MUZU

Art tip na moji desni

Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro.  Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.

Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.

Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.

Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.

In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.

Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.

Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.

In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.

In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.

Ja pa ja.

Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.

Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.

Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.

Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.

Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.

Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.

Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.

Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.

In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! –  naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.

Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!

Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.

Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.

Komentarji

komentarjev