Kategorija: Čitanje

  • Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. To. In? Kakšne barve je bil vaš maturantski?

    Barva. Zapomniš si barvo. Dobro, pubeci si zapomnimo bolj kako temno. Črna, temnomodra. Punce pa, no, izkaže se, da če vprašaš, če se spomnite svoje obleke z maturantskega plesa, vse po spisku, cela paleta izbire, želje, razlik. Od turkizne do črne. Od bele do zelene. Zapomniš si. Zanimivo, da ko imaš opcijo, kaj je tvoje varnostno vprašanje ob morebitni izgubi gesla, ni ponujeno tudi to. Kakšne barve je bila tvoja obleka na maturantskem plesu? Ker to? To si zapomniš. No, pa ime soplesalca/ke. Manj že, kaj ta slednji/a danes počne. Ne veš pa, kje so sedeli prfoksi, kateri band je špilal, kdo je bil voditelj/ica in, še najmanj, kaj si jedel. Neko pohano, neko meso, neke gobice in čao. Ampak barva? Ta pa ostane.

    Vir: Grok

    Česa se, pravzaprav, spomnimo od maturantskega plesa? Ko sem bral, da Tretja gmnazija v Mariboru ne bo imela profesorjev na svojem plesu, ker so padali očitki, kolikor razumem, da profesorji ne plačajo nič in pač jejo in čagajo brezplačno, sem pomislil na marsikaj. Kdo ne bi. Maturantski ples je en tak »mus«. Ne, ne čokoladni. Mus, nuja. Je seveda marsikaj. Začenši s tradicijo, pa pesmijo, pa prehodom proti zrelosti, slovesu od srednje šole. Jadajada. Je tudi ena sobota, praviloma spomladanska, ko si nekaj, kar nikoli nisi. In to pred maarsikom. Sošolci, sosošolci, profesorji, vodstvom šole, nekim bandom, ki ga ne poznaš, nekim znanim voditeljem/ico, ki ga kao poznaš, pa pred starši, ki jih 95% ne poznaš. In svojim starši. In soplesalko. In ob tem si, ja, plesalec. In oblečen v nekaj, česar ne boš nosil vsaj do pusta čez tri leta, kake prehitre poroke in podobno.

    Vir: Twitter

    Maturantski plesi so ena taka večna tema. Ampak pustimo zdaj, kako je, bogati in revni, popularni in nevidni, štorasti in gibčni, srečni in nesrečni, družine in ločenci, samski in zvezani… O, ja. Vse to je. Meni je bil maturantski ples en tak neobvezen štos. Neka pač sobota, ki bo prišla. Soplesalko sem dobil, ko sem pecal eno drugo sosošolko preko njene sošolke in ker sem to počel, eeee, ene tri leta ali koliko že, se mi je zdelo, pač, da rečeš, v obupu, glej, boma pa plesala midva, boš soplesalka? Pa ne samo zato, da ne bo do D. zvenelo nesramno ali kaj takega. Sploh ne. D. je bila najboljša možna soplesalka v danem trenutku. Ker je vedela, zakaj imam žvako na vajah v ustih. In moji trije kolegi iz šanka v Narodnem domu.

    Vir: Grok

    Tisti celi četrti letnik, ko je 2003 drvel v 2004, je bil en sam tak šprint. Tri leta si se nekaj pripravljal in čakal in zijal skozi okno na neke deževne februarje, ko so ti dve leti vnaprej razlagali o tem, zakaj še vedno pišeš poskus eseja, pravega pa se moraš bat, no, potem pa pride vse hkrati. Od maturantske plesa, treh rekordnih pokozlanih petkov, prva resna zveza, izpit za avto, volilna pravica, izstop iz zapostavljenih v Kebrovem zakonu, vstop v EU, koncert Siddharte za Bežigradom, kulturni maraton na Drugi in November Rain, polom Maribora po sedmih letih v zadnjem krogu, adijo tudi Euro … Pa poletna prva praksa na Večeru in pozabil sem še kakih triljavžnt stvari. Maturantski ples je torej bil nekje tam, na 13. mestu.

    Maturantski ples ni bil stres pravzaprav. Dokler se ni zgodilo toooliko vmes. Najboljšo zgodbo je imel sošolec po tistem kao spoznavnem večeru v Trustu, ko bi naj dobili plesalce še tisti, ki jih nis(m)o imeli. Jaz sem imel, je bilo pa naporno za one, ki tega niso še imeli. In Trust, kdo je prišel na to idejo, naj bi to pomagal rešit. In to med tednom. Edino, kar je rešil, je mojega sošolca, da je prespal naslednji dan le prvo in prebruhal drugo uro. Ampak ja.

    Zanimivo, zdaj, ko gledaš za nazaj, se maturantskega plesa spomniš po … čem? Gaudemaus Igitur že takrat, bodimo realni, noben ni zares znal teksta. Četvorka in te Strauss jajce? Nekaj smo šetali in šepali in kruncljali sem pa taj, pa taj pa sem, pa upali, da ne bomo pohodili že sebe, kamoli druge. Pa saj zvoziš, dišiš, celi neki kao lepi si. Sam se spomnim, da sem lahko takrat fotra ravnatelja kot bivši predsednik klasa pozdravil, ko sem v imenu 4.B lahko nagovoril vse zbrane, kot vsak razred, in sem našteval ter, jasno, dodal fotra. In spomnim se, kako se ne bi, da je Ž., seveda Ž., polil bambus po krasni šampanjasti obleki moje prve punce. Ona se ni sekirala, so pa bili ksihti njene rodbine še bolj rdeči od tistega slovina. Tega ne spraviš dol. Nikoli. Še danes je madež gor.

    Ampak ja. Dobra finta se mi zdi to, kar imajo potem na II. gimnaziji, zdaj že nekaj časa, a davno za nami, da obleke lahko še kdaj in čimprej nosijo. Da če že, potem že. Da ni le enkrat in adijo. Saj ne rečem, ene punce ziher še kdaj kasneje nosijo obleko in upam. Bi pa se dalo kaj takega organizirati čimvečkrat. Da je potem naložba v obleko res, res, reees smiselna. Pa ne bom zdaj trajbal tu, ni to poanta, da kako je vse drago, kako da se pokažejo razlike. In se. Itak da se. Sam sem sicer imel v gimnaziji to srečo, da sem prvič videl, kak sem se zajebal, da sem šel v osnovni šoli brcat žogo v Ljudski vrt – ne pa plavat v Pristan ali veslat na Dravo. Ker plavalci in veslači, ti so ti vsaj v stilu pobrali vse najlepše punce. Brez izjeme, brez razlik.

    Vir: Twitter

    In potem si fasal prvi šus pri matematiki, pa šestega in kmalu je ona zlata petka za osem let odličnega uspeha šla iz mize nekam v predal, tvoji upi po zlati maturi pa v predzadnjo klop ob radiator. Videl si, da imajo eni več, eni manj, eni so se vozili iz krajev, ko še zdaj ne veš naglasa (Gočova), drugi smo bili iz mesta. Eni so pili fruc vodko silno radi, drugi ora banana kivi in mercator namizno. Eni so se žvalili samo leže na snežnem stadionu, drugi so imeli resno zvezo že v drugem letniku. Skratka, maturantski ples ni bil tisti, ki ti je delal razliko. In, v bistvu, tam se prfoksov pa reeees ne spomnim. Niti kje so sedeli. Niti kako so zgledali, kaj so pa jedli, pa ne vem, neko pohano pa neke gobice pa ajde jej. Prfoksi so tam, da jih lahko takrat, ko si polnoleten, vseeno malo jebeš, pa nazdraviš s smajlom, rečeš, da si se vpisal na AGRFT, ali pa ti pač dol visi.

    Vir: Grok

    Ampak spomniš pa se … Barv. To. In ko sem včeraj na X-u vprašal, če se folk spomni barve svoje obleke, je samo začelo šprudlat. Nekaj odgovorov najdete tu spodaj. Kar jaz najdem, so res lepi, nepozabni spomini. Večinoma so seveda bolj pisani in živi, starejši kot so. Kar je ironija, seveda. Da si obleko sešiješ sam? V času, ko je vsaka obleka itak samo za par mesecev, vsaka cota bolj kot ne za malo tu in malo tam, je lahko nekaj takega nepozaben spomin. In tudi na to, kdo in kaj so bili starši, kako si se znašel. Za marsikoga pa je, verjamem, tudi bolečina.  In slaba izkušnja. Maturantski plesi bodo najbrž ali pa morda nekega dne drugačni. Če še bodo? Najbrž že. Se pa v teh barvah, tako pisanih, skrivajo zgodbe, ki so tako prekleto odkrito pisane.

    Vir: Grok
  • Še z nobeno z levega brega

    Še z nobeno z levega brega

    »Alo,« nam je kar tako, sredi druge runde, na še en prepozni petek razlagal Uroš, »veste, kaj sem zadnjič nagruntal? Da še niti enkrat nisem zalizal niti ene z levega brega. Niti ene. Nikoli.«

    Uroš, kdo pa. Uroš. Za njega res velja, da je pojava. Ne, ne pojava. Prej pojav. Pojava bi bilo prenežno, šlampasto in zastarelo. Ampak Uroš je bil ves ta čas, ko srednja šola še noče postati spomin, zato si vsake toliko laže, da je nostalgija, še naprej pojav. Kot dodatni okvirček v učbeniku za geografijo. V tistem modrem iz prvega letnika, ko je »obča« geografija res zajebana in ko ti ravno tisti dodatni okvirčki dajo vedet, da pač nikoli ne boš zdravnik. Ni šans, da se boš vse to napiflal. Ne v prvem letniku, ko itak ne veš, pa bi rad, da se nikoli ne boš lizal z nobeno iz levega brega. Ljudje se pač ločimo postopoma in večplastno. Eni še danes rečemo »pohorski tonalit«, ker zakaj bi vedeli, da je granodiorit. V tem mestu je itak kocka pač kocka. Ponos, sredstvo, zagon. In reka ni ločnica. Ne namenska. Jo pa spoznaš. Še Tone Partljič tako pravi.

    In tak je bil Uroš. Je bil in je. Mislili smo, da tudi bo, kot je šel včasih skozi slogan za NK Maribor za tistih prvih sedem državnih naslovov. Ko je vse postalo samoumevno in ko noben ni podvomil v Železnega Jožeja, ko je vsako leto maja ponavljal »Maribor je bil, je in bo prvak«. Ampak tako kot Maribor itak ni mogel biti večno prvak, tako tudi Uroš ni imel več možnosti, da bo granitna kocka. Ampak saj ni bil on kriv. Problem je, ker smo vsi mi ostali želeli, trmarili, vztrajali, da bi bil Uroš še naprej granitna kocka. Ker saj vemo, kakšne so tiste redke ulice, kjer še greš čez kocke. Imajo, eeem, karakter. Ko se pelješ po granitkah, e, takrat veš. In enako je bilo za Uroša. Mi smo nehote gazili čezenj. Hupernli stil.

    Zajebano za Uroša je bilo pa to, da je on bil prav rad še naprej nostalgični granit. Mi pa smo se, jebiga, radi vozili čez njega. En petek na leto. Samo zato, ker smo en petek 25 let nazaj na neke balkone metali kepe snega. In zato smo komaj čakali, da bo zinil nekaj točno takega. Da še ni zalizal nobene z levega brega. Kar bi še šlo, če ne bi bil sam z levega brega. In zdaj, ko je to govoril, noben od nas ni pomislil, da mogoče govori tako resignirano, kot da je na smrt bolan. Ni bil, eh, kje.

    »Čaki, pa se nisi takrat žvalil z Barbaro, kaj je blo, Piše se leto al City al nekaj?« sem ga vprašal jaz.

    »Ne, skoraj, samo ona se je itak preselila šele pol v četrtem letniku. Tak da ne šteje.«

    »Kam se je že preselila?

    »Iz Nove vasi nekam tam Košaki ali Počehova al nekam tam.«

    »Počehova… to je tam ko je piceria Ali?«

    »Ja, ampak to zdaj ni pomembno…«

    »Kak smo pa tam žrli one canabis pice…«

    Mi smo pice res žrli. Ko smo še šli na pico, v časih, ko si šel na pico zato, da si tresno še tri pire. Tega že dolgo ni več. Razen kake obletnice, samo kurc, na obletnicah so zdaj kanapejčki pa to. Noben ne upa predlagat, alo, daj, naročimo neke kebabe, pa pice, pa burgerje ali pa kar gremo do Đabirija.

    »Ja… Smo, smo,« je resignirano ponavljal Uroš in žulil kozarec, ki je imel toliko njegovih odtistov, da bi se lahko kar sam predal, če odtise še sploh jemljejo v DNK dobi. Pa saj bi se moral, ampak ne. Uroš je, tako kot vsi mi, pač Mariborčan. Kar pomeni, da se ne predaš. Nismo mi taki. Ravno zato mi avtohtono, če smo fejst živčni, v besedi ne za e dodamo še a. Nea. Samo nea. In tak je Uroš. Petkov simbol pozabljenih petkov.

    Uroš bi najbrž lahko imel pri 40 letih življenje z reklame za kredit. Samo ga nima. Kje in zakaj in kdaj … Še on ne ve, kaj šele mi. Čeprav smo ves čas gotovo dajali občutek, da vemo mnogo, mnogo, mnoooogo več o njem kot on sam o sebi. Skoraj vse. Razen tega, da še nikoli ni bil z nobeno z levega brega.

    »Pa saj breg, levi, desni, jaz nikoli nisem tak na to gledal,« sem ga nekako skušal preusmerit.

    »Ja, to rečeš ti, ki si z levega brega. Vi ste tak meli vse.«

    »E, pa smo spet tam. Veš, tudi nam ni bilo lahko.«

    »Kak te vam ni bilo lahko, daj no?«

    »Veš, kak zruži, ko zlata žlica po tleh pade?«

    »Hahahahaha, iji v pizdo.«

    Pa se je nasmejal. Vsi smo se, vsi štirje. Moralo bi nas biti šest, samo življenje gre naprej za ene, nazaj za druge, mi pa smo nekako vmes. Kot cela naša generacijo. Nismo ne eno ne drugo. Ne pionirji ne devetletkarji. Diplomiraj, ker prihaja bolonjski, če ne, boš žrl bolonjsko s konzerve še šest let. Ena taka generacija, ki ji noben ne bo posvečal pozornosti. Še Drevenšek je naredil Špilfederber podkast na Valu 202, dobro je hoto, samo so valjda podkast skenslali. Itak, itak.

    »Pa, čakaj,« je zdaj vprašal Robi, »kaj si res hoto kiro tak ali si zdaj kako srečal al…?«

    Robi je bil pač tak. On je vprašal še bolj direkt od direktnega. Zakaj bi šparal in čakal. Kot da ne čakaš na radar, ampak greš kar kroge delat okrog policijske postaje.

    »Ne, ne. No, okej, videl sem zadnjič neko sliko na fb, pa sem se spomnil na Manjo. Se spomnite Manje?«

    Tak. Še sednajst pirov. Njegova Manja. Jao. Ta faking Manja. Nikoli, ampak nikoli, ko je treskal o tej Manji, še te, ko je bil zatreskan v njo, res zatreskan, vredno te besede, ki je od 2001 nekje noben več ne uporablja, no, nikoli nismo bili doma pred poldrugo ali spili manj kot sednajst pirov, ko je začel o Manji. Pa saj ne rečemo, Manja je bila čisto okej, tam, skoraj a liga, nekje za 8,5, ajde, 9, preden je valjda dobila nekega tipa, ki je bil 11, ampak Manja in Uroš res, res, reees nista bila za skupaj. Kako pa bi? Ona je vedela, kaj bi. Saj on tudi. Samo on je hotel samo njo, ona pa še kaj več. Jeba je bila, da dokler je on hotel samo njo, je imel jebemti vse, tipu, našemu Urošu, je ratovalo vse, da smo ga samo zijali, kje vse ni bil, koga ni vse poflodral, s kom vse se ni menil. Zajebalo ga je, da se mu je vse to zgodilo tam nekje do 2012, 2013. to je prazgodovina v dobi družbenih omrežjih. On je bil naš facebook, njemu si stisnil lajk. Ko nam je poslal kartico iz Južne Afrike s fuzbala, gor pa taki podpisi, da smo šli skoraj h grafologu, če je res, da so vsi ti fuzbal asi se mu gor podpisali, no, takrat smo mi okoli hodili kazat kartico. V kafič, našim dragim, še staršem je Robi pokazal. In vsi smo vedeli, da bo Uroš samo šel dalje. Samo, če pozabi Manjo. Ampak ne. Je rinil, je trajbal, je gural, je rintal. Jebogabog.

    »Čakaj,« je bil Robi spet Robi, »si se spomnil na Manjo ali je bila slika od Manje?«

    Uroševo življenje je seveda padlo v odgovoru.

    »Oboje.«

    »Kaj?« sem se zmedel. »Kak kurc oboje?«

    »Ma neki plakat je bil za to njihovo firmo, kaj majo.«

    O Manji smo vedeli vse, cifra noge 36, polt ji diši po marakuji, sestra starejša in poročena, študirala nekaj nekaj družboslovenga, rada ima neko muziko, ko so vsi bandi na The, in, ja že dolgo je v zvezi, ima dva otroka, pesa pa ne, ker je drugi mali alergičen. No, sem rekel, vse vemo o Manji. Edino, česar pa res nismo vedeli, ne da ne bi probali, pa je to, kaj kurc je ta firma delala. Nekaj med svetovanjem in izležavanjem. Saj smo rekli, tip je bil za 11. Smo ljudje, ki nimamo thule na strehi, in so taki, ki jo majo. Manjin tip jo je imel. In njo. In firmo.

    »Kaj pa je bilo na plakatu?«

    »Pa nič, neki slogan, reka teče pod mostom sreče in sami srečni ludi pa Manja nekaj tam roko steguje čez most.«

    »E, vidiš, mogoče bi rada šla na levi breg,« sem rekel jaz.

    »Hahahah,« smo se zasmejali vsi.

    »Uroš,« je vpadel Robi, »samo Manja ni bila doma z levega brega.«

    »Saj to vem…«

    Bili smo take mb face, da smo se iz Maribora lahko vredu norca delali. Da je pač tak, ko je nekdo s tega ali onega firtla. Samo Uroš je imel petkovo krizo, redno zanj, redko za nas. In smo pač skušali pomagati.

    »V čem pa je potem problem? Saj pa, Uroš, imaš zdaj Žano, kaj vama pa manjka,« sem vztrajal.

    »Pa Žana je hodila na Polančiča, ni? Evo ti levi breg« je dodal Robi.

    »Je, ja, samo doma pa je bila s Pobrežja. No, je.«

    »No vidiš in kje zdaj gradijo lepe nove bloke? V jebenem centru zabačenem in praznem ali na Pobrežju?«

    Vedel sem, takoj, da sem mimo butnil. Zelo. Kaj te majo novogradnje veze s tem? Sploh pa Uroš ne bo šel v novogradnjo. Noben od nas ne bo, vsi smo nekje vmes, nekaj kredit, nekaj erbanje, nekaj sreče, nekaj Jazbinšek. Uroš se je kasneje preselil k Žani in šel živet na Pobrežje. Po moje ga je to zajebalo na dolgi rok, da je pomislil na to, kak se žvalijo one z levega brega.

    Uroš je bil prvi, ki je vzel pivo, ko je prišla nova runda, čeprav je imel v prejšnjem kozarcu še kaka dva prsta brozge. Uroš je imel tudi finte, recimo to, da nikoli, ampak nikoli ni spil piva do konca iz kozarca. Jebali smo ga mi, jebalo ga je osebje, jebali so ga lastniki lokalov, češ, veš, koliko se to nabere pri pirih, ki jih ti spiješ?

    »Sploh pa,« je dobacil Robi, »čakaj, v bistvu, e, moja Jana je tudi z desnega brega, no, Razvanje je tak daleč od Drave, da niti nima veze levi ali desni. Pa, no, Urban, saj tudi Tina je iz Borove, ni?«

    »Mhm.«

    »No, Uroš, vidiš. Kaj te jamraš pol?«

    »Ne vem, pač … Spomnil sem se, kak je bilo, ko smo lazili od emsija do štuka in trusta pa to. Pa kak se nismo nič sekirali. Ne vem, saj nima veze.«

    »Čakaj, čakaj,« sem zdaj jaz začel, »kak se nismo nič sekirali?! Hodili smo pecat vse po spisku, pol pa ko nismo našli ma niti ene, smo še ko butli iskali kaj za jest. Pa nikjer nič. Jebojih bog, včasih smo lazili po celem mestu, lahko si šel, kam si htel, od Satchma do Krpana, od Yucatana do pekare, pa kurc kje blo kaj za jest. Zdaj pa kebabi pa vege kebabi pa burger na palčki pa pakistanski burek, pa vsi doma ob pol enajstih rečejo pri 31. letih, mami, jaz grem ajo bajo. Jebote ajo bajo. Kaj se nismo sekirali, seveda smo se, samo pač o drugih stvareh. A misliš, da je našim v vrtcu lahko? Te pa ti ostani brez rdeče voščenke, pa da te vidim.«

    »Hahahahha,« se je smejal Uroš. »Evo, sem že boljše, hvala ti.«

    »Ma nič hvala, saj toto rundo boš ti mel. Pa nea mi cmizdri, noben od nima kaj cmizdrit. Na koncu nam je še vredu uspelo.«

    »Govori zase, Urban,« je prijavil Robi.

    »Zakaj? Kaj pa te tebi manjka?«

    »Ma, pusti…«

    »Ne, daj, povej.«

    »Urban, pusti ga,« je bil zdaj takoj resen Uroš.

    »Ne, zdaj me pa zanima. Ker kaj, meni gre pa tak vredu? Te pa ti mej sp.«

    »Saj ga bom moral met, pizda jim materna. Ne gre več tak popoldanski pa to. Bom moral na polnega. Prispevki pa sam veš, kaki so. Ampak saj bom, saj bom. Pustimo. V bistvu, Uroš, zdaj bom še jaz začel razmišljat, če sem se kdaj lizal s kiro z levega brega. Je lažje. Daj, odpri facebook, pokaži Manjo, mogoče še mene zgrabi nostalgija.«

    »Hhahahaha.«

    »Na, izvoliš,« mu je neverjetno hitro pokazal Uroš.

    »U, jebote, reka teče pod mostom sreče,« je začelo streljat iz Robija. »Kaj te to je? Pa kje je ta most? Trbovlje? Kaj te niso našega lepo vzeli, rdečega, starega, mamo še kopijo poleg. Kaj je te tak srečnega na teh ljudeh? Gleeej to no, vsaki drugi v rumeno oblečen. Zdaj pa poglej tu po lokalu, če je kdo oblečen v rumeno.«

    »Oni tam je, glej,« sem rekel jaz.

    »No, oni je, jebote, dobro, če bi jaz bil tak dugi bi tudi nosil rumeno. Drugače pa doben. Kdo te nosi rumeno?«

    »Pol klubov v naši fuzbal ligi.«

    »No, zato pa imamo tako ligo in taki fuzbal.«

    »Hahaha.«

    »Dobro, no, evo, bom vzel tam z onega roloja še piksno arašidov, pa gremo pol še kam?«

    »Ja. Kam pa?«

    »Ne vem, bilokam, samo bek od tu pa na desni breg. Če ne, se bom šel še kje lizat z onim v rumenem puloverju.«

    »Hahahaha.«

  • MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    MB šus: R., nepredvidljivo nujni R.

    Pa ravno, ampak res ravno, ko sem mu verjel, da me pa ne bo, me je. Na grdo. Na debelo. »Jaša, daj,« me je spodbudno napeljal, v duhu že(l)jnega ponedeljka, ki mu ni bilo usojeno biti vsaj četrtek, »dvigni brado gor, daj daj.« Pa ni bil ravno dan za travmiranje. Samo pač poveš, da bi kaj lahko bilo bolje. In ti da zagon. Mariborski zagon. Trgaj in grizi. Saj pa smo te mesto, kjer se sfajtaš. In on? R.?

    »Taaak ja. Zdaj pa dvigni vse brade, kaj jih imaš.«

    Aaaaaaa!!! Sem vedo, vedo, vedo, veeeedo sem. Faking R. Frdamani, zagamani, nabriti R. Ne poznam ga niti toliko, da bi vedel, kako mu je ime. R. je priimek. Vem, da je hodil na Prvo, poznam vsaj tri sošolce njegove, čeprav o Prvi ne vem skoraj nič, pa ne zato, ker bi bil elita z Druge. R.-ja sem spoznal tam, kjer sem spoznal vse po koroni. Celo garnituro novih ljudi. V Gambrinusu. Saj vem, saj vem. Kolko reklame boš še naredo placo? Niso dovolj kvizi, pa kvizi, pa fuzbal, pa članki, pa … Ne, ne. Tokrat ni poanta niti Gambi, pa čeprav je. Poanta je R. On je tisto, za kar v Mariboru nimamo izraza, pa bi ga morali imeti. Ker »smejati se na lasten račun« je tako zborno, knjižno, duhamorno, jebote.

    Z R. sva se pogovarjala ravno o stand upu, ko mi je prijavil, naj dvignem brado. Pol pa še duplo brado. Trojno brado. Jebote, ja, debeli sn. Ampak v tem je finta. Če boš nekomu rekel, da je debeli, to ni nekak smešno. Saj če si debeli, veš, da si debeli. Ampak temu? Ko te nekdo tako nasmuka, nadribla, nafopa? Adeeeejo. R. je majster tega. Kameno lice ima. Saj se smeji in to, nič ne rečem, ampak ravno, ko spustiš maaaalo pozornosti, e, takrat te pehne. In, ja, enkrat je pa dejansko počakal. Imel sem zajeban teden, dva, kdor je kdaj sam malal stanovanje, potem ve. In prideš ob koncu te na pivo, likof že bil, samo za spucat še toooolko. Pa sem prišel, sedel in videl sem ga. V mračnem kotu sijoče zajebano pripravljenega obraza. Buljil sem v šank, čisto zlaman, milijavžnt skrbi, če te že malanje zajebava, kaj bo šele, ko pride dete. Pivo, ja, prosim. In mir. Ovi pa v kotu čaka in čaka. Vidiš ga s perifernim vidom, tudi če na periferiji perifernega vida nimaš, čeprav jebiga, mi ga moramo imet, če smo pa z Maribora. In videl sem ga, cel kup štosov je imel spet perajt. Pa sem ga prosil. Ne da bi ga gledal. Periferno sem ga fehtal. R., kaj lahko, prosim, malo počakaš.

    In, e, tu smo duše, tu je mesto, tu je bistvo. Počakal je, sedel sam, pil pivo. In čakal. In čakal. Trajalo je, ziher, kakih pet minut. Mogoče deset. In je čakal, si nekako navznoter požvižgaval. Videl si, ni moglo biti bolj očitno, da ima na jeziku rafal štosov. Takih. Mastnih na tvoj račun. »Okej okej, bom še malo počakal, zaslužiš si.«

    In to njegovo čakanje ali pa ta finta z brado, to te nasmeji. Imaš takoj lepši dan. Takrat sem počakal, ampak potem je obrnil in jaz več nisem mogel čakat. Dobro, R., ajde, daj. In je. Streljal take, da sem se valjal. Ravno, ko ne pričakuješ. Vedno moraš biti perajt v našem mestu, ampak vedno. In taki kot je R., ga delajo to, kar je. Nepridvidljivo zabavno. Ko najmanj pričakuješ. Pa magari na ponedeljek.

  • Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Zakaj skoki z leti vse bolj pomirjajo

    Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.

    Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.

    Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.

    Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.

    Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.

    Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.

    Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.

    Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.

    Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.

    Foto: zajem zaslona TV Slovenija
  • Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Ovinek, kjer se začne “mesto-mesto”

    Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.

    Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.

    Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.

    In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.

    Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.

  • Duleee. Za triii!

    Duleee. Za triii!

    Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes.

    Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za prste dveh rok, tako redko in tako mamljivo, da so mi dajali noter seveda črko n. Saj se še kdaj zgodi. V kaki piceriji, če rezerviram na ime in ne na priimek. Bilo je nedolgo nazaj, pridem in vidim na tablici napis: Janša. Pa ravno tega… Ampak okej. Je bila pica ravno tako izjemna. Sošolec Robi, recimo, je bil v osnovni šoli Baggio. Legitimno, upravičeno, zadostno. Po Robertu Baggiu, ki smo si ga sicer kolektivno zapomnili po penalu, ki ga je v ZDA v finalu mundiala nabil tam nekam na drugi konec Kalifornije, ampak številni pa smo ga poznali po vragolijah in, jasno, frizuri.

    Za večino nas sošolcev je bil Robi pravi Baggio (ne, frizure ni imel take, to so bili časi, ko smo bili večinoma ostriženi na gobico), že zato, ker nas je »šikal« do onemoglosti, mene pa znerviral že pri raz-par-či, dokončal pa ob vkliku učitelja telovadbe (»zadnji gol zmaga ali pa še pet minut največ!«), ko mi je stisnil gol vedn na enak način. On z eno nogo v levo, jaz obe narazen, žoga pa med nogami. Klasični tunel, klasične »uhice«. In sva se lovila po dvorišču. Oba sva trenirala pri NK Maribor, a sva tam bila tekmeca, ker je bil leto mlajši, kar je šlo v šoli skozi, v fuzbalu pa ne.

    Ko smo v parku skakali na Rožnem gričku, smo se tam pri borovcu, kjer smo se po začetnem spustu z »zaletišča« ustavili, zajeli sapo in se nato silovito odrinili, pogosto kregali. »Ne, jaz sem Espen Bredesen!« Bilo je dolgo po Primožu Ulagi in Franciju Petku, ki smo jih mulci z letnico 1985 zamudili, in še tik pred Peterko. Prav kregali smo se. Kdo bo Espen. Najbrž, ker je imel tak pogled, tehniko, nekaj. čeprav neki epski skakalec pa tudi ravno ni bil. Torej, ni bil Matti Nykänen ali kaj takega.

    Takrat seveda nisem bil pozoren, ampak vzori so bili kakopak prevladujoče tuji. Kričali smo tuja imena, čeprav smo potem na morju skušali odgovarjati na vprašanja, če gre Primož Gliha po hat-tricku na Poljudu in tisti edini žalostni verdenikasti točki v Real ali Barcelono. In to v času, ko si o Barceloni, fuzbalski Barci, bral v reviju Bravo. In lepil izrezek na steno ali pa iz Avstrije prinesel tako slabo kopijo dresa, da je sčasoma postal že prav legendaren. Se pa spomnim, da je nekdo na treningu v Ljudskem vrtu, tam sredi devetdesetih, wikipedia pravi, da je bilo leta 1997, z žogo pri nogah zaklical »lej zaj to, Pačo!«. In ponavljali finto Viktorja Pača, ki je v tisti eni sezoni v Ljudskem vrtu, ko se je res izkazal in šel v Hajduk, a se kmalu preselil in ustalil v Izraelu, kjer smo davno pozabili nanj, žogo nekako motal med nogama. Bil je ravno dovolj spreten, da so njegove finte delovale nekako dvoriščno, preprosto, naravno. V času, ko se je sicer žogo še nabijalo po šoli, če ni bilo žoge, se pa je drajsalo magari piksno. Pačo je bil prvi, ki smo ga gledali v živo, in se je nekdo drl njegovo ime. Prvi fuzbaler.

    Ni bil pa čisto prvi. Ne, ne.

    Prvi je bil Dule. Dule Hauptman.

    Mislim, da sva s fotrom metala na zguljeni koš na zlizanem igrišču pri zdrajsani telovadnicu pri mariborskem mestnem parku. Pogosteje smo sicer metali na koš na Braniku ali pa pri OŠ Bojana Ilicha, ampak spomin imam na tisto igrišče. Iz časov, ko smo iskali prosta igrišča ob popoldnevih.

    Ne vem, zakaj, ampak nekako je bil ata celo podoben Hauptmanu. Čeprav sta osem let narazen, Dule je bil kakopak mlajši. Nikoli ne bom pozabil, kako je oče metal trojke. Nekako na sunek, na izstrel, na upanje, pa vseeno na suverenot. Pač, ata. Idol. Seveda to ni bil natrenirani skok šut, kdo od nas naturščikov pa zna skok šut? Ampak kadarkoli je sunkovito vrgel žogo, v takem visokem loku, skoraj namenoma previsokem, se je zadrl: »Hauptman!« Tudi če ni šla žoga v koš. In pogosto ni šla. No, skozi obroč. V mrežico zagotovo ne, ker tisti koši ne vem, če so sploh kdaj videli mrežico. In, mimogrede, mrežice tam še danes ni, kar je nekaj najbolj žalostnega. Koši brez mrežice so kul v filmih v New Yorku. V Mariboru, pri nas, tukaj pa ti jemljejo veselje in tisti slast, ko slišiš »caf« ali »ck«.

    Dule Hauptman, tisti pravi, ne moj ata, je bil na igrišču poseben že zato, ker je nosil spodaj majico. Ponavadi belo. Danes, ko so eni košarkarji napravljeni kot plavalci, ki tudi že dolgo niso več goli, je to bolj pogosto, takrat, v časih, ko se niso nujno vsi brili »pod pajsko«, pa ne. Dule je izstopal. Ni pa bilo to pri Duletu vse, edino, zaradi česar je izstopal. Dule Hauptman je bil na tisto jesen 1996, ko sem prišel v Halo Tivoli, že legenda. Deloval je kot legenda, igral je kot legenda, vodil je kot legenda, tapkal in tekel je kot legenda. Dule je deloval že takrat… ne, ne prestaro. Deloval je zrelo, preudarno, zanesljivo. Nizka kolena in trmarjenje. Pač, šola Zmaga Sagadina. Če imamo pol manj denarja, bomo dvakrat več trenirali. In so.

    Ko je ata ob parku metal tiste trojke, sem sanjal, da bom nekoč trojko zadel tudi sam. Ampak kaj, ko je bila žoga tako težka, koš tako visok, trojka pa tako daleč. Ne tako daleč, kot je sedaj, to so bili časi, ko je bila trojka v Evropi pač bližje, a za najstnika še vedno hudo predaleč. A bili so tudi časi, ko se je s polrazdalje več metalo, tudi v ligi NBA, ko so centri metali precej od koša. Ko se je igrala drugačna košarka, ko še ni padel izračun, da če več in hitreje mečemo, večja verjetnost je, da bomo več zadeli – pa še bolj dinamično in posledično atraktivno je. Ne, bila je košarka, kjer je bilo košev manj, a so nekako šteli več.

    Nočem biti nostalgik in upam, da nisem. Ampak tako, kot je igral Dule? To ni bila lepa košarka, je bila pa brihtna. Dule ni bil, kot pravi tudi sam, ne dovolj visok, ne dovolj močen, marsikaj mu je manjkalo. Ampak vse, kar je manjkalo, je našel in izkoristil. To, kako je tekel okrog rakete, ubežal in si priboril ravno dovolj prostora? Bam! Kot da je treniral cel teden, celo desetletje, za tisti en šut. Deloval je kot nekakšen profesor matematike ali fizike. Gladko bi lahko imel vzdevek Profesor. Komot. Ker je igral sila odmerjeno s 186 centimetri. In desetko na hrbtu. Desetko, ki je bila skoraj fuzbalska. Čeprav ni bil glavni playmayker, ni bil glavna zvezda. Ni bil Ariel McDonald ni bil Marko Milič. Bil je, kar je bil. Ampak ko je prišel okrog, sploh če je šlo za tisti kot, v katerem so bili ljubljanski navijači? Si vedel. Poletela bo in padla noter. In gremo. Oooo!

    In tako sem tudi jaz, daleč stran od Tivolija, žulil tiste polplastične žoge in jih metal ter hodil ponjo v travo. Ker tja so žoge najpogsteje odletele. Že če je slučajno priletel kakšen met za tri v obroč, se ga dotaknil, vsaj oplazil, je bila drama. In je že bilo na jeziku. »Številkaaa deseeeet Dušaaaan Hauptmaaan!« In to v Mariboru. Saj kot smo se pogovarjali ravno sinoči v pristnem mariborskem lokalu. Takrat, sredi devetdesetih, so klubi pač poosebljali preboj mlade države. Celje v rokometu, Olimpija v košarki in naposled Maribor v nogometu, ko je prišla liga prvakov. Biti zraven, v tisti sezoni, 1996/97, ko je šla Olimpija vse do zaključnega turnirja četverice v Rim? Biti v Tivoliju? Priti v šolo, v center Maribora, s šilt kapo z grbom Smelt Olimpija in ti kapo – ukradejo?

    Ni nas bilo sram, niti v Mariboru. Navijati za Olimpijo. Je bilo nenavadno, za fanta, ki je žvižgal, ko je videl zgolj tablo Ljubljana, kar je pač izhajalo iz tega, da sem nosil vijoličasti dres od sedmega do petnajstega leta in zaradi česar se bojda nikdar nismo vsi skupaj preselili v Ljubljano. Jaz? »Žabar? Ste znoreli? Ampak ko sem prišel takrat v Tivoli? Sam pri enajstih letih (!) na »zeleni vlak«, s pobasano petko pri matematiki, za katero sem garal, da sem si nekaj kakor prislužil pot k očetu, ki je v Ljubljani delal in je prišel do tistih kart, ki jih je sanjala vsa Slovenija? Takrat se mi je zdelo, da sem vsaj že študent, če že ne na šihtu.

    Ko sem prišel v stanovanje pred tekmo, je bila ob kartah tudi zloženka, bilten za obračun, v njem pa nekaj člankov in spisek celotne ekipe s portreti. Takrat sem jo prelistal, morda dvakrat ali trikrat in si postavo zapomnil. Vse do danes. Po številkah. Horvat. Stepania. Daneu. Duščak. Kraljevič. Hafnar. Hauptman. Tušek. Milič. Jurković. McDonald. Henrie. In trener Sagadin. In pomočnik Mahorič. Bam. Sredi noči vam tole zdrdram. Peš pot do Tivolija je bila tako evforična, da sem mislil, da me bo razneslo. Ko sem pa prišel v dvorano, v tisti kotel, v tisto za današnje čase nekaj kakor maketo dvorane, ki je bila tako stiščana, nagnetena, stunstana? Norost. Blaznost. Dvorana, ki je niso tekmeci ravno podcenjevali. Niso se znašli več v takih malih gabaritih. Je trojka sploh cela vrisana?

    Nasprotnik je bila Barcelona, veliki favorit, kasneje je postala podprvak. Bil je 2. oktober, leto pa 1996. Vpijati tisto glasnost, urbanost, predanost, kolektivnost je bilo… Šok. Nisi navijal za Olimpijo, navijal si za »naše«. Tu. V živo. Tisto sezono sem si ogledal še dve tekmi, eno z Asvelom in eno v četrtfinalu s Stefanelom (Adecco). Sploh mučno podjebavanje Gregorja Fučke je do danes nepozabljeno. Kot so bile zmage in uvrstitev v Rim, kjer je potem Olimpija končala kot tretja, ko je Marko Milič proti Asvelu razbil tablo in smo verjeli, da imamo igralca, ki bo naredil resen preboj v NBA. Da imamo to, čemur zdaj pravimo Dončić. Kamor je tudi šel čez par mesecev, ampak kot vemo dolgo ni ostal, ker so bili hudo drugačni časi.

    Ampak nikakor ne bom pozabil, kakšno umirjenost je nudil Dušan Hauptman na tisti tekmi z Barcelono. Dal je 10 točk v 17 minutah in zadel eno trojko, ampak zdelo se je, kakor da je zadel prav vse. Bil je ostrostrelec, bil je nekdo, ki je vrgel, ko drugi niso. Morda mu po svoje lahko na nek način pride blizu Klemen Prepelič, vendar še ne deluje tako star, četudi ni več najbolj mlad. Dule ni zabijal čez avto kot Milić, ni igral z Jordanom kot Gorenc, ni bil orjak tipa Kraljevič ali Kotnik, ni bil tujec, ki je naredil, kar so Stepania, Jasikevičius in taki. Ne.

    Dule Hauptman je nekdo, ki si zasluži, da dobi dres pod strop, ker je bil neka povsem svoja liga. Bi ga moral že takoj, ko so Stožice zgradili in se je tja preselila Olimpija, zdaj združena v Cedevita Olimpija. So pač liki, ki so bili zraven ravno takrat, ko je nekdo moral prevzeti odgovornost in dvigniti šport višje. Tomaž Vnuk ali Andrej Razinger ali Ivo Jan v hokeju. Uroš Šerbec ali Roman Pungartnik v rokometu. Taki liki kolektivnega športa devetdesetih. Ko smo skakali, ko smo se kam uvrstili. Kaj šele, da bi pobirali medalje ali bili evropski (pod)prvaki v čem. Dobro, fuzbal je bil res poseben, ker je imel pač Zlatka Zahovića.

    Toda Dušan Hauptman je bil tisti, ki je dajal vsem nam upanje, da lahko tudi mi kdaj kaj zmoremo. In ko sem zadel svojo prvo trojko, bilo je na igrišču na Braniku, kjer je zdaj parking za fuzbal klub, ampak se bo sčasoma spet vrnilo igrišče in nosilo ime po Ivu Daneu, sem se zadrl: »Jaaaa!« Takoj zatem pa: »Dušaaan Hauptmaaan!« In če kaj, sem potem trojke metal do onemoglosti. Enkrat tudi s sošolcem Baggiom. Metala sva kaki dve uri, jaz sem jih zadel menda 63, on pa 72. Časi, ko je to gledal nek možak in vprašal, če bi šla trenirat košarko, čeprav sva bila oba ne ravno najbolj visoka, on sploh, ker je bil po letnici leto mlajši. Ampak ne. Nam je bila košarka pač to, kar je. Šport. Igra. Zabava. Sva imela treningov in rigidnega režima dovolj že v fuzbalu, ko sm nabijali sosedske klube z dvomestnim številom, pa imeli potem za »nagrado« v ponedeljek še bolj zajeban trening, oni pa so dobivali sendviče in sok po tekmi, mi pa navodila, kaj moramo še zboljšati. Zato je bila košarka celo, vsaj zame, neke vrste oddih, romantika, igra. Za tisti slastni občutek, ko gre žoga skozi mrežico. Za tri. Z belo majico, trmastim pogledom in vedenjem, da si pač moraš nekatere stvari v življenju izborit. Četudi ti kaj manjka.

    Nekateri smo za nagrado dobili neizbrisljive spomine.

    Dušan Hauptman pa bo, bolje pozno kot nikoli, pod strop Stožic dobil svoj dres.

    Zasluženo. Upajoč, da jo bo gledal čim dlje. Zaslužil si je.

    Številka deset. Za triiii. Dušaaaan Haaaaauptmaaaan!

    Foto: Aleš Fevžer
  • Papa, hiša na robu parka

    Papa, hiša na robu parka

    Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več.

    Pa saj… je sploh kdaj bila?

    Hiša na vogalu Žitne in Jezdarske ulice na robu Magdalenskega parka je dolga leta čez dan propadala, proti večerju vse bolj mogočno zehala in zvečer strašila. Ni ravno kljubovala. Ni bila protest. Ni bila potencial. Ni bila… No, ni bila. Saj njen sosedi niso bili dolgo nič boljši. So pa vmes zrasli novi, fino barvni bloki. Več lokalov. Pariz se je umaknil Cantanteju. Padrino, Holmes. Pa Mc in Pekarna. Pa vmes pekarna, fotokopirc, še en lokal. In nato še podhod. Pa nove klopi.

    Bolj se je posodabljala okolica, bolj se je objekt desetletju postaral za, zdaj pretiravam, sto let. Hišo je čas zdelal že pred časom. Hiša, ki ti nekako ni dovolila, da bi bil mlad. Vsaj ne predolgo.

    Še grafiti so ji pobegnili, slej ko prej. Hiša, objekt, karkoli že je to bilo, je bila bogato klavrna. Veliki, neizkoriščeni, lastniško mučen primer. Čigava je, kdaj spet bo, kje je lastnik… Listina na listino, notar na notarja, odvetnik na odvetnika. Ena tistih nepremičnih zgodb nepremičnine, za katero so si številni želeli, da bi že zdavnaj bila premična. Da bi je bilo konec. Da bi se premaknilo. Karkoli.

    Nekaj kakor kimala je sosednjima, nič kaj bolj elegantnima sosedoma. Bila je najbolj klavrna in to v taki konkurenci pove ogromno. Zdravstvenemu domu na Jezdarski, ki so se ga nedavno lotili obnavljati v mestu, kjer (v metodološko bizarno) anketno polovica želi boljše ceste, le par odstotkov pa dobro javno zdravstvo (v prevodu: po lepši in neluknjasti cesti do propadajočega zdravstvenega doma), in Pekarni, tam, kjer je na zunanji strani bil grafit »Gremo na Tržaško po pire«, ki se je tudi vsake toliko vsaj v govorih in debatah premika gor in dol po mestu. A še ostaja. Za zdaj.

    Propadajočo hišo sta na koncu na nek decembrski petek 2022 »premaknila« bagra. Do tal. Na jugovzhodnem robu enega lepših parkov v mestu. Ima krasna igrišča, že prej ga je imel, čeprav je imel še zelo različne obiskovalce. V hišicah tudi ponoči, kjer sva s sošolcem februarja 2002 odprla »poletno park« sezono. Magdalenski park je po prenovi sicer izgubil kar nekaj (po)letne klientele, ki je na »nasadu klopi« žulil pivo in času snedel relativnost. Park, ki je imel predzadnje ročne zapornice na železniški progi. Park, kjer se je o igranju košarke govorilo v pretekliku. Park, ki je bil nekdaj pokopališče, nikdar zares sprehajališče. Prej prostor za počitek, premislek, trenutek.

    In park s propadajočo hišo na jugovzhodnem robu.

    Tisto hišo, ob kateri sem prvič v prvem letniku gimnazije po navalu na »veselega martina« in »slovin« prvič epsko bruhal. Bilo je konec maja, morda je že bil junij. Vse se je tako hitro vrtelo, kot se ponavadi pač vrti ob koncu prvega letnika. Ko je vse novo. In ko še nimaš reakcije na jagodno vodko, tekilo ali česnov kruh. Tista hiša, skoraj ovita v grmovnice, je nudila zavetje v sicer dokaj odprtem parku. Tja sem šel. Ne sam, sošolec je šel zraven, ker smo pač bili taki. Skrbni. Bruhalo se je tako, da se je vprašalo, kako je najbolje bruhati. »Ne vem, saj bo hitro minilo,« me je malo tolažil, bolj pa bodril sošolec, za katerega sem imel kot lolek najbrž kakih 37 vprašanj. In nato nekje vmes odšel. Ko sem končal, je bilo že konkretno temno. Nikjer nikogar. Ali vsaj tako se je zdelo.

    Ampak v varnem zavetju grma in tiste hiše si imel nek mir. Najbrž sem kršil kakšen odlog, nekaj iz javnega reda in miru? Ampak dobro. Nismo smetili, nismo razgrajali. Pač… Bili smo dijaki, pisalo se je leto 2001, neumnost je imela še prihodnost.

    In tista hiša mi je stalno stala kot nekaka opora. In hkrati kot opomnik. Poleti je nudila senco, pozimi pa nekaj kakor strah. Tam si stopil malenkost hitreje. Sčasoma sem se stavbe bal malenkost manj, nikdar pa tega strahospoštovanja nisem izgubil. Dojel sem jo kot ostalino časa. Kot nekaj, kar bo vedno stalo in propadalo. Zato, ker pač. Ampak naj se še tako dolgo ne zgodi nič. Letni časi so šli mimo, generacije so se menjale, grafiti so zbledeli, pa je komaj 21 let.

    In zdaj hiše ni več.

    Karkoli že bo tam, bo nenavadno. Vsaj nekaj časa. Ker saj vemo. Spremembe nam pretirano niso blizu. Dokler se nanje ne navadimo. Če se sploh kdaj. Ampak karkoli že tam bo… Upam, da bo imelo karakter. In ne, ne bo ga dobilo z bruhanjem, pentagrami na drevesih, večernimi zmenki. Čeprav je bilo tam vse to. Magdalenski park je nekako… Toplejši, intimnejši, lepši. Ko si bruhal tam, te je sošolec pri propadajoči hiši držal za roko. Ko si bruhal v mestnem parku, si pa slišal: »Čuj, saj vse okej, samo kaj lahko malo tišje kozlaš?«

    Karakter včasih pač pride šele z leti. Včasih tik pred koncem. Včasih, ko je že prepozno.

    Edited in Prisma app with Daryl Feril
  • Ravninska brezskrbnost

    Ravninska brezskrbnost

    V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In sva pristala tam. Ona je cele dneve brala knjige, midva sva odhajala dopoldan in se vračala proti večeru. Govorila je malo. Ampak ni se pustila motiti. Brala je debele špehe. Ni imela kopalnice, vsaj ne take, kot si jo predstavljamo mi. Lviv, premešan od zgodovine, ki je tam količila zastave, je bil uvod v veliko državo.

    Prihod v Kijev z nočnim vlakom je bil prihod v tako lepo, tako krasno mesto. Sploh parki. Toliko cvetja. Toliko lepote. Kopanje v Dnepru je bila izkušnja svoje vrste. Dolge plaže, neskončna brezskrbnost. Muzeji, Taras Ševčenko in predvsem dolgo poletje. Vožnje z “maršrutkami”. Opažanje, da se vsi prekrižajo, kadar se peljejo mimo cerkve. Katerekoli. Vedno. Pa katakombe, pa boršč, pa pivo, pa tako pitna vodka, da razumeš, zakaj. Kijev je žarel. V svojem tempu. Taka je Ukrajina. Vsaj takrat je bila. Vse bo, le morda ne tako hitro, kot si želel.

    Krim je bil svojevrstna zgodba. Takrat še ukrajinski. Ampak že po prihodu tja po letu, ki je stal približno toliko kot bi precej daljša vožna z vlakom, je prišel vojak in prepovedal fotkanje simbolov. Hm. Čudno. Taksist naju je v Simferopolu gladko nagnil. Češ, ja, ja, za toliko in toliko vaju peljem vse do Jalte. Mhm. Ja pa ja. Pripeljal naju je do postaje, vokzalne. In… Marš na polje. Evo, to je Jalta. Ha? To ni Jalta, človek. Jalta je ob morju, mi pa sredi Krima. Ja ja, tam, bus, srečno. Dobro. Se zgodi. Jalta ni ravno mega lepa, ni pa grda. Sobo sva dobila nekje daleč od obale. Ampak med borovci. Mene je spominjala Jalta, ne vem zakaj, na Portorož. Spet pri neki gospe. Ki se tudi ni pustila motiti. In brala špeh. Dolarje so imeli raje kot evre. Rabili so jih. Vedno. Kdo pa jih ne? Lastovkino gnezdo je bilo kičasto, ampak kot je moralo biti. Sevastopol, kamor sva želela za kak dan, dva, je bil napaka. Pač. Pristaniško, vojaško mesto. In vožnja do neke vukojebine, kjer bi nas spalo malo morje. Na tleh. Hvala lepa.

    Šla sva tako do zadnje postaje. Odese. Neskončna vožnja z busom. Kjer so vrteli na teveju na dvdju Pirate s Karibov. Mislim, da celo verzijo, ki še ni prišla v kino. Ali nekaj takega. Nočna vožnja in zgodnji prihod na glomazno postajo v Odeso. Kinkanje, nespečnost. Vhod v poln trolejbus. In krik nekega tipa ob meni, naj šofer odpre vrata. Jih je. Takoj. In že ko je šel ven, še gledal sem ga, mu skušal dati prostor. Sem otipal… Nič. Snedel je denarnico. Pa ravno malo prej dvignil denar. Huf. Na policijsko postajo sva hodila nato skoraj vsak dan. Prvič sva čakala vsaj tri ure. Nato so naju poslali v pisarno, kamor je prišel obilen tip. Vprašal, če kadiva. Ne. Kako ne? Nato vprašal, zakaj ne govoriva rusko. Ker pač ne. Meni je šlo malo na smeh, ker sta pred nama noter bila dva francoska turista. Kako so se potem oni zmenili? Kakorkoli. Pomolil je predme prazen list papirja. Že dolgo več ni bil bel. Rumenkasto tobačen.

    “Piši,” je rekel. Ha? Kaj? V katerem jeziku. Začel sem pisati, po moje neko mešanico vsega. In me je ustavil. “Ne, ne, cirilica!” Brat jo, velike in male tiskane, znam, pisat pa… Nekaj je momljal in se nato pretegnil. Tiščalo ga je v pasu. Na mizo je položil pištolo in si oddahnil. Ni me bilo strah, prej je bilo kot v nekem bizarnem filmu. Polnem stereotipov.

    Ampak to izkušnje ni pokvarilo. Niti malo. Odesa je bila izjemna. Ne bom pozabil nizozemskega gosta v hostlu (ne vem, če sem se kdaj bolj smejal – skoraj dva metra visok tip, ki je imel najmanjši avto sploh, čeprav je štopal že iz Beograda na Laponsko; ali pa Škot, ki je po par pivih rezerviral hostel v Švici in ugotovil, da je “female only & non- refundable), ki je ves zgrožen prišel iz centra in rekel: “Sedim, mizo zraven sede družina. Oče, mama, pa približno 13 let star otrok, gotovo še osnovnošolec. In si ata in mama naročita veliko pivo, ta mali pa malega.”Okej, v osnovi ni smešno, so pa bile cene. Ne ker bi bile tako brutalno nizke, ampak ker je bilo pivo cenejše od česarkoli drugega. In čisto spodobno. Pravzaprav zelo. Tam, v Odesi, na slovitih stopncah, je padla tudi ena najbolj norih stav v življenju. En od naju s kolegom bo šel po vseh štirih. Po stopnicah, kjer je Sergej Eisenstein posnel tisti epski kader v Križarki Potemkin. Človek, ki je izumil svojevrstno režijo. Še v času nemega filma. Mojster. In tam… Bilo je odvisno od mene. Če jo bom poklical, bom po stopnicah racal jaz. Če ne bom, bo on. Izziv je bil velik. Hudo velik. Ampak sem zdržal. In je šel on. Smeh, koliko smeha. Še snemal sem ga. Na tako lep dan. Črno morje je bilo neskončno. Nihče naju niti ni pretirano obrajtal. Pač. Dva nora Evropejca.

    In če kaj, se iz Ukrajine spomnim topline ljudi. Pa četudi sem bil okraden. Taka… Ravninska brezskrbnost. Seveda si čutil razlike. Tam na policiji so se nama režali, ko sem rekel, da greva domov z “litakom”. Kaj je to? Ker v Odesi večina govori rusko. Razlika do ukrajinščine ni velika, spet pa ni majhna. Čutil si. Da niso tako enotni. Kot mi, recimo. Čeprav imajo “hrivne”, kot pravijo svoji valuti, so na Krimu vsi govorili “rublji”. Četudi so bile grivne.

    In predvsem se vožnje iz Pragerskega prek Budimpešte do Lviva spomnim kot… Resda nočne. Ampak nič kaj daljše kot z vlakom iz Maribora v Sarajevo. Ali nekdaj v Split. Ostala pa je, 15 let kasneje, predvsem zame Ukrajina kot država, kjer je bilo veliko smeha. In predvsem ravninskega dojemanja časa. In da so ljudje. Kot mi. In zdaj… Spijo v podzemnih postajah. In bežijo. Nedaleč stran od nas. Ja, Ukrajina je blizu. Bližje. Pa ne samo po kilometrih ali urah.

  • Ga bo že dal Tava

    Ga bo že dal Tava

    Najboljše zgodbe nimajo letnic. Ne veš, ne spomniš se. Tako kot se jaz ne spomnim letnice nekega poznojesenskega dneva, ko sem slučajno videl Marcosa Tavaresa. Bilo je tam nekje pri mariborski Astorii. Šel je pač mimo, mislim, da je bil vikend, gotovo pa vem, da takrat še nisem pisal in govoril redno o fuzbalu. Nobenega razloga ni bilo, da bi se »poznali«.

    V rokah je nosil eno tistih kanglic, ki jih razvažajo recimo starejšim. One, večnadstropne kanglice. Kot iz menze. Bil je eden tistih prizorov, ki jih sčasoma ne samo razumeš, temveč ceniš v Mariboru. To je Maribor. Lepo nas je namreč pozdravil, mi smo šli mislim da iz nekega družinskega kosila v mesto. S tistim velikim, toplim, iskrenim, belim nasmehom. Zdravo, zdravo. S tistim posebnim o-jm. Kot vedno. In odšel. S kanglicami.

    Marcos Tavares je legenda. Ni edini s to oznako, ki je v Ljudskem vrtu brcal žogo. Ni. Je pa skoraj gotovo edini, z izjemo morda Mladena Kranjca, ki je ta nadimek dobil že začasa kariere. Že skoraj desetletje nazaj. Legenda je postal zato, ker je seveda zabijal, zabijal in zabijal. Ampak to še ni dovolj, ne v nogometu, v bistvu v čemerkoli. Moraš imeti tudi osebnost. In take osebnosti, kot je on, imajo knjige. On jo zdaj ima. Pri sedemintridesetih. Ker toliko je star, kar je itak štos svoje sorte. Še Tavares se smeji. Oh, ta EMŠO. Ko sem ga enkrat skušal, še stotič kot vsi drugi, vprašati, koliko je star, sem poskusil z njegovo finto. Povedal sem mu, da se vsi režimo. Da ugibamo. Da padajo runde. »Meni je ata rekel, da sem star toliko,« se je zasmejal. V slovenščini. Svoji, rahlo polomljeni, osvojil je določen nivo, čeprav ima potencial še za kaj več. Kar je itak zgodba njegovega življenja.

    Marcos Tavares je v Mariboru naredil prav vse tisto, kar lahko narediš prav. Ne samo v fuzbalu, vseeno pa še posebej v fuzbalu. Kar ne pomeni, da je čisto vse naredil prav. Seveda ni. Če bi, ne bi bil v Mariboru. Sploh. Ne bi se najbrž nikdar z otroki kepal. Vprašanje, če. Vsaj ne tam, kjer bi zares lahko brcal. In Legenda je knjiga, ki pokaže, kako je prišel ne le do Maribora. In tega ni dojel kot korak nazaj. Pa bi lahko. Ne bi bil ne prvi ne zadnji. Kako je prišel na svet. In kakšen je bil ta svet. Lep, poseben, brazilski. Z žogo od malega. Če ni bilo žoge, je mama združila skupaj par nogavic. Ker žoga je pač ultimativni brazilski potni list. Pot do vsega, ko nimaš nič.

    Knjiga Legenda ni predolga, čeprav ima 320 strani. Prvih 150 strani se bere prekrasno, tekoče, bralno. To je tista bralna izkušnja, ki jo iščeš na najširši ravni. Kdor malo bere, si bo rekel, da bo odslej bral več, ker je take stvari, spisane tako strnjeno, obenem pa široko, fajn brat. Tudi če potem ne bo bral. To je drugačna biogafija, kot smo jih vajeni recimo izpod peresa Tadeja Goloba. Pa so njegove biografije res dobro, berljivo, zabavno, ikonično spisane. Ima pa tako izrazit stil, da je na koncu že lahko povsem vseeno, če bereš Petra Vilfana ali Mileno Zupančič. Pa ne v slabem, naveličanem smislu. Slovenske biogafije so hit, eno najboljših je spisal pokojni Dušan Jovanović. Bralni užitek in hit je bil Boris Cavazza, ki ga je popisala Vesna Milek. Nekaj je tudi športnih biografij, toda mene osebno je še daleč najbolj prepričal Franček Jauk, kjer lahko vsi tisti, ki jih zanimajo nepopisana zlata leta Maribora v prvi jugoslovanski ligi, izvejo vse na zelo oseben, spoštljiv, generacijski način. Knjiga o Branku Oblaku je denimo pestra, sploh na začetku, vendar se nekje nato sčasoma izgubi. Marsikaj je še tam zunaj – Dejan Zavec, Goran Dragić …, ampak vsega (še) nisem (pre)bral.

    Janja Vidmar je spisala prvi del, tisti o Braziliji. Pa knjiga ni strogo ločena, čeprav ima skrbno razdeljena, dolga, naslovljena poglavja. Na predstavitvi je Vidmarjeva včeraj dejala, da je nenavadno pisati o povsem drugačni izkušnji iz drugega konca sveta. In gledati ljudi, ki jih ne poznaš. Iz sveta, ki ga ne poznaš. Iz zgodb v jeziku, ki ga ne poznaš in so bili potrebni tudi prevodi iz portugalščine. Ampak kljub temu je Vidmarjeva ujela predvsem Tavaresovo dikcijo. Zdaj, redki so intervjuji z njim v materinščini (izjema je bil na TV Slovenija leta 2014, kolikor se spomnim), zato ne vem, kako mu tam teče jezik. Ampak v slovenščini si vzame čas. Premisli, zloži skupaj iz besednjaka, ki ga pozna, največ, kar zmore. Klasični napadalec. Devetka.

    In tako je spisana tudi njegova pripoved. Ki ni le njegova, je zgodba njegove družine in okolja Porto Alegreja. Težkega, neizprosnega, negotovega okolja. Saj ne, da Maribor ni imel težke dobe. Seveda jo je imel. In tako se je takrat tudi brcalo, do prvega državnega naslova v Sloveniji se je prišlo z garanjem, odrekanjem, tudi neuspehi. Ampak tega, kako je Tavares odraščal… Vedeli smo, da je prišel iz favele. Da je dovolj dobro brcal, da je igral za Gremio. In da je prišel do mlade brazilske reprezentance. In da se je družil z – Ronaldinhom. Ja, tistim. ta mu je dajal nasvete, takšne in drugačne. Ronaldinhove življenjske amplitude so mnogo večje in silovite, pa že Tavaresove niso majhne. Kako je možno, da je bil član mlade brazilske reprezentance? Nosil tisti dres? Rumeni? Z modrimi hlačkami?

    Potem pa je brcal v – Maleziji. Ma-le-zi-ji. Kaj te to je, bi rekli v Mariboru. Služba, kruh, želja po več. V okolju, kjer že lokalna, no, globalna vera prepoveduje vse tisto, kar je njega tako mamilo. In ni težko videti, zakaj. Človek je bil dober fuzbaler. Ker sam nisem bil, sem pa igral s takimi, ki so kasneje to postali in bi nekateri lahko postali še več, pa smo bili stari 15 let, ne vem, kako je. Sem pa videl. Kaj ti lahko naredi tisti občutek. Ko si res dober. Ko driblaš starejše. Ko daš taki gol, premagaš starejšo ekipo v NK Maribor, da je bila v nogometni šoli cela štala. Kako so eni bili uličarji in so v taktičnih zahtevah hitro pogoreli. Vse to veš in vidiš, nimaš pa pojma, kako je. Če si v nečem takem, kot je nogomet, ker vsak zna žogo brcnit, res dober. Potem ni meja. Potem se ti fučka za šolo.

    Kar pa ne pomeni, da Tavares ni imel vrednot. Človek je vrednota na dveh nogah. Le da to ni prišlo zlahka, hitro, takoj. Ne. Za žogo je bil pripravljen skočiti pred avto, za šolo pa… Bo rešil na popravcih. V okolju, kjer si imel malo, pa še to so ti kaj kmalu lahko maznili. Ko je že večkrat mislil, da gre na bolje, se je vedno kaj zalomilo. Dokler ni nogomet prinesel naenkrat preveč. Prej se je cijazil po avtobusih. Si sposojal kopačke, tiščal papir v prevelike, jemal podložke ven iz premajhnih. Upal na pravi dres. Že zaplata trave je bila radost. Brcal je, ko ne bi smel več brcati na dvorišču in mali fuzbal. Potem pa je prišlo toliko denarja, da je pomagal zgraditi hišo. Z brcanjem.

    Janja Vidmar ta del popisuje tako slastno, toplo, ampak obenem ves čas z dovolj distance, da je moč slišati Tavaresov glas, njegove izkušnje. Nič od tega doslej nismo vedeli. Nismo poznali. Ni rad govoril. Pravi, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. En pred NK Maribor in en po. Kar seveda drži, toda knjiga s tako silovitostjo vpelje – Leticio. V njegov svet je prišla kot nekaj nedosegljivega. Ni šlo zlahka. Lahko se je družil s komerkoli, imel denar, skoraj slavo, prijatelja Ronaldinha… Zanjo, mlado mamico, povrhu starejšo od njega, je štelo vse kaj drugega. Ta del je morda glavni za dojemanje knjige, kot je bila zastavljena. Tam se zgodi prelom. Ni pa spisano kičasto, poceni, preočitno. Sploh ne. Spisano je z življenjsko »Jezus je pot« filozofijo Tavaresa. Zanj je pač pomembna pot. Tam se najde vse tisto, kar je v življenju najlepše in največje. To ostane. Kot opisuje tudi že otroštvo in odraščanja z dvema bratoma in staršema, ki sta se trudila, a jima je tudi spodletelo.

    Ko sem letos bral biografijo košarkarja Giannisa Antetokounmpoja, ki je ena najbolj noro uspešnih zgodb, kar jih je, tole skoraj preseže Zlatana Ibrahimovića, kjer se je kasneje izkazalo, da je bilo malo še »naloženo« zraven za efekt, česar na koncu sploh zameriš ne, spet dosežek svoje sorte, eno od že kar nekaj spisanih, sem nekaj kakor nehal jamrat. Ker ko bereš tisto, kako je fehtaril za božič po ulicah Aten, ki ga nikdar niso take sprejele, kot je on Atene, čeprav je tam rojen kot otrok afriških beguncev… Močno. Pri Tavaresu ni tako silovito, ker ni izjav, vsaj ne direktnih. Tiste bi knjigo gotovo naredile še močnejšo, ampak to je knjiga, spisana s Tavaresovim glasom. Vsekakor pa je tam prelomnica. Ne toliko, da mu brez žene, ki je to postala po dolgotrajnih, tudi komičnih poizkusih, ne bi uspelo. Je bil že na dobri poti, preden jo je spoznal. Toda ne na stabilni poti. Fant, ki je brcal za brazilsko reprezentanco, je rad žural. In to kako žural.

    Ko je v Mariboru v Ljudskem vrtu visel transparent, ki je po številkah na dresih izpostavil tiste, ki so jim bolj pomembne frizure in tetovaže, obenem pa ni bila skrivnost, da so ga nekateri radi žurali, sem ga v intervjuju vprašal, kako vse to vidi kot kapetan. Premislil je. In potem rekel, da je tudi sam dal to skozi, ampak da je bila razlika. On je žural… No, na nekem čisto drugem nivoju. Epski žuri, kakršnih v Mariboru skoraj ne moreš imeti. Tu imaš separe, v Braziliji, v Porto Alegreju je imel Ronaldinho cela nadstropja. Pač večji preskoki iz revščine, večji so žuri. On je to pustil za sabo, ker je slej ko prej moral. Pa ni šlo zlahka, niti s prve. Se je tudi zalomilo, ampak je dobil priložnost, da pokaže, kaj in kako.

    In je. Skoraj komično je preko Cipra prišel vse do Maribora. Tako, da je priletel v Gradec, čeprav je bil še pod pogodbo. Čakal ga je – Zlatko Zahović. Odpeljal ga je v Poreč, da je v Medulinu igral na zimskih pripravah proti Šibeniku. Kot igralec na probi. Redko se take finte izidejo. Še redkeje, če ima nekdo vidno preveč kil. Ampak Zahović – in Branko Horjak, takratni trener, legenda, katerega klubski strelski rekord je dolgo lovil in nato podrl – je videl. Da ima. Tisto nekaj. Kile gor ali dol. Čeprav so te šle lažje in pogosteje gor kot dol. To Tavares večkrat prizna. Ob takih žarih in želji po hrani ni težko videti, zakaj.

    Morda še najmanj močen del je prav mariborski del kariere. Na predstavitvi je Boštjan Narat, ki je popisoval nogometni del, deloval nekoliko sramežljivo v Kazinski dvorani. Kako ne bi. Tam je bilo kar nekaj (športnih) novinarjev, ki so Tavaresa videli precej večkrat v živo in poznali precej več zgodb. Spremljali bolj redno. Se spomnili iz glave marsičesa, česar statistika ne ponudi. Ker ta je itak lahko dostopna, kot je povedal Narat. A se je izvlekel s tem, da obstaja kar nekaj načinov, kako opišeš – gol. Ali pa tekmo. Ja, drži. Obstaja. Morda je ustrezno, da je mariborska kariera manj sistematična, ker je šla tako rapidno navzgor. Četudi ne sprva in čeprav je trajalo, da je sploh prišel do Ljudskega vrta, ki so ga prav takrat prenavljali.

    Ko je prišel, je bilo usojeno. Zadel je tudi Nilton, človek, ki je svetoval, naj pripeljejo Tavaresa. Kar tako, na besedo, je prišel najboljši strelec kluba, lige in evropskih kvalifikacij. Vseh časov. Mejniki so spisani bolj iz osebnega stališča, ne toliko po sezonah. Naratu manjka več pristnih izkušenj, čeprav je distanca prišla prav, kadar Tavares razlaga o odnosu do navijačev. Maribor razume. Ve, kakšno okolje je. Zna jezik. Ve, kako je stanovati na Pobrežju, ta del knjiga dobro zadane. Manj uspešna je le pri morda bolj markantnih golih. Kot je bil tisti, ki ga je dal Gorici, ko je padel Škaperjev rekord, čeprav je izjava Janka Veseliča, kako se mu lahko zahvali, da je prav on Škaperju ubranil par zicerjev, tako neverjetno prikupna, da je prav škoda, ker takih izjav ni več.

    Marcos Tavares se točno spomni, kdaj je postal kapetan in kako je to postal po Zoranu Pavloviću. O soigralcih, sploh Vilerju, Milcu, Handanoviću in trenerjih piše zelo spoštljivo. Prav tako o soigralcih, čeprav ne izpusti, da je bil tudi nekdo v klubu, ki je tolkel po njegovi sliki. Bil je kapetan moštva, ki je znal tudi poskrbeti zase. Težko mu je zameriti, preveč uspehi govorijo zanj. Sploh pa je poseben odnos z Zlatkom Zahovićem, kjer prvič na tak način dobimo uvid v način dela, kakršnega je poosebljal in prakticiral Zahović. Tavares je bil neizprosen, Zahota je pustil tudi čakat, kar pa ne pomeni, da mu je tudi sicer šlo dobro v biznisu. Ne, prizna, da s hostlom, tapasom in kriptovalutami ni šlo. Uči se. Ne gre vse zlahka. Ampak ga vse to ne pokoplje. Ker ima ves čas oporo. Žene in vere. Družina. Vrednote, ki jih ne le govori, ampak živi. Ve, da ni popoln. Če bi delal vse prav, kdo ve, še sam se vpraša, kje bi končal. Najbrž pri največjih svetovnih klubih.

    Ampak knjiga se zaradi izjemnega prvega dela bere kot zgodba brez obžalovanj. Kot popotovanje. Kot garanje. Vedel je, da ima talent. Ni ga povsem izkoristil, ga pa zagotovo ni zapravil. Učil se je, kadar je res vedel, da bo to naložba. Za Leticio je skoraj bolj garal kot za gole. Želel si je, da bi igral s sinom, to je na samem začetku knjige, po kar težko prekosljivem uvodu Zlatka Zahovića, kjer je sicer nekoliko domišljija dobila res brezmejne možnosti, kjer Romario govori slovensko in podobno. Malo verjetno je, da bo uspelo. Pa ne zato, ker bi spodletelo sinu.

    Eh, ta že zabija celo za kadetsko slovensko reprezentanco. On je hotel, pa ni mogel, ker so pač taka bila takrat pravila. Danes niso več, Fifa je vmes spremenila, če bi bila taka, kot v času Tavaresa, Ivan Rakitić denimo nikdar ne bi mogel igrati za Hrvaško, temveč za Švico. Ampak ničesar ne obžaluje. Zdaj tekem ne igra, gleda jih. S tribune. Poškodba v času, ko že ve, da bo pomembno po karieri imeti čim bolj zdrave noge. Operacija, vredna posega. Četudi ne bo dal 200 golov v ligi. In najbrž ne bo zaigral s sinom v prvi ligi. Čeprav… Kdo ve. Pri Tavaresu je vse možno. Je bilo toliko norih golov. Reševanj. Derbijev. Evrope. Od Cipra do Islandije. Od lige Evropa do lige prvakov. Na najbrž doooolgo zadnji tekmi Maribora v ligi prvakov je zabil še tam. Ker so mu rekli, da bo in ker je tudi sam rekel, da bo. In je. Takšen je. Kar reče, naredi. Ali pa vsaj naredi vse, da bi.

    Zato je Legenda res knjiga o legendi. Je tudi lahko ne ravno priročnik, vsekakor pa smerokaz, kako priti do takega statusa. Še začasa kariere. Četudi je Tavares popolnoma nesposoben z navigacijo in orientacijo, kar je še nekaj, česar marsikdo najbrž ni vedel. To je knjiga, kjer lahko veliko izveš in še več začutiš. Več od golov, kar je že tako ali tako noro velik izziv. Dokaz, da je fuzbal pač to, kar je. Za Marcosa Tavaresa je bil vozilo na poti do sem. Do Legende.

    Ker Marcos Tavares je v Mariboru legenda zato, ker je to, kar je. Ali pa je to, kar mi želimo, da je. In prav vedno tudi je. Ne tako dolgo nazaj mi je Mitja Viler – Rulo na koncu intervjuja za Ofsajd, kar sem tudi pustil noter, rekel, naj v mestu večkrat pogledam gor in pozdravim. Seveda je imel prav. Ampak pri igralcih Maribora je vse pogosteje tako, da če jih pozdraviš, ker pač misliš (ne pa upaš, da ne bo pomote), da so si te zapomnili iz tiskovk pred in po tekmi, gredo mimo, ne odzdravijo in podobno. Pa nič slabega v tem, pač takšni so. Nič narobe. Ni pa fajn, saj veste, če pozdraviš in gre nekdo mimo. Kot da te ni. Saj nisi užaljen, ker češ, da nisi prepoznaven kot novinar. Vsaj jaz ne trpim za tem. Si pa besen, ker to ni tisto, kar naj bi ta klub predstavljal. Pa pustimo sodobne čase, instagrame in podobno. Razumeš zasebnost, slab dan. Ne razumeš pa, da gredo pogosto kar mimo.

    No, Tavares – pa Viler tudi, da ne bo pomote – je vselej pozdravil. Čisto vedno. In stopil pred medije takrat, ko ni šlo. Ko je Maribor dal vse tri gole v Zavrču, pa izgubil. Je prišel on. Da, tudi njega so slekli, tudi to je v knjigi. Ni šel v podrobnosti. Ni pa izpustil. Ve, kaj sestavlja življenje, okolje, status. In tega ni zapravil. Ne tu. In ima knjigo, kakršno bi imeli najbrž številni. nekateri si jo gotovo tudi zaslužijo. Ampak največji uspeh bo, če bodo knjigo prebrali prav Mariborčani. Še posebej tisti, ki bi radi živeli od brcanja žoge. Tudi tisti, ki to počnejo v članski ekipi prav zdaj. In vsi tisti, ki klub vodijo. Da vidijo, spoznajo, začutijo spet, kaj ta klub zares predstavlja. Ker Tavares je spomnil, kaj je Maribor že bil. In kaj spet morda nekdaj bo. In že zato je legenda. Vredna knjige.

    Vredna človeka, na katerega sta je zanašala ekipa in mesto. Ker ko je šlo le še na upanje, je padel tisti stavek: »Ga bo že dal Tava!« Tudi če to umanjka v tistem delu o Mariboru, bodo vedeli tisti, ki fuzbal redno spremljalo. Ampak knjiga še zdaleč ni napisana (samo) zanje. Sploh ne. Napisana je za vse. In prav zato je dobra. Zelo dobra. Legendarna? Tudi. Pokazal bo čas.

  • Kozlanje, vredno sto jurjev

    Kozlanje, vredno sto jurjev

    Ta knjiga ima najbolj epsko kozlanje, kar jih je kadarkoli bilo (o)pisano v slovenskem jeziku. In to ne kozlanje, kjer bi bilo smešno in epsko kozlanje zaradi kozlanja samga. Ne, ni to kozlancalarpurlartizem. Do takega kozlanja moraš prilezt. Kot vemo, Vsak zna, če se tega loti s pijačo, kozlat v pol ure. No, to ni take vrsto kozlanje.

    To je kozlanje, za katerega je potrebnih skoraj sto strani. Okej, mogoče ne vseh sto strani, ampak vseeno. Če vam iz kakršnega koli razloga kdaj manjka kaka pijanska zgodba, pa bi jo, saj ne vem zakaj, pač nujno potrebovali, potem si kar sposodite pri Juretu Godlerju in v knjigi Casino Banale. Kozlanje, ki bi ga še Ian Fleming in James Bond zavidala. Mimogrede, je James Bond sploh kdaj bruhal? Če kdo, ve Jure Godler. Ko je spisal kozlanje, vredno opisa. Kozlanje, vredno recenzije. Kozlanje, vredno vsaj sto jurjev. Kozlanje, vredno pohvale.

    Scena v Portorožu je najboljše, kar se je Portorožu zgodilo po, em, Sergiu. Ker doslej je bil samo en tržaški James Bond, ki se je vozil po naši Obali. Za portoroško noč, ravno v času ognjemeta. Eden in edini: Sergio, ki je bil že leta 1996, ko je Čiko, Pajo in Pako plata izšla, star 60 let, njegov fiat pa pol manj, a jih ni kazal več kot deset. Zmelkoow so torej že imeli svojega Jamesa Bonda. Ampak on je pač drugače vohunil. Za ribami in ženskami, kakorkoli se to z vinom vred sliši dvojno. In tudi njegova izkušnja je bila… Karambolasta.

    Pa tudi sicer Portorož ni ravno osiromašen izkušenj, ker ima tisto nekaj vse od Poletja v školjki in Babica gre na jug. Ne vem za vas, ampak jaz sem dejansko imel tako kazino-banalno izkušnjo. Pa sem bil v življenju v kazinu, em, dvakrat. Obakrat zato, ker so pač tam še kaj dali za pit. In sploh prvič sem bil v Portorožu, ko sva s kolegom, kaj pa vem, tam sredi dvajsetih let, nekje okrog 2008, kaj takega, šla za vikend v Piran, kjer je bil zelo poceni hostel in nikjer nobenega in sva spoznala Piran, ki ga nikoli ne boste videli. Samo vrsto zadaj greš in vidiš Piran, kakršen je večno bil. Kaka scena. Naga baba na koledarju, izkušeno znucana kelnarca, ki je bila vse bolj podobna tisti na koledaru, nalita klientela, za katero si videl, da bi te kakih 20 let prej gladko nafockala. Kaj bi šlo narobe, ne? No, nič. Ampak skratka šla sva v Portorož in čeprav sem sam moledoval, da kazino res ni zame, sva šla pač še tja. Ker pač Portorož. To se mora, ne? In ker je bilo prvič, sem varčno takoj zadel, ker prvič vedno trofiš – aja ruleta, preden vprašate, ona, ko kroglico izvrše mašina, mislim da Pečečnikova –, in začuda šel takoj po izplačilo in nekih 20 evrov dal v žep. Ko sem jih zjutraj našel, misleč, da sem porabil kakih 40 evrov, mi je odleglo. Hkrati pa sem se počutil kot neki predzadnji bebo.

    Ampak ja. Tak je Portorož. Če nič drugega, si ga sposodiš. Če si pa tam, pa »moraš«. Scena v Casino Banale bo tako ostala za vekomaj epska, ker se agenta Spencer in Novak prelevita v najbolj slovenska agenta, kar je možno. Ker že povesta, da sta agenta. Vse zguslata, zlapata, zdemolirata. Najbolj pa sebe. Vse, kar si lahko mislite in predstavljate… Če ima kdo idejo, da bi kdaj posnel res drag akcijski film ali pa vohunski ali pač neko bondijado… No, Jure Godler, verjetno največji fan Jamesa Bonda pri nas, pokaže, zakaj to ne samo, da ni možno, ampak bi bilo obenem še banalno. Smešno. Četudi bi bimeli vse milijona na svetu. Za popizdit narobe. In predvsem banalno.

    Ker pri nas se agenti ravno tako spozabijo. Niso neki veliki mastermindi. Pri čemer se Godler zaustavi ravno zadnji hip, da ne bi podcenil bralca in njegovo splošno družbenopolitično pismenost. Bralec ve, da je to še vedno Slovenija. Tu in zdaj. Zato pri nas kelnarca, ki pač dela na uro, ne ve, kaj je vodka-martini. Nima pojma. Moraš ji razložit. Pa še takrat ne pomaga, ker pač ne, ker če smo kdaj mislili, da bomo izpadli elegantni, se zgodi ravno kontra. In nato, s kančkom empatije, še obžaluješ, ker si žalil nekoga, ki pač ne sanja o tem, da bo mešal vodka-martinije.

    Casino Banale je vohunski roman, ki ne bi mogel biti dlje od Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Pa ne, da bi to moral biti, želel biti ali bi to postal po golem naključju. Ne jaha tega vala, čeprav tudi Golob in Demšar nista deskarja. Godler je napisal knjigo, s katero, kot pravi, želi predvsem zabavati. In še dlje, meri na satiro, čeprav to ni v osnovi satira, ker za kaj takega nima dovolj materiala, da bi bil. Spencer in Novak nista satira Martina Vrenka ali Tarasa Birse. Niti malo. Delujeta povsem zase, to je nek drug svet, ampak samo zato, ker ga sama – z Godlerjem vred – tako doživljata. Kar pa niti slučajno ne pomeni, da gre za tujek. Niti malo. Ta knjiga ne bi mogla biti bolj tu in zdaj, sploh pa ne tako očitno, kar je poosebljeno v predsedniku, ki mu gre pač za videz, kar dosega v fitnesu. Korak do instagrama se riše sam, miške moje.

    In zdaj vas verjetno zanima, zakaj to berete šele sedaj? Okej. Novinarskih pravil je kakih milijavžnt. Saj jih mora biti toliko, ker se jih itak ne držimo. Že od takrat, ko je prvič za šankom padlo, da je »danes lahko že vsak novinar«. No, ampak vseeno je ena od zapovedi, okej, bolj samozapovedi, da nikdar ne ostani nič dolžen piarovcem. Še sploh, če ti kaj pošljejo. Recimo: knjigo. Pa saj ne, da je bila to v osnovi tvoja ideja. Seveda ni bila. Ampak piarovci imajo dober spomin. Saj ne, da ga novinarji nimamo, le da deluje drugače. Novinarji si zapomnimo, kaj bi lahko bilo. Piarovci pa, kaj, pardon, česa ni bilo. In tako sem dobil knjigo, rekel, da ja, itak, vedno nekaj spišem, ker kadarkoli sem se akreditiral za koncerte, sem nekaj napisal. Že zato, ker sem v Mariboru najprej poslušal, zakaj mi najraje ne bi dali akreditacije, ker se akreditira milijavžnt ljudi, na koncu pa noben ne napiše nič. Okej, mene so bolj guncali, zakaj ne spišem napovedi, za kar nikdar ni bilo prostora, si pa štekal, da organizatorju jutri nič ne pomaga, če si ti napisal top tekst, dvorana pa polprazna. Ampak če sem se akreditiral… Sem napisal. Drugače je, kadar ti nekaj pošljejo sami od sebe, pa še takrat, ker sem hiperempatične sorte, imaš občutek, kakor da »moraš.«

    In tako tudi te recenzije skorajda ne bi bilo, pa je, ker vem, da je Gregor pač profi in takim ljudem vedno profi vrneš, ker si profi ali nisi? Medila se je, kaj, leto dni in še malo zraven? Okej, ne recenzija sama, ker kolikor se poznam, bi bila dolga potem za tri knjige. Povrhu pa me vedno košta neučakanost, ko klamfam in bi naklamfano rad čimprej objavil, česar se nikdar ne bom odvadil. In kar me potem stane privat sporočil, da bi ljudje res radi brali recenzijo, če ji rečeš recenzijo, potem pa pišeš o ljubosumnosti. Ana, hvala, mimogrede. Dalo mislit. Samo poslano je bilo na še en morbiden dan. Jebiga.

    Jure Godler je, kot vemo, multipraktik. Ampak zvest multipraktik. Godler je nepokvarljiva roba. Možnosti, kaj lahko naredi, je kar nekaj. Kar vemo, je imitator, voditelj, podkaster in, e, pisec. Pri čemer ne gre pozabiti, da je z Anžetom Tomićem tvoril pinkfloyd nivo slovenske podkast scene, tik preden je ta postala, no, velika in pomembna reč. Kajti prav preskok v podkast Gospoda je definiral obrat naše podkast scene, ko so se je lotili tudi bolj marketinško podprto in z določenim, tudi razumljivim, celo dobrodošlim namemom. Ampak o Gospoda kdaj drugič.

    Casino Banale je, kakor pravi (samo)opis, satirična kriminalka, ki opisuje dan v življenju dveh agentov, Spencerja S. Spencerja, strokovnjaka za kibernetsko varnost, ki je bil poslan s strani britanske MI6, da slovenski obveščevalno varnostni agenciji pomaga pri vdorih v računalniške sisteme, ki jim niso kos, in Filipa Novaka, njegovega slovenskega partnerja, s katerim preživljata preveč časa v gostilnah in neizživetih Bondovskih fantazijah.

    Ker kriminalk žal ne znam niti brat, pa ne, da bi obstajal pravilen način, ampak gotovo ni prav, če jo bereš po kosih in kakega pol leta, jo presojam iz povsem nekonvencionalnih vatlov. Pa ne, da jih imam. V bistvu tvezim, da jih imam. Ampak kar želim reči: čeprav sem knjigo čital po kosih, sem doživljal neke vrste flashbacke, ko sem jo, tudi kak mesec, mogoče dva kasneje, spet vzel v roke. Vedno sem nekako padel nazaj v zgodbo, ki je itak bizarna, smešna, nenormalna in predvsem skrajno nerealna v tem prostoru, česar se avtor nenormalno kvalitetno zaveda. V

    es čas vemo, da nič od tega, o čemer knjiga piše, ni možno. Ne pri nas. Dobro, saj je bil tudi tip, ki so ga prijeli, ker je prišel k nam, da bi šicnil predsednika. Ampak to deluje tako niti amatersko. Kot nekaj, kar ti pač pade na pamet. Totalni random. Ali kot ponavlja Tadej Golob, pri nas tv umorov pravzaprav ni, zato si jih morajo avtorji izmislit, s tem pa nezadržno tekmujejo s tujino, za katero mislimo, da pa tam so točno taki umori.

    Le da je Casino banale kakopak vohunski roman. Poanta je v lovljenju, niti ne toliko v plenu. Poanta je, kako banalno je vse skupaj, vse pa začini morda najbolj smešen pijanski opis, kar jih je, v kazinu, kolikor se spomnim, kjer se stavi do onemoglosti in še čez. Ti opisi gredo Godlerju zelo dobro, v njih se najde, čeprav knjiga sloni na dialogih. Ti niso tako megaiberuspešno dobri. Niti nimajo tega namena, Godler je napisal knjigo, ki jo je želel napisat in če je našel ljudi, ki jo želijo prebrati, toliko bolje. To je čitanje, ki je absolutno dobrodošlo. Ne, ni bolje kakor nič v državi, kjer več pišemo kot beremo.

    Casino Banale je razvedrilo v osnovnem smislu. Knjiga ni nič več in nič manj kot to, kar je njena osnovna premisa. Godler obvlada žanr, je človek, ki je pač Fleminga obrnil po dolgem in počez. In ve, da novega Bonda ne bo napisal, sploh pa, če bi ga, v Sloveniji ga gotovo ne bo našel. Kar pa je našel, je dobre lokacije, v katerih vidi več, kakor se zdi na prvi pogled. Pa naj bodo brunarice ali pa sklepna scena pri slovenskem WTC-ju pri tisti fontani, kjer smo nekateri nekdaj imeli dejte in so vsi po vrsti spodleteli. Najbrž, ker tam Slovenija deluje tako ameriško in kot neke vrste dobrodošla stvaritev, ampak vseeno le kot model, maketa, skica.

    Godlerjevi liki niso ravno presežek, zadostujejo pa namenu. Pri čemer so ženski liki nemara močnejši, bolj krvoločni, neizprosni, učinkoviti. Njegova knjiga pa uvid v »neakcijskost« slovenske birokracije in parodiranega kriminala. Ki to sicer je, ampak ne hollywoodski. Predvsem pa je Casino Banale knjiga, v kateri Godler uživa, kadar opisuj avte, obleke, drobnarije. V tem uživa. Morda bo bralec, vsaj jaz sem, v marsičem drugem. Je pa knjiga, ki je za slovensko popkulturo dobrodošla. Ravno zato, ker je kljub uvoženim žanrskim prijemom prenešena, ne pa zgolj prevedena, na naša tla. To namreč ni priredba. Ni pa še pristni original.

    Bis. Godler je medtem kakopak izdal že nadaljevanje. Vohun, ki me je okužil.