MUZU

Dvajsetka je vreji cifra

Bili so časi, ja bili, čisto zares, ko je bil Grega Skočir najbrž največja faca, adut, as, model, tipčina, rocker, nekaj kakor skoraj idol. No, ne najbolj, če si najboljše zamudil, ker si se rodil pet let prepozno, še manj, če si bil iz Maribora. Ampak tista rdeča Che Guevara majica? Sončni špegli? Por v Ančko, hehe. Spomnim se, kako sem, ko smo šli v prvem letniku tja proti Riminiju, na neki tankšteli poleg nekega kamionarja kupil rdečo Che Guevara majico. Ne da bi dobro vedel, kdo sploh je bradati gospod. Ja, pač, mlad, naiven in tup. To si kupil, ker je to imel Grega. Tist’ Grega. Ja, tist’. Ko so mu sošolke jedle z roke pod Pohorjem na Piše se leto. Hej, nenazadnje, še Tomi Meglič si je na Nomadi turneji da(ja)l gor sončne špegle, ko je Siddharta prirejala štikl Mala nimfomanka. Tudi njemu je bil idol. Je večkrat povedal. Ampak idol, ikona, legenda, razprodane Stožice gor ali dol, Big Foot Mama res ni bila posrečena izbira za silvestrovanje na Trgu Leona Štuklja. Zakaj, kako? Se je kar poznalo malo na (rahlo skromnejšem) obisku. In sploh ob dejstvu, da je zasedba Groovocado nato tako raztrgala, da bi človek šel kar na poroko. Ne nujno svojo. Bilokatero.

Nič ni narobe z Big Foot Mamo kot tako, ampak primarno je to band za not(er). Za Štuke in to. Ajde, za Stožice v Ljubljani, pa nekoč Tivolije. Že Križanke, ajde, pustimo tisti šus z Lojzetom Slakom, tisto je res bil nacionalni presežek, simbioza, ki je TV Slovenija nikakor ne zmore, zato še vedno da Klemna pred Darjo in Blaža, ne zna pa jih dati skupaj, no, že Križanke so bile tak-tak. Že ko pa gledaš Big Foot Mamo recimo v Rožni dolini, na igrišču, pa to ni več to. Ne vem zakaj, ampak ni. Pa je Big Foot Mama dober band, ki je znal mojstrsko sprejet štos ob petnajsletnici, ko sta Slon in Sadež stiščala »vse« komade v tri minute na Gospodarskem razstavišču. Bil. Se spomnim, kako se je folk valjal od smeha.

Nič ni narobe niti s tem, da je Grega Skočir, vsaj ko sem sam šel mimo, vljudno povabil vse na 30-letnico v Stožice. Okej, pač, vabit folk v Ljubljano, na silvestrovo, sredi Maribora… Kaj pa vem. Ne gre za naše-vaše, ne gre za prekotrojansko prcanje. Gre za žanr. Nič narobe niti z rockom, ampak samo tršim rockom… Vsaj kolikor sem sam ujel, je Big Foot Mama pač oddelala svoje, špil kot špil, nato pa prepustila prostor, malo pred polnočjo, županu – vse to gledal po jutjubu ali slišal iz druge roke, novo leto sem dočakal na Starem mostu, prav prikupno, mimogrede. Ubogi župan. No, saj tip ne potrebuje usmiljenja, to res še najmanj, ampak zmanjkalo mu je štofa nekje 40 sekund do novega leta in malo so ga očitno pobiskali, da nihče ni zares nasukal neke muzike, čeprav je po svoje, i guess, bolje, da se slišiš, ko si voščiš in veseliš, pa da Alfi ni preveč na glas.

No, po novem letu, ko je Big Foot Mama še oddelala par komadov, kot se spodobi, Nisem več s tabo, Rola se in to, sem sam prišel na terg. Že pred polnočjo se je videlo, da trg ni tako poln kot je bil vsaj dvakrat, kar sem sam praznoval tam. Nič narobe, seveda ne, bolj kot cifra (55.000 tisoč v Ljubljani, bajdevej, to ste kar stanovalce zraven šteli? – bil sem na Prešercu ob fuzbal slavju, vemo, koliko folka gre na Kongresni trg, prav tako pred Križanke, zmanjka vsaj kakih 10-20 jurjev, ampak dobro, ni pomembno) je pomembno, da se imajo ljudje čim bolje. In če je več prostora, je dejansko bolje. Kajti ko je terg pun, je res komaj-še-diham pun, kot smo spet videli na martinovanju 2019 ali na koncertu Dubioze Kolektiv na Festivalu Lent. No, za silvestrovo 2019 ni bilo tako nafilano. Smo bili bolj krapi kot sardele.

Mene je itak imelo, da bi šel počasi domov, ampak bolj, kot sem prisluhnil zasedbi Groovocado, bolj sem se zibal. Pa ne edini. Na koncu je delovalo, kot da pleše celi trg. Seveda, itak, tudi malo zaradi mraza, ampak ne samo zato. Kako v nulo ta zasedba šeta med žanri, stili, ampak se vselej približa originalu s tako preciznostjo, ampak ne napiflanim pristopom, da bi imel občutek, kot da te nekdo gunca in je vse skupaj na playback. Eh. Groovocado je šel od Can’t take my eyes off of you preko Sobe 102, 99 Luft Balons, Asereje, Dan ljubezni, Muce mace, All I Want for Christmas preko Toxic od Britney Spears pa do Bobbyja McFerrina in njegove Don’t Worry, Be Happy ter, jasno, Dancing Queen od Abbe. Pa Samo ljubezen in še bi šlo, saj je bil celo še bis. Ne samo bis. Tip v prvi vrsti je z berglami migal. V luft. Ja, bergle v zrak. Potem veš. Da nekaj delaš zelo dobro. Tako dobro, da bi človek šel na poroko. In še zlasti, ko slišiš, kako se pevka vljudno, ponižno in veselo zahvali. Je kar okej. Ura je 2.00, ti pa bi še. Če to ni dober silvestrski band, ne vem, kaj je.

Mestne.
• Šestka, ki je šla čez Stari most okrog 23.50, je bila še kar lepo polna. Kapo dol šoferjem in ideji. Na trgu je do štantov marsikdo prišel po kuponček za brezplačno vožnjo.

• Hvala onim, ki so bili na Starem mostu, da ni nihče vrgel topovskega udara.

• Županova izjava »kaj drugo leto bo še bolj noro? dvajsetka je dobra številka« bo šla kar v anale. Upajmo, da ima prav. Srečnega pa zdravega!

Komentarji

komentarjev