-
Alo!Stari: Vse bi dal
Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.
In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.
Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.
Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.
Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?
Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.
Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.
Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.
Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.
Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.