»Pazi, še papirnata rola je iz tistih cajtov!«
Pa res. Ono, sprano vijolična, nikdar roza papirnata rola. Obvezno viseča ravo čisto malo preveč poševno. Železniška postaja Šentilj je pravo remek delo. Srečanje modernega in arhaičnega. Ko prideš na postajo, na obnovljene perone, na obnovljeni objekt z mini terminaloma, je v bistvu tako, kakor je zdaj na postajah tudi pri nas. Postaje so postale dokaj neosebne. Nobenega vrveža, praktično nikogar. Postaje so morda celo nekako sterilne. Šele res slabi, bedni grafiti, koga poklicat, če imaš malega in kdo je in kdo ni car, dajo malo kvalitete.
Ampak pravi biser, ki me je šokiral, ker v Šentilju še nikdar nisem bil na železniški postaji, ki je seveda zadaj za Yucatanom, je notranje poslopje. Odprta vrata na sončno, preveč toplo septembrsko nedeljo te zvabijo v objekt, ki se zdi, kakor da namenoma loči preteklost in modernost. Vendar ko stopiš noter, vidiš, da nekdo prekleto fejst skrbi za takšno postajo. In vidiš, zakaj so lično obešene nagrade. Zakaj so rože v koritih ne le zalite, temveč negovane. In srečaš na vratih za wc dva simbola, za katera moraš malo premisliti. čakaj, mi imamo špičake, ne? Ker takih šuhov jaz pač še nisem imel in ne vem, če jih kdaj bom.
Stara, modra ura na steni, ki je verjetno tam nekje v zgodnjih osemdesetih kazala, da ti časi ne bodo večno trajali in je začela prehitro zamujati, zdaj čas nekako upočasnjuje. Napis Blagajna, kakršni so krasili kinodvorane in kulturne domove. Gladko se mi riba, ali ste za ali proti socializmu, je pa to res zriban socializem, celo postsocializem. ker tisti zložljivi stoli? Če bomo kdaj imelu muzej kinodvoran, sedeže si lahko pridete iskati v Šentilj. Lepših ni. Postaja je bila na videz povsem prazna na eno tistih nedelj, ko se ponedeljki zdijo še abstraktni pojem, čeprav sem zapazil potem prometnico, ko smo se vračali v Maribor.
Desetminutna vožnja iz Maribora v Šentilj je morda ravno pravšnja za pot s triletnico, ki bo sicer še dolgo ponavljala, da se je prvič peljala na »Progersko«. Dobro, malo te preplaši, 10 minut pred odhodom, na glavni mariborski postaji priletna prodajalka, ki je pred tem zaspano kramljala s sodelavcem na svoji levi, nato pa ti reče: »Hm, huf, ste preverili, čakte, da vas ne bom v Avstrijo poslala, saj ste preverli, če toti stoji v Šentili, ne?« Ja, smo smo. »Dobro, dobro, evo, veste za vikend so popusti, da ne pozabim, luštno je luštno ja.«
Pustimo, za hip, na kakšnem glasu so Slovenske železnice (ter, jebiga, Dars). Na tako kratko razdaljo je vlak kar časovno konkurenčen, ampak saj ne gre zato. Gre zato, da ko prideš v kraj, kot je Šentilj, imaš do njihovega sladoleda, ki je, ja, večkrat preverjeno, res tako dober, da je vreden in legitimno upravičen do vrste, res pešaka par minut. Mimo krasnega igrišča, kulturnega doma, dvorane. In vidiš, da bo tam za vikend žagala Siddharta, kar se ti je v gimnaziji, tam, na začetku tisočletja, zdelo nemogoče.
V Šentilj si šel v jukeja, ko ti je sošolka Maja rekla, po treh mesecih guncanja in pecanja in čakanja, da, daj, zdaj pa res pridi, ja, vredno bo, da sem pol na tisto soboto, ko še vedno nisem postal moški, gledal, kako se žvali z Andrejem, ono, ko vidiš oba jezika na neki točki, medtem ko Gigi D’Agostino žvrgoli L’amour Toujours. Zdaj pa prideš v Šentilj na železniško postajo, ki jo lahko tam legitimno prodajajo kot atrakcijo. Ja, magari Avstrijcem, ki čakajo, da ceneje natankajo.
Zato, ja, priporočam obisk železniške postaje Šentilj. Proga, obnovljena leta 2019, je najprej sila moderna, ampak veste – ni ga čez cigl. Šajba ima morda vizijo, ampak dobri stari cigl pa ima karakter. Nimaš kaj. Vredno ogleda.
Dodaj odgovor