MuZU: TV Recenzija
Samo nekaj ni bilo okej. Vse drugo je bilo… Več kot okej. Kaj več kot okej. Tole? To-le? Bil je… Spektakel. Fenomen. Odlika. Presežek. Nadstandard. Ampak nekaj pa ni bilo okej. Samo nekaj. Ni bilo okej, da najbrž toliko in toliko ljudi, grdo rečeno »ciljne publike«, tega, kar je uro in pol na nacionalki na silvestrovo počel, ušpičil, naštimal Klemen Slakonja, ni videlo. Kar gre razumeti. Za silvestrovo pač veliko mularije ni doma. Vsaj ne te, urbane. Te, ki naredi to gromozansko razliko za fenomen Eme, recimo. In prav škoda je, da najbrž toliko »folka« ni videlo, kako je Klemen Slakonja, ki je enkrat to že naredil z Emo, ko je presegel vse galuničaste postulate, posnel najboljši silvestrski šov, kar smo jih imeli v zadnjih, kaj pa vem, poosamosvojitvenih letih. Klemen Slakonja se je tako zabrisal v silvestrski program, da je posnel novo desetletje. Televizija Slovenija je dobila več, kot je najbrž plačala. Dobila je 2020-ta.
Pustimo, za hip, to, da MMC res obožuje Slakonjo in da so se, podobno kot Jezera, lotili tudi pokrivanja njegovega zadnjega remek dela: novega štikla, tokrat o Luki Dončiću. Si Slakonja vse to zasluži? Če naredi tak šov, kot ga je za silvestrovo 2019, potem ga hvalijo še premalo. Kot Dončića.
Klemen Slakonja je tip, ki ve, da mora biti igralec, da lahko tako zelo ljubi televizijo, jutjub, zeitgeist. Koketira s popkulturo. Tip poseksa kamero in, če zadeva res rata, poseksa še vse, ki jo gledamo, da mi poseksamo drug drugega skozi našo, domačo, kleno popkulturo na način, da smo »in«, moderni, sodobni, ker zraven zmečemo še Eda Sheerana, A Star is Born in srce-bije-za-pesmi-Hrvatije (Oliver, Gibonni etc.). Klemen Slakonja je tip, ki je vreden tega, da Zala Kralj prav pri njemu prvič pokaže post-viktorijanska gola ramena, sleče puli in se odene v tako prelestno belo obleko, da na koncu še Raiven tako v nulo zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje, da se ti milo stori.
Raiven je tako dehtela, brstela in blestela, na koncu odeta z bleščečim pokrivalom narodne noše, da je Slakonja povozil vse, kar je sledilo. Darja in Blaž sta se, v razprodani dvorani Tabor, trudila in trudila, dala sta vse, tja do polnoči, kar dajeta vsak petek tistim, ki jim je to pač petek (in nič narobe, da njim je), ponudila vse, povabila vse s Čudežnimi polji vred, vsak je zapel vse, kar se mora zapeti, z V dolini tihi vred.. Ampak nista imela šans. Nobenih. Niti z Artačem ne, ki je hodil manj kot drugi po tanki liniji med tem, kar je še smešno in tem, kar je žaljivo. Razlika je bila taka… Em… To je bilo Maribor vs. Liverpool v Ljudskem vrtu, polčas 5:0, konec 7:0. Dokrajčil je Slakonja vse in o vsem. Po tem se več ne da, zdaj ne moreš več nazaj. Posnel je silvestrsko oddajo, v kateri je povzel desetletje s tistimi, ki so dejansko zaznamovali desetletje. Posnel je 2010-ta.
Kako? Tako, da je najprej bil Kalinov deček s piščaljo (ali dvema piščalma, kot mi je nekoč navrgel Peter Poles, ko je še delal na nacionalki). In nato zapel Kekca. In se zabrisal skozi Ta noč bo moja v obliki Ta noč je zadnja ter tako spomnil, med drugim, da je Janez Bončina Benč še živahen in agilen in posnel Biografijo. Benč ni kar tako, ni izkopan fosil, ni nekaj, kar daš samo zato, ker moraš dat. Zato ni bilo klasičnega Silvestrskega poljuba. Prvič, prezgodaj, drugič zlajnano, tretjič… Štofa je še pa še, samo najti ga moraš.
Klemen Slakonja v nobenem trenutku ne pristane obupaje na to, da vsega tega ne počne v Londonu ali New Yorku. Ampak to ne pomeni, da se sprijazni z omejenim budžetom in realnimi okvirji časovno-prostorskega kontinuuma. Eh. Raje si omisli »Loopkota« in se z njim igra, zajebava, pleše, ustvarja. In poka štose o Lovšinu, erteveju, honorarjih… Ko je začel z Edom Sheeranom, je bilo sicer nekaj strahu. Tipaje je bilo. Da bo nagovoril res zelo ozko publiko. Kdor namreč ve za Sheerana, ni nujno, da ve za RTV Slovenija. Vsekakor generacija, ki bo, ko bo prišel čas, pogledala na položnico (12,75) in naročnino za Netflix ali Apple Music/Tidal/Google Play/Spotify. Ampak prav Slakonja je adut, ki ga mora negovati RTV, ker Pro Plus, ki se dovolj ubada sam s sabo, še ni pogruntal, kam bi ga dal. Ne more ga dati. Slakonja ne more, ne paše, ne gre v koncept licenčnih oddaj. Štrlel bi. Bil bi zvezan kot Patrik Greblo (kooooočno!) v njegovi oddaji. Ubilo bi ga. Umor s (samo)zadušitvijo.
Slakonja je pokazal, ko je po Sheeranu obdelal še Billie Jean in Michaela Jacksona najbrž predvsem to, da lahko obdeluješ domače šuse ravno tako kot tuje. Morda je zato bil začetek nekoliko bolj previden, okoren, skoraj štorast, dokler ni Primoža Grašiča, prvo našolano kitaro v državi od leta, kaj pa vem, tam kakih 25 let nazaj, nahecal, naj zaigra karkoli. S tem je pokazal več kot celotna pr služba, zakaj in kaj pomeni Big Band RTV Slovenija. Ni je boljše reklame kot to.
Nato se je lotil vsega po spisku. Od nosljastega Kreslina in Od višine se zvrti (boljše tako na silvestrovo kot na Rock Radiu v originalu ob enajstih zvečer, kar ni ravno silvestrski material, vsaj ne pred polnočjo, bajdevej) ter skupaj s Tomažem Gajštom, prvo trobento v državi, obdelal Silvijo ter Samo ljubezen. Lotil se je politike, vendar z njo ni zamoril ali se samozabodel, marveč je Oliverja Dragojevića počastil z meddržavnimi odnosi tako spoštljivo, da je bilo že v duhu dobrososedskih odnosov pietetno. Kje ste, brati Slovaki!
Znal je razdrmati tako, da ni Plestenjaka obdelal s Sobo 102, temveč raje z Naj stvari so tri, prvim slovenskim rap komadom, kot pravi slovenska urbana muzičarska zgodovina. Jan Plestenjak tega seveda bolj ali manj več ne obuja, zato je bilo top slišat, kje, kaj in kako smo začeli. Kakšna so bila devetdeseta. Ja, Slakonja je predrmal desetletja, komadi so bili skoraj iz vsakega desetletja, s 50. in 60. vred.
Kar je bil le uvod v duete, v katerih Slakonja legitimno parira, četudi nikdar ne bo pevec, ono, pevec-pevec, ampak z Nino Pušlar je gladko bil gardedamski, z Senidah totalni mišić, v top kostumu (obleke, kapo dol, maska je edino stekla prekmalu dol, morda bi Klemen lahko imel namazano tistih osem plasti, ki jih je imela Darja), se naskakal s Challetom Salletom, narepal z Zlatkom ter nato, kar je hiperempatija posebne sorte, odstopil prostor – Tadeju Tošu. To je… To je… Ne vem, kaj. Ampak to je. Ogromno. Medtem ko je Toš brundal po naše, štajersko, z naglasom, kakršen mora biti, če se greš Vat a vanderfol vorl’, je Slakonja pel zadušeno trobento. Ge-ni-al-no! Sploh zato, ker sta se, v bistvu konkurenta, začela tikat v oddaji. Nič več gospod Toš, nič več gospod Slakonja.
»Ali želiš, da odgovorim po scenariju, ali po pravici?« je Toš na vprašanje, ali je Svet res lep, kot pravi Zlatko, odgovoril z vprašanjem. In ko bi počasi naj oddaja začela spuščati, saj nas praktično ni spustila, takšen šus, doza, dramaturgija, da so bili oglasi skoraj nekaj kakor dobrodošli, se je Slakonja presegel. Samega sebe. Ne le, da je »skinil« Bradleyja Cooperja in Lady Gaga v nulo, njun Shallow, ampak v oskarjevski komad vtaknil noter še Ša la la. Ja. Čuke. Ja. Potrebuješa, ki se je kasneje smejal z Artačem, pa ni tako ratalo niti originalnemu Čuku. Začuda komadov ni bilo nikoli preveč, zato bi skeč lahko vse uničil, ker za silvestrovo imaš tv resda še bolj na glas, ampak dialogov na veliko ne boš poslušal, kar je nekaj, česar Silvestrski pozdrav niti slučajno, žal, ne razume, ko se prilagaja ugibanjem, kaj naj bi starejša populacija poslušala.
Slakonja je naredil tako Melanijo, da ti pade torta Melanija z rok, če jo imaš v rokah. Noro. No-ro. Sjevnca. Končno je lahko zavil proti svojim krajem, Slakonja. Posnel je, kar so po inavguraciji zaman iskale domače in tuje kamere. Posnel je mini dokumentarec o tranziciji, o upanju, o domačijah in o tujinah. Reklama za Sevnico, da dol padeš. In če že ne moreš imeti Melanije, lahko samo stopnjuješ zvezde.
Vprašanje sicer, ali je največja zvezda, ampak glede nato, kje je igral v zadnjih par letih, večjega od Luke Šulića poleg Senidah in Magnifica, mogoče še Laibach, ajde, Umek in Gramatik, potem pa se spisek počasi konča, večjega od polovice 2Cellos ni. Kje je ta tip vse špilal, kaj vse razprodal. In tako je Slakonja naredil 2Modellos. To, da nekdo gode na violončelo na silvestrovo, in se vrtimo po dnevnih sobah? Halo? To. To je presežek. In da je končal klasično, se je postavil še ob Janeza Lotriča. To je tako, kot da bi se šli žogat z Luko Dončićem ali šli streljat penal Janu Oblaku ali nahecat Primoža Rogliča, kdo prvi pribiciklira na najbližji hrib. Nessun Dorma in šal Slovenija, ta večna želja Slakonje, da bi Slovenci zmagali (na Emi, v lajfu, v športu, kjerkoli). In smo zmagali. S takim silvestrskim programom smo zmagali. Ali kot sta zapela Janez in Klemen:
»Za domovino gremo v tujino / s sabo mamo vino / da koj nazdravimo / ko zmagamo / zmagamoooo!«
Tu bi bilo preveč, tu mač, za zjokat se od ginjenega domoljubja. Ampak kaj, ko sta si zapela Zala in Gašper spet »vedno se ne vidi zvezd / sam ostani sebi zvezd / ne govori mi oprosti«, nato pa pokasirali Gibonnijev – Oprosti mi! In to s Perpetuum Jazzile.
Zato je ni lepše od Slovenije, od kod lepote tvoje. Zato. Zato je Klemen Slakonja posnel novo desetletje. V 80 minutah. Zato je bil to najboljši možen uvod. Pustimo, da so denimo na HTV štancali vsaj tja do enajstih (potem sem vsaj sam šel ven) in raje več peli kot govorili, kar je nekaj, česar na nacionalki še vedno ne razumejo najbolje. Ampak dokler bodo razumeli, da Klemen Slakonja potrebuje prostor, ustvarjalni kisik, bo vse okej. Tako bomo lahko vstopili v 2020. Srečno, Slovenija, zmagamoooo!
