MUZU

Krimič, s.p.

Nekaj let nazaj, kakih par, mi je ex novinarski ex sodelavec rekel, da ne bere knjig. V njegovem primeru je bila to (samopo)hvala, ker za svoje tekste, tiste redke, ki jih napiše, redno faše pohvale. »Ne berem, ker ko čitam, vedno vem, da bi boljše napisal od tipa, ki je napisal tisto, kar berem.« Artikuliranim dripcem to ne bi bilo smešno, ker ne bi razumeli tega tipa himorja. Kakega? Športnonovinarskega. Če novinarji, ki pokrivajo politiko in enkrat na dve, tri, štiri leta delajo v nedeljo malo dlje zvečer, jim urednik časti pice. Pri nas, v Ameriki, kjerkoli. Ko ti zmrzuješ v sredo zvečer v Velenju, je edino, kar fašeš, komentar kolega: »Kaj pa nisi v šole hodo!« In pa skupni selfie. Za sotrpine, ki sadomazo še uživamo v vsemtem.

Ampak poanta je drugje. Če bi ta moj ex kolega, pisal knjige, bi pisal, kakor piše Tadej Golob. Napisal bi knjigo, ki je izi, fajn, krimić, berljiva, napeta, fejst. Ampak je ne bo. Najbrž, no. Kajti Dolina rož je točno taka knjiga. Najboljša iz seriala o Tarasu Birsi? Jezero bo vselej Jezero, je pa definitivno v njej precej več življenja kot v Leninovem parku. Morda zato, ker Golob zdaj rad pove, koliko verzij je brisal, metal v koš, se praskal v Sarajevu, doma, kjerkoli pač že je pisal, ko je prišla, končno, »slava«. Slava, taka, prijetna, je pri nas, vsaj za moje pojme to, da ljudje vedo zate zaradi tebe. Em, torej zato, ker te poznajo po delu. Ne fb statusih ali viralcu na ‘gramu. Ne. Mogoče, ne, je pomagala izdatno reklama za Mercator, seveda je in prav je, da končno vidimo pisatelja v reklami. Saj smo narod besede, ne?

Dolina rož je vrhunski krimić. Teh dosti ne berem, nimam veliko opornih točk, sploh pa je zdaj, ko je zunaj Jezero, samoumevno, da se vse, kar dela Golob, hvali. To me najde na twitterju, tam še zlasti, kjer pač tolčemo dol tisto naše. Ja, drži, Sebastiana Cavazzo se slabo sliši, seriji manjka marsikaj, ampak glede nato, kaj vse smo gledali v preteklosti… Ne, Dvornik in Luzar nista Prešerna, Kosovela, Kraševčeva, Šalamun, Dončić. Sta pa znala narediti Tarasa Birsa za notranje razklani lik, takšen, ki na koncu, v slabem letu, pristane sam. Na s.p.ju.

Ja, to je knjiga za nas, ki imamo s.p.-je. Najprej je super, ker je Birsa sam, ranjen, ni si želel s.p.-ja, ker redkokdo si zares ga, sploh če je nekoč bil del sistema in bil dober del tega sistema. Ampak sistem, saj vemo, je v kurcu. Ne pranaša Tarasov Birs, pa je Birsa molčeč lik, ima pa oster jezik in blekne ter piči tam, kjer skeli. Ampak vseeno reši primere, vendar to je nekaj, česar Slovenci najbrž ne prenašamo najbolje. Ne bom posploševal na nacionalni karakter (čeprav sem to pravkar storil), gre samo zato, da s.p.-jev, tarasov birs ni tako malo. In da bi se marsikdo raje vrnil in pretrpel sistem, čeprav je to zgolj romantična utopija, želja, skoraj motnja v lastnem družbeno imunskem sistemu.

Dolina rož gladko teče, resda se Golob včasih ustavi pri opisih, ki nimajo veze z zgodbo, niti ne ponujajo ritem kitare za birsine rock solaže. Pač so. Kot šundr v ozadju. In kot take opisujejo nas, našo družbo in Golob se upa celo spraviti na Plečnika, ko Taras, ki sploh ne ve, če je Tromostovje Plečnikovo, primerja njegovo ljubljansko remek delo s Speerovim Berlinom. Auč. Ampak to je Golob. Dolina rož je tekoča, ker je napisal že dva krimiča, enega res dobrega, prodornega in enega, ki je izgubil mistiko, ko je prišel v mesto. Taras Birsa je (naj)boljši, ko hodi od hiše do hiše. Ne po stopnicah. Kadar kolesari in teče, se nadiha zraka, spominja na vršace, stene, Alpe. Ne ko je ujet v družinsko življenje, v katerem bolj od njega trpi le še življenje samo.

Tadej Golob prekleto dobro ve, kako je na svobodi. In tako je oblikoval Tarasa Birso. Dal mu je svobodo, ki pa je prekleto osamljena. In dal mu je primer, ki pokaže, kako fejst žleht je svet samo usput še do tebe, ker je žleht do sebe. V svojem privatnem, paradržavnem napuhu. Prodaja orožja, epilogi tranzicije niso tako filmski, vsaj ne še. Najbolj filmska stvar slovenske tranzicije je, kako nekdo ne prevzame pošte in krasna triler/grozljivka, nekaka Tomaž Gorkič & Tadej Golob kombinacija bi bila Poštar, kjer poštar najde vse tiste, ki se ogibajo roki pravice. Ampak do tja je še daleč, zdaj so tu zaenkrat ob Tarasu še Tina Lanc, Brajc, Osterc in, da, tudi, resda komaj še, Alenka. In pa novi šef. Mogoče tudi ta.

Dolina rož ni pravičen kriminalni roman. Ni niti nepravičen. Je nekje vmes. Nenazadnje »Bog ni napravil vseh ljudi enakih. Sam Colt pa jih je«.

Bis. Se pa 490 strani, sijajno potiskanih, spet krasno bere. Založba Goga ima najbolj fini, fajn, listajoč se papir.

Komentarji

komentarjev