicali. Ne mali, ne deca. Oni ne. Eh, deca? Deca pride, vidi Viteško dvorano Pokrajinskega muzeja, velike oči, velika zvedavost. Ampak pomislil sem: morda imamo starši še večja pričakovanja? Sploh, ko greš prvič. pa nočeš zatežit, ker to bi bilo še najslabše. Bom enkrat na dolgo in široko, ampak mene s klasično muziko niso silili – kot tudi ne s fuzbalom. Pa sem potem »vežbal« oboje. Klasična glasba ima lahko, vem, pridih. Samo ko sem leta in leta poročal s tiskovk pred Festivalom Maribor, sem res videl, da ti ljudje, ki festival organizirajo, ne nabijajo, kako na enem takem festivalu ponudijo klasiko v širšem okviru.

    In to? To je res širši okvir. Sedeži ob strani, ob klavir pa položene one Elan blazine. One ja, ki smo jih pubeci, rojeni za žogo, mrzili na živo in mrtvo. Nič ni bilo hujšega kot Elan blazino, nihče ni tako štihnil žoge in srce za fuzbal ali basket kot ta Elan blazina. Nismo vsi bili za drog, za štemanje, za kroge, za konja. Ampak kao moraš, ne? In tako bi lahko delovala klasika. Pa ni. S klasiko nam niso težili, ne zares. Ne tako kot z gimnastiko.

    Ampak eni smo vzljubili inštrumente. In čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo, imel petko iz solfeggia v zadnjem klasu in me je prelesetna učiteljica P.M. nagovarjala, naj grem na srednjo glasbeno, sem vedel, da na glasbo gledam, vidim, slišim drugače. Najboljša izkušnja z glasbo in orkestrom sem doživel v tistih redkih trenutkih, ki se kar tako zgodijo. Če recimo do likovne umetnosti in slikarstva nisem čutil absolutno nič, dokler me ata ni peljal v London in sem v National Gallery kot tele vprašal »ata, kaj to je res Rembrandt narisal, ni, ne?«, smo v Mariboru imeli en obisk SNG Maribor, kjer je Simon Robinson razkazal vse inštrumente skozi sprehod čez orkester. In je trofilo. Je.

    Nočeš ravno svojemu otroku silit svoje vtise. itak, da ne. Ker ne gre zato. Naj štiriletnik ve, koliko tipk ima klavir? Ali šestletnik, v čem je razlika med kontrabasom in violončelom? Nemara devetletnik, če prepozna valček? Ah. Eh. Kje pa. sploh ne. Sedeli, ležali, vpijali smo. Saj so otroci tudi kaj rekli, bili nemirni, ampak najboljše je bilo, kar je storila vodja festivala Barbara Švrljuga Hergovich, ko je rekla uvodoma, da če bo sila, lahko gredo otroci tudi ven. In starši, jasno. Tudi midva. »Ati, jedla bi.« Pa greš. In naletiš na hostese vseh hostes, ki štekajo.

    Zato je pa ta dogodek očitno vedno razprodan. In eden prvih stikov sploh z glasbo. Niti najmanj vzvišeno, elitno, hohštaplersko. To je dogodek, kjer ima lahko dete blatne teniske namesto mašnice v laseh. Je dogodek, kjer gre dete pogumno in kontrabasistu stisne petko. In kjer lahko tudi mladi glasbeniki, še premladi, da bi premišljevali lastno otroštvo, dobijo nujno potrebno potrditev, da je takšna pot vredna.

    Zato le še nasvet. Če le lahko, pojdite. Traja pol ure, karta 3 evre po glavi in ena sobota, ki je hkrati sprehod v del muzeja, del zgodovine in del skupnosti.

  • Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. Zapomniš si barvo. Dobro, pubeci si zapomnimo bolj kako temno. Črna, temnomodra. Punce pa, no, izkaže se, da če vprašaš, če se spomnite svoje obleke z maturantskega plesa, vse po spisku, cela paleta izbire, želje, razlik. Od turkizne do črne. Od bele do zelene. Zapomniš si. Zanimivo, da ko imaš opcijo, kaj je tvoje varnostno vprašanje ob morebitni izgubi gesla, ni ponujeno tudi to. Kakšne barve je bila tvoja obleka na maturantskem plesu? Ker to? To si zapomniš. No, pa ime soplesalca/ke. Manj že, kaj ta slednji/a danes počne. Ne veš pa, kje so sedeli prfoksi, kateri band je špilal, kdo je bil voditelj/ica in, še najmanj, kaj si jedel. Neko pohano, neko meso, neke gobice in čao. Ampak barva? Ta pa ostane.

    Vir: Grok

    Česa se, pravzaprav, spomnimo od maturantskega plesa? Ko sem bral, da Tretja gmnazija v Mariboru ne bo imela profesorjev na svojem plesu, ker so padali očitki, kolikor razumem, da profesorji ne plačajo nič in pač jejo in čagajo brezplačno, sem pomislil na marsikaj. Kdo ne bi. Maturantski ples je en tak »mus«. Ne, ne čokoladni. Mus, nuja. Je seveda marsikaj. Začenši s tradicijo, pa pesmijo, pa prehodom proti zrelosti, slovesu od srednje šole. Jadajada. Je tudi ena sobota, praviloma spomladanska, ko si nekaj, kar nikoli nisi. In to pred maarsikom. Sošolci, sosošolci, profesorji, vodstvom šole, nekim bandom, ki ga ne poznaš, nekim znanim voditeljem/ico, ki ga kao poznaš, pa pred starši, ki jih 95% ne poznaš. In svojim starši. In soplesalko. In ob tem si, ja, plesalec. In oblečen v nekaj, česar ne boš nosil vsaj do pusta čez tri leta, kake prehitre poroke in podobno.

    Vir: Twitter

    Maturantski plesi so ena taka večna tema. Ampak pustimo zdaj, kako je, bogati in revni, popularni in nevidni, štorasti in gibčni, srečni in nesrečni, družine in ločenci, samski in zvezani… O, ja. Vse to je. Meni je bil maturantski ples en tak neobvezen štos. Neka pač sobota, ki bo prišla. Soplesalko sem dobil, ko sem pecal eno drugo sosošolko preko njene sošolke in ker sem to počel, eeee, ene tri leta ali koliko že, se mi je zdelo, pač, da rečeš, v obupu, glej, boma pa plesala midva, boš soplesalka? Pa ne samo zato, da ne bo do D. zvenelo nesramno ali kaj takega. Sploh ne. D. je bila najboljša možna soplesalka v danem trenutku. Ker je vedela, zakaj imam žvako na vajah v ustih. In moji trije kolegi iz šanka v Narodnem domu.

    Vir: Grok

    Tisti celi četrti letnik, ko je 2003 drvel v 2004, je bil en sam tak šprint. Tri leta si se nekaj pripravljal in čakal in zijal skozi okno na neke deževne februarje, ko so ti dve leti vnaprej razlagali o tem, zakaj še vedno pišeš poskus eseja, pravega pa se moraš bat, no, potem pa pride vse hkrati. Od maturantske plesa, treh rekordnih pokozlanih petkov, prva resna zveza, izpit za avto, volilna pravica, izstop iz zapostavljenih v Kebrovem zakonu, vstop v EU, koncert Siddharte za Bežigradom, kulturni maraton na Drugi in November Rain, polom Maribora po sedmih letih v zadnjem krogu, adijo tudi Euro … Pa poletna prva praksa na Večeru in pozabil sem še kakih triljavžnt stvari. Maturantski ples je torej bil nekje tam, na 13. mestu.

    Maturantski ples ni bil stres pravzaprav. Dokler se ni zgodilo toooliko vmes. Najboljšo zgodbo je imel sošolec po tistem kao spoznavnem večeru v Trustu, ko bi naj dobili plesalce še tisti, ki jih nis(m)o imeli. Jaz sem imel, je bilo pa naporno za one, ki tega niso še imeli. In Trust, kdo je prišel na to idejo, naj bi to pomagal rešit. In to med tednom. Edino, kar je rešil, je mojega sošolca, da je prespal naslednji dan le prvo in prebruhal drugo uro. Ampak ja.

    Zanimivo, zdaj, ko gledaš za nazaj, se maturantskega plesa spomniš po … čem? Gaudemaus Igitur že takrat, bodimo realni, noben ni zares znal teksta. Četvorka in te Strauss jajce? Nekaj smo šetali in šepali in kruncljali sem pa taj, pa taj pa sem, pa upali, da ne bomo pohodili že sebe, kamoli druge. Pa saj zvoziš, dišiš, celi neki kao lepi si. Sam se spomnim, da sem lahko takrat fotra ravnatelja kot bivši predsednik klasa pozdravil, ko sem v imenu 4.B lahko nagovoril vse zbrane, kot vsak razred, in sem našteval ter, jasno, dodal fotra. In spomnim se, kako se ne bi, da je Ž., seveda Ž., polil bambus po krasni šampanjasti obleki moje prve punce. Ona se ni sekirala, so pa bili ksihti njene rodbine še bolj rdeči od tistega slovina. Tega ne spraviš dol. Nikoli. Še danes je madež gor.

    Ampak ja. Dobra finta se mi zdi to, kar imajo potem na II. gimnaziji, zdaj že nekaj časa, a davno za nami, da obleke lahko še kdaj in čimprej nosijo. Da če že, potem že. Da ni le enkrat in adijo. Saj ne rečem, ene punce ziher še kdaj kasneje nosijo obleko in upam. Bi pa se dalo kaj takega organizirati čimvečkrat. Da je potem naložba v obleko res, res, reees smiselna. Pa ne bom zdaj trajbal tu, ni to poanta, da kako je vse drago, kako da se pokažejo razlike. In se. Itak da se. Sam sem sicer imel v gimnaziji to srečo, da sem prvič videl, kak sem se zajebal, da sem šel v osnovni šoli brcat žogo v Ljudski vrt – ne pa plavat v Pristan ali veslat na Dravo. Ker plavalci in veslači, ti so ti vsaj v stilu pobrali vse najlepše punce. Brez izjeme, brez razlik.

    Vir: Twitter

    In potem si fasal prvi šus pri matematiki, pa šestega in kmalu je ona zlata petka za osem let odličnega uspeha šla iz mize nekam v predal, tvoji upi po zlati maturi pa v predzadnjo klop ob radiator. Videl si, da imajo eni več, eni manj, eni so se vozili iz krajev, ko še zdaj ne veš naglasa (Gočova), drugi smo bili iz mesta. Eni so pili fruc vodko silno radi, drugi ora banana kivi in mercator namizno. Eni so se žvalili samo leže na snežnem stadionu, drugi so imeli resno zvezo že v drugem letniku. Skratka, maturantski ples ni bil tisti, ki ti je delal razliko. In, v bistvu, tam se prfoksov pa reeees ne spomnim. Niti kje so sedeli. Niti kako so zgledali, kaj so pa jedli, pa ne vem, neko pohano pa neke gobice pa ajde jej. Prfoksi so tam, da jih lahko takrat, ko si polnoleten, vseeno malo jebeš, pa nazdraviš s smajlom, rečeš, da si se vpisal na AGRFT, ali pa ti pač dol visi.

    Vir: Grok

    Ampak spomniš pa se … Barv. To. In ko sem včeraj na X-u vprašal, če se folk spomni barve svoje obleke, je samo začelo šprudlat. Nekaj odgovorov najdete tu spodaj. Kar jaz najdem, so res lepi, nepozabni spomini. Večinoma so seveda bolj pisani in živi, starejši kot so. Kar je ironija, seveda. Da si obleko sešiješ sam? V času, ko je vsaka obleka itak samo za par mesecev, vsaka cota bolj kot ne za malo tu in malo tam, je lahko nekaj takega nepozaben spomin. In tudi na to, kdo in kaj so bili starši, kako si se znašel. Za marsikoga pa je, verjamem, tudi bolečina.  In slaba izkušnja. Maturantski plesi bodo najbrž ali pa morda nekega dne drugačni. Če še bodo? Najbrž že. Se pa v teh barvah, tako pisanih, skrivajo zgodbe, ki so tako prekleto odkrito pisane.

    Vir: Grok
  • “Neom joko za Cineplexxom”

    “Neom joko za Cineplexxom”

    »Policijska akademija, enkica,« je rekel oni na moji levi. »Indiana Jones,« pa oni na moji desni. Šanki bodo šli, hvala bogu, zadnji. So pa vedno redki šanki, taki šanki, kjer sredi tedna, sredi mesta vprašaš, če ste, pardon, da motim, mogoče, slučajno, vem, da je intimno vprašanje, no, če ste, mogoče, kdaj kak film gledali dvakrat v kinu? Fejst intimno vprašanje je. Če vprašaš nekoga, ki ga poznaš na videz ne pa po imenu. Veš, koga to sprašuješ. Starejše od tebe. In ti povedo. O časih, nekih drugih časih. Pa ti prilepiš, da si gledal več kot enkrat v kinu – Titanic. Štirikrat. »Štirikrat? Kaj? Si mislo, tretjič, da bodo šli okoli ledene gore?« in podobne poglede pol fašeš. Moraš. V Mariboru izveš, kje so bližnjice in lepi avti, če se vržeš pod avtobus. Lepota mesta.

    Na to prigodo, ki je stara kaka dva meseca, sem se spomnil ta teden, ko smo izvedeli, da se poslavlja Cineplexx v Mariboru. Jokal ni, vsaj ne da bi vedel, nihče. Pa saj. Ko zaprejo kino, ne jočeš. Vsekakor se ne cmeriš. Ne cmizdriš. Ni to tako, kot če ti preimenujejo, prenovijo šolo ali podrejo lokal, kjer si naročil prvo juicevodko. V bistvu, ko zaprejo kino, dobiš nekako topel nasmešek na lice. In najbrž na misel sploh ne pridejo filmi. Ne takoj. Ko gre kino cugrund, se spomniš vsega drugega.

    Čeprav sem mnogo, mnoooogo premlad, da bi stal od Partizana pa okoli nekam vsaj do Dravograda za karte za Kekca, Neretvo ali kaj takega, ali gledal vesterne ali kaj že v Udarniku, pa nisem toliko premlad, da se ne bi spomnil maaarsičesa. Še vedno se. Partizan? Po karte si šel strahoma mimo tistega šanka, kakršnega ne prej ne kasneje ni bilo. Kaki liki, kako zakajeno. In stoli v Partizanu. Ko so ti odtrgali tisto zeleno karto, ko so karte še bile oblikovane, ko so ti odtrgali pildek z ogrizeno jabolko, si prišel not. Kina Partizan najprej nisi uzrl, temveč zavohal. Videti ni bilo kaj dosti. Taki. Rjavo-bež zlizani stoli. Ko neki tapisan ali nekaj. In imeli so vonj po … Kako naj to opišeš? Vonj, kjer so se mešale izkušnje in švic. Upanje in razočaranje. Smeh in solze. V Partizanu je bil vonj Maribora. Potem Udarnik? Zanimivo, bolje ga pomnim, ko so ga res lepo obnovili, taki krasni modri zici, veliki, celo parni so bili v zadnjih vrstah, velika finta za tiste, ki smo lahko samo sanjali, da bomo kdaj v dvoje, Udarnik je imel zvezdice na vrhu, bil je narejen za to, da v kino nekoga pelješ in upaš, da boš zapeljal ali bil zapeljan. Še na balkonu, kjer sem, denimo, gledal v dvoje Trojo. Film, ki je bil čisto okej, ne pa presežek in ki nam ga je na faksu ubil Janez Vrečko, stručko antične književnosti, ko je prijavil, da je bil Ahil tako lep, da je Brad Pitt grd.

    Potem pa smo imeli ob Unionu, kamor si šel, če si želel pred sabo imeti vsakega Mariborčana, višjega od dveh metrov, v dvorani, kjer ni naklona z vrstami, še Kino gledališče, ki je bilo, ne bomo se kregali, najboljše kino vseh časov. Ko smo tam zijali Gospodarja prstanov, enko, to nisi spal tri dni. Dobro, kino je imelo nekdaj davno tudi Pobrežje in najbrž še kdo.

    No, ko je potem prišel Kolosej, tista črna kocka, ki je povozila vse spomine na Halo C, A, B, kako že gre, je Maribor že bil zadaj. Multipleksi so bili… Nekako … Mamljivi, ko smo šli EU naproti. Ko sem dobil izpit za avto, sem šel v Celje v Tuša, nek kič z Drew Barrymore in spomnim se samo, da je bilo najlepše na počivališču Zima, ker nisem bil sam. Pa pustimo, kakšno je počivališče Zima. In kakšno ime ima. Kolosej je bil magnet približno en ogled. Mogoče dva. Potem pa smo kmalu začeli gledati, kako je to skupaj narejeno. In kako pač drugače je. Bolj vse drugo – samo kino ne. Z multipleksi so prišle reklame pred filmi, prišel je nacho čips, prišli mobiteli in opozorila, naj se jih ne uporablja. Prišla je tudi navada, da si je folk začel čipse, pohano, naprsnico, gigabambus zraven nosit. Saj je šla tehnologija dalje, filmi epski, superjunaki, vsi možni in nemožni rimejki. So filmi, ki so vseeno delali in bodo delali. Gravity, recimo. Vau.

    Ampak že to, da si gledal, če boš šel v Kolosej – zdaj Maribox/KinoBox – ali Cineplexx – prej Tuš – je bila izbira v času, ko je izbire (pre)več. Cineplexx je bil tam, pisal sem o njem. Meni je bilo nekako weird, čeprav sem tu in tam rad šel. Najbrž zato, ker sem tja šel z avtom in ne peš. Ne bi znal prešteti, kolikokrat sem bil v Cineplexxu, ampak tam nekje do ali okrog desetkrat. Če že, bi več znal povedati o Koloseju, em, Mariboxu, em, Kinoboxu. Ampak drugače. Ne tako zagnano. Kaj bo z vsemi temi velikimi kompleksi, nimam pojma. Da bi kdo imel nostalgijo? To ni ravno TAM ali MTT, ne? Ni pa niti manjše, osrednje. Škoda je, kvečjemu, za tiste, ki jim je Cineplexx lokacijsko bližje. In za desni breg, pa četudi se mesto primarno ne deli po reki. Cineplexx je plačal davek cele filmske industrije, ki je imela zadnji veliki šus z Barbenheimmer, dvema filmoma, zdaj pa ima hude težave, ker smo pač vsi tooooliko raje doma. Čeprav skoraj vsak, ki gre v kino, reče, da bo še večkrat šel. Potem ko pozabi na zavijanje z očmi, ko sijejo telefoni, šklepeta čips, se zamuja in klepeta. Ta izkušnja nam je vse bolj tuja in to ni nič novega. Paznikov, rediteljev v kinu pač ne bo. In tudi zato bo kina manj. Ampak ne samo zato.

    V Mariboru bi itak naj dobili mestni kino, ko bomo dobili Center Rotovž. Kadarkoli to bo, če bo, ker je cena šla tako gor, da se ne ve, kdo bo to plačal. In tudi tam ne bo ravno kino-kino. Manjše bo. Pa še Lutkovno imamo, kjer se luštno trudijo. Udarnik je bil vmes spet kino na idejo, zagon in upor, pa ni dolgo neslo in zdaj noter ni več nič. Partizan je depot muzeja. Kino gledališče pa je postal del rts studia, ki ga tudi ni več. Le Union še laufa, ampak ta bo laufal, že dolgo pa ne več kot kino. V bistvu, ko človek tako pomisli, če je nekaj zdaj kino, kdo ve, kaj bo kasneje. Kino skoraj ziher ne. Sploh pa… Bolj, kot so se ti multipleksi trudili biti čim več, manj so dejansko bili. Bodi eno in še nekaj in čao. To je bila formula uspeha. Bowling, knjigarne, hipermarket, pa še kino … Kje je kino na vrsti, se mi pa itak vedno zdi fascinantno, ko navedejo, da je na neki ogromni ladji, križarki, še toliko kinodvoran. Ker to ja. Na Madagaskar bom šel na križarjenje in vmes pogledal, ne vem, Pirate s Karibov 12. Ne. Kino je kino. No, bilo. Pa naj zveni še celo elitistično. Tako kot gledališče, jebiga. Ali pa fuzbal. Še fuzbal. Ko greš na fuzbal tekmo, ne boš šel še po fasungo ali, ne vem, še malo ročnega fuzbala pa biljarda zmetat. Zato pa dela.

    Cineplexx nekega romantičnega slovesa zagotovo ne bo imel. Ne more ga imeti. Zato, ker je tako s kinom nasploh. Kar je lahko žalostno, usodno ali pa mimobežno. Taki časi pač so. Pali nostalgija, tega pa ni. Kaj šele takih, ki bi v kino en film šli gledat večkrat. Takih? Pa sploh ni. Več je onih, ki so se spraševali, zakaj bi moral plačati več za film, ki je daljši. Ker tudi to je bilo. V teh, ja, trinajstih letih. Simbolika te cifre ne gre mimo.

    Foto: Google

  • Še z nobeno z levega brega

    Še z nobeno z levega brega

    »Alo,« nam je kar tako, sredi druge runde, na še en prepozni petek razlagal Uroš, »veste, kaj sem zadnjič nagruntal? Da še niti enkrat nisem zalizal niti ene z levega brega. Niti ene. Nikoli.«

    Uroš, kdo pa. Uroš. Za njega res velja, da je pojava. Ne, ne pojava. Prej pojav. Pojava bi bilo prenežno, šlampasto in zastarelo. Ampak Uroš je bil ves ta čas, ko srednja šola še noče postati spomin, zato si vsake toliko laže, da je nostalgija, še naprej pojav. Kot dodatni okvirček v učbeniku za geografijo. V tistem modrem iz prvega letnika, ko je »obča« geografija res zajebana in ko ti ravno tisti dodatni okvirčki dajo vedet, da pač nikoli ne boš zdravnik. Ni šans, da se boš vse to napiflal. Ne v prvem letniku, ko itak ne veš, pa bi rad, da se nikoli ne boš lizal z nobeno iz levega brega. Ljudje se pač ločimo postopoma in večplastno. Eni še danes rečemo »pohorski tonalit«, ker zakaj bi vedeli, da je granodiorit. V tem mestu je itak kocka pač kocka. Ponos, sredstvo, zagon. In reka ni ločnica. Ne namenska. Jo pa spoznaš. Še Tone Partljič tako pravi.

    In tak je bil Uroš. Je bil in je. Mislili smo, da tudi bo, kot je šel včasih skozi slogan za NK Maribor za tistih prvih sedem državnih naslovov. Ko je vse postalo samoumevno in ko noben ni podvomil v Železnega Jožeja, ko je vsako leto maja ponavljal »Maribor je bil, je in bo prvak«. Ampak tako kot Maribor itak ni mogel biti večno prvak, tako tudi Uroš ni imel več možnosti, da bo granitna kocka. Ampak saj ni bil on kriv. Problem je, ker smo vsi mi ostali želeli, trmarili, vztrajali, da bi bil Uroš še naprej granitna kocka. Ker saj vemo, kakšne so tiste redke ulice, kjer še greš čez kocke. Imajo, eeem, karakter. Ko se pelješ po granitkah, e, takrat veš. In enako je bilo za Uroša. Mi smo nehote gazili čezenj. Hupernli stil.

    Zajebano za Uroša je bilo pa to, da je on bil prav rad še naprej nostalgični granit. Mi pa smo se, jebiga, radi vozili čez njega. En petek na leto. Samo zato, ker smo en petek 25 let nazaj na neke balkone metali kepe snega. In zato smo komaj čakali, da bo zinil nekaj točno takega. Da še ni zalizal nobene z levega brega. Kar bi še šlo, če ne bi bil sam z levega brega. In zdaj, ko je to govoril, noben od nas ni pomislil, da mogoče govori tako resignirano, kot da je na smrt bolan. Ni bil, eh, kje.

    »Čaki, pa se nisi takrat žvalil z Barbaro, kaj je blo, Piše se leto al City al nekaj?« sem ga vprašal jaz.

    »Ne, skoraj, samo ona se je itak preselila šele pol v četrtem letniku. Tak da ne šteje.«

    »Kam se je že preselila?

    »Iz Nove vasi nekam tam Košaki ali Počehova al nekam tam.«

    »Počehova… to je tam ko je piceria Ali?«

    »Ja, ampak to zdaj ni pomembno…«

    »Kak smo pa tam žrli one canabis pice…«

    Mi smo pice res žrli. Ko smo še šli na pico, v časih, ko si šel na pico zato, da si tresno še tri pire. Tega že dolgo ni več. Razen kake obletnice, samo kurc, na obletnicah so zdaj kanapejčki pa to. Noben ne upa predlagat, alo, daj, naročimo neke kebabe, pa pice, pa burgerje ali pa kar gremo do Đabirija.

    »Ja… Smo, smo,« je resignirano ponavljal Uroš in žulil kozarec, ki je imel toliko njegovih odtistov, da bi se lahko kar sam predal, če odtise še sploh jemljejo v DNK dobi. Pa saj bi se moral, ampak ne. Uroš je, tako kot vsi mi, pač Mariborčan. Kar pomeni, da se ne predaš. Nismo mi taki. Ravno zato mi avtohtono, če smo fejst živčni, v besedi ne za e dodamo še a. Nea. Samo nea. In tak je Uroš. Petkov simbol pozabljenih petkov.

    Uroš bi najbrž lahko imel pri 40 letih življenje z reklame za kredit. Samo ga nima. Kje in zakaj in kdaj … Še on ne ve, kaj šele mi. Čeprav smo ves čas gotovo dajali občutek, da vemo mnogo, mnogo, mnoooogo več o njem kot on sam o sebi. Skoraj vse. Razen tega, da še nikoli ni bil z nobeno z levega brega.

    »Pa saj breg, levi, desni, jaz nikoli nisem tak na to gledal,« sem ga nekako skušal preusmerit.

    »Ja, to rečeš ti, ki si z levega brega. Vi ste tak meli vse.«

    »E, pa smo spet tam. Veš, tudi nam ni bilo lahko.«

    »Kak te vam ni bilo lahko, daj no?«

    »Veš, kak zruži, ko zlata žlica po tleh pade?«

    »Hahahahaha, iji v pizdo.«

    Pa se je nasmejal. Vsi smo se, vsi štirje. Moralo bi nas biti šest, samo življenje gre naprej za ene, nazaj za druge, mi pa smo nekako vmes. Kot cela naša generacijo. Nismo ne eno ne drugo. Ne pionirji ne devetletkarji. Diplomiraj, ker prihaja bolonjski, če ne, boš žrl bolonjsko s konzerve še šest let. Ena taka generacija, ki ji noben ne bo posvečal pozornosti. Še Drevenšek je naredil Špilfederber podkast na Valu 202, dobro je hoto, samo so valjda podkast skenslali. Itak, itak.

    »Pa, čakaj,« je zdaj vprašal Robi, »kaj si res hoto kiro tak ali si zdaj kako srečal al…?«

    Robi je bil pač tak. On je vprašal še bolj direkt od direktnega. Zakaj bi šparal in čakal. Kot da ne čakaš na radar, ampak greš kar kroge delat okrog policijske postaje.

    »Ne, ne. No, okej, videl sem zadnjič neko sliko na fb, pa sem se spomnil na Manjo. Se spomnite Manje?«

    Tak. Še sednajst pirov. Njegova Manja. Jao. Ta faking Manja. Nikoli, ampak nikoli, ko je treskal o tej Manji, še te, ko je bil zatreskan v njo, res zatreskan, vredno te besede, ki je od 2001 nekje noben več ne uporablja, no, nikoli nismo bili doma pred poldrugo ali spili manj kot sednajst pirov, ko je začel o Manji. Pa saj ne rečemo, Manja je bila čisto okej, tam, skoraj a liga, nekje za 8,5, ajde, 9, preden je valjda dobila nekega tipa, ki je bil 11, ampak Manja in Uroš res, res, reees nista bila za skupaj. Kako pa bi? Ona je vedela, kaj bi. Saj on tudi. Samo on je hotel samo njo, ona pa še kaj več. Jeba je bila, da dokler je on hotel samo njo, je imel jebemti vse, tipu, našemu Urošu, je ratovalo vse, da smo ga samo zijali, kje vse ni bil, koga ni vse poflodral, s kom vse se ni menil. Zajebalo ga je, da se mu je vse to zgodilo tam nekje do 2012, 2013. to je prazgodovina v dobi družbenih omrežjih. On je bil naš facebook, njemu si stisnil lajk. Ko nam je poslal kartico iz Južne Afrike s fuzbala, gor pa taki podpisi, da smo šli skoraj h grafologu, če je res, da so vsi ti fuzbal asi se mu gor podpisali, no, takrat smo mi okoli hodili kazat kartico. V kafič, našim dragim, še staršem je Robi pokazal. In vsi smo vedeli, da bo Uroš samo šel dalje. Samo, če pozabi Manjo. Ampak ne. Je rinil, je trajbal, je gural, je rintal. Jebogabog.

    »Čakaj,« je bil Robi spet Robi, »si se spomnil na Manjo ali je bila slika od Manje?«

    Uroševo življenje je seveda padlo v odgovoru.

    »Oboje.«

    »Kaj?« sem se zmedel. »Kak kurc oboje?«

    »Ma neki plakat je bil za to njihovo firmo, kaj majo.«

    O Manji smo vedeli vse, cifra noge 36, polt ji diši po marakuji, sestra starejša in poročena, študirala nekaj nekaj družboslovenga, rada ima neko muziko, ko so vsi bandi na The, in, ja že dolgo je v zvezi, ima dva otroka, pesa pa ne, ker je drugi mali alergičen. No, sem rekel, vse vemo o Manji. Edino, česar pa res nismo vedeli, ne da ne bi probali, pa je to, kaj kurc je ta firma delala. Nekaj med svetovanjem in izležavanjem. Saj smo rekli, tip je bil za 11. Smo ljudje, ki nimamo thule na strehi, in so taki, ki jo majo. Manjin tip jo je imel. In njo. In firmo.

    »Kaj pa je bilo na plakatu?«

    »Pa nič, neki slogan, reka teče pod mostom sreče in sami srečni ludi pa Manja nekaj tam roko steguje čez most.«

    »E, vidiš, mogoče bi rada šla na levi breg,« sem rekel jaz.

    »Hahahah,« smo se zasmejali vsi.

    »Uroš,« je vpadel Robi, »samo Manja ni bila doma z levega brega.«

    »Saj to vem…«

    Bili smo take mb face, da smo se iz Maribora lahko vredu norca delali. Da je pač tak, ko je nekdo s tega ali onega firtla. Samo Uroš je imel petkovo krizo, redno zanj, redko za nas. In smo pač skušali pomagati.

    »V čem pa je potem problem? Saj pa, Uroš, imaš zdaj Žano, kaj vama pa manjka,« sem vztrajal.

    »Pa Žana je hodila na Polančiča, ni? Evo ti levi breg« je dodal Robi.

    »Je, ja, samo doma pa je bila s Pobrežja. No, je.«

    »No vidiš in kje zdaj gradijo lepe nove bloke? V jebenem centru zabačenem in praznem ali na Pobrežju?«

    Vedel sem, takoj, da sem mimo butnil. Zelo. Kaj te majo novogradnje veze s tem? Sploh pa Uroš ne bo šel v novogradnjo. Noben od nas ne bo, vsi smo nekje vmes, nekaj kredit, nekaj erbanje, nekaj sreče, nekaj Jazbinšek. Uroš se je kasneje preselil k Žani in šel živet na Pobrežje. Po moje ga je to zajebalo na dolgi rok, da je pomislil na to, kak se žvalijo one z levega brega.

    Uroš je bil prvi, ki je vzel pivo, ko je prišla nova runda, čeprav je imel v prejšnjem kozarcu še kaka dva prsta brozge. Uroš je imel tudi finte, recimo to, da nikoli, ampak nikoli ni spil piva do konca iz kozarca. Jebali smo ga mi, jebalo ga je osebje, jebali so ga lastniki lokalov, češ, veš, koliko se to nabere pri pirih, ki jih ti spiješ?

    »Sploh pa,« je dobacil Robi, »čakaj, v bistvu, e, moja Jana je tudi z desnega brega, no, Razvanje je tak daleč od Drave, da niti nima veze levi ali desni. Pa, no, Urban, saj tudi Tina je iz Borove, ni?«

    »Mhm.«

    »No, Uroš, vidiš. Kaj te jamraš pol?«

    »Ne vem, pač … Spomnil sem se, kak je bilo, ko smo lazili od emsija do štuka in trusta pa to. Pa kak se nismo nič sekirali. Ne vem, saj nima veze.«

    »Čakaj, čakaj,« sem zdaj jaz začel, »kak se nismo nič sekirali?! Hodili smo pecat vse po spisku, pol pa ko nismo našli ma niti ene, smo še ko butli iskali kaj za jest. Pa nikjer nič. Jebojih bog, včasih smo lazili po celem mestu, lahko si šel, kam si htel, od Satchma do Krpana, od Yucatana do pekare, pa kurc kje blo kaj za jest. Zdaj pa kebabi pa vege kebabi pa burger na palčki pa pakistanski burek, pa vsi doma ob pol enajstih rečejo pri 31. letih, mami, jaz grem ajo bajo. Jebote ajo bajo. Kaj se nismo sekirali, seveda smo se, samo pač o drugih stvareh. A misliš, da je našim v vrtcu lahko? Te pa ti ostani brez rdeče voščenke, pa da te vidim.«

    »Hahahahha,« se je smejal Uroš. »Evo, sem že boljše, hvala ti.«

    »Ma nič hvala, saj toto rundo boš ti mel. Pa nea mi cmizdri, noben od nima kaj cmizdrit. Na koncu nam je še vredu uspelo.«

    »Govori zase, Urban,« je prijavil Robi.

    »Zakaj? Kaj pa te tebi manjka?«

    »Ma, pusti…«

    »Ne, daj, povej.«

    »Urban, pusti ga,« je bil zdaj takoj resen Uroš.

    »Ne, zdaj me pa zanima. Ker kaj, meni gre pa tak vredu? Te pa ti mej sp.«

    »Saj ga bom moral met, pizda jim materna. Ne gre več tak popoldanski pa to. Bom moral na polnega. Prispevki pa sam veš, kaki so. Ampak saj bom, saj bom. Pustimo. V bistvu, Uroš, zdaj bom še jaz začel razmišljat, če sem se kdaj lizal s kiro z levega brega. Je lažje. Daj, odpri facebook, pokaži Manjo, mogoče še mene zgrabi nostalgija.«

    »Hhahahaha.«

    »Na, izvoliš,« mu je neverjetno hitro pokazal Uroš.

    »U, jebote, reka teče pod mostom sreče,« je začelo streljat iz Robija. »Kaj te to je? Pa kje je ta most? Trbovlje? Kaj te niso našega lepo vzeli, rdečega, starega, mamo še kopijo poleg. Kaj je te tak srečnega na teh ljudeh? Gleeej to no, vsaki drugi v rumeno oblečen. Zdaj pa poglej tu po lokalu, če je kdo oblečen v rumeno.«

    »Oni tam je, glej,« sem rekel jaz.

    »No, oni je, jebote, dobro, če bi jaz bil tak dugi bi tudi nosil rumeno. Drugače pa doben. Kdo te nosi rumeno?«

    »Pol klubov v naši fuzbal ligi.«

    »No, zato pa imamo tako ligo in taki fuzbal.«

    »Hahaha.«

    »Dobro, no, evo, bom vzel tam z onega roloja še piksno arašidov, pa gremo pol še kam?«

    »Ja. Kam pa?«

    »Ne vem, bilokam, samo bek od tu pa na desni breg. Če ne, se bom šel še kje lizat z onim v rumenem puloverju.«

    »Hahahaha.«

  • MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    Pa ravno, ampak res ravno, ko sem mu verjel, da me pa ne bo, me je. Na grdo. Na debelo. »Jaša, daj,« me je spodbudno napeljal, v duhu že(l)jnega ponedeljka, ki mu ni bilo usojeno biti vsaj četrtek, »dvigni brado gor, daj daj.« Pa ni bil ravno dan za travmiranje. Samo pač poveš, da bi kaj lahko bilo bolje. In ti da zagon. Mariborski zagon. Trgaj in grizi. Saj pa smo te mesto, kjer se sfajtaš. In on? R.?

    »Taaak ja. Zdaj pa dvigni vse brade, kaj jih imaš.«

    Aaaaaaa!!! Sem vedo, vedo, vedo, veeeedo sem. Faking R. Frdamani, zagamani, nabriti R. Ne poznam ga niti toliko, da bi vedel, kako mu je ime. R. je priimek. Vem, da je hodil na Prvo, poznam vsaj tri sošolce njegove, čeprav o Prvi ne vem skoraj nič, pa ne zato, ker bi bil elita z Druge. R.-ja sem spoznal tam, kjer sem spoznal vse po koroni. Celo garnituro novih ljudi. V Gambrinusu. Saj vem, saj vem. Kolko reklame boš še naredo placo? Niso dovolj kvizi, pa kvizi, pa fuzbal, pa članki, pa … Ne, ne. Tokrat ni poanta niti Gambi, pa čeprav je. Poanta je R. On je tisto, za kar v Mariboru nimamo izraza, pa bi ga morali imeti. Ker »smejati se na lasten račun« je tako zborno, knjižno, duhamorno, jebote.

    Z R. sva se pogovarjala ravno o stand upu, ko mi je prijavil, naj dvignem brado. Pol pa še duplo brado. Trojno brado. Jebote, ja, debeli sn. Ampak v tem je finta. Če boš nekomu rekel, da je debeli, to ni nekak smešno. Saj če si debeli, veš, da si debeli. Ampak temu? Ko te nekdo tako nasmuka, nadribla, nafopa? Adeeeejo. R. je majster tega. Kameno lice ima. Saj se smeji in to, nič ne rečem, ampak ravno, ko spustiš maaaalo pozornosti, e, takrat te pehne. In, ja, enkrat je pa dejansko počakal. Imel sem zajeban teden, dva, kdor je kdaj sam malal stanovanje, potem ve. In prideš ob koncu te na pivo, likof že bil, samo za spucat še toooolko. Pa sem prišel, sedel in videl sem ga. V mračnem kotu sijoče zajebano pripravljenega obraza. Buljil sem v šank, čisto zlaman, milijavžnt skrbi, če te že malanje zajebava, kaj bo šele, ko pride dete. Pivo, ja, prosim. In mir. Ovi pa v kotu čaka in čaka. Vidiš ga s perifernim vidom, tudi če na periferiji perifernega vida nimaš, čeprav jebiga, mi ga moramo imet, če smo pa z Maribora. In videl sem ga, cel kup štosov je imel spet perajt. Pa sem ga prosil. Ne da bi ga gledal. Periferno sem ga fehtal. R., kaj lahko, prosim, malo počakaš.

    In, e, tu smo duše, tu je mesto, tu je bistvo. Počakal je, sedel sam, pil pivo. In čakal. In čakal. Trajalo je, ziher, kakih pet minut. Mogoče deset. In je čakal, si nekako navznoter požvižgaval. Videl si, ni moglo biti bolj očitno, da ima na jeziku rafal štosov. Takih. Mastnih na tvoj račun. »Okej okej, bom še malo počakal, zaslužiš si.«

    In to njegovo čakanje ali pa ta finta z brado, to te nasmeji. Imaš takoj lepši dan. Takrat sem počakal, ampak potem je obrnil in jaz več nisem mogel čakat. Dobro, R., ajde, daj. In je. Streljal take, da sem se valjal. Ravno, ko ne pričakuješ. Vedno moraš biti perajt v našem mestu, ampak vedno. In taki kot je R., ga delajo to, kar je. Nepridvidljivo zabavno. Ko najmanj pričakuješ. Pa magari na ponedeljek.

  • Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.

    Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.

    Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.

    Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.

    Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.

    Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.

    Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.

    Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.

    Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.

    Foto: zajem zaslona TV Slovenija
  • Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.

    Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.

    Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.

    In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.

    Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.