Pa ravno, ampak res ravno, ko sem mu verjel, da me pa ne bo, me je. Na grdo. Na debelo. »Jaša, daj,« me je spodbudno napeljal, v duhu že(l)jnega ponedeljka, ki mu ni bilo usojeno biti vsaj četrtek, »dvigni brado gor, daj daj.« Pa ni bil ravno dan za travmiranje. Samo pač poveš, da bi kaj lahko bilo bolje. In ti da zagon. Mariborski zagon. Trgaj in grizi. Saj pa smo te mesto, kjer se sfajtaš. In on? R.?
»Taaak ja. Zdaj pa dvigni vse brade, kaj jih imaš.«
Aaaaaaa!!! Sem vedo, vedo, vedo, veeeedo sem. Faking R. Frdamani, zagamani, nabriti R. Ne poznam ga niti toliko, da bi vedel, kako mu je ime. R. je priimek. Vem, da je hodil na Prvo, poznam vsaj tri sošolce njegove, čeprav o Prvi ne vem skoraj nič, pa ne zato, ker bi bil elita z Druge. R.-ja sem spoznal tam, kjer sem spoznal vse po koroni. Celo garnituro novih ljudi. V Gambrinusu. Saj vem, saj vem. Kolko reklame boš še naredo placo? Niso dovolj kvizi, pa kvizi, pa fuzbal, pa članki, pa … Ne, ne. Tokrat ni poanta niti Gambi, pa čeprav je. Poanta je R. On je tisto, za kar v Mariboru nimamo izraza, pa bi ga morali imeti. Ker »smejati se na lasten račun« je tako zborno, knjižno, duhamorno, jebote.
Z R. sva se pogovarjala ravno o stand upu, ko mi je prijavil, naj dvignem brado. Pol pa še duplo brado. Trojno brado. Jebote, ja, debeli sn. Ampak v tem je finta. Če boš nekomu rekel, da je debeli, to ni nekak smešno. Saj če si debeli, veš, da si debeli. Ampak temu? Ko te nekdo tako nasmuka, nadribla, nafopa? Adeeeejo. R. je majster tega. Kameno lice ima. Saj se smeji in to, nič ne rečem, ampak ravno, ko spustiš maaaalo pozornosti, e, takrat te pehne. In, ja, enkrat je pa dejansko počakal. Imel sem zajeban teden, dva, kdor je kdaj sam malal stanovanje, potem ve. In prideš ob koncu te na pivo, likof že bil, samo za spucat še toooolko. Pa sem prišel, sedel in videl sem ga. V mračnem kotu sijoče zajebano pripravljenega obraza. Buljil sem v šank, čisto zlaman, milijavžnt skrbi, če te že malanje zajebava, kaj bo šele, ko pride dete. Pivo, ja, prosim. In mir. Ovi pa v kotu čaka in čaka. Vidiš ga s perifernim vidom, tudi če na periferiji perifernega vida nimaš, čeprav jebiga, mi ga moramo imet, če smo pa z Maribora. In videl sem ga, cel kup štosov je imel spet perajt. Pa sem ga prosil. Ne da bi ga gledal. Periferno sem ga fehtal. R., kaj lahko, prosim, malo počakaš.
In, e, tu smo duše, tu je mesto, tu je bistvo. Počakal je, sedel sam, pil pivo. In čakal. In čakal. Trajalo je, ziher, kakih pet minut. Mogoče deset. In je čakal, si nekako navznoter požvižgaval. Videl si, ni moglo biti bolj očitno, da ima na jeziku rafal štosov. Takih. Mastnih na tvoj račun. »Okej okej, bom še malo počakal, zaslužiš si.«
In to njegovo čakanje ali pa ta finta z brado, to te nasmeji. Imaš takoj lepši dan. Takrat sem počakal, ampak potem je obrnil in jaz več nisem mogel čakat. Dobro, R., ajde, daj. In je. Streljal take, da sem se valjal. Ravno, ko ne pričakuješ. Vedno moraš biti perajt v našem mestu, ampak vedno. In taki kot je R., ga delajo to, kar je. Nepridvidljivo zabavno. Ko najmanj pričakuješ. Pa magari na ponedeljek.
