Kategorija: Fuzbal

  • Tota sezona 2018/19

    Tota sezona 2018/19

    Bolje pozno kot nikoli. Pa četudi v dežju. V sredo. V Celju. Derbi se je sfižil, prvenstvo se ni. Takšen je pač Maribor. Strne vrste. Ko bi mu moralo vse nekako uspeti, mu ne. In obratno. Na koncu mu je uspelo. Naslov gre nazaj čez Trojane. Po dežju posije sonce, po soncu pride naslov. Jesen je bila bolj gledljiva, pomlad pa uspešna, kot si uspeh razlaga in želi strokovni štab. Saj so lani zelo igrali, napadali, pa izgubili prvenstvo doma. Tokrat to ni bilo usodno. Maribor je prišel do petnajstega naslova. Martin Milec pravi, da bi rad dočakal še drugo zvezdico nad grbom kluba. Torej še pet naslovov. Marcos Tavares jih ima osem. In rad bi imel 200 golov. Rad bi. To je ta besedna zveza, neločljivo povezana z Ljudskim vrtom. Z željami. Bojan Ban je imel kar prav, ko je rekel, da Maribor nerad izgublja. Ko izgubi zelo, se celo Zlatko Zahović opraviči. Lahko bi se reklo, da je Maribor v Celju zmagal, ko se je dokončno ločil od forme. Do naslova na koncu brez prvega podajalca Amirja Derviševića in prvega strelca Luke Zahovića. In naprej potisnil ekipo. Kolektivni duh. In tu mu letos ni bilo para. In to je bila njegova sezona. Tota sezona.

    Igralec sezone • Saša Ivković
    Brez dvoma. Zmagovalec v vseh ozirih. Pa še Vijol’čni bojevnik 2018. Ne samo zaradi konstantnosti (izpustil je le tekmo 31. kroga v Novi Gorici, pa še to zaradi strahu pred kartoni). In konsistentnosti. Ter premišljenosti. Le tri rumene kartone, pa je med nogometaši (v polju) z največ minutami. V ligi. Mariborska obramba naj bi bila pregovorno še bolj fiksna kot zanesljiva, toda ob težavah Marka Šulerja s poškodbami in, bodimo iskreni, letih, ki jih Aleksander Rajčević sicer lahko vnovči, ampak ne v fazah po ducat in več tekem, je ob učečem se Kenanu Piriću ter menjavah na desni strani (poškodbe in kazni Martina Milca) in lovljenju forme na levi (Mitja Viler je spomladi izgubil mesto, Žan Kolmanič se kot mladenič pričakovano lovi), Saša Ivković ponudil ogrodje, steber, bistvo. Najprej to. Šele nato so prišli vsi goli, vseh (za zdaj) sedem, ki sta jih splanirala z Amirjem Derviševićem. Ivković je v sezoni in pol v Mariboru odigral prve evropske tekme in postal še en v nizu tujcev, ki so se hitro priučili mariborske taktike. Maribor je letos prejel sicer že 28 golov (lani prav tako, a po 36. krogih), Ivković se je resda tudi izgubil, ko se je izgubilo moštvo v Murski Soboti in na derbiju z Olimpijo v Mariboru, vendar je takrat edini pokazal obrise nekega liderstva, ki moštvu sicer manjka. Ampak, ja, igralec sezone. Brez dvoma. In trenutno tudi realno gledano edini resni izvozni produkt.

     

    Presenečenje sezone • Alexandru Cretu
    Predolgo je bil simbol zgrešene sezone. Grešni kozel, trojanski konj, karkoli že. Ni bil kriv sam. Do novembra je čakal na prvo enajsterico, čeprav je nabiral pridno minute tudi v pokalu. Spomladi je presenetil zlasti s pripravo: tako kondicijsko kot psihično. Postajal je notranja rezerva, h katerim se rad zateče Zlatko Zahović, ko se odmevno ne kadrira. Sploh v aprilu je ponudil stabilnost, ko se je Milanič zatekel k rombu. Cretu je pokazal tudi boljše znanje angleščine, ko je med drugim povedal, da je romunski nogomet mnogo bolj fizično zahteven. V kadrovsko zgoščeni sredini ga čaka veliko dela za minute.

    Sprememba sezone • Vratarska pozicija
    Povsem legitimen izbor bi bil tudi na levi strani obrambe, kjer je Mitja Viler, ki mu ne manjka več veliko, da bo (s tekmami v dresu Kopra, seveda) priplezal do desetega mesta na večni lestvici nastopov v PLTS, po Eriku Janži naposled dočakal konkurenco v Žanu Kolmaniču predvsem na račun lastne forme, ki pa ji glede na leta ne gre oporekati. Toda naposled se je večja sprememba zgodila v golu. Jasmin Handanović (15 nastopov v ligi) bo sicer v Mariboru še eno dodatno leto, do 2020 (kot Šuler in Rajčević), vendar še jeseni ni ravno kazalo, da ga bo Kenan Pirić kmalu nadomestil. Morda v pokalu, kot to trenerji radi počnejo, vendar Darko Milanič je upošteval Mitjo Piriha in dobil Pirića takrat, ko je bil pripravljen, sam pa to najmanj pričakoval. Ni rotiral v golu v pokalu. Pirićeva pomlad je pokazala, da ima vsekakor najboljši izmet/podajo v ligi, se pa muči včasih z odbitki, kar sam pripisuje procesu učenja. Pokazal je predvsem, da se je pripravljen učiti. Da ni zaletav. In da z video analizami napreduje. Maribor v njem še nima vratarja, ki bi evropsko reševal, ampak ga lahko dobi. Potencial. Velik.

    Prilagajanje sezone • Aleks Pihler
    Aleks Pihler je izvedel dobrega, starega, prilagodljivega Aleša Mertlja. In ni izvedel Damjana Boharja, ko je moral na derbiju na desnega beka. Pihler je imel kar zibajočo sezono, ampak pokazal svojo prilagodljivost in pripravljenost ter je bil morda, vsaj v nekem trenutku, najboljši desni bek. Pa ne samo zaradi tega, ker sta bila Martin Milec in Denis Klinar, ki je prišel samo zato, poškodovana. Čeprav ni bek, seveda ne. Darko Milanič je v preteklosti že namignil, da bi še koga prekvalificiral: Gregor Bajde, recimo, je pokazal več obrambnih apetitov kot Dino Hotić, ki ga to niti najmanj ne zanima. Pihler ni imel izbire, čeprav jo je Milanič najbrž imel. Ali pa bi jo za klub, ki ima rezultatsko uspešno mladinsko šolo, moral imeti. Letos se je boril, včasih še celo preveč. Sicer pregovorno bolj tih, mil, nič-hudega-sluteč je bil izključen v Murski Soboti. V desetih minutah je dobil dva rumena. Ampak le pokazal, da mu je še kako mar. Eden redkih, ki mu romb ne (na)škodi.

     

    Razočaranje sezone • Martin Kramarič
    Kandidat bi bil lahko tudi Felipe Santos. Upravičeno. Ni upravičil, kar je klub zapisal, ko ga je predstavil. In četudi je letos zabil dva gola v ligi (častnega v Murski Soboti, in za 3:1 proti Triglavu, ko je pokazal tisto, kar je manjkalo). Sploh glede nato, kako se je izgubil na tekmi z Aluminijem. Kandidat bi lahko bil zgolj zaradi lige Gregor Bajde – sploh po ugodnih evropskih predstavah, ko je pokazal zmožnost destruktivne, obrambne prilagoditve in nenazadnje zabil v Tirani -, vendar Bajde je svoje minute vselej dočakano izkoristil in nenazadnje tudi zabil dva gola. Obakrat ko ga je Darko Milanič dal v prvo postavo proti Celju. Zakon bivšega? Nemara. Toda največje razočaranje je gotovo Martin Kramarič. Začel je v prvih treh krogih ter se dokazal tudi v prilagojeni vlogi na spomladanskem derbiju, nato pa se boril z mestom na klopi. Zbral je 334 anemičnih, spregledanih, rezerviranih in muhastih minut. Lansko sezono jih je nabral kar štirikrat več. Glede nato, da ima pogodbo do maja 2021, je lahko oziroma bi moral biti potencialna notranja rezerva. Vsekakor še en potencialni krilni igralec, ki je izdatno izgubil na individualni kvaliteti.

    Tipanje sezone • Nino Žugelj
    Nekaj so naredile poškodbe, nekaj kartoni, nekaj forma, nekaj pa tudi najbrž kar usoda. Toda Darko Milanič je letos priključil več fantov, ki so prilezli vsaj do klopi. Kar trem je uspelo: Lovro Grajfoner in Rok Maher minut sicer nista dobila, je pa zato debitiral Nino Žugelj. Že na zimskih priprvah je s čudovitim golom opozoril nase. In nato dočakal tri priložnosti. Letnik 2000. Če je bil debi proti Muri bolj ceremonialne 14-minutne narave, je začel tekmo v Kidričevem in kar kruto spoznal, kakšna je razlika med prvo in drugo ligo. Proti Gorici je nato zbral še štiri minute in se kot potencial, ki več kot le obeta, vrnil v mladinsko selekcijo.

    Preblisk sezone • Dare Vršič
    Vprašanje, če je najboljše res prihranil za konec. Vsekakor pa je najboljše pokazal na koncu. Že ko je vstopil proti Domžalam (1:0) je upravičeno lahko na konferenci po tekmi rekel, da ni enako, če igraš dvajset minut ali en polčas. Darko Milaniču mu je dal ogromno pred iztekom pogodbe: prilagodil mu je sistem (romb) in ga vmes imenoval celo za najboljšega nogometaša. Vršič je v pokalu veliko pokazal, vendar nezgrešljivo igral zlasti za lastno pogodbo in prihodnost. Leta se mu vse bolj poznajo, ni prepričal, da bi v začetni postavi res lahko resneje sestavljal, kaj šele vplival na igro Maribora. Preblisk, to pa je vse.

    Izzivi sezone • Žan Kolmanič
    Izriniti Mitjo Vilerja ni lahko. Vprašajte Erika Janžo. Žan Kolmanič je naposled dočakal res pravo priložnost, vendar mu ni bilo nič podarjeno. Najprej je moral premagati Vilerja, da bi ga potem tako zelo premagala Mura (4:1). Izgubil je tudi derbi in bil tarča kritik, kar je za takega fanta, letnik 2000, ekspresno odraščanje. Sploh če s tribun letijo opazke in še kaj. Nehote je postal merilo za mlade. Njegovih trinajst tekem – z derbijem vred – je pokazalo, da fantje potrebujejo čas, podporo, razumevanje in potrpljenje. Sploh in še posebej slednje. In ne gre izpustiti, da je odigral skoraj natanko toliko tekem in minut kot v prvi ligi še v mladinski ligi. Naporna, vendar dobrodošla sezona.

    (Ne)uporab(lje)nost sezone • Nardin Mulahusejnović
    Nagrada, ki se je do letos poimenovala po Sunnyju Omoregiju. Letos je sicer Omoregie, ki mu pogodba poteče po tej sezoni, na eni tekmi sedel na klopi (proti Rudarju). Zdaj se nagrada lahko imenuje po nekom drugem: Kassimu Doumbii, ki je odšel, ne da bi zbral eno samo minuto. Ni še vsak, ki je dobro igral proti Mariboru, za Maribor. Kruta resnica. A še večje presenečenje, v praksi pa razočaranje, je namreč klubska politika glede Nardina Mulahusejnovića. Če je že prišel, bi si zaslužil vsaj kako minuto. Ali pa bi ga klub posodil. Ali pustil še malo, kjer je bil, kot je veljalo za Piirća. Morda minute do konca sezone nabere, zdaj ko je Maribor že prvak (kar se vedno ne izkaže za plus, dokaz so tekme z Aluminijem in Radomljami v sezoni 2016/17, ko je Maribor že bil prvak), toda Mulahusejnović je gotovo pričakoval več. Še bolj pa to velja za Denisa Šmeja, ki bi, ko se je vrnil po 501. dnevih brez tekme med zimskimi pripravami, skoraj moral priti na vrsto – sploh po poškodbah Luke Uskokovića in Marka Šulerja, pa mu je mesto vzel celo – Alexandru Cretu. Notranjih rezerv ima Maribor še vedno dovolj. Težava je le, da kar precej stanejo. In da je bila forma »prvotimcev« vmes že sila načeta. Maribor bi potreboval več notranje konkurence. Prave konkurence.

    Odhod sezone • Damjan Bohar
    Odhodi iz Ljudskega vrta znajo biti zelo različni. Ni nujno, da vsi dobijo rože in sliko. Še zdaleč ne. Damjan Bohar je odšel z dvignjeno glavo. Pet let. Par noro pomembnih golov. Eno lepših sloves, ko sta izjavo dala tako igralec kot klub. Bohar se je na Poljskem tako dokazal, da je dočakal minute v reprezentanci, Maribor pa je lahko spoznal, da je izgubil velikega borca. V konkurenci za odhode je gotovo še Anel Hajrić, ki je za Radomlje v 2. SNL letos zabil že 30 golov. V sezoni, ko je Maribor že pozimi vedel, da bo ostal brez Jana Mlakarja.

    Pogodbe sezone • Veterani in bodoči veterani
    Da Maribor nagrajuje zvestobo, je zdaj že tradicija sama po sebi. Sicer to počne tudi selektivno (zadnji tak primer je Aleš Mertelj), vendar ne odstopa od politike. Nekoliko je le presenetil način oziroma izvedba v praksi. Ko je podaljšal Marcos Tavares, je bila tiskovna konferenca. Enako, ko je to storil Dino Hotič. Za Aleksandra Rajčevića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića pa zgolj sporočilo za javnost v Turčiji. Seveda stvar tajminga, odločitev in najbrž tudi spontanosti, toda s tem je klub naredil razliko. In le še potrdil, da se splača biti dobro zapisan pri vodstvu. Pogodbe, ki so sicer razumljene kot del zaslužene nagrade za pretekle dozežke, toda Maribor s tem omejuje (finančne) naložbe v kader. Tako pri prestopih kot plačah. Dino Hotić je razumljen kot dolgoročni kreativec in desetka, a je na igrišču to kazal na tekmah, ko je Maribor tekmeca praviloma že zlomil. Šuler se je znova poškodoval, Rajčević se jim je ognil v pravem trenutku, Handanović pa je omejen na vlogo mentorja. Vse prav, a so to res dobro plačane vloge.

    Prihod sezone • Kenan Pirić
    Nedvomno. Sicer se je na zadnjem derbiju na vzhodni tribuni pojavil napis, ki je spraševal Darka Milaniča, zakaj Denis Klinar sedi, toda Klinar je imel zelo nihajočo sezono in se – po poškodbi in kazni Milca – lovil ravno takrat, ko je imel priložnost pokazati, kaj bo v klubu počel do leta 2022. Pirić je že omenjen pri spremembi sezone in je ob Ivkoviću potencialen Zahovićev produkt. Andrej Kotnik bo imel pravico šele v prihodnji sezoni in bo vnesel še več kalkulacij in permutacij v že tako zgoščeni sredini. Špiro Peričić je bil pa zlasti dokaz, kaj Maribor lahko pomeni in izkušnja, iz katere se je Mura veliko naučila. Peričić utegne dobiti več priložnosti, kot se morda pričakuje. Oba s Kotnikom pa imata veliko potenciala in dokazovanja v poletnih pripravljalnih tekmah, kjer se kljub kratki pavzi da dokazati in preriniti v moštvo.

    Gol sezone • Dino Hotić [vs. Triglav 1:5]
    Tisti v pokalu je bil seveda še lepši, a ker je to pregled lige… Res. Lep. Gol. Z razdalje. Ko mu žoga sede, mu res sede. Na takih tekmah.

    Slavje sezone • Luka Zahović & Dino Hotić
    Ni bil Bebeto prvi? V ZDA 1994? Žoga pod dres in prst v usta? Oziroma zibanje? Nemara res. Tako Luka Zahović kot Dino Hotić sta posvetila gola svojima nosečima partnericama. Ni nezanemarljivo, da sta, statistično gledano, še relativno mlada, oba letnik 1995. Čestitke.

    »Slavje« sezone • Alexandru Cretu ob naslovu v Celju
    Saj razumemo. Veselje je pač veselje. Ko osvojiš naslov, pa sploh. Vseeno je njegov prvi. Toda obesiti se v dežju, se zabrisati na prečko? O, ne. Ne samo poškodbe, tvegal je permanentno invalidnost, ko se je zabrisal na prečko in telebnil na hrbtenico/trtico. Auč.

    »Opazili smo« sezone • Natikači Amirja Derviševića
    Na levi piše magijo, na desni eeeee doktore. Takšne natikače ima lahko samo Amir Dervišević. Od prvega podajalca lige ne bi pričakovali nič več, nič manj.

     

    Najboljša tekma sezone • Olimpija vs. Maribor [0:3, 5. krog]
    Morda rezultat sicer nariše precej enobarvno sliko, toda prav v tem je bistvo, zakaj je bila v Stožicah najboljša tekma sezone za Maribor. Že zato, ker je derbi prišel takoj po neugodnem, kar trpkem izpadu proti Rangersom. Iz četrtka na nedeljo. Pa se je Maribor konsolidiral, bil raznovrsten (beseda, ki jo Milanič vse raje uporablja pred derbiji) in visoko zmagal tudi na derbiju, kjer je Olimpija iskala poti do gola, a jih ni našla. To je bil trenutek, ko se je Maribor psihično pobral in pokazal, da četudi ni optimalen, je še vedno najboljši v državi. Vsaj letos. Ni pa škodilo, da je bil Aleksander Linta nedorasel vlogi.

    Najslabša tekma sezone • Maribor vs. Olimpija [0:3, 32. krog]
    Resda je bil prvi ligaški poraz v Murski Soboti (4:1) prav tako nepričakovano visok, a po enajstih krogih je poraz slej ko prej moral priti. Le nekolikanj (pre)visok je bil, Ante Šimundža pa je pokazal, da je prebral Maribor. Tisto branje je bilo vsekakor bolj zanimivo od listanja, ki ga je v Mariboru opravil Safet Hadžić. Zlatko Zahović je poraz, verjetno najhujši v njegovih dvanajstih letih v Ljudskem vrtu, pripisal »premotiviranosti«, a je ta trditev bolj majava. Olimpija ni samo prestavila Mariboru slavja (resda iz sobote na sredo), temveč mu ga je (skoraj) uničila. Že res, da je en slab polčas – takšna je vsaj uradna razlaga strokovnega štaba – v Glasgowu odnesel Evropo, toda Maribor je proti Olimpiji igral tako slab prvi polčas, da se v drugem ni več sestavil, pa je Olimpija precej popustila in se zadovoljila z 0:3. Maribor je letos redko razpadel, nenazadnje je v ligi izgubil vsega tri tekme (dva derbija in v Murski Soboti). Toda ko je imel slab dan, je imel res slab dan. A se po tem pobral. Kar je dokaz šampionske miselnosti.

    Tekmec sezone • Mura
    Ko je najbolj štelo, najbolj neposredno, je Maribor pokazal Muri, kje je ključna razlika. V individualni kvaliteti, kar je glede na formo v ligi (in poraz v derbiju) kar nekoliko presenetljivo. V pokalu sta evrogole sprašila Dino Hotić (v Ljudskem vrtu) in Dare Vršič (na Fazaneriji), kar je Mariboru več kot zadoščalo za finale. No, v ligi bo ostalo zapisano, da Maribor letos Mure v štirih tekmah ni premagal. Trije remiji in visok poraz. Pri čemer je tudi pri remijih Mura (0:0, 1:1, 2:2) vse bolj rasla, sploh v Fazaneriji ni bilo lahko Mariboru, prejeli so gole na obeh tekmah (vseh treh, s pokalom vred), skupaj šest (sedem) in se na Fazaneriji v prvenstvu obakrat povsem izgubili. Prvič so prejeli štiri obupne gole, drugič so končali z devetimi v živčni tekmi, kjer je bil kriterij Mateja Juga res neprizanesljivo oster, toda Maribor se na Fazaneriji niti malo ni počutil dobro (razen v pokalu), Ante Šimundža pa je v Ljudskem vrtu obakrat dosegel, da se je za domači (in gostujoči) remi ploskalo. Zlasti Nik Lorbek pa je pokazal, kaj je Maribor izpustil. Definitivno igralec, ki se mu je Maribor prehitro odrekel. In ni edini.

    »Stranka sezone« • Gorica
    Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Gorica se že tako ali tako muči. In že tako ali tako upadel obraz Mirana Srebrniča je bil po tekmah z Mariborom še bolj klavrn. Gorici res ne gre, proti Mariboru pa sploh ne. Nermin Bašić je mislil, da je poraz z 2:1 sicer napredek, pa ni bil. Polni dve sezoni, osem tekem. Osem zmag. Dve. Sezoni. Gol razlika 26:3. Resda Mariboru še bolj koristi, da ni izpuščal točk proti Triglavu (tri zmage) in Krškemu (tri zmage), vendar Gorica je postala tista redna stranka, proti kateri ima Maribor dober dan. Tudi v Ljudskem vrtu.

    Niz sezone • 17 tekem brez poraza
    Daaaaleč je sicer ligaški rekord Domžal, v nekih drugih časih, toda 17 tekem brez poraza je kar impozanten dosežek. Če odštejemo, da gre za serijo med dvema domačima derbijema, kar bo ostal pekoči del sezone. V nizu od 27. oktobra do 11. maja je Maribor dvanajstkrat zmagal ter petkrat remiziral, pri čemer jo je dobro odnesel proti Muri (sploh doma) in še zlasti proti Aluminiju, ko je Ivan Kontek zgrešil zicer sezone. Drugi niz je pet zaporednih jesenskih zmag, ko je Maribor igral ne samo učinkovit, ampak lep nogomet. Sezona, ko se je Maribor znova bolj mučil s sabo kot s tekmeci, kar so dokazovali zlasti remiji. Čeprav lahko preseže lanski točkovni izkupiček, ko sta z Olimpijo tekla mrtvi tek.

    Anti-niz sezone • Tekme brez prejetega gola
    Ni mu uspelo niti trikrat. Ohraniti mrežo nedotaknjeno. Maribor v minuli sezoni ni zmogel povezati treh tekem, kjer ne bi prejel gola. Začelo se je sicer obetavno (Rudar 0:5, Mura 0:0), toda nato je že Aluminij zabil dva. Sledili sta spet dve tekmi brez prejetega gola (Gorica 5:0, Olimpija 0:3), pa ga je za Celjane zabil Elvedin Džinić. Za remi (1:1). Tretjič mu je uspelo povezati vsaj dve tekmi v zgoščenem aprilu (Krško 0:1, Domžale 1:0), vsekakor pa je forma letoz v obrambi padla. Kar dokaže tudi drug podatek: Maribor je dobil prvi evropski gol šele na peti tekmi, ko jih je v Glasgowu dobil tri. Na šesti ga spet ni dobil.

    Trenutki sezone, ki so zadoščali • Remiji, kjer ni bilo porazov
    Sliši se tako razumno in logično, zdrava kmečka pamet, pa ni. Maribor se je letos naučil, kako ne izgubiti tekem, kjer je težko zmagati. Tretji, spomladanski derbi v Ljubljani je bil gotovo tak, ko se je zadovoljil z 0:0 in šel točke raje nabirat kam drugam. Praviloma na gostovanja, kjer je pustil le sedem točk.

    Trenutek sezone, ki je nasmejal • »Bom jaz vzel naslednjo (enajstmetrovko)«
    No, Gregor Bajde ni dočakal penala. Naj si ga je še tako želel. Vsekakor mu novembra samozavesti ni manjkalo, ko je v Celju končno začel in končno zabil. Pa še to tako, da bi kakšen drug sodnik gol razveljavil zaradi prekrška v napadu. Ampak še več ambicioznosti, skoraj pretirane samozavesti, ampak tiste dobrodošle, borbene, športne, je dokazal po tekmi, ko je povedal, da bi drugič on streljal penal, ker je Matjaž Rozman ubranil enajstmetrovko Luki Zahoviću.

     

    Trenutek sezone, ki je razočaral • Dino Hotić na jesenskem derbiju
    Mariborsko ubadanje s sodniki, delno upravičeno, a izvedeno morda preveč na prvo žogo, užaljeno in napadalno, je kulminiralo na jesenskem derbiju v Ljudskem vrtu. Že res, da je slog Mateja Juga, milo rečeno, vpadljiv. Jug je pač sodnik, ki je rad sodnik. In še raje da vedeti, da je on sodnik. Prekršek nad Luko Zahovićem, ki ga ni ocenil za prekršek, je res bil na meji, toda Dino Hotić je s potezo nepremišljeno, neučakano, skoraj otročje pretiraval, ko je Juga (narahlo) odrinil. In si prislužil pretiranih šest tekem kazni.

    Intervju sezone • Zlatko Zahović pri Miši Molk
    Dva je dal za Večer v tej sezoni. Sploh drugi se je, objavljen na dan derbija, drugače bral po tekmi. Precej drugače. S tisto, da navijači in novinarji ne razumejo nogometa, ki ga prakticira Maribor, je šel (pre)daleč. Pač v svojem stilu. Solze v Celju so sicer pokazale, kako mar mu je do nogometa, kako živi za lovorike in kako si vso stvar žene k srcu. Zanj to ni le služba. Nikoli. A najboljši intervju je gotovo dal Miši Molk v oddaji Z Mišo, kjer smo več slišali o njegovem talentu (šah) in dobrodelnih vzgibih (picerija). Miša Molk je uspela narediti intervju, ki pravzaprav ni povedal veliko o nogometu. Je pa povedal ogromno o Zlatku Zahoviću. Intervju, ki je predvsem pokazal, kaj bi lahko Televizija Slovenija počela, če bi nogomet razumela širše.

    Bizarnost sezone • Saša Ivković: gol + avtogol
    Ni sicer tako redko, ne zgodi pa se niti tako pogosto. Sploh pa ne Mariboru, saj je že dal skozi tekmo, kjer je zabil tri gole in izgubil z 2:1. V Zavrču. Proti Domžalam mu je jeseni za remi 2:2 uspelo zabiti kar štirikrat. Ivković je za 2:1 zabil s kota z glavo. Nato je, ko so Domžale pritisnile, nespretno posredoval. Ivkovićev avtogol je bil, če že, lepši od Vilerjevega, ki je bil res nespretno neroden. Ni čudno, da se je Milanič skoraj pošalil, da ni kaj razmišljati, desna noga in žoga na tribuno. »Pri drugem avtogolu je bila hitra reakcija,« je nato Ivkovića v bran vzel Milanič. Je pomagalo in zaleglo. Ko so Domžale prišle spomladi v Ljudski vrt, si ga je zabil Gaber Dobrovoljc. In je Simon Rožman rekel, da ni avtogol enak avtogolu.

    Izjava sezone • »Prej smo bili jezni, zdaj nas je pa še sram. Slavko Vinčič iz Maribora«
    Maribor se letos s sodniki, kot bo še napisano, ni preveč proslavil, toda napis na facebooku s priloženim videom iz tekme med Olimpijo in Krškim je bil poezija svoje vrste. Dobro stopnjevanje, ki ga je načel Jug v Murski Soboti, ko je izključil Aleksa Pihlerja in Dareta Vršiča.

    Izjava, ki je nasmejala • »Nekdo mu mora prevajati«
    Če ima Darko Milanič dober dan, potem zna biti zabaven sogovornik. Resda to pomlad ni bil več tako zgovoren, po medijskih terminih pred tekmami ni ostajal več dolgo, da bi kramljal z nami novinarji. Ampak je zato nasmejal, ko je povedal, zakaj sta Felipe Santos in Marcos Tavares pogosto skupaj na igrišču. »Nekdo mu mora prevajati, ne? Čisto resno,« je povedal. In razkril del taktike. In še več o Santosu. Ter pozabil, da ni Tavares edini, ki zna tekoče portugalsko. Znata jo tudi Zahovića. Oba.

    Zmedenost sezone • Kdo izvaja enajstmetrovke?
    Najbolj pomembni penal sezone je zgrešil Marcos Tavares. Proti Rangersom. Resda pozno, prepozno, pa vseeno. Da se je vselil trend. Amir Dervišević je uspešno izvajal nato šele četrto enajstmetrovko v sezoni. »Pred tekmo smo se dogovarjali, kdo naj bi izvajal. Dervišević ni začel, drugače bi on, zadnjo enajstmetrovko je suvereno zadel. Bomo ponujali priložnost tistim, ki ne bodo zamižali in udarili po žogi,« je v Kidričevem razlagal Milanič. Razlaga, ki ni pila vode, ko je Luka Zahović zastreljal enajstmetrovko spomladi proti Rudarju in je Milanič nato razložil vrstni red. Ki še vedno ni povsem vedno upoštevan. Bolj kot vrstni red lahko skrbi Maribor, da že tako ali tako ne dobijo veliko enajstmetrovk (zgolj za navedek: Marcos Tavares je od 149 golov v prvi ligi le sedemkrat zabil iz penala), ko pa jo dobijo, se ne znajo dogovoriti, kdo jo bo izvedel. Uspešno. Prepiri ob izvajanju enajstmetrovk so postali redna praksa. Razumljivo je, da se Luka Zahović želi boriti za obranitev strelske krone, sploh ker ni zabil (še) nobenega gola letos iz bele pike. A je svojo priložnost (v množini) tudi zapravil.

    Nejasnost sezone • Kdaj gre Zlatko Zahović na klop?
    Na koncu pravzaprav res ni pomembno, kakšna je procedura, interna stvar kluba, toda vsekakor izjavi (javno) nista konsistentni. Darko Milanič pravi, da mu Zlatko Zahović sam pove, kdaj bo sedel na klop, obratno pa Zahović trdi, da to stori, ko ga nagovori trener. Nekaj torej ne štima, na koncu pa res niti ni pomembno. Kar je bilo bolj opazmno, je bilo to, da je Zahović spomladi redno sedel na klopi.

    Izključitve sezone • Strokovni štab
    Maribor je z naskokom najslabše moštvo na letošnji fair play lestvici. Pri čemer šest rdečih kartonov (Pihler je dobil kar dva) ni edino, kar je Maribor pahnilo na dno. Niti ni šest izključitev tako veliko. Je bilo pa suspenzov kar precej. Pa ne samo med igralci. Zlatko Zahović je bil dvakrat v tej sezoni Saša Gajser. Šilt kapa in izjava za tv pred tekmo. O pričakovanjih. Enkrat je Sašo Gajserja nadomeščal, ker je bil ta odsoten, drugič pa, ker je bil Gajser izključen. Enkrat. Zakaj to omenjamo? Ker je bil Darko Milanič suspendiran kar dvakrat, da je Gajser bil dvakrat Milanič. Prvič, ko je testiral disciplinsko komisijo NZS v izjavah po tekmi v Kidričevem, kjer resda ni bil pretirano oster, na tribune je moral pa v Kranju, ko je rekel, da »nič mu ni rekel«.

    Video sezone • Derbi
    Resda je bil učinek – ko je šla pesem neskončno okrog skoraj petnajst minut, približno do takrat, ko je Olimpija stisnila prvega od treh – na koncu v bistvu ne samo ničen, temveč je dosegel obraten namen, da ni zdaj malo tistih, ki opozarjajo, da večje kot je »špananje«, večje je razočaranje, toda montaža, izvedba, glasba in branje teksta so nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj svojevrstnega v naši ligi. Definitivno video sezone in nekaj, kar bi lahko za vzor vzeli ne samo klubi, temveč tudi krovna nogometna zveza.

    Tiskovka sezone • Bakla je nedopustna
    Saj smo že kar vajeni. Že začelo se je, nenazadnje s tiskovko. Kjer je klub še bolj strnil vrste, se še bolj povezal, čeprav vzdušje na tiskovki, kjer bi morala veljati enostnost, sloga, #miskupajenosmo, ni bilo najbolj slovesno. Skoraj malo mučno, tesnobno in vsak sebi. Zaleglo je navzven, ne pa tudi navznoter. Obratno je bilo na tiskovki po derbiju, ki je Mariboru uničil proslavljanje naslova. Bakla, ki je priletela na igrišče iz vzhodne tribune, je vredna obsojanja. Kot je vsaka, ki cilja kogarkoli. Ne glede na to, od kod in proti komu priletu. To je klub želel sporočiti, vendar se je zlasti Dragu Cotarju nekoliko nerodno zareklo. Da, recimo, golmani malo bolj pričakujejo in tudi pazijo na bakle. Ni prvič, da sta Bojan Ban, direktor kluba, in predsednik Cotar stopila pred javnost. Niti ni prvič, da bi preusmerila pozornost, čeprav je takšna bakla seveda vredna obsodbe. Nerazumljivo je bilo le izmikanje obeh, kdo je bil cilj pri metu bakle. Se na posnetkih Siola dobro vidi, kam je letela. Ne pa tudi zakaj. Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. V vsakem primeru pa še ena v nizu tiskovk, ki izpadejo zelo svojevrstno.

    Protest sezone • Sojenje
    Ko se je Maribor odločil z video analizo podkrepiti svoje trditve o sojenju, bi že vnaprej moral sprejeti možnost, da še tako objektivno razlago ne bo šlo umeščati brez subjektivnega konteksta. Že res, da je bilo večino v videu dejansko z razlogom utemeljeno. Iz klubskega vidika je razlaga tudi pravilna in ima svoj smisel, vendar klubi sami še nikdar niso rešili sodniške problematike. Še zlasti, ker so prišle tudi situacije, ki so šle tako v škodo kot korist Maribora (tekma z Muro v Ljudskem vrtu, denimo). Kar je preveč, je preveč. Se da razumeti na različne načine. Vsi imajo lahko prav. In vsi narobe.

    Koreografija sezone • Derbi + Flisar

    Viole so res ustrezno spomnile na obletnico Rudolfa Maistra na derbiju. In poslale rimano sporočilo za Filipa Flisarja.

    Najboljši gostujoči navijači sezone • Mura
    Za domačo sceno seveda ni dvoma. Mura. Že na prvi, avgustovski tekmi so pokazali, kako se lahko navijaška skupina in »navadni« navijači povežejo in dihajo za klub skupaj. Nekaj, kar je Mariboru uspelo na spomladanskem delu v Stožicah, ko je res imel dobro podporo. Prekmurci so zlasti na prvi tekmi spomladanskega dela v Ljudskem vrtu več kot le navdušili in sami pomagali napolniti stadion.

    PR Sporočilo sezone • To vez je nemogoče uničiti
    Sporočilo je bilo jasno in direktno. Težko bi bilo bolj. Miran Pavlin in Zlatko Zahović sta neločljivo povezana. Bil je 18. september 2018. Da vseeno vsa medijska poročanja, ki nimajo za vir le klub, niso iz trte izvita, je pokazal razvoj dogodkov. Pavlina zdaj že dolgo ni več v klubu. Vez se je uničila sama.

    Dezinformacija sezone • Vsi odhodi Darka Milaniča
    Darko Milanič ni odšel le enkrat. Vsaj dvakrat. Prvič mu je sicer bilo malo bolj do smeha, ko je rekel, da bi šel na Češko morda v toplice, kot drugič, ko se ga je pošiljalo na Slovaško. Že res, da mu pod nogami še vedno malo tli, a ogenj si je zakuril malo tudi sam. Je edini, ki je v Ljudskem vrtu ne samo izgubil dva zaporedna ligaška derbija z Olimpijo (katero koli Olimpijo v kateri koli ligi), temveč še tretjega. Menjava sistema ni bila tako uspešna, Evropa prav tako ne, pokal bo šele zares podpisal Milaničevo sezono. Odhod ne bi bil ravno pretiran šok, a tudi ne bi bil razumljiv.

    Obisk sezone • Pozitivno: Mura (11.500 +). Negativno: Domžale (2.500)
    Obisk je bil letos dober. Mestoma izredno dober, a še vedno precej zaniha. Mura je naredila svoje, Ljudski vrt je bil na prvi zimski krog razprodan. Povprečno je prišlo v Ljudski vrt 4.813 gledalcev (do 34. kroga), kar je precej več kot lani, ko je bilo v povprečju 3.509 gledalcev oziroma čisto malo manj od Olimpije. Letos je Mura obisk pomagala dvigniti, izdatno, so tekme, kjer obisk nepričakovano zaniha pozitivno (Rudar, Aluminij) in pade (Domžale).

    Ceremonija sezone • Gostovanje na Kantridi
    Kako lepi časi so to bili za Matjaža Keka. O, ja. Praznik na Kantridi, ki ga je povezal glavni sponzor obeh klubov, Zavarovalnica Sava, je bil res praznik, a vsekakor precej bolj za Matjaža Keka, ki je dočakal, ne da bi vedel, zadnji veliki trenutek v Rijeki. En mesec kasneje je odšel, navijači si tega niso želeli, Maribor pa je ugotovil, kakšen način ne ustreza in da je globina kadra lahko tudi plitka. A saj ni šlo za rezultat, čeprav je visok rezultat vseeno nekoliko presenetil. A nič zato. Je šlo kar hitro mimo.

    Infrastruktura sezone • Panelna ograja
    Dela na stadionu so se resda začela. Ali, bolje, nadaljevala. Ne pa tista, ki so tako lepo videti. Na severni in južni tribuni bo stadion dobil, kar potrebuje. Predvsem novi novinarski center. Pa smo zadnji, ki bi jamrali, čeprav smo, ko Uefa dela kljukice (ali pa tudi ne), ravno mi razlog, da ima Maribor težave z Ljudskim vrtom. In VIP sedeži. Infrastrukturne spremembe so za zdaj le kozmetične. Na pomožnem igrišču je klub namestil na ograjo vijolično prevleko, skozi katero se zdaj več ne da spremljati treningov, kar je od novinarjev pogrešal Zlatko Zahović. Klub je treba pohvaliti za skrbno negovanje zelenice, ki se je v dveh letih res dobro ohranila. Naprava za ogrevanje več kot pomaga.

    Stava sezone • Šalca vs. Žilavec
    Pomagalo gotovo je. Zelo. Ljudski vrt je bil nabit. In to pozimi. Pa še domiselna sta bila, oba. Matjaž Šalamun Šalca ima še vedno precej rezerve, da bi takšne nastope vdelal tudi v svojo redno, špikersko vlogo.

    Spodleteli poskus • Trenerjeva minuta
    Maribor poizkuša nagovarjati na različne načine. Ena teh je bila Trenerjeva minuta, ki pa se ni obnesla. Še vedno je v videu nekaj rezerv.

    Novost sezone • Družinski sektor
    Ni ravno novost, se je pa klub tega resneje, bolj zagnano in sponzorsko lotil. Družinski sektor. Prav je, da Maribor gleda naprej, čeprav ni bilo malo dvignjenih obrvi, ko je bilo rečeno, da bodo ljubljanske in mariborske družine skupaj navijale na derbiju. Mimogrede, čudi, da se Mastercard za takšne akcije ne odloči tudi v Stožicah, kjer je korporativna kultura bolj uveljavljena (na tekmah reprezentance je, nenazazadnje, tudi kiss cam). Matjaž Kek je sam rekel, da to podpira – kdo pa ne? -, ampak da mora kdaj tudi malo zapokati in se zakaditi. Tu se gotovo strinjamo. Samo da je varno.

    Nenogometni del dezone • Umetniki
    Že skoraj praviloma priprave v Turčiji prinesejo tudi bolj sproščeno nrav. Če so nogometni izzivi nekaj, kar se danes od nogometašev itak pričakuje, je drugače, če morajo, recimo, poprijeti za čopič. Ali flomaster. Dare Vršič je kar dobro narisal Rudolfa Maistra, glede na odmerjenih 60 sekund. Nekoliko nenavadno je le, da nogometaši ne vedo iz glave, kako je videti »kanta«.


    (Ne)pomembne številke sezone

    2 – Dva gola je novinarska selekcija zabila strokovnemu štabu in pisarnam. Tekma je šla v podaljške (in ne penale, kljub drugačni praksi v preteklosti) in tam klecnila s 4:2.

    2,9o – Evra stane veliko pivo v Ljudskem vrtu

    7 – NK Maribor je dobil že sedmo nagrado Sporto za naj športno blagovno znamko

    77.000 – V Ljudskem vrtu se je do 34. kroga zbralo skoraj 80 tisoč gledalcev.

    85.050 – Mililitrov krvi je zbrala akcija Vijol’čna kri za vse ljudi. Že sedma.

  • Obrezovih “sedn šest”

    Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji. 

    Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.

    Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.

    Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.

    Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).

    Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.

    Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.

    Ocena: ZU [Zelo uspešno]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Od 1 do 10: Pirić & Cretu okej, ostali…

    Kenan Pirić 7/10 Igralec tekme. Ne samo pri Mariboru, ampak nasploh. Rešil je Maribor. Pa ne samo enkrat. Najprej je, ko so Celjani začeli pomerjati iz razdalje, pokazal tisto mirnost in sigurnost, ki jo potrebuje moštvo, da lahko razmišlja o 2:0 in se ne boji za 1:1. Ampak Maribor je bil predaleč do 2:0. Pa je prišlo tudi 1:1. Parada ob strelu z glavo Daria Vizingerja, ki je bila videti nedolžno, je pokazala – sploh glede na tekmo v Domžalah par ur prej -, da se je zelo privadil mesta vratarja v Mariboru, kjer se dolgo ne zgodi nič, nato pa skoraj vse. Pri golu ni mogel storiti kaj več. Je storil največ v izteku tekme.

    Martin Milec 5/10 Če je na derbiju pokazal, da je zmožen skoraj prima vista pokazati, da je najboljši desni bočni v Ljudskem vrtu, se je tokrat bolj lovil in počasi gradil svoje prodore, čeprav so Celjani dihali na škrge predvsem na njegovi strani. Takšne tekme trenutno najbolj potrebuje, toda terjajo tudi svoj davek, saj so manjkali njegovi predložki kljub tekaško zadovoljivi predstavi. Petica je nizka, vendar na Urbani.si pač gledamo širše: Milec zna in zmore bolje. Že na derbiju je.

    Aleksander Rajčević 6/10 Štoperski par ni imel veliko dela. Dokler ga ni imel največ. Rajčević je tik pred golom ob izvajanju kota padel, preden je Žan Benedičič prišel do žoge, terjal prekršek, a ga ni dobil. Ne od Mateja Juga. Dvoboj je, na oko po posnetku Planet TV, bil točno to – dvoboj. Izkušnje bi morale biti na devet let starejšem Rajčeviću. Prekinitve so pač delovna obveznost branilcev. Sploh ob takem sojenju.

    Saša Ivković 6/10 Neizstopajoča tekma, glede na skorajšnji razpad sistema ob koncu tekme bi moral prevzeti morda še bolj lidersko vlogo.

    Mitja Viler 5/10 Potreboval je kar precej časa, da se je privadil letvici, ki mu jo je vseeno nekoliko dvignil Žan Kolmanič. Če je bil (pred)lani ključna notranja rezerva, ga zdaj čaka še več dela. Ko je Kolmanič dobil rednejšo minutažo in ko je derbi v Stožicah zelo solidno odigral, ko je bil Viler že v kadru, torej na klopi, se je na levem boku spet zgodila konkurenca. Ko se je privadil, je šlo lažje. Odkritost pri izjavi za Planet TV med polčasom je tisto, kar Maribor sicer potrebuje, toda Vilerja čaka tudi soočenje z neposredno konkurenco. Ni bil kritičen, tekme ni imel slabe, je pa na taki tekmi kakšna poteza več zaželena. Kot je bila tista ob začetku drugega polčasa.

    Alexandru Cretu 7/10 V polju je poosebljal, najbrž edini, zmožnost Maribora, da te tekme ne izgubi, ko je ugotovil, da je ne more več dobiti. Vse bolj pogumen in celo ključen, zdaj ko dobiva prednost pred Amirjem Derviševićem. Najbrž se je sam bolj(e) privadil prve enajsterice kot njegova okolica. Morda celo soigralci, ki pa se zdaj lahko zanašajo nanj oziroma je nato on tisti, ki rešuje, ko se začne podirati. Zamudil je pri golu Benedičiča (ne njegova naloga) in zapiral prostor ob strelu Vidmajerja (rešil ga je Pirić). Podaja s prekrižanimi nogami dokazuje, kako uživa v igri. A ima težave ob menjavi formacij in ni točno siguren, kdaj se posvetiti obrambi in kdaj povezovanju napada.

    Aleks Pihler 5/10 Ni sicer plačal največjega davka na sistem, toda vselej ne najde na novo svoje igre, kar ne pomeni, da ni imel dobre tekme. Le da je v paru s Cretujem – daleč smo od para Dervišević & Vrhovec – včasih potisnjen na rob in se od njega, ki ni kreator, pričakuje prav to. Prej žrtev taktike in poteka tekme.

    Dino Hotić 5/10 Razumeti gre njegovo željo po »plejmejkerstvu«, vendar sploh v prvem polčasu je bilo prostora za igralca njegovih karakteristik premalo oziroma si ga je stežka priboril. Od nogometaša, v katerega Zlatko Zahović javno polaga toliko upov, bi pričakovali predvsem boljše »prebiranje« igre. Ni namreč več najstnik. Je letnik 1995. In v igri zato, da naredi potezo več.

    Gregor Bajde 6/10 Če bi ocenjevali samo njegove tekme, potem bi bila ocena višja. Precej. Ne samo, da je začel prvič to pomlad. Začel je komaj tretjo tekmo v tej sezoni, še eni prehodni za 25-letnega nogometaša, ki je prišel prav iz Celja. Milanič je opozoril, da so mu začele pohajati moči, vendar je očitno vedel, koliko Bajdetu pomenijo minute. In se je oddolžil. Naredil je točno tisto, kar se morda od njega niti ni pričakovalo. Zabil je.

    Marcos Tavares 5/10 Viole so mu, ko je bil čas za to, torej v 35. minuti, čestitale za, khm, 35. rojstni dan. Tavares sam zna sicer povedati, da je pač star toliko, kolikor mu je oče rekel, da je star. Tekma v kateri se v sistemu, kakršnega je ponudil Milanič, pretirano ni znašel. Dan v službi, pač. Proti takim tekmecem mu hitro začne primanjkovati manevrskega prostora, kar ga začne frustrirati. Bolj žrtev taktike in poteka tekme. Truda ni manjkalo.

    Luka Zahović 6/10 Pomagal je prigarati zadetek, ko je vtekel in podal do Bajdeta. Odziven, prisoten, borben. Pripravljen za prerekanje s sodnikom, teče tudi, ko je žoga že v avtu. Vsekakor (p)ostaja ključni člen, ampak občasno še vedno za cele faze tekme znova izgine in se morda še preveč ozira na sodnike.

    Felipe Santos 5/10 Imel eno res dobro situacijo, pa se je raje odločil za podajo kot za strel. Kar bi moral storiti, ni. Narediti potezo več.

    Martin Kramarič 5/10 Skorajda nobenega vpliva na igro, razen da je z njim Maribor tokrat – za razliko od derbija – izgubil v fazi defenzive.

  • Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

    Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

    Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

    Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
    Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

    Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

    Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

    Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
    Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

    Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

    Iskati igro in/ali osvajati točke?
    Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

    Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

    Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

    Podpora s tribun je, ampak…
    Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

    NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

    Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

    Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

     

  • Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Jan Oblak 7/10 Pri nobeni od večjih priložnosti Makedonije, pa tudi pri zadetku, mu ni ostalo drugega, kot da se je čim širše postavil, da bi zmanjšal kot. Ob koncu tekme zbran in še naprej poveljnik obrambe. Nekoliko se še pozna, da ni povsem utečeno iznašanje žoge. Ena mu je, do Iličića, v prvem polčasu zelo uspela. Kakšna mu pa tudi ni.

    Petar Stojanović 3/10 Pokuril je vse bonuse. Po slabem pokrivanju v Izraelu mu je tokrat ušel Alioski. Pa ne samo on. Ni znal najti ravnovesja med napadom in obrambo, pokazal je točno tisto, kar je, od vseh, ravno Srečko Katanec ponujal kot razlog, zakaj mu ni dajal priložnosti.

    Aljaž Struna 7/10 Stabilna, skoraj izstopajoča predstava, v kateri je pokazal, da mu štopersko mesto ne samo leži, temveč zna biti glasen, do sodnika neizprosen in tak, da tekmečev napad pošteno najeda. Pomagal Krhinu, pomagal Mevlji, pomagal v bistvu komurkoli.

    Miha Mevlja 6/10 Še vedno se bo od njega pričakovalo (ne)upravičeno največ. Ni še poveljnik obrambe, ki je znala znova zapaničarit.

    Bojan Jokić 7/10 Znova pokazal, kaj naredijo izkušnje in, še bolj, pravi pristop. Po njegovi strani se ni prebijalo, sam je poskušal, a ne zaletavo. Garancija za cele kvalifikacije, a potrebuje prvoligaški klub tudi jeseni.

    Rene Krhin 6/10 Tekma, v kateri je pokazal, da se zna učiti, čeprav se še vedno uči med tekmo, kar je nevarno na kateri koli poziciji, na zadnjem veznem v sistemu 4-2-3-1 pa še toliko bolj. Še vedno se ne zateče k prekrškom, ko bi to bilo nemara bolj modro. Izbijanje pri golu Makedonije je bilo dobronamerno, a škodljivo. Sicer suverena, a mestoma še vedno negotova predstava.

    Jasmin Kurtić 5/10 V večjem delu tekme neviden, sploh v drugem delu, kar je zanj morda, sploh v tej vlogi, sicer bolje, toda ni še našel svoje igre. Za večje uspehe bo Slovenija na tej poziciji potrebovala več.

    Miha Zajc 7/10 Tekma v Izraelu ne samo, da mu ni uspela, temveč je bilo vprašanje, če je plačal največji davek selektorske menjave oziroma menjave sistema. Tudi prve pol ure tokrat ga ni bilo nikjer. Nato pa je bil tam, kjer celo tekmo ni bilo skoraj nikogar več. Do konca polčasa je imel še dve dobri situaciji, vendar ni več našel tiste lanske magije. Na nogi je imel, ne pozabimo, najlepšo priložnost za 2:1.

    Benjamin Verbič 6/10 Želel je. Zelo je želel. Saj vedno želi. Borba, borba, borba. Odkrival se je, v drugem polčasu imel vsaj eno dobro situacijo, je prejemnik Iličićevih idej, toda v tej Kekovi akciji je vselej nekaj zmanjkalo.

    Josip Iličić 8/10 Kaj še zapisati? Ko dobi žogo Iličić, se že v zraku začuti ideja, šmek, vic. To je fuzbal. To je poteza več. Kar Iličiću še manjka, je nekdo, s kom bi lahko svoje ideje delil do te mere, da se ne bi zdelo, kako to počne vsakič znova.

    Andraž Šporar 6/10 Po prvencu v Hajfi bi gladko lahko na tej tekmi zabil še dva. Je pa res, da mu tokrat dve dokaj nepričakovani podaji (sploh prva, a tudi druga) nista uspeli tako, kot tisto darilo za prvenec v Izraelu. V nadaljevanju ga je poskralo. Še vedno pa v tem trenutku prvi napadalec za Kekovo filozofijo.

    ***
    MENJAVE
    Robert Berić 6/10     Zamenjal je Andraža Šporarja po 71. minutah. Dobil je en predložek, skušal pritiskati s tekom na zadnjo vrsto Makedonije, čakal na žogo, a je ni dočakal.

    Domen Črnigoj -/- Čakal, iskal prostor, vendar ni vplival na igro.

    Luka Zahović -/- Drobiž minute, morda krepko prepozno

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]