Ne, da se je Trust odprl. Trust se je gor odprl. Po domače, gor ofnal. Maaaajko mila. Kaj. Si. Nor. So otvoritve in potem je to, kar smo fasali včeraj, 2. oktobra 2026. Ko teče švic, pivo, špricer, jezik in cajt. Najprej, nazaj, okoli, povsod.
Soki ti posveti komad, pa čeprav The Cult, pozdravi te ene sedem folka, ko še vedno ne veš njihovih imen, kot jih itak nisi vedel že februarja 2002, zapaziš in pozdraviš tisto sceno, ki ji Maribor lahko pač recimo temu reče scena. Predvsem kolegi gostinci in ta klika. Lepo videt, da pridejo in se podprejo. Ceh pa to. Nafilano pa je itak bilo tak, da smo doli, vsaj v baru, jaz sem kliznil prej, komaj dihali.
Biblična vrsta za not prit!
Dupli Trust koncept si nekako še razumel, kavarna in klub, ampak trojni, tripli, na kubik? Biblično, nedojemljivo, vesoljsko, sveže. Ko vidiš ob pol enajstih, pol ure po uradnem odprtju, vrsto že za vstop v ex Kaos? In pol vidiš gomilo, hordo, tovornjak mularije, ki čaka, da bo šla noter? In enako, na storyju, vrsta ob polnoči? Vrsta skoraj do Arturja? Katerega leta smo, katera valuta je, koliko sem/smo stari? Pa ni šlo samo za retro, za nostalgijo. O, ne. Šlo je za nekaj več. Za mesto, ki nima ravno dosti opcij, da greš ob pol dveh “še samo malo pogledat”, je nekaj takega očitno nujno.
Ko misliš, da se ena vrata nikoli ne odprejo, greš pol doli iz enega v drugi plac. Skozi nevidne zide. Ko ti je doli v baru res hica, švic teče, kamor ne bi smel, ko The Roctors žgejo, kakor že dolgo nihče ni žgal (kvečjemu na kakem parkingu, ampak ne te sorte), potem veš hkrati, da je bilo fajn bit mlad in da si že tudi malo star. Ampak ni ravno dosti ludi tam jamralo, da je hica. Hica je, lej, Soki še bobna coj, ti pa jamraš?!
Je to možno?!
Ko greš doli od Trust Cluba do Trust Rock & Blues Bara (ex Kaos), še kar ne dojameš. Je to možno? “Veš, samo nea povej, jaz v Trust clubu ne vem, če sem kdaj bil, tam zadi, doli, no, Kaos, tam pa itaaaaak!” mi reče neimenovani najbolj znani mariborski bobnar. Če je kdaj to bilo recimo, da ločeno, čeprav smo eni zamudili ero šmizo vs. šminker vs. rocker vs. piflar vs. želva, zdaj več ni. Trust ni en, Trusti so trije, je pa v bistvu en. Tripli, trojni, na kubik. Še enkrat: iz Trusta v (zadnjič bom napisal) Ex Kaos lahko greš. Ali pa si vsaj tokrat lahko šel. Na otvoritvi.
No, zdaj je. Kavarna s pregrešno elegantno teraso, kjer te tisti ogenj prav vabi, da se zicneš in zijaš not (ali pa rečeš: “Jaz sn mislo, da je tu šank!”). Kavarna, ki je res lounge. Da sem jaz spet študent in grem tja na kavo? Mama, ata, jaz bom vsaj doktor. Pa ne neke sendvič faksi. Ono, resno. Kavarna s stilom. Ko ti kelnar z rokavico natoči pir, te veš. To so drugi svetovi. Ni šminkersko, ni preterano, temveč uglajeno. Ne počutiš se bebavo, ker nimaš suknjiča ali srajce ali boljših šuhov, temveč bi rad bil tam, da bi jih mel.
Trema kot oktobra 2001
Ker na otvoritev? Nisem si niti sanjal, da se bo folk tako lepo opicanil. Mogoče zato, ker mi je Nešo samo po telefonu rekel, čuj, pridi, boš nekaj povedal za uvod, ob sedmih ja. Pa nisem videl vabila, ki je, ne dvomim, bilo lično. Na koncu nisem povedal nič ob sedmih, pa tudi ob osmih ne. Pa saj še boljše. Ki. Je. Mene. Najdo. Kaj bi pa rekel? Razen to, da imam večjo tremo kot oktobra 2001, ko sem ob pol treh vjutro tiščal ključ noter v ključavnico in molil, da ne bom zbudil starih dveh. Trust in Kaos, kjer je zdaj Trust Rock & Blues Bar. Saj so imeli itak na “meniju” gor napisano, da brez odvečnih govorov. Kaj boš govoro, špilaaaj. Gori so špilali, doli so špilali, da ti je zašpilalo.
Ni mi samo en, ki je moral bit tam, ker sem jaz moral it z njim toliko let nazaj, ki je rekel, da ravno to manjka. Da neki hišni, live band žaga. Pa tudi, če 128-ič čuješ Sweet Child O’Mine. Eno je sicer otvoritev, jasno. Ne bo vedno tak puno, ne bo vedno banda, ne bo vedno tak. Je pa dobro videt mularijo, da je poprijela za palce in zavzela tiste tri biljard mize. Ko sem zapazil eno res, res mlado dekle, sem vprašal tri ljudi, koliko mislijo, da je stara. Vem, izpade, no, narobe. Počakajte. “Mogoče 15, ampak bolj verjetno 14,” so vsi trije zinili. “Veš, zakaj sprašujem? Ker pazi, tolko smo praktično mi bili stari, ko smo sem hodili. Pa mogoče še malo starejši. Ampak mi.”
Nea mi šarkvodke polij
Debata o tem, da je več mularije v petek v fitnesu na kardio tracku kot v klubu na šarkvodki, je itak zadosti. In, ja, cajti so se spremenili. Dobro je videt ljudi, ki ne, da bi radi, da bi ti cajti vedno trajali. Ne bodo. Bivši Kaos (bemti, ne morem se losat, trajalo bo, da rečem Trust Rock & Blues Bar) je narejen zaradi in iz ljubezni in odnosa. Ne zato, da bi bili za vedno v letu 2002, plačevali s tolarji, smrdeli po čikih in dišali po prihodnost, ampak zato, ker je bilo vredno. Ni vsiljeno, da češ, čagajte, kot smo mi. Po mizah dvomim, da še kdo zares pleše. Mi smo, ampak če zdaj ne, pač ne. Če bodo, super, samo, prosim, ne v štiklah in če padete, nea mi šarkvodke polij.
Mimogrede, včeraj čez dan slišal nekaj, da sem se skozi nos režal. Baje je bil tip, nedolgo nazaj, ki je šel na 90’s Party, na Štuk al nekam, pa si je sredi večera, sredi placa, not, prižgal čik. Pride varnostnik in mu zine, alo, vgasni čik, kaj ti te je. “Če pa so devetdeseta! Te smo lahko kadili not, ne?”
Ampak najbolj obetavno pa je bilo videt tisto vrrrrrrsto za vstop. In tam je bil EMŠO mlad, vsaj tak, na oko. Niti en se ni bunil, vsaj nisem čul, pa si 38 v čakalni vrsti. Klic na Telemach ali obisk lekarne pri bolnici nima za kebab z več mesa. Zato res, čeprav ne vem, kako sem se tam znašel, da ni bilo, kot sem mislil, da bo (“Ki misliš, da sva se spoznala? Tu sva se vidla” je stavek, ki ga jaz ne morem rečt za razliko od številnih), je ravno v tem poanta. Spet tam, vedno tam. Trust na kubik nima občutka, da imaš vedno neko rezervo, b varianto, c opcijo. Ne, ne. Je točno tam. Z namenom.
Roker, noben me ne bi vido!
Okej, jaz bi dal gor med Jimija Hendrixa in BB KInga še gor Fekijevo sliko. “Pa saj noben ne bi vido, rocker, haha,” mi je pisno Feki iz mišpulta. Samek se je samo malo zamislil, pa že grabil za napačno ročko od pira, varnostniki so zgledali kot iz James Bond filma, kanapejev se nisem dotaknil, ker se mi zdi, da bi jih moral vikat, ker je bilo tako zelo na nivoju, da samo gledaš, res, greh je pajsnit tako umetnost od hrane.
Sam bom Trust in te place vedno videl drugače. Nikoli kot torek, čeprav vem, da je to glavni del. Vidim kot nekaj, kar to mesto reees rabi. Pa nima veze, ali znaš zamenjat strune na kitari, če si bil dovolj star, da veš, kje je Esmeralda bila v Mariboru (in kdo sploh je). Včeraj je bil en tak večer, ko veš, da vsi tisti petki (ja, petki, kurc pa sobote, v soboto so se imeli fajn tisti, ki niso bili samski v petek) niso bili zaman. Da te lude pozdraviš in se nasmejiš, ker se oni tebi.
Eno je odpret. Drugo se je gor ofnat.
Eno je gor odpret. Nekaj drugega pa se je gor ofnat. O, ja. Poklon. Nisem ravno tip za otvoritve, kaj šele za kanapeje, vip dogodke in to sceno, nisem bil na prav veliko otvoritvah, zato ne morem reči, da je to bila zgodovinska, epska, unikatna otvoritev. Ali da je dogodek leta. Ker nisem bil na Club DH, žametni večerji, na kakem dogodku v Vinagovi kleti… za to je stručko in res dober stručko Denis Bende Živčec. Ali pa Marko Pigac. Oni to redno spremljajo, so tam, opazujejo, pišejo, fotkajo. Eni pa pač pridemo, zalutamo tu in tam. In vidimo, da je ta Trust na kubik, Tripli Trust, kakorkoli mu boste rekli, res nekaj, česar nismo imeli. Ne vem, če temu lahko rečeš trije floori, ampak, še enkrat, sprehod doli med Trustom in ex Kaosom je kot da prehajaš dimenzije.
P.S. Kaki šov pa je imel majster blagajničar v Fast Foodu pri Štuku. Stand up, vštet v ceno vsakega pomfrija, čiza ali kebaba. To si ti naročo? Si ziher, lej, kaki ded si, ne bi še kaj? Ti, mala, kaj boš? Nič? Dobro, dva čiza, en nič, pa brez senfa. Poklon. To je tisto, kar dela razliko.
