Pet ugotovitev: Slovenija – Škotska [2:2]
Vtis na koncu boljši kot rezultat
Začelo se je z 2:2. In končalo z 2:2. Čeprav razlika ne bi mogla biti… Ne bolj očitna. Prej, če že, večja. Tistih 2:2 med bloki na umetni travi v Litvi je zaskelelo kot pa-spet-ne-gremo-nikamor poraz, čeprav je selektor Srečko Katanec, ki je bil v tistem hipu najbolj (na)vezan na predsednika Aleksandra Čeferina, skušal prepričati javnost, da je bilo trdo prigarano izenačenje uspeh. In da pač »takle ‘mamo«, mantra, ki bo podpisala njegov drugi ezoteričen mandat. Teh 2:2 proti Škotski, ki je v Stožicah igrala za mundial, je imel pridih tihe zmage. Vseh. Katanca, navijačev, novinarjev. No, razen Škoti. Oni so teh 2:2 po vodstvu in priložnosti za zmago videli gotovo kot poraz.
Ko ni bilo več pritiska rezultata, čeprav je tudi Katanec športno še do konca pogledoval k matematiki, ko se je zdelo, da niti upanje ne umira več zadnje (četudi že dodatne kvalifikacije z Ukrajino niso dale naboja, češ, saj zmoremo, smo bili res blizu), se je Slovenija sprostila, še bolj pa povezala. To smo videli tako na Wembleyju kot v Stožicah na sklepni tekmi, ki bo šla v zgodovino kot tekma s karakterjem. Katancu so naposled preformacije dokaj uspele, s štabom je dobro pripravil moštvo na tekmeca, našel je svoje močne točke (Iličić, Verbič) in skušal zakriti šibke (individualne napake, posledica forme), čeprav se ne gre znebiti občutka, da je nekatere poteze in odločitve, ki jim zdaj sam kontrira, sprejel absolutno prepozno, nekatere pa preprosto napačno.
Vrnimo se namreč, za hip, na prvo tekmo v Litvo. Tam sta Josip Iličić in Milivoje Novaković začela na – klopi. Katanec je dal priložnost Romanu Bezjaku in Robertu Beriću. Na slednjega ne računa več, prvega je moral za zadnjo akcijo še vpoklicati in ta se mu je – čeprav je lahko prebral, kako je bil tu, pa tam, pa Rijeka pa… – oddolžil. Z obrestmi.
Rene Krhin, v katerega se je osrediščilo jedro problemov igre, ki ni vedela, kaj točno bi rada bila in je pohajkovala po igrišču, uživajoč v minutah, ki se jih v klubu ne da dobiti, in je dušila igro tako Jasmina Kurtića, še bolj pa Kevina Kampla (oba sta si lahko oddahnila), je zdaj nekdo, ki ni igral »fuzbala« že dve leti. Tako selektor, ki Miho Mevljo zdaj omenja kot dober primer. Kar je razumljivo, ker Mevlja je poleg Jana Oblaka najboljše, kar se je zgodilo v teh kvalifikacijah, ko gre za »pomlajevanje«, ki to sicer niti ni. Prej, bomo rekli, prenova. Kajti nihče ne teži po pomlajevanju samem. Ne. Česar Srečko Katanec v svoji drugi eri ni zmogel dojeti, je hitrost današnjega nogometa, pa ne toliko tistega na samem igrišču, temveč tega, da danes o nogometu vsi precej hitreje izvedo ali pa vsaj mislijo, da izvejo in potem nekaj več vedo. Verbič ni kriv, ker tvita. V Mariboru, recimo, je instagram velik hit. Enako velja za Olimpijo. Darko Milanič se teh hecov ne gre, Zlatko Zahović jih pogoltne, Marko Nikolić je drago spoznal, kakšno moč prinese hitrost informacij. Noben od njih nima – kot Katanec – facebooka ali tviterja. Ne vidijo razloga, da bi se s tem ubadali. Če se morajo, se. In sprejmejo, da je realnost takšna kot je. Noben od njih pa ne govori o časih, ko tega ni bilo. Bodisi to sprejmeš ali pa se umakneš.
Kevin Kampl je bil svojevrstni problem, ki je nenazadnje v ključnem momentu povezal reprezentanco za najboljši tekmi s Slovaško in Anglijo, kjer je bil Katanec selektor, absolutno vreden tega mesta. Takrat mu nihče ni pod nos metal, da mu je zmago Slovaški priboril tudi Rok Kronaveter z najbrž najbolj pomembnih golom v teh kvalifikacijah. Kronaveter, ki ni mlad in je takrat še dejansko igral za Olimpijo. So pa to bile »rešitve«, o katerih selektor ni govoril.
Ampak bolj kot nazaj skušamo gledati naprej, vse pa je povezano s Katančevim razkritjem, da so na NZS, ne da bi pri tem obvestili javnost – ki pa so ji odgovorili na vprašanja, kdo sta zakonca, ki merita bioenergetski potencial Stožic, igralcev in naroda -, sprejeli odločitev in pripeljali Tomaža Kavčiča kot naslednika, ki bo eno leto delal z igralci, medtem ko se bo selektor boril z nastavljenim hrbtom po katerem da udriha javnost, nato pa prevzel mesto. Kdaj natančno? Za kako dolgo? S kakšno pogodbo?
Takšna poteza, vrnitev Kavčiča, se retrogradno zdi ne samo smotrna, temveč bi jo – vsaj na Urbani.si – pospremili kot dobrodošlo, saj ima Kavčič pregovorno dobre odnose z igralci, se ne ubada z medijsko podobo, ker nima, vsaj za zdaj, večjih ambicij po tujini in statusu zlasti v regiji. Zakaj tega NZS ni povedala javnosti, ki bi v Kavčiču, ki je bil tudi v Južni Afriki, kot je poudaril Boštjan Cesar, je zdaj brezpredmetno vprašanje. Kar je smiselno vprašanje, je vztrajanje najprej pri Niku Omladiću, nato Amadeju Vetrihu. Oba sta si zaslužila svoje minute, gotovo, toda sploh Vetrih avgustovske forme iz Domžal ni bil zmožen ponoviti. Čemu tako breme naprtiti Janu Repasu ne pa recimo Andražu Šporarju? Zakaj se odločajo za Rajka Rotmana, ne pomislijo pa niti blizu na Željka Filipovića? Ali Nika Kapuna, Petra Stojanovića, Dominika Maroha? Koliko je pri tem imel besede Kavčič? In kaj od tega, kar smo lahko videli, je izbral in začrtal Katanec in kaj Kavčič?
To so tista vprašanja, ki so Katanca začela motiti, ker so terjala zgolj njegove profesionalne odgovore, strokovne in izkušene. Nikoli niso bili vprašljivi njegovi pretekli uspehi, čeprav se je sam postavil v čudne argumente, saj v njegovi prvi eri z izjemo Zlatka Zahovića številni drugi niso igrali v tujini, ki je bila takrat sicer prekleto trd kruh, saj so Slovenci še padli v kvoto treh tujcev. Tudi takrat niso vsi igrali. In število treningov na zborih je bilo enako.
Katanec je proti koncu kvalifikacij vse pogosteje omenjal reprezentance tipa Islandija (ali Luksemburg). In končno priznal, da imajo sicer vsi enako število treningov, ampak da imajo na Islandiji boljši vpogled v igralce, ker ti redno igrajo. Ampak Islandija se je, kot je v Ofsajdu dobro povedal Janez Žilnik, ki je obiskal Islandijo, načrtno, sistematično in strokovno, z izobraževanjem in obiski ter seminarji, odločila, da bo… No, do konca desetletke na recimo temu fuzbalski Luni. Imeli so svoj JFK moment. Mi bomo v fuzbalu nekaj. To so se odločili in dosegli še pred rokom.
Slovenija tega momenta v tem trenutku – ob takih rezultatih selekcij U-21, U-19 in U-17, nima, saj prosto po Katancu ni bil cilj uvrstitev, temveč prenova reprezentance. Ta je morala priti, saj so skozi kvalifikacije počasi odšli tisti iz Kekove ere in Afrike, od katere je minilo dolgih sedem let, v katerih smo videli najdaljše obdobje, v kateri se Slovenija ni uvrstila na nobeno tekmovanje, vmes pa doživela inflacijo uspehov v ekipnih športih, kjer bi naj formula sporočala, da je tujec na klopi prava izbira.
Vtis v Stožicah je bil kljub temu… Ne ravno slovesen, je pa nosil nekaj v sebi. Željo in borbo. Povezanost in sodelovanje. Kot da bi se košarka, odbojka, rokomet in hokej malo pa vseeno ohranili v navijačih. Ja, Škoti so svojo himno odpeli za zjokat veličastno, vendar slovenski navijači so tudi skakali in navijali in prišli v lepem številu, čeprav vprašanje, kakšen bi bil obisk, če ne bi bilo škotskega desanta. A takšen je bil. Dober. V Stožicah je bila to tretja tekma, kjer je Slovenija igrala skorajda v gosteh (BIH, Albanija, Škotska), vendar se tokrat ni tako zlahka predala, temveč so navijači – tudi ob jubileju Cesarja in rezultatskem preobratu – začutili to reprezentanco. In dokler jamrajo nad njo, dokler so prepiri, dokler je situacija celo takšna, kot je bila na koncu, tesnobna, morbidna, napeta in izgubljena, kjer se selektor z novinarji ni mogel strinjati niti glede tega, da se ne strinjamo (se je pa opravičil, če je koga prizadel, kar mu gre šteti v plus)… Dokler je bilo tako, je vsaj še nekaj upanja. Kar kaže bolj sam vtis, torej borba in želja, vzdušje v slačilnici in na Brdu, ki sta ga pohvalila tako selektor kot kapetan, kot pa na koncu precej klavrno četrto mesto in občutek, da ekipa brez podpore domačih (tudi tistih domačih-domači, ki so jih peljali v Glasgow, kar se je na koncu sicer bolj kot ne zalomilo) v gosteh nikakor ni mogla biti… No, ekipa.
In nenazadnje, Slovenija je bila v Južni Afriki edina reprezentanca med dvaintridesetimi, ki ni imela vzdevka. Še danes ga nima. Dobro, saj ga imajo v ekipnih športih samo hokejisti-risi, če odštejemo, da so košarkaji hešteg junaki naposled ulovili štiri leta kasneje, ko jih je za to samoproglasila košarkarska zveza. Srečkoti je vzdevek, ki bi se nekoč še lahko prijel. Danes o njem nima smisla razpravljati, ker Slovenije tudi v Rusiji ne bo in se je ta zdela še dlje kot Brazilija. Da se je bilo vmes lažje uvrstiti na Euro v Franciji, smo razumeli vsi razen selektorja. A to je v preteklosti. Srečko Katanec je še vedno selektor, ki je spisal tisto prvo pravljico z zlato generacijo, ki se tako ali drugače čuti kot del nogometa, kar dokazujejo tudi medijska aktivnost Mladena Dabanovića in Saše Udovića ter Marinka Galića, trenerske vloge Darka Milaniča in Aleša Čeha ter Amirja Karića, športnodirektorska vloga Zlatka Zahovića, Sebastjana Cimerotića in (vmes) Milenka Ačimovića ter Mirana Pavlina in Mladena Rudonje…
Ko je Robert Koren za Nogomanio razlagal, da je le Milivoje Novaković dočakal pravo slovo, ki je bilo zdaj ponujeno tudi Boštjanu Cesarju, je imel prav. Ampak to je delo primarno za Nogometno zveze Slovenije. Ki mora biti bližje (tudi cenovno, lokacijsko, selektorsko) navijačem. Slogan »z nogometom izboljšujemo življenje« velja za igralce, ki odhajajo v tujino z različnim uspehom, sodnike, trenerje… Še najmanj za navijače, ki so bistvo nogometa. Zato je bil vtis tokrat pomembnejši kot rezultat. Katanec se je pohvalil, da se v petih letih nihče na treningu ni skregal, kar najbrž ni ravno hvalevredno, dokazuje pa, da so fantje povezani. Le občutek je bil, da je Slovenija po razkritju spiska zaostajala že z 0:1. Samo zato, ker selektor na nekatera vprašanja ni odgovarjal. Predvsem tista o spisku. Kakršno koli vprašanje, profesionalno in resno, ki je zadevalo vprašanja o njegovih izbirah, je bilo tisto, kar je najbrž začelo ta prepir, ki ga je glede na (ne)uspehe do konca zdržal zelo dobro (pre)plačan selektor. Ki je pristal sam na osebne intervjuje in je sam govoril o bionergetiki. Na ta vprašanja je odgovarjal. Na nekatera druga ni. Zdi se, da se je precej bolje znašel v 90 minutah ob igrišču kot ob prvem vprašanju na vsaki konferenci. Ključni moment je bil, ko je selektor sam rekel, da boljše ne zna. Kar je težko, a zavidljivo priznanje človeka, ki se je vidno mučil na tej funkciji in je po odhodu Čeferina ostal zelo osamljen. Takrat bi morala ukrepati NZS in tudi očitno je s prihodom Kavčiča, vendar je bila poteza premalo učinkovita.
Po svoje bo premor dobro del, vendar po drugi strani bi dober novembrski zbor lahko dal nov veter fantom ob izbiri primernega tekmeca, saj prijateljskih tekem, klasičnih, kmalu ne bo več in bo v pokalu narodov prihodnje leto vsaka tekma štela. In čisto nič ni narobe, če Srečko Katanec ni zmogel bolje. Se zgodi. Vendar napovedi, kako bo težko tudi njegovemu nasledniku, kar je opravičevanje lastne pozicije, so kontraproduktivne in ne koristijo nikomur. Še najmanj Tomažu Kavčiču. Slovenija – kar so dokazali Gianni, Vujović in Kokoškov – ne potrebuje nekoga, ki bi razlagal, kako se nič ne da. Zato me je toliko bolj presenetila situacija po tekmi, ko je premier Miro Cerar z ministrico za šport Majo Makovec Brenčič komaj čakal, da spregovori s selektorjem. Tisti premier, ki je pokazal list, da naj ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Katanec jih ni našel in je zdaj bivši. Gotovo se bo kaj iz njegovega mandata pokazalo tudi za kvalitetno, toda dejstvo je, da je po prihodu Aleksandra Čeferina Slovenija v reprezentančnem nogometu nazadovala.
In ne, ni najbolj moderno v današnjem času, kjer je fuzbal kralj športov, kritizirati. Ne. Moderno je biti del vsega tega. Da, tudi na tviterju in facebooku. To poganja nogomet, mu daje denar in selektorju tudi plačo. In ko je ta selektor rekel delu navijačev, naj ostanejo doma, je pozabil, da se fuzbal igra za gledalce. Da je v osnovi igra. Za remi 2:2 ni bilo žvižgov. Ne. Bilo je, nekje daleč zadaj, tudi upanje. Da lahko gremo vsi skupaj nazaj. In Katanec je premogel reči, da je pripravljen pomagati z nasveti. Kakšen bi bil tudi dobrodošel, gotovo. Toda fuzbal že dolgo ni binarna stvar. Katanec je edini selektor, ki se je boril z vsemi kavč selektorji, ki so imeli v primerjavi s prvo ero tudi izdaten vpliv na medije. Pljuvati Katanca ni moderno. Niti ni in, kar kažejo številke medijev, saj je MOSS raziskava pokazala, kako je šla klikanost medijev gor ob uspehu košarkarjev. Noben medij ni šel tako daleč, da bi selektorja, beseda, ki jo je uporabil sam, označil za – budalo. Daleč od tega.
Tudi sam sem šel na tekme reprezentance znova ravno zato, ker sem želel razumet, dojet, spoznat, slišat, videt, preverit. Ne zaradi naslade. Temveč zato, ker smo zagnali podkast – po naključju, ker se je tako izšlo – ravno po tekmi s Švico. Ker smo želeli bolje. In ga nato posvetili še ligi. Najboljša poslušanost pa je še vedno po tekmah naše reprezentance, ki naj bi bila odraz najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.
Kdor igra, včasih tudi dobi
Sloveniji je za zmago, ki bi bila predvsem simbolno močnega pomena, saj bi Slovenija prehitela Škotsko in končala kot tretja, spodletelo znova na koncu oziroma v trenutkih, ko se je začela počutiti dovolj udobno oziroma ko naj bi bila dosegla, kar si je začrtala. Do sem je Katančev model, to mu je treba priznati, vedno deloval – z izjemo tekme v Litvi. Slovenija je igrala kot reprezentanca, ki ve, česa noče. Ko se je namestila in opogumila ter tuhtala, kaj hoče, se je zgodilo pa tisto prvo. Česa noče.
Katančev sistem je deloval tako dokler, dokler pač ni več deloval. To velja za vsa tri glavna gostovanja (Škotska, Slovaška, Anglija) kot za zadnjo tekmo, kjer je četa prejemala gole v drugem polčasu. Sloveniji se je nabral skupek individualnih napak, kar ima brado še od tekme v Baslu s Švico, ko se je tekma zaradi zapravljenega zicerja (in ne nedosojenega penala, kot še danes vztraja Katanec) obrnila v prid tekmecu na škodo Slovenije.
Če je bil ponovni vpoklic Aljaža Strune za večji obeh tekem z Anglijo in Škotsko primarno dobra poteza, se je obakrat izkazalo, na koncu, za tvegano. Menjati desnega beka ob polčasu je eklatantni dokaz, da se nekaj ni izšlo. Struna je pri prvem golu Škotov izpadel ne samo naivno, temveč kot nekdo, ki nima pravega tekmovalnega ritma. Povedano direktno, Struna je deloval, kot da v klubu ne igra. Kot da spada v kvoto tistih, zaradi katerih Katanec nima vpogleda v zmožnosti svojega kadra. Ampak Struna igra. V drugi italijanski ligi.
Enako velja za Nejca Skubica, primarno prvega desnega beka teh kvalifikacij, ki je s svojo igro, poudarjeno na obrambi, Katancu dal razlog, da Petra Stojanovića – Napadalnega ne kliče in se, če že, raje odloči za Struno ali celo Sikoška. Tudi prav. Ali narobe, kot smo videli na Poljskem, ko je eksperiment Sikošek brutalno pogorel. Ne gre zato, da bi zagovarjali Stojanovića, toda podobno, morda manj očitno kot Struna, je pogorel tudi Skubic pri drugem golu Škotov, ki so imeli tudi priložnost za zmago po tej strani, ki je bila ves čas najbolj zadržana in hkrati varna. Bolj kot leva, kjer je Jokić proti Angliji doma pokazal, zakaj je bil član reprezetance pod Kekom. Mitja Viler ima še najmanj s tem.
Če se napake pač pripetijo, ker se zgodi situacija ali trenutek nepozornosti, pa je drugače z Romanom Bezjakom. Že po tekmi z Ukrajino v Ljudskem vrtu ga je Katanec hvalil kot fanta, ki obeta. Že takrat je bil Bezjak star 26 let. Za (pomožnega) napadalca to še niso kdove kakšna leta, vendar Bezjaka je Katanec ves čas videl kot del prenove, pomlajevanja. Ob razkritju svojega zadnjega spiska je selektor namenil Bezjaku, ki je, ne pozabimo, začel z Robertom Berićem tekmo v Litvi (!), precej trde besede, češ, da ga pač mora poklicati, ampak da je ta izbira slaba. Bezjak se je oddolžil z dvema zadetkoma in imel priložnost še za tretjega ter tako na igrišču demantiral Katančevo lastno logiko, če tej sploh lahko tako rečemo. Povedano drugače, Skubic in Struna, ki igrata redno, sta naredila napake, kot da bi bila izven forme, Bezjak pa je zabil, kot da bi bil v top klubski formi. Verbič je driblal vsaj boljše kot na tviterju. Pa razumi, kdor lahko.
Jubilejna Cesarjeva stotica
Morda bo to postal kar model, šablona. Da kot branilec reprezentančno kariero skleneš z.. Rdečim kartonom. Vsaj Mišo Brečko jo je, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini pokazal »srce«, skladno s haštagom aka ključnikom, in se zakadil v Ukrajinca, ko se je evropsko prvenstvo izmuznilo.
No, Boštjan Cesar reprezentančne kariere, kot je povedal, še ni sklenil. Tudi on si bo vzel čas za razmislek, do česar je več kot upravičen kot kapetan in prvi, ki je prigural do stotih tekem. Kar je, če se ustavimo za hip, res velik dosežek. Če izvzamemo Valterja Birso (88 nastopov) in Bojana Jokića (87 nastopov) je od »mlajše« generacije, torej tiste, ki ni bila v Južni Afriki, naslednji na lestvici Josip Iličić, ki ima 49 nastopov. Torej pol manj. In tako kot je malo verjetno, da bomo do leta 2030 dočakali novega najboljšega strelca reprezentance, enako velja za rekorderja po številu nastopov. Pri čemer, to je cuker svoje sorte, je Cesar šesti (!) najboljši strelec reprezentance z desetimi goli. Dal jih je toliko kot Gliha in Matavž ter več kot Dedić, Osterc, Birsa, Ljubijankić, Iličić, Koren…
Boštjan Cesar je ikona, za katerega lahko vsak selektor ve, kaj bo ponudil. Freh igro. In to je pokazal tudi tokrat, le da se je Katancu prav pri Cesarjevih uvodnih, zelo »jubilejnih« izbijanjih, ki sta nevarno pristali v kotu, zareklo tisto, da ne, kaj točno bo dobil. Ker Cesar ni več standardni član pri Chievu, kar tudi sam odkrito prizna in govori celo o Olimpiji. Toda pri Cesarju, ki igra vedno na robu konflikta, vendar še v športnem duhu tekmovalnosti, je ena pomembna razlika. Svoji izključitvi se je bil zmožen nasmejati. Pri četrtem sodniku je lahko izprosil, da je tekmo pospremil tam pri prehodu v slačilnico. To je pravi kapetan. Priznal je napako, odšel z igrišča. Ob vzklikih svojega imena. Škoda, da uradni napovedovalec ni pospremil njegovega odhoda z igrišča, ki je bil resnično ganljiv. Veliko o tem, kaj pomeni za reprezentanco in ta njemu, pa je tudi doma narejeni plakat staršev Cesar. Ganljivo, vredno, da Cesar ostane morda nekoliko dlje v reprezentanci kot so Novaković, Handanović in Šuler, ki so sami povedali, kdaj imajo dovolj, pa se zdi, da bi jih vsaj selektor, kot je Katanec, precej bolj potreboval, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri vpoklicu Mitje Vilerja, ki je debitiral v reprezentanci, ampak prinesel izkušnje in mir.
Boštjanu Cesarju so lahko vrata Brda in reprezentance vselej odprta, že zato, ker je zamenjal več selektorjev (pet) kot predsednikov zveze (vse štiri). Ima neprecenljiv vpogled v različne klime, ki jih je vse preživel kot osrednji steber obrambe, tistega člena, ki Sloveniji v osnovi ne dela težav.
Javnost je bila premalo obveščena
Ključni tekmec Slovenije v teh kvalifikacijah niso bile Anglija, Slovaška, Škotska, Litva in Malta. Nak. Ključni tekmec je bila Slovenija sama sebi. Ključni zmagovalec tega ciklusa, če že, je absolutno Aleksander Čeferin. On sam. Slovenija od tega, da je predsednik Uefe, ki na Wembleyju mrkega obraza pospremi poraz svoje domovine, veliko nima, tudi če kmalu dobi tekmo evropskega superpokala. Ja, tudi če pride v Stožice Real Madrid.
Kar je manjkalo in kjer je zmanjkalo, je bila komunikacija. Tu ni nihče zmagal in niti ni šlo za zmago in poraz, čeprav je bil selektor tisti, ki je delo medijev, ki jih izenači za javnost, označil za tekmo. Ampak če pustimo zgodbo s selektorjem. Že komunikacija pri izbiri domačih stadionov je šepala. Litva in Škotska sta bili sprva določeni za Maribor, o katerem so igralci govorili še pred Ukrajino kot o svojem primarnem izboru, vendar se od takrat v Ljudski vrt niso vrnili. S čimer samo po sebi ni nič narobe. Stožice se zdaj počasi zdijo kot neke vrste dom, pri čemer precej pripomorejo derbiji domačega prvenstva, ki so vmes postali večji magnet kot reprezentanca, kar se je ob začetku Katančevega drugega mandata zdelo še nemogoče. Sploh v Ljubljani. Na derbi pride vsaj toliko gledalcev, če ne več, kot je prišlo na tekmo z Anglijo (13,274), ki ni bila razprodana. Gotovo tudi zaradi cene vstopnic, ki ves čas zlagoma, a potihoma rastejo. Tekma s Škotsko je veljala 30 evrov. Že res, da je bila tekma tudi dobrodelne narave, vendar v marketingu in piarju so škotski navijači z donacijama slovenskim dobrodelnim projektom vložili lastni navijaški denar. Niso z njim potem razpolagali. To so naredili samoiniciativno in precej manj rigidno. In pomagalo je, da so igrali sami v roza dresih ter tako pripomogli k lepi akciji, ki je NZS sicer kar dobro uspela. V tem je zveza napredovala, prav tako v spletni komunikaciji. Kjer je problem, je tisti klasičen. Novinarske konference. In da so vsa vprašanja, ki so v sebi vsebovala nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, takoj označena za negativna.
In potem je tu še sam občutek na stadionu. Težava slovenske reprezentance nikoli, vsaj ne zadnjih slabih dvajset let, nikoli ni bila v vratih. Je pa težava za njimi, konkretno na severni strani Stožic in/ali južni strani v Ljudskem vrtu. Prazno je. Združenih navijačev ni že dolgo, kar sicer v mikrokozmos obliki veliko pove o razklani državi, kjer se za reprezentanco najprej ni dalo povsem skupaj stopiti, zdaj pa sta dve največji navijaški skupini že (pre)dolgo indiferentni do reprezentance. Pustimo, kaj vse prinese s sabo derbi in da ima reprezentanca bolj severnjaški navijaški pridih ter da uspeva predvsem družinski sektor, kar je dobro za vzgojo prihodnjih generacij nogometnih navdušencev, ki jih v Sloveniji absolutno ne manjka.
Nerodno namreč je, če ima Nogometna zveza Slovenija preko svojega selektorja, ki ni šel na nobeno tekmo Maribora v ligi prvakov v Ljudski vrt, takšen odnos do glavnih klubskih domačih promotorjev (čeprav selektor pride tudi na derbije). Kar Maribor in Olimpija absolutno sta. Prav je, da je Katanec videl zgodbo, talent in izziv v domžalskih nogometaših in jih vpoklical celo plejado (Dobrovoljc, Blažič, Vetrih, Balkovec, Firer, Repas, Širok, Vidmar…), svojevrstno dobrodošla je bila tudi akcija z b reprezentanco, vendar ko se spregleda standardno igranje Nika Kapuna in pred tem igre Erika Janže, je to sporočilo, ki si ga prva liga ne zasluži. Obenem se je oprijela Katanca oznaka, da domačim fantom z vpoklicom zmeša glavo, kar se je pokazalo pri Vrhovcu, Matjašiču, Zajcu in nazadnje Repasu.
Še manj pomaga tolmačenje, da prva liga ni glavni »produkt«. Je. Kot je Maribor dobro s pismom za javnost opomnil Katanca, ki je nazadnje govoril tudi o »naj pokličem nekoga, iz ne vem, Celja«, da so vsi ti fantje morali nekje začeti. In da so z izjemo Kevina Kampla vsi začeli kariere doma. Tudi Jan Oblak. Tudi Josip Iličić. Tudi Miha Mevlja, o katerem Katanec govori, kot da bi bil njegov agent ne pa selektor. Štiri leta je igral v Gorici. Maribor je selektorja samo nagovoril, da si domače prvenstvo zasluži… No, več.
Slovenski klubski nogomet se dviguje in nekje bi se to moralo poznati v sklopu Nogometne zveze Slovenije. Če že ne nujno na igrišču, pa kje drugje. Ne samo na reklamnih panojih med tekmami PLTS. Slovenija je namreč prav iz te lige proizvedla tudi sodnike, ki sodijo v ligi prvakov (pustimo, kako sodijo doma in kaka je narava tekem skupinskega dela lige prvakov) in so ti precej bolj cenjeni tako doma kot v tujini. Pri nogometaših, kaj šele selektorjih: velja tako za Katanca kot še bolj za Primoža Gliho, ki je glede na rezultate mlade reprezetance očitno prehitro dobil priložnost, saj se v Olimpiji, Dravi, Muri, Gorici in Kopru nikjer ni v prvi ligi obdržal več kot sezono, zdaj pa vedri na NZS že tri leta in je iz U-21 selekcije naredil šlamastiko menedžerskih modelov, kakršni so v prvi ligi (nazadnje Celje) kratkega in s kritikami pospremljenega daha.
Predvsem pa mora biti javnost bolje obveščena o samih procesih izbir in odločitev. Čeferin je, kar mu priznamo, to počel transparentno. Ko je izbral Slavišo Stojanovića, je stal sam za to izbiro. Enako, ko je pripeljal Katanca, čeprav mu je takrat voda pošteno tekla v grlo, Katanec pa je imel na voljo pogoje, na katere je Čeferin moral pristati, saj druge izbire ni imel.
Novinarji nis(m)o odstavljali selektorjev. Pramater vseh afer, Šmarna gora, je novinarje izkoristila kot kanal, pri čemer so nekateri mediji v tem videli tudi priložnost. Kek je odšel, ker ni izpolnil cilja, pri čemer je bil edini, ki je imel ves čas narisan cilj pred sabo, vendar šele potem, ko je Ivana Simiča zamenjal prav Čeferin, ki je želel pustiti svoj vtis v slvoenskem nogometu s tem, da zamenja selektorja. In ga tudi je. Čeferin je zgradil več na igrišču kot ob njem. Še nedolgo tega se je hvalilo Bonifiko kot primer stadiona, ki je pravšnji za Slovenijo. Stadion že, klub, ki je igral na njem, pa gotovo ne. Primer Ankaran, Zavrč, pa tudi Rudar, Krško, Celje so vmes pošteno zatresli osnovno bistvo klubskega nogometa in vloge NZS, ki bdi nad tekmovanji.
Pri Keku se je uvrstitev na svetovno prvenstvo, čeprav je bilo še leta 2010, pozabilo prej kot pri Katancu. Pri čemer je velika razlika, kaj je Kek storil zatem. V Rijeki je zgradil zgodbo, kakršne hrvaški fuzbal prej ni poznal. Dvakrat jih je spravil v evropsko ligo, postal hrvaški prvak. Glavni strah, kako bosta funkcionirala Katanec kot selektor in Zlatko Zahović kot športni direktor serijskih državnih prvakov, je bil odveč, čeprav je Zahović v tem času, kar se je Katanec vrnil, spravil Maribor dvakrat v ligo prvakov. Z vsaj sedmimi, osmimi, devetimi igralci, ki so Slovenci ali govorijo tekoče slovensko.
Tako Čeferin kot Mijatović imata z mediji dobre, če ne zelo dobre odnose, predvsem Čeferin je bil za tisti del medijskega prostora, ki nogomet spremlja, ko je to pač aktualno, velik magnet. Ampak oba imata dober, miren, preudaren odnos. Ne poslabšata situacije. Znata stopiti na žogo, čeprav noben od njiju ni bil profesionalni nogometaš. Ne mislimo na to komunikacijo z javnostjo. NZS je na koncu premeteno in spretno izpeljala in pospremila Katančev drugi mandat, pri čemer so bili – prosto po selektorju, ki nas je vse pošiljal na svojo prvo konferenco, še raje pa tja, ko je menjal Zdenka Verdenika – krivi vsi možni zunanji faktorji. Selektor ni priznal ene same napake. Celo Kek jo zna, češ, da je včasih preveč zaletav. Pa je odšel v trdih okoliščinah. Selektor je na nekatera vprašanja odgovarjal s pridevniki, drugih pa pač ni komentiral. Njegova ključna težava je postala v tistem hipu (kar se mu je ponovilo iz prvega mandata), ko je moral biti – selektor. Tisti, ki izbira in izbere. In se ne more braniti vprašanj, kakšna je hierarhija klubov in lig, iz katerih lahko izbira. Počasi bo namreč na mestu tudi vprašanje, ali je slovenska liga res manjvredna od druge francoske, španske ali italijanske lige. In ali igralci v Mariboru in Olimpiji vendarle ne nabirajo tudi svojevrstnih izkušenj. Nenazadnje, Marwan Kabha je prišel naravnost v prvo postavo izraelske reprezentance. Iz slovenske lige. Štelo je, da igra v ligi prvakov. To je bilo dovolj.
Skupina F ni bila bav-bav
Gordanu Strachanu je Slovenija dala, Gordanu Strachanu je Slovenija vzela. Škotska je bila klinično, fuzbalsko in tudi sicer pred tisto spomladansko tekmo v Glasgowu hin. Nikjer je ni bilo. Njeni rezultati so bili tako kilavi, da je Anže Bašelj za TV Slovenija komaj našel koga, ki bi ga tekma resneje zanimala. Zato je posnel reportažo o rekreativnih fuzbalerjih/navijačih. Medijev reprezentanca niti malo ni zanimala. Ampak Škoti so po zmagi proti Sloveniji dobili zanos, vnovčili so ga proti Angliji in skupina F je postala naenkrat bolj tekmovalna, ko je tudi Slovaška ugotovila, da jim poraz v Ljubljani ne bo zaprl vrat.
Že res, da so bili Angleži favoriti. Tu se s Katancem lahko strinjamo. Toda vse reprezentance so ji povzročile težave in si dokazale, da Angleži niso tak bav-bav, nenazadnje so jih na zadnjem EP pošolali Islandci (kar je kompliment za Angleže, da ne bo pomote), na zadnjem SP pa niso napredovali iz skupine z Urugvajem, Italijo in Kostariko. Slovenija in Škotska sta izvlekli remi in obe bi lahko prizadejali poraz reprezentanci, ki ima privilegij ubadati se toliko sama s sabo in svojim mestom v nogometni sedanjosti, čeprav prevečkrat ždi v idealih preteklosti.
Skupina F bo danes še dočakala, ali je bila točkovno gledano »najslabša«, čeprav je bila Malta zahteven tekmec, ki je namučila prav Anglijo na Wembleyju, zanjo se je pa obakrat namučila tudi Slovenija. Skupina F je pokazala, da so bila odločilna gostovanja, še zlasti za Slovenijo, ki je prinesla nazaj zmago z Malte in točko z Litve. Slovaška se je zdela premagljiva ali pa vsaj vredna točke v Trnavi. Dodatne kvalifikacije (Slovaška?), še bolj pa mundial (Anglija), daleč najbolj pa nov sistem pokala narodov (Škotska, Litva, Malta) bo pokazal, kje je Slovenija. Ki bi lahko dobila tudi še precej bolj neugodno skupino.
Igralec tekme: Roman Bezjak [Slovenija]
