Vrgli so jo na tretjega. Na tretji program. In ona? Ah. Nič. Flegma. Je pa še sama vrgla tudi trojko. Tri tekmice. Ena, dve, tri. Do medalje. Potem pa še eno. Za zlato. Za zlato na julijski torek, ki je trajal in trajal in trajal. Zjutraj je bila Andreja Leški judoistka, za katero bi zdaj želeli, da bi bolje vedeli. Za tak nasmeh, nekaj kakor flegmo. Zdaj zanjo vemo. Vsi. Moramo.
Gledati Andreo Leški na tak torek je bilo prenaporno. Judo, kar pozabljamo, traja. Cel dan. Od desetih pa do šestih. Šiht je to, pravzaprav. Gruzijko je dopoldan vrgla na vazari in ippon. In smo mi, ki judu namenimo, kaj, mogoče uro, če sploh, enkrat na štiri leta, že spet bili na veliko pametni. Ja, ja, ippon, čisti, daj, vazari, pa nismo prepričani, če ima ippon dva p. Judo je šport, kjer je sicer repasaž, ampak do tja je daleč. Leški je bila pri drugi tekmeci v težavah, Alžirka je sicer dobila karton, taka taktična finta, potem pa prilepila vazari in čas se je začel drobiti. Ura je bila tam malo čez poldne, v času poletja je to ura, ko ne misliš na medaljo. In Leški? Minuto je še imela, ona pa se ni sekirala. Karakter, kakršnega premorejo res največji. Minuto imaš do tega, da spakiraš in noben ne ve več zate, razen tisti komentatorji, ki ti rečejo, da si turist. Ja, tako je. Leški pa je zgrizla, prilepila Alžirko na tatami. Za 10 sekund. Pa do 20. Hvala, adijo.
Tako dobiš tisti dve uri počitka, poskusiš nekaj naredit, da ne boš imel občutka, kako si zavozil dan. Čakaš in čakaš. Judo je šport, kjer se dolgo ne zgodi nič, dogaja se vmes vse, ampak drugim. Ti pa čakaš. In ko smo čakali, smo slišali. Da bo Leški in celotni judo, z vsemi medaljami vred, šel na trojko. Ne rečem, odbojka je hit, moštveni športi pritegnejo, od odbojkarjev se veliko pričakuje in hvala bogu. Ampak vendarle je šele druga tekma skupinskega dela, ja, vsaka je pomembna, vse razumemo. Toda da ni šlo preklopit? Za tiste štiri minute? Dobro, smo šli na trojko. In kdor je šel, dneva ne bo pozabil. S Kanadčanko ni šlo nikamor, zato je šlo v podaljšek, še enkrat je vrgla tekmico in jo držala deset sekund in, evo, polfinale. To je trenutek, ko se svetijo medalje.
Potem pa smo izvedeli, kdo bo tekmica. O, ne. Clarisse Agbebnenou. Seveda. Ravno ona. Itak. Tekmica Tine Trstenjak, s katero sta se dajali v Riu in Londonu, enkrat slavila ena, drugič druga. Saj smo vedeli, da je Clarisse kao zvezda pa to, ampak v Parizu? Doma? Za polfinale. Ono, blizu in daleč. Clarisse se je vanjo zakadila, letelo je, tolklo. Ne znam si predstavljat. Petkrat sta se pomerili Leški in Clarisse. Petkrat. In vsakič isto. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Potem pa pride še Pariz. Videlo se je, da ima 31-letna Agbebnenou pač leta izkušenj. Neko finto. Nek napad. Nekaj. Je pritisnila, čisto na koncu, se zakadila in vrgla, pa ni šlo. Podaljšek bo. Bo? Bo. Ne, ne bo. Leški je od nekod dobila Agbebnenou in jo zabrisala. Sodniki so šli gledat v ekran. Jo je res? Še mi smo gledali, jo je res? Če pa … Velika Agbebnenou. Zdaj mlada mamica. Je možno? videli smo enko na ekranu. Jaaaa, točka. Pa čakali. Aleš Potočnik, komentator, ki je najbrž letel po tatamiju, je čakal. Ni videl, ni vedel, ne vem. Trajalo je. Kot da ni možno. Pa je bilo. Medalja.
Ostal je le še finale. Z Mehičanko. Zvita, agilna, gimnastičarska. Mehičanka je šla, kakor gremo mi na tekilo. Pardon za stereotip, ampak tako je. Greš, tolčeš, zmahaš. Leški je bila pa tam. Potrpežljivo je prenašala vse, kar je prihajalo. Češ, ti samo daj. In je poletela. nekaj kakor na kolo, doma smo se spogledali, če ni še kdo od nas poletel. In točka. Vazari. 0:1. Bemtiš. Vendar nekje vmes, nekje nekoč se je zgodila prelomnica. Bila so leta in leta, ko nas je kaj takega povozilo. Nas vse ja. Ne pa Leški. Pa kaj. Premeteno je čakala, da Mehičanki postane vodstvo všeč. Da ura začne tečt. Da se zlata lesketa. In potem … Človek pajek. Zasukala je Mehičanko, jo obrnila in položila in smo šteli. 1, 2, 3, 4, 5, daaaaaj, 8 jaaaa, 9 ,,, jaaaaaaa!
Kar naenkrat, na nek torek, je Andreja Leški imela zlato kolajno. Smejala se je. Kot da … ne, ne da je samoumevno ali kaj takega. Smejala se je, ker se takim ljudem smeji. Kot da je vedela, da bi lahko, ne, da bo šlo. Da jaaaaa, kot se je zadrla. Ni jokala, ne v trenerja, ne v kamere, ne v kimono, še med himno ne. Tam sploh ne. Smejala se je, pa ne vem, če se je že kdo med igranjem himne na olimpijskih igrah. In ko smo vmes videli še potrtet Andreje Leški, ki si zasluži vso pohvalo, saj smo videli osebo, ne le športnice, smo ugotovili, da punca igra tri inštrumente, da je doštudirala ekonomijo, da je imela prehranjevalne motnje in, nad vsem, da ima nasmeh, kakršnega ne najdete na sliki nobene zobozdravstvene ordinacije.
Morda bo razlog, ker je s Kopra. Pa ne, da se drugje ne smejimo. Itak, da se. Ampak smeh Andreje Leški je tisto, kar bo ostalo. Ker ji je šlo na smeh tudi, ko ji je šlo za nohte. In je vse to obrnila. Do zlate.
In dala vedeti. Če že mečete na tretjega, medtem ko jaz mečem tekmice za zlato? Zakaj ne bi bil parlamentarni program raje – športni program? Zasluži si. Ona. O, ja.
Handa. Že ko napišeš … Ja, napišeš. Rečeš ne. Njemu? Ne bi. Ne, ker ne bi upal ali karkoli. Ni tak. On je Handa. Ampak v živo? Daš roko in rečeš … Jasmin, zdravo. In, če si nekaj med novinarjem in avtorjem, ne veš. Ali bi vikal? Ali tikaš? Saj ni pomembno, ti nisi pomemben, je pa trenutek.
Zato… Jasmin, zdravo. Morda je bilo tako najbolje. Handa je tak. Ne ravno čisto preresen tip. Pa tudi ne redkobeseden. Čeprav bi lahko kimal enemu in trepljal drugemu. Gladko. Sploh pa golmani… Neka liga zase. Dresi pa sploh. In Goran, naš Goran, ga je oblekel. Ravno tega, ja. Jasminovega. Triintridesetko. Zadnjo v tem klubu. Sicer pa … Ker to še nekako dobimo mi gor, navadni smrtniki, rekreacija mogoče, gotovo pa večni desni beki. Handa je tak. Visok, resen, konkreten. Ko je on vzel v roke dres, si vedel. Okej bo. Če nič drugega, on bo tam. Rešil. Ne nujno takoj, ampak nujno pa, ko je nujno. Ker golmani taki so. Barvna kombinacija druge sorte za domače sorte. Ha? Ja, to. Sicer pa, če kaj ni jasno? Ni bilo časa.
Zadaj je že čakal Aleš Mejač.
So igralci, ki se jih spomniš. Seveda se jih. Ampak v tem norem, kaj, drugem desetletju, ko se je Mariboru zgodil magični realizem, ko je resnica magična in magičnost resnična, je Aleš Mejač šel v dolgoročni spomin. Tam je. Bil. Potem pa vidiš. Koliko tekem. In številka. Sedem. In spomniš se. Plzna. Bil si tam. Viktorka, malo možnosti, ampak gol, ki se ga ne pozabi. Polvolej, rašlje, upanje. Potem pa pride ta(k) Mejač in vzame dres. V rokah ima tistega iz svoje zadnje sezone. Prišel je skoraj med prvimi, ko je enkrat prišel Zlatko Zahović. Se poškodoval na prvi tekmi. Se vrnil. Še za derbi. In potem šel. Ne najlepše, ne najbolje, ampak četudi prihaja z Gorenjske, pravi temu tu dom. Kako ne bi. Zatresel se mu je glas. Če bi mu rekli, kako naj zaigra? Ja, rečeš, pojdi tu, vzami mogoče dres, razpri, kamera. Ampak tega se ne da igrat. Ko je rekel, ne, zaihtel, šel bi nazaj na igrišče? Uh.
Sledila je nato mini pavza.
Pa to ni so pavze. Kaj so? Premolki?
Ker …
… Potem? Kot Majakovski pišeš. Padajoče verze.
Potem pa…
… Pride.
Legenda.
Človek, ki je legenda v času, ko je legend preveč. Človek, za katerega ne moreš najti presežkov. Ima ime po tribuni. Upokojili devetko, četudi je kdo gledal malo postrani. Tako cifro? Ampak kaj naj reče kdorkoli? Saj rečemo. Ne moreš. Devetke. Ne zaradi Tave, ni on kriv. Ampak že Arnejčič? Človek, ki smo ga videli brcati mi, ki še embrio nismo bili? Tava je pa… Maribor 1960. Ne zato, ker bi bil, ono, karkoli pred 2008, ko je prišel. Ni bil. Je pa zbincal, zrekordal, zmariboral vse tiste rekorde, zaradi česar je spomnil na Branka Horjaka, Mladena Krajnca, Tomislava Prosena, Aleša Križana in take.
Moj najbolj močen spomin nanj ni, recimo, ko je dal gol Apoelu na Cipru, ko je bilo vroče, letelo je vse živo, zabil ga je bivšemu, na vetrovni julijski dan, ligi prvakov naproti in potem še dodal »zabil sem… kot kobra«. Sem bil tam. Marsikaj mi uide, da ne bi mogel biti »uradni biograf«. To pa sem bil. Vsi rekordi, lige prvakov, Celtic in »dal bom gol v ligi prvakov« in ga je… Vse to, ja. Moja spomina največja sta pa, ko je šel proti zicu in dvignil svoj dres v roke, dva. V prvem podre rekord Štefana Škaperja, zabije 131. gol v prvi ligi. Proti Gorici. Decembra v Ljudskem vrtu, na enih tistih tekem, ko kasneje rečeš, ah, vedo sn, vedo sn, da bojo zmagali, ampak se dolgo zdi, da ne bojo. Deloval je, kot da, češ, umaknite se mi. Ne zato, ker je to, kar je. Ampak ker vas bom sicer samo še bolj narolal. Pa jih je. In ga stisnil. Za 2:1. Za zmago. v sezoni, kjer Maribor na koncu ni bil prvak, 80 pik ni bilo dovolj, ampak dal pa ga je. In skočil sinu v objem. Dinastija? Mogoče.
Drugi močen spomin pa je, davno tega, ko smo enkrat šli na družinsko kosilo, neka mrzla sobota je bila, ko Maribor še ni bil vroča evropska roba, on pa iz Astorie tam gor. S kanglicami. Takimi, s katerimi se nosi kosila iz domov upokojencev, vrtcev, šol. Tega danes? Nogometaši Maribora že dolgo ne poznajo. Danes je zdravo, kartica, jaz sem iz kluba. Takrat pa…? Nisem ga še poznal, vsaj ne tako, da bi naj vedel, kdo sem, pa ne, ker bi mislil, da bi to moral vedeti. Ne. Res ne. Poanta je drugje. Dvignil pa je prst. Nam. Razprl ustnice. In pokazal tiste bele zobe. In s palcem v zraku rekel »ždravo«!«
V roki je držal dres iz svoje prve lige prvakov. Druge za klub. Padel je Celtic, nato remi v Ljudskem vrtu s Sportingom, edina tekma, na katero, zlomljenega srca, nisem šel. Od devetih domačih v treh epizodah. Zlamljal sebe doma. Ker… Nikdar nisi tako zlaman kot za fuzbal. Potem pa je prišel Schalke zunaj. Nerad gledam zunaj take tekme, no, to sem. Na Poštni. Z ljudmi, ki ne vedo, da iz avta ni ofsajda. In ta gol? Podpiše nek drug Maribor. Tava je žogo preskočil, Damjan Bohar ga je stisnil. Hecali smo se zdaj, če bi danes za to VAR piskal ofsajd. Najbrž bi. Ampak takrat?
Toda šlo je za nekaj drugega. Ko Tava prime v roko dres Maribora, prime svoje življenje. Ja, kliše je. Ampak pove, zakaj je to življenje. In ponazori, zakaj to ni kliše. Ker ve. Od kod je. In kje je. Fuzbaler, ki nikdar ni jamral. In tak, ki je svoje, kot sem ga enkrat intervjuval v času, ko so mlajšim kolegom iz slačilnice očitali nešportno življenje, že odžural. Kot se je hecal. Na veliko. »Ah, to? Jaz sem bil zabava z Ronaldinho! Tri dni, cela diskoteka!« Tava je hkrati resen in nasmejan. Hkrati čuti Maribor in obenem ga tudi soustvarja. Je naš, četudi vemo, da je od drugod, ampak vedno bomo zaradi njega vedeli, kdo smo.
In Tava je tako žarel. Ko gre na pumpo, kakor pove, gre tankat na številko devet. Ker takšen je. In ko je končal, držal dres v zrak, smo se gledali. Gremo domov? Kaj še sploh naj sledi? Če bi mu rekli, če bi pilili scenarij, ne spišemo tega.
Pa je prišel Josip Iličić, nek res rešpekt imaš do njega. Pa čeprav bi lahko pisali knjigo analize, kakšna je njegova vrnitev. Ni lahka, ni pa težka. Človek je dal štiri komade v osmini finala lige prvakov. Na eni tekmi. Busi z Bergama pridejo v Maribor, na poti v Graz. In mu izkažejo nekaj, česar ne da ne dojamemo, ampak ne moremo imeti. In je bil tak, kot Jojo najpogosteje je, kadar je to, kar želimo, da Jojo je. Tako ponosen. Še vedno skromen. Ko on reče, hej, spal sem v dresu? Kaj naj rečeš na to? Da bi imel rad vnuke, ki bi jim pokazal vse te drese in povedal, kaj je to pomenilo? Josip Iličić bo zagotovo šel v zgodovino tega mesta in tega kluba kot igralec, ki je potreboval najmanj tekem, da je bil največ, kar si v spominu lahko.
Maribor ni mesto poražencev, ni bila poanta v tekmah s Palermom, da je Maribor lahko upal na preobrat, ko je Ljudski vrt bil nekaj, s čimer se ga še zdaj zaman primerja. Ko Iličić reče ne le, da je večino dresov razdal, temveč doda, da sploh ne ve, če ima kakega iz prve ere, veš, da to ni marketing. Sprašuješ se, pubeci, kaj če mi nismo začeli snemat kar dokumentarca?
Ja. Hm. Mogoče? Vsi tisti dresi, različne kolekcije, isti opremljevalec, pa vseeno toliko zgodovine. Visijo, pa toliko sporočajo. Saj so to videni prijemi, nisi prvi, ampak tega je pri nas tako malo. Ko vidiš drese in priimke, vidiš ne le njih in sezone in kluba. Vidiš celo, pismo, sebe. In tekme. In mesto. In okolje. Ko je padel Panathinaikos s 3:0, veš, da ni bilo pomembno, da si zamudil minuto, ker si jokavo spet oplel pri mitu od dekleta. Ko prideš v ligo prvakov še tretjič veš, da si bil tako vesel, ker si to lahko tudi delil. Z drago. Na daljavo in neprespano, ampak vedel si. Bo.
In tako je, za konec, prišel še Aleš Mertelj.
Zdaj pomočnik. Čakali smo ga malo dlje, ker pač sestanki, tekma v nedeljo, ki se je potem končala s 7:0. Aleš Mertelj je bil nekje vmes igralec, ki je deloval kot garancijski list. Fix. Simbol. Utelešenje sistema, ki je ne le deloval, ampak zelo uspeval. Pa vsak dan je v klubu, najbolj zraven, mogoče celo bolj kot Jojo, pa ta še igra! In kot Tava in Handa, ki sta tako ali drugače poleg.
In pride Merti.
In … Se nam skoraj zjoka.
Ker prva liga Evropa. Tisti Rangersi. Tista podaja Volašu. Tisti začetki, ko je bila mladost še tako prekleto mlada. Gledaš posnetke. Ne samo igralci. Še Zaho, Milanič in ta ekipa. Vsi tako mladi. Skačejo, norijo, plešejo. In potem se Mertiju trese glas. Saj je jokal, ko je odhajal. In dobil častni krog, kakršnega dobijo res le redki. Še en Gorenjec, ki se je po diagonali države naredil tukaj. In (p)ostal. Ter s cmokom v grlu razložil, podoživel, izčutil, kaj lahko pomeni en tak kos oblačila. Zanimivo, niti en od peterice v osnovi ni Mariborčan. En, handa, je celo Ljubljančan. Trije so odraščali na Gorenjskem. Peti pa, saj vemo, tam daaaaleč stran. In prišel sem po takem naključju … Od genijev je le še Nikola Tesla tako zalutal v Maribor, ampak četudi bi se s Tavo lahko končalo enako, se ni.
Pet intervjujev, v katerih je bil … Dokumentarec. Ne moreš nekomu na praznični četrtek, ko je že tako ali tako vse tišje in počasneje, reči, hm, bodi čustven. Merti, a lahko malo hlipaš, Tava, daj bodi malo čustven, Jojo, a lahko utrinek iz otroštva. Ne gre, ne da se.
V Sloveniji je nedelja ob trinajstih sveta ura. Pa če ste verni ali ne. Ni pomembno. Če nič drugega, kolektivno in skorajda plebiscitarno se verjame v – govejo juho. Nič ni tako etnološko slovensko nedeljskega kot goveja juha. No, spet ne verjamejo v to vsi, ker vsi ne jejo goveje župe, pa vendar. Za nedeljo ob trinajstih mora biti nekaj res zgodovinskega, epskega, nadnacionalnega, da bo narod sedel pred televizorje. Pa še takrat žlica ne pade kar tako iz roke. Kvečjemu se trese. Za koga? Za smučarje, koga pa. Le alpskemu smučanju uspeva ali, bolje, je uspevalo konkurirati nedeljskemu kosilu.
In v ta sveti termin se je podal Uroš Slak. Svojevrstna institucija slovenskega medijskega prostora. TV zvezda, ki je rad tv zvezda. Uroš Slak ima, to je gotovo nesporno, tv kamero res rad. Ne toliko on osebno, saj se redko razgali, pravzaprav je ves čas bolj ali manj enak, čeprav ima za sabo res dolgoletno kilometrino, kolikor ima rad, da nekoga spravi pred kamero.
Doslej smo bili, vsaj na Pop TV, vajeni, da je Uroš Slak venomer – stal. Ne vedno, občasno se je na tisti ovalni pult 24UR zvečer rad tudi naslonil, še raje se je na petah vrtel, kadar je vodil zdaj že, saj jih še pomnite, Trenja. Do nedavnega je užival, ko je grilal svoje posediščene goste. Nihče ni tako roastal, kot je želel roastati Slak. To ni bil stand up, čeprav se Slak, kar ni težko zgrešiti, rad smeji. Ampak takrat, kadar ve, da je nekoga zašil. Ko ve, da je dobil izjavo, citat, tizer, trailer. Pač svoj stil novinarstva, ki je mešanica pozabljene stare šole z večno tranzicijsko željo po tem, da bi prav on bil tisti, kjer bi se vse razpletlo. Pa naj se je še tako dogajalo drugje, pri Slaku da bodo poravnali račune. Ni nujen epilog, važno je dogajanje samo.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
Ampak Uroš Slak je zdaj naredil kvalitativni preskok. Hote ali ne, vede ali ne. Če je prej podpisoval dan globoko v noč, skorajda nujno dajal piko na i dnevnih dogodkom, se je zdaj preselil v, milo rečeno, precej manj seksi termin. Nedelja ob 13. uri je pri nas… Kot rečeno. Župa. Smučanje. In zdravo.
Da, vem, kaj boste rekli. Aleksandar Stanković ima že 21 let zabezecane nedelje ob 14. uri na Hrvaškem. Ja, ima. In tudi njegov prvi gost je bil politik. Ivo Sanader, bil je 8. oktober 2000. Pri čemer je trajalo, da je v konkurenci večih novinarjev Stanković pristal na vrtečem se stolu in nato redno vrtel vse, občasno tudi slovenske like, kot so bili Zoran Predin, Zoran Janković, Radko Polič in Peter Vilfan. Oddaja ni imela koncepta, kakor ga ima danes, vsaj sprva ne, kakor se lahko na hitro podučimo, če že ne iz glave spomnimo. Da, bili so časi, ko si vsake toliko slišal, bilo je pred youtubeom ipd., da ima Stanković tega-in-tega. Tudi tam ni šlo brez kontroverznosti – saj še pomnimo Let 3 – toda razlika je že v osnovi ta, da Stanković svoje nedelje vodi na hrvaški javni televiziji, Slak pa ostaja na Pop TV, čeprav mu tudi nacionalka nekdaj ni bila tuja.
Vnaprej je jasno, da Ena na Ena ne bo Nedjeljom u dva. Niti blizu. Vsaj lep čas ne. Niti ni nujno, da bi to postala, saj bi v najboljšem primeru itak bila le slaba kopija. Slak se je svojih nedelj lotil tako, kakor da bi še vedno bila noč, le da ima večjo težo, če ni reklam, dnevne hektike in toliko sprotnega dogajanja. Ne bo vpadalo vreme, šport, promet, črna kronika. Nič. V nedeljo ob enih imaš eno uro res lahko ena na ena.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
In v trenutku, ko sedeš na stol in ni več te hektike, ne ostane nič drugega kot vsebina. Pri formi lahko pomaga dober prispevek, ki je bil v primeru Aleša Hojsa vrhunski, četudi še nismo vajeni tako celovite slike nekoga, kvečjemu še scena, pri čemer je bila kuverta morda spomin na najbolj kulten (ne)odstop, in v najboljšem primeru zaslonska grafika. In to je to. Vse ostalo sloni, stoji, stane in obstane le z voditeljem in gostom.
Za Slaka je to morda znan teren, ampak ni. Ni enako komentirati dnevno dogajanje z vedenjem, da bo morda ta isti gost na sorodno temo prišel, kaj pa vem, čez en mesec še enkrat. Čeprav je Ena na ena tedenska oddaja in v takem formatu edina pri nas, saj ima nacionalka goste, ki pridejo enkrat, morda v redkih primerih dvakrat na vrsto (ob nedeljah zvečer), bo sprva prav nabor gostov tisti, ki bo v bistvu določil bistvo oddaje. Kajti iz golega opisa ne gre razbrati veliko: »iskreno, intimno, na trenutke provokativno, predvsem pa sveže in drugačno, so obljube nove nedeljske pogovorne oddaje Ena na Ena, ki 3. oktobra 2021 prihaja na POP TV. Voditelj Uroš Slak bo vsako nedeljo ob 13. uri v poglobljenem pogovoru gostil znano osebnost z različnih družbenih področij. Razkril bo zgodbe, ki bodo odstirale gledalcem do zdaj nepoznane plati gosta.«
Kar je Slaku uspelo, ko je v prvi oddaji gostil Hojsa, je bilo kvečjemu le to slednje. Iskreno, kdo od nas je vedel, da je Hojs brcal žogo, dokaj resno in kvalitetno? Ali da žena in zlasti hčere niso zato, da se gre politika? Ta del, čisto na koncu, šele po oglasih, ki so prišli konkretno prepozno, je bil dejansko, naj bo še tako na prvo žogo, okoren, kičast, lahek, neroden, dobrodošel in je dal nekaj, česar doslej nismo videli. V takem formatu gotovo ne.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
Toda Slak ima, to je jasno vidno, precej večje ambicije. Kar je celo dobrodošlo, zakaj pa ne. Le da je pržil, grilal in vrtel Hojsa skoraj več kot pol ure na resda sila aktualne teme, ampak na način, ki pritiče dnevni, ne pa tedenski oddaji. Sploh potem, ko je Hojs imel tako ali tako svoj »šov« komaj tri dni prej v Tarči na nacionalki. Kar je bila razlika, je bila v tem, da je Hojs morda sedel? Ali da je bil tam sam? Da ni imel nikogar, ki bi mu skakal v besedo?
Saj se je Slak trudil s ponavljajočim se »ampak spet se mi zdi, gospod Hojs«. Seveda se je. Tudi z direktnimi vprašanji tipa »vidite tu kakšno mevžo« ali že uvodnim »zakaj ste tako trd politik« ter »vam je žal, da ste omenjali mamo?« je skušal najti svoj »punchline«, toda v tem prilagodil oddajo gostu in ne obratno. Kot da bi v eni uri želel, da bi Hojs povedal, da se je motil in opravičil vsem, ki opravičilo od njega terjajo. Ni šlo skozi niti v politično bolj, em, kulturnih časih. Hojs je imel, mimogrede, prvi del intervjuja desno nogo kot na gasu in tako tudi križaril skozi intervju. Če je Slak mislil, da mu je nastavil večmetrske valove, je Hojs deloval, kot da je na jadranju. Ne glede nato, da se je Slak udobno počutil, ko je rekel, da so »petkovi protestniki v primerjavi s temi delovali kot mucki«.
Dejansko je na koncu najboljši del enournega intervjuja, ki je prvo polovico zapravil, bil stavek »daleč od tega, da sem mamin sin«. Govorim seveda iz vidika tv recenzije, politično gledano je Slak dobil svoj punchline, ko je Hojs povedal, da se s predsednikom vlade pogovarjata o predčasnih volitvah, kar se zdi, da je bila tudi osrednja nit, če ne bistvo intervjuja. Vendar v tem primeru je Hojs deloval kot plan b, kakor da premier ni imel časa, kar je tudi sam povedal čisto na koncu, ko je priznal lastno presenečenje, da so ga sploh povabili.
Ena na ena je kakopak poptvjevski zglancan in preverjen izdelek, obrtniško brezhiben, toda ne more izumljati tople vode, ker gre v osnovi za dva, ki se pogovarjata pred kamerami. En sprašuje, drugi odgovarja. Za eno uro je to sila zahteven format, kar bo Slak najbrž spoznaval iz oddaje v oddajo. Seveda je bil dobro pripravljen, na mizi je imel, če sem dobro preštel, kar devet listov, vmes je kar precej bral, morda kar precej dlje, kakor smo bili vajeni doslej. Slak je rad prezicen in to je za novinarja/voditelja hvalevredna kvaliteta, pravzaprav neobhodna.
Toda že v sporočilih in intervjujih je delovalo, da bi rad dobil širše odgovore na politična, družbena, vprašanja našega prostora in časa. V tem primeru je bil prvi intervju preveč pedanten, podroben in premalo širok. Napredek je, da je bil nivo pogovora višji in ekstresmno visok, v primerjavi s četrtkom, toda Slaka največ dela še čaka.
Najbrž zlasti takrat, ko bo nasproti imel res tudi športnike in še zlasti kulturnike. Tam bomo videli, kakšno širino ima Uroš Slak v Ena na ena, kjer bi rad dobil vse tisto, česar prej zvečer ni mogel.
Pa pravijo, da še noben ni naredil na hajzlu kariere. No, ideje so že bile, ideje. Ona, kako je Jimi Hendrix nosil kitaro še tja. Mhm. Ampak kariero o hajzlu, to sem mislil. Pa saj se da. Marcel Duchamp je v muzej postavil pisoar in čao. In potem so tu še vsi tisti grafiti. Ja, tisti. Milijon telefonskih, ene in iste usluge. Potem pa… Biser. Taki. Večslojni.
Med večnimi grafiti na straniščih je seveda oni z Balkana. Da so se »ovdje i najhrabriji usrali«. Če ste to kdaj prebrali, potem veste. Kot ne bom pozabil onega modela na železniški postaji v Sarajevu. Pred mojim obotavljanjem je vprašal utrujeno teto, za katero nikoli ne veš, ali ji moraš sploh kaj dat ali je tam pač, ker je tam in čaka, da spuca za tabo, potem ko je plačal neki res mizerni drobiž, če se na tako kvaliteto plača davek. Pač tak humor. Straniščni.
Ker med vsemi onimi ciframi, kaj ti bodo, če pokličeš, vse delali, res vseeno vsake toliko najdeš kakega bistrega. Onega, ki ti s puščicami piše čitaj tu, čitaj tam, čitaj gor, čitaj dol in na koncu, po kakih osmih puščicah, ko si sukal glavo, retorični pripis: si prišel brat al srat. Ah ja, kje so časi poezije »če si s prstom brišeš rit, nesi v usta, ne na zid«. Časi, ko si šel preverjat, katera od kabin ima mogoče kaj papirja. Kdor je hodil na fuzbal, ve. Ni večjega občutka lagodja, ko vidiš, da je papir.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
In vse to še iz časov, ko se je še delala razlika. Mhm. Tista. Ki je nikdar ne pozabiš. Kdor se je doma brisal z večslojnim papirjem in se na stvar navadil, potem pa je prišel in sedel nekam, kjer so bili v črni škatlici lično nabasani roza listi, e, ta izkušnje nikdar ni pozabil. Rit pač pomni. Ali je večslojno in mehko ali trdo in hrapavo. Ampak saj, ko se enkrat, četudi redko, soočiš s čučavcem, kar je moja pomuhkužena generacija, ki pač ni služila vojske, itak doživela sila redko, so še listi totalni luksuz. Saj potem lahko pridemo do Japoncev in njihove verzije, toda tekst ni o tem.
Tekst je o tem, da večslojnega papirja pač ne pozabiš. Iz Sladkega vrha pa sploh ne. Ne samo, da ga ne pozabiš. Navadiš se nanj. Gladko. Dobesedno in ono drugo. Vse dokler seveda niso, par let nazaj, v tem desetletju najbrž, dokončno množično začeli prihajati še odišavljeni 12-slojni papirji. Odišavljeni. Nekaj, česar pa več ne razumeš najbolje. Ha? Parfumirana hajzl rola? Mene še vedno zajebava, v katero smer jo moram obrniti na nastavek, zdaj pa to? Ker vonjave, kot vemo, pač ne delujejo tako. Minus in plus se ne izničita. Kot če pritisneš deodorant ali parfum na švic. Ne bo eno nadomestilo drugega. Zmešalo se bo. Isto kot nima smisla oni sprej za hajzl. Odpri okno, če ga imaš, ali pa zadrži sapo. Za kake pol ure.
Ko danes kupujemo wc papir in kupoval sem ga dejansko ravno danes, je pri nas veliko izbire. Kot pri vsem. Že leta. Sploh za mojo generacijo, ki ne ve, kako je bilo, ko so plenice, tiste edine, puščale in ti je teklo po nogi dol. Pa mama in ata sta spila kavo v torek. In take. Ampak Paloma? Paloma pa ves čas, še zdaj, nekako vseeno ostaja Paloma, čeprav z osnovno Palomo kaj veliko skupnega več nima. Vsaj ne s tem, o čemer teče predstava Slovenskega mladinskega gledališča.
Predstava Paloma je premiero dočakala 21. junija 2020, torej minulo poletje, ko se je vse gledalo na razdaljo, saj vemo, prosti zici in to in ko nihče ni mogel vedeti, kakšna bo prihodnost prireditev. Ne bo je. Še dolgo ne. Toda ko bo tega enkrat konec, bo najbolj relevantno publiko Paloma bo našla v Sladkem vrhu. Kje pa drugje. Tam bodo, tisti, ki še pomnijo nostalgične čase, najbolje povedali, kako je Bina Klampfer zadela svoj kraj. Jaz lahko le ugibam. Zahvalili se ji bodo. Pa režali. In potočili kako solzo.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Skoraj neizogibno bi lahko Klampferjevo primerjal s Tonetom Partljičem. Sploh v prvem, bolj linearnem, skoraj dokumentarnem delu, ki pa je vendar jasno ves čas izrazito igran. Te pa skoraj namamijo, da ni, kar je krasno. Sicer pa se ponudi na tem mestu primerjava s Partljičem. Povedano drugače, Paloma se približa situaciji, ko bi dobri stari Joža Malek rekel, da ga je pritisnilo, da bo šel kar zadaj za drevesom, dobri stari Vanč pa bi mu v roko porinil večslojno rolo. In bi Maleka vrglo, em, na rit.
Za to, kar iščem in ocenjujem na Urbani.si, je Paloma res prava stvar. Diha, riga, poje, fuka, nastrada, laže, sanja, obljublja. In ves čas tako, da veš, za kaj gre. Za firmo. In ljudi v njej. Ker ima ščepec popkulturnega. Za Palomo pač vsi nekako vemo, ne? Predstava je nastavljena, pa tudi izpeljana tako, da jo lahko razume res širša javnost. Dobro, bolj prvi kot drugi del, čeprav jasne ločnice ni, kar ne pomeni, da dramaturgija in režija nista skrbno povezani in izpeljani. Eh, šolsko narejeno, sedi pet, kar se tiče zapleta, vrha in razpleta.
Paloma je daaaaaaaaaleč (manjka ji še vsaj kakih milijavžnt a-jev) najbolj učinkovita zaradi naglasa igralcev. V. Nulo. Štajerski argo bi bil ponosen, nimaš kaj. Klampferjeva je ravnala, no, popkulturno, ko je uporabila vse zicerje štajerščine, ne da bi jih zlorabila. Nihče se ne pači, še več, igralci so genialno prepričljivi, celoten sekstet. Noben ni zaradi štajerščine glup, tup, zabit, nor, prifuknjen. Niti en. No, so, itak, ampak nikoli, niti za hip, niti ko padejo »nea boi taki hepan«, »te lahko prosim, da se fčiješ« in »ooo fukušnico mate!« na račun narečja. Če pa so na Sladkem vrhu. No, v Sladkem Vrhu, kakor se je potem preimenovalo kraj, kamor se gre »v« in ne več »na«. In tam živijo »Sladkovršani« in ne več »Sladkogorci«.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Predstava uspe tudi (ne)hote odgovoriti na vprašanje, kako je tako velika firma, ki je delala tako specifične izdelke, četudi vsakodnevne, uspe(va)la v takšnem kraju, da je še danes v predstavi potreben zemljevid, tam potem označiti Maribor, nato Šentilj in šele nato razložiti, kako priti do Sladkega Vrha. Kjer živi, prosto po internetu, tam cca 700 do 800 ljudi. V tovarni pa dela petsto glav. In nekoč še več. Kot vsepovsod. Mali kraj, ogromna firma. In obratno, kot se je izkazalo.
Paloma pri tem, ko se loti sebe, gru gru, noče biti golo nostalgična, čeprav obdela vse tranzicije nasprotij: socializem vs. kapitalizem, ruralno vs. urbano, naše vs. tuje, listi vs. rola. Toda odločitev, čemu penasto žugati in kdaj kazati z ja-to-so-bili-časi prstom, prepušča gledalcu. Ni vodljiva, ni tendeciozna, ni nekaj, kar Sladki Vrh ni. Mlajši tako ali tako ne da ne bodo razumeli, ker ne gre nikdar za to. Ampak ne bodo imeli čustvene komponente, ker tega pač niso dali skozi. Je pa lepše, ko se ljudje družijo, poročajo, ko se zgradi bazene in ne zasipa, ko se je žuralo in plesalo, zdaj pa se še samo keglja v kulturnem domu? Ni težko uganiti, ne?
Čeprav je prvi del vsaj zame precej močnejši in tak, ki silovito pritegne in bo hit zlasti v Sladkem Vrhu, je v drugem več teatra, karkoli že naj bi to iz analfabetskega stališča pomenilo. Naključno, a usodno štihanje, vabljenje v službo z visokoletečimi obljubami, celo poroka dveh delavcev so lahko vsi po vrsti metaforo za Palomo samo. Tovarno, ne predstavo. Kar je ne samo logično ali pričakovano, ampak tudi mojstrsko. Ker se vrne k malemu človeku in živi čas, ko so veljale parole »tovarna to smo mi« in ko se je ljudi klicalo »tovariš«. Seveda je pridih nostalgije, do Mi2 in Zbudi me za 1. maj ni daleč, kot tudi ne do Outsiderja in še bi našli primerov, tja do Lep dan za smrt, ko se zasliši sirena 4. maja, ki je zatulila in označila bombni napad na same sebe. Ampak Klampferjevi je uspelo priti bližje filmu Zbogom, Lenin. Raje se smejimo za nazaj, kot da bi resno na novo analizirali kdo, kaj in zakaj.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Kar pa ne pomeni, da se Paloma ne jemlje resno. Eh. Ravno nasprotno, ponudi paleto čustev, praznih obljub, velikih želja. Kakor da nikomur zares ne Paloma ne Sladki Vrh nista bila vrh življenjskih ciljev. Ampak če so že bili tam, potem pa zakaj ne? Kar spomni na Lepa sela lepo gore in citat velikega ex generala, ko reče, da je šel peš Titu na pogreb, iz Bosne v Beograd, pa se mu mlajši režijo, on pa solzavo pripomni: »moder je bil, hladen, veliko je lagal, mamicu mu jebem, ampak radi smo ga imeli.«
E, to. V tem se ne le najde, ampak tudi nagradi Paloma. Ko liki niti nimajo imen, celo ne v takem kraju, kjer seveda vsi se poznajo. Na veliko se v manjšem kraju, kot je Sladki vrh, najbrž ne da.
V Sladkem Vrhu sem bil sam sicer zagotovo dvakrat. Prvič kot fuzbaler Maribora, najbrž večkrat i vsakič smo zmagali, ker smo morali zmagat. Tam, pozna devetdeseta, ko pač ni bilo več heca. Ko smo enkrat fasali v Jurovskem dolu, da je župnik navijal zvonove in so se nam režali tja do slačilnic, ki so bili v osnovni šoli, nam je bilo jasno dano na znanje, da se kaj takega ne more ponoviti. Tudi nam so zabičali. Levim bekom. Na klopi. In zato je bil Sladki vrh zicer. Sicer pa, ko si star tam, osnovna šola, naj bi bila vse samo igra, ne?
Kot je bila igra televizijska oddaja Male sive celice. Tam smo imeli predizbor ali nekaj takega. Za naš konec države, kakopak. Frocov, da jih ne moreš preštet. Vem, da je naša šola iz Maribora poslala dve ekipi in obe iz našega razreda, ker da smo bili oh in sploh. Ekipa, v kateri sem bil, je bila pridna, no, naj bi bila, ona druga pa brihtna. In ona druga je zmagala. Tam, v Sladkem vrhu.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Paloma tako išče čase, ko smo še imeli malega človeka. Saj danes mali človek še vedno obstaja, ampak si ne more reči nikdar mali človek. Ker ne bo všečkov. In ker bi delovala kot preskromna, domala lažna skromnost. Saj za konec ponudi punk upor, na glavo obrne Kučanov refren o novem dnevu in naniza, kaj se je s Palomo in kultno petko, mašino, ki je delala »kaj si hoto«, zgodilo v kasnejših letih vse do danes. Ko bi jokali le tisti, ki so se že prevečkrat izjokali, če bi firma crknila. Mi bi itak pri prvem naslednjem šopingu še gledali, kje je ona mačka bela na pakungi, nato pa bi, ko bi šli drugič, na vse gladko pozabili.
Kot se je pozabilo na tiste kultne tri golobe, če se že na reklamo, kadar se jo zavrti, ni. Starejši jo poznajo, mi smo se o njej, kot o vsem iz socializma, z dobrim in slabim vred, itak naposlišali. Ampak trije golobi so iz logotipa izginili. Pa so bili fejst. Res fejst. Kot je ta predstava. Zakaj potem ni pokasirala ocene 5? Ker čisto malo zmanjka. Je pa gledljiva in to ne na poceni način. Za dobro poldrugo uro pritegne in ne izpusti. Bam! In veš, na koncu, da boš cenil. Tiste tri, štiri sloje.
Bis. Tehnično je bila predstava Jazz na silvestrovo večji, spiljen, dognan presežek. Ampak tam sta igrala dva in predstava je dočakal tudi premierno izvedbo. Paloma ni bila narejena zgolj za spletni prenos, vendar je v nulo zadela z uvodom, ko se prebije četrti zid in tako zgrabi tudi redkega, gledališču tujega gledalca (»Mogoče nas kiri glea, ko ni prišo v teater še. Zdravo mami!«).
Zvok je bil mestoma, sploh pri Dariu Vargi, malenkost nerazumljiv, pričakovano pa so nihali tudi volumni – odvisno, koliko ljudi je hkrati govorilo in kakšna je bila narava pogovora. Dretje in sklepni komad so kar kurili zvočnik. Ampak ko se vse sešteje in odšteje, je Tretji oder izpeljal še en kvaliteten prenos. Za tiste z dobro povezavo. Ni prihodnost, je pa dobra sedanjost.
Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.
To ni bil film. To je bila Tarča.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.
Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.
Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.
In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.
Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.
Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.
In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.
Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.
Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.
Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.
Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.
Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.
Generacija, rojena leta 1985, naj ne bi bila nič posebnega. Niti ne statistično. Ko bi vsaj. Pa ne. Ampak tako ti je bilo predočeno že tam od osnovne šole dalje. Ko si prišel v gimnazijo, e, takrat pa sploh. Zamudil si fajt New Kids on the Block proti Guns N Roses. Kje si bil, ko smo skakali po tankih v Novi vasi? Nisi gledal Italie 90 mundiala? Nisi bil v MKC? Kaj si fukjen al kaj si. Pa kak?!
Ja, pač, sem. No, nisem. V Mariboru si pa sploh bil lolek, ker si zamudil MKC in Orožnovo. In Hvala bogu da je vikend. In Amadeusa. In vse to. Pa kak? Ja pač sem. Samo veš, ko smo… Ja, vem. Pa mundial v Italiji, pa Jugoplastika, pa Rok Petrovič, pa par-nepar, pa Milka Planinc, pa… In si jih samo slišal, če si pisnil kaj svojega nazaj, ono, da si pa imel kaseto Tajči in na njo napisal Jašaaaa. Koga, pizda mala, briga, če pa nisi štekal Rive. Koga briga jebena Tajči. Nisi imel commodora? Halo? Ne, tvoj game boy me ne briga. Gustek.
Tako nekako je bilo, kar hudo predolgo, tako dolgo, da velja še danes, kaki butelj si, ker si bil rojen leta 1985. Za kar si absolutno in jasno nisi bil niti malo kriv. Samo te je pa imelo. Da bi šel vprašati stare, zakaj niso ali malo prej ali pa malo kasneje. Namigali. Seveda nisi šel prašat, halo, itak da ne, ampak imelo te ja pa res fejst.
Ker kaj pa oni za nami? Kaj pa vem, nikoli nisi driblal nekoga, ki je rojen, kaj pa vem, leta 1988, 1993 ali 1997, kaki gustek, ker ne veš, kira je Bejbi spajs, ker ne veš, kdo poje Hočem to nazaj in ker ne znaš refrena Ti si moje sonce. Ali ker ne veš, kdo je bil kapetan na Euru 2000, kamor se je zgurala Slovenija. Ali ker veš samo grde stvari o Primožu Peterki. Ali ker si zamudil Eminema. In nisi 8 Mile gledal v kinu. Ko je kino še imelo vsako svoje ime. Partizan, Udarnik, Gledališče.
Ti na pamet ne pade.
Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]
Saj vem. Da bodo (in že) devetdeseta itak prodajali kot nostalgijo, ampak profita, vsaj vsebinskega, ne bo. In tako si imel prekmalu in prepozno hkrati občutek, da ne spadaš nikamor. Nisi bil ne pionirček, sploh pa ne zadnji, kar je očitno neka posebna čast. Nisi vedel, koliko je 3×7, samo vedel pa si, da si bil pa to tazadnji. Niti pa nisi bil prvi v devetletki. Bil si kar nekaj. Tranzicija na dveh nogah.
In potem ko je minilo očitno dovolj časa, je prišla še uradna razlaga. No, statistika. Da smo brezvezna generacija. Kako? Zakaj? Čemu? Ko smo namreč nazadnje šli volit, leta 2018, smo že padli v drugi stolpiček. Nismo bili več najmlajši. In ugotovitev? Najslabša volilna udeležba. Vsi možni sociologi, politologi in psihologi so prišli skupno do ugotovitve, da to kaže, kako smo pasivni, bedni, razočarani, pozabljeni. In veste kaj? Saj večinoma so imeli prav.
Smo generacija, ki je maturirala leta 2004. Leto, ko smo vstopili v EU. Ko je bilo baje vse možno. Saj so bili luštni časi, tolar je bil vredu, denar je nekako nekje bil. Siddharta je jesen prej igrala za Bežigradom. Fuzbal reprezentanca je igrala na evropskem in svetovnem prvenstvu. Bili smo nekaj in nekdo. In v razredu nam je kasnejša poslanka rekla, da naj si izberemo študij po želji, ker so zdaj taki časi. Da si lahko izbiramo. Da naj hodimo v šole in da bo vsak mel šiht. V času, ko pojma prekarec ni noben niti poznal. Niti napačne izgovarjave. Ko je nekdo vprašal, neki sošolec, kaj pa če ne vemo, kaj bi svetovala, se je gospa profesorica malo izmikala, nato pa korajžno rekla: izberite gradbeništvo, veste, gradilo se bo vedno.
E, kurac se je gradilo.
No, saj res ni mogla vedeti, da se je gradilo tako, da so pisali milijone gor na jebeno serveto. Pa pizda materna. A je kaj manj uglednega, kot to, da pišeš na serveto? Vedno si se, ko si potem bral, kako je šlo vse adijo, SCT, Primorje, Vegrad, kje so bili helikopterji, starlete, droge, rock’n’roll? Kje ferrariji, kje žuri? Ko bi bilo vsaj to! Pa ne. Si gledal skesano Hildo, bolehnega Zidarja.
Ampak vse to nam ni prav nič pomagalo, ko je šel čas nezadržno naprej. Na moj prvi dan faksa so mediji štrajkali in to dan po volitvah, na katerih je zmagal Janez Janša. Prvič. Takrat smo poslušali, da po FDV lahko padeš samo po štengah, kar je pri polovici predmetov, kjer smo barvali krogce pri odgovorih, res držalo. In tako si, ko si poslušal starejše kolege, le par let starejše, kar naenkrat že takrat poslušal, da si najboljše itak že zamudil.
Pa smo pri Špilferderberju. Najprej… Podkastov se ne bi smelo ocenjevati niti po desetih epizodah, kaj šele po prvi. Ker šele po desetih, kakor nas je naučil doajen Anže Tomić – Tomo, se približno pokaže, kako in kaj. Ne zgolj poslušalcem, ampak še bolj ustvarjalcem. Iz prve roke lahko povem, da drži. Oboje. Podkast rata podkast šele čez čas. Ko imaš dovolj volje, da nadaljuješ, ko tisti prvinski adrenalin spusti.
Ker podkast je adrenalin. Že zaradi tiste rdeče lučke, ko se snemanje prične. Toda kmalu tudi trema spusti ali pa osnovno navdušenje. In nato klepet iz pristnega entuziazma postane podkast. Če gre za podkast, kjer se (vsaj) dva pogovarjata, kar je pri nas prevladujoča oblika, pa saj tudi v svetu, ampak pri nas manjka podkastov, kot je bila recimo Evolucija užitka.
Ampak dobro. Prav je, da je nastal podkast, kot je Špilferderber. Čeprav se je prva, pilotna, uvodna epizoda zdela, kakor da bi »morala« biti posneta v Mariboru, za Maribor, forza Maribor, vedno Maribor. Nemara pa je tako bolje, da se je na Tavčarjevi v Ljubljani posnel pogovor, ki vsebuje tako samoumevne mariborske stavke kot je »najprej na Štuka, pol v Trusta, pol pa k Vrbi na burger!«.
Jurij Drevenšek je po svoje ravno pravšnji voditelj, da spregovori o generaciji, ki je bila rojena v analognem času in se morala znajti v digitalnem času. Ne da bi lahko spisala navodila, ker so bila navodila še od prej in razumljena tako, kakor je bilo dotlej. Kot je zapisano v razlagi, da je to podkast o generaciji, ki ji je bilo rečeno, da bo vse vredu, če bo pridna, hodila v šolo in diplomirala. In res je bilo točno tako. In res potem nihče ni razumel, ko smo samo omenili, hej, v bistvu se ne izide. Saj nekaterim se še je, za las, ampak je bilo že odvisno, kaj so izbrali. Odgovor, češ, kaj nisi šel študirat mikrobiologije, je bolel. Zato, ker je še malo prej veljalo, da smo vsi za vse, zdaj pa kar naenkrat odloča, da moraš izbrati, za kaj si.
Foto: Alan Orlič [RTV Slovenija]
In Jurij Drevenšek je izkušnjo generacije, ki je komaj generacija, saj se rada spomni časov, ko smo vse počeli skupaj in imeli skupne interese, začel secirati. No, ne ravno secirati. Drevenšek ni taki model. Gre dalje, gre naprej, ustavi se, pa spet dalje. Ne ve točno, kako bi se lotil podkasta, ki bi se naj lotil generacije, ki niti generacija ne zna biti.
»Mogoče sentiment govori iz mene, ko se pogovarjam z mlajšami, že takoj vidim, da sem star v enih stvareh, v enih pa si lažem, da sem kao mlad in ful odprt,« je tako povedal v uvodni epizodi. Ko sta si z Emkejem gladko priznala, da sta si šla na živce v času, ko je to bilo še možno na analogni način. Danes ne moreš zaviti z očmi. No, okej, z gifom lahko. Samo to pa je to. »Jaz se ful borim proti temu, ljudje pa me obtožujejo, da preveče podpiram in da mi je vse kul. Ampak nočeš bit isti ko stari,« je Emkej pristavil v uvodnem Špilferderberju. Ki je lahko priznal, da je bilo logično, da te ljudje niso marali. Ker je bilo to še v času, ko nismo vedeli, kaj je »všeček«. Ljudje, ki s(m)o tuhtali ob kači na Nokii.
Špilferderber je tako podkast, za katerega ne vemo točno, kako naj ga čutimo. Niti tega ne ve Drevenšek. Kar je po svoje prav, nemara celo dobrodošlo. Vsaj pri drugi gostji Tei Jarc, kjer je bilo po svoje dobrodošlo, da nismo želeli, da bi bil podkast posnet v Mariboru. Najboljše pa utegne biti, če bo Špilferderber z dovolj vztrajnosti dosegel lastno poimenovanje. In bo res to. Saj Drevenšek to itak je, generacija 1985 pa tudi. Ali pa vsaj zna biti. Če se ugura in zažari za tisto nepomembno sekundo. Ki pa je pomembna. Vsaj za nas, letnik 1985.
Zato dobi Špilferderber trojko. Ker druge ocene niti ne more dobiti. Niti ne sme. Ker ne.
Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.
In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.
Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.
Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.
Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?
Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.
Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.
Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.
Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.
Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.
Intelekta. Prva v letu. Zdaj je skoraj že tradicija. Ni sicer lahko brisati vsega tistega v podkast aplikaciji, kar bi »moral« poslušat še za nazaj. Tisto najboljše iz pravkar (pre)minulega leta. Ampak če boš tako ravnal, boš pač vedno zadaj. Ker novo leto pač nudi ta nov začetek. Čeprav smo tako ali tako vselej zadaj. Razen, če poslušamo Intelekto. In Tino Lamovšek. Uf.
Kajti Tina Lamovšek v Intelekti pokaže, da ni prav nič narobe, če smo kdaj malo zadaj. Še več, včasih je bolje biti malo zadaj. Ker šele takrat veš, kdo in kako je spredaj. Priti malenkost kasneje zraven, ampak ne prepozno, je včasih nemogoče ujeti. Ampak se da.
Ilustratorka Alja Horvat je imela topel, odmeven, zanimiv, močen portret v Mladini. Bilo je oktobra. Zdaj, tri mesece kasneje, je lahko (ne samo) njena zgodba dobila širši kontekst. Takšen, za kakršnim skoraj hlastamo. Ne glede na medij, obravnavno bi lahko bil širši članek v Sobotni prilogi Dela, tema v Outsiderju, Fokus na Pop TV. Ampak zažarel je v avdio obliki. Res zažarel. Ono, ko klišejsko zasveti svetilka. Ko se ti posveti.
Zdaj… Intelekta je primarno radijska oddaja. Ni podcast per se, kakor se lepo domače reče. Vendar sam (neredno) Intelekto poslušam kot podkast, čeprav ves čas veš, da v osnovi ni podkast. Vem, zveni zakomplicirano, ker tudi je, ker še vedno ni lahko niti definirati podkasta, kaj šele dalje razlagati in širiti navdušenje o njem/njih.
Toda Lamovškova je v podkastu, ki ga zanima, kakšno je razmerje med umetnostjo in instagramom, mojstrsko zajela duh časa, prostora, navad. Instagram in umetnost? Kim Kardashian in Damien Hirst? Influencerji in kubizem? Gre? Ne? Ni pomembno. Predvsem je pustila, da sogovorniki razmišljajo. Brez da bi sama kamorkoli zanihala. Ne. Kar pa ne pomeni, da ni bila prisotna. Ravno to! To, da je zvedavo izbezljala iz sogovornikov pravzaprav najboljše, je tako zelo navdušilo. Kakor da so bili vsi sogovorniki navdušeni, da lahko govorijo o nečem, kar tudi njih same pritegne.
V vsem, kar so sogovorniki – poleg Horvatove še antropolog Dan Podjed, ki je v minulem letu dokončno postal eden najbolj iskrivih strokovnjakov, pisatelj Nocah Charney in filozof Lev Kreft – povedali, nizali, razmišljali… V prav vsem je bila tudi sama. Kar ni lahko, niti malo, niti slučajno.
Zato je Intelekta oddaja, vredna pozornosti. Čeprav se epizode silovito razlikujejo, ker imajo tudi različne avtorje, kakršna je pač uredniška usmeritev. Vendar v tej epizodi smo lahko slišali strokovnjake, ki so lahko bili, kar so – ne da bi morali zgolj izpolniti pričakovanja neke novinarske vsebine, ki samo odkljuka, kar naj bi morala.
Od Kreftovih tehtnih presoj, prek Charneyjih lastnih izkušenj ter ocen slovensko-evropskega prostora, do Podjedovih lucidnih ugotovitev, kako zelo se je spremenilo tudi dojemanje umetnosti. Intelekta je tako dala zlasti nam kritikom, ki si radi pripišemo preveliko vlogo v Evropi, kakor je pravilno izpostavil Charney, velikega premisleka o tem, kar šteje. V bistvu šteje, kar sam misliš, da šteje. Horvatovo je to pripeljalo do uglednih znamk in uvrstitve na pomembne lestvice. In niti za sekundo se Intelekta ne želi postaviti na nobeno stran. Lahko se sami.
Kar ni lahko doseči, ko gre za tako uveljavljeni področji, kot sta likovna umetnost na eni in Instagram na drugi strani. In zato si Tina Lamovšek zasluži izjemno pohvalo.
Dobra stara klasika, ne? Alfi ob polnoči. Ko ne veš, ali bi se najprej poljubil, raje odprl penino ali prižgal iskrice. Ampak klasika je vseeno klasika. Čeprav se vse bolj zdi, da bo Silvestrski poljub nekega dne zapel Andrej Šifrer. Ampak Alfi je vseeno Alfi. Samo, da je. In to ni bila edina klasika silvestrovanja nacionalke v letu 2020. Kar je bila, kot smo izvedeli, njihova najbolj gledana stvar lani. Ko smo pač bili vsi doma. Kar pove veliko. No, vse.
Alfi je dobra klasika. Biblično in arhaično deljenje na te in one pač ni. Razen na nacionalki. Kjer je pač očitno vedno nujna ločnica. Med tem in onim.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Maja Martina Merljak reševala Na nacionalki so do skrajnosti namreč prignali prakso »za vsakega nekaj«. Zakaj do skrajnosti? Ker so razdelili silvestrski program na posamezne dele, ki se nikakor ne smejo mešati med seboj. Joj ne. Bog ne daj! Ob osmih je bil tako relativni paradni konj razvedrilnega programa Kaj dogaja, kjer ima Tilen Artač priložnost kariere, potem ko je Jonas dokončno uvidel, da se stari časi nikdar ne bodo zares vrnili. No, vsaj ne zlati dobri stari časi. Če bi Jonas želel biti Jonas, bi se moral transportirati nazaj v Videošpon. Ali Milijonarja.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Vmes, v sendviču, je potem priložnost dobila voditeljica Maja Martina Merljak in glede na videno bila daaaleč najbolj »telegenična«, saj je znala vnaprej posneti silvestrsko vzdušje brez preveč ali premalo dretja. Nekako ravno prav. Za konec pa še, jasno, Blaž Švab, ki se je poslovil s Slovenskim pozdravom, ne da bi kdo pretirano jokal. Le nekako… Hitro gredo leta, koliko je bilo, šest, sedem, več? Ampak saj brez skrbi. Če kaj, zna nacionalka klonirati svoje Dolly.
Kitara in harmonika? Bog ne daj! Ampak kar je res skrb zbujajoče, je dejstvo, da bo očitno samo Narodnozabavnemu rocku, torej Kalamarom in Roku Žlindri dovoljeno, da se spečajo med seboj različni žanri. Električna kitara in harmonika. Vsi ostali? Ne gre. Kitara med deveto in deseto, harmonika pa do polnoči. Saj se spomnimo, da Brizgalna brizga ni začela brizgati na nacionalki, ki je pač bila nekoliko zadaj, ko je naprej prišprical turboharmonifolk?
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Še bolj do skrajnosti je bila biblična delitev prignana pri Merljakovi: fantje, khm, komiki, ki vedno izpadejo okorno in niti slučajno smešno, ker jim ni dana ta možnost, le postavi se jih in bodite smešni, kot da bi dobesedno nekdo skušal razumeti »stand up«, so tekmovali zase stoje, dekleta (Mateja Logar, Ana Roš, Katarina Čas) pa so se, seveda sede, pogovarjale. Bolj stereotipno in arhaično in pratuzemsko skorajda ne gre, pri čemer je bil pogovor žensk dejansko presežek in to celo na silvestrski večer. In dokaz, da sodelujoče v Zadnji besedi še zdaleč niso edine, ki bi zmogle tak vsebinski koncept.
Prav interdisciplinarnost treh gostujočih sogovornic je bila tista, ki je pritegnila, končno lahko hkrati vidimo sposobne, uspešne, znane ljudi. Dasiravno je kratko kakopak potegnila Logarjeva, ko se je morala skoraj opravičiti, ker da jo je nekoč zanimala matematika in da je inštruirala nekdanjo premierko Alenko Bratušek. Prav to bi lahko bilo seksi in nemalokrat se zgodi, da imajo celo osebe kalibra Roš ali Čas tremo pred tako strokovnimi, da ne rečem pametnimi ljudmi. Merljakova je postala povezovalka in ne zgolj voditeljica, okoli katere naj bi se vse vrtelo, kakor si nacionalka razlaga razvedrilo.
Glasbeniki se ne smejo mešati! Izbor glasbenikov je bil takšen, da je bilo seveda za vsakega nekaj, vendar še vedno lahko poleg razparceliranosti jezi tajming. Hamo, Rudi Bučar in ta mladi Mrfy in Joker Out nimajo šans, da bi prišli še lep čas blizu Alfiju Nipiču in Andreju Šifrerju. Kar je razumljivo. Nič narobe. Vsaj na Kolodvorski, kajti čez cesto na Tavčarjevi s tem nimajo problemov. Tam gre vse skozi in to mislim v dobrem smislu.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Kot nima nihče, ampak res nihče težav ne s harmoniko, ne z Luko Basijem in njegovo verzijo Carpool Karaoke, le da Basi vozi taksi, torej skuša metaforično še kaj zaslužiti oziroma je treba za vožnjo pač očitno plačati (za razliko od Jamesa Cordna), ne z zvezdniki, ki skušajo biti večno mladi, ko prepevajo Ne bom pozabil na stare čase, mi pa se skušamo spomniti, kdaj smo jih kje nazadnje res slišali ali videli (Tinkara Kovač je svetla izjema). Pa še enkrat: nič ni narobe, da nacionalka skuša narediti neke vrste Madame Tussauds slovenske popularne glasbe. Kot tudi res nič ni narobe s harmoniko, še zlasti, če gre za dediščino Slavka Avsenika, ampak čemu potem Švabovo dretje in hitenje? Saj se nam nikamor ne mudi, ne?
Komaj dvojka Kar pa je narobe, je to, da nacionalka prepogosto še vedno ne ve, kaj naj stori tedaj, ko konkurenca mirno spi. In se potem hvali, ker da je imela rekordno gledanost. Ko smo MORALI biti doma. In ko nihče drug v slovenščini na tvju ni odšteval do silvestrovega. Ne Pop ne Planet nimata nobenih pomislekov, kaj narediti za silvestrovo. Filmi in zdravo. Pri čemer so na Popu najbrž zmagali, ko so se odločili za Petelinji zajtrk. Zato si silvestrovanje na nacionalki 2020 zasluži komaj dvojko. Zaradi Maje Martine Merljak in truda ekipe Kaj dogaja. Mogoče še malo tudi zato, ker Blaž Švab res verjame in rad to dela. Ampak za vse ostalo pa…
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Prišel bo dan, ko nacionalka ne bo več vedela, kje naj najde drugo plat, ki jo rada išče tako v informativnem kot razvedrilnem programu. Ker hodi po tankem robu. Pretankem. Tokrat je namreč delovalo, kot da si nacionalka ni mogla privoščiti več Nine Pušlar. Kaj šele Jana Plestenjaka. In se je potem reševala s posnetki. In napisi, ki so šibali spodaj. Kot da smo leta 2001.
Nekje vmes pozabiš naslov predstave. Bo pripisano kar temu, da se spraviš gledati premiero na silvestrovo. Naslov… Em… Jazz. Pa res. Pove… No, ne pove nič. Naslov vsekakor ne. Ker saj, kaj pa jazz zares je?
Predstava Tretjega odra, ki je gostovala s spletno premiero v MGL, bi lahko nosila naslov Štiri silvestrovanja. Kar bi sicer bil čisti spoiler, že kar tam, v naslovu. Pa so bila, em, štiri? Štiri silvestrovanja brez poroke in z enim namignjenim pogrebom. Po svoje Jazz ne bi mogel biti boljši za ta čas. Deluje, posnet in zrežiran je tako, da smo lahko kar doma. Na kavču. Pavze sicer še ne moremo stisniti, vsaj jaz nisem poskusil, ampak je drugače. In takšna je tudi predstava in celotna ideja. Poglavitna? Da liki sploh ne rabijo imen. Saj, zakaj pa bi jih imeli? On je pianist, ona je… Kar nekaj. Imena imajo šefi, bivši, bivše, hčerka in pes. Glavna (anti)junaka pa ne. Ker jih ne potrebujeta. Imena pridejo kasneje v življenju. In najpozneje na nagrobniku.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder]
Jazz je kot predstava pravzaprav krasna, ker pušča odprt konec. Nekaj kakor Normal People. Ni ne ljubezenska igra, saj paše v kontekst romkoma, vendar noče biti niti neklišejska. Krasno pri Jazzu je njegova naključna dogovorjenost. En zmenek. Na. Leto. Ki ni zmenek. No, vsaj ne ljubezenski. Domenjena sta, po prvem naključnem srečanju na strehi, da se bosta vsako leto dobila za silvestrovo. Spodaj je bedna zabava, ker katera pa ni, onadva pa na balkonu. Vsak s svojim razlogom. Žeja, čik in osebna kriza. In si nato, kar v realnem svetu ni možno, itak da ni, vse do pike natanko zapomnita ne samo čez leto, ampak dve, tri, štiri, kar sta si povedala na tisto eno noč.
Ajda Smrekar je biser predstave. Uf. A je lahko obraz bolj željan karakterja? Uf. Ne samo, ker ima uvodni kostum, ki mirno zmaga v konkurenci najbolj prismuknjene kostumografije. Njen lik skuša postati žuželka, ampak deluje bolj kot kak drug, procesen Kafkovski junak. In Smrekarjeva v tem liku briljira. Ker ni le lik. Je morda ena cela generacija. Smrekarjeva izžari vlogo, ki bi skoraj bila večplastna, ni pa niti zgolj dvodimenzionalna.
Ne, Sebastian Cavazza ne igra samega sebe, ne zato, ker mu sploh več ni treba, ampak ker je vsa poanta, da on mrmrajoče navznoter trga sebe, navzven pa ne upa povedati vsega tistega, kar bi moral povedati. Pa ne bo.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder]
Jazz je predstava za generacijo, ki v domačih predstavah, četudi najdejo top motive tudi drugje (celo do Birdmana ni daleč), ne išče tujih odgovorov na lastna vprašanja. Je predstava o zamujenih 364 dnevih. Krat štiri. Ali pet. Toda ta generacija, ki ji pripada nenazadnje Smrekarjeva, predstave bolj ali manj seveda ne bo videla. In nič narobe. Ker ni poanta, da bi. Zakaj bi gledal zamujene priložnosti, če jih lahko zamujaš vsak dan v letu, ne le na silvestrovo?
Kako je že rečeno v predstavi tisto o tem, da sicer veš, kaj bi bil, pa veš, da ne boš? In da je leto lahko dolgo in hkrati ne. Ker je vse relativno? Ne, vsaj ne nujno. Predstava, v kateri gresta skupaj Einsteinova relativnostna teorija in tisti zlagani čik. Ker zakaj bi govorili popolno resnico nekomu, ki se mu odpremo enkrat na leto? Vsega ne povemo nikomur. Niti sebi. Ker saj… Jazz ni v notah, ni v posnetkih. Je nekje tam. V občutku.
