Ratalo je skoraj vsakič. Ampak res skoraj vsakič. Pač poklical si, če ni bilo druge. Tam, najkasneje dvajset do osem. Sms si itak poslal že prej. Če ni vžgalo meni, je V. pisal. V nemščini. Dobri, freh nemščini. In smo jo dobili. Ne sicer čisto, čisto vedno. Ampak ene 75% uspešnost, tu nekje pa smo bili. Vsaj. Mogoče 80%.
Zadnja stacionarna številka, kamor sem redno klical, tako ni bila tista domov. Mi, ki še vemo, da je bil Maribor nekoč 062. Pa smo bili itak premali, čeprav smo vedeli, da smo sprva imeli pet cifer za 062. Toda bistvo je drugje. Zadnja stacionarna cifra je bila, najbrž je bila, tista, ko si klical na Radio SI. Med 19. in 20. uro. Vsak dan? Pa možno, da ja, čeprav najbolj pa med tednom.
Radio SI je bil tam zate, ko še sam nisi vedel, kdo in kaj točno si. Kdaj in zakaj smo prešaltali ravno na ta radio, ne vem. Vem pa, da so onemoglosti vrteli Čas od Dan D. Dvajset let tega, preko prsta. Ko sva z V. prišla v stanovanje v Šiški, zadaj za Celovško, Na jami, je to bil eden tistih vmesnih časov. Mi, 1985, smo itak ena taka premešana generacija. Malo tu, malo tam.
Prepozni za prejšnji sistem, prepozni za kao novega. Nismo imeli ne devetletke, ne bolonjca. Ko je Mark naredil facebook, smo dali skozi IRC, MSN, MySQL ali kaj je že bil. Imel si winamp in nekaj štiklov, diskman je imel antišok, ampak ni šel ravno v vsak žep. Zlati časi Radia City so bili glih za glih, čeprav se je čutilo, da bo šlo marsikaj drugače in na novo.
Ko smo prišli v Ljubljano, še nisva imela interneta, na mizi v moji sobi je bil tv katodni ravno tako širok, da je šel do stene in ne čez rob. In imela sva radio uro. Ono, kockasto. Od moje pokojne babice. Ni vleklo slabo, sploh ne, malo si moral ročno naciljati frekvenco in gremo. In tako je prišel Radio SI. Tam, leta 2004, 2005, 2006. Nastal je seveda že precej prej kot MM2, torej ememcvaj, leta 1985, potem je bil Radio Maribor International (1992), leta 1999 se je preimenoval v Slovenski turistični radio (STR), od leta 2001 pa je Radio Slovenia International oziroma Radio SI.
Ko smo klicali za glasbene želje, je bil Radio SI, če se ne motim, izključno tujejezičen. Nobenet te kičaste, prijazne, na pol komercialne vljudne slovenščine, ki je prišla kasneje. Ne. Radio SI je bil ali v nemščini ali angleščini. In ko si klical tja, si, če se spomnim prav, govoril v angleščini. Ali pa sem že pri skoraj 40 malo senilen? Ne vem. Vem pa, kako kul je bilo poklicati tja. Že zato, ker so tja taki klicali in pisali. Ni šlo čez, to niso bili časi omejitev, nič takega ni bilo v tistih glasbenih željah. Nobenega dokumentarca ali nostalgije ne bo po njih. Bo pa po občutku. In tistem, da si pač malenkost več upal zinit ali napisat. O, kako smo pecali. In s kakimi komadi. In če si bil res nadroljan, si seveda zafehtal November Rain. Skoraj devet minut, da so te kleli klicatelji gori, doli, naokoli.
Radio SI je nato, kasneje, postal vse bolj domač. S tem je, vsaj zame, izgubil marsikaj. Pa res nisem pristaš tega, da je tuje vedno boljše. Ne, ne. Ker speakerji tam? Ti ljudje so znali reči »world« tako, da niso zveneli, kot da so doma iz nekje med Hočami in Sibirijo. In enako velja za nemščino. Niso palamudili, nobene politike, še športa komaj kaj. Kratko, jedrnato, malo reklam, sicer pa večinoma res okej muzika. Moderna, pa z malo ščepca tistih pretkanih začimb, da je dišalo po kvaliteti.
To je bil Radio SI. To je radio, ki ga doma, kjer imamo res stari radiokasetnik na mizi, za katerega mi je bilo rečeno, da ne dela že dolgo ne, ko sem ga vzel izpod kavča, pa je seveda delal, skratka, Radio SI je radio, ki ga rad vklopim za vikend. Sploh sobota ali nedelja, tam, popoldan. Saj ne, da Val 202 ni okej, če bom pisal redne radijske kolumne še pridem do tega, toda včasih sprememba paše. Radio SI je nevsiljiv. In zna skombinirati domače (Mi2 in taki) s tujim. Sam sicer nisem pristaš r&b melosa, ki se je vmes precej udomačil in prerinil naprej. Še manj pa sladkobne slovenščine, ki bi bolj sedla na komercialne postaje.
Hudo je tudi, ko ni native speakerjev, ki imajo povrhu še močan naglas, za nameček pa še zvenijo, kot da se morajo še trikrat odkrehati. To so pomanjkljivosti. Ni pa pomanjkljivost, da sestavijo prekrasne playliste, da imajo res top voditeljice in da je Radio Si nekako občutek, večinoma, kot da je taka prijazna, mirna sobota, nekje v nepretoplem in nepremrzlem maju, ko te ujame toplo sonce in daje vedeti, da je lep dan. Miren, fajn, tudi zabaven dan.
Radio SI bi, se mi je zdelo, lahko postal še precej večji. Vsaj tako je izpadlo takrat leta 2005, maja ali junija, ko so Dan D špilali zadaj na širnem travniku. Osebna kriza tistih dni je bila epskih razsežnosti, ko nekomu pir na glavo zliješ, ko se ti lomi srce od tega, ker te je punca pustila, pa vseeno si bil tam, s kolegi, ki so potem naredili resne novinarske kariere. Tudi radijske. In Radio SI je bil tudi radio, kamor si lahko sredi noči, če se spomnim, poslal sms ali pa dobil željo kar tako. Sploh kak Le naprej od Dan D. V pravem času. Lidija Čučko, Tatjana Dolanc, Michael Manske in meni vedno najljubša Darja Potočan, katere glas je bil tako objemajoč in topel, da sem poklical kar nekajkrat tja, da sem se pogovarjal. Pa je nisem poznal. Ne zares. Pa se mi je zdelo, da ona pozna mene.
Zato me je tako jubilejno ujelo, da bo Radio SI letos imel že 40 let. Kot jih bom imel sam. In se samo spomnim časov, ko je bil radio tako prekleto mlad in smo tja klicali s tisto mladostno bebavostjo in idealizmom, kakršnega imaš le tedaj. Pa sploh nismo stari. Radio SI je še naprej glasbeno lahko celo najbolj kuriran za to, čemur je namenjen. Ja, tudi turizmu in vožnji čez našo državo. Kar počne res kvalitetno. Vem, da glasbenih želja nima smisla več vračati, zakaj bi jih? Je pa bilo včasih ravno zato, ker je bil le tujejezičen, en tak sprehod stran od vsakodnevnosti. Ko si poslušal Radio SI, se ti je zdelo, da si lahko kjerkoli. Magari v Londonu. Ali Berlinu. Ko si tja poklical, si si naredil London ali Berlin doma. Zdravo, kaj lahko zavrtite Le naprej od Dan D? Kaj delam? Kosilo grem kuhat. Namenil pa bi jo Radio Si. Hvala.
Kaj je večja katastrofa: katastrofalne poplave ali vaša mlajša sestra? Odgovor ponuja nova serija Poklicani: oboje. Nova serija, po kateri najbrž navala za delo v klicnem centru 112 ne bo kaj dosti večje. In serija, po kateri bodo starejše sestre še vedno tako gledale na mlajše. In mlajše na starejše. Serija, ki ne more rešiti prav veliko. Razen življenj. S scenarijem, kakršen je dih jemajoč in nekaj najboljšega, kar smo videli v tv serijah sploh pri nas. To pa.
Poklicani je vsaj po pilotni prvi epizodi nekaj najboljšega, kar se (je) da(lo) gledati na TV Slovenija. Tam, najbrž nekje od Dekamerona dalje. Ali Ščuka je, ščuke pa ni. Ja, z Jezerom vred. Drzna, predrzna in ja, za ta naš prostor ne samo premočna trditev. Tudi nismo vajeni tega. Joj ne. Pohvaliti karkoli? Novega? Dati na piedestal? Joj ne. Ampak Poklicani si drzne biti to. Tudi če ni in dvomim, da v kar osmih delih to tudi bo. Skoraj zagotovo ne.
Toda takšnega učinka vse od Jezera dalje ni bilo. Okej, Jezero je bil drugi špil. Napumpan, naciljan. V pravem trenutku, ko smo vsi že gledali serije vsepovsod, smo Slovenci naredili serijo kao zase v prime time terminu, kar najbrž je ob Planici, fuzbalu ali basketu in volitvah le še nedelja zvečer. Ko je nacionalka poskušala in ji je uspelo. In ker ji je uspelo, malo na slepo, predvsem pa na firbec, čeprav smo vsi jamrali, da se Cavazze aka Tarasa Birse nič ni slišalo, je potem štancala. Ekipa Bled, Leninov park, Dolina rož pa do Primerov inšpektorja Vrenka in, po ovinku, V imenu ljudstva, ki je bila na koncu boljša, kakor na začetku.
Zajem zaslona: TV Slovenija
Poklicani ne bodo sicer niti najboljša serija niti najbolj gledana. To sploh ne. Že zato ne, ker je nacionalka najprej nekaj palamudila, da bo Vrenko spet fasal tri primere, pri čemer za vsakega nuca dva dela, zdaj pa smo eni kar gledali po prvem Vrenku napovednik za 9. marca. Čakaj, čakaj. Kako 9. marec? Vrenko bo potem samo dva dela? Da bi bil taki razkoš, da bi nacionalka furala dve seriji hkrati, tega filma, no, serije pa ne bomo videli. Film, ta celo zdaj ima denar, nacionalka pa itak reže in reže. Pri vsebini. Ne ljudeh, vsaj ne svojih. No, s to popotnico je štartala serija Poklicani: s popotnico – kje je Vrenko?
Martin Vrenko je dobil končno v tretji sezoni malo bolj zagonetni primer, kar politika pač je. Vrenko je dobil politični triler, ampak le po ovinkih, nakazalo se je, kje bi bil resen potencial, toda mi nismo niti Hrvati, ki so imeli Novine, kaj šele Srbija, kjer so posneli Porodico in usodo Miloševića. Spet, tega filma, no, serije ne bomo videli. Vrenko na koncu paralelno itak rešuje vsaj svoj odnos s punco in fotrom, kaj bo potem še politiko? Čeprav je bila tretja izvedba tako močna kot šibka hkrati. Močna zato, ker nimamo klasičnih umorov take sorte, da bi jih štancali iz nedelje v nedeljo, temveč imamo politično klanje z noži v hrbet. V bistvu je Vrenko razgalil celo to, kako potem lahko izpadejo Odmevi. S Tanjo Gobec vred. Šibko je bilo pa to, da si serija ni upala ven iz okvirjev, ki so bili predvidljivi, kar pa, spet, najbrž občinstvu godi. Ob nedeljah. Občinstvo nacionalke, ugibam, pač gleda tv sproti, vrenko ni streamerski hit.
No, na vse to potem priletijo Poklicani. Ni sicer daleč, od policije do 112 je ena cifra, ampak vmes je kar cel svet. En Kadunc, dobri stari Kadunc, ki ga je v Outsiderju za vse večne čase upodobil Uroš Potočnik, je tu že stari fotr, starina, đomba, pa še on ima napake. Poklicani je serija o samih napakah. No, napakah. Nič ne gre prav, niti ne more. Noben ne pokliče na 112 in vpraša, kako je kaj. No, razen tukaj. Vendar da ne bom predolg, vsebino lahko itak najdete ali pa si pogledate. Bistvo te rezencije je, da sta si Iza Strehar s scenarijem in Žiga Virc z režijo pač upala. Pa ne zdaj spet ne vem koliko. Upala sta si že prej, vsak po svoje. Iza pri Prasici, Virc pri Houston, imamo problem. To je nova generacija, ne pa nujno novi val. Je pa tesnobno, najbrž, za tako generacijo, ki snema nekaj za svojo generacijo. Toda to je ja edina pot. Drugače ne gre. Razen če bi res ciljno snemali in kopirali.
Zajem zaslona: TV Slovenija
Poklicani niso zdaj spet ne vem kako izvirni, malo diši po danskem Den skydlige, ki je doživel netflix remake The Guilty z Jakeom Gyllenhallom, ampak bolj na daleč. Podobne sestavine, ne pa nujno ista jed. Poklicani je dobra serija, ker si dovoli biti res takoj sproščena in neobremenjena. S čimerkoli. Like predstavi take kot so. Če je to novi socrealizem, pa naj bo. So liki malo preozki za serijo? Bomo videli, mogoče res, toda ključ je potem tudi v izvedbi in tu sta Lara Vouk (lik z imenom Aleša, mislim, a res, fak, Aleeeešaaaa) in Mia (Suzana Krevh) mojstrsko izbrani. Zakaj mojstrici? Si lahko mojster tako relativno mlad? Ja kdo pa naj igra take like, pri čemer je Vouk letnik 1991, Krevh pa 2000.
Prva igra očitno ločeno starejšo sestro, ki se je pač morala zgurati v lajfu in pač dela na klicnem centru 112, Mia pa je jebiveter, skoraj preklasične sorte, čeprav bi se marsikdo našel v opisu tipa natriletnega kolobarjenja s praho. Bolj kot istoimenski band je znan opis »pa si šla v gimnazijo za tri leta, pa ni bilo zate in si šla ekonomsko, pa si šla študirat psihologijo za tri leta, pa si pustila in si se odločila, da je zate sociologija in ugotovila, da tudi to ni zate«. Nekaj takega. Kdor od nas je pustil dva faksa, bi se tudi pizdil, če bi dobil pri 25 letih po takem rezimeju nato gintonik z brezalkoholnim đžinom. In potem predaval, da gin brez alkohola ni gin. S fengšui metodo.
V bistvu je simbolika precej jasna, saj bo očitno Aleša bolj uspešno in na daljavo reševala tako klicatelje v resni stiski, sploh, kaj je že, tisto Petro, ki seveda tudi išče sestro, kot pa bo reševala lastno sestro in odnose. V tem je serija predvidljiva in samo zato, ker jo premika v malo drugačen prostor, 112 klicni center, jo to še ne naredi sodobno. Pravzaprav je nekaj bizarnega: ob nedeljah nacionalka verjame, da bo najbolj vžgalo, če se rešuje umore (Vrenko, Jezero), politične zvijače (V imenu ljudstva) ali naravne katastrofe in nesreče (Poklicani). Je pa res, da uvod s poplavami, ki poplavijo s klici klicni center (prelahka povezava, haha), deluje, ker so bile poplave pač res krute in katastrofalne in ne tako dolgo nazaj.
Zajem zaslona: TV Slovenija
Poklicani so močni in dobri in najboljši zato, ker se ne ozirajo na prav nič. ne bi jim moglo bolj dol viseti, kaj bo kdo o tej seriji rekel. Da ni Vrenko, da je kopija, da ni to to, da so liki predvidljivi, da mora biti očitno en lik istospolni, da je šef nesposoben, da imamo ljudi radi pse tako zelo, da kličemo na 112… Ne bo dosti »Slovenije« na prvo žogo. Ta se zgodi v stanovanjih. Takih. Še z malo socialistične opreme, one, temno rjave. V stanovanjih, kjer ne veš, kako dolgo boš, dokler ne porihtaš lajfa, pri čemer noben ne pove, serija še najmanj, kaj porihtan lajf pravzaprav je. Poklicani ima v naslovu namenoma večpomenskih odtenkov. Ampak da bi ti liki bili zares poklicani za nedeljo? Za nacionalko? Nabrž res ne, kar pa ne pomeni, da ne vžgejo. Tudi malo nadležnosti, napačnosti ne moti. Narobe, nujna je. Sicer je res, da bi naj bila nedelja nekak miren uvod v nov teden, toda nacionalka pač ne snema ruralne idile ali mestne harmonije. Zato je izbrala petek. Nedelja je pa pač zatežena. Kot udarec, bolje v nedeljo zvečer kot v ponedeljek zjutraj?
Poklicani niso val, so pa glas te generacije, ki snema to, kar želi snemati na svoj način. Ve, kaj lahko posneme in, še bolj, česa ne. Utapljanje v jami? Z našimi budžeti? Kvečjemu na daljavo po telefonu. Za to, da je napeto in da vžge, pa potrebuješ najprej svinjsko dober scenarij, nato pa še izvedbo z igralci in režijo in glasbo vred. Prav scenarij zelo, zelo uspeva. Morda okoren, ko gre za družinske odnose, ne pa, ko gre za akcijo in celo šiht. V tem pa je Poklicani nekaj res najboljšega. Ne štedi s časom, v bistvu je tako krenila, da je resno vprašanje, če bo Virc znal posneti res serijo, ker tole precej diši po filmu. Ampak diši. Ne smrdi.
Poklicani pa vsekakor ne bo serija za najširšo množico. Ker ne sprejema kompromisov, vsaj ne očitnih. Kar je tvegano, ampak tokrat bolj za nacionalko kot ustvarjalce. In to? To je napredek. Mora biti. Vrenka se lahko posname kadarkoli. je šablona. In, ja, je tudi nekaj zabave v njem. In to nacionalka zna delati in zakaj ne bi tega negovala še naprej, četudi se zdi osnovni material mestoma kar šibek, odvisen pa od knjižne produkcije Avgusta Demšarja. To? Tega pa ne moreš posneti vedno. In dobro je, da se je to posnelo. Četudi je tesnobno.
Vrgli so jo na tretjega. Na tretji program. In ona? Ah. Nič. Flegma. Je pa še sama vrgla tudi trojko. Tri tekmice. Ena, dve, tri. Do medalje. Potem pa še eno. Za zlato. Za zlato na julijski torek, ki je trajal in trajal in trajal. Zjutraj je bila Andreja Leški judoistka, za katero bi zdaj želeli, da bi bolje vedeli. Za tak nasmeh, nekaj kakor flegmo. Zdaj zanjo vemo. Vsi. Moramo.
Gledati Andreo Leški na tak torek je bilo prenaporno. Judo, kar pozabljamo, traja. Cel dan. Od desetih pa do šestih. Šiht je to, pravzaprav. Gruzijko je dopoldan vrgla na vazari in ippon. In smo mi, ki judu namenimo, kaj, mogoče uro, če sploh, enkrat na štiri leta, že spet bili na veliko pametni. Ja, ja, ippon, čisti, daj, vazari, pa nismo prepričani, če ima ippon dva p. Judo je šport, kjer je sicer repasaž, ampak do tja je daleč. Leški je bila pri drugi tekmeci v težavah, Alžirka je sicer dobila karton, taka taktična finta, potem pa prilepila vazari in čas se je začel drobiti. Ura je bila tam malo čez poldne, v času poletja je to ura, ko ne misliš na medaljo. In Leški? Minuto je še imela, ona pa se ni sekirala. Karakter, kakršnega premorejo res največji. Minuto imaš do tega, da spakiraš in noben ne ve več zate, razen tisti komentatorji, ki ti rečejo, da si turist. Ja, tako je. Leški pa je zgrizla, prilepila Alžirko na tatami. Za 10 sekund. Pa do 20. Hvala, adijo.
Tako dobiš tisti dve uri počitka, poskusiš nekaj naredit, da ne boš imel občutka, kako si zavozil dan. Čakaš in čakaš. Judo je šport, kjer se dolgo ne zgodi nič, dogaja se vmes vse, ampak drugim. Ti pa čakaš. In ko smo čakali, smo slišali. Da bo Leški in celotni judo, z vsemi medaljami vred, šel na trojko. Ne rečem, odbojka je hit, moštveni športi pritegnejo, od odbojkarjev se veliko pričakuje in hvala bogu. Ampak vendarle je šele druga tekma skupinskega dela, ja, vsaka je pomembna, vse razumemo. Toda da ni šlo preklopit? Za tiste štiri minute? Dobro, smo šli na trojko. In kdor je šel, dneva ne bo pozabil. S Kanadčanko ni šlo nikamor, zato je šlo v podaljšek, še enkrat je vrgla tekmico in jo držala deset sekund in, evo, polfinale. To je trenutek, ko se svetijo medalje.
Potem pa smo izvedeli, kdo bo tekmica. O, ne. Clarisse Agbebnenou. Seveda. Ravno ona. Itak. Tekmica Tine Trstenjak, s katero sta se dajali v Riu in Londonu, enkrat slavila ena, drugič druga. Saj smo vedeli, da je Clarisse kao zvezda pa to, ampak v Parizu? Doma? Za polfinale. Ono, blizu in daleč. Clarisse se je vanjo zakadila, letelo je, tolklo. Ne znam si predstavljat. Petkrat sta se pomerili Leški in Clarisse. Petkrat. In vsakič isto. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Potem pa pride še Pariz. Videlo se je, da ima 31-letna Agbebnenou pač leta izkušenj. Neko finto. Nek napad. Nekaj. Je pritisnila, čisto na koncu, se zakadila in vrgla, pa ni šlo. Podaljšek bo. Bo? Bo. Ne, ne bo. Leški je od nekod dobila Agbebnenou in jo zabrisala. Sodniki so šli gledat v ekran. Jo je res? Še mi smo gledali, jo je res? Če pa … Velika Agbebnenou. Zdaj mlada mamica. Je možno? videli smo enko na ekranu. Jaaaa, točka. Pa čakali. Aleš Potočnik, komentator, ki je najbrž letel po tatamiju, je čakal. Ni videl, ni vedel, ne vem. Trajalo je. Kot da ni možno. Pa je bilo. Medalja.
Ostal je le še finale. Z Mehičanko. Zvita, agilna, gimnastičarska. Mehičanka je šla, kakor gremo mi na tekilo. Pardon za stereotip, ampak tako je. Greš, tolčeš, zmahaš. Leški je bila pa tam. Potrpežljivo je prenašala vse, kar je prihajalo. Češ, ti samo daj. In je poletela. nekaj kakor na kolo, doma smo se spogledali, če ni še kdo od nas poletel. In točka. Vazari. 0:1. Bemtiš. Vendar nekje vmes, nekje nekoč se je zgodila prelomnica. Bila so leta in leta, ko nas je kaj takega povozilo. Nas vse ja. Ne pa Leški. Pa kaj. Premeteno je čakala, da Mehičanki postane vodstvo všeč. Da ura začne tečt. Da se zlata lesketa. In potem … Človek pajek. Zasukala je Mehičanko, jo obrnila in položila in smo šteli. 1, 2, 3, 4, 5, daaaaaj, 8 jaaaa, 9 ,,, jaaaaaaa!
Kar naenkrat, na nek torek, je Andreja Leški imela zlato kolajno. Smejala se je. Kot da … ne, ne da je samoumevno ali kaj takega. Smejala se je, ker se takim ljudem smeji. Kot da je vedela, da bi lahko, ne, da bo šlo. Da jaaaaa, kot se je zadrla. Ni jokala, ne v trenerja, ne v kamere, ne v kimono, še med himno ne. Tam sploh ne. Smejala se je, pa ne vem, če se je že kdo med igranjem himne na olimpijskih igrah. In ko smo vmes videli še potrtet Andreje Leški, ki si zasluži vso pohvalo, saj smo videli osebo, ne le športnice, smo ugotovili, da punca igra tri inštrumente, da je doštudirala ekonomijo, da je imela prehranjevalne motnje in, nad vsem, da ima nasmeh, kakršnega ne najdete na sliki nobene zobozdravstvene ordinacije.
Morda bo razlog, ker je s Kopra. Pa ne, da se drugje ne smejimo. Itak, da se. Ampak smeh Andreje Leški je tisto, kar bo ostalo. Ker ji je šlo na smeh tudi, ko ji je šlo za nohte. In je vse to obrnila. Do zlate.
In dala vedeti. Če že mečete na tretjega, medtem ko jaz mečem tekmice za zlato? Zakaj ne bi bil parlamentarni program raje – športni program? Zasluži si. Ona. O, ja.
Handa. Že ko napišeš … Ja, napišeš. Rečeš ne. Njemu? Ne bi. Ne, ker ne bi upal ali karkoli. Ni tak. On je Handa. Ampak v živo? Daš roko in rečeš … Jasmin, zdravo. In, če si nekaj med novinarjem in avtorjem, ne veš. Ali bi vikal? Ali tikaš? Saj ni pomembno, ti nisi pomemben, je pa trenutek.
Zato… Jasmin, zdravo. Morda je bilo tako najbolje. Handa je tak. Ne ravno čisto preresen tip. Pa tudi ne redkobeseden. Čeprav bi lahko kimal enemu in trepljal drugemu. Gladko. Sploh pa golmani… Neka liga zase. Dresi pa sploh. In Goran, naš Goran, ga je oblekel. Ravno tega, ja. Jasminovega. Triintridesetko. Zadnjo v tem klubu. Sicer pa … Ker to še nekako dobimo mi gor, navadni smrtniki, rekreacija mogoče, gotovo pa večni desni beki. Handa je tak. Visok, resen, konkreten. Ko je on vzel v roke dres, si vedel. Okej bo. Če nič drugega, on bo tam. Rešil. Ne nujno takoj, ampak nujno pa, ko je nujno. Ker golmani taki so. Barvna kombinacija druge sorte za domače sorte. Ha? Ja, to. Sicer pa, če kaj ni jasno? Ni bilo časa.
Zadaj je že čakal Aleš Mejač.
So igralci, ki se jih spomniš. Seveda se jih. Ampak v tem norem, kaj, drugem desetletju, ko se je Mariboru zgodil magični realizem, ko je resnica magična in magičnost resnična, je Aleš Mejač šel v dolgoročni spomin. Tam je. Bil. Potem pa vidiš. Koliko tekem. In številka. Sedem. In spomniš se. Plzna. Bil si tam. Viktorka, malo možnosti, ampak gol, ki se ga ne pozabi. Polvolej, rašlje, upanje. Potem pa pride ta(k) Mejač in vzame dres. V rokah ima tistega iz svoje zadnje sezone. Prišel je skoraj med prvimi, ko je enkrat prišel Zlatko Zahović. Se poškodoval na prvi tekmi. Se vrnil. Še za derbi. In potem šel. Ne najlepše, ne najbolje, ampak četudi prihaja z Gorenjske, pravi temu tu dom. Kako ne bi. Zatresel se mu je glas. Če bi mu rekli, kako naj zaigra? Ja, rečeš, pojdi tu, vzami mogoče dres, razpri, kamera. Ampak tega se ne da igrat. Ko je rekel, ne, zaihtel, šel bi nazaj na igrišče? Uh.
Sledila je nato mini pavza.
Pa to ni so pavze. Kaj so? Premolki?
Ker …
… Potem? Kot Majakovski pišeš. Padajoče verze.
Potem pa…
… Pride.
Legenda.
Človek, ki je legenda v času, ko je legend preveč. Človek, za katerega ne moreš najti presežkov. Ima ime po tribuni. Upokojili devetko, četudi je kdo gledal malo postrani. Tako cifro? Ampak kaj naj reče kdorkoli? Saj rečemo. Ne moreš. Devetke. Ne zaradi Tave, ni on kriv. Ampak že Arnejčič? Človek, ki smo ga videli brcati mi, ki še embrio nismo bili? Tava je pa… Maribor 1960. Ne zato, ker bi bil, ono, karkoli pred 2008, ko je prišel. Ni bil. Je pa zbincal, zrekordal, zmariboral vse tiste rekorde, zaradi česar je spomnil na Branka Horjaka, Mladena Krajnca, Tomislava Prosena, Aleša Križana in take.
Moj najbolj močen spomin nanj ni, recimo, ko je dal gol Apoelu na Cipru, ko je bilo vroče, letelo je vse živo, zabil ga je bivšemu, na vetrovni julijski dan, ligi prvakov naproti in potem še dodal »zabil sem… kot kobra«. Sem bil tam. Marsikaj mi uide, da ne bi mogel biti »uradni biograf«. To pa sem bil. Vsi rekordi, lige prvakov, Celtic in »dal bom gol v ligi prvakov« in ga je… Vse to, ja. Moja spomina največja sta pa, ko je šel proti zicu in dvignil svoj dres v roke, dva. V prvem podre rekord Štefana Škaperja, zabije 131. gol v prvi ligi. Proti Gorici. Decembra v Ljudskem vrtu, na enih tistih tekem, ko kasneje rečeš, ah, vedo sn, vedo sn, da bojo zmagali, ampak se dolgo zdi, da ne bojo. Deloval je, kot da, češ, umaknite se mi. Ne zato, ker je to, kar je. Ampak ker vas bom sicer samo še bolj narolal. Pa jih je. In ga stisnil. Za 2:1. Za zmago. v sezoni, kjer Maribor na koncu ni bil prvak, 80 pik ni bilo dovolj, ampak dal pa ga je. In skočil sinu v objem. Dinastija? Mogoče.
Drugi močen spomin pa je, davno tega, ko smo enkrat šli na družinsko kosilo, neka mrzla sobota je bila, ko Maribor še ni bil vroča evropska roba, on pa iz Astorie tam gor. S kanglicami. Takimi, s katerimi se nosi kosila iz domov upokojencev, vrtcev, šol. Tega danes? Nogometaši Maribora že dolgo ne poznajo. Danes je zdravo, kartica, jaz sem iz kluba. Takrat pa…? Nisem ga še poznal, vsaj ne tako, da bi naj vedel, kdo sem, pa ne, ker bi mislil, da bi to moral vedeti. Ne. Res ne. Poanta je drugje. Dvignil pa je prst. Nam. Razprl ustnice. In pokazal tiste bele zobe. In s palcem v zraku rekel »ždravo«!«
V roki je držal dres iz svoje prve lige prvakov. Druge za klub. Padel je Celtic, nato remi v Ljudskem vrtu s Sportingom, edina tekma, na katero, zlomljenega srca, nisem šel. Od devetih domačih v treh epizodah. Zlamljal sebe doma. Ker… Nikdar nisi tako zlaman kot za fuzbal. Potem pa je prišel Schalke zunaj. Nerad gledam zunaj take tekme, no, to sem. Na Poštni. Z ljudmi, ki ne vedo, da iz avta ni ofsajda. In ta gol? Podpiše nek drug Maribor. Tava je žogo preskočil, Damjan Bohar ga je stisnil. Hecali smo se zdaj, če bi danes za to VAR piskal ofsajd. Najbrž bi. Ampak takrat?
Toda šlo je za nekaj drugega. Ko Tava prime v roko dres Maribora, prime svoje življenje. Ja, kliše je. Ampak pove, zakaj je to življenje. In ponazori, zakaj to ni kliše. Ker ve. Od kod je. In kje je. Fuzbaler, ki nikdar ni jamral. In tak, ki je svoje, kot sem ga enkrat intervjuval v času, ko so mlajšim kolegom iz slačilnice očitali nešportno življenje, že odžural. Kot se je hecal. Na veliko. »Ah, to? Jaz sem bil zabava z Ronaldinho! Tri dni, cela diskoteka!« Tava je hkrati resen in nasmejan. Hkrati čuti Maribor in obenem ga tudi soustvarja. Je naš, četudi vemo, da je od drugod, ampak vedno bomo zaradi njega vedeli, kdo smo.
In Tava je tako žarel. Ko gre na pumpo, kakor pove, gre tankat na številko devet. Ker takšen je. In ko je končal, držal dres v zrak, smo se gledali. Gremo domov? Kaj še sploh naj sledi? Če bi mu rekli, če bi pilili scenarij, ne spišemo tega.
Pa je prišel Josip Iličić, nek res rešpekt imaš do njega. Pa čeprav bi lahko pisali knjigo analize, kakšna je njegova vrnitev. Ni lahka, ni pa težka. Človek je dal štiri komade v osmini finala lige prvakov. Na eni tekmi. Busi z Bergama pridejo v Maribor, na poti v Graz. In mu izkažejo nekaj, česar ne da ne dojamemo, ampak ne moremo imeti. In je bil tak, kot Jojo najpogosteje je, kadar je to, kar želimo, da Jojo je. Tako ponosen. Še vedno skromen. Ko on reče, hej, spal sem v dresu? Kaj naj rečeš na to? Da bi imel rad vnuke, ki bi jim pokazal vse te drese in povedal, kaj je to pomenilo? Josip Iličić bo zagotovo šel v zgodovino tega mesta in tega kluba kot igralec, ki je potreboval najmanj tekem, da je bil največ, kar si v spominu lahko.
Maribor ni mesto poražencev, ni bila poanta v tekmah s Palermom, da je Maribor lahko upal na preobrat, ko je Ljudski vrt bil nekaj, s čimer se ga še zdaj zaman primerja. Ko Iličić reče ne le, da je večino dresov razdal, temveč doda, da sploh ne ve, če ima kakega iz prve ere, veš, da to ni marketing. Sprašuješ se, pubeci, kaj če mi nismo začeli snemat kar dokumentarca?
Ja. Hm. Mogoče? Vsi tisti dresi, različne kolekcije, isti opremljevalec, pa vseeno toliko zgodovine. Visijo, pa toliko sporočajo. Saj so to videni prijemi, nisi prvi, ampak tega je pri nas tako malo. Ko vidiš drese in priimke, vidiš ne le njih in sezone in kluba. Vidiš celo, pismo, sebe. In tekme. In mesto. In okolje. Ko je padel Panathinaikos s 3:0, veš, da ni bilo pomembno, da si zamudil minuto, ker si jokavo spet oplel pri mitu od dekleta. Ko prideš v ligo prvakov še tretjič veš, da si bil tako vesel, ker si to lahko tudi delil. Z drago. Na daljavo in neprespano, ampak vedel si. Bo.
In tako je, za konec, prišel še Aleš Mertelj.
Zdaj pomočnik. Čakali smo ga malo dlje, ker pač sestanki, tekma v nedeljo, ki se je potem končala s 7:0. Aleš Mertelj je bil nekje vmes igralec, ki je deloval kot garancijski list. Fix. Simbol. Utelešenje sistema, ki je ne le deloval, ampak zelo uspeval. Pa vsak dan je v klubu, najbolj zraven, mogoče celo bolj kot Jojo, pa ta še igra! In kot Tava in Handa, ki sta tako ali drugače poleg.
In pride Merti.
In … Se nam skoraj zjoka.
Ker prva liga Evropa. Tisti Rangersi. Tista podaja Volašu. Tisti začetki, ko je bila mladost še tako prekleto mlada. Gledaš posnetke. Ne samo igralci. Še Zaho, Milanič in ta ekipa. Vsi tako mladi. Skačejo, norijo, plešejo. In potem se Mertiju trese glas. Saj je jokal, ko je odhajal. In dobil častni krog, kakršnega dobijo res le redki. Še en Gorenjec, ki se je po diagonali države naredil tukaj. In (p)ostal. Ter s cmokom v grlu razložil, podoživel, izčutil, kaj lahko pomeni en tak kos oblačila. Zanimivo, niti en od peterice v osnovi ni Mariborčan. En, handa, je celo Ljubljančan. Trije so odraščali na Gorenjskem. Peti pa, saj vemo, tam daaaaleč stran. In prišel sem po takem naključju … Od genijev je le še Nikola Tesla tako zalutal v Maribor, ampak četudi bi se s Tavo lahko končalo enako, se ni.
Pet intervjujev, v katerih je bil … Dokumentarec. Ne moreš nekomu na praznični četrtek, ko je že tako ali tako vse tišje in počasneje, reči, hm, bodi čustven. Merti, a lahko malo hlipaš, Tava, daj bodi malo čustven, Jojo, a lahko utrinek iz otroštva. Ne gre, ne da se.
Zdelo se je že brezupno. Pa kaj je to? Še klošarji na Lentu govorijo zborno! Pol pa nam je še dvignilo dekl. Res. Kot da bi nas nekdo pravzaprav imel res za norca. Ko je šel Martin Vrenko iz Maribora v Prekmurje za dva dela druge sezone, so kar naenkrat vsi začeli – gučiti. Ge gujčin, tij pa govoriš. Ali kakorkoli se že prav reče. Še to so nam vun nesli. Pri nas Cahunek kot forenzik “pejmo ke”, tam pa še novinrke gučijo.
Ampak zdaj je pa, haha, evo ti ga na, prišel del, ko imajo vsi za norca njega. Vrenka. Na, pa pleži. Brez las. In ko je – akcija. Ko se očitno ne bo primer razrešil zgolj v inšpektorjevi glavi, kamor gledalci nimamo uvida. Ne. Razrešil se bo, kot se na teveju pač razreši. Akcijsko. Nenazadnje, Martin je vzel ven pištolo. Pa kolega Tadej tudi. Pri tako bizarnih likih si pač… Lahko magari izposodiš kultni kader kar iz Šunda. Helo, Tarantino, dobrodošel na Pohorju. Servus, pa laufaj, če vidiš tipa s sekiro.
Vrenkova največja težava, da bi serija postala ne le najbolj gledana, ampak z razlogom najbolj gledana, pa ne zgolj zato, ker je pač naša, ob nedeljah in kriminalka, ni bil dialekt. Ne. Večji problem je bila predvidljivost, ki se je monotono ponavljala v dveh delih: v prvem delu se ni zgodilo skoraj nič, v drugem pa se je hitelo. So bila tudi odstopanja, ampak šablona je bila preveč očitna. Vrenko se je, po domače, vlekel. Nekako ni zagrizel, ni prestrašil, ni kravžljal možganov. In vse bolj je veljal občutek, da za to niso »krivi« igralci ali režiser(ji), temveč knjižna predloga.
Mijedva sva tu, gospa. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Morda smo se res preveč fokusirali na dialekt oziroma njegovo umetelno umeščanje v tako izrazit prostor kot je mariborska špraha. Je pa res, da nam je v tretjem in četrtem delu (Hotel) dvignilo dekl, kakor se lepo reče. V Primerih inšpektorja Vrenka so dotlej pč redko »tukli« po naše. Še klošar je govoril zborno, kelnarca (Katarina Čas) ljubljansko, forenzik (Toni Cahunek) takisto, tudi ata (Rifle), ki v Mariboru dolgo živi. Če je pa že kdo rekel kaj »po naše«, je bil kaki kmet (Matjaž Javšnik) ali so ga takoj štihnili (Tarek Rashid) ali pa so štihale in tamanile (Nina Ivanišin).
V Prekmurju pa je kar naenkrat iber prekmursko tolkla novinarka Televizije Slovenije, česar na televiziji ne bi nikdar doživeli; kolega kriminalist (Gorazd Žilavec) je mejil že na željo po podnapisih in še Petja Labović, rojeni Mariborčan, je nekje v Ižakovcih res prepričal kot lokalec. Zakaj v Prekmurju gre, v Mariboru pa ne? Brali smo lahko, da pač ni bilo lahko dobiti mariborskih igralcev, ampak če je lahko Labović precej dobro (po laičnem mojem mnenju) »skinil« prekmurščino…? Nekako kot da mariborščine slovenski film še vedno ne razume. Je urbani jezik. Ne rečemo čuj in toti, ampak alo in ovi.
Ampak to zdaj ni pomembno.
Ker potem je po zmedenem prvem primeru (Nevidni človek) in solidnem, toda spet konfuznem drugem (Hotel) prišel najbrž prelomni del. Obsedenosti. Del, ko so šla narečja v drugi plan. Del, ko smo na televiziji gledali nekaj, kar spominja na, no, tv serijo. Ker se je zgodilo, kar bi se moralo že davno. Gledali smo kriminalko. Gledali smo tv serijo. Dobili smo akcijo. Dobili smo bizarne like, kakršnih v zgodovini slovenskega filma ne manjka. Spomnite se samo na Idilo ali Prekletstvo Valburge. Po resda kar desetih delih se je Vrenko premaknil od kadrirane zgodbe, k skuša slediti romanu, do tega, da se dejansko premika. Vrenko je shodil, stekel, gazil, gazil.
O, kako neudobna folija!
Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Zgodil se je del, kakršno je bilo sprva Jezero. Saj se še spomnimo, kako je Taras Birsa (Sebastian Cavazza) laufal po Ljubljani, v snegu davil mulce ali se vozil s čolnom. Zakaj? Ker je imel občutek, da ga nekdo zajebava. Da to ni več to in da bo to še zadnjič to. In, e, tako so tudi Vrenka končno resno začeli zajebavat vsi po vrsti. Del, za katerega se zdi, kakor da so se morali zgoditi vsi dotedanji. Faše primer, za katerega mora lazit gor v breg in ko se še reži kolegu Tadeju (Lovro Zafred), ker se njemu zapletejo lasje v veje. »Meni se to ne more zgodit,« je prvi štos, ki je Demšarju ratal. Še boljše pa tisto, ko bi rad Tadej vselej Martinu sledil. Še tja, kamor gre cesar sam. Rine vanj, vsi ga zajebavajo, človek se še uscat ne more v miru.
To sta dobra štosa. Štosi o pleši so okej in najboljši, dokler jih pravijo plešasti. Zajebava ga brat od njegove Mojce (Katarina Čas), luzerski Bruno (Dario Nožič Serini), da ga mora sredi noči mimo raznih pekarnajev (Miha Dajčman kot statist) iskat, kakor svojega mulca, ko že misli, da ga bo zajebala ona z otrokom. Martin Vrenko – ata? Ne, tega nadimka noče, ker se že s svojim fotrom dovolj zajebava. Če mu že ne crkne žarnica, pa mu prinese paradajze iz Prekmurja, tam pa vidi, da ga je Prekmurje v obliki Ane (Teja Glažar) že prehitelo. Martin Vrenko je nehote na ekranu neke vrste tradicionalist, ki je sicer dovolj brihten, da ve, kako se svet pač spreminja in mi vsi z njim. Ampak na spremembe ni pripravljen. Je konzervativen po eni strani (Žilavčeva zuzlasta ljubica v Prekmurju je nekaj, česar ne odobrava, zato ga šokira tudi očetovo zmenkarijanje), čeprav ni ravno tip, ki bi se kregal, kaj še lahko spravijo v thule zaboj na strehi avta.
Martin Vrenko ima rad mir, čeprav si je izbral precej klavrn poklic. Kjer je mir šele, ko razrešiš nemir. Ampak tokrat je nabasal na primer, kjer se nemir še odvija. Končno je dobil v Tadeju zglednega sodelavca, ki se je očitno ob pavzi, saj ni šel v Prekmurje, naučil dovolj, da si pravita štose. In ven vlečeta pištole. Dopolnjujeta se, kakor se niti prejšnji kolega (Jurij Drevenšek) ni.
Če kaj, ta familija ne zna pet. (Zna pa umret). Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Lovro Zafred je bil v prvem in drugem delu res uboren. Muka ga je bilo gledati, kako se lovi ob precej izkušenejših igralcih. Okej, lahko bi igral ravno na to karto, kako zelo »zelen« je. Ampak eno je dobro igrati zelenca, drugo pa je, če imaš občutek, da je enako zelen tudi igralec sam. Kar bi kupil, če ne bi Lovro Zafred tako sijajno vletel v prvi del druge sezone Gospod profesor (Voyo), kjer je vletel kot mladenič s precej žalostnimi izgledi za prihodnost, izpade pa kot upornik z in brez razloga. Zato se je sedaj serija premaknila, ker ni več občutka, kakor da vse obkroža Vrenka zato, da pač imamo zgodbo, like, strukturo. Ne, steklo je.
Obsedenosti se izkažejo zato, ker je že v štartu premisa dobra. Familija ima enega tistih rojstni dni, kjer ugotovi, da je pač čudna. Ata Aleksander Pucko (Aljoša Ternovšek) ne bi pihal svečk, še manj pa, da bi prepevali. Niso taka familija. So družine, ki pojejo, in so familije, ki so se pretvorile v biznis. In Puckovi so taki. Oziroma Pucki, kot se tudi sklanja, čeprav bi najraje rekli pri nas »puckeji«. Uvodna scena ni sama sebi namen, ni neka poetika, kakor smo že videli v letošnji sezoni. Ne, uvodna scena mora imeti nekaj. Ne nek namig, na katerega pozabiš že med špico. Ne, tukaj se nastavijo interesi.
Od ateja, ki ni več najbolje, bi vsi nekaj imeli. Najprej otroka Bojan (Samo Ravnikar) in Iris Pucko Savič (Vesna Vončina), potem pa še partnerja Kaarmen Pucko (Minca Lorenci) in Rudi Savič (Viktor Hrvatin Meglič). To ni rojstni dan, ampak pred-dediščina. Neo-erbanje. Predfilm. Ata se odloči, da bo svojo firmo, lepo vinarno, ki v realnem življenju sliši na ime Doppler, razdelil na oba. In že tam se vidi. Splektarjenje, razočaranje, zarota. Usoda določi, da gre Bojan na Pohorje. Pa ne peš. Ampak dol po bregu. Z drago uro, roleksom, bemomast. Takim, avtomatikom, ko moraš trzat, da gre. Samo šment, Bojan ne trza več.
Sinko, a res ne bi šel v Gradec na šiht? Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Ni to dobra premisa? Začetek? Aljoša Harlamov, urednik na Cankarjevi založbi, mi je napisal na Twitterju, da je prav Avgust Demšar sam na tej točki, v šesto, skužil, kako pisati kriminalke. In da gre od tu samo še bolje, kar je dobro, glede nato, da so Obsedenosti v času krizeletnik 2012 oziroma šesti primer v knjižnem vrstnem redu. Čeprav je znova roman – spet, knjig nisem bral – prilagojen, ampak ne pretirano dlje od osnove. Motivov ne manjka vsaj toliko, kolikor ne manjka čudaških, izjemnih, strašljivih, bizarnih, neobičajnih likov.
Takih, ki jih obsodiš na prvi pogled, čeprav naj tega ne bi delali. Že hči Iris, ki jo izvrstno igra Vesna Vončina, je cela plajtrasta in nervozna. Ampak to ni nič v primerjavi z njenim možem Rudijem. O, Rudi. To pa je turbo Rudi, samo ta ne laufa po fuzbal igrišču, temveč po naših možganih. Ljubi Bolfenk, kako prismuknjen tip. Kamera, igračke in folija čez zice zunaj na terasi. Če smo rekli, da bi si Gorazd Žilavec po prekmurski epizodi skoraj zaslužil spin-off, potem kaj naj rečemo za Rudija? Rudi bi lahko dobil kake mini epizode, skupaj z Alfijem Filipčičem (David Čeh) in mamo Alfi (Marinka Štern) pa imamo neko mešanico Idile in Pr’ Hostar.
Kaarmen. Dva a. Ker piše v kartah. Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Kako odbiti liki. Čisto adijo. Prifuknjeni. En snema v hrbet. Druga laufa z grablami. Tretji pa namesto na šiht v Avstrijo hodi s sekiro v gozd po pištolo. Če ne s sekiro, pa s peresnikom za inzulin. Ker tudi to lahko ubija. Kako so že rekli, hipoglimija? Nekaj takega? Ha! Da te štihnejo s peresnikom, kakor kaže za ubogega Bojana? Mic po mic. Sladka smrt, dobesedno.
In ko k temu dodamo še, kako se je Vrenko moral plaziti najprej za Bojana prvič, nato za Bruna v Pekarno, pa za Bojana še tretjič, ko ju je s Tadejem skoraj »sklajbala« skala? Čisto zajebavanje, totalno podjebavanje. In kot da to ni bilo dovolj, ga je zajebaval še magnet. Oni ja. Za na ono belo tablo. Namagneteno. Na postaji. Kaj ti bodo neki sodobni avti pa top objekti kot iz škatlice. Ah. To hočemo gledat. Kako Vrenko rešuje umor, pa mu polzi slika umorjenega, ker magnet ne prime. Haha. Pa to je to!
In ko prideta na vrh brega, na katerega so parkirali Bojana za večnost, gresta gledat, kdo neki bi tu bil doma. Tega ne naredita okorno. Niti ni tako posneto. In ko ne samo, da nikogar ni doma, temveč se zasliši še šum… Ob top glasbi, ki stopnjuje srhljivost likov in gumitvista napetost dogajanja, stečeta, oba hkrati, mimo grmovja, nad hišo in… Stoj policija! In izvlečeta pištoli. Okej, nista ravno John Travolta in Samuel L. Jackson. Ni pa bilo švoh. Daleč od tega.
Adeeeeejo! Foto: Televizija Slovenija [zajem zaslona]
Po res majavi drugi sezoni, ko bi Vrenko postal pač zagrenjen tip, ki reši primer samo vsako drugo nedeljo, vsako prejšnjo pa bi še mi viski z limono, je prvi del Obsedenosti naredil nekaj, česar že dolgo, najbrž vse od Jezera, pa okej, tudi V imenu ljudstva (zlasti druga sezona), ni nobena serija.
Sprašujemo se, kaj se bo zgodilo naslednjo nedeljo. Cliffhanger, ki je vreden veliko, čeprav ne bi ravno rekel, da vseh desetih prejšnjih delov, ki skupaj niso premogli toliko, kakor ta del. Humor, nenavadnost in Kaarmen (Minca Lorenci). Z dvema a. In kartami. In prerokbo. Pa da ne pozabimo na ono what-the-fuck sceno pri tistem domu za ostarele (v realnem lajfu Dom starejših občanov Preddvor), ki je bolj hiralnica kot kaj drugega, kjer Sandi Mrak (obriti Vladimir Vlaškalić) deluje, kakor da v službenem času vsake toliko kateremu pomaga pohitriti na drugi svet. To je to. Seveda se vedno da bolje in samo upamo lahko, da serija tako dobrega prvega polčasa ne bo zavozila.
Ker če bi bili vsi deli vsaj približno takšni? Bi komaj čakali nedeljo ob 20.00. In ne 20.55. Pa ne zaradi Intervjuja, da ne bo pomote. Ampak da je fertig.
Kratkih pet ugotovitev? Tiste roza hlače. Tipično jokerovski komad. Vrnitev ponovljivo odpisane, ampak večno željne »tv-enernegične« Miše Molk. (Pre)dozirano kolektivno navijanje. Ter posledično preizpraševanje o (ne)semiselnosti Eme. In še številčna ocena? Komad, ki igra na mladost, strune in Bojana, si nekako prisluži trojko, sama oddaja Misija Liverpool pa, žal, dvojko. Pa mama in ata naj prideta v šolo.
Ravnodušnosti, kadar se na zaslonih pojavi Miša Molk, vsekakor ni. O, ne. Ko pride na zaslon Miša, se usujejo komentarji. Ne traja dolgo, niti do prvih oglasov, ko se že začne nujna debata o rtv prispevku. Srečata se zgodovina in sedanjost. Trčita dve različni stališči in dva milijona izkušenj o in z RTV. Zakaj? ker je Miša Molk z leti (p)ostala skoraj institucija. Simbol. Prej simbol, občasno pa tudi metafora. Iz sivih časov osemdesetih prek njenih najbolj uspešnih, radovednih in kvalitetnih (post)devetdesetih je presegla čas. Čeprav sodobnega razume zlasti skozi prizmo televizije kot medija, je nekako pristala nekje vmes. Nikdar zares ujeta v preteklem času. Kar je pri nas redko videna kvaliteta. Ja, je kvaliteta. Ker Miša Molk je ostala zvesta svojemu stilu. Za vsako ceno. Tudi takrat, kadar bi jo naj čas odpisal.
Miša Molk je najbrž neke vrste simbol tega, kar televizija nikdar več ne bo, pa občasno sicer še lahko je. Ampak kadar je, se želja, da bi to trajala, ne uresniči. Televizija nima najbolj svetle prihodnosti. Pri nas, kjer smo še vedno precej, ne pa zgolj tradicionalni, sicer še kaže solidno, ampak ne pa dolgoročno. Povedano drugače, voditeljev, ki jih gledamo sedaj, čez 40 let najbrž ne bomo poznali več. Redki so še trenutki, ko vi in sosed gledate enako tv vsebino. Sploh hkrati. Najposteje šport, kakšen nujni tv dnevnik, resničnostni šovi in kakšna finala talent tekmovanj. In razvedrila. Tista. Vsakoletna. Novoletni program in – Ema.
Ko se je sinoči Miša Molk, ki je septembra dopolnila 68 let, pojavila v oddaji Misija Liverpool, se je zdelo, da je stala tam zato, ker… Kdo drug pa bi? Ja, kandidatov je seveda ogromno. Ampak to ni bila Ema, to je bila oddaja, ki je morala pojasniti, zakaj Eme ni. In takrat začne kandidatov, ki bi to pojasnili, povrhu v hiši, kjer se kregajo, kdo lahko nastopa v oglasih za nordijsko prvenstvo, bridko zmanjkovati. Opcij veliko ni. Iz glave? Mario Galunič. Ana Tavčar. Mojca Mavec. Lorella Flego. In še kdo. Misija Liverpool je bila oddaja, ki nam je skušala dopovedati, zakaj take oddaje še imamo tudi takrat, kadar niso takšne, kot bi si morda želeli.
Ko rečemo Ema, najbrž Miša Molk res ni prva, na katero bi pomislili. Bi najprej prišla na vrsti glasba, spori, slakonje, pretepi, jebemtisunac, nemoremfakingverjet, kuhinjo. Bi pa Miša Molk lahko bila neke vrste Julia Child. Ona ja, ki bi najbolj nazorno povedala, kaj se na Emi skuha. In tako je prišla tudi na vrsto zdaj. Štirikrat je vodila Emo, a tistega skoraj rekordnega niza (2001, 2002, 2003, 2004) je zdaj že tako dolgo, da so vmes tisti, ki so se takrat rodili, že polnoletni. Recimo LPS. Ali Zala Kralj in Gašper Šantl.
Da se je vrnila prav zdaj? Pove dosti o tem, da je razvedrilni program tisti, kjer so dolgoletni kadri pač ostali. Pa naj gre za Vanjo Vardjana, Maria Galuniča, Mišo Molk. So kadri, ki se jih ne menja. In ki pridejo vsake toliko na vrsto, izkočijo iz preteklosti, ki niti nima tistega nostalgičnega pridiha, v katerega včasih RTVSLO mašina namenoma posega in ga krepi. Sama je na začetku govorila o kuhinji in načinu izbora in o tem, zakaj je Ema pomembna. Kar je (pre)drzno, ampak vendarle to prihaja od tistih, ki to pač izvajajo in pri tem vztrajajo.
Njena komunikacija s Tomažem Miheličem je bila v oddaji tekoča in posledičmo delujoča, čeravno zaradi preteklosti predvidljiva – ampak ne na nacionalki. Takšni tipi pogovorov, ki lahko vnovčijo preteklost tudi na račun tikanja, so pri nas sila redki. Se je pa pri pogovoru z Bojanom Cvjetićaninom vendarle poznala generacijska razlika. Za mlade glasbenike Miša Molk ni to, kar je za starejše, kar je popolnoma pričakovano in razumljivo.
Miša Molk je pokazala, da še razume sodobni čas vsekakor bolje, kakor sodobni čas razume njo. Ve, kakšni naj bi bili takšni šovi. Nasmejani, evforični, razplesani, mladostni, zagnani, energični. Če sam ne verjameš, da delaš šov, kako bodo v to verjeli gledalci? Problem pa je bil, da je bila oddaja neke vrste poldokumentarni sprehod, ki je bil hkrati šov in obenem novinarska vsebina, kot se je pokazalo v konkretno dolgih intervjujih z Joker Out iz Hamburga, kjer se nisi mogel znebiti občutka, da je minutaža upravičevala potovanje na snemanje komada.
Misija Liverpool je bila naslednja priložnost, kjer je Televizija Slovenija še lahko vnovčila svoj renome, tradicijo in poslanstvo. Ampak žal je to storila preveč stihijsko. Delovalo je nametano. Nič narobe z gostujočimi pevci – Amaya, Tomaž Mihelič, Konstrakta, Filip Vidušin, Nuša Derenda. Sploh ledernasta vrnitev Derende je bila svojevrstni bizarni preskok zgodovine. Je pa nenavadno, da se je band, v katerega nacionalka tako zelo verjame, prevelil v spremljevalni band. Potisnjen v ozadje. Če so takšne zvezde – in, da ne bo pomote, za naše razmere so, po davno razprodanih Križankah 2022 gredo v Stožice jeseni in prodali že 7.000 kart -, potem naj tako tudi izpadejo. In naj tako izgledajo. Razumemo Maneskin reference in post-hipstersko pozo. Ampak stilistika je povsem pogorela, tako zelo, da so roza hlače Bojana Cvjetićanina najbrž postale nesojene zvezde večera.
Misija Liverpool je razkazala, da nacionalka ne izkoristi tistega, kar ima. Čas. Če kaj, ima čas, ker ima zanj sredstva. Vemo, nikdar dovolj. Zdaj so povrhu še tretjič poskusili z internim izborom, kar pa se doslej niti približno ni izkazalo. Ne Hannah Mancini (2013, Straight Into Love) ne Ana Soklič (2021, Away) se nista prebili v finale, povrhu sta delovali medlo in takoj pozabljeno. Televizija Slovenija bi naj bila dokaz stabilnosti, pri čemer pa se uspeh ne Misije Evrovizije in v manjši meri Eme Freš ni nadgrajeval, ker se sploh ni ohranjal. Pa je nacionalka prav s tem nagovarjala mlado generacijo, ki debelo pogleda, ko pride prva položnica za RTV prispevek.
Miša Molk je dokaj uspešno vse to ubranila pred javnostjo, ko je razložila, zakaj je letos tako, kakor je. Dokaj uspešno. Ne pa povsem. Nacionalka je tukaj zato, da razvija formate, ne pa jih ukinja. In enako velja tudi za voditelje, pri čemer je v zadnjih letih to počela le v narodnozabavnih oddajah ali delno v jutranjem programu, pa še tam prihajajo kadri, ki so se primarno prebili prek glasbe ali, joj, influencerstva. Enako velja točno tudi za Joker Out. Carpe Diem je okej skladba, ki pa deluje kakor nekaj za njihov opus. Ne pa za Emo. Vprašanje je, če bi Joker Out na klasični Emi zmagali. Nagovarjali bi namreč tudi starejše občinstvo, ki Bojana pozna predvsem iz reklam, čeprav imajo Joker Out solidne hite, njihovi koncerti pa – bil na zelo majhnem špilu v Mariboru – precej manični, ko gre za (večinoma žensko) občinstvo. Ali bo to dovolj za finale, kdo ve. Jaz zagotovo ne. Kakor tudi niso vedeli poznavalci in izvajalci, ki so dajali svoje komentarje po prvem poslušanju (Hamo, Neisha, Raiven, Blaž Švab, Andrej Karoli).
Kar pa vemo, je to. Miša Molk je šla reševati Televizijo Slovenija zato, ker jo nekdo mora. In, ja, tudi zato, ker je seveda tam in rešuje tudi lastno povezavo z Eurosongom. Prav je, da nacionalka vsaj skuša uvajati spremembe, ker s tem deluje, da sliši precej glasen del javnosti, ki bo v Emi in Eurosongu vedno videl razkošno zapravljanje denarja (včasih je to zelo upravičeno, kot so bili trije dnevi na Gospodarskem razstavišču 2017, včasih malo manj). Ampak če pred zaslon stopi Miša Molk… Je vprašanje, kdaj bomo zares videli spremembe. Sploh pa bi, če že, takšno vrnitev na zaslone nacionalka lahko bolje zavila, pripravila, spodbujala. Češ, petič na Emi, prvič po 19 letih. Če že.
Ko vidiš, zaslutiš, začutiš nekaj takega, nekoga, ki je taki, kot da je »boga za jajca primo«? Imaš dve opciji komunikacije. Lahko pokažeš s prstom. Kar se bojda ne spodobi najbolj, ne? Lahko pa zineš tiste tri besede. Lej. Ti. Ovega. »Pa kaj te tebi jasno ni?! Dela se, da mu dol visi!«
Ko sva šla na špil Alo!Stari na Štuk, se nama je na parkingu zgodilo nekaj točno takega. En parking malo bližje, ampak edini parking. Ker sva nekaj še gledala, verjetno sem jaz bil pameten, je tip seveda najino dobroto izkoristil. In se vslino direkt na tisti parking. In kaj sva rekla?
Lej. Ti. Ovega.
Bemfa od fotra
Obstaja torej še tretja opcija komunacije. Napišeš komad. Narediš to, kar so Alo!Stari s komadom, ki bo, verjetno, pristal na drugi plošči. Lej ti ovega je komad, ki je tudi v živo svinjsko zarezal. Hakl, kot se reče po naše. Pa smo ujeli, jebiga, živi šus, le refren. Lej. Ti. Ovega.
Ko pa je zdaj prišel ven še obdelan iz Kina Šiška, pa izpade kakor mojstrski uvid v … No, nemojestrski štajerski uvid. V to opazovanje, ki hitro preide v podzgodbe. Take, mini črtice, ko te definira avto (bemfa od fotra), odnos do punce (svojo babo vedno ponižuješ) in mame (doma se mamici prilizuješ) ali potencialno sorodstvo (ti neoš alfa samec / ti si od Wernera bratranec).
Albume. Koncertne albume.
Prav komad Lej ti ovega kaže, da ne bi bilo slabo, gotovo pa ne narobe, če bi domači bandi iz takih koncertov izdajali kar cele live, koncertne albume. Pa čeprav so te kasneje pogosto obdelane, popeglane, preproducirane. Nič zato. Alo!Stari v Kinu Šiška je bil dosežek. Bil, itak. In sliši se, da je bil tudi presežek. Seveda je prišel pozno, ne pa prepozno, ker vendarle gre za band, ki sam reče, da mu je »čez noč uspelo po 25 letih«.
In, kar je najbolje, Tinetu Matjašiču je uspelo ubesediti točno tisti mariborski uvid, ki je poln primerjav, ocen, stališč. V dobrem in slabem. Band pa si privošči še več ostrine in kitarskih preskokov. Pa ne, da je to doslej manjkalo. Vse pa samo kaže na to, da Alo!Stari ne popušča. Niti malo. In prav je tak.
Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes.
Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za prste dveh rok, tako redko in tako mamljivo, da so mi dajali noter seveda črko n. Saj se še kdaj zgodi. V kaki piceriji, če rezerviram na ime in ne na priimek. Bilo je nedolgo nazaj, pridem in vidim na tablici napis: Janša. Pa ravno tega… Ampak okej. Je bila pica ravno tako izjemna. Sošolec Robi, recimo, je bil v osnovni šoli Baggio. Legitimno, upravičeno, zadostno. Po Robertu Baggiu, ki smo si ga sicer kolektivno zapomnili po penalu, ki ga je v ZDA v finalu mundiala nabil tam nekam na drugi konec Kalifornije, ampak številni pa smo ga poznali po vragolijah in, jasno, frizuri.
Za večino nas sošolcev je bil Robi pravi Baggio (ne, frizure ni imel take, to so bili časi, ko smo bili večinoma ostriženi na gobico), že zato, ker nas je »šikal« do onemoglosti, mene pa znerviral že pri raz-par-či, dokončal pa ob vkliku učitelja telovadbe (»zadnji gol zmaga ali pa še pet minut največ!«), ko mi je stisnil gol vedn na enak način. On z eno nogo v levo, jaz obe narazen, žoga pa med nogami. Klasični tunel, klasične »uhice«. In sva se lovila po dvorišču. Oba sva trenirala pri NK Maribor, a sva tam bila tekmeca, ker je bil leto mlajši, kar je šlo v šoli skozi, v fuzbalu pa ne.
Ko smo v parku skakali na Rožnem gričku, smo se tam pri borovcu, kjer smo se po začetnem spustu z »zaletišča« ustavili, zajeli sapo in se nato silovito odrinili, pogosto kregali. »Ne, jaz sem Espen Bredesen!« Bilo je dolgo po Primožu Ulagi in Franciju Petku, ki smo jih mulci z letnico 1985 zamudili, in še tik pred Peterko. Prav kregali smo se. Kdo bo Espen. Najbrž, ker je imel tak pogled, tehniko, nekaj. čeprav neki epski skakalec pa tudi ravno ni bil. Torej, ni bil Matti Nykänen ali kaj takega.
Takrat seveda nisem bil pozoren, ampak vzori so bili kakopak prevladujoče tuji. Kričali smo tuja imena, čeprav smo potem na morju skušali odgovarjati na vprašanja, če gre Primož Gliha po hat-tricku na Poljudu in tisti edini žalostni verdenikasti točki v Real ali Barcelono. In to v času, ko si o Barceloni, fuzbalski Barci, bral v reviju Bravo. In lepil izrezek na steno ali pa iz Avstrije prinesel tako slabo kopijo dresa, da je sčasoma postal že prav legendaren. Se pa spomnim, da je nekdo na treningu v Ljudskem vrtu, tam sredi devetdesetih, wikipedia pravi, da je bilo leta 1997, z žogo pri nogah zaklical »lej zaj to, Pačo!«. In ponavljali finto Viktorja Pača, ki je v tisti eni sezoni v Ljudskem vrtu, ko se je res izkazal in šel v Hajduk, a se kmalu preselil in ustalil v Izraelu, kjer smo davno pozabili nanj, žogo nekako motal med nogama. Bil je ravno dovolj spreten, da so njegove finte delovale nekako dvoriščno, preprosto, naravno. V času, ko se je sicer žogo še nabijalo po šoli, če ni bilo žoge, se pa je drajsalo magari piksno. Pačo je bil prvi, ki smo ga gledali v živo, in se je nekdo drl njegovo ime. Prvi fuzbaler.
Ni bil pa čisto prvi. Ne, ne.
Prvi je bil Dule. Dule Hauptman.
Mislim, da sva s fotrom metala na zguljeni koš na zlizanem igrišču pri zdrajsani telovadnicu pri mariborskem mestnem parku. Pogosteje smo sicer metali na koš na Braniku ali pa pri OŠ Bojana Ilicha, ampak spomin imam na tisto igrišče. Iz časov, ko smo iskali prosta igrišča ob popoldnevih.
Ne vem, zakaj, ampak nekako je bil ata celo podoben Hauptmanu. Čeprav sta osem let narazen, Dule je bil kakopak mlajši. Nikoli ne bom pozabil, kako je oče metal trojke. Nekako na sunek, na izstrel, na upanje, pa vseeno na suverenot. Pač, ata. Idol. Seveda to ni bil natrenirani skok šut, kdo od nas naturščikov pa zna skok šut? Ampak kadarkoli je sunkovito vrgel žogo, v takem visokem loku, skoraj namenoma previsokem, se je zadrl: »Hauptman!« Tudi če ni šla žoga v koš. In pogosto ni šla. No, skozi obroč. V mrežico zagotovo ne, ker tisti koši ne vem, če so sploh kdaj videli mrežico. In, mimogrede, mrežice tam še danes ni, kar je nekaj najbolj žalostnega. Koši brez mrežice so kul v filmih v New Yorku. V Mariboru, pri nas, tukaj pa ti jemljejo veselje in tisti slast, ko slišiš »caf« ali »ck«.
Dule Hauptman, tisti pravi, ne moj ata, je bil na igrišču poseben že zato, ker je nosil spodaj majico. Ponavadi belo. Danes, ko so eni košarkarji napravljeni kot plavalci, ki tudi že dolgo niso več goli, je to bolj pogosto, takrat, v časih, ko se niso nujno vsi brili »pod pajsko«, pa ne. Dule je izstopal. Ni pa bilo to pri Duletu vse, edino, zaradi česar je izstopal. Dule Hauptman je bil na tisto jesen 1996, ko sem prišel v Halo Tivoli, že legenda. Deloval je kot legenda, igral je kot legenda, vodil je kot legenda, tapkal in tekel je kot legenda. Dule je deloval že takrat… ne, ne prestaro. Deloval je zrelo, preudarno, zanesljivo. Nizka kolena in trmarjenje. Pač, šola Zmaga Sagadina. Če imamo pol manj denarja, bomo dvakrat več trenirali. In so.
Ko je ata ob parku metal tiste trojke, sem sanjal, da bom nekoč trojko zadel tudi sam. Ampak kaj, ko je bila žoga tako težka, koš tako visok, trojka pa tako daleč. Ne tako daleč, kot je sedaj, to so bili časi, ko je bila trojka v Evropi pač bližje, a za najstnika še vedno hudo predaleč. A bili so tudi časi, ko se je s polrazdalje več metalo, tudi v ligi NBA, ko so centri metali precej od koša. Ko se je igrala drugačna košarka, ko še ni padel izračun, da če več in hitreje mečemo, večja verjetnost je, da bomo več zadeli – pa še bolj dinamično in posledično atraktivno je. Ne, bila je košarka, kjer je bilo košev manj, a so nekako šteli več.
Nočem biti nostalgik in upam, da nisem. Ampak tako, kot je igral Dule? To ni bila lepa košarka, je bila pa brihtna. Dule ni bil, kot pravi tudi sam, ne dovolj visok, ne dovolj močen, marsikaj mu je manjkalo. Ampak vse, kar je manjkalo, je našel in izkoristil. To, kako je tekel okrog rakete, ubežal in si priboril ravno dovolj prostora? Bam! Kot da je treniral cel teden, celo desetletje, za tisti en šut. Deloval je kot nekakšen profesor matematike ali fizike. Gladko bi lahko imel vzdevek Profesor. Komot. Ker je igral sila odmerjeno s 186 centimetri. In desetko na hrbtu. Desetko, ki je bila skoraj fuzbalska. Čeprav ni bil glavni playmayker, ni bil glavna zvezda. Ni bil Ariel McDonald ni bil Marko Milič. Bil je, kar je bil. Ampak ko je prišel okrog, sploh če je šlo za tisti kot, v katerem so bili ljubljanski navijači? Si vedel. Poletela bo in padla noter. In gremo. Oooo!
In tako sem tudi jaz, daleč stran od Tivolija, žulil tiste polplastične žoge in jih metal ter hodil ponjo v travo. Ker tja so žoge najpogsteje odletele. Že če je slučajno priletel kakšen met za tri v obroč, se ga dotaknil, vsaj oplazil, je bila drama. In je že bilo na jeziku. »Številkaaa deseeeet Dušaaaan Hauptmaaan!« In to v Mariboru. Saj kot smo se pogovarjali ravno sinoči v pristnem mariborskem lokalu. Takrat, sredi devetdesetih, so klubi pač poosebljali preboj mlade države. Celje v rokometu, Olimpija v košarki in naposled Maribor v nogometu, ko je prišla liga prvakov. Biti zraven, v tisti sezoni, 1996/97, ko je šla Olimpija vse do zaključnega turnirja četverice v Rim? Biti v Tivoliju? Priti v šolo, v center Maribora, s šilt kapo z grbom Smelt Olimpija in ti kapo – ukradejo?
Ni nas bilo sram, niti v Mariboru. Navijati za Olimpijo. Je bilo nenavadno, za fanta, ki je žvižgal, ko je videl zgolj tablo Ljubljana, kar je pač izhajalo iz tega, da sem nosil vijoličasti dres od sedmega do petnajstega leta in zaradi česar se bojda nikdar nismo vsi skupaj preselili v Ljubljano. Jaz? »Žabar? Ste znoreli? Ampak ko sem prišel takrat v Tivoli? Sam pri enajstih letih (!) na »zeleni vlak«, s pobasano petko pri matematiki, za katero sem garal, da sem si nekaj kakor prislužil pot k očetu, ki je v Ljubljani delal in je prišel do tistih kart, ki jih je sanjala vsa Slovenija? Takrat se mi je zdelo, da sem vsaj že študent, če že ne na šihtu.
Ko sem prišel v stanovanje pred tekmo, je bila ob kartah tudi zloženka, bilten za obračun, v njem pa nekaj člankov in spisek celotne ekipe s portreti. Takrat sem jo prelistal, morda dvakrat ali trikrat in si postavo zapomnil. Vse do danes. Po številkah. Horvat. Stepania. Daneu. Duščak. Kraljevič. Hafnar. Hauptman. Tušek. Milič. Jurković. McDonald. Henrie. In trener Sagadin. In pomočnik Mahorič. Bam. Sredi noči vam tole zdrdram. Peš pot do Tivolija je bila tako evforična, da sem mislil, da me bo razneslo. Ko sem pa prišel v dvorano, v tisti kotel, v tisto za današnje čase nekaj kakor maketo dvorane, ki je bila tako stiščana, nagnetena, stunstana? Norost. Blaznost. Dvorana, ki je niso tekmeci ravno podcenjevali. Niso se znašli več v takih malih gabaritih. Je trojka sploh cela vrisana?
Nasprotnik je bila Barcelona, veliki favorit, kasneje je postala podprvak. Bil je 2. oktober, leto pa 1996. Vpijati tisto glasnost, urbanost, predanost, kolektivnost je bilo… Šok. Nisi navijal za Olimpijo, navijal si za »naše«. Tu. V živo. Tisto sezono sem si ogledal še dve tekmi, eno z Asvelom in eno v četrtfinalu s Stefanelom (Adecco). Sploh mučno podjebavanje Gregorja Fučke je do danes nepozabljeno. Kot so bile zmage in uvrstitev v Rim, kjer je potem Olimpija končala kot tretja, ko je Marko Milič proti Asvelu razbil tablo in smo verjeli, da imamo igralca, ki bo naredil resen preboj v NBA. Da imamo to, čemur zdaj pravimo Dončić. Kamor je tudi šel čez par mesecev, ampak kot vemo dolgo ni ostal, ker so bili hudo drugačni časi.
Ampak nikakor ne bom pozabil, kakšno umirjenost je nudil Dušan Hauptman na tisti tekmi z Barcelono. Dal je 10 točk v 17 minutah in zadel eno trojko, ampak zdelo se je, kakor da je zadel prav vse. Bil je ostrostrelec, bil je nekdo, ki je vrgel, ko drugi niso. Morda mu po svoje lahko na nek način pride blizu Klemen Prepelič, vendar še ne deluje tako star, četudi ni več najbolj mlad. Dule ni zabijal čez avto kot Milić, ni igral z Jordanom kot Gorenc, ni bil orjak tipa Kraljevič ali Kotnik, ni bil tujec, ki je naredil, kar so Stepania, Jasikevičius in taki. Ne.
Dule Hauptman je nekdo, ki si zasluži, da dobi dres pod strop, ker je bil neka povsem svoja liga. Bi ga moral že takoj, ko so Stožice zgradili in se je tja preselila Olimpija, zdaj združena v Cedevita Olimpija. So pač liki, ki so bili zraven ravno takrat, ko je nekdo moral prevzeti odgovornost in dvigniti šport višje. Tomaž Vnuk ali Andrej Razinger ali Ivo Jan v hokeju. Uroš Šerbec ali Roman Pungartnik v rokometu. Taki liki kolektivnega športa devetdesetih. Ko smo skakali, ko smo se kam uvrstili. Kaj šele, da bi pobirali medalje ali bili evropski (pod)prvaki v čem. Dobro, fuzbal je bil res poseben, ker je imel pač Zlatka Zahovića.
Toda Dušan Hauptman je bil tisti, ki je dajal vsem nam upanje, da lahko tudi mi kdaj kaj zmoremo. In ko sem zadel svojo prvo trojko, bilo je na igrišču na Braniku, kjer je zdaj parking za fuzbal klub, ampak se bo sčasoma spet vrnilo igrišče in nosilo ime po Ivu Daneu, sem se zadrl: »Jaaaa!« Takoj zatem pa: »Dušaaan Hauptmaaan!« In če kaj, sem potem trojke metal do onemoglosti. Enkrat tudi s sošolcem Baggiom. Metala sva kaki dve uri, jaz sem jih zadel menda 63, on pa 72. Časi, ko je to gledal nek možak in vprašal, če bi šla trenirat košarko, čeprav sva bila oba ne ravno najbolj visoka, on sploh, ker je bil po letnici leto mlajši. Ampak ne. Nam je bila košarka pač to, kar je. Šport. Igra. Zabava. Sva imela treningov in rigidnega režima dovolj že v fuzbalu, ko sm nabijali sosedske klube z dvomestnim številom, pa imeli potem za »nagrado« v ponedeljek še bolj zajeban trening, oni pa so dobivali sendviče in sok po tekmi, mi pa navodila, kaj moramo še zboljšati. Zato je bila košarka celo, vsaj zame, neke vrste oddih, romantika, igra. Za tisti slastni občutek, ko gre žoga skozi mrežico. Za tri. Z belo majico, trmastim pogledom in vedenjem, da si pač moraš nekatere stvari v življenju izborit. Četudi ti kaj manjka.
Nekateri smo za nagrado dobili neizbrisljive spomine.
Dušan Hauptman pa bo, bolje pozno kot nikoli, pod strop Stožic dobil svoj dres.
Zasluženo. Upajoč, da jo bo gledal čim dlje. Zaslužil si je.
Številka deset. Za triiii. Dušaaaan Haaaaauptmaaaan!
Pa samo na Pohorje so šli. In to do Mariborske koče. Dostopno, zeleno, skoraj ravno. No, ko si enkrat tam gori. Mariborska koča je najbrž najbolj dostopna koča na celi slovenski transvezali. Ko si enkrat na Mariborskem Pohorju, je kar lep čas vse za ovinkom. Se »nena« nadihaš. Ampak kar se zgodi na Pohorju… Se bolj rado dokonča doli. V mestu. Če na Pohorju »morijo« ptiči s svojimi kakci, še bolj pa kake ojštre borovničke, spodaj v mestu »tamani« Nevidni človek. Ampak Martin Vrenko? Inšpektor Martin Vrenko, kriminalistična policija? On ima po dveh letih čas. Počasi. Boljše več trupel in manj napačnih teorij kakor obratno. Kar niti ni tako slabo. Sploh ne.Vrenko je pač tip, ki ne pozna izraza »sugar daddy«.
Primeri inšpektorja Vrenka so se v nacionalkinem paketu domačih kriminalk, v katere se je po Ekipi Bled in zlasti Jezeru (in nadaljevanjih) ter V imenu ljudstva nezaustavljivo »zabrisala«, izkazali leta 2021 kot najbolj gledana serija doslej. Še najbolj resna kritika je padla na račun tistega, kar je nas v Mariboru, ki smo končno dobili tudi serijo, četudi dobivamo filme bolj po obrokih (Kavarna Astorija; Zvenenje v glavi; Slovenija, Avstralija in jutri ves svet) najbolj »zmotilo«. Uporaba jezika. Da če je že Maribor tako lep, topel, zelen in, kot smo slišali sedaj, »kompakten«, zakaj potem tako tudi ne zveni? Zakaj je Maribor lahko le krasna kulisa za oči, ne pa za ušesa?
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Ampak sami primeri umorov in struktura so to pač v ceni ogleda na račun zgledne in »telegenične« dinamike nekako požrli. Primeri inšpektorja Vrenka se nikdar niso vlekli, ogled treh primerov v šestih epizodah oziroma v »polčasih« pa se je mnogo bolj dokazal, kakor se je razbitost zgrudila v Leninovem parku in Dolini rož, kjer se je osnovna premisa šestih delov Jezera porazgubila in smo dobili seriji, kjer se dve epizodi veliko ni zgodilo, nato pa se je zgodilo vse.
Primeri inšpektorja Vrenka so pač drugačni. V ospredju so primeri in žrtve in osumljenci. Šele nato pridejo glavni liki in njihova komaj odstrta ozadja. In zato je Vrenko gledljiva serija. Znova. Ja. Je. Dokler se ubada s primeri in ne z vsakdanjostjo. Koga pa ta zanima?
Gledanost ni vse…
Vrnitev serije Primeri inšpektorja Vrenka je tisto, kar bo in mora biti najbolj presojano. Nacionalka namreč vztraja pri žanru in zaporednih zimskih nedeljah, kar je glede na gledanost smiselno, ne pa nujno tudi v oziru le enega žanra. Pa čeprav smo lani dobili tudi Trigrad, ki ni bil toliko kriminalka, kolikor poetično preizpraševanje staroslovenske nravnosti v moderni izpeljavi, kar je bilo cineastično sprejemljivo, za (naj)širšo javnost pa vendarle preozko. Gledanost seveda ni vse, ni pa v takem paketu nezanemarljiva. Ne more pa biti na tretjem mestu.
Da bi rekli, da smo se prenasitili kriminalk na prvih, kaj, šest, dvanajst nedelj v minulih štirih letih? Najbrž ne, podatki gledanosti bodo podali kontekst, ne bodo pa še zares uokvirili resnega popkulturnega okvira, čeprav ko gre za gledanost in nacionalko sta si pogosto samoumevna (zimski športi, kvizi, razvedrilni program, ko konkurenca počiva).
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Popkulturni »šus« pač izklesa nekaj več. Nekaj, kar je Jezero s svojim ledeniškim, polzečim, polžastim tempom premoglo in nastavilo, pa potem v Leninovem parku skoraj zapravilo in komaj nekako povrnilo v Dolini rož. In če je V imenu ljudstva sploh v drugi sezoni napredovala pri upodabljanju slovenskega poceni načina dragega »biznisiranja«, a še vedno uporabljala nekaj zelo poceni prijemov (liki, scenarij, usode), je zdaj znova prišel Vrenko kot najbrž najbolj preprosta serija med vsemi.
Vrenko je sprejemljiv, gledljiv in dostopen, ker rešuje bolj ali manj res le primere. Saj. Je v naslovu, ni?
Vrenko in njegova leta
Ja, Vrenko je pač serija, ki noče biti nič več kot to, kar je. Primeri. Inšpektorja. Vrenka. Glavni lik, ki je glavni pač zato, ker nekdo mora biti glavni, ampak ni pa zares prevladujoče glavni, ne rešuje sebe in svet. Ne. Vrenko hodi na šiht. In v kafič. Ni ravno najbolj sproščen, ni pa vselej napet. Mnogo bolj ima še vedno rad službo, vsaj tako se zdi, ni pa vse, kar ima.
Še kadar serija hoče biti in želi dati »glavnim« likom nekaj ozadja, bi bilo bolje, če bi se res čimprej osredotočila zgolj na glavni primer. Ni ravno moteče, ne skali serije, jo pa upočasni in pelje v slepe ovinke. Nikdar zares v seriji ne vemo, kaj tako muči Martina Vrenka, da je po svoje nekako zategnjen, čeprav ne vemo, kaj točno je. Zagrenjen ni, poklapan tudi ne, radosten spet ne, na štose ni, bi pa vse to lahko bil. Vrenko je Demšarjev lik, ki je na ekranu simbol stabilnosti in preudarnosti. Če mu življenje že da limone, pa si da naročiti limono v svojem dvojnem viskiju in prenaša eno in isto pevko v enem in istem klubu, kamor še vedno zahaja, saj tam pač dela njegova draga Mojca (Katarina Čas).
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Vrenka ne definira njegova motoristična in »lederjaknasta« kriza srednjih let. Niti ne vemo, koliko je zares star, vsaj v seriji ne oziroma vsaj sam nimam takega občutka, da bi uganil njegov EMŠO. Vrenka vidno in zdaj že kontinuirano najbolj teži odnos z očetom Borisom (Janez Hočevar Rifle), ampak to priznava šele, ko crkne žarnica, zbeži pa, ko oče pove, kakšne orhideje je mama imela rada. V tem smislu je nerazvit lik, vsaj ko ga spet srečamo in se ne spomnimo ravno, kaj smo o njem izvedeli predlani. V tem oziru je Taras Birsa bolj izpiljen lik, četudi sila introvertiran (dokler koga ne useka), je pa res, da sem Golobove knjige bral, Demšarjevih pa ne.
(Ne)novosti druge sezone
Drugo ključno vprašanja pa je in bo: kaj novega prinaša druga sezona?
Še najbolj opazna razlika v primerjavi s prvo sezono je zamenjava mlajšega Vrenkovega kolega. Dostopni Jurij Drevenšek se je kot dobra ritem kitara Marko Breznik poslovil (»Štipendija. Amerika.« je najbrž najbolj kratek možen opis bivšega sodelavca), prišel pa je Lovro Zafred v liku Tadeja Krajnca. Problem? Pa… Martin Vrenko (Dario Varga) se enkrat zmoti in ga zamenja. Ja, po imenu. Marko… Em… Tadej… Al’ kaj si že. Ampak če je to najbolj opazna razlika… Potem Boris Jurjašević, ki je režiral že prvo sezono skupaj s Slobodanom Maksimovičem, večjih izzivov nima. Špica je enaka, fotografija tudi, dronovski kadri Maribora takisto. In če smo se kaj od produkcije TV Slovenija naučili, smo se tega, da izrazito pač ne bodo odstopali od zastavljenega. Tako je bilo z Jezerom/Leninov park/Dolina rož in tako je sedaj.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Se pa Zafred, rojen Mariborčan, kar vidno, nelagodno in »zapeto« lovi. Priložnost, ki jo je resda v zapeti srajčki in s post-hipsterskimi naočniki zaenkrat zapravil. Neizrazit je, razen ko v pogovoru z mnogo bolj markantnim Črtom Ujčičem (Nebojšo Rakom) vpraša »kaj pa je narobe z Mariborom«? Bojazen ni le, da ga bo so-šef Vrenko zamenjeval za Marka, še večja je, da si njegovega imena ne bomo zapomnili gledalci. Vrenko je namreč serija, ki nima veliko »odboja« od bližnjih likov. Z Mojco se komaj kaj pogovarjata ali pa v povsem odvečnem kadru le molče ob jazz melosu sedita, z očetom se krega o žarnici in ga ne šljivi 5%, še s pričami/osumljenci se pogovarja zelo izbrano. Vrenko tako raje posluša kot govori, zlasti od sodelavcev; Tone (Toni Cahunek) in ekipe.
Primeri + liki = bistvo
Kjer je serija precej mamljiva in hitro oprijemljiva, so sami primeri in liki. Bolj kot imena si zapomnimo njihove vloge. Direktorica Ema Žnidaršič (zelo suverena Pia Zemljič), sodelavka Marta Jenko (mimobežna Nina Ivanišin), študentka/punca Kristina Luzner (prodorna Ana Urbanc)… Zanimivo: same ženske. Vse so soorganizatorke kongresa inštituta, ki je mimogrede na temo ekologije, kar, ugibam, ponazori pač sprehajanje po Pohorju in brisanje ptičjih kakcev (čeprav, količina kakca bi bila bolj za sokola). In vse kmalu potencialne osumljenke, ko se Peter Divjak po teku čez Koroški most (po levi strani, gledano proti centru) in nazaj naposled znajde nekje na samem, kjer prejme močan udarec in ga najdejo nato precej, preceeeej nižje doli na Lentu. Tek čez Koroški most in dokončno hin na Lentu? Zveni sicer kot marsikateri dijaški petek.
Uroš Fürst je kot Peter Divjak sila prepričljiv in morda najbolj dodelan lik, ko gre za samo izvedbo pa tudi scenarij. To obvelja le še za kelnarja Luko Kocjančiča (spektakularno bujno minimalističen Tarek Rashid), ki se ob koncu prvega dela po pobiranju črepinj in štajerskem lej-kaki-so-ovi aufbiksanju s sodelavko Majo Kappel (Sara Dirnbek), »zapali« za zlomljeno Kristino, ki je nekdanja punca Črta, ki ga seveda zmoti, da je kelnar ponudil Fazana in pravo vino, ki je itak lahko samo iz Kungote. In ga – spoiler alert, pozor kvarnik – itak potem zaštihajo. Ja, dva najbolj impozantna lika sta tako sproščena, ker vesta, da ne bosta dolgo. Kar ne pove ravno malo, ne? Odnosi med samimi sodelavci so bolj razkriti skozi kasnejše kriminalistične analize kakor pa neposredno med njimi, kar je lahko kritika, ki pa v kriminalki pač ni tako ostra, kakor bi bila sicer. Ni pa prvič, da v naših serijah pač povedo, kaj se je zgodilo, kakor da bi to dejansko videli. Ampak dobro, kriminalke vedno najprej prečistijo s preteklostjo.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
So pa najbolj močne, kadar preteklost ujame sedanjost. In tako je bila prav sklepna scena v gostilni najbolj močna, pristna in po svoje preprosta. Druščina, šokirana nad umorom Divjaka, se po zaslišanjih očitno pač sprosti v gostilni: »Na čast in v spomin profesorju Divjaku«. Dobro pri Nevidnem človeku je, da zaenkrat vsi ostajajo osumljenci in četudi o njih sila malo vemo ter so definirani z le nekaj pogledi in (pra)zgodovino, je prav sklep v gostilni prinesel svojevrstni perpetuum mobile, kjer se že malo bolj kaže, kdo je kdo. In kakšen. O, ja. Napeto je. Ne morda kot štrumpantl. Prej kot čigumi, ki morda ni več tako sladkega okusa, ni pa še zbledel.
Štihanje pomaga
Primeri inšpektorja Vrenka so se vrnili samoprepričano na podlagi prve sezone. Razlogov, da bi veliko spreminjali, prav veliko res niso imeli. Zakaj bi? Menjavali, na glavo obračali najbolj gledano serijo? Ugotovili so, vsaj v prvem delu, da sami primeri pač bolj vlečejo in da so osumljenci mnogo bolj privlačni. Še vedno je zelo potrošen, neuporabljen in bled lik Katarine Čas, ki vse bolj deluje kakor legitimacija neke Vrenkove življenjske poti, ki pa vedno znova ob trku z očetom naleti na preizpraševanje »kje sem, kdo sem, kam grem«. Pa četudi je Vrenkova magdalenica pač omleta, ko se spomni, zakaj se je odločil za poklic kriminalista. Jasno je, glede na naravo umorov v Sloveniji, da bi »realistična« serija pri nas zgledala precej drugače. Bolj »socrealistično«, cankarjansko, »slovenskofilmovsko«. Demšar je ponudil povsem drugačen nivo, precej višji, urban, nenazadnje intriganten.
In vse to je vsekakor serija ohranila, morda celo nadgradila. In posneta je spet tako, da like dobro ločimo. Ne ugibamo, razvozlavamo. Za Vrenka ni potrebe, da se gre v knjižnico/knjigarno. Četudi si imena težko zapomnimo. Saj, še Vrenko si jih. Si pa zapomnimo primer. No, pa to, da je po kmetu (Matjaž Javšnik) znova najbolj pristno deloval še en iz delavske klase, kelnar. Ampak to debato smo že dali skozi. Maribor je pač še vedno bolj fajn videt (štihanje a la skoraj štajerska ikebana pomaga) kot slišat, očitno. Se pa to gleda. Se. Napeto in razvedrilno. V tem pogledu so Primeri inšpektorja Vrenka klasična tv serija, ki več kot izpolni svoj osnovni namen. Je tv serija, narejena za gledanje. Ne za prerekanje in razglabljanje. In to je vsekakor nekaj, česar pri nas primanjkjuje. Ali pa vsaj predolgo je.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
*** Vrenkovske
• Saj razumemo, da so policisti/kriminalisti zelo obremenjeni s papirologijo, ampak to konstantno prinašanje papirjev Oskarju Brajdiču? Čemu? Človeku, ki bi najraje igral šah na računalniku. Pa morda kakšno pasjanso. Sicer pa je Vincent Lotos V. Šparovec zelo prepričljiv.
• Oto (Peter Boštjančič) je zagotovo najbolj načitan »klošar« vseh časov. In z najbolj izbrano izreko. Vredno čokoladnih rogljičkov.
• Izbira in kadri Vetrinjskega dvora? Fino. Paše. Sploh zdaj, ko čakamo novega najemnika Kluba Wetrinsky. Dobri tudi kadri desnega brega (Studenci).
• Najbolj mariborska stvar v epizodi? Izmenjava mladega inšpektorja Krajnca z naduvanim Ujčičem.
Krajnc: »Kak dobro ste poznali profesorja divjaka? Ujčič: »Še kar, saj kdo ga v naših krogih ni poznal, je bil naš Luka Dončić. Vsi smo bili zelo presenečeni, da jim ga je uspelo pripeljati, pa brez zamere, v en Maribor.«
Krajnc (napadalno): »Kaj je kaj narobe z Mariborom?«
Ovi (v zadregi): »Ne ne, Maribor je čudovit, kompakten, vse imate na ‘dohvat ruke’.«
• Ne da bi pogrevali debato o (ne)pogostosti štajerščine… Čeprav priznati moramo, da je tokrat dialekta absolutno več in da so se igralci (sploh igralci) vidno in bolj trudili. Ne pa vsi, še najmanj Katarina Čas, ki res deluje, kakor da smo v domžalskem lokalu, kamor vodijo vrata iz Lenta, obenem pa se Dario Varga po prvi sezoni pač ne bo zabrisal v štajerski árgo.
Ocene »štajerščinosti:
Tarek Rashid (Kelnar) – ⭐️⭐️⭐️⭐️⭐️
Pia Zemljič (Ema Žnidaršič) – ⭐️⭐️⭐️⭐️
Nina Ivanišin (Marta Jenko) – ⭐️⭐️⭐️
Lovro Zafred (Tadej Krajnc) – ⭐️⭐️
Lotos V. Šparovec (Oskar Brajdič) – ⭐️
Peter Boštjanič (Oto) – 0/5
Katarina Čas (Mojca) – 0/5
Top trije kadri
3. Kelnarjev: “Gospodična, smem nekaj predlagat? Fazan. Suho štajersko vino iz Kungote. Bote probali? Ne bo vam žal.”
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
2. Kelnarjev: “Bi dal ti roko dol?! Pubec… šminkerski?!
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
1. Vrenkov pogled, ko vpraša, kaj je to “sugar daddy“.
Imeti najbolj predvajan komad na Valu 202 ne prinese bazena, avta, hiše na Obali. Ne. Vsaj ne takoj. Vsekakor ne takoj v naslednjem letu. Prinese pa poseben prestiž, čast, obliž, renome. Ker je vse to. Val 202 s svojo glasbeno uredniško politiko vztraja. Izbira tako, da… precej izbira. In izbral je. Žana Hauptmana.
Val 202 ponavlja le svoje popevke tedna. 168 predvajanj za najbolj predvajan komad ni ravno številka za »petkrat na dan«, ne? Zato je izbor pesmi Sledim toliko bolj pomenljiv. Žan Hauptman je bil na Emi šele osmi. Na Val 202 pa je »zmagal«. In to je pomembna zmaga. Za novo mariborsko sceno. Ki je. Tu in zdaj. In na katero je mesto lahko ali pa bi moralo biti upravičeno ponosno.
Komad Sledim je dober. En tistih komadov, ki neizogibno pobašejo domiselne komentarje na YouTube. »Takle komad ne zmore zmagat na Emi. Žal. Je predober.« Žanova glasba vsekakor ni za tekmovanja. Vsaj ne takšna, kjer pride do prepirov. Med žirijo in občinstvom, med mlajšimi in starejšimi, med žanri in okusi. Da je Sledim največkrat predvajana skladba, pove veliko tudi o Valu 202. Ker ni ravno najbolj enostaven komad. Vsekakor ne. Refren deluje bolj kot verz, modulacijski preskoki so polni, bas kitara Vida Turica močna, že sam uvod ni ravno tipično radijski. Še val202-jevski ni najbolj. Diši po harmonijah sedemdesetih, klavir je že mejno »jazz«, vokal pa ravno toliko razpoznaven, da deluje kot dodatni inštrument v celokupni, kvalitetni močni produkciji.
Predvsem pa kaže, kakšen Žan Hauptman je. Muzičar. Sodeluje tu, tam, vsepovsod. Z Lacha after jami je na Festivalu Lent pokazal, da se ne le najde, ampak ohrani publiko, ki prihaja z nekimi čisto drugimi, svežimi, novimi EMŠI. In to ni lahko. Hauptman je ime, na katerega Maribor mora biti ponosen. Tudi zato, ker zna prekleto dobro igrati »air klavir«. Poglejte spot. Tip po luftu »igra« klavir. In stopi za mikrofon. Brez strahu. Z občutkom. Miže. Ker bolj kot miži, bolj njegova glasba dehti.
