Avtor: admin

  • Stava z Bryanom Adamsom? Dobljena.

    Stava z Bryanom Adamsom? Dobljena.

    Najprej je nekdo verjel, da bo dobil stavo. Z njim. Butasto, naivno, pa obenem prismuknjeno, luštno, zajebanstsko stavo. In Bryan Adams je, sredi Stožic, izgubil. Bam. Za 20 centimetrov. Ali 20 evrov. Bojda. Okej, videl sem že kar nekaj pogruntavščin, bizarnosti, fint, štosov na špilih. Kako so Coldplay v Stadthalle 2008 zginili z odra in se pojavili kar nekje za nami v milisekundah. Kako se je Pink zabrisala bungejump dol iz cirkusantske kocke v Münchnu 2010. Skoraj nam na glavo. Kako je Prince po že prižganih lučeh v Stadthalle 2010 priletel nazaj na oder, za četrti ali peti bis, ter zakričal: »Kam, pizda, greste?!?!« In krenil v ubijalsko Sly and the Family Stone priredbo. Kako je na The Wall v Zagrebu 2011 iz kota priletela maketa letala in padla zadaj nekam za nastajoči zid, zadaj za Rogerja Watersa. Pa kako je Ozzy Osbourne v Münchnu šprical z vodnim topom. Ali kako so Rammstein v Zagrebu med Pussy sedeli na ogromnem falusu in špricali ven, khm, belo, em, peno.

    Ampak redko pa sem videl take finte s publiko. Direktne. Na izmenjavo. Iz oči v oči. Poimensko. Bryan, Jure, Maša, Zala.

    Nekdo je spredaj v parterju že takoj, prvi komad, visoko držal napis z mastno debelimi črkami. V angleščini ali v prevodu: stavim, da sem višji od tebe. Bryan je hudiča videl takoj. In se nanj spomnil skoraj poldrugo uro kasneje. Na vnaprej za lastnika plakata dobljeno stavo. Človek bi mislil, da bo rock/pop zvezdo vseeno malo streslo, zeznilo ali ujelo, da se nekdo dela norca z njegove višine. Ne Bryan. Ne Adams. On uživa v tem. »Daj, kje je tisti napis? No, dajmo. Dvigni. Evo. Huh. Človek, daj poglej me, kaj kdo v tej dvorani ni višji od mene? Dobiš stavo!«

    Ni zvenel arogantno, jezno, naveličano, užaloščeno. Zvenel je kot nekdo, ki bi rad naslednjič pokasiral še več takih napisov. Vi kar. Še! Ker je njegova glasba, ob tem, da je nežna, prelestna, mehka, objemajoča in še in še in še, tudi zabavna. Ja, Bryan Adams je z leti postal zabaven.

    Ampak zmagal?

    Zmagal je pa Jure. Zaželel si je drhtečo I’m Ready. In potem ga je nekaj kakor prcal. On. Bryan Adams. Ja, Jureta. In ne, Bryan si ni polomil jezika, čeprav je seveda po angleško zavil za izgovarjavo ne ravno najlažje ime. Joure. Ampak ja. Jure je bil prvi na vrsti. »I’m Ready bi imel? Res? Ti velik romantik ti!« se mu je režal še Adams. Kako se mu ne bi. Pa kje si tega našel, ni dovolj mehkih baladuric? Saj Bryan redno to počne, da prepusti publiki izbiro treh komadov. Danes, ko greš na setlist.com ter lahko vidiš seznam komadov vnaprej (nekateri za potrebe recenzije to počnemo redno in vestno, kar je evfemizem za neučakanost in strah pred nepričakovanim), je sicer toliko lažje ne zakričati naslovov komadov, za katere veš, da bodo še prišli. Run to You ali Straight from the Heart ali All For Love.

    Ta del koncerta je morda najboljši, ker je res »prost«. Saj podobno počne Bruce Springsteen, le da dobri stari Šef, The Boss, vzame kar celoten napis, karton, letak, papir, ga pokaže bandu in gremo. Zdaj… jaz sem v Stožicah zakričal Freebird. Tudi na Springsteenu sem. Zakričiš dvoje, ko si na špilu. Freebird in Maribor. Ker sem večno premlado prestar in ker poznam foro iz, kaj, sedemdesetih ali kdaj že, ko je bilo nadležno, da se je na vsakem koncertu (in ne zgolj Lynyrd Skynyrd) nekdo zadrl: Freebird. Adams prakso izvede drugače. Pogleda ljudem v oči in poskrbi, da celo sliši njihovo ime. V precej nabiti dvorani. To je mega dosežek. Ni lahko.

    Jure je dobil I’m Ready. Potem je bila Maša, ki je vmes nasrala Bryana, da ji je ime – Laško. Ali nekaj takega. Smešno? Pa malo pa je, ja. Sploh ko je Adams venomer ponavljal, da bi bilo dobro, če bi se spečali z Juretom. Verjetno finta z vsakega koncerta, samo Jure bo vedno lahko trobezljal, da mu je Bryan Adams (z)rihtal bejbo. Nekdo prej si je sicer zaželel tako redko igran komad, da sta Adams in kitarist Keith Scott tuhtala, če je v c ali h molu. Druga ali tretja prečka? Sta raje kar obupala. Vsega se vendarle ne da. Po Maši, ki je dobila Reckless, je bila pa še Zala, ki si je zaželela za finiš Please Forgive Me in jo dobila – skupaj z vprašanjem, če je sama na špilu, ne ni, mož čuva otroka. »A mož čuva otroka? Bravo, mami! Ampak… Jutri pa bo po takem koncertu treba pet ravno ta komad, ne?« Haha, dobra, Bryan. Prosim, odpusti mi.

    Vsa imena je Bryan Adams precej zadel. In imel tisto pristno komunikacijo s publiko. Ne kot zvezda, ampak pač. Bryan Adams. Je bil, je in bo zvezda, seveda bo. Vsi milijoni albumov. Vsi hiti. Vsa čast in slava. Toda Kanadčani so pač drugačni. Ko sem bil 2013 v Stadthalle na – ja, od vseh bandov – Nickelback, so se ga 31. oktobra (ja, noč čarovnic) tako nasisali, da je koncert postal srednješolska zabava. Okej, draga zabava, pa vseeno.

    Ampak še to. Koncert Bryana Adamsa je v času, ko je sto evrov za karto postala norma, vse bolj pa minimum, dostopen. Zelo. Parter? Tam. 50 evrov. Kot bi nekako, če bi se pač glasbena industrija ustavila, bilo »normalno«. Razlika med 50 in 100 evri na špil je dvakrat večja, pa ne le matematično. Cenejša kot je karta, boljši je vajb. Ne nujno, ne pravim, da za 150 evrov ni žur. Seveda je. Kakršnega si pač narediš. Sploh pa mlajša falanga, ki sem jo žal izpustil (Harry Styles, Ed Sheeran, Billie Eilish).

    Bryan Adams to dela za tiste, ki bi še radi, da je koncert še točno to. Koncert. Ne investicija. Bryan Adams ni instagramovski moment. Vsaj meni se ne zdi. Bryan Adams je moment zate, za vaju, za vas. Greš, plešeš, poješ, fajn se maš. Seveda fotkaš, snemaš, tvitaš, tiktokaš. Itak.

    Koncerti Bryana Adamsa so torej zicer.

    Fiks je. Totalni fiks. Da bo njegov koncert vžgal in pobožal. Vedno. Nikdar si sicer ne bi bil mislil, da bom še tretjič na njegovem špilu. Kot si nikoli nisem mislil, da vselej v taki družbi. Ali da bom sploh kdaj. Pa čeprav je bil sinoči že šestič pri nas v Sloveniji. In dovolj sem se z leti naposlušal, da je bil njegov najboljši špil itak tisti v Izoli leta 1996, ko je prišel k nam, ko se je zdelo, da po Kurtu Cobainu ne bo nihče več niti povohal naših krajev. Kaj šele v Izolo in Bonifiko, nad katero je še Damir Skomina očitno nedavno obupal. Ampak okej. Če je lahko prišla v Izolo leta 1992 tudi Benfica? Zakaj pa ne. Sledila dva Tivolija (2003, 2006) in zdaj še trikrat Stožice (2014, 2018, 2022).

    Bryan Adams da točno tisto, kar ve, da mora. Ne deluje repetitivno, čeprav se mu že štiri leta in ena pandemija pozneje niti malo ne pozna. Bryan Adams pizda res rad koncertira. Ni narejeno. Kljub napihljivemu avtu, ki se vozi nad glavami in krajša čas v nagnetenem parterju. In navzlic pompoznemu uvodu, kjer gromki glas in bliskajoči napis data vedeti, da je tip uslišal klice k nebu in »zrockal« in »skitaral« občestvo.

    Bryan Adams je star, če morda ne veste, 63 let. Ja. Faking 63. To so leta, ko bi se naj pa kaj vendarle že poznalo. Ne njemu, zapriseženemu veganu. Ponavlja, da laufa na rastline. In to kako. Človek ima neverjetno energijo. Pri teh letih ni več veliko uveljavljenih izvajalcev, ki bi »štepali« koncerte enega za drugim. Torej: sobota, nedelja, ponedeljek. Adams je pa združil ravno zdaj trojček. Sobota dunajska Stadthalle, nedelja Stožice in ponedeljek Italija.

    Dobro se stara Adams. Ne kot vino, prej kot viski. Ker je bil klasa že na začetku in samo še toliko večja. Z leti je postal nekako… Samoumeven? Recimo na Rock Radiu. Tam bo fiks. Po občutku? Enkrat na uro. Ali več. Run To You, Heaven, Summer of ’69, When You’re Gone, Cut’s Like a Knife. Pa še se najdejo. Adamsovi komadi so se dobro postarali ravno zato, ker ostajajo nekako narejeni za radio. Da so vedno to, kar hočeš. Saj v avtu ali doma so včasih, em, nadležni. Ne pridejo v vsakem trenutku ravno najbolj prav. Ampak tako? Zloženi skupaj? Bam!

    Sploh pa v živo so še bolj… Hiti. Ker imajo ta »live« občutek. Kakšna solaža, zahvaljujoč Keithu Scottu, je drugačna. In nekaj komadov je precej slečenih. Vidi se, kaj v osnovi ti komadi so. Saj ni nič novega, Adams zdaj to že nekaj časa počne. When You’re Gone, recimo, zapoje sam s kitaro. Enako Straight From the Heart, ki z ustno harmoniko samo odkrepi njegove besede, da je komaj napisal star 18 let. Če tak komad napišeš pri osemnajstih… Ni čudno, da si pri 25. letih že velika zvezda z albumom Reckless (1984). In nato samo »štancaš« hit na hit.

    Bryan Adams bi, ugibam, nekje vmes lahko zapadel v krizo. Saj, kdo pa kdaj ni. Nekako je po letu 1996 in zadnjih res ornk hitih na prehodu v novo tisočletje (18 till i Die, Back to You, When You’re Gone, Cloud Number Nine…) izpadel iz prvokategorniškega kitarskega pop rocka. Ne le po svoji »krivdi«. Žanr je pač zbledel, zradiral ga je zasuk v sceni. Začel je postajati nostalgija, čeprav ne zato, ker mu kaj drugega ne bi preostalo. In preobrazil se je. Danes tip s kitaro pač ne vžge tako več. Lahko, ampak ne pa nujno.

    Ko prihaja na oder zdaj, no, zdaj, že kako desetletje, pride gor kot dobri stari rockabillyjevec. Torej, petdeseta. Sijajna gold top debelejša kitara. Taka. Za preigrane, že malo zguljene prste. Pa skoraj polizani lasje. Daleč je pričeska z lasmi, ki grejo v oči. Tista, David Beckham ali Nick Carter. Daleč so razmršeni lasje. In še nekaj je naredil. No, ni naredil. Članov svojega banda praktično ne menjava. Razen morda enkrat na desetletje. Keitha Scotta pa sploh ne. Keith Scott je tisti kitarist, za katerega še mi, rock kitaristi, ne bi nikdar slišali. Če ne bi bili pametni, rekli na avtocesti potencialni punci (»Ker kdo te ve, kdo je kitarist Bryana Adamsa!?«) pa dobili nazaj krik »Keeeeiiiith Scooooooootttt!«. Jebemti Keith Scott. Kako še vedno nažge, napali, navije, nafržmaga, nacilja te kitarske solaže, motive, pejsaže. Noro.

    Ko si tretjič na Bryanu Adamsu, lahko počasi že izbiraš svoje top momente. Moj je prišel čisto na koncu, ker mi bo komad All For Love pač vedno predstavljal skakanje s tenis loparjem, ki je simbolično ponazarjal električno kitaro, ter prepiranje s sestro in mamo, medtem ko smo skoraj objemali televizijo, ker smo imeli MTV, kdo je boljši: Sting, Rod Stewart ali Bryan Adams. Ampak izbere se lahko karkoli. Sploh »lučke« moment. Adams je sicer zapel še enkrat »shine a light« pred Straight from the Heart, zgolj košček, da so vsi prižgali svoje mobitele. In en model faracajg, ja, še so, slava jim. Vsi so prižgali, ampak faking vsi. In videti to? Dva, trikrat? Brez nekega poceni štosa, dajmo dajmo dajmo, lučke. Od vseh božičnih dekoracij, je pač ta bila najboljša. Pa še Christmas Time je zapel. Kar poje redko. Res, res, reees redko. Ali se turneje končajo že pred decembrom ali pa so v Avstraliji. Ne pa tokrat. In še drugič so Stožice dobile njegov božični komad. Tik pred koncem. Akustično.

    Bryan Adams ne rabi igrati novih komadov, ni pa slabo, če jih. Zaigral je kar štiri komade iz aktualne plate So Happy It Hurts. Pesmi, ki so ena za drugo, kakor velja tudi za album, dobrovoljne in dobrohotne. Pozitivne, dvigajoče, energične. Bryan Adams ve, da ima več kot dovolj balad. Zato ga je čudilo, da so ljudje želeli balade, ko jih je vprašal, kaj naj zaigrajo. Pač ima ta dva dela. Najbrž te Bryan Adams namami s Summer of ’69, ki v živo izpade kot res dober in kolektivni žur. Potamani pa te z baladami. Nekdo si je od vseh komadov zaželel Have You Ever Really Loved a Woman. Kar nekaj nas je zavilo z očmi. Ne vem za vas, meni bo komad vedno nekako dišal po Oliverju Dragojeviću. Dišal, ne smrdel, da ne bo slučajno pomote.

    Ampak prav ta njegova dvojnost, kombinacija bolj kitarskih in mehkejših komadov, je tisto, kar koncertu dodaja, ne odvzema. Ima spisek toliko hitov, da lahko kakšnega tudi gladko izpusti (Let’s Make a Night To Remember, The Best of Me, Cloud Number Nine). Duetov v živo nima, nasnetih gotovo ne. Saj trik s Tino Turner poznamo, ne? Kaj ga kdo ne? Če pa je veeeedno isti. »Naslednji komad je It’s Only Love, ki sem ga posnel z veliko Tino Turner. In zdaj, samo za vas, samo nocoj, tukaj jeeeeee…. Ne, ni je. Je pa Keith Scott«. Ampak to je ena tistih redkih potegavščin, ki jo radi slišimo. Prikupna je. Kot »dad joke«. Humor starcev, ki je smešen zato, ker, no, ni.

    Bryan Adams ni starec. Vsekakor ne z izjemnim vokalom. Pišuka, kako mu gre petje. Vse linije, vse verze, skoraj vse je zadel perfektno. Zvok morda ni bil povsem popoln, jebiga, to že skoraj ponaredolo sodi, če je špil v Stožicah (je bil pa čisto okej zvok, vsaj dokaj spredaj v parterju), ampak zato pa je vokalna linija še vedno ravno dovolj razkava, pa obenem točna, izpiljena, prodorna. Pa ti komadi niso lahki. Višje lege niso izi, če so pretežke, se Adams ne muči več z njimi. Ve, kje so glavni deli. Ve, kjer »mora«. In tam briljira. S priredbami, kot je Can’t Take My Eyes Off of You vred. Ja, nenavaden izbor, ampak prekleto dela, sploh v bisu.

    Na koncu Bryan Adams na odru vedno ostane sam. Z lučkami, komadi, ljudmi. Tako, kakor je pač začel. Ne zato, ker bi rad bil v ospredju. Ko je bilo vsega konec, ko smo vsi-za-enega-eden-za-vse mušketirsko zapeli, da smo vsi za ljubezen, je vzel telefon in nas slikal. Kot da bi rad domačim pokazal, glejte, kje sem. Že tretjič v Stožicah. Ja, tretjič. V osmih letih. Bil bi še prej, če ne bi bilo korone.

    In vem, kako siruklasto, čizi je napisati, da najbrž ni zadnjič. Bilo bi škoda, če bi bilo. Dokler je tako. Dostopno, nasmejano, razplesano, zabavno. Ko ne more skoraj nič biti narobe. Ker ni. Bryan Adams torej ve, kako ohraniti v koncertu osnovo. Od uvodne Kick Ass. Ne toliko z velikimi zasloni, pirotehniko, čirulečarule. Ne. Zato je tisti napihljivi avto tako smešen. Ker je poceni štos. Pa dela. Ko si tako srečen, da že skoraj boli. Ampak saj vemo. Tudi ko se zelo smejimo, lahko boli. In ko smo zelo, zelo, zelo srečni, lahko jočemo.

    Bryan Adams? Je točno taki, kot mora biti. Je profič, ki pa to naredi tako, da nikdar ne rabiš reči, da je profič. In poudarjati, kaj vse je bil. Vse povedo, pismo res vse, njegovi komadi. Še je tisti moment, da se uščipneš, mater Summer of ’69 že na kakem žuru vžge, ampak to? To je pa v živo, to je on, vaaau. In to je dobro. Zelo dobro. Da ti občutek, da so nekatere stvari vseeno še take, kot misliš, da bi naj bile. Pa ne zato, ker bi morale biti ali ker bi bile spremembe odveč. Ne.

    Bryan Adams je samo še bolj Bryan Adams. In to je fajn in lepo. Zelo.

  • Papa, hiša na robu parka

    Papa, hiša na robu parka

    Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več.

    Pa saj… je sploh kdaj bila?

    Hiša na vogalu Žitne in Jezdarske ulice na robu Magdalenskega parka je dolga leta čez dan propadala, proti večerju vse bolj mogočno zehala in zvečer strašila. Ni ravno kljubovala. Ni bila protest. Ni bila potencial. Ni bila… No, ni bila. Saj njen sosedi niso bili dolgo nič boljši. So pa vmes zrasli novi, fino barvni bloki. Več lokalov. Pariz se je umaknil Cantanteju. Padrino, Holmes. Pa Mc in Pekarna. Pa vmes pekarna, fotokopirc, še en lokal. In nato še podhod. Pa nove klopi.

    Bolj se je posodabljala okolica, bolj se je objekt desetletju postaral za, zdaj pretiravam, sto let. Hišo je čas zdelal že pred časom. Hiša, ki ti nekako ni dovolila, da bi bil mlad. Vsaj ne predolgo.

    Še grafiti so ji pobegnili, slej ko prej. Hiša, objekt, karkoli že je to bilo, je bila bogato klavrna. Veliki, neizkoriščeni, lastniško mučen primer. Čigava je, kdaj spet bo, kje je lastnik… Listina na listino, notar na notarja, odvetnik na odvetnika. Ena tistih nepremičnih zgodb nepremičnine, za katero so si številni želeli, da bi že zdavnaj bila premična. Da bi je bilo konec. Da bi se premaknilo. Karkoli.

    Nekaj kakor kimala je sosednjima, nič kaj bolj elegantnima sosedoma. Bila je najbolj klavrna in to v taki konkurenci pove ogromno. Zdravstvenemu domu na Jezdarski, ki so se ga nedavno lotili obnavljati v mestu, kjer (v metodološko bizarno) anketno polovica želi boljše ceste, le par odstotkov pa dobro javno zdravstvo (v prevodu: po lepši in neluknjasti cesti do propadajočega zdravstvenega doma), in Pekarni, tam, kjer je na zunanji strani bil grafit »Gremo na Tržaško po pire«, ki se je tudi vsake toliko vsaj v govorih in debatah premika gor in dol po mestu. A še ostaja. Za zdaj.

    Propadajočo hišo sta na koncu na nek decembrski petek 2022 »premaknila« bagra. Do tal. Na jugovzhodnem robu enega lepših parkov v mestu. Ima krasna igrišča, že prej ga je imel, čeprav je imel še zelo različne obiskovalce. V hišicah tudi ponoči, kjer sva s sošolcem februarja 2002 odprla »poletno park« sezono. Magdalenski park je po prenovi sicer izgubil kar nekaj (po)letne klientele, ki je na »nasadu klopi« žulil pivo in času snedel relativnost. Park, ki je imel predzadnje ročne zapornice na železniški progi. Park, kjer se je o igranju košarke govorilo v pretekliku. Park, ki je bil nekdaj pokopališče, nikdar zares sprehajališče. Prej prostor za počitek, premislek, trenutek.

    In park s propadajočo hišo na jugovzhodnem robu.

    Tisto hišo, ob kateri sem prvič v prvem letniku gimnazije po navalu na »veselega martina« in »slovin« prvič epsko bruhal. Bilo je konec maja, morda je že bil junij. Vse se je tako hitro vrtelo, kot se ponavadi pač vrti ob koncu prvega letnika. Ko je vse novo. In ko še nimaš reakcije na jagodno vodko, tekilo ali česnov kruh. Tista hiša, skoraj ovita v grmovnice, je nudila zavetje v sicer dokaj odprtem parku. Tja sem šel. Ne sam, sošolec je šel zraven, ker smo pač bili taki. Skrbni. Bruhalo se je tako, da se je vprašalo, kako je najbolje bruhati. »Ne vem, saj bo hitro minilo,« me je malo tolažil, bolj pa bodril sošolec, za katerega sem imel kot lolek najbrž kakih 37 vprašanj. In nato nekje vmes odšel. Ko sem končal, je bilo že konkretno temno. Nikjer nikogar. Ali vsaj tako se je zdelo.

    Ampak v varnem zavetju grma in tiste hiše si imel nek mir. Najbrž sem kršil kakšen odlog, nekaj iz javnega reda in miru? Ampak dobro. Nismo smetili, nismo razgrajali. Pač… Bili smo dijaki, pisalo se je leto 2001, neumnost je imela še prihodnost.

    In tista hiša mi je stalno stala kot nekaka opora. In hkrati kot opomnik. Poleti je nudila senco, pozimi pa nekaj kakor strah. Tam si stopil malenkost hitreje. Sčasoma sem se stavbe bal malenkost manj, nikdar pa tega strahospoštovanja nisem izgubil. Dojel sem jo kot ostalino časa. Kot nekaj, kar bo vedno stalo in propadalo. Zato, ker pač. Ampak naj se še tako dolgo ne zgodi nič. Letni časi so šli mimo, generacije so se menjale, grafiti so zbledeli, pa je komaj 21 let.

    In zdaj hiše ni več.

    Karkoli že bo tam, bo nenavadno. Vsaj nekaj časa. Ker saj vemo. Spremembe nam pretirano niso blizu. Dokler se nanje ne navadimo. Če se sploh kdaj. Ampak karkoli že tam bo… Upam, da bo imelo karakter. In ne, ne bo ga dobilo z bruhanjem, pentagrami na drevesih, večernimi zmenki. Čeprav je bilo tam vse to. Magdalenski park je nekako… Toplejši, intimnejši, lepši. Ko si bruhal tam, te je sošolec pri propadajoči hiši držal za roko. Ko si bruhal v mestnem parku, si pa slišal: »Čuj, saj vse okej, samo kaj lahko malo tišje kozlaš?«

    Karakter včasih pač pride šele z leti. Včasih tik pred koncem. Včasih, ko je že prepozno.

    Edited in Prisma app with Daryl Feril
  • Čuj, fuj!

    Čuj, fuj!

    V uri pa pol je bilo konec. Fertig. Dvajset let čakanja? Za poldrugo uro šusa? Ja. Ura pa pol in – zdravo. Gótovo, ajde, seos, hvala, se vi’imo. Ampak to je bila poldruga ura, v katero je bilo speštano… Vse. V polnem Štuku. Z Alo!Stari. Tistim bandom, ki je prehitro prišel prepozno. Ampak ko je prišel? Je odšpilal himnični špil. To je bil špil generacije, ki ji ni bilo dano, da bi bila generacija. Špil, ko se pevec vrže med folk, pade skoraj na ksiht, se pobere in kriči. Špil s fajn mosh-pitom. Špil, ki je bil presežek.

    Koncert Alo!Stari je bil razprodan. Seveda je bil. V sredo, dva dni pred špilom, dokončno. Kot se spodobi in kot je prav. Alo!Stari je postal arhetipski mariborski band. Potem ko je Tine Matjašič na kavču pogruntal, da ima kaj za povedat. In to s tipi, ki so načeloma svoje sanje že izšprudlali. Trash Candy, Multiball, Low Value. In še in še. »Čez noč nam je uspelo – po 25 letih!« je začel ponavljati Matjašič, ko je pojasnjeval, kako je prav Alo!Star v kleni mariborščini in s pop punkom uspelo prodreti ne le v lastnem mestu, ampak gori, doli, naokoli. Ko v Rovtah pojejo »fse bi dal za toto moje faking mesto«, potem veš. Ratalo ti je.

    »V ‘fse bi dal za toto moje faking mesto’ je zate in zame Maribor. Ampak nekdo pa najde v tem tudi svoj kraj. Preneseš energijo nekega mesta. Pozitivna pripadnost je, zame ne gre za lokalpatriotske tenzije. Ker poveš, da so se tebi zgodile lepe stvari. Ki se lahko zgodijo povsod,« mi je Matjašič povedal, ko smo bili aprila skupaj na njihovem špilu v Slovenskih Konjicah.

    Ampak potem pa pride Štuk. Tista še vedno reprezentativna rock dvorana za rock špile. Pa čeprav je Matjašič seveda sredi Štuka v Star zapel: »Poštna puna ful je folka / Štuk pa Modrijane jebote polka!«. In gostil Emkeja, ki je še v Tekochee Kru v Na šihtu pel »ne vem za vas, samo meni je že muka it’ na Štuka / tak ko mi je bedno gušit materi za čuka«.

    O, Štuk.

    Štuk je kraj, ki ga bo vedno zajebavalo dvoje. Ne, ne to, da se reče »na Štuka«, kar lektorji radi popravljajo v »v Štuk«. Prvič, nikoli ne bo premagal nostalgije. Ni šans. Saj je noben ne more. Kdor ni bil na zadnjem špilu Lačnega Franza, ne, ne tem v 2022, ampak onem leta 1994, ali si ni plačal špricerja v tolarjih, nima pojma. Smo zamudili, jebiga. In, drugič, ravno zaradi te nostalgije bo vedno v nekem bizarnem razmerju, kjer nikdar ne bo dohitel preteklosti, ker se to itak ne da. Štuk je primarno študentski lokal, ki najbolje pokaže ob torkih, kako dandanes študenti žurajo. Ni edini, je pa masovni.

    Ampak Štuk je seveda bil mnogo več. Bil, bil. Sploh za to generacijo, ki je že slišala, da je najboljše zamujala. Potem pa dobila Štuk v paketu s Trustom, ko je ta odprl vrata in smo rinili na tisti konec. Štuk je imel na prelomu tisočletja inklinacijo k hip-hopu, na plesišču tiste kocke in skakanje po njih. V predplacu se dolgo ni zgodilo nič, dokler »nismo b’li fsi tam«. Štuk je bil plac, kjer si peljal kolega ven kozlat, pa je tako kozlal, v takem curku, da si kozlal še sam. Štuk je bil plac, kjer se je tvoj dober sošolec žvalil s tvojo gimnazijsko simpatijo, da sta se ti potem nekaj kakor oba opravičevala, ker saj nisva midva kriva, ampak popust na špricer z bog ve kakim vinom. Štuk je bil plac, ki v mojih dijaških letih ni nudil toliko epskih špilov, kolikor je bil tisti prostor, kjer si sanjal, da bi se to enkrat zgodilo. Saj so bili tudi špili, tudi dijaški. Pa je Siddharta nafilala Štuk tako, da si prvič vedel, da obstajajo še katere druge kot Eva sardine. Pa še kaj se najde.

    Predvsem je pa tako Štuk bil prostor, ki je bil pretekli prihodnjik. Večni nekdanji potencial nekdanjosti. Vsaj zame, vsaj za rock sceno, ki v domači reinkarnaciji pač ni dobivala sodobnih bandov. Noben moje starosti ni nafilal Štuka. No, skoraj. Se najdejo izjeme, ampak so točno to. Izjeme.

    Zato je bil Alo!Stari špil, ki je bil nekako slovo od nostalgije Štuka za tiste, ki smo pač mahnjeni na kitare. Alo!Stari je band, skoraj narejen za Štuka. Za dvorano Tabor/Lukna, kaj šele Ljudski vrt najbrž ni, čeprav Nea vem kam na stadionu nesramno deluje – in to v plejlisti, ki je večinoma železna, zlizana, znucana, ziheraška. Lažje je past dol z plejliste v Ljudskem vrtu, kakor se vanjo uvrstiti. In Alo!Stari, ta mešanica devetdesetih in zeitgeista, se je.

    Ni težko videti, zakaj.

    Nagruntali so, kako svoj retro šmek, ki so ga drgnili leta in leta, zasukati tako, da bodo trofili domače uhe. Kar ni lahko, sploh ne. Ali z besedami basista Mateja Kosmačina in bobnarja Tomaža Medvarja aprila v tistem kombiju: »Nič nam ni bilo dano. Noben drek, ki ga je vsak od nas očitno z namenom požrl, ni imel dobrega okusa. Ne boš verjel, ampak dreki imajo res različne okuse. Imej band, pa boš videl.« Sem imel band in vem, drek ima lahko res različen okus. Saj ne, da tega ne bi bil vedel tudi sicer, pa vendar.

    Alo!Stari je v petek, 25. novembra 2022, v Štuk prišel po nekaj kakor nagrado. Ali pa vsaj zmagoslavje. Nagrajeni za to, kar jim je v, kaj, treh letih na skoraj dvajset podlage tudi uspelo. Najslajše in najtežje je uspeti prav v svojem mestu. Ni lahko. Štuk, ki sprejme do 800, 1.000, 1.200 ljudi (nočete izkusiti one zadnje opcije), je ravno prav preveliko premajhen, da vidiš, če ti je ratalo. Saj ne, da Alo!Stari, ki so nafilali Kino Šiška s podobno kapaciteto, tega niso vedeli že prej. Itak, da so.

    Ampak števila ogledov, lajkov, piarja ne more nič tako preseči kot dober špil. In to je bil dober špil. Morda še preveč dodelan za punk band, kot mi je rekel izkušeni radijski maher. Ali pa da te skoraj v izvirnosti poseka predskupina, kot mi je dopisal še bolj izkušeni dj kelnar. Last Dropout je pač del paketa še iz Štajerske čage 2019, ko so nastopili skupaj. Last Dropout kot reunion, Alo!Stari pa na čisto prvem špilu. Ampak band, kot je Last Dropout, bo pač vedno dober štos. Zelo dober štos. Ampak štos.

    Alo!Stari pa pač ni več štos. Preveč jim je ratalo, premnogo se je zgodilo, da ne bi skušali vse pozornosti povrniti z dodelanostjo, zaslonom, plešočim dinozavrom, introm in – desko. Ja, tako kot v Šiški je tudi v Mariboru nekdo šel domov z boardom. In, ironično, to bi bil kolega Dajčman, ki je bil naključno izžreban, pa je seveda desko vljudno prepustil komu drugemu; mladi zagnani deklini, kot se je izkazalo. Pavza med punk koncertom, da nekdo zadane board je… Vsaj neobičajna. Dobro, nadomesti vsaj dva do tri komade, ki najbrž bandu še manjkajo do avtorskega uro in pol trajajočega špila, kar pa je itak prevelik izziv, saj je glasba preveč na šus. Probajte peti z Matjašičem, pa boste videli. No, kar se boarda tiče: neobičajno je pač v toliko, da če je komu to bil prvi špil (in možno, da je res bil), morda utegne pomisliti, da se take reči tu in tam zgodijo. Ne, se ne.

    Ampak to niti malo ni očitek. Sploh ne. Prej je kompliment, saj je Alo!Stari na odru pač pokazal vse, kaj zna, ima, zmore. Še tisto, česar ni izdal, vsaj dva ali tri komade (Lej ti ovega, Če bi lahko še enkrat, Danes nea grem domu). Imeti poln Štuk, ki se sproti oči bolj ali manj nove komade in »kupi« refren do konca? Zmaga. Ob tem, da je bil res epski mosh-pit, kjer je kar pošteno (s)pogalo? Dupla zmaga. Na špilu, kjer tri, štiri dekline naredijo doma transparent, ga prinesejo in pokažejo: »Alo Stari, danes smo diplomirale!« Dobro, malo je nenavadno, da diplomiraš v novembru, pa vseeno. V zameno je Jurij Drevenšek vodil nagradno igro za board, gostoval pa je, kot je sam priznal, lepo pijani Emkej, ki pa je zmitraljezal svoje verze v Nea guši, ki v živo bolj trofi, ter blestel v Veš kaj bi ti mogo, ki v podlagi z Alo!Stari samo pridobi na ostrini.

    Alo!Stari najbrž ne bo nikdar označen za prelomni, epski, zgodovinski špil. Ker časi pač niso več taki. In že zato, ker je prišel pozno, ne pa prepozno. Špil, kjer je Matjašič klečeče molil v Jaz bom hin, kjer sta bila Matic Mlakar in Jernej Metež na kitarah »zaklenjena« in kjer smo dobili protesniško sporočilo »naj se nikoli ne zlomijo!« v Valovi. Koncert, kjer je en tip jadral po skoku z odra čez pol dvorane, padel na vrat, folk zaprepaden, on vstane, pobere začuda nezlomljene špegle (!), pomiga z glavo in zmagoslavno dvigne roke. Toooo! Špil, ki je komaj drugi, ki sem ga sam gledal na Štuku z balkona, pa je bil tudi tam gori tako doživet, da mi je nekdo potem rekel »kaj se nisi dol fukno, tak ko si not pado?! Koncert, kjer je Matjašič med »elevator music« v Danes se mi nea da opozoril folk, naj vendar pazi, ko bo metal piksne piva, pa je valjda zadel enega v sence. Večer, ko si videl toliko znanih fac, one iste face, ki si jih videl točno v predplacu, ko si mislil, da se nikoli ne boš žvalil ali pokozlal. Pa si se. Ono, drugo. Pa tudi kdaj ono prvo.

    Ampak to je bil špil, ko si mislil, da boš samo kozlal. Pa se zgodi. Da te špil… zažvali.

    In špil, kjer sta Vse bi dal in Nea vem kam zadoneli tako, kakor lahko samo na Štuku. Dvajset let kasneje. Po uri pa pol. Ko tak smrdiš od švica, da greš raje vljudno domov. Ampak si potem doma vseno povohaš majico. Da si zapomniš. Da so špili nekoč še znali biti tako prešvicani, da si navdušeno smrdel. Čuj, fuj!

  • Zakaj ravno jaz pevec? Ker sem (bil) najlepši!

    Zakaj ravno jaz pevec? Ker sem (bil) najlepši!

    Nihče se nikdar ni tako predstavil.  Kje pa. Takrat pa sploh ne. Komu bi kaj takega padlo na pamet? On pa je vletel na vaje. Seveda je zamujal. Kot vedno. Se je kdaj zgodilo, da je zamudil kar v celoti. Včasih celo kakšno leto. Ampak ne takrat, ko je priletel, iz njega pa so spontano zletele legendarne besede za legendarni komad na legendarnem albumu.

    »Moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene / to je crno-bijeli svijet.«

    Pisalo se je leto 1980. Leto, v katerem po maju in sprva enotedenskem žalovanju nihče ni vedel, kdaj se bo spet igralo. Prljavo kazalište je imelo za sabo že en album, drugi je bil na poti. K legendam, bajkam, mitom.

    Ko je album Crno-bijeli svijet (1980) izšel, Tita že skoraj pol leta ni bilo več. Svet je bil vse bolj črno-bel. Pa hkrati pisan. In zlasan. No, pogojno. Davorin Bogović je tedaj še imel lase. Pogojno. Ne več vseh, na glavi je že nosil tudi klobuk. Vsaj v videu. Ko se je postrigel, potem pa v celoti skoraj obril, ko je imel vse manj las in pristal kot tak na naslovnici albuma, so na založbi znoreli. »Zaradi tvoje nove frizure bomo prodali 40 tisoč izvodom manj!!!« so rohneli nanj. In on? »Pa sem jim rekel, ma kje, ravno zato bomo prodali več! In smo. Pa še jaz sem se zmotil z mojo zelo radodarno oceno!«

    Z Davorinom Bogovićem sva se pogovarjala na pretopli in presončni torek, zadaj, na vrtu Štuka. Za dvorano, v kateri bo od 4. do 6. novembra potekal Boom festival 2022. Bogović bo nastopil v petek skupaj z EET, Lilith Cage, Muškat Hamburg in Let 3, nato bodo v soboto žagali še Krokar, King Foo, Lusterdam, Orleki in Prismojeni profesorji bluesa. Več o dogodku lahko najdete tukaj.

    Tako, zdaj pa intervju. Med katerim sva šla lulat oba. Nepričakovano skupaj. Kot pač pritiče 62-letnemu neke vrste punkerju, ki je bil punker, čeprav ga, kot pravi, nikdar ni kaj prida dosti poslušal. Zdaj pa posluša zelo rad System of a Down. Mhm. Na koncerte, razen na oder, pa ne hodi več veliko. »Ne da se mi več, gužva, stojiš, koleno me boli… In vem, da bi mi ga raztrgalo, ker bi najbrž takoj začel skakat.«

    Kdo ve, morda bo ustanovni član banda, ko se poleti začasno zaradi odločitve na sodišču, kamor so bivše člane privedle razprtije, ni smelo uporabljati ime Prljavo kazalište, vseeno skakal na Štuku. Kondicije mu vsekakor ne manjka. Sramu pa tako ali tako nikoli ni poznal.

    Ko ste snemali pesem Crno-bijeli svijet (1980), koliko ponovitev je bilo za »moje ime je Davorin Bogović / a ovo sve oko mene je crno bijeli svijet«? Je šlo iz prve?
    »Ne, ni mi uspelo v prvo, hehe.«

    Pa ja niste zgrešili pri imenu?
    »Ne, to nisem, je pa bila ključna dikcija. Nekako na poseben način sem moral to izgovoriti, da se je res začutilo. Mislim, da sem ponavljal štiri, petkrat.«

    In čigava ideja je bila, da se komad tako začne, prav s temi besedami?
    »Pa… moja! Pametna ideja, hehe. Želel sem dati svoj podpis na pesem, za katero niti približno nisem vedel, da bo hit, kaj šele evergreen. Ni dneva, da je ne slišim na radiu (vključi se menedžer: in da tega ne vidiš na svojem računu, hehe!).«

    Kako vidite, razumete, dojemate danes ta uvod? Da ste se predstavili, omenili kar sami?
    »Ne, ni bilo nekega ozadja, nastalo je zelo spontano. Na vsako vajo, na katero sem prišel, ker saj je znano, da sem kdaj tudi, khm, manjkal, vedno pa zamudil, sem vletel z neko glupo ‘špiko’. In tako sem prišel enkrat in rekel točno to.«

    Niste tega recimo pisali v zvezek?
    »Ah, kje, to je moj čisto poseben haiku. Pesem je pa tako ali tako zelo premešana. Smo se kar naposlušali, češ, da imamo povsem narobe narejeno pesem, trikrat ponovljen refren in podobno. Vse narobe, hehe. Pač, jebiga, nismo znali dobro igrati, smo pa bili ob Buldožerjih najbrž edini, za katere vem, da smo imeli vajo prav vsaki dan. Vse, kar nam je manjkalo, smo nadoknadili z voljo in norostjo. Imeli smo toliko energije, da smo vedno med vajami igrali še nogomet. Znanje smo pa… Nabirali sproti.«

    Pa danes… Koliko vas je definiral ta uvod?
    »Oh, bilo je predvsem zelo, zelo spontano.«

    Je bil svet res črnobel? Ker vaša muzika takrat ni bila, sploh tiste v ska obleki.
    »No, saj nismo bili ska band, posneli smo pač tri ska pesmi. In še to je slečeno do amena. Je pa bilo tako, da smo vedno ostali band, ki je še za zajebancijo in zase igral kot ‘taborniški’ band in imel napeve tipa ‘mi pijemo’, iz česar smo potem naredili ja, tisto pesem. Šele nato smo slišali The Specials, Madness, Bad Mannors in podobne. Mi smo sicer zelo pozno skapirali, kaj je ska, hehe.«

    Joj, ne že spet!
    Sami ste že omenili Mi plešemo. Kaj naredite danes, ko slišite ta komad?
    »Rečem: joj, pa ne že spet, haha.«

    Danes je to predvsem žur komad. Je takrat imel kakšen drug (pod)pomen?
    »Mi smo začeli z ‘mi pijemo’, potem pa je cenzura to pričakala na nož in smo dobili žig, da gre za šund. Na kar se je plačal posebni davek, zato so bili albumi dražji, ampak kljub temu se je Crno-bijeli svijet prodajal kot blesav. In na račun tega smo prodali še več naše prve plošče Prljavo kazalište (1979).«

    Si znate razložiti, zakaj se je ravno tedaj zgodil novi val? Da je še Goran Bregović na Doživjeti stotu prav tako v letu 1980 povsem spremenil zvok in v Ha ha ha pel »svi marš na ples«.
    »Mislili so, da je skrivnost uspeha v tem, kaj igramo. Pa so kopirali. Ampak skrivnost je bila tudi v tem, kako izgledamo in kako se obnašamo ter koliko smo stari. Mi smo bili še totalni klinci. Je pa res, da recimo Prva ljubav so bili klinci, ki so se furali na klince, mi pa smo bili klinci, ki so se furali na odrasle. So poskušali tudi drugi, so so, ampak niso dosegli tega, kar smo mi.«

    Kako hitro so minila vaša leta od 1977 do 1985, ko ste bili član Prljavega kazališta?
    »Uh, pa to je… Preletelo! Tako hitro so šla leta, sploh ker sem bil doma verjetno 50 dni na leto. Imeli smo celo kdaj dva koncerta v enem dnevu, spomnim se Donjeg Miholjca, ko smo igrali celo opoldan na matineji. Ludnica! Pa ko smo šli iz Beograda na Pelješac v Orebić v enem samem dnevu! O!«

    Pardon, da sučem ploščo, ampak kaj je za vas pomenila smrt Tita?
    »Predvsem smo čakali, da minejo tisti dnevi, ko nihče ni upal igrati zaradi žalovanja. Rekli so, da bo trajalo teden dni, potem je ta teden minil, nihče pa ni upal biti prvi.«

    Zakaj pevec? Ker sem najlepša izgledal!
    Davorin, kdaj ste vedeli, da boste pevec?
    »Od malega. Ker sem vedno rad pel, moja mama je slišala moje petje na poti iz šole že na daleč. The Beates, The Kinks in podobno. Kako sem pa postal pevec? Izbrali so me, ker sem v bandu najlepše izgledal.«

    Hahaha. Ja pa ja. Kako se je pa to izglasovalo?
    »Smešno vam, jaz pa sem takrat imel punco v vsaki ulici! Imel sem svetle lase, dolge lase. O, ja. Še danes lahko rečem, da sem najlepše izgledal, predvsem pa nisem poznal nobenega sramu. Res. Nobenega.«

    Niti v šoli? Nič treme pred tablo?
    »Eh, kje, kakšna trema. V osnovni šoli sem vse znal, zato ni bilo težav.«

    Kaj pa v srednji?
    »Srednja šola je bila pa prvi poligon za zajebavanje. Sploh, ko sem začel peti v Ciferšlusu, prvem bandu, iz katerega je nato nastalo Prljavo kazalište.«

    Okej, dajmo najprej razrešiti prvi mit: v koliko srednjih šol ste hodili?
    »Prvi letnik sedma gimnazija. Drugi letnik sedma gimnazija – trikrat. Drugi letnik potem še kemijska. In tretji letnik na kovinarski šoli.«

    Samo malo, kolikokrat ste bili v drugem letniku?
    »Dovoljkrat, da mi je žal kemijske, ker sem bil edini fant v razredu. Ampak predvsem sem takrat raje in veliko bral. Včasih celo knjigo na dan. Joycea, Kafka, Kinga. Karkoli.«

    Kaj pa domače avtorje?
    »Ah, skoraj nič. Prebral sem Zagrepčanko, delo Branislava Glumca, pa mi roman ni bil všeč. Ker Zagrebčanke niso take.«

    Rock zvezda? Ne v Dubravi
    Kaj vam je prišlo prav za pisanje besedil?
    »Boljše mi je šla proza, kasneje pa sem začel tudi s stihi. Saj jih rabim tudi zdaj za novi album, hehe. Končno sem pa dobil od frenda kitaro, ki mi jo je obljubljal dvanajst let! Stratocaster, ampak lažji od pravega, z ožjim vratom in strunami bližje prečkam. Pa Croatia Records mi je zdaj dal Vox ojačevalec – 50 wattnega. Čudo, kaj vse ima! Vse Vox zvoke, ki si jih lahko zamisliš!«

    Kitaro ste se naučili igrati sami?
    »Seveda, ampak ne bi trdil, da igram ne vem kako dobro. Absolutno pa se mi več melodij porodi ob električni kitari. Najprej imam vedno melodijo. Včasih pred mobiteli sem se snemal kar na diktafon na prvem dvorišču, sem šel kar dol iz tramvaja in raje počakal na naslednjega. Tako je bilo zlasti za prve albume. Iz časov, ko so mi vsi obljubljali pesmi. Tudi Rundek, hehe, ko mi je pesem, napisano zame, enkrat pokazal na kitaro, jaz pa sem ga vprašal, če me zajebava! Zato sem začel delati komade sam.«

    Davorin, če vam omenim besedno zvezo »rock zvezda«, kaj vam pomeni?
    »Uh! Ko vidim Američanke in rečejo, u, jebote, včeraj sem žurala kot rock zvezda, potem pa pomislim, naj pridejo pogledati, kako rock zvezde živijo pri nas in naj potem, če upajo, rečejo, da so se nažurale kot rock zvezde! Glejte, jaz sem iz Dubrave, kjer ne smeš biti nikakršna zvezda.«

    Niti če si Hladno pivo?
    »(začuden) O, bog. Hehe. V Dubravi moraš biti ‘naš’. Ne smeš izstopati. Pa ne, da te ne bi podpirali, saj te, ampak moraš ostati neke vrste sosed. Saj drugim rečejo, veš, naš sosed je pa ta-in-ta. Sicer pa jaz nikdar nisem iskal takega statusa, človek, jaz nisem Sandi Cenov.«

    Gledal me je celo, kako hodim!
    In kako ste potem dojeli, gledali, sprejeli serijo Crno-bijeli svijet?
    »Kot dobro serijo.«

    Ste pogledali vse epizode?
    »Nisem, manjka mi še marsikaj. Zdaj gledam tretjo sezono The Boys, pa si lahko misliš, zakaj nimam časa še za kaj drugega. Jebote, kaka serija! Najbolj krvava, kar sem jih gledal. Za Crno-bijeli svijet sem režiserju Goranu Kulenoviću skoraj pisal scenarij tako, ko sem mu razlagal zgodbe in ga peljal po posameznih lokacijah, kjer se je v tistih časih največ dogajalo. Nekaj od tega vzel, morda je kaj preformuliral. Ivan Ožegović, ki je v seriji igral mene, je pa stvar nasploh resno vzel. Dobila sva se na kavi in tam sem krepal od smeha. Midva hodiva, on pa naenkrat počaka in pusti, da sem hodil pred njim. Ker je študiral, kako hodim! Staaaari! ‘Skinil’ me je, v nulo!«

    Koliko je serija resnična? No, saj je denimo nedavno preminula pisateljica Hilary Mantel, ki je pisala izjemne zgodovinske romane, da zgodovina ni enako preteklost.
    »Se strinjam, vedno gre za interpretacijo. Serija je dobro narejena, zato pa je imela toliko gledalcev. Saj vem, da se potem marsikdaj zasliši: človek, jaz sem tudi živel v tem obdobju in ni bilo tako. Ampak gre za umetniško interpretacijo in tako mora biti. Saj ni bil dokumentarec.«

    So vam rekli, zakaj ravno to ime za serijo? Po pesmi in albumu Prljavega kazališta?
    »Ne, si pa mislim, da je ostala pesem v spominu. Kar je normalno. In slišim, češ, da sem jaz navrgel, da je to vse naokrog črno beli svet. Pa nisem, takšen je bil. Saj danes je še vedno črno bel, vprašanje je le, kaj je daljše: črno ali belo.«

    In? Katera prevladuje zdaj? Črna ali bela?
    »Hm. Ne vem. Ampak še takrat je bilo zame komaj kaj črnega. Glej, uvedli so nam par-nepar, pa kaj boš, kupil si še enega fičota! Ni bilo detergenta, pa kaj, šel si čez mejo v Gradec ali Trst. Znašli smo se.«

    Na peti rekrutaciji se je zgodilo
    Epizoda, v kateri ste vi oziroma vaš lik najbolj(e) predstavljeni, se konča z opisom, da ste se največkrat izognili služenju vojaškega roka v JLA. Ste res bili rekorder?
    »Ja. Je rekord. Vedno so te sicer zajebali na četrti rekrutaciji. In strašno je bilo to vsakoletno podaljševanje in čakanje. Na peti rekutraciji so se me končno osvobodili, ko sem povrhu izumil najbolj novo strategijo. Prišel sem lepo oblečen, se lepo vedel, dal vzorno kri in urin, kar sem prej konstantno odbijal in ko so me iskali celo na morju. In končno sem v peto prišel do očesnega pregleda. In izvem, da če bi že na prvi rekrutaciji prišel do očesnega, itak ne bi mogel služiti. Jaz pa sem stalno lazil v sobo 203 k psihiatru. Vojni poveljnik v naši občini mi je sicer dolgo grozil, da me bodo poslali na albansko mejo, jaz pa sem se zainatil, da ne bom v vojski niti en sam dan.«

    Nimam ravno legitimnosti za to vprašanje, ker so služenje za mojo generacijo že ukinili, pa vseeno: zakaj niste želeli v vojsko?
    »Ker je bilo nepredstavljivo, da bi tam nekim primitivcem salutiral. Niti na pamet mi ni padlo. Raje bi se ustrelil v koleno. Ni pa bil, veste, tisti očesni pregled kot keks. Mučno je bilo. U, jebote. Razširili so mi zenice, dali lokalno anastezijo, ker so mi vstavili leče in sem šel v mračni prostor, kjer je bil pred mano neki aparat, iz katerega so šle neke žice in so v moje oči, ki jih nikakor nisem mogel zapreti, spuščali bliske. Po pet minut! Človek! To ti je udarjalo v možgane. Najprej ene barve, potem tema, spet barva, spet tema. Skupaj pol ure! Ko sem prišel ven na ulico, sem komaj hodil, nič nisem videl. Do Branimirove, kjer sem potem izvedel, da nisem sposoben za služenje vojaškega roka. Gledal sem kao žalostno. Dokler nisem prišel ven. Skakal sem, pel, norel. Vsi so me gledali, kaj mi je. Saj veste, kako je bilo sicer, fantje so jokali, če niso mogli v vojsko. Jaz tudi, ampak od sreče.«

    V seriji je tudi zelo nazorno prikazano in izpovedano, da je bila Slovenija s punkom spredaj. Kot je pel že Johnny Štulić v Balkan: »Brijem bradu brkove / da ličim na Pankrte«. Koliko ste poslušali Pankrte, morda Buldožerje?
    »Sploh Buldožerje, oboževal sem jih. Na Boom festivalu leta 1975 sem jih tudi prvič videl, sem pa že prej slišal Cocktail, nepozabni album Marka Breclja. Človek, zložili so me! In dan pred badnjakom sem prvič videl album Pljuni isti u oči. In ga kupil.«

    In potem buljili v kotiček za nirvaniste?
    »Haha, ja! Fenomenalno! Album kot strip? Fenomenalno! Od njih sem se naučil veliko, zlasti iz Brecljevih besed, da je recept samo en: vaja, vaja, vaja. Ampak več stika sem imel z Reko, ker smo imeli hišo na Krku. S Perom Lovšinom pa sva ostala dobra znanca, ker sem bil tudi gost, ko smo imeli mini turnejo po Sloveniji, ko sva reklamirala novega teleoperaterja.«

    Vse je lahko, ko si mlad
    V Prljavem kazalištu ste leta 1983 na četrtem albumu Korak od sna peli »sve je lako kad si mlad«. Kaj pa, ko si star(ejši)?
    »U, ko si star? Je še vedno sve lako, kad si mlad, hehe. Dolgo sem poslušal, da ko bom star 60, bo dober dan tisti, ko me zjutraj ne bo nič bolelo. In zdaj, ko bom kmalu 63 let, me vse boli, ko grem zlagati skupaj pohištvo iz Ikee.«

    Kakšen koncert bo na Boom festivalu na Štuku?
    »Nevaren! Komaj čakamo, vadimo kot zmešani in se ga res veselimo.«

    In kaj vam pomeni Boom festival?
    »To je to. Končno sem dobil remaster festivala 1973 in noro verzijo Gvendoline od skupine Srce. Kakšen genialec je (bil) Janez Bončina Benč! Leta 1975 sem bil prvič v živo v Zagrebu, leta 1977 pa sem tudi prvič pel na Boom festivalu v Novem Sadu.«

    In še to… Ko rečem Maribor, je prva asociacija?
    »Prva je familija. Druga pa… Pot v Avstrijo, hehe, jebiga.«

  • Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.

    Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.

    Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.

    Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.

    Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.

    In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.

    Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.

    No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.

    Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.

    In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.

    Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.

    Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.

    Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.

    Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.

    Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.

    Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.

    Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…

    Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.

    Hm.

    P.S. Film v kina pride 27.10.2022.

  • Štikl leta? Ljujez’n!

    Štikl leta? Ljujez’n!

    Ena mapa. Debela mapa. Žalostna mapa. V njej pa… Velik, zajeban, nehvaležen, življenjski adijo. Ena mapa. En komad. In nato, par mesecev kasneje, ena popevka in ena zmaga. Trpka, a zaslužena zmaga. Ker ta komad res zveni kot trajni komad. Kot slovo. Poletju, ljubeznim, zakonom. Adijo ti, dobrodošel jaz. In prav je tako. Če kdaj, je tokrat nagrada kljub razgibani konkurenci zadela pravega. Če smo že pri tisti primerjavi med medaljo in metkom.

    Pa čeprav sem pesem, sprva, ko sem jo pač ujel, nekako… Tlačil. Nekam tja. V shemo, kjer pač taki komadi (ne)prostovoljno pristanejo. Ampak sčasoma je pesmi uspelo, kar ni lahko, pa kljub tik-tokovski nalezljivi realnosti parsekundnih napevov. Ljujezen gre v uho in se boji iti v srce.

    Emkejeva Ljujezen je frišni slovenski komad leta. Izbor Radia Maribor in Radia SI, ki je letos doživel drugo izvedbo. V državi, kjer smo uvedli nazaj tudi glasbene nagrade v kategoriji popularne glasbe, imenovane zlata piščal, ampak še dolgo ne bomo imeli tradicije nagrad. Kar pa ne pomeni, da so takšni izboru vnemar. Sploh ne. Prej so dobrodošli, še zlasti, če je nabor tako eklektičen, kot je tokrat. Pa čeprav bi o radijsko-glasbeni politiki zlasti Radia SI lahko debatirali. In bomo. Ampak tokrat je v ospredju – komad.

    Komad o… No, saj je vse… Če ne odpeto in odrimano pa prikazano. Emkej ima pod pajsko debelo, predebelo mapo z napisom ločitveni papirji. Ljujezen je. Kreativno ljujezen. Takšen pač je. Od nekdaj. Samosvoj, poseben, trmast, nepropadalčkan. Tip, ki ima tisti prefrigan pogled, ki pa se na koncu izkaže za kreativno poštenega, delavnega, pač z žilico za izstopanje in nastopanje. In v Ljujezen je uspel narediti iz zajebane osebne izkušnje hit. In vmes pobasal še nagrado. Zakaj? Ker ima pesem zgodbo. Pa četudi tako, da nanjo zgolj namiguje. In to je velik dosežek. To je nekaj, kar danes umanjka številnim komadom. Nekaj, s čimer se lahko poslušalci identificirajo, če le malo prisluhnejo tekstu. In Emkejeva mb tempirana dikcija, ki se je upočasnila z vrnitvijo v domače mesto, je pravšnja za tako poslušanje.

    Emkej je nekje vmes seveda postal mainstream rap popevkar. Itak. Tip ima 10 popevk tedna na Valu 202. Ja, deset. Pa še osem drugih takih, ki so bile nominirane. Emkej je prišel do točke, ko je prerasel zgolj rap osnove, kar je seveda spolzek teren, ker se lahko zgodi, da še sam več ne veš veš, kam zares »pašeš«. Ti pa to vestno dajejo vedeti drugi. No, Emkej, tisti pubec, ki so mu še ne dolgo tega pravili, da ima rdeče oči in iz ust mu srmdi, dalje fura svoje, še raje pa je to potem rekel sam sebi, vse to ve. Z ekipo, ki v Mariboru dela nek čisto svoj melos, za katerega se zdi, da mu v tem mestu namenjamo skoraj premalo pozornosti – glede nato, kake uspeše žanjemo.

    Ljujezen je v osnovi precej skuliran komad. Ni sicer zenovski, noče imeti recepta, kako preboleti in »it dalje«. Ne nudi nasvetov, izžareva pa izkušnje. »Jaz grem naprej po poti, rad bi samo malo mira / stopim mimo, prvo prehitim, pol se obiram / jem vegi, hodim v naravo, se hidriram / ne maram onih, ko so redno jezni / rad bi, da si me zapomnijo po ljubezni,« so verzi, ki bi se jih lahko pretopilo tudi v knjižno uspešnico, najdeno pod razdelkom samopomoč.

    Ampak Emkej v Ljujezni pokaže le pot, kako je našel ta svoj… Karkoli že to je. Chill, mir, priznanje. »Vem, da si jezna, samo kaj naj / Vem, da si jezna, samo kaj zaj / Sama si si kriva, da si tak zaj / Sama si kriva, da je tak zaj,« se bere sicer mnogo bolj neposredno, kakor se sliši s spremljevalnim ženskim vokalom (Polona Leben). Vendar niti za hip ne dobimo občutka, da bi Emkej razščiščeval, obsojal ali, po naše rečeno, pucal za nazaj. Marsikdo od nas je že kdaj grdo nadrajsal v življenju. Ko nas pokopljejo želje, pričakovanja, razumevanje. Lahko bi na dolgo in široko pisal tudi jaz o tem, pa zakaj bi, če nekdo nekaj takega stišči v, kaj, tekoče štiri minute.

    Emkej je napisal enega boljših rap ljubezenskih komadov pri nas. Tudi zato, jasno, ker ima ob sebi take mojstre, kot je Vid Turica, s katerim sta naredila tekoči spoj ultimativnega štajerskega flowa, in Žan Hauptman, ki s klaviaturami pravzaprav dela celotne atmosfere občutij in počutij. Ampak bistven je njegov pristop. Ne samo k videospotu, ki le še podkrepi zgodbo, kar je Emkejev vidnejši pristop. Pač vizualna so že njegova besedila, kako ne bi bili še videi. Ljujezen je komad o ločitvi, ampak ne zgolj in samo ločitvi ter vsem, kar ta prinese, najprej slabega, včasih še slabšega, občasno celo nič dobrega.

    Ljujezen niso puzli, čeprav bi lahko bili. Pa niso. To ni mozaik, v katerem bi iskali tuj odsev lastne (ne)sreče. Emkej ni raztreščen, hkrati pa ni nekdo, ki bi dramaqueenasto hlepel po pozornosti, pomoči, uslišanosti. Ne. Preprosto… Je. Kar v tej državi, kjer meodosebna nesoglasja prepogosto pristanejo v črni kroniki, nudi povsem drugačen vidik. Nujen vidik.

    In obenem Ljujezen, ki sem jo sam kar nekajkrat čisto naključno ujel – zlasti na Radiu SI in Valu 202 –, zlasti zdaj, ko je poletje res že odšlo, res zveni kot post-poletni štikl, kot neke vrste mahanje temu, kar je bilo vroče in sijoče. Ni pa skominanje. Daleč od tega. Obenem pa je – po lanski zmagi Alo!Stari za najboljšo izvedbo (Vse bi dal) – to nov dokaz, da ima Maribor živahno, fajn, napolnjeno sceno. Še desetletje nazaj bi komaj našteli dva banda ali izvajalca, ki bi izstopala na nacionalni ravni. Pa zdaj?

    Imamo… To. In povrhu sodelovanj. Alo!Stari in Emkej. Kdo ve, kaj vse še bo.

    Nekaj pa je jasno. To, da je Ljujezen po izboru poslušalcev najboljši komad leta, je dobra stvar. Zelo dobra stvar. Za marsikoga dobrodošla. Ker je jeza… Včasih… Lahko tudi… Ljujeza.

    Nominirani so bili še:

    Neisha – Lajf je tvoj

    Žan Hauptman – Sledim

    Mi2 – Čavun

    Hamo & Tribute 2 Love – Zato ker je mraz

    Jaša Šaban – Roka v roki

    Čedahuči – Odprta knjiga

    Fed Horses – Argentina

    Anja Hrastovšek – Tja bi šla

    Saša Lešnjek – Kaj bi svet brez upanja

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Življenjska forma Petra Vilfana

    Življenjska forma Petra Vilfana

    Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.

    Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.

    Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.

    Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.

    Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.

    Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.

    Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.

    In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.

    Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.

    Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«

    Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.

    Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.

    Uhauah.

    Foto: zajem zaslona [Pop TV]
  • Liza.

    Liza.

    Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?

    Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.

    No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.

    Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš.  V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.

    Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.

    Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.

    Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.

    Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.

    In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.

    Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.

    Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.

  • Zakaj? 50x zato za Val 202

    Zakaj? 50x zato za Val 202

    Najprej, vse najboljše. Vse naj-bolj-šeeee, Val 202! Petdeset let! Zdi se, da so obletnice Vala 202 postale samoumevno (pre)velike. Čeprav… Zame? Večjega od tistega špila Siddharte s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija 16. junija 2002 – u, mater, dvajset let je že ?! – ne bo. Zato, ker je bil moj prvi obisk Križank. Zaključeval sem drugi letnik gimnazije. Val 202 je takrat postal dokončno kul. Tisto ni bil le koncert. Bilo je neke vrste… Kaj pa vem. Gibanje.

    Spomnim se tudi, da smo enkrat na povratku z družinskega izleta, ko sem bil še osnovnošolec, nekje tam pri Uncu na avtocesti ujeli neke spomine ali kolaž na Valu 202, ko sem spoznal, da mediji niso samo togi, resni, zamorjeni. O, ne. Kot tisto, ko smo za geografijo »peš« vstajali in vpisovali duhamorne vremenske podatke. Še v času, ko so na poročilih navajali tudi zračni pritisk.  Raste, pada. No, Val 202 samo raste. O, ja. In to je na ta četrtek, 16. junija 2022, ko Val 202 praznuje 50 let 50 razlogov za Val 202. Ko nimaš časa, pa ga najdeš. Za tak radio? Itak.

    Spetek. Oddaja, zaradi katere nikdar svet ni bil več… No… Tak. Kakršen smo ga poznali. Oddaja, kjer je Tanja Žagar trabunjala o svojem nizkem glasu. Oddaja, kjer je Tomi Meglič govoril, zakaj ni postal skakalec. Oddaja, kjer se je lahko vprašalo vse. Spetek je na novo naredil petke takšne, kakršne so bili, ko si bil še srednješolec. Spetek je bil, občasno še tudi je, žal pa zeeeelo občasno, tisti razlog, zaradi katerega je koncept, ko se dva pogovarjata med seboj, mi pa poslušamo (ob top žvižgajoči glasbi), resda še iz časov lesene žlice. Ampak je tako prekleto vžgal. To smo čakali. Še bi, še. In ja, Spetek me je povabil v goste, ko sem sam dosegel dno dna in mislil, da je z novinarstvom konec. Ja, to je Val 202. Tisti del medijev, kjer veš, da prihodnost obstaja. In da so tam še – Ljudine.

    Kajla Kacinu. Ko v času prvega zaprtja Jelko Kacin ni vedel, kdo je Nejc Jemec in je ta zgolj mirno napisal: »Odgovorni urednik Vala 202 sem«. Kolikor vidim, je kasneje Kacin prav lastni punchline zbrisal. Mu je bilo nerodno? Bolj verjetno svetovano.

    Franci Pavšer (ml). Ko sem začenjal svojo novinarsko pot, sem na eno prvih poti šel na zaključni turnir osmerice v takrat poimenovani Goodyear, danes pa ABA košarkarski regionalni ligi. Šli smo v Beograd, pisalo se je leto 2005. Star sem bil komaj 20 let. Delali smo, kot se je takrat pač delalo. Po svoje manj hektično. In vsak večer, ko smo vsi ostali že oddali in bolj ali čakali, da bomo dan končali pač v hotelu »interkonti«… Je prišel on. Ne spomnim se, ali je pomahal ali požvižgal. Ampak šli smo. V noč. V zgodbe. In tako je postal, vsaj za košarko, zame neke vrste vodič. Ne zato, ker smo hodili ven. Ampak ker je vedno povedal tako, kot je. In to še vedno počne. Nikdar ne bom pozabil, kako se je v Litvi 2011, ko smo vsi zmačkani sedeli v Kaunasu, mislim da je bil Jaka Lakovič v šlafroku, uprl Božidarju Maljkoviću, ki je čisto na koncu pokazal, kako zelo ga je, žal, povozil čas.

    Nedeljski intervju. Okej, tam so gostovali tudi oče. Pa to ni najbolj pomembno, čeprav je. Kar je pomembno, je da ob nedeljskem kosilu mama vedno navede, kdo je bil gost, pa kaj je povedal, pa… Tudi sam, kadar kuham, skušam ujeti sogovornika, ampak pogosto celo vpliva na samo pripravo hrane. Kako cvrtje? Nak. Ker ravno tedaj zgrešiš lucidno misel.

    Živooke. Prve bodo vedno prve, ampak tiste, ko se po celotedenskem mamljivem prcanju s Cesarico od Oliverja Dragojevića na koncu v petek niso ustavili tik pred refrenom? Pa vsa gostovanja, dueti, pesmi, nabori? Nenadkriljivo! Junijske izvedbe so vsaj meni ljubše kot poletne, ampak vsako vzamem takoj. Ker Mihi in Andrej. Ker Ranđoti in Bračići. O, ja.

    Zinka & Toplovod. Če ne veste, kdo je Zinka, potem nikdar ne boste razvozlali bistva življenja. No, nič hudega. Vam to pove – Toplovod. Oddaja, ki je citram podaljšala že tako legendarni status. Mihi, ki želi, da ga kličete Mihi, je tam v bistvu le kanal, če se navežem na de saussarjeve osnove komunikologije. Oddaja smo mi. To je audio verzija tistega, o čemer je pisal Anton Trstenjak. To je… Izumljanje tople vode. Na novo. Žlahtno!

    Opravičilo poslušalcem. Ko se je Nejc Jemec, odgovorni urednik, opravičil poslušalcem zaradi nedeljskega intervjuja, ki ni dosegal standardov. Ker jih res ni. Zelo, zelo, zeeeelo redko videno. In spisano tako, da gre lahko v učbenike kot primer medija, ki res ceni možgane svojih poslušalcev.

    Pot v raj. Mojca bo ostala naša slaba vest. Boštjan nikdar. Ker Bošti bo glas tistega dela, kamor mikrofoni pač ne grejo. Ker bi postali megafoni. Depresivna radijska veseloigra srednjega sloja družbene bajadere je v osnovi radijska igra, toda prilagojena sodobnemu času na način, da smo na torke čakali na nek nov, bizaren način. Nikakor nismo želeli, da bi postali Boštjan in Mojca, najbrž zato, ker smo na poti tja. V raj.

    Naval na šport. Okej, že tivolska sirena, ki je iz tiste nore sezone 1996/97, ko sem bil na treh tekmah v »ta mali tivolski«, bo večni poklon slovenskemu športu. Toda zgodbe tega uredništva? Ob 09.15? To se da na glas. To se kava neha kuhat. Športno uredništvo Vala 202 je tisto, ki naredi vse športne dogodke malenkost bolj… Kako bi rekel? Ljudske?

    »Gol, gol, gol«. Šele v dokumentarcu ob 50. letnici Vala 202 sem ugotovil, od kod prihaja znameniti trikratni »gol gol gol«. Še na stadionu, kadar pade gol, si ga včasih rečem. Pa gledam veliiiiko nogometa. V živo. Na licu mestu. Vidim več slabega kot dobrega nogometa. Ampak zaradi, kot vem zdaj, Mirka Strehovca je »gol gol gol« tisti vzklik, ki definira še zdaj nedeljske popoldneve in upam, da jih bo v avizu še dolgo, ki pokaže, zakaj je nogomet tako prekleto nezgrešljivo privlačen. Že od leta 1973 in tekme Jugoslavije. Gol, gol, gol.

    Nova zvočna podobna, kukavica ostaja! Že približno 1878-krat mi je uspelo nadvestodvajstniti partnerko za – kukavico. Češ, draaaagaaa, pride in potem. Hu-hu. Ku-ku. Haha, kako mi rata, kako se potem loviva! Zdaj po lanski prenovi glasbene zvočne podobe avizov in jinglov, je sicer kukavice manj in ne dela ku-ku tako dolgo, ampak je še tu. Mora biti. Pa baje, tako so vsaj radijci meni rekli, so posneli originalno kukavico. Cel dan so čakali, snemali, upali. Hu-hu.

    Če že, potem tja, Anže. Podkast sultan je bil, je in bo samo en. Tudi zdaj, ko njegova mreža, ki hvala bogu nikdar ni prerasla v korporacijo (pa bi lahko), že lep čas počiva. Koliko? Leto in pol? Podrobnosti, Glave in, jasno, izvirni Apparatus. Brez Anžeta Tomića bi bil medijski prostor pri nas… No, pol manj bi ga bilo. Kdo ve, kakšna bi bila podkast scena. Ne prej, ne kasneje boljšega ni bilo. Pa še pomagal nam je. Vsem nam. In zdaj dela z Marušo v Odbita do bita. Če že, če ga je že kdo snedel, potem… Val 202. Absulutno.

    Proti etru, spet ta dež. Val 202 je imel kar nekaj oddaj s top imeni, ampak boljšega od tega ne bo. Ni šans. Pa še top oddaja je, Nina Zagoričnik je v takšni kondiciji, da lahko mi z »manjšim emšom« kvečjemu zardevamo.

    Luka in Žoga je okrogla. Kadarkoli vidim, srečam, ogovorim Luko Petriča, okej, bolj on mene, je svet mnogo manj stresen. Mnoooogo manj. Luka Petrič je totalna flegma, ampak v tistem žlahtnem smislu. On se sekira tam, kjer je to vredno. Pa se, ob mnogih športih, izdatno posveča fuzbalu. Tej »vedi« o nestrinjanju. Čeprav sam delam že sedem let fuzbal podkast, je Žoga je okrogla priletela kot nekaj, kar je Val 202, še bolj pa nogomet, potreboval. In dobil.


    Popevka tedna in »Beavis in Butthead«. Beavisa in kolega sicer že lep čas ni več v avizu, kadar gresta skozi Popevki tedna. Ker so potekle pravice ali nekaj takega. Ampak jaz se še vedno, če ujamem ob 09.35 ali 16.35, zasmejim. S tistim glasom ja. Vrednim Popevke tedna, zaradi katere je zlasti slovenska glasba vse to, kar je. Hvala, Andrej.

    Kulturnice. Tista oddaja, ko bi skoraj preklopil, pa si v zadnjem hipu premisliš. In si nagrajen. Ja, ker stara šola je včasih pač najboljša šola. In to je stara šola. In najboljša. Kultura na kulturen način.

    Ankete. Katja in ostale… Ko gredo na ulice, naredijo iz anket remek dela. Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek.

    Nebuloze. Ker se zlivajo ena z drugo: Nebuloze bodo Mihijev drugi eksperiment, neke vrste kontrolna skupina v primerjavi z drugim, drznejšim, radovednejšim Toplovodom. Nebuloze ob torkih najprej zintrigirajo twitter, po osmi pa še širno poslušalstvo, ki ne more, da ne bi. Nak, ne gre. Ne more, da ne bi kontrirala, se vključila, oglasila, preglasila. Nebuloze že v imenu povedo, kaj so. Pa jih vseeno skušamo vsi skupaj vnovič, vsak torek, pretentati. Zaman. O, kako zaman.

    Izštekani. Kaj naj še povemo o Izštekanih, kar že ni bilo? Jure Longyka je zgradil inštitucijo, ki je dala slovenski glasbi, kar ji skoraj nihče ni. Težo. Klasiko. Poklon. Siddharta 2003 bo zame najbrž prelomnica, četudi gremo lahko precej nazaj in k Sokolom s komadoma, ki sta pristala na moji zlizani cedeji Sokoli ’88 – ’93.

    Jezikanje. Kot ex-študent slovenistike sem nekaj takega sanjal. Da bo nekoč nastala zabavna oddaja o sloveščini, književnosti, jezikih. Saj vem. Oksimoron. Je. Ampak Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj, katere povratek se že zdaj neučakano čaka, evo, še en oksimoron, zmoreta povrhu ob petkih jezik prepogibati način, da so še ankete na ulici tako prekleto mamljive. Vi ne bi na ulici odgovarjali, kaj je Homerska primera?

    Otroški kvizi. V času prvega zaprtja zaradi koronavirusa so bili otroški kvizi nekaj najboljšega sploh. Ko je Val 202 pokazal, kako lahko na hecen način resno tretiraš (naj)mlajše. In si zagotoviš publiko še za vsaj naslednjih 50 let. Kvizi za otroke so bili nadtop. Sploh.

    Antikviz. In če smo že pri kvizih… Samo Valu 202 uspe, da nekdo pokliče tja, se predstavi, upa na nagrado, potem pa zine: »Sem Jaša Lorenčič Lorenčič in nimam pojma«. Če to ni dosežek, potem ne vem, kaj je. Srede, o te srede.

    Maruša Odbita Kerec. Nisem prepričan, da sem Marušo spoznal, ko sem gostoval v Spetku. Morda. Ne vem, megleno je. Vem pa, da glas Maruše Kerec naredi dan nekako bolj tekoč, optimističen, lagoden. Njen glas so žareče oči. Njene besede so ihteče povedi. In njena volja… Maruša Kerec je oseba, za katero veš, da res rada govori in še raje to počne na Valu 202. Nova generacija na dveh nogah.

    Dan 202. Najboljše? Siddharta v Križankah 2002. Nič ne pride blizu. Ne tisti verziji Le Mavrica. Ko še Rh- ni obstajal. Leto in dva meseca pred Bežigradom. Ko je Jani Hace komaj prišel v band. Dan D špil je bil dober, a je bila tiskovka na strehi še boljša. 70-minutni kolaž leta 2012 v Tivoliju pa dokaz, da niti Keane ne morejo priti blizu domačijskemu občutku, ko si mrmraš Poletno noč. Ni ga banda, ki bi presegel takšen venček. Tujega banda.

    Latrina. Oddaja, ki je ni, pa bo. Vedno obstajala kot tista, ko je greznica rumenega čtiva zadišala. Samo »Mihi« je lahko prepričal Ivana Lotriča, da je glas posodil… No, temu. Petkova Latrina je bila uradni konec tedna, tistega, prvega dela. Latrina je bila nežni prehod iz tedna v vikend. Kot da bi se vlegel na posteljo s povsem tigrastim vzorcem.

    Decibeli. Album Mi2, posnet v živo, no, dvojni album, je v prvem delu iz Radia Slovenija. Ni »Izštekan« koncert, je pa tista verzija pesmi Odhajaš, ki sklene prvi plošček, vsaj meni rešila kakšno leto. Dve. Tri. Ker ja.

    Petkova centrifugagagaga. Haha, ko sem pa zvedel te dni, da se je peš snemalo avizo za Petkovo centrifugo? Haha. Ne bom pozabil, da sem centrifugo prvič mislim da ujel leta 2004 kot zeeeelo mladi praktikant na poti na Bled na sprejem Čop&Špik dvojca. In mi je Janko Rath, Večerov fotoreporter, odčital lekcijo: »Vidiš, tak se dela radio!« Nisem mogel verjeti, da je taka lucidna zajebancija iz dnevne politike možna.

    Glasbena želja. Ne bom se spomnil ne leta ne datuma, bila pa je po moje sreda. Ko mi je na tvit željo Andrej Karoli izpolnil glasbeno željo. Tako. Ko daš sam sebi focn. Z nemškim popom. Aplaus Aplaus! Moj bog… Kako že gre tista ameriška? Pazi, česa si želiš?

    Liki. Kadar sem ujel Like, se mi je zdelo, da bi lahko bil… Čebelar. Oskrbnik gradu. Inštruktor padalstva. Ena tistih vsebin, ki so, pa mislim, da niso možne. O, pa so. Liki ali kadar vsak človek lahko postane sebi in drugim zgodba. To niso usode. To so povesti. O dobrih ljudeh. Slovenska duša post-realizma 21. stoletja.

    Sopotnica. Danila Hradil Kuplen – saj se strinjamo, da s takim imenom avtomatsko postaneš radijec, ne? – je ob sredah taka Sopotnica, da mi je samo žal, ker se v sredo popoldan večkrat kam ne peljem. Ker ja, tole je treba poslušati v avtu.

    Ti-ri-du-ri-du-ri. Vsak avizo/jingle postane sčasoma… No, stvar navade. Ampak ta Vala 202 za prometne informacije? Ah. Ta pa… Mi, s Štajerskega konca, se takrat, verni ali ne, pomolimo. Naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta, naj ne reče štajerska avtocesta… »Nujna informacija: na štajerski avtocesti je nastal…« Pa najprej bentiš, potem pa… Ugotoviš. Da boš še malo pač na Valu 202.

    Frekvenca x. Je tista oddaja, zaradi katere bi dan moral imeti 105 ur. Ne, ker bi bila dolga, ampak zato, ker bi rad slišal vse oddaje. Prav vse. To je kvaliteta kvalitet, to je tisto, kadar rečejo politiki »vlagali bom v znanost in razvoj«, pa ne vedo, da vse to, z večjo, hudo večjo kvaliteto, govori že Frekvenca x.

    Jutranji koncerti. Ne bom pozabil, kakšen šus je bil, ko sta gostovala pri Andreju onadva. Mhm. Zala in Gašper. Na poti do trenutka, ko še nista bila to, kar sta potem postala. Srede so, enkrat mesečno, dan za jutranji predah. In ponos. Pa se je začelo s sposojeno klaviaturo… In Neisho…

    Ime tedna. Kadar ujamem, me iskreno zanima, kdo, kaj, zakaj. In da Ime leta postaneš/ Uh! Ampak najboljše? Tisto, ko nominiranci prejšnjega tedna povedo, kdo, kaj in zakaj za »ta teden«. Top.

    Rožnata dolina. Najboljši podkast, ki ga nikdar niste slišali. In najboljša stvar o tem, kako mladi morajo biti predolgo mladi.

    Zgodbe. Pridejo in … Ne, ne grejo. Ostanejo. O, pa še kako! Sploh zdaj ob 50. letnici. Ko so naredili še zgodbo s – tajnicami. Ja. Ki imajo, mimogrede, takšno barvo glasu, da bi gladko povozile marsikaterega špikerja.

    Forum 69. Samo na Valu 202 je možno, da nekdo prečesa tiste najbolj samoumevne in vseznalske forume. In pove z »glasom ljudstva«. Vse. O vsem. In vseh. Haha. Torek, ta torek…

    Odbita do bita. Četrki z Marušo in Anžetom in gosti so vedno… No, morajo biti takšni. Neverjetno ostaja, kako zelo Marušo vse zanima in kako Anže vedno vse ve, ampak gostje premorejo pa, ne vem kako, vedno oboje. Ena najbolj poslušanih oddaj pri nas, mimogrede, vsaj kolikor vem.

    Botrstvo. Če bi en razlog obstajal, zakaj naj obstaja Val 202? Botrstvo. Tisti projekt, ki ni projekt, ampak naša kolektivna vest. V dobrem in slabem. Akcija, ki naredi reakcijo. Presežek presežkov, ki ima povrhu oporo v dolgoletnem občutku za humanitarno nrav tega radia.

    Glasbeni S.O.S. Glasbeni SOS sem tudi sam uporabljal ohoho krat. Predvsem za domače štikle, ki jih navoha to uredništvo. Morda kdaj sicer ne dela v nulo, ampak sicer pa… Najdeš. Ker si, in to je najbolje, zapomniš, koliko je bila približno ura, ko si slišal ta top komad.

    Druga jutranja kronika. Odkar sta dva voditelja, je še bolje. Nisem si mislil, da bo, malo me je presenetilo z lanskim letom ali kdaj že je bilo uvedeno, toda dela, o kako dela. Druga jutanja kronika deluje, vsaj meni, kot boljša verzija TV Dnevnika večer prej.

    Špilferderber. Ko sem bil gost, je bila oddaja še boljša. Haha, smeh na stran, toliko le, da vidim, če ste še tukaj. Ja, Jurij Drevenšek je dobil priložnost generacije za generacijo, ki priližnosti bojda niti ni imela. Koncept se malenkost še išče, toda prav je, da taka oddaja je, ker predvsem pokaže neki 1985 cca. Generaciji, da ima glas. In zobe, kot bi rekel Niko Zagode.

    Mala malca. Ujel zgolj dvakrat doslej, ampak še en dokaz, da Val 202 resno vzame tudi (naj)mlajše. Žiga in Peter raziskujeta, iščeta, brskata in se pogovarjata na način, da tudi poslušalca iskreno in pristno pritegne.

    Dokumentarec 50. let. Je z režijo in scenarijem Boruta Krajnca že v prvem delu pokazal, kaj in zakaj Val 202 predstavlja vse to, kar je. Zakaj je tako »občuten« med ljudmi. Kako je dobil in častil legende. Od Vilija Vodopivca do Francija Pavšerja. In pokazal tisto neko posebno nrav, ki biva na hodnikih Vala 202.

    Majica in logotip. Val 202 ima top barve. Črna in rdeča. Kot neke vrste spoj tistih na Slovenskem nezdružljivih barv. In logotip je tudi… Perfekten! In njihove majice so točno zato, če so vam prav še seveda, meni niso, haha, nekaj, kar se nosi s ponosom, odgovornostjo in privilegijem!

    Adijo, tuneli. To, da je bil Val 202 – ugibam, da ob Prvem – prvi, ko nisi preklinjal zaradi trojanskih tunelov, je bilo nekaj tako svobodnega, da vam težko razložimo, zanamci. Ja, šel si v tunel in je zašumelo. Pa ravno, ko so povedali nekaj… Zaradi česar si še bolj pizdil kot zaradi gužve na cesti.

    Frekvenca. Nimam pojma, koliko je frekvenca? 96.9? 99.9? Ne vem. Vem pa, da tudi ko na starem radiu »peš« vrtim… Nekako trofim. Že po glasbi. Veš. Aha. To je Val 202.

    Glasbaaaa. En sam razlog? Glasba. Ker… Kje to najdejo. Radio, ki je vedno svež, pa zna vedno pobožat. Tudi z Master of Puppets. Poglejte samo številke za leto 2021. Med top 100 komadi, največkrat vrtenimi, je 87 slovenskih skladb. Prva tuja? 28. mesto.

    Twitter profil. Tisti radio, ki zna retvitati nehagiografske tvite. O, ja. Take, da nikomur ne rabi biti nerodno.

    01 475 202. Okej, idealno bi bilo 01 825 202, da bi se res »izpisalo« Val 202, ampak to je ena redkih cifer, ki si jih slej ko prej zapomniš. In to v času, ko si cifer ne zapomniš že dolgo več. Ko še svojo komaj vemo…