»Alo,« nam je kar tako, sredi druge runde, na še en prepozni petek razlagal Uroš, »veste, kaj sem zadnjič nagruntal? Da še niti enkrat nisem zalizal niti ene z levega brega. Niti ene. Nikoli.«
Uroš, kdo pa. Uroš. Za njega res velja, da je pojava. Ne, ne pojava. Prej pojav. Pojava bi bilo prenežno, šlampasto in zastarelo. Ampak Uroš je bil ves ta čas, ko srednja šola še noče postati spomin, zato si vsake toliko laže, da je nostalgija, še naprej pojav. Kot dodatni okvirček v učbeniku za geografijo. V tistem modrem iz prvega letnika, ko je »obča« geografija res zajebana in ko ti ravno tisti dodatni okvirčki dajo vedet, da pač nikoli ne boš zdravnik. Ni šans, da se boš vse to napiflal. Ne v prvem letniku, ko itak ne veš, pa bi rad, da se nikoli ne boš lizal z nobeno iz levega brega. Ljudje se pač ločimo postopoma in večplastno. Eni še danes rečemo »pohorski tonalit«, ker zakaj bi vedeli, da je granodiorit. V tem mestu je itak kocka pač kocka. Ponos, sredstvo, zagon. In reka ni ločnica. Ne namenska. Jo pa spoznaš. Še Tone Partljič tako pravi.
In tak je bil Uroš. Je bil in je. Mislili smo, da tudi bo, kot je šel včasih skozi slogan za NK Maribor za tistih prvih sedem državnih naslovov. Ko je vse postalo samoumevno in ko noben ni podvomil v Železnega Jožeja, ko je vsako leto maja ponavljal »Maribor je bil, je in bo prvak«. Ampak tako kot Maribor itak ni mogel biti večno prvak, tako tudi Uroš ni imel več možnosti, da bo granitna kocka. Ampak saj ni bil on kriv. Problem je, ker smo vsi mi ostali želeli, trmarili, vztrajali, da bi bil Uroš še naprej granitna kocka. Ker saj vemo, kakšne so tiste redke ulice, kjer še greš čez kocke. Imajo, eeem, karakter. Ko se pelješ po granitkah, e, takrat veš. In enako je bilo za Uroša. Mi smo nehote gazili čezenj. Hupernli stil.
Zajebano za Uroša je bilo pa to, da je on bil prav rad še naprej nostalgični granit. Mi pa smo se, jebiga, radi vozili čez njega. En petek na leto. Samo zato, ker smo en petek 25 let nazaj na neke balkone metali kepe snega. In zato smo komaj čakali, da bo zinil nekaj točno takega. Da še ni zalizal nobene z levega brega. Kar bi še šlo, če ne bi bil sam z levega brega. In zdaj, ko je to govoril, noben od nas ni pomislil, da mogoče govori tako resignirano, kot da je na smrt bolan. Ni bil, eh, kje.
»Čaki, pa se nisi takrat žvalil z Barbaro, kaj je blo, Piše se leto al City al nekaj?« sem ga vprašal jaz.
»Ne, skoraj, samo ona se je itak preselila šele pol v četrtem letniku. Tak da ne šteje.«
»Kam se je že preselila?
»Iz Nove vasi nekam tam Košaki ali Počehova al nekam tam.«
»Počehova… to je tam ko je piceria Ali?«
»Ja, ampak to zdaj ni pomembno…«
»Kak smo pa tam žrli one canabis pice…«
Mi smo pice res žrli. Ko smo še šli na pico, v časih, ko si šel na pico zato, da si tresno še tri pire. Tega že dolgo ni več. Razen kake obletnice, samo kurc, na obletnicah so zdaj kanapejčki pa to. Noben ne upa predlagat, alo, daj, naročimo neke kebabe, pa pice, pa burgerje ali pa kar gremo do Đabirija.
»Ja… Smo, smo,« je resignirano ponavljal Uroš in žulil kozarec, ki je imel toliko njegovih odtistov, da bi se lahko kar sam predal, če odtise še sploh jemljejo v DNK dobi. Pa saj bi se moral, ampak ne. Uroš je, tako kot vsi mi, pač Mariborčan. Kar pomeni, da se ne predaš. Nismo mi taki. Ravno zato mi avtohtono, če smo fejst živčni, v besedi ne za e dodamo še a. Nea. Samo nea. In tak je Uroš. Petkov simbol pozabljenih petkov.
Uroš bi najbrž lahko imel pri 40 letih življenje z reklame za kredit. Samo ga nima. Kje in zakaj in kdaj … Še on ne ve, kaj šele mi. Čeprav smo ves čas gotovo dajali občutek, da vemo mnogo, mnogo, mnoooogo več o njem kot on sam o sebi. Skoraj vse. Razen tega, da še nikoli ni bil z nobeno z levega brega.
»Pa saj breg, levi, desni, jaz nikoli nisem tak na to gledal,« sem ga nekako skušal preusmerit.
»Ja, to rečeš ti, ki si z levega brega. Vi ste tak meli vse.«
»E, pa smo spet tam. Veš, tudi nam ni bilo lahko.«
»Kak te vam ni bilo lahko, daj no?«
»Veš, kak zruži, ko zlata žlica po tleh pade?«
»Hahahahaha, iji v pizdo.«
Pa se je nasmejal. Vsi smo se, vsi štirje. Moralo bi nas biti šest, samo življenje gre naprej za ene, nazaj za druge, mi pa smo nekako vmes. Kot cela naša generacijo. Nismo ne eno ne drugo. Ne pionirji ne devetletkarji. Diplomiraj, ker prihaja bolonjski, če ne, boš žrl bolonjsko s konzerve še šest let. Ena taka generacija, ki ji noben ne bo posvečal pozornosti. Še Drevenšek je naredil Špilfederber podkast na Valu 202, dobro je hoto, samo so valjda podkast skenslali. Itak, itak.
»Pa, čakaj,« je zdaj vprašal Robi, »kaj si res hoto kiro tak ali si zdaj kako srečal al…?«
Robi je bil pač tak. On je vprašal še bolj direkt od direktnega. Zakaj bi šparal in čakal. Kot da ne čakaš na radar, ampak greš kar kroge delat okrog policijske postaje.
»Ne, ne. No, okej, videl sem zadnjič neko sliko na fb, pa sem se spomnil na Manjo. Se spomnite Manje?«
Tak. Še sednajst pirov. Njegova Manja. Jao. Ta faking Manja. Nikoli, ampak nikoli, ko je treskal o tej Manji, še te, ko je bil zatreskan v njo, res zatreskan, vredno te besede, ki je od 2001 nekje noben več ne uporablja, no, nikoli nismo bili doma pred poldrugo ali spili manj kot sednajst pirov, ko je začel o Manji. Pa saj ne rečemo, Manja je bila čisto okej, tam, skoraj a liga, nekje za 8,5, ajde, 9, preden je valjda dobila nekega tipa, ki je bil 11, ampak Manja in Uroš res, res, reees nista bila za skupaj. Kako pa bi? Ona je vedela, kaj bi. Saj on tudi. Samo on je hotel samo njo, ona pa še kaj več. Jeba je bila, da dokler je on hotel samo njo, je imel jebemti vse, tipu, našemu Urošu, je ratovalo vse, da smo ga samo zijali, kje vse ni bil, koga ni vse poflodral, s kom vse se ni menil. Zajebalo ga je, da se mu je vse to zgodilo tam nekje do 2012, 2013. to je prazgodovina v dobi družbenih omrežjih. On je bil naš facebook, njemu si stisnil lajk. Ko nam je poslal kartico iz Južne Afrike s fuzbala, gor pa taki podpisi, da smo šli skoraj h grafologu, če je res, da so vsi ti fuzbal asi se mu gor podpisali, no, takrat smo mi okoli hodili kazat kartico. V kafič, našim dragim, še staršem je Robi pokazal. In vsi smo vedeli, da bo Uroš samo šel dalje. Samo, če pozabi Manjo. Ampak ne. Je rinil, je trajbal, je gural, je rintal. Jebogabog.
»Čakaj,« je bil Robi spet Robi, »si se spomnil na Manjo ali je bila slika od Manje?«
Uroševo življenje je seveda padlo v odgovoru.
»Oboje.«
»Kaj?« sem se zmedel. »Kak kurc oboje?«
»Ma neki plakat je bil za to njihovo firmo, kaj majo.«
O Manji smo vedeli vse, cifra noge 36, polt ji diši po marakuji, sestra starejša in poročena, študirala nekaj nekaj družboslovenga, rada ima neko muziko, ko so vsi bandi na The, in, ja že dolgo je v zvezi, ima dva otroka, pesa pa ne, ker je drugi mali alergičen. No, sem rekel, vse vemo o Manji. Edino, česar pa res nismo vedeli, ne da ne bi probali, pa je to, kaj kurc je ta firma delala. Nekaj med svetovanjem in izležavanjem. Saj smo rekli, tip je bil za 11. Smo ljudje, ki nimamo thule na strehi, in so taki, ki jo majo. Manjin tip jo je imel. In njo. In firmo.
»Kaj pa je bilo na plakatu?«
»Pa nič, neki slogan, reka teče pod mostom sreče in sami srečni ludi pa Manja nekaj tam roko steguje čez most.«
»E, vidiš, mogoče bi rada šla na levi breg,« sem rekel jaz.
»Hahahah,« smo se zasmejali vsi.
»Uroš,« je vpadel Robi, »samo Manja ni bila doma z levega brega.«
»Saj to vem…«
Bili smo take mb face, da smo se iz Maribora lahko vredu norca delali. Da je pač tak, ko je nekdo s tega ali onega firtla. Samo Uroš je imel petkovo krizo, redno zanj, redko za nas. In smo pač skušali pomagati.
»V čem pa je potem problem? Saj pa, Uroš, imaš zdaj Žano, kaj vama pa manjka,« sem vztrajal.
»Pa Žana je hodila na Polančiča, ni? Evo ti levi breg« je dodal Robi.
»Je, ja, samo doma pa je bila s Pobrežja. No, je.«
»No vidiš in kje zdaj gradijo lepe nove bloke? V jebenem centru zabačenem in praznem ali na Pobrežju?«
Vedel sem, takoj, da sem mimo butnil. Zelo. Kaj te majo novogradnje veze s tem? Sploh pa Uroš ne bo šel v novogradnjo. Noben od nas ne bo, vsi smo nekje vmes, nekaj kredit, nekaj erbanje, nekaj sreče, nekaj Jazbinšek. Uroš se je kasneje preselil k Žani in šel živet na Pobrežje. Po moje ga je to zajebalo na dolgi rok, da je pomislil na to, kak se žvalijo one z levega brega.
Uroš je bil prvi, ki je vzel pivo, ko je prišla nova runda, čeprav je imel v prejšnjem kozarcu še kaka dva prsta brozge. Uroš je imel tudi finte, recimo to, da nikoli, ampak nikoli ni spil piva do konca iz kozarca. Jebali smo ga mi, jebalo ga je osebje, jebali so ga lastniki lokalov, češ, veš, koliko se to nabere pri pirih, ki jih ti spiješ?
»Sploh pa,« je dobacil Robi, »čakaj, v bistvu, e, moja Jana je tudi z desnega brega, no, Razvanje je tak daleč od Drave, da niti nima veze levi ali desni. Pa, no, Urban, saj tudi Tina je iz Borove, ni?«
»Mhm.«
»No, Uroš, vidiš. Kaj te jamraš pol?«
»Ne vem, pač … Spomnil sem se, kak je bilo, ko smo lazili od emsija do štuka in trusta pa to. Pa kak se nismo nič sekirali. Ne vem, saj nima veze.«
»Čakaj, čakaj,« sem zdaj jaz začel, »kak se nismo nič sekirali?! Hodili smo pecat vse po spisku, pol pa ko nismo našli ma niti ene, smo še ko butli iskali kaj za jest. Pa nikjer nič. Jebojih bog, včasih smo lazili po celem mestu, lahko si šel, kam si htel, od Satchma do Krpana, od Yucatana do pekare, pa kurc kje blo kaj za jest. Zdaj pa kebabi pa vege kebabi pa burger na palčki pa pakistanski burek, pa vsi doma ob pol enajstih rečejo pri 31. letih, mami, jaz grem ajo bajo. Jebote ajo bajo. Kaj se nismo sekirali, seveda smo se, samo pač o drugih stvareh. A misliš, da je našim v vrtcu lahko? Te pa ti ostani brez rdeče voščenke, pa da te vidim.«
»Hahahahha,« se je smejal Uroš. »Evo, sem že boljše, hvala ti.«
»Ma nič hvala, saj toto rundo boš ti mel. Pa nea mi cmizdri, noben od nima kaj cmizdrit. Na koncu nam je še vredu uspelo.«
»Govori zase, Urban,« je prijavil Robi.
»Zakaj? Kaj pa te tebi manjka?«
»Ma, pusti…«
»Ne, daj, povej.«
»Urban, pusti ga,« je bil zdaj takoj resen Uroš.
»Ne, zdaj me pa zanima. Ker kaj, meni gre pa tak vredu? Te pa ti mej sp.«
»Saj ga bom moral met, pizda jim materna. Ne gre več tak popoldanski pa to. Bom moral na polnega. Prispevki pa sam veš, kaki so. Ampak saj bom, saj bom. Pustimo. V bistvu, Uroš, zdaj bom še jaz začel razmišljat, če sem se kdaj lizal s kiro z levega brega. Je lažje. Daj, odpri facebook, pokaži Manjo, mogoče še mene zgrabi nostalgija.«
»Hhahahaha.«
»Na, izvoliš,« mu je neverjetno hitro pokazal Uroš.
»U, jebote, reka teče pod mostom sreče,« je začelo streljat iz Robija. »Kaj te to je? Pa kje je ta most? Trbovlje? Kaj te niso našega lepo vzeli, rdečega, starega, mamo še kopijo poleg. Kaj je te tak srečnega na teh ljudeh? Gleeej to no, vsaki drugi v rumeno oblečen. Zdaj pa poglej tu po lokalu, če je kdo oblečen v rumeno.«
»Oni tam je, glej,« sem rekel jaz.
»No, oni je, jebote, dobro, če bi jaz bil tak dugi bi tudi nosil rumeno. Drugače pa doben. Kdo te nosi rumeno?«
»Pol klubov v naši fuzbal ligi.«
»No, zato pa imamo tako ligo in taki fuzbal.«
»Hahaha.«
»Dobro, no, evo, bom vzel tam z onega roloja še piksno arašidov, pa gremo pol še kam?«
»Ja. Kam pa?«
»Ne vem, bilokam, samo bek od tu pa na desni breg. Če ne, se bom šel še kje lizat z onim v rumenem puloverju.«
»Hahahaha.«
