Kategorija: Fuzbal

  • Žoga ne poči. Žoga spusti dušo.

    Žoga ne poči. Žoga spusti dušo.

    Redko se zgodi. Zelo redko. Ampak ko se, tega ne pozabiš. Takrat se zaveš, kako krhka stvar je lahko celo nekaj tako vsakdanjega, postranskega, resno trivialnega, kot je nogomet. In nogometna žoga. Ne vem, kako je s temi dandanašnjimi žogami. Ampak včasih se nam je še zgodilo. Kar naenkrat je padla dol. Z neba. In se ni več pobrala. Prav žalostno strmoglavi in pogine. Izgubi vso življenje v sebi, radost, igro. Vse. In samo nemo gledaš. Saj dandanes je hitro kje naslednja žoga, niti ne nujno enake barve, firme, cene, materiala. Ampak za tisti delček, ko je žoga zadnjič padla na tla, si postal. Pa četudi na fuzbal igrišču.

    Ne vem, nikdar nisem vprašal, pa me je imelo, da bi. Zakaj, od kod, čemu ta izraz? Da ko žogo raznese, ko poči opna, mehur, karkoli že je v žogi, o kateri mislimo, da vemo vse, pa pravzaprav vemo bore malo, ko gre za samo okroglo stvar, od kod se je vzel izraz, da žoga spusti dušo?

    Od kod ta nekaj kakor poezija? Kako lahko ima žoga, no, dušo? Potem pa pomisliš. Ker je tako živahna. Ker nogomet, kot je nekdo zadnjič pisnil v neki seriji, vneto posnema življenje. Saj se kdaj tudi reče, da žoga preprosto noče v gol. Ampak redko kdo se res jezi, huduje, benti nad žogo samo. Žoga je redko kaj kriva. Sama po sebi. Prej stativa, kopačka, trava in od tu dalje predvsem sodnik, trener, novinarji, stadion, vreme, nasprotnik, država, kavči, televizija in še in še. Skoraj nikoli pa žoga. 

    O zgodovini fuzbal žoge je bilo povedano najbrž že vse. Tudi to, kako je spreminjala barvo iz tiste rjave, oker, rdeče do bele. Zakaj? Ker se na televiziji, ko so se začeli prenosi, ni za vraga videlo, kje sploh je. Pa so se nekateri jezili, tradicionalisti pač. Kot bo večno kultna, sinonim, emoji za žogo adidasov telstar. Bela žoga iz 32 šestkotnikov, ki so bili nekateri beli, nekateri pa črni. Kar je zadelo nogomet in posledično življenje, ki da ga posnema. Črnobeli svet. Fuzbal ni šah, pa bi lahko bil. So poteze, so otvoritve, je napad, je obramba. Je pa tudi ekipni šport. Kot je nekdo nekoč znano rekel, kakšna je vloga trenerja. Nekdo pač mora biti tam, da je lahko kriv za vse.

    Na svojo prvo nogometno žogo sem se spomnil ravno danes. 25. novembra 2020. Ko sem videl, da je Diego Armando Maradona preminil, sem šel raje preverit. Kaj pa veš. Ne bi bilo prvič, da bi na Twitterju kaj tako šokiralo, da ne verjameš, da je res. Kot ni bilo res, sprva, da je odšel Kobe Bryant. To drugo je šokiralo še bolj, ker sem ravno gledal, pisal, živel ta fuzbal. Naš fuzbal. Šel na različne strani, ker kaj pa če… In ko prileti resnica, prileti kot poraz, ki ga nisi pričakoval. Ker Maradona se je, za tiste, ki smo vse najboljše zamudili, zdel kot poraz, ki smo ga dojemali remi, ki bi moral biti zmaga. 

    Maradona je prišel še iz časov, ko se je brcalo z žogami, ki so se še precej napile, kadar je bilo mokro. Take žoge. Kot moja prva žoga. Ata ve, od kod je, Sport Beograd ali nekaj takega. To so bile žoge, s katero si kot mulec kaj prida nisi mogel pomagati. Da bi žongliral? Streljal z glavo? Ne in ne. Fuzbal je bil resna, odrasla, moška stvar. Iniciacijski obred, za katerega si moral pojesti nekaj žgancev. Ko smo trenirali v Ljudskem vrtu, je to bil stara šola plac. Trener je kričal, starši so bili tiho. Vikal si skoraj onega samo leto starejšega, člani prve ekipe so bili bogovi. In to še preden je Maribor sploh prvič postal slovenski prvak. Ko sem sam prinesel iz Italije prvo res dobro žogo, Quelstar, najbrž dobro kopijo tistega, kar je bilo na SP 1994 v ZDA, smo jo na treningu NK Maribor vsi gledali, s trenerjem vred in mislim, da smo celo igrali par tekem z njo. Nismo se mogli načuditi, kako lahka je bila. In to je bilo leto 1994. Ne 1967 ali kaj takega. Ali še prej, ko je bilo okroglo usnje najprej usnje nato pa pogojno okroglo. 

    Tisto quelstar žogo sem nekaj kakor oboževal. Bolj kot vse kopačke, ki so se prav tako hitro razvijale. Ko bi ravno lahko postal dovolj močen in visok, da bi imel kopačke na one resne “krampone”, so se vse bolj naprej prebijale predatorke, podolgovati klinčki, ki so bili tako prekleto mamljivi, čeprav so znali tudi drseti in je trajalo, da smo odmislili okrogle. Ampak žoga? Nogometna žoga je tako samoumevna, ko treniraš fuzbal štirikrat med tednom in nato v soboto čakaš na svojo priložnost na tekmo. Ko jo dočakaš, pa ti na Pobrežju golman vsa degažiranja pošlje ravno nate in na koncu zvečer z glavobolom komaj zaspiš, ker si trenerju zaman skušal dokazati, da si zaslužiš začeti na levem ali desnem beku, kamor so nas postavili vse tiste, ki nas pač niso mogli dati kam drugam. 

    Pri Maradoni sem zamudil vse, kar se je skoraj zamuditi dalo. Razen tekme na svetovnem prvenstvu 1994, ko sem v živo gledal tekmo proti Grčiji in pričakoval, da bom videl nogometnega boga. Videl sem pa, no, ne ravno satana, čeprav je bil satansko nadopingiran, stisnil dober komad, padel na dopingu, ampak zmagal s tem, ko je zgrabil kamero in nas vse pohrustal. Nas, kamero, fuzbal, življenje, svet, kariero. Vse ostalo je nato z leti vse bolj prihajalo od zadaj. Da sem zamudil vse, mi je postalo jasno, ko sem zbiral sličice za SP 1998 v Franciji. Češ, se spomniš Italie 90? Ne, premali. Kak premali? Pa Maradona penal falil, frdamana Argentina, Jugoslavija ne bi razpadla če… Vsi ti, ki so mi to trabunjali, so praviloma vsi zamudili njegova najbolj kultna gola, leta 1986. Božji gol in gol stoletja. Prvič sem oba gola videl na nečem, čemur se je reklo, če se sploh spomnim prav, Enigma. Nek cd, kjer naj bi izobraževal, vse živo, neke vrste zabavna enciklopedija iz časov Windows 95. Videlo se je komaj kaj, razumel sem še manj, sem si pa zapomnil naslov: Hand of God. In dolgo, zelo dolgo sem si stvar narobe razlagal. Nisem razumel, zakaj bi Bog dal roko v ogenj za fuzbal. Pa jo je dal. 

    Bil sem v Londonu prav 25. novembra 2005, ko je umrl George Best. Ko so časopisi še bili, kar so bili, so jih postavili, čez dan, no, večerna izdaja, pred trgovine in trafike in si že bral, kdo, kaj, zakaj. Ata je s takim ponosom razlagal o nekom, ki ga nisi nikdar videl. Ker za to gre. Za tiste mite. Za najboljše gole, ki so padli še preden je prišla prva kamera na fuzbal stadion. To je tisto najboljše v fuzbalu. Zgodbe, ki so neponovljive. Nori občutki. Gol Ačimovića, recimo, proti Ukrajini. Ja, Stare. Ja, TV Slovenija. Ampak ko sem rekel ateju za Bežigradom, na tisti glavni, severni tribuni, “pa kaj te piz…. goool ?!!?!?!?#(($()#!, no, to se živi večno. Tega ne pozabiš. Morda je biti na obodu res najslabše, kjer lahko gledaš tekmo, ker nisi ne direkt zadaj, ne ob strani, ne nič. Pa sta padla dva gola, kot da bi ti žoga padla v usta. Stipe Balajić za prvo ligo prvakov proti južni tribuni Ljudskega vrta. Valter Birsa v zgornji kot, rašlje, drajek stadiona Tehelne Pole v Bratislavi. Ko se ti zdi, da je žoga zaobšla mrežo in tebe. 

    Na vse to, najbolj pa na prvo žogo, sem pomislil danes, 25. novembra 2020. Ko je odšel. Nogometni Bog, kakor mu tudi pravijo. Ko je udarila, usekala, prizadela resnica, je padla želja, da bi videl vse, kar je počel. Na igrišču. Pa gol z roko. Pa vsi tisti Angleži, ki so cepali en za drugim. Pa murali iz Neaplja, kamor bi šel zaradi njega, ne Elene Ferante. Ker samo to manjka Lili in Lenu. Fuzbal. Ali kot je rekel Paolo Sorentino, ko je prejel oskarja za La Grande Belleze: “Hvala mojim virom za inspiracijo: Federico Fellini, Talking Heads, Martin Scorsese in Diego Maradona.” 

    Maradona je bil za vse nas, ki smo ga zamudili, večni opomin, da je življenje tu in zdaj. Vsi tisti dokumentarci, pa muke z Argentino leta 2014, ko sta se z Messijem nekaj kakor cenila, a presegala drug drugega v tekmi, ki nikdar ni mogla biti odigrana. Kot tista s Pelejem, ki zdaj pravi, da je izgubil izjemnega prijatelja, s katerim bi rad igral vsaj tam zgoraj. Na nebu.

    In takšen je danes občutek. Za hip, takoj ob novici, ko ni bilo v mislih nič drugega razen njegove poteze na igrišču, je žoga iz zraka padla na tla. Na tla, kjer je bil že dolgo. Tisti posnetki iz Rusije, pa kako so na klopi skrivali. Bog, ki je kreiral sedmi dan v tednu vse mogoče in nemogoče znotraj belih črt, se je izgubil, ko so bile bele črte brezmejne. Driblal je življenje. Skozi noge. Njegovo življenje je gol z roko. Iz ofsajda. Njegovo življenje je bilo takšno, da niso posneli enega dokumentarca. Posneli so jih še in še, dobre, slabe, solidne, nore. Napisali so vse. In še pišemo. In bomo. Povedali, razlagali, pripovedali. Zgodbo. O tisti nori desetki. Progasti desetki. Plavi napolitanski desetki. O fantu, ki se mu je žoga nalepila tako na nogo kot nobenemu. Če so ti kdaj na dvorišču, na morju, pač nekje, zaklicali, hej, kaj te misliš, da si, Maradona, si se čutil počaščenega, da so te frcali z njim. In si pokazal ponižnost. Ker nisi. Ker ne moreš biti. Ker noben ne more biti. Ker sploh ne gre zato, kdo je boljši, Pele ali Maradona. Messi ali Ronaldo. Ne. 

    Gre samo zato, da ima žoga dušo. 

    Danes, žal, je nima. 

  • Celje. Šteje strgana majica.

    Celje. Šteje strgana majica.

    Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na roki. Takšen, ki najbrž vzame kar nekaj ur. Tatu, ki slavi Celje. In dejstvo, da se fuzbal tam igra 100 let. Dobro, to o letnicah… Kdaj drugič. Ampak tatu, črn, mogočen, malo celo strašljiv, je odražal ponos, ki je izhajal iz upanja in pripadnosti. In to je utrinek, ki si ga bom zapomnil, ko bo nekdo vprašal, kako je bilo, ko je Celje slavilo naslov. V zadnjem krogu, zadnji, odločilni tekmi, potem ko nihče ni zares računal nanje, na glas niti sami dolgo niso, pa jim je uspelo.

    Ime tega tipa sem pozabil v tistem šundru, ki se zgodi, ko zadnja tekma odloča za prvaka in imaš hude, nepredstavljive notranje bitke sam s sabo, povrhu z resnim pivo-pred-tekmo-ni-dobra-ideja glavobolom, ker te navznoter trga, kaj je boljše za slovenski fuzbal, kaj za Celje, kaj za Ljubljano, kaj za Maribor, kaj za tega, kaj za onega. Ko bi rad vse to razumel, pa naprej veš, da ne moreš.

    Morda sčasoma pozabimo, kako je, ko klub iz tvojega mesta prvič osvoji naslov. No, pozabimo. Prvega naslova itak ne, prve lige prvakov tudi ne. Tega ne moreš pozabiti. Ne gre. Tako je bilo v Mariboru, ko so padli Beltinci. Saj tudi posnetki iz Nove Gorice, ki je prva vzela naslov Olimpiji leta 1996 in to z noro dobro ekipe, so bili legendarni. Kot je bilo tudi nepozabno slavje v Velenju, ko je Olimpija, nova, kričala »vse končano je, vse pijano je, naša Olimpija zopet prva je«. Za nekatere Ljubljančane, tiste malo mlajše, je pač bilo prvič. Ponos je bil vedno tam, zgrajen na preteklosti, ki pa je bila le to – preteklost. Kako so takrat Milana Mandarića nosili po rokah…

    In potem je tukaj Celje. Poleg Maribora edini, ki so ves čas v prvi ligi. Gorica je zapravila lani prvo ligo, če že svojih kar štirih državnih naslovov ni mogla, ob tem ko je predolgo verjela, da, eh, mi pa že ne bomo izpadli. Pa so.

    Obratno je bilo v sredo v Celju. Mestu, ki bo pač vedno rokometno. Kar je seveda prav in nadlegitimno, glede nato, da so bili evropski prvaki. V tistem »Celje je tudi nogometno mesto, seveda« pa sem vedno imel mešane občutke, motil me je tisti »tudi«. V Celju sem vedno videl morda (pre)več. Mogoče zato, ker smo tam, stari, kaj pa vem, osem ali devet let, odigrali prvo pravo tekmo kot člani nogometne šole Maribor. Mogoče. Šli smo na Skalno klet in četudi je to bila era, sredina devetdesetih, ko Maribor ni bil prvak in povrhu ni imel ravno spektakularno lepih dresov, je bilo zame to, kakor da bi šli, kaj pa vem, na Wembley. Pa ne da bi takrat zares vedel, kdo ali kaj je Wembley. Skalna klet je imela tiste kao angleške tribune, vsaj meni so se take zdele, tista lesena častna tribuna, podolgovate slačilnice, bližina reke, vlaka, mesta, modre in rumene stopnice.

    Nedolgo tega me je novinarski kolega, kako desetletje mlajši, vprašal, kdaj smo začeli mi takrat »špilat na vlke gole in čez celo (igrišče)«. Kako kdaj? Takoj. Ni bilo malih golov in počez. Saj na treningih so bili tudi manjši goli in to, ampak fuzbal se je špilal z veliko žogo, petko, kakor smo ji mi, pinzli mali, radi rekli, čeprav je nismo imeli radi, ker je bila za pol nas in bog ne daj, da bi ti jo golman degažiral na glavo, sploh pa smo kote izvajali iz roba »šestnajstke«, ker ga ni devetletnika, ki bi jo brco od korner zastavice do gola. In seveda na celo. Veseli smo bili, ko smo tistih dva, trikrat prišli preko polovice.

    Takrat sem spoznal dvoje. Da starejši vedno špilajo ne nujno boljši, ampak močnejši fuzbal, in da si vsak kraj, vsako mesto pač fuzbal predstavlja po svoje, kar mi je kasneje najbrž prišlo prav, ker nima smisla, če vse sodiš le po tem, kar poznaš iz svojega okolja. Moraš okrog. Že takrat, sploh pa kasneje, je bilo pa itak jasno, da so vsi komaj čakali, da bodo nabili razvajene mamine sinkote iz Maribora, ki si mislijo, da so več kot so. Pri čemer je bila socialna struktura naše ekipe, ki jo je vodil trener s takim dretjem, da nismo upali niti pisniti in bi danes, kdo ve, morda odvodil en sam trening, ker se s starši gotovo ne bi ujel, daleč od tega, da bi v njej bili ravno mamini sinkoti.

    Če se dobro spomnim, smo tisto tekmo igrali 2:2. In če se spomnim še bolje, me potem na Skalno klet, žal, ni bilo nikoli več. Najbrž sem kdaj kimal in rekel, da ja, kako je bilo super in to, ker se ti zdi, da si bil večkrat. Kar niti ni tako slabo, zavajanje na stran. Skalna klet je bila pač manjši stadion, brez atletske steze in z navijači, ki so zdaj bili, zdaj spet ne. Spomnim se, kako so se z Muro dajali v pokalu in kako so Sešlarji, Pekići, Žnuderli in podobni v Celju skoraj nekako lažje igrali, kakor pa za Maribor.

    Vse ostalo, povezano s celjskim fuzbalom, pa je seveda padlo na tisto majsko sredo leta 2003, dan, ko se je vsaj zame zgodilo najbrž vse, kar se najstniku, tik preden postane polnoleten, lahko zgodi. Popoln dan. No, skoraj, ker večerni finale lige prvakov med Milanom in Juventusom je bil tako slab, da smo zehali še med penalom. Ampak ja. Ne bom pozabil Večera in slike, kjer so bili obkroženi igralci Celja. Vseh – dvanajst. Ne enajst, dvanajst. In izjave Marijana Pušnika, da prvenstvo ni regularno, ker da sodniki niso videli, da Celje igra z enim več. Pa ni šlo, Pekić in Brezič sta zabila vsak po en gol, popolni preobrat, sodil je Damir Skomina, za katerega takrat noben na stadionu ni vedel, kdo je. Mislim, da sem takrat edinkrat stekel čez ograjo na igrišče. V Ljudskem vrtu je to bilo takrat sicer ustaljeno početje, nekateri so se že po mariborsko hecali, da pri sedmem naslovu tudi trtica več ne zdrži vsega in da »pač te pa dajmo če že moramo«. Nobenemu se takrat sanjalo ni, da bo minilo pet let, kar se bo spet skakalo čez ograjo ob naslovu državnih prvakov.

    Na vse to skoraj nekako pozabiš, potlačiš, pač je tam kot dragocen spomin, ampak ga ne izbrskaš. Vse do te minule srede, ko je tip prišel gor, nazaj do mene, ki sem pač šel sedet na rezervno press tribuno, na sedeže, ki jih po tisti zmagi nad Italijo 2004 ni najbrž noben počistil. Najprej mi je bilo žal, da sem predolgo poslušal celjskega komentatorja, kako premalokrat omenjamo, da se tudi drugim klubom godijo sodniške krivice – ne samo Mariboru. Saj tega si vajen, ne pomaga, da poveš, kaj vse poveš v Ofsajdu, kaj vse tvitneš in tudi napišeš. Ne pomaga. Pač takšen nogomet je, to moraš vzeti v zakup.

    Ko sem prišel na tisto tribuno, kjer so bili zbrani tisti, ki so pač dobili vstopnice in lahko navijali za Celje, so kmalu prišli ti fantje, ki so povedali, da vedno spremljalo tukaj tekme. Najprej sem mislil, da se pač zajebavajo, ampak ne. Se vidi. Da so tista dragocena, najbolj pomembna dobrina, ki jo klub, katerikoli klub, lahko ima.

    Zvestoba.

    »Evropski Rozmaaaan!« so kričali, vedno bolj okajeni, ne preveč, ravno prav, vsaj tam nekje dokler ni šlo res zares, kadarkoli je Matjaž Rozman, celjski golman, proti Olimpiji v tekmi sezone, kjer je Celju zadoščal remi, pobral žogo. Katerokoli. Še tako brezvezno. Videl sem njihov smeh. Slišal pa tisto, kar je rariteta, biser, pomen, bistvo. Seveda so se smejali. Obračali so se k meni, potem ko so ugotovili, da ne delam za stavnice, kjer vpisuješ kje je žoga, koliko je kotov in kdo je dal gol, temveč za Pasivni Ofsajd, kakor je ime naše facebook strani za naš podcast Ofsajd. In da Alex posluša do onemoglosti, kakor tudi Denis, ki sem ga zdaj šele prvič videl v živo, po 218 oddajah, ki so se začele v septembru 2015. Ko vidiš te ljudi v živo, je skoraj nemogoče povedati, kaj čutiš. Ko veš, da nekaj delaš, ker to delaš rad, pa težko od tega živiš, potem pa pokasiraš tisti občutek hvaležnosti, ker veš, da nekdo to tako ceni. Denar, služba, pogoji nimajo nič s tem.

    Ker greš zato, da spoznaš ljudi. Večkrat slišim, češ, pa kaj rineš na tekmo, saj je po televiziji. Ja. Je. In da, včasih se na tv res vidi vse bolje, posnetki so, dobro, saj tudi mi na tablicah, telefonih in prenosnikih vse to vidimo na stadionu, ampak praviloma z vsaj 30 sekundnim zamikom, kar je prepozno za tvit, v katerem itak napišeš napačnega igralca, ki je dal gol, ali, bog ne daj, napišeš, da je sojenje sramota, penal čisti, v bistvu pa je bilo čisto in sramotno simuliranje. Ni čudno, da je prav fuzbal razlog, da sem šel po prva očala, potem ko na Malti leta 2013, na tistem nacionalnem stadionu, nisem videl niti do klopi, kaj šele na igrišče. Takrat ceniš radijske komentatorje do amena, ker ti vse povedo sproti.

    Vse tisto ti televizija nudi, odnos med fuzbalom in tvjem je postal perverzen, ko gre za najbogatejše klube. Pri nas skušajo slediti trendom, ampak pozabljajo, ker tako pač je, da šteje vsebina. Lahko je še taka OLED produkcija, pa lahko en komentator, strokovni komentator ali novinar vse uniči. Sploh pa ko si doma, nisi zraven. Ne vidiš, najprej, na igrišče. Vidiš pač kader. Pustimo, kaj vse to pomeni za taktiko. Ampak ne vidiš. Predvsem pa ne čutiš. Fuzbal je namenjen, da ga vidiš v živo. Ko te zebe, ko nekdo zraven tebe kadi, ko se bojiš, da ti bo nekdo s pivom polil računalnik, ko ti nekdo tišči hrenovko mimo levega ušesa, kakor se je zgodilo recimo v Celovcu… Slovenija ima tu še vedno precej čara, ker stadioni še nudijo prvinsko izkušnjo. Plastike je relativno malo.

    In potem je tu Celje. Tretje največje slovensko mesto z drugim največjim stadionom. In neposrečenim imenom ali pa vsaj neobičajnim, ker pri nas sicer ni tradicije, da bi se stadioni poimenovali po sponzorjih. Najprej je bila Arena Petrol, zdaj je Stadion Z’Dežele.  Objekt, ki je neobičajen. Najprej, prevelik je. Več kot 13 tisoč sedežev. Da, več kot v Ljudskem vrtu. Zares poln je bil proti Italiji, ko še ni bil tako velik, kakor danes, precej proti Nizozemski in na lanskem finalu pokala med Olimpijo in Mariborom. Celje je bila pač zasilna NZS rešitev v času, ko je Bežigrad ujela preteklost, ko Olimpija ni imela sedanjosti in ko se Maribor ni želel zdeti kot prihodnost. Čeprav je potem bil tudi za reprezentanco.

    Ampak ob tem je »moral« na stadionu igrati tudi NK Celje. Tudi zanje je to bila rešitev, v bistvu še bolj nujna, potem ko je Skalno klet prevečkrat zalilo, sploh leta, če se ne motim, 1999. Ampak ves ta čas se je nam, ki nismo iz Celja, zdelo, kakor da nihče ni vprašal celjskih funkcionarjev, kaj šele nogometašev, kaj si oni mislijo o tem, da bi igrali na takrat kao najbolj modernem, za nekaj let kasneje največjem stadionu v državi. Niti dve tribuni nista zares enaki in po tem je precej blizu zagrebškemu Maksimiru, kjer so arhitekti pač sledili megalomanskim željam, ki, bodimo iskreni, niso imele veze z realnostjo. Že res, da je prišlo na tekmo Slovenije in Norveške leta 2005 rekordno število, čez 10 tisoč gledalcev, ampak v eri, ko je Branko Oblak po hokejsko selekcioniral reprezentanco in ko je bilo jasno, da so zlati časi mimo.

    Celjski stadion naj bi veljal za »najbolj moderen stadion«, ko je bil odprt leta 2003, kar se pač vedno reče za nek nov, velik, drag objekt. Ampak takrat so ga še sproti povečevali, dodajali tribune, ne da bi zares preverili potrebe ali stroške vzdrževanja do točke, ko se je resno govorilo o tem, ali imajo vse tribune dejansko uporabno dovoljenje. Za devet let, kolikor je Slovenija igrala tam svoje tekme, je to bilo preveč, ves ta čas, pa so tam brcali nogometaši celjskega prvoligaša. Povrhu ob rokometni dvorani. Skalna klet in Golovec sta vsaj bila vsaksebi, tukaj pa je bil Zlatorog pogosto premajhen, sploh ko je RK Celje dejansko postal evropski prvak, ravno v letu, ko je mesto dobilo tako novo dvorano kot stadion. Stadion je bil pa večno prevelik.

    Vsaj do te srede. Nikoli ne bomo, žal, vedeli, koliko bi se nas zbralo, če ne bi bilo aktualnih NIJZ omejitev zaradi koronavirusa. Že tako se je zdelo, da je na stadionu 50 tisoč gledalcev. Vsaj za tiste, ki smo redno po nadaljevanju prvenstva hodili na prazne stadione in bili nato očarani že, ko je bilo v Kranju 350 gledalcev in še več v Sežani. Vsaj v Celju se je preko prsta zdelo, da je vsaj dva tisoč gledalcev. Uradno kakopak ne, svoje je naredilo navijanje pred stadionom, kjer so relativno kultni bifeji, taki fuzbalski, kjer je na teveju vedno neka tekma in kjer je osebje skoraj vselej nabrito in razume, kaj je fuzbal.

    Tekma za naslov prvaka je iz prve roke ponavadi živčna, nelagodna, celo neprijetna izkušnja. Sploh tista tekma za Bežigradom leta 2001, ko je meni in fotru tip, ki je delal na banki na šalterju, mrtvo pijan razlagal, kar pač mrtvo pijani tipi razlagajo… Huf. Tokrat resda ni bil derbi, ker je Maribor zakockal naslov že prevečkrat, je pa vseeno bilo videti, kako zelo Celje upa. Ampak ni bilo očitno. Nak. To je bolj, tako, ponotranjena izkušnja. Kaj s tem mislim? Celjski grofje so namreč sijajno navijali, prav letos so se vrnili, ponosno nosijo letnico 1992, čeprav so bili vmes pogrešani – zlasti na gostovanjih. Gorica se je lahko postavila vsaj vedno s Terror Boys, ki so vedno prišli, tudi na pokal, v Mursko Soboto v sredo, pa četudi le pet ali šest. So bili. No, tokrat so Celjski grofje res navijali in poskusili tudi s tistim prekotribunskim skandiranjem »Cele – šampion«. Že v prvem polčasu, po golu za 1:0, ni bilo ravno prepričljivo. Saj v tem niso izjeme, ponavadi traja, da prime. Pri tretjem poskusu je že bilo, kot se spodobi.

    Toda ko je bila tekma tesna, ko je bilo 2:2 in je dejansko bolj kazalo, da bo Olimpija zabila še tretjega, se je poskus skoraj povsem izjalovil. Folk, narod, ljudje so bili pač živčni. Kdo bi jim zameril? V ligi so bili dvakrat drugi, obakrat za Mariborom, takrat s Pušnikom 7, nato s Simonom Rožmanom devet točk. Obakrat so imeli dober kader, takšen, ki ima karakter, talent, karizmo, ne pa tudi zmagovalnega efekta. Ni čudno, da je Maribor zlasti rad pobiral iz Celja. »Daj mi nekaj povej,« mi je tako rekel tisti tip, »pa kako vam nikoli ne rata iz Celja vzet, kar je dejansko dobro?«

    Takrat sem vedel, da res spremlja fuzbal in da je razumljivo zabrisal vrečko pistacij čez stole, dol podse, ne da je to prav, ker ni, ampak ga razumeš. Ne zaradi tetovaže, temveč ker se je tako nasmejal, češ, kako je lahko Maribor pripeljal Gregorja Bajdeta in zraven še Sunnyja Omoregija. Pa Rajka Repa in nazadnje, rekordno, še Rudija Požega Vancaša, ki je pozimi nadel desetko, nato pa na koncu sezone rekel predvsem to, da drugo leto bo pa res pravi. Saj je vmes tudi Blaž Vrhovec, zelo soliden, standarden, vesten igralec, ampak eden tistih, ki še ni posegel po tem, kar je kazal, da bi lahko.

    Zato je bilo v Celju tako fajn. Nisem tipkal med tekmo, ker bi računalnik bil najbrž polit s pivom prekmalu. Pa ker ni imelo smisla. Lažje sem dejansko vpijal vse to tako, da sem tam sedel kot gledalec. Seveda tudi kot novinar, tega se ne da nikdar izklopit, nenazadnje sem bil tam akreditiran in gledaš vedno tudi na tak način. Toda ko sem jih gledal, kako hodijo gor in dol po tribuni, si grizejo nohte, nikdar zares obupali, nikoli pa tudi zares verjeli, je vse to, dolga sezona, vse to, kar prinese fuzbal, imelo ne le smisel, ampak se je zdelo nekaj kakor nagrada. Obenem sem jim bil pa favš. Ker tole pride enkrat v življenju.

    Zato ponavadi, kadar sledi podelitev in dvig pokala, obsedim. Vpiješ vase, da je bila dolga sezona, letos najdaljša. Pomisliš, kje vse si bil, kaj vse se je zgodilo, kaj smo vse doživeli. In kako naprej. Prav takrat. Sicer še ni bilo to zadnje dejanje sezone, ker Gorica in Triglav še odločata, ali bodo Primorci prišli nazaj ali Gorenjci ostali. Dodatne kvalifikacije te namreč spomnijo, da obstaja še 16 klubov v drugi ligi, ki upajo, da bi prišli gor. In plejada klubov, ki do tja ne bodo prišli nikoli.

    Ter da je to, da je tudi Celje lahko prvak, četudi z remijem, kjer se je zapravljalo preveč priložnosti in preslabo branilo, prav tako zgodba. Lepa zgodba. Celjanom se je prej pelo, da so smešni. Niso. Ne več. So državni prvaki, ki imajo navijače, ki so bili tudi takrat zraven, ko Rožman ne le, da ni bil najboljši golman v ligi. Ni bil najboljši golman v Celju. »Vse, kar je šlo proti golu, je šlo v gol. Bilo nas je 150, ampak bili smo.«

    In za te fante, za te ljudi, ki se jih da najti na vsakem stadionu, je vse to vredno. Ker je vedno zgodba. V živo. Neponovljivo. Le Koper je doslej ostal pri enem naslovu, Domžale so vzele dva, Gorica štiri, prva Olimpija štiri, druga dva, Maribor pa kar petnajst. In za vsakega, ko je to bilo prvič, je bilo nepozabno. Morda se je zdelo, da Celje nikdar ne bo osvojilo naslova. Zdaj se zdi, kakor da bi ga ne lahko, ampak moralo prej. Ampak ga je. In ko ga je, sem bil tam in videl to veselje, ki ga da nogomet. Ko ne štejejo leta. Šteje strast. Šteje strgana majica.  

     

  • Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker ja. Ker Stožice.

    Pa zraven je vedno dobro imeti poseben podaljšek, ker v tiste omarice s »štek dozami« pač ni sedel ravno vsak polnilec. Zato so kasneje prišli razdelilci. Proti temu se še lahko boriš. Vzameš zraven in gremo. Proti kobilicam, mrčesu, komarjem in kar še prileti, pripleže, živi tam, v tistem koncu Ljubljane, se pač ne da. Upaš na najboljše. Mislim, da sem na zadnjem derbiju zamudil vrat televizijskega kolega. »Nisi videl? Rdeč obroč okoli, ves popikan od komarjev.« Ampak take so Stožice. Svojevrstne. Kraj, kjer nalepke životinjskega carstva letajo po zraku. In kjer te lahko pozimi resno zanohta, ko imaš noge na tisti kovini. Po eni strani največ(je), po drugi pa… No, pač so. Nikoli zares sprejete. Nimajo tiste res prave duše. Pa ne pišem tega kot Mariborčan. No, malo že, ampak ne. Na Stožice se navadiš prej, kakor se one navadijo nate.

    Ko smo v sredo, ko je Maribor gostoval pri Bravu, pobrali izjave in se počasi odpravljali s stadiona, kar novinarji, ki smo na gostovanju, vedno počnemo počasneje od tistih, ki so doma blizu (enako je v Ljudskem vrtu, kjer se nam, domačinom, vedno bolj mudi), smo ugotovili, da so nas bili pravzaprav zaklenili not. Vsaj iz press tribune. Vse so že skoraj pospravili, odnesli, čao, zdravo. Je bilo kar malo nenavadno gledati ob vhodu v garderobe tisti dve rumeni pahljači Bravo, v ozadju pa velik napis Olimpija Ljubljana. Ve se, kdo domuje v Stožicah. No, zaenkrat. Saj kot javni objekt si ga Olimpija le najema, kakor počnejo vsi klubi pri nas. Privatnih igrišč ni. Ker tudi klubi niso privat.

    No, ko smo tako počasi odhajali, smo ugotovili, da smo poleg prijaznega varnostnika, ki najprej ni točno zares vedel, kje je težava, kar je pri nas, em, težava, še edini v Stožicah. Največji stadion v državi. Malenkost 16 tisoč sedežev. Dobro, če bi radi videli predemenzioniran stadion, ga imamo Mariborčani bližje, sprehod v Celje je dovolj, da se najde zablode, ko gre za infrastrukturo, postavljeno bolj na horuk kot resno, zdravorazumsko, kaj šele udobno planiranje. Vendar začuda občutek, ko smo odhajali sami iz Stožic, kjer ni bilo več žive duše, ni bil tako bizaren. Bolj shrljiv, spooky, čudaški. Ker tako je, kadar gre sezona h koncu. Neka romantika udari ven. Ko povzemaš sezono in tuhtaš o vseh tekmah, na katere si vmes pozabil, nato pa jih nekako obudiš. Celo v Stožicah pokasiraš tak občutek, da.

    Nemara tudi zato, ker sem tokrat prvič dejansko stal ob zelenici, tam, kamor novinarji praviloma nimamo dostopa. Razen če bi delali na televiziji. Nič narobe. Stožice so vsaj, kar se logistike tiče, res okej. No, skoraj okej. Ko so jih zgradili, deset let bo 11. avgusta, kar je bila prva tekma med Slovenijo in Avstralijo, sem se tam redno izgubljal. Takrat še kot novinar, ki je več pisal o košarki, četudi zaljubljen v nogomet. Pa si naletel na vrata, za katerimi je bil beton, nedokončane prehode, slepa čreva zablod praznih supermarket privatnih obljub, zaradi katerih Stožice, bodimo iskreni, nikdar niso to, kar bi morale biti.

    Kajti potem ko v Kaunasu spremljaš zaključek Eurobasketa in greš do steklene dvorane, ki je na umetnem otoku, vse tip top, krasno, urbano, urejeno, potem pa prideš v Ljubljano, polfinale in finale Eurobasketa, ter spredaj raste koruza, ki je tam še iz časov Vike Potočnik… Pa nič narobe proti tistemu koncu Ljubljane. Ravno narobe. Ne vem, kako domorodci pravijo tistim BS3 blokom, ampak vsi, ki smo v Ljubljano kapljali na študij in tam ostajali eni manj, drugi več časa, smo iznašli vsa možna imena. Od ošiljenih blokov do korneta ali kaj je še bilo besed. Nekaj posebnega je na Vojkovi cesti, najbrž ker vodi proti obvoznici, ki vodi k našim koncem. Pa tam okrog Reboljeve, ves tisti mikrokozmos mini poti, ki jih pač spoznaš, če zaman hodiš dejtat tam okrog, kakor se je nam študent dripcem pač redno dogajalo. In za tiste, ki smo hodili na faks za Bežigradom, je pač bila kultna picerija Piramida, kjer so se našli le redki heroji, ki so zmogli veliko pico iz oljnate peči in veliki pir. Da se o bufah, ki so tam okrog, ne menimo. Pač posebni konec mesta.

    Stožice so res dobre, kadar so res polne, kar je res redko. Tisti derbi 2:2 pa tisti 0:1 in še kakšen… Že reprezentančne tekme so tam bolj kilave, izjema sta bili Poljska in Izrael septembra, ker ne samo, da ni duše, kaj šele rezultata, ampak ker smo se lahko počutili bedno in ponižano, ko so prihajale Albanije in Bosne in Hercegovine ipd. Stožice imajo dobro akustiko, ampak spet ne tako dobro. Koncert Siddharte v Stožicah je bil organiziran gotovo boljše kot tisti za Bežigradom, ampak izkušnji sta bili seveda neprimerljivi. Pa ne zato, ker je na dvakrat večji stadion (po sedežih) prišlo dvakrat manj ljudi. Ne, ne zato. Eno je bil moment, ko smo prihajali v EU, ko je tranzicija imela nekaj dobrega, ko smo bili »mi«, ko ni šlo tako… Korporativno. Bežigrad je bil dober zato, ker je lahko scalo po tebi. Ker so bili sedeži bogi. Ker smo bili navijači ločeni na tekmah reprezentance. Ker smo delali snežaka pri pumpi pred tekmo z Romunijo.

    Stadion v Stožicah je postala javna infrastuktura, nekaj, kar pač je, ampak dejansko nimajo občutek javnega. Morda zaradi Zorana Jankovića, kdo bi bil vedel. Stadion je večinoma siv, sploh pa ne deluje kakor stadion, če ga iščeš z obvoznice. Dvorana ja, seveda, kupola je impozantna, stadion pa… Vkopan in skoraj skrit. Okrog stadiona ni pravzaprav nič, tiste redke domače bufe pač ne morejo same zgraditi duše, saj podobno je tudi v Mariboru, ampak je vsaj do mesta bližje in stadion je, kakor je bil Bežigrad, v osrčju urbanosti.

    Stožice pa so pač tam. Zdaj je, kar je. Zato mi je bilo žal, da tekma z Bravom ni bila v Šiški na ŽAK-u. Ne samo zato, ker mi bo tako zmanjkal samo ta stadion v tej sezoni prve lige. Vedno, kadar imaš možnost tekme na stadion, kjer se pelje vlak mimo, izbereš to opcijo. Vedno. ŽAK je sicer atletski stadion, ampak vse okrog tam, kjer se mi sicer Šiška nikdar ni zdela zares Šiška, morda ker sem kot bruc bil pri Kinu Šiška, ki je bil takrat še neobetavna podrtija in preživet spomin, vse tam okrog ŽAK-a ima nek pridih, kakor ga pač morajo imeti klub, kakršen je Bravo. Morda zato, ker sem se tam enkrat pogovarjal z Alenko Bikar. Ali pa ker so tista pomožna igrišča med steklenimi bloki neka preteklost, ki kima prihodnost. Ko sem lani delal intervju s Koala Voice, ki so pičili tam nekje v Šiški, sem šel na sprehod ravno okrog ŽAK-a. In videl napise Brava, ki je tam že vse bolj domoval.

    Bravo je najbolj simpatičen klub letos v ligi, no, recimo, blizu Aluminiju, ki pač ima, kar tak klub mora imeti. Ljubljana nikdar več kasneje ni imela zares mestnega derbija, kakor ga tudi Maribor več nima, ko je šel Železničar. Pa je imela klubov toliko, da bi danes, če bi vsi bili tja uvrščeni, tvorili polovico lige. Pa se ni obdržalo in tako je tudi Bravo pač klub, ki marljivo dela. Ko so razbili Olimpijo 5:0 v Stožicah kot gostje, na tekmi, kjer so vsi tuhtali, zakaj trener ni več Safet Hadžić, je bila zgodba Olimpija. Bravo tudi, ampak ne zares. Saj tudi v Mariboru niso bili, tik pred prekinitvijo prvenstva, ko so zabijali gole, viole so metale papirnate 500 evrske bankovce, Darko Milanič pa je nato odstopil. Bravo (še) ne more biti zgodba, naj dela tako pridno. Ko so lani osvojili naslov v 2. SNL, sploh ni bilo tekmecev, ker Ankaran, ki je tako brezbrižno vmes igral celo v 1. SNL, v katero se je javil, ne da bi imel rezultat, ni imel zadosti nogometašev. Škoda. Že tukaj so bili oškodovani, pa so navijači, tista zvesta peščica, vseeno prišli.

    Ker Bravo je pač to, kar bi naj danes bili vsi klubi. Imajo vrhunsko razvit marketing. Za svoje pogoje in razmere, jasno. Gradijo na identiteti, kakor se to danes počne. Sodobno. Marketing. Piar. Omrežja. Bravo nima zgodovine, letnica nastanka je 2006, tako da nimajo pravzaprav nobene avtohtone tradicije. Imajo pa nekaj drugega. Plan in izkušnje in idejo. Delujejo kakor klub, ki se mora bolj boriti za tisto, kar je drugim samoumevno. Ali pa naj bi jim bilo. Kaj s tem mislim? Bravo se mora truditi za navijače. Drugi ne da to razumejo kot samoumevno, ampak pride kot navada, tradicija, zvestoba. Dokler seveda ne gre kaj narobe. Takrat lahko navijači postanejo tudi breme. Ali pa prevelik izziv, ker zakaj bi zdaj »delal« z navijači, uvajal družinske sektorje, razširjal ponudbo, dodajal program, če pa… So bili, so in bodo? Nak.

    Ne pri Bravu. Zaenkrat so izrazito simpatičen klub. Nihče jih ni videl tako visoko, na šestem mestu, vse tiste posoje in mlad trener Dejan Grabić? Pa se je izšlo. O, kako. Ravno takrat, kadar nihče ni računal nanje. Saj so tekmeci jamrali, kako počasno je igrišče na ŽAK-u. Da se ne da. Da ne gre. Morda zato toliko bolj čudi navdušenje v Bravu, da bi več tekem igrali v Stožicah. Ja, Olimpijo so razbili. So. Ampak kot domačin so se proti Mariboru odprli, krenili, slabo izvedli dober načrt in pokasirali gladko tri komade. Niti blizu niso bili, da bi se udomačili v Stožicah.

    Ampak za to gre. Kaj če se nihče zares ne more udomačiti v Stožicah? Saj Olimpija se je. Brez dvoma. Ker je to zdaj pač edini »normalen« stadion. Ki je dober in lep in nogometni, brez atletske steze, je pa že uporaben bolj tako ali tako. Kar nekaj pomanjkljivosti seveda je. Dostop do stadiona, ko morajo gostujoči navijači parkirati daaaaleč stran. Pozni prihodi zaradi prometnega kolapsa. Nobene infrastrukutre za navijače v neposredni bližini. In reflektorji, ki so zdaj že dvakrat crknili med tekmo, enkrat reprezentanci, enkrat Olimpiji. Zato je vprašanje, kaj bi redno igranje dejansko prineslo Bravu. Tekmeci bi to videli manj impresivno kakor domačini. Saj imaš v tej ligi itak še dve tekmi z Olimpijo. Nasploh pa se deljenje stadiona pri nas ne izide, Radomlje so redno gagale v Domžalah. Klub, ki nima svojega pravega doma, se slej ko prej kot brezdomec seli tudi v ligi. Če se samo spomnimo, kako je Ankaran hodil na domače tekme v Dravograd.

    Stožice delujejo preglomazno že včasih za tekme Olimpije. Prav je, da Bravo sanja, upa, razmišlja, da bi brcal raje tam, gojil atraktiven stil igre ter imel več takšnih dosežkov, kot je bilo tisto nabijanje Olimpije. Ampak je pač tako, da bodo manjši klubi pač toliko večja zgodba, če bodo znali svojo majhnost izkoristiti, postaviti naprej, vnovčiti. Zavrč, Aluminij, Tabor so denimo taki primeri.

    Do takrat pa… Bodo pač beli čevlji še nekaj dni. Nič zato. 

  • Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

    In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

    In za vsako akcijo se je tip zadrl.

    Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

    Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

    Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

    Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

    Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

    Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

    In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

    Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

    Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

    Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

    Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

    »Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

    »Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

    Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

    Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

    Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

    Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

    Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

    Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

    Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

    To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

    To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

    Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

    Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

    Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

  • Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

    NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

    Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

    Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

    Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

    Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

    In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

    Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

    Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

    Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

    Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

    Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

    Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

    No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

    Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

    »Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

    V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.

  • Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    V Kranju sem se, tistega krutega junija 1998, vsekakor soočil, najbrž pa tudi sprijaznil, da nikoli ne bom nogometaš. Ali klarinetist v srednji glasbeni šoli, če smo že pri tem. Sem pa spoznal, tam, v Kranju, ko sem se skoraj porezal s srebrno medaljo v obliki nekdanjega, trikotnikastega grba Nogometne zveze Slovenije, ki mi je vseeno še zdaj, ker je bila pač prva, najljubša (od vsega treh, ki sem jih v »karieri« dobil), da imaš lahko fuzbal rad tudi, če ne brcaš. In jaz, levi-desni bek, tistega junija, tam, v Kranju, vsekakor v finalu nisem brcal. In prvič (in zadnjič) sem od blizu izkusil, kako kruti znajo biti penali. Sploh za dvanajstletnike. In takrat sem tudi spoznal, da so kraji, manjši od največjega Maribora, kjer znajo prekleto dobro brcat. To je zgodba o Kranju.

    Možno, da sem celo zgrešil leto, ampak glede nato, da smo bili mlajši dečki in da smo vsekakor junija 2000 igrali v finalu U-14, vmesne kategorije pa takrat menda ni bilo, bi znalo držati, da je to bilo leto 1998. Zdaj … V moji osnovni šoli ni bila velika stvar, da si brcal za NK Maribor. Češ. Pa kaj. Že zato, ker je tam brcal tudi sošolec Robi, ki je bil rojen januarja v letu za mano in je zatorej padel v kategorijo za mano, na dvorišču pa nas je vse našikal, taki dripec, ki je dobil še raz-par-či čisto vedno in mi nabil živce, ki so popenčkali vedno, kadar je tovariš telovadba rekel pri 0:0, 7:3, 2:5 ali 11:9, »fantje, zadnji gol zmaga«, Robi pa je vzel žogo, predriblal vse moje sošolce, na katere sem skušal hruliti tako, kakor je trener D.R. kričal na nas, in mi na koncu, vedno na isto finto, eno in isto, stalno je nakazal, da sem odprl desno nogo, si jo je nastavil na drugo nogo, da sem dal raznoško še levo, uvalil žogo med nogami. Uhice. Po naše. Sledil je podaljšek, v katerem sem Robija lovil po dvorišču, ker bojda poraza nisem znal dobro prenašati.

    In ga res nisem. Do tistega junija 1998 v Kranju. S klubom smo šli pred tem mogoče dvakrat na tekmo z avtobusom, sicer so nas vozili starši, pri čemer se je največkrat »obtačal« najbrž moj ata, ki je za nagrado enkrat skoraj končal v čuzi, ker je soigralec na potni list seveda obložil s slovenskimi insignijami, avstrijski policaj pa je pasoš odprl in takoj videl, da kot državljan BiH vize seveda nima. Izteklo se je, hvala bogu, dobro. Ata ni šel v čuzo. 

    No, v Kranj smo šli takrat z avtobusom, sedel sem nekje bolj zadaj in vem, da bližje, kot smo bili Kranju, bolj me je zvijalo. Pri čemer mi je bilo že kaka tri leta jasno, da takih tekem pač ne bom igral. Nikoli. Meni je bilo že všeč, da sem brcal od leta 1992 dalje, da smo bili taki le trije, morda štirje, da me novinci, ki so prihajali na preizkušnje, niso izrinili, pa čeprav so imeli najbrž več fizičnih sposobnosti od mene in zagotovo tudi talenta. Itak sem bil za fuzbal prepočasen, to mi je bilo vedno bolj jasno, sem pa rad bil del neke zgodbe in cenil, ko me je nesojeni kapetan, ki je kasneje igral v prvi ligi za Dravo, enkrat vzel v bran, ko je novi prišlek komentiral čez mene, in ga nahrulil, naj pokaže malo spoštovanja. Pri pouku tega ne bi bilo, da se o solffegiu seveda niti ne pogovarjamo.

    Na stadion smo seveda prišli prezgodaj in vedno bolj si čutil pritisk, da nas čaka finale. Zdaj … Bili smo dvanajst let stari fantje, še na pol otroci, je pa res, da smo bili vajeni velikih izzivov. Naša prva tekma je bila, verjetno vsaj štiri leta prej, v Celju na Skalni kleti. Danes se igra na umetni travi in na polovico igrišča, na manjše gole, mamice atice ob igrišču, vsi zmagajo. Še v devetdesetih smo igrali na celo igrišče, enajst na enajst, s petko (žogo). Nobene permisivnosti ni bilo, če je prišel na trening »malo pogledat« vodja nogometne šole Leopold »Polda« Polegek. Ponavadi po kakšnem večjem porazu. Ko smo izgubili z Železničarjem na Taboru, smo ga fasali enkrat za trening in vodili žogo po vseh črtah kazenskega prostora. Kako uro. Da se ti zvrti. Ko smo, leta 1999, na zadnjih skupnih pripravah v Slovenj Gradcu bojda vsi kričali iz hotelskih sob, smo se, skorajda vsi, razen tistih par, ki so očitno res ali spali ali pa imeli dovolj varnosti od staršev, šli vozit samokolnico po atletski stezi. Cela nogometna šola, kakih 300 ljudi, je na tribuni gledala in ploskala, ko smo se vozili samokolnico. Za kazen. Dva kroga. Enkrat nosi en, drugič drugi. Polegek nam je, če smo že pri tem, enkrat prišel predavat. Najbolj impozantno in impresivno je bilo to, da smo lahko šli, takrat še pod zahodno tribuno Ljudskega vrta, v največjo, člansko, domačo slačilnico Maribora. In tam nam je dobri stari Polde risal po tabli in razlagal nekaj o taktiki in sistemih, nam, desetletnim pubecom.

    Nam, ki smo vsakič vprašali golmana, Blaža in Mladena, ali je trener rekel, da vzamemo tudi mreže s sabo. Ne morete si predstavljati večjega veselja, kadar smo vzeli dve mreži. Ker je to pomenilo, da bomo dejansko igrali med sabo. Na dva gola. Kakor se nogomet igra sicer. Ob ponedeljkih, mimogrede, mreže ni bilo nikoli. Samo kondicija in vodenje žoge. Do onemoglosti. V torek je bilo morda včasih, nato v četrtek uigravanje. Le petek, ko prideš do frekvence štirih treningov na teden, je bil tisti dan, ko sta bila skoraj ziher dve mreži. Za nagrado, če smo bili pridni, in nismo iskali Elvedinovih ali Erđanovih žog po balkonih za Partizanom, smo na koncu streljali penale. To je bilo edinkrat v tednu, ko sem lahko streljal na gol. Edinkrat. Ni čudno, da sem delal prevale, pa še te slabe, kričal in si vlekel dres čez majico. Na treningu. Levi, desni bek, ki sedi na klopi, če pa že, pa poda žogo naprej, pač redko pride do gola. Sploh pri teh letih. Sicer si majice nisem dostikrat vlekel čez glavo, ker sem večino penalov ali pomeril direktno v golmana ali preslabotno v kot. Ata me je pač učil, da glej golmana, samo pazi, da on ne vidi tebe, pa bolje je, je reko trener, če vdariš z desno v desni kot, da ne prekrižaš nog, je pa res, da to ve tudi golman. Najbolje bi ob vseh teh »nasvetih« bilo, da bi nabil v tri krasne. Še danes to verjamem. Če vdari, izpucaj, nabit, fsekaj. Boljše tako, kot da ti medli penal golman kje še pobere kar v naročje.

    In tako sem v Kranju vedel, da je varianta, da bi igral v finalu proti Triglavu, hudo majhna. Kako sem to vedel? Ker mi je tako rekel trener. Bilo je prvič in po moje zadnjič, da je dajal invididualna navodila vsakemu posebej. Razen meni in še mislim da dvema, za katere je bilo res jasno, da ne bomo igrali. Pa nič zato. Ko si enkrat v finalu, četudi so to mlajši dečki sezona 1997/98, čutiš tisto nekaj. Da se za nekaj igra. Tu se začnejo ločevati zmagovalci od tistih, ki bodo kasneje pisali fuzbalski blog.

    Tekma je bila… Ne spomnim se je, ker se ni bilo kaj za spomnit. Precej enakovredni ekipi, vsi smo bili očarani, ker so nam sodili pravi, čisto pravi sodniki, celo stranski in prvič je nekdo žoge pobiral nam, ki smo jih najbrž sami pobirali še teden tega. In tako je šla tekma v podaljške, nikamor, žoga sem, tja, gor, dol, samo ne v gol. Mislim, da je bilo 0:0 po rednem delu in podaljških, zato so sledili penali. Seveda, ker smo videli to po televiziji, smo vsi želeli na sredino igrišča, pa so nas kot polite cucke sodniki napotili nazaj na klop, ker lahko na igrišču stojijo samo tisti, ki so igrali. Stali smo in gledali. In šteli.

    Mislim, da naš Mladen ni ubranil nobenega. Če je, se mu opravičujem. In prav tako, spomin peša, zapisnika nikjer, nisem siguren, ampak mislim, da je Leon, ki je kasneje dejansko zaigral tudi za člansko ekipo Maribora, zastreljal penal. Ne vem, ali mimo, ali mu ga je nesel, pojma nimam. Možno, da je bil celo Primož. Ali kdo drug.

    Da zgubiti po penalih ni tako grozno, nas je tolažil trener. Takrat je bilo prvič, da se ga res nismo bali, da smo videli, kako je vseeno ponosen na nas. Na vse nas. Celo slutili smo, da Polda ne bo prišel na prvi naslednji trening. Mislim, da celo je, ampak rekel, da je vseeno ponosen na nas. Meni je bilo pa najbolj všeč, da je z belim meganom iz Ljubljane, kjer je takrat še med tednom delal, prišel moj ata. Čeprav sina ni dočakal, da bi igral, je bil ziher ponosen name in na to, da pri nečem vztrajam. Mi je včasih žal, da se tega nisem držal tudi kasneje. Ampak o tem morda kdaj drugič na kakem drugem mestu.

    Ata je nekako predvideval, da bom šel – po takem porazu – raje z njim domov v Maribor. Pa sem cincal. In se vseeno odločil, da bom raje ostal z ekipo, soigralci, nekatere sem poznal že šest, sedem let. Težko bi rekel, da smo bili veliki prijatelji, smo pa marsikaj dali skupaj in se, ko je udarila puberteta, vedno bolj povezali in postajali soigralci, ki postanejo ekipa. Da bi moral biti kapetan Andrej, je bilo jasno vsem – razen trenerju. Da bi lahko kdaj tudi samo igrali, malo več streljali, je bilo jasno vsem – razen trenerju. In da, ko smo recimo v Staršah tako pritisnili na leto mlajše fante, da je trener med polčasom pustil kar tri na klopi (eden sem bil seveda tudi jaz), ker smo si bili samo v napoto in se kregali, kdo bo udaril na gol, smo samo debelo gledali, ko smo poslušali kritike in pili svojo vodo, medtem ko so fantje iz Starš vseeno dobili sendvič in sok ter lepo besedo. Mi pa smo plačevali članarino za opremo, ki jo je, sicer vedno potihoma – ironično, glede nato, kako je znal kričati – celo naš trener kritiziral, da je neprimerna, kar je tudi dejansko bila.

    Takrat, tistega krutega junija v Kranju se je od nas pričakovalo, da bomo zmagali. Pa nismo. Takrat nas je nogomet lahko marsikaj naučil. Mene je to, da sem si dobro zapomnil celotno izkušnjo in da sem toliko bolj znal ceniti finale čez dve leti, ko smo na Taboru – in žal ne v Ljudskem vrtu – gostili Gorico. In zmagali z golom leto mlajšega Dragana Jelića, poleg Elvedina Džinića edinega iz družbe, ki je pustil precej velik pečat v vijoličatem. Tisto je bila moja zadnja tekma, v kateri sem nosil vijol’čni dres. Takrat smo na treningih nosili, kar smo pač imeli sami doma, saj smo dobili kdaj kakšno rabljeno trenirko ali star dres. Bilo je nekaj kakor pražnje, ko si nosil, sploh v drugi polovici devetdesetih, enak dres, kakor članska ekipa. Bolj malo smo jih videli v živo, trenirali so pač ob drugih urah, v času, ko smo še vsi trenirali lahko tudi na izjemnem pomožnem igrišču, ampak ko si videl Klitona Bozga, Gregorja Židana, Amirja Karića in rekel zdravo, pa ti je rekel zdravo nazaj … So se zdeli vredni tudi ponedeljkovi treningi ali poletne priprave, sploh takrat, ko smo tekli Cooperjev test na število krogov, pa je trener rekel, da se je zmotil in smo morali vse še enkrat ponoviti v Slovenj Gradcu na vročem atletskem stadionu. Ampak tisti dresi, sploh iz sezon, ko je Maribor vse bolj pritiskal za prvo ligo prvakov, so bili izjemni. Nike, črna črta po sredini in res lep kroj. Sam sem, če je le šlo, mislim, da sem številko obdržal, nosil štirinajstico. Ne vem točno, zakaj, ampak bila mi je ljuba.

    Kranj sem dokončno znal vnovčiti, ko sem zabil svoj edini gol za Maribor (okej, enega še na turnirju malega fuzbala v Avstriji). Ne vem, proti komu, morda Rače, Dravograd, Slovenska Bistrica, nimam pojma. Mislim, da so imeli rdeče-bele drese. Bili smo izjemno močni, bila je zadnja skupna sezona in drugega kot naslov U-14 pač ni prišlo v poštev. To smo vedeli od tistih samokolnic v Slovenj Gradcu dalje. Tudi takrat je bil, kakor ogromnokrat, moj ata gori na hribčku, ko še ni bilo nobenega ringa, ko je vzhodna tribuna imela le dodatne sedeže, ne pa še strehe, ker je prav tisto leto Maribor šel v ligo prvakov, kjer smo lahko nekateri vihrali s tisto ogromno zastavo na vseh treh tekmah (Bayer, Lazio, Dinamo Kijev), tam je stal moj ata in videl, kako sem žvajznil z desnico, kakih 17, 18 metrov od gola.

    Nikoli ne bom pozabil, da sva se prav med ogrevanjem z Mladenom, našim golmanom, pogovarjala, da še nikoli nisem zabil gola. Mladenu to ni bilo posebej smešno ali da bi bil zaradi tega čudak, je pa bilo smešno to, da je on celo zabil dva gola v Slivnici ali kje, ko nas je sredi tedna prišlo premalo in je pač šel bincat v napad. Mladen je rekel, da bom enega že zabil, a bila je že topla pomlad, počasi je bilo lige konec, sledili sta četrtfinale, če se dobro spomnim, s Korotanom in moja zadnja tekma, zadnje minute v Murski Soboti na Fazaneriji, kjer sem dobil edini rumeni karton, ko sem tekel za, možno da se motim, Borutom Semlerjem, ki nas je motal, rolal in obračal, in ga grabil, kakor nam je trener vedno rekel, da ne smemo – »grabi tak, da te sudija ne vidiiiii!!!!!« -, a smo Muro vseeno premagali. Tako pa sem, v izdihljajil sezone, pri kakih 6:0 ali kaj takega, le prišel, dovolj visoko, počakal na odbitek in pomeril. Lepo je letela. Po diagonali. Ko je padla v gol, mi je šlo na jok. Končno. Čeprav sem bil praviloma rezervist in le v dveh sezonah tudi v prvi postavi, sem odigral že res veliko tekem. Nabere se. In ko golman zabije več golov kot ti … Kdo pa si ne želi zabiti gola? Saj to je ja bistvo fuzbala. Zato gre folk na tekmo. Mladen je šel takrat prav tako v igro, pač menjava golmana, trener je pač nekako usklajeval, da smo vsi dobili vsaj nekaj minut, in ko sem zabil, sem najprej pogledal njega, ker sva se kakih petnajst minut nazaj pogovarjala, kdaj bom le zabil gol.

    Nato sem pogledal ateja. Ploskal je, ponosen in vesel. Po moje še bolj kot jaz. Takrat sem najbrž že vedel, da ne bom zabil več nobenega. Sem pa vsem razlagal, ponosno, da sem ga končno zabil in to soigralcem, ki so jih včasih zabili po pet, šest na tekmo v pogosto nekonkurenčni ligi. Takrat je bilo vse vredno, tudi Poldejev obisk, ko smo izgubili v Jurovskem dolu in se je cela vas režala, ker so naši pubeci nabili tote prepotentneže iz Maribora. Vredno je bilo, ko smo vsi padli skoraj skupaj, razen Miha ne, ko je v Radvanju pri Pekrski gorci golman trčil vanj s kramponi in mu razparal nogo, da se je videla kost. Vredno je bilo, ko je v Rušah naš Andrej prvi ugotovil, da smo vseeno mi tisti, ki igramo, ne trener, in ni upošteval navodil, naj ne igramo toliko naprej, da ga je prišel trener iskat na igrišče in smo potem v slačilnici poslušali vse živo. Oh, saj res, slačilnica, koliko smo se tam pogovarjali, ko smo se pač lahko, o vsem možnem.

    Vse je bilo vredno. Vse.

    In o vsem tem sem, bližje Camusu kot Proustu, ker je Camus pač vse, kar rabi za lajf, našel v fuzbalu (mislim, da je bil golman), sem razmišljal, ko sem v četrtek, 18. junija, prišel dovolj prezgodaj v Kranj na stadion, ki se mu zdaj pravi hešteg orlovo gnezdo, ki je nekoč nosil ime Stanko Mlakar, a je uradno Športni center Kranj. Šel sem se sprehodit, tja za gol, kontra onemu, na katerega smo zastreljali tisti finale, na stadionu, ki ima tako prelepo kuliso, najboljšo iz vzhoda, kjer se na lep dan vidi celo Triglav. Zdaj končno ponosno in mogočno stojijo tudi reflektorji, sto let je pač sto let, spodobi se, prenavlja se atletska steza, prišli so, prvič po koronavirusu, tudi navijači, Small Faces, kričali vse živo, tu je še pridih domačega (»kurba mu je mami«, »nesposobneži«), z vsemi preostalimi na tribunah so upali, da bo Maribor res padel, vodili so 1:0, do 75. minute, potem pa ugotovili, kakšen drugačen šport je, če je v nogometu pet menjav, tekmec ima širino, ti ne in se konča z 1:3.

    V Kranju, nekoliko čudno, nisem bil tolikokrat na tekmah. Čudno tudi zato, ker sem v Stražišču preživljal celotna poletja, pa tam, vsaj zdi se mi, fuzbal res nikogar ni zanimal, stadion NK Sava je praviloma sameval. Sem pa tja šel toliko raje bincat, včasih tudi s fotrom, ki me je šikal še, ko sem bil najbrž v najboljši formi, ker je vedno bil tam en gol z mrežo. Ker mreža. In tisto šelestenje, tisti zvok, ko jo trofiš, ko sede, ko se zaziblje. In ko dvigneš roke ali daš majico čez glavo.

    Fuzbal sem igral osem let, ga treniral in jemal pač kolikor toliko resno, čeprav soigralcem, vsaj dvema, nikakor ni bilo jasno, zakaj sem, ko smo imeli urnik takšen, da smo imeli treninge ob sredah, predčasno moral z igrišča, ker se mi je mudilo na solffegio. Kjer skoraj nobenega, razen morda Aleša in Roberta, zdaj mariborskega radijskega urednika, fuzbal res niti malo ni zanimal, kaj šele ganil. Zato se mi je vmes, ob vseh tistih mukotrpno enoličnih treningih, nogomet skoraj tudi zagabil, zato sem vedno bil v golu in zato sem vedno Robija lovil po dvorišču. Šele, ko sem končal s treningi, ko mi je bilo jasno, da nimam dovolj talenta za kadete, niti pri Železničarju, kaj šele Mariboru, sem nogomet v gimnaziji spet vzljubil in dočakal nekaj res lepih trenukov.

    Me je pa nogomet ganil, mi dal material, ki je ostal, dovolj, da tako rad o njem pišem. Tudi ali še posebej zaradi tiste tekme v Kranju. Ko sem bil vseeno ponosen, da imam nekaj za pokazat tudi mami, pa sestri, sorodnikom in še komu. Še kaj, razen blatnih kopačk in potrganih trenirk. Sploh pa … Že malo kasneje, avgusta tistega 1998, je Peter Pero Breznik žvajznil gol PSV Eindhovnu v Ljudskem vrtu in to s kakimi vsaj desetimi kilami preveč. Legendarni Bobby Robson je najbrž videl marsikaj v nogometu, imel uspehe oh in splohl, treniral Barcelono med drugim, ampak to, kakega mu je žvajzno Peter Pero Breznik… Resda je potem šlo v Eindhovnu vse narobe, ampak prišel je Srečko Katanec, remi v Grčiji 2:2 in nogomet je začel postajati velika stvar.

    In to bo, kakorkoli že, ostal. Tudi ali še zlasti v Kranju. Moja fuzbalska magdalenica. 

  • Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Če je kdo v nogometu podcenjen, v bistvu pa docela spregledan, domala neobstoječ, je to stranski sodnik. Teh skoraj nihče ne kliče po priimku. Noben ne ve, od kod so. Pač. Ni videl ofsajda, ni dvignil zastavice, mahal je za brezveze. Jezen, ker ni glavni. Ampak to slišiš redko. Sploh pa od glavnih fuzbal fac.

    Razen, če greš na tekmo v Domžale.

    Fenomena Domžal ne da nisem nikoli zares razumel, ampak ravno ko sem ga ponotranjil, se je začelo obračati. Dokončno pa mi je Domžale itak sesul Grega Skočir. Ko sem ga enkrat, pa mislim, da res, vprašal, malo preden sem po devetih letih gostovanja v Ljubljani ugotovil, da še vedno ne vem, kako Ljubljančan zgleda in da vse skupaj nima več smisla, ej, Grega, pa kam res hodite vi žurat, saj veš, nova pravila u stari lublani, mi je mislim da rekel, da v Domžale. Sezulo in sesulo me je. Pa kako Domžale. No, tvegam, mogoče sem si pač narobe zapomnil in je govoril o špilu. Ali pa je bil kdo drug in se zgodba pač boljše sliši. Pa z Domžalami, da ne bo pomote, res nič ni narobe. Čisto okej kraj. Pač. Če je, kolikor sem sam izkusil, Ljubljana pisarna in dnevna soba, je Kamnik balkon, Brezovica mansarda, Šmarje – Sap špajza, Domžale pa kar dobro porihtana spalnica.

    Bilo je nekje proti koncu devetdesetih, torej niti ne tako dolgo nazaj, vsekakor ne dovolj za nostalgijo, ko sem žnj-tič pobiral žoge v Ljudskem vrtu. Pa ne da ni bilo fajn biti avtmigec. Je bilo. Res. Še posebej, ko ti je lilo dol v gate. Zdelo se ti je, da pomagaš klubu, zdelo se ti je, da ko ti je Amir Karić non-šalantno rekel »pa dobro, 3-0 vodimo, daj to malo bolj lagano«, da si vsaj podal za gol. Čeprav bi to naj naredila članarina, štirje treningi in sobotna tekma. Sodeč po zapisniku, je to bil 3. krog sezone 1998/99, 15. avgusta, Maribor in Maria sta šla gor, Domžale pa že leto poprej, ko so po krstni sezoni šele drugič igrale v prvi ligi. Maribor je visoko zmagal, štiri nula, spomnim se, da je bil Nenad Protega zelo zavzet, pozabil, da je Dalibor Filipović maznil hat-trick, in da o Domžalah nisem vedel pravzaprav čisto nič drugega. In tako je bolj ali manj ostalo, vmes sem šel na faks, no, v bistvu dva faksa, Olimpija in Mura sta razpadla in prišla so leta za Gorico in Domžale.

    Ko prideš v Domžale na tekmo, sploh pa zdaj v tej izgubljeni sezoni zgrešenih odločitev, ko nas jutri čaka tiskovna konferenca, ki bo najbrž prinesla novega trenerja, nimaš občutka, da si v kraju, kjer se je dvakrat slavil naslov prvaka. S takrat bodočim selektorjem in fajn ekipo. Nimaš. Kakorkoli obrneš. Nimaš. Pa ne, ker bi bilo kaj samo po sebi narobe, ampak že v Novi Gorici vseeno čutiš nek pridih zgodovine, morda ker vse skupaj deluje kot zgodovina z mizo in stoli, bifejem in komentarji vred, medtem ko se ti v Kopru zaradi obalnega šlifa zdi, da imajo celo več kot le en državni naslov. Domžale so bile pač hec, ki je leta 2005 uspel ruknit Stuttgart v svoji krstni evropski sezoni. Pustimo, da v hudem nalivu 1:0 in da si je moštvo Giovannija Trapattonija priborilo prednost 2:0 že na prvi tekmi, pa vseeno.

    No, Domžale imajo dva državna naslova. Tega jim nihče ne bo odvzel. Kot tudi ne dveh pokalnih.

    Prvič sem bil v Domžalah na tekmi, ko tam ni igral Maribor. Nak. Prišel je Dinamo. Spet. Dvakrat so bili Domžalčani prvaki in dvakrat v kvalifikacijah, ko so upali, da so prve zmage prinesel vsaj upanje, nabasali na Dinamo, ko je Zdravko Mamić začel harat dovolj, da so se ob Kamniško Bistrico stiščali na ta manjšo tribuno Bad Blue Boysi, 350 tipov v res majhen prostor, in večji del tekme, no, saj si lahko mislite. Pač. Interni boji.

    To, da je bilo 0:3 za Dinamo, je bilo še skoraj najmanj pomembno. Robert Pevnik, takratni trener Domžal, je jezno razlagal, kako da bodo že zmagali na povratni tekmi na Maksimiru, kako finski sodnik ni bil na nivoju, da je bil prvi gol Vrdoljaka resda mojstrovina, ampak da je samo na Finskem očitno kaj takega lahko penal. No, že Danijel Brezič je videl stvar bolj realno, povedal, da je med letom premalo konkretnih tekem, liga je bila pač, kakršna je bila, in da »nas že prvi konkretni nasprotnik odpihne«. Domžale so sicer na Maksimiru uspele kar dvakrat izenačiti na povratni tekmi, za 1:1 in 2:2, pa vseeno izgubile 2:3. Dve sezoni, štirje porazi, dva izpada. Robert Pevnik pa me je čez tri leta, ko sem za Večer mislim da prvič pisal poročilo s tekme Maribora v Ljudskem vrtu, po 6:1 ali nekaj takega vprašal, če imam kakšen cigaret. Zdaj že vem, da sem nekaterim videti, kot da skadim dve škatli na dan, pa ne, ne kadim, žal, gospod Pevnik, takrat je res rabil tisti čik. Sicer pa, ko gre za Dinamo, saj ima tudi Maribor podoben izplen.

    Kasneje so Domžale, kadar si prišel tja, postajale vedno bolj urejen, zgleden, priden klub. Sprijaznili so se, ko se je enkrat vrnila Olimpija, da je bolje začeti šteti od tretjega mesta navzdol in se dokazovati v Evropi, razvijati mlade, tako igralce kot trenerje, in imeti ves božji mir na svetu. Delovali so kot vse bolj prikupen klub, odprt in dobrovoljen, poštekali, da je prihodnost v socialnih omrežjih, da so klub, ki vošči na facebooku vsem, tja do hišnika, kjer se članska ekipe ne le fotka, ampak dejansko sedi za isto mizo z isto govejo župo s kadeti, in kjer pač, če ni navijaške skupine, ta mularija potem pride na stadion in navija, kakor pač ve in zna. Malo nadležno, pa še vedno bolje kot nič.

    Domžale so pač, skozi fuzbal gledano, neka mešanica suburbanega. Pred tekmo imajo sijajno mešanico glasbe, radi navijejo T.H.O.R. od Siddharte, kadar pa zabijejo, česar letos ni v izobilju, se zarola obvezna Na Golici. Nenavadno, ampak tako pač je. In potem je tu še njihova himna, s katero sem sovoditelja Ofsajda redno spravljal ob živce dve poletji tega, ko so Domžale pahnile Freiburg v Stožicah in za »nagrado« dobilo še dva obračuna z Marseilleom.

    Ampak to ni poanta tokratnega nedeljskega fuzbala. Ne. Kar je poanta, je to, da če sem že pisal prejšnji teden, kako se v Kidričevem vse sliši, se v Domžalah ne samo sliši, ampak skoraj sodeluje, vsekakor pa kriči. Dokler sta bili namreč rezervni klopi še na naši, novinarski, zahodni strani, si slišal vse. Tudi če je bil stadion poln. Pri čemer so v Domžalah uradno zelo radodarno šteli obiskovalce, pa dobro, nič zato, vse pač v dobri veri, da pokažejo, da vendarle niso tako majhen klub. Še zlasti, če pride večji.

    Slišal si lahko vse kletvice Darka Milaniča, njegovo realno mnenje, ki je bilo vse tisto, česar on the record nikoli nismo slišali, in skoraj tudi to, kako so se napenjali gumbi na vedno elegantni srajci Luke Elsnerja, kako je bil »eksakten«, skoraj profesorski v svojih navodilih, kasneje tudi Simona Rožmana ter, kakopak, športnega direktorja Mateja Oražma. Zdaj… Tudi na novinarski tribuni je osebje Domžal, vedno skrbno oblečeno v klubske insignije, kakor je tudi prav, med bolj glasnimi. Da ne bo pomote, vsi so. Naj bo Olimpija, Maribor, Mura, tja do Brava in Rudarja… Ko pade gol njihovih, ni ovir. Gooooool!!!! Pač. Delajo za to, plače nekaterih so dobesedno odvisne od tega, ali bo šla žoga v gol. Kar te na novinarski tribuni, če gol pade v gužvi iz kota in nimaš blage veze, kdo je dal gol, malo živcira, ampak spada k folklori. Se navadiš.

    In ker je tribuna v Domžalah res blizu igrišča, je folklora tudi to, kaj vse se tam lahko naposluša stranski sodnik. Joj joj. Zdej mahi, a zdej pa nauš mahu? Dvign!!! Dvignn!!!!! In tako dalje in naprej. Večne klasike, kakšna izvirna. Ena najboljših, ampak ne v Domžalah, pač pa v Ljudskem vrtu je bila tista iz vzhodne tribune, ko stranski ni imel svoje tekme, niti malo, zamujal je, nato so ga izdajali že živci, pa je tik pred polčasom skušal skrivaje preveriti, koliko še manjka. Tip, ki ga je s tribune masiral celo tekmo, komentiral vse od vezalk, frizure, njegove mame, očeta, tete, strica, je seveda to videl. »Kaj te na uro gleaš? Kaj te scat tiši?!« In smo se režali.

    No, nazadnje, prejšnjo nedeljo, se je stranski naposlušal zaradi vsaj dveh za domače spornih situacij. Zdi se mi, kot da so pri nas stranski sodniki še posebej labilni. Zdaj so toliko bolj na udaru glavni, še posebej kadar igralci kričijo ob dotiku (nekateri seveda tudi upravičeno, a so v manjšini) in se dosoja prekrške ter deli kartone glede na višino decibelov, ampak tudi stranski, kadar so tik pred tistimi, ki pač še bolj živijo od tega, čemur pravimo slovenski fuzbal.

    Nemalokrat namreč naši stranski sodniki zamujajo, kar je seveda dokaj normalno, saj niso profesionalci, pa četudi bi to radi bili na vsak način. Povrhu pa so še včasih neodločni, kar samo zakomplicira celotno situacijo, kakor se je zgodilo v Domžalah in potem pač poslušamo iz dela tribune vse mogoče, ker pač ne gre, kakor bi si domači želeli.

    In takrat, ko smo se novinarji spogledovali, radijci pa vsako drugo minuto sklanjali, kajti v Domžalah se iz novinarske tribune ne vidi na semafor, katera minuta je, zato so se mi kar malo smilili, sem pač pomislil tudi na to, kako se sam obnašam, kadar nimam računalnika pred sabo in akreditacije okrog vratu. Nazadnje na stadionu je bilo na tekmi Slovenije in Ukrajine v Ljudskem vrtu, kjer me je pred (samo)sramoto rešilo samo to, da je Cuneyta Cakirja bolj žalil samo še en model za mano. Povedal, izkričal, izpljuval sem vse tisto, česar med tekmo pač ne morem, ne sme, ne na tviterju, fejsu, kamoli v članku ali celo podkastu. Pa te mika, seveda te, saj tudi novinarji komentiramo, pizdimo in upamo (ponavadi zato, da se po 75. minuti več nič ne bo zgodilo), sploh zdaj, ko smo praktično edini »objektivni« gledalci, kolikor se pač trudimo biti vsak po svoje. Res nas srbi, ene bolj, druge manj, skušamo oceniti, komu gre, komu ne, poročevalci, ki morajo dati ocene in izbrati igralce tekme, so še posebej živčni, še posebej, če se vse obrne in je bila tekma že tako ali tako povprečna (o tem, kaj si mislim o polovičkah pri ocenah, torej 6,5, ne pa 6 in 7, kdaj drugič), no takrat bi se sam najraje vstal in vse poslal delat fuzbal, pa bom jaz držal diktafon v parlamentu. Pa bi itak slišal, kakor enkrat v Kidričevem, ko sem bentil, zakaj morajo vsi goli pasti v 92. minuti, češ, kaj pa nisi v šole hodo, tiho bodi pa piši. Od stare šole, jasno.

    Tokrat nam ni bilo treba skozi tunel po izjave. Tunel v Domžalah je sicer kar kulten. Klub se potrudi, kolikor le gre, okrasi, okranclja, nastavi zastavice, drese, šale, skratka, da pozabiš, kako hodiš pod cesto, pod mostom, čez katerega si se pripeljal na tekme. Itak je o tem svoje dodal Damir Skomina, ko je enkrat na vprašanje, kaj dela med polčasom, na kratko, da povzamem, rekel, da v Domžalah pač bolj malo, ker je dolga pot, prideš, šluk vode in nazaj. Posebna je tudi konferenčna soba. Seveda zato, ker si delijo prostor še z drugimi društvi, zato toliko bolj ceniš, spoštuješ in razumeš, kako zelo so ponosni na uspehe, ki so jih v preteklih letih dosegli.

    Do nemara letošnje sezone, ko so povsem zavili z zastavljene poti. Četudi še vedno dajejo priložnost mladim iz svoje uspešne in cenjene akademije, so daleč od časov, ko so imeli v kadru bodočega mladinskega svetovnega prvaka s Srbijo ali mlada slovenskega upa, kar sta bila nazadnje Jan Repas in Adam Gnezda Čerin. Saj vse ne more vedno uspeti, Aleksu Pihlerju in Rudiju Požegu Vancašu, denimo, že ni. Obratno bi skoraj utegnilo veljati za Nejca Vidmarja, ki v Olimpiji nikdar ni dajal take suverenosti kakor v Domžalah.

    Zato je sčasoma postala rumena družina, kjer si nekoč decembra dobil najboljši čaj na planetu, pač klub, ki je moral zrasti, šel za največje tri dni svojega obstoja vselej v Stožice, nato pa ni imel več kam in je, očitno, začel delati napake. Še zdaleč niso prvi in gotovo tudi ne zadnji. Tunel bo zaenkrat ostal, semafor tudi. Ter stranski sodniki, ki bodo vedno preverili, kdo sedi na tribuni. In ali v tistih stanovanjih/domu za starostnike, dejansko kdo gleda tekmo. Po moje da ja. 

     

  • Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

    Pa je fajn. Zelo fajn.

    Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

    Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

    Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

    Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

    Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

    Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

    Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

    Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

    Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

    In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

    Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

    In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

    Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.

  • Modre sardele

    [wp-review id=””]

    Angelca Likovič in Svetlana Makarovič. Zoran Janković in Jasna Kuljaj. Miha Žibrat in Goran Obrez. Salome in Jože Potrebuješ. Zmago Sagadin in Jure Košir. Marjan Jerman in Mojca Mavec. Miran Ališič in Zvezdana Mlakar. Milan Kučan in Marjan Šarec. In še in še. In še. V 53. minutah. Zbobnanih, natiščanih, nametanih skupaj. Vsak zase, ampak vsak petek vsi skupaj. Ni socialne distance. Vsi z vsemi. Sardelasta gužva slovenske popkulture, politike, medijev, športa. Vse to med prvoligaši imitatorji. Placa, da komaj dihaš.

    Ker to je Radio Ga Ga. Kot sinje modra konzerva Eva sardin. Klasika. Večna. Legendarna. Bolj je enaka, boljša je. Še za tiste, ki smo tole začeli poslušat, em, kakšna tri leta nazaj. Prišli zadaj pa vseeno dojeli, poštekali, kupili. Ja. Pa saj. Kot je rekel Magnifico: »Slovenski humor ima tolk’ veze, kot da bi rekel, kakšne se mi zdijo slovenske sardele. Sardele so pač sardele in humor je pač humor, težko bi ga ločil na slovenskega.« Čisto, čisto malo je zmanjkalo, pa bi bil Magnifico povedal vse. Šarlatan, pač. Saj zato pa dokumentarec ob 30. obletnici Radia Ga Ga nameče ravno preveč sogovornikov, da skupaj pokažejo, povejo, narišejo, kaj je presežek, tradicija, legendarnost. In to v dokumentarcu – manjka mu edino kakšen bolj originalen naslov -, ki sprejme šalo in kritiko na lasten račun. Da deluje, kot da se je tole posnelo samo od sebe. Ker ni bilo dolgovezenja. Dokumentarec o Radiu Ga Ga ni hagiografski. Pove zgodbo o zgodbi, ki noče in nikoli ne bo imela scenarija. Realnost je sicer povsem prehitela fikcijo v teh časih, ni pa pozabila, da je lahko prenos, obrat, zamenjava realnih situacij v še tako nerealni maniri izvrstna satira. Če seveda vsaj malo poznaš situacijo. Da se režiš Radiu Ga Ga, ki, jasno, ni za vse in niti ni bil tako predstavljen, ne rabiš biti mega načitan. Pomaga pa. Spremljanje žutarije, Odmevov, influencerjev… Pride vsaj nekje konkretno prav.

    Režiser in scenarist Dušan Moravec ima zdaj že kar serial dokumentarcev. Všeč so mu dodatne vizualizacije, česar v tuljavi kalejdoskopske misli, kar najbrž pooseblja nevronske odtegljaje genialnosti Saša Hribarja, ni mogel skriti niti tokrat. Pa saj. Pokazati radio na televiziji? Izpred skoraj 30 let? Ja, ne ostane nič drugega, kot da drajsaš tisto eno in edino VHS kaseto, ki se je, hvala bogu, posnela. Ker Slovenci imamo sicer bogat arhiv v Kolodvorski. Dokler ne greš resneje iskat in marsikaj, kar bi pričakoval, da je tam, zmanjka. Buldožer, recimo, niso imeli enega samega posnetka, ko se je delalo dokumentarec o Pljuni istini u oči. Pa dobro. Razumljivo. Niso bili na liniji.

    Tudi Radio Ga Ga sprva ni bil. Danes bi najbrž PR obrtno pospremil vse in bi kaj zabeležil, tudi še tako obskuren osemurni program na tretjem radijskem programu. Takrat tega pač ni bilo, zato je Moravec pač storil, kar je poskušal že z v nadplodnem predlanskem letu z Jeklene ptice nad Idrijo (2018) in združil z izkušnjami iz Električne sanje – Miha Kralj (2018) in Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja (2018). Da je podpisal Ne grem na koleno (2015) ter Kaj ti je deklica ali Blazno resno o Desi Muck (2017). In tako je prišel že z dovolj kilometrine do Radia Ga Ga. Tokrat se je kot režiser in scenarist ponižno povsem umaknil v ozadje. Tako, kakor to počne Radio Ga Ga. Ironično, Sašo Hribar niti enkrat direktno ne govori v kamero. Ne pove nič, česar ni povedal v oddaji, ki je stara 30 let. Niti. Enkrat. Ni ga. Ne rabi. Saj vse pove oddaja. Prvi del, ki govori o nastanku oddaje, je hvalevreden za tiste, ki so zraven od začetka in razgrne konfuzne čase, v katerih se je dalo več, kakor bi se dalo danes. Danes? 8 ur? Fraj program? Delaj, kar hočeš? Ni teorije. Za to so posebni časi. Ki terjajo posebne ljudi.

    Morda največji kompliment je Hribar fasal od Mance Košir. Ko je rekla, da je izvrsten mentor, je zadela v nulo. Poglejte, kako Hribarja gleda aktualna generacija sodelavcev. Oči Nejca Krevsa ali Marka Cirmana. Sedeti na tistih stolih v petek ob desetih? Ker ko v arhivskem posnetku Klemen Slakonja oponaša Roka Kosmača, da se oči solzijo Tilnu Artaču, Marjanu Šarcu, Juretu Mastnaku, Juretu Godlerju…? To je tovarna, akademija, inštitucija. Totalna zajebancija, ampak s takšno tradicijo, da ne smeš zajebt. Kot dobro pove Srečko Katona, siva eminenca oddaje: saj pride marsikdo probat, ker zna, kakor je dodal Jure Godler, vrhunsko skiniti, em, Erjavca, Janšo, Jankovića. Ampak to že Radio Ga Ga ima. Plus, ni dovolj samo dobra glasovna imitacija. To je lahko. Ker – in to je vrhunsko v dokumentarcu – Jure Košir megavrhunsko imitira Srečka Katanca. Ampak dajte ga v neko konkretno debato, pa… Vprašanje, ali bi še šlo. Kot je bila v vodo porinjena Jasna Kuljaj. Češ, kaj pa si se hvalila, da znaš biti Helena Blagne. Izvoliš, govori.

    Če kaj, Radiu Ga Ga manjka več ženskih likov, kar je v dokumentarcu omenjeno, ne pa poudarjeno. To je pomanjkljivost, saj je Slovenija navrgla več kot dovolj materiala: od Hilde Tovšak do Alenke Bratušek, od Tine Maze do Angelce Likovič. O, ja. Angelca. Potička Likovička. Ko je na vrhuncu predsedniških volitev prinesla potičko na radiu, ni bila politična gesta. Niti malo. Gospa res radi poslušajo oddajo. Kar je kompliment. Morda bolj za oddajo, ampak njeno navdušenje je iskreno. Večina sogovornikov zna to povedati in šele tedaj, ko Jure Košir pove, kako je to zaznamovalo njegovo najstništvo, se vidi, da je Radio Ga Ga presegel le okvirje heca na radiu, medijske satire, kraljestva imitatorstva. Postal je družbeni fenomen o fenomenu družbe.

    Kar dokumentarec dobro naredi, je to, da ponudi čim več kratkih, udarnih in sijajno zmontiranih kadrov, v katerih izvemo, da niti vsi v Kolodvorski niso bili navdušeni nad imitacijo. Kdor posluša oddajo, ve, kako si privoščijo Ališića, Makarovičevo, Jankovića, Mavčevo, Jermana… In vsi ti, sploh slednji, nedavno preminuli, pove, kako počaščen je bil, ko so ga imitirali. Ker so to naredili kvalitetno. Seveda vsi tega ne razumejo, kakor izvemo o Srečku Katancu. Pozna se tudi, da skorajda vsi politični sogovorniki prihajajo iz (naj)bolj levega pola, čeprav desnih kadrov ne manjka. Zato je dobro prikazano, kako Artač skuša kar v studiu naštudirati Anžeta Logarja, ker očitno ni zavidljivo opravil domače naloge. Presežek bi bilo seveda gostovanje Janeza Janše, kaj šele Janeza Zemljariča. Pa Martine Ratej. In še in še.

    Ampak že tako ali tako je dokumentarec povedal v eni uri skoraj vse, kar je v taki situaciji treba povedat. Morda širši, medijski, sociološki, politološki kontekst ni tako korenito in dinamično opisan, vendar je prisoten in skozi različne sogovornike vsaj nakaže, kaj o naši družbi pove, da imamo neko tradicijo. In še bolj direktno pove, zakaj je na radiu to možno in da bi televizija – kakor se je zgodilo z oddajo Hri-bar, kjer je Drnovšek srečal svojega imitatorja, dejanskega bodočega premierja – tole vozila par sezon in zdravo. Kar veliko pove tudi o razliki med Tavčarjevo in Kolodvorsko, kjer prva s kvaliteto vsak dan znova, z vsako oddajo sledi izročilu, poslanstvu in pomenu. Brani tudi Radio Ga Ga. In ga ubrani. Ne za denar, ker Hribar velikokrat pove, kakšne honorarje dobivajo imitatorji. Manca Košir reče, da bi bil Hribar v tujini milijonar, če bi počel kaj takega. Najbrž. Je tudi res, da je v tujini konkurenca tolikanj večja, je pa tudi res, da se je Hribar dobro postaral v lase, kakor ga je lucidno opisal Magnifico. Ker Hribar je še vedno kakor otrok. Obdan s prismuknjeno sedanjostjo, ki se dela norca iz prihodnosti, ker je bila preteklost še bolj nora. Zato je Moravčev dokumentarec toliko boljši odtis časa in družbe. In popkulturni izdelek, kakršnih pri nas ne samo, da jih ni veliko. Skoraj ni jih. Toliko gostov? Iz katerih se oddaja dela norca? Oddaja, za katero se tudi plačuje RTV prispevek? Da pride Salome povedat, da jo »oponašajo kot neko kurbo«? Kjer se na neki točki prizna, da so liki bolj izvirni od originala? E, to, to je presežek.

     

  • Srce

    Srce

    Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.

    Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.

    To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.

    Igralci, ne igralec tekme
    Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.

    Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.

    Fantje, ki so postali možje
    Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.

    Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.

    Petkrat manjše, pa hripav
    Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.

    Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.

    Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.

    To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?

    Foto: RTV Slovenija

    Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
    Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.

    Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.

    Podaja na repeat
    Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.

    Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.

    Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.

    Ponos za ponedeljek
    Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.

    Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.