Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji.
Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.
Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.
Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.
Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).
Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.
Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.
Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.
Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?
V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.
Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.
Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.
Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.
No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.
Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.
In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.
Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?
In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.
Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.
Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?
Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?
Neko finto očitno rabiš. Brez tega najbrž res nimaš več šans. Nek prebojni moment, neko foro, pač nekaj. Bilokaj. In to s 3D tiskanjem na kavo je dobra fora. Res je dobra fora. Lahko dobiš svoj ksiht, logotip, bilokaj. Azijska fora, kot se že poroča. Za 50 centov doplačila lahko spiješ sebe, firmo, karkoli. Okej, malo manj je fino, če ti šef prinese kavo, na njej pa logotip tvoje bivše firme, ko sam loviš novo priložnost. Kar je Matic Matjašič razumel. Saj je sam odprl s.p.. Dobrodošel. Za idejo, še bolj pa pogum vseeno kapo dol. Pa ne samo to. Tudi za idejo, koncept in, to ni nepomembno, odpiralni čas. Therapy room, ki se stilizirano napiše T#erapy Room začne zdraviti že ob šestih zjutraj. Ima potencial, da bo doziral študente medicine, obiskovalce bolnišnice in one, ki čakajo na bus.
Maribor v bistvu nima Druge pomoči. Take, resne Druge pomoči, ki je Ljubljani, vsaj desetletje nazaj, dajala tisto nekaj več. Kar ne pomeni, da okrog bolnišnice ni gužvasto s kafiči, lokali, bari. Pozna se sodobno vdelan pridih, ki so ga prinesle Dame, pa samopostrežni lokal, kjer imajo res kul kavo, vseeno pa je ostal na eku, kjer je vmes pokukal tudi kebab, tudi tak lokal, kakršnega takšna lokacija mora imeti. Konkurence torej ne manjka.
T#erapy je, najprej, majhen lokal na lokaciji, kamor boš težko šel posebej na kavo. Je lokal, ki je pa izredno priročen, če si v tistih koncih. In je bel. O, ja. Beli lokal. Barva ni nezanamerljiva. Stene so resno bele. Sveže prepleskano bele, pričakovano. Bolnišnično bele. Lokal diši po sveže prepleskanem, kar kaže na to, da si je lastni čimprej želel odpreti plac. Tudi les se še vonja.
Majhen plac. Ja, kvadratura je minimundus, česar smo zdaj tudi v Mariboru že vajeni. Od Hi-ko-fi prek Roosterja do prejšnje vietnamske, ki je pokazala, da se lahko z dobrim delom preseli tudi na večje. Hiša kruha je podoben primer, denimo. T#erapy verjetno teh ambicij (še) nima, saj je ciljno usmerjen lokal. Dobro se zaveda svoje lokacije, zato tudi je takšen. Hiter. In ve, kaj je glavni adut: kava. In druženje. Ko rečeš »daj, grema na kafe«, potem je T#rapy točno prava izbira.
Za kavo, čeprav je na drugi dan odprtja, na torek, na dveh od treh nizkih miz v glavnem prostoru tekla živahna debata. Dvakrat po dve punci. O potovanju, o smsih, o službi, faksu. Ja, bližina Medicinske fakultete se zna fejst poznati, to bo ciljna, morda celo hip klientela, saj jo imajo naravnost za ovinkom. Hej, če so si študentje Medicinske fakultete Maribor omislili ameriški tip hudijev, potem bodo pa ja imeli tudi svoj kafič, ne? Ima potencial. Vsekakor.
T#erapy room bo lahko zdravil zlasti potrebo po naključnem, spontanem in mimobežnem kofetkanju. Ali đuskanju, čeprav bo primarno kofetarski lokal, kar dokazuje že asortiman kavnih pripomočkov za kavo za s seboj, na katero očitno resno stavijo. Za »bi šli kaj spit?« je na tej lokaciji idealen za vse, ki bodo šli v bolnišnico ali faks po tej poti, a imajo vseeno tudi resno konkurenco že znotraj bolnišničnega kompleksa. Ključno zna biti poletje, ko bo treba pregurati do jeseni, saj lokal deluje bolj zimsko. Kar je dobro. Ima enega boljših separejev. Tista miza, četudi ob stranišču, se kar sama nudi. Pa še okno ima. Aja, saj res: okna… So res tisto, kar placu vdahne življenje. Če bodo vztrajali, bo trud poplačan.
Ambient. Lokal diši po… Sveže prepleskanem. V njem ne doni, kar je dobrodošlo glede na njegovo majhnost, se pa, če je to vaš đir, da lepo na ušesa vlečt. Boste pa imeli vseeno res vredu vajb, če pridete s kom na debato. Ne računajte na tišino, ni pa preglasno. Čisto normalno.
Ponudba. Dovolj široka, da lahko zadovolji družbo, ki ni prišla samo na kavo ali pivo. Tudi koktejli so, da. In kak pale ale in ipa. Barcaffe je morda klasična izbira, toda naš espresso je bil zelo okej, ne prevroč, ne pregrenek in kozarec vode, tisti za žganice, je bil ravno dovolj hladen. Za jedačo so na ceniku: rogljiček, nacho čips, toast, panini.
Cene. Kafe je 1,20 evra. Če dodate klasično mleko, je 1,40. Če bi radi meli svoj ksiht, potem je dodatek 50 centov. Pivo, naše, točijo po 2,40 evra veliko, imajo pa tudi kak pale ale. Za tako majhen lokal vsekakor ambiciozna izbira.
Oprema. Stoli so čisti ZU. Res. Vsaj ti nizki, čeprav tudi usnje na barskih zicih deluje dovolj mamljivo. Šank je na ovinek in bi utegnil dobiti pravo funkcijo v tem času, ko se lokali žal ogibajo klasične šank kulture. Kar je škoda. Morda bo to ponudil T#erapy Mize so končno spet štirikotne, a primerno majhne, zato zna biti za dva računalnika premajhna, je pa dovolj velika za par rund piva. Tri nizke mize in dve višji, zunaj pa je na terasi prav tako dovolj prostora. Edino računajte, da boste videni. Lahko pa gladko tudi gledate, kako mineva dan.
WC. Ideja s knjigami na vratih, četudi le sliko, je vrhunska. Ono, Skelet v Ljubljani fora, le da so tam imeli dejansko otipljive platnice. Dejansko, ko prideš prvič v lokal, ne poštekaš, če so vrata zaprta, da gre za vhod v sanitarije. Kul. Res kul. Prav tako je smerokaz tam, kjer bi najbrž vselej moral biti. WC, moški, je snažen, zelo, pričakovano nov, vse štima, kot mora. Edino umivalnik je garsonjerski.
Osebje. Šef je bil zelo dobro razpoložen, ta mlada natakarica tudi, četudi malo ihtavo in živčno, kar lahko razumemo, glede nato, da je bil komaj drugi dan. Vmes je crknila muzika, česar dvojec žal ni opazil. Pred tem je šla skozi rock klasika.
Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek. Ker to so nebuloze. V letu, ko Toplovod praznuje petnajsto obletnico, si je Miha Šalehar z Nebulozami trasiral neko povsem novo pot. Pregnetel jih je. Ne samo, da lahko vpraša karkoli. Ima poslušalce, ki ta karkoli ne samo kupijo, ampak skoraj še prodajajo naprej. Zakaj? Zaradi anket. Zato. To so ankete vseh anket.
Snemanje anket na ulici je najbrž najbolj oldskul novinarska praksa, kar jih je. Sam sem imel vedno pomisleke do njih, nisem bil privrženec, v bistvu so mi nabile tesnobo, ker delujejo po popolnem naključju, ampak so obenem posledica tvojih lastnih odločitev: kje, s kom, kdaj, zakaj, kako. Kaj bi dobil, če bi šel na drugi konec mesta? Ob drugi uri? Če bi imel drugačen dan? Spremenljivk malo morje. Sploh, če si delal anketo za časopis. Ljubi bog. Če ni bilo zraven fotorepoterja, si ga pošteno nasankal. »Idi dol in na ulico vprašaj,« je postal novinarski anahronizem. Stara finta. Preživeta fora. Sploh zdaj, ko naj bi »ulica« bila na internetih in lahko vsak dela in sodeluje v anketi življenja.
Ampak prav dobro staro formo je vzel Miha Šalehar in v svojih sodelavcih – praviloma sodelavkah – našel zagnan, sposoben, veder, migetav in uspešen kader. Tak kader, ki je iz ankete naredil nekaj več. Forma ankete se v svojem bistvu nikoli ne bo spremenila, lahko pa jo narediš za žlahten in ne zlajnano znucan format. In greš na ulico – ne nujno vedno v Ljubljano, dobro bi bilo slišati še druge kraje, pojavil se je že Maribor, mislim, da tudi Koper – ter tam sprašuješ. Vse živo. Kaj je vse živo? Alternativna medicina. Priprave na penzijo. Influensertvo. Pametne blagajne. Partnerski bančni račun. Pravi moški. Razumsko izvajanje zakona. To je samo nekaj letošnjih primerov. In še vedno so se našli sogovorniki. Najbrž dobimo »zazipano« verzijo, ampak filter ni zastavljen ozkogledno. Marsikaj gre skozi. Od smeha do zgražanja. E, to je anketa. Zakaj? Ker to smo mi.
Foto: RTV Slovenija
»Nebuloze imajo prikrit namen. So format, skozi katerega skušam razkrivati stranpoti naše medijske prepariranosti, da smo skonstruirani kot prašiči na farmi potrošništva, ki imamo vcepljene poglede na svet, politiko, odnose. Nebuloze želijo na spreten način manipulirati skozi vprašanje. […] Ta izcedek kompletne debate se mi zdi največ vreden,« mj je Šalehar lani povedal v intervjuju za Večer [povezava sicer via Vestnik]. Nebuloze so postale ciljna debata o vsem, kar nam je pred nosom, pa o tem redko kdo, v bistvu pa na tak način le Šalehar, sploh poroča. Del nemedijske agende. Ampak zdaj smo – kot vabi letošnji SOF – vsi medij.
Še vedno pa se Šalehar z ekipo vnetih novinark, ki si zaslužijo svojo pohvalo, honorar in omembo, prekleto dobro zaveda, da Val 202 ni kar neki medij. Ne profanira nacionalnega radia. Iz tiste modre gobice s Kalinovim dečkom izvleče ves njen sloves. Ravno obratno: v oddajo pokličejo ljudje, ki se ne morejo zadržati, upreti, skulirati. In razlagajo, kot denimo danes nek model, o svoji g točki. V torek. Zjutraj. V živo. Ja. O g točki. Nebuloze seveda potrebujejo tudi klice v živo, vendar so najboljše ravno zaradi anket. Možnosti imamo slišati življenje. Ljudi, ki niso PR polikani. Ljudi, ki povedo tako, kot je. In to je tisto najbolj dragoceno. Te ankete. Ankete vseh anket.
Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.
Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.
Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.
Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!
Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.
Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.
Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.
In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.
Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.
Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so. Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam.
Tip je premetaval, drobljal, flodral drobiž sem pa tja. Malo po rokah, malo po steklenem pultu. Cingl cangl. Saj veš, kak’ to gre. Ampak ne, tokrat ni šlo tak’ ko’ vedno gre. Ni bilo »tu maš pa si vun poberi« ali »nea ti dam papirnatega, ker bom dobo pol samo šoder nazaj« ali »kaj me te zijaš tak?«. A-a. Ne pri najbolj odpičenem, zgovornem, vedno-na-štose (pico)peku. Ker ta talent? Ta model? Ta maher? Noro. No-ro!
Torej, tip, eden tistih likov, ki že zgleda kot lik, je nabavil, kaj pa vem, dva slanika, štručki, žemlji, bučni kurac palac, pač neka pekovska izdelka, potem pa zinil nekaj, česar še nisem slišal. Nikoli. A-a. V gostilni ali bufi ja, itak, kdo pa te še ni, tam se, sicer vse manj in manj, ker gostilne niso več, kar so bile (mimogrede, še Andrej Šifrer na špilu ne zaigra Vse manj je dobrih gostiln), še daje na upanje, praviloma tam, kjer še visi napis »jutri vse zastonj« ali kaj podobnega – ampak v pekarni?
»Pa daj mi še evro štrdeset zrav’n računaj, ker zadn’ič nisn ‘mel za pico, pa mi je nisi računo. Evo, na!«
Ha? Za nazaj? Pa saj ziher prodajo milijavžnt pic, burekov in štručk, v pekarni bi pa res gladko pozabili na tisti kos pice. Če to ni poštenost, ne vem, kaj je. In ne vem, na kaj bi pomislili vi, ampak jaz sem si prišel gor, da pičita neki interni štos. Ker ne bi bilo prvič, ko bi šel na kos pice v to pekarno na Koroški, pa bi (pico)pek s strankami debatiral o nečem devetem, vsi okrog tebe se režijo, tebi pa se sanja ne, zakaj. Sem se prav spomnil na Anjo Golob, ko je rekla, da v Mariboru že v trafiki nabašeš na zgodbo, po katero grejo drugje v kino ali knjižnico, ker take zgodbe drugje ustvari fikcija. Ne pri nas. Pri nas je to vse v živo.
Ko je tip plačal oboje, sveže in ono za nazaj, sem (pico)peka vprašal, če je to redna praksa ali je to bilo, ono, mogoče drugič ali tretjič.
»Pa še kar, ja. Rad to naredim.«
»Vsi potem plačajo za nazaj?«
»Pa… Vsi.«
»Res?«
»Res.«
Da zaupa ljudem, pravi. In to čeprav sem doživel, kako so se v tej isti pekarni kake pol leta, mogoče leto nazaj kar konkretno sfockali, ko se je enemu tipu po lokalno snelo, pa je prav ta pek skočil izza steklene vitrine in takoj porihtal zadevo. Vsi smo ga samo gledali. Kiiiiira legenda! Pa vseeno še zaupa ljudem. Daje kak kos tudi na (za)upanje, ker da se na koncu vse pogliha, vsaj takšna je, očitno, praksa. Zakaj? Ker pozna ljudi. Gleda jih v oči in se z njimi ubada, ko so ali pa še bodo kmalu lačni. Plus, dodatek, bis: dobro ve, da je velika verjetnost, da bodo k njemu zavili še kdaj, po vsej verjetnosti še v istem tednu, zelo možno, da že jutri. Želodec nima karakterja. Želodec samo je. In jé.
Pekarne so se sčasoma v mestu konkretno namnožile, ker živimo dovolj hitro, sproti in mimobežno. Kakih 15 let nazaj, kar sem maturiral, so v pekarne hodile babice z vnučki. Kifeljček. V Mariboru, vsaj ko sem jaz bil dijak, nismo vedeli, kaj je to pica burek. Še burek ni imel takega kultnega statusa. Nihče ga ni, kot videospotnice, dal v videospot, recimo. Danes burek sploh ne, okej, to smo poznali, ampak kaj več pa… Pekarna je bila tista lična stavba, kamor nisi šel »usput«. Tja si šel z namenom.
Pa dober biznis so. Očitno. Taki, samopreživetveni. Ekonomski darvinizem. Ko eni pekarni v Gosposki, kjer se s pekom nisi gledal v oči, temveč si sam stikal po izdelkih, kar je pač neka zahodna finta in nato vse brezosebno prinesel, zložil, pardon, fuknil na blagajno, kar pri nas očitno ne pali, ker pri nas »me v oke glej!«, ni ratalo, je takoj plac zasedla druga, ki je že komaj čakala, da se nekam razširi. Ker je imela, malo nižje dol po ulici, »vrsto do vun«. Če želite videti prometni epileptični napad, pojdite do bolnice, kjer je vsak dan, skoraj ob vseh urah, pravi derbi med avtobusi, ki ne pridejo do zagotovljenega prostora na postaji, in avtomobili, katerih vozniki so »samo skočili po kruh«. Saj včasih so tam kar redno stali policisti. Kar dober biznis. No pa tudi pekarne so torej dober biznis. Nenazadnje, po nesrečnem požaru Miklavških pekarn zdaj vse njihove (nekdanje) pekarne spet obratujejo. Pod novim imenom vse, ampak niso propadle. Ni to banka, ki propade sredi mesta in iz nje naredijo center za socialno delo. Oka za oko, pasta za zobe, pekarna za pekarno. Bajdevej, sploh ni tako malo gostiln, ki so na levem bregu zaprle svoja vrata tudi na zelo obetavnih lokacijah, medtem ko je takih pekarn, ki bi šle cugrund, sila malo. Kaka se seveda najde, samo tisto… Ena je blizu, kjer gor rastem (haha, keeeeri predsedanjik, peti glagolski čas), res propadla, samo ni čudno, če je imela teta na faci vedno ponedeljek, ko ima Prva odmor. Samo da sem odprl, upajoč, da bodo imeli res dober kroason… »Niamo, ajde.« Ampak to je bila rariteta v cvetočem biznisu.
Pa še nekaj je. Ker so se tako razširile, so (ne)hote prevzele tudi socialno komponento. Povedano po naše, priji, viji in se druži. Pekarne, če hodite tja redno ali pa tudi če tja zaidete le tu in tam, pa to vseeno lahko doživite, če čakate v vrsti, v sebi še premorejo duh samopostrežnih trgovin. Saj veste, kako nam je še vedno po svoje nerodno, da se, sploh v večjih šoping centrih, kjer vsi tebe poznajo, ti pa se delaš, da se ti mudi, tam dereš in vsi izvejo, da ti že ne gre tak hudo slabo, če si vzameš poprov blok. Ali da se, obratno, delaš v mestu nekaj finega, pol pa nabaviš pasjo radost. »Kr v štiklu dajte, ni tre’a rezat, teta.« O, teta. Široki e.
Ne zgodi se, recimo, tako redko, da vas bodo v pekarni ravno zato, ker so vaši prijatelji iz nekega drugega časa, še tikali. Dobro, saj se tudi v trgovinah to dogaja, vendar tam je to odvisno od EMŠA. Če si mlad, kar za tete v Mercatorju recimo pomeni nekje do 47 leta očitno, potem te bodo tikali. Duh časa, ki ne sede več. Razumel bi, če bi me oni revež v Meku tikal, če bom mel za tu al za zraven. Ne pa v pekarni, recimo v tisti eni pri bolnici, kjer gospa tika vse po spisku. Gospa je taka legenda. Pri čemer mora požreti marsikako opazko. Tako. Nečastno, milo rečeno. Pozna se, da slovenščina ni nujno materni jezik ljudi, ki delajo v pekarnah, vendar se skoraj vselej potrudijo in so za ta trud morda še preredko pohvaljeni. Ko je Goran Brkić, srbski nogometaš, ki slabi dve leti igra za Olimpijo, med polčasom na derbiju poskušal govoriti slovensko, smo bili navdušeni. Vredno pohvale, ker v fuzbalu vemo, kako je. Srečni smo že, če slišimo »pa, ovaj, ovu TEKMU smu dobro odigravali.« Danes je obenem bolj verjetno, tudi v Mariboru, da vas bodo v kaki gostilni ali baru ogovorili v – angleščini. In to slabi, nerodno, praviloma erazmus angleščini, kjer vidiš, kakšen tehnološki uspeh je google translate. Kot narod, ki je nastal iz jezika, tega, kot pravijo tujci, ki so tukaj ostali, tega ne maramo. In ne bomo marali. Ker ne. Resda mesarimo jezik, tudi ta tekst po svoje ga. Samo je naš. Ne damo se.
Kebabmojstri, (pico)peki, slaščičarji in sladoledarji so povrhu, čeprav se v okornem prevodu marsikaj porazgubi, res dober štof za pogovore. Če pride novinar, pa se ne zna obrnit, ga ne bi poslal na dve rundi s taksijem. Raje bi mu rekel, naj gre na kebab ali burek. Tudi če ne bo nič štekal, bo razumel. Skoraj nikoli sramežljivi, vedno odkriti in skoraj vselej dobre volje so. Zamorjeni niso niti ob pol treh zjutraj, na sončno nedeljo ali sredi tedna. In niti v pijani gužvi, ko slišijo »pa da mi ne boš pozabo pekoče gor dat!« ali »da mi boš vreji zmoto toto jufko!«. Začutijo, prenašajo in dobesedno hranijo utrip mesta. Včasih so, čeprav sem za nostalgijo premlad in sem ta svet, ko se je v trgovino še hodilo s cekrom in ko je trgovka vedela, da imaš rad kumarico v sendviču, samo ta tanko, ujel na repu, bili natakarji in natakarice tisti, ki so poznali ljudi po imenu, račune se je pisalo v posebno knjigo, če je kdo dal na lager. Večerova Račka recimo. Kaka šola. Padale so runde, padale zgodbe. Danes pa tudi Anja Golob pove, da v Mariboru kelnarji vprašajo, če bo plačal vsak posebej. Ja, tudi to je nekje vmes ratal standard, ker so taki časi. Časi, kjer peki, ki sploh niso nujno rojeni tukaj, pa ne da bi to bilo pomembno, je le zanimivo: mes(t)o držijo v rokah.
Bis. V KGB- ju je kaki petek nazaj muzičar iz skupine Bueno Banda, ki prihaja iz Gradca, navdušeno rekel, da pri nas dogaja več kot pri njih gor. Še malo prej, ko so tako nadvrhunsko priredili Eye of the Tiger na pozavno, trobento, tubo, saksofon in bobne, da bi Rocky že v prvem delu skloftal vse in ne bi bilo nobenega nadaljevanja, se mu je na glavi vrtela rumena (policijska/gasilka) luč. Po špilu je tip prinesel cd in jel razlagat, da sicer Gradec nekaj nudi, ampak da manjka kakšen tak plac. Hm. Pa ima se može se!
Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.
Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?
Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.
Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.
Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.
To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.
Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.
Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.
Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.
Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.
Dvakrat letno je vreme v Mariboru zagotovo lepo. Garant. Na datum. Se da zacahnat. Vnaprej. Torej: na (pred)zadnji majski petek, ko se zgodi operna noč v parku, ko bi bil neodpustljiv greh, če bi deževalo, in na prvi pomladni dan, ko poezija poveže mesto na rojstni dan svojega pesnika. Janka Glazerja. Takrat vreme ni samo – lepo. Ali toplo. Ali fajn. Ne. Takrat je vreme – vreme. Simbolična fotografija letnega časa. Vreme kot kulisa, scenografija, stranska vloga. Vreme, ki postane pridevnik. Vreme, s katerim si imaš (marsi)kaj za počet. Vreme.
Poezija povezuje je (vsako)letni dogodek, ki niti noče izstopati, ne čuti nobene potrebe, da bi bil kaj več, kot je. Biva. Obstaja. Je. Uspešno samosvoj že zgolj zato, ker je točno sredi dneva, sredi mesta, sredi mimobežnega časa, ki nima časa. Kaj šele za poezijo. In zgodi se na točki mesta, kjer se stikata preteklost in sedanjost. Ta, zahodni del Slomškovega trga je po defaultu najlepši. Skoraj gotovo že zato, ker se ne čuti obdan z avtomobili, truščem, hruščem vsakodnevnosti. Tam najdeš nek spokoj, skorajda odmik, čeprav je Slomškov trg čez dan obljuden iz mnogoterih razlogov, ob toplih večerih idealna točka za večerno popivanje. Bil, je in najbrž tudi bo. Čeprav je vmes odšel Tildo’s. Ki ga, če smo ujeli njegova top leta ali ne, gre pogrešati. In čeprav je vmes trg postal svojevrstna obedovalnica, kjer s svežim pekovskim izdelkom sedeš, postaneš in greš naprej.
Ampak ne na dan, ko poezija povezuje. Saj je postal znucan kliše, da je poezija postala svojevrstni punk, alter ali upor. Je. Res je. Ampak ko poseže v javni prostor, v njega prodre na način, da mesto lahko slišimo. Prisluhnemo mu. Zvoke, ki gredo sicer mimo. Zvon, ki iz stolnice udari na vsakih petnajst minut. Babica, ki na daleč kliče otroka, ker nima kolen, da bi stekla za njim. Troblja, s katero pohupa nekdo, ki vneto verjame, da bo na Slomškovem trgu dobil tisti »en bo ziher fraj« parking. Zastava, ki se skuša osvoboditi droga ob močnejšem sunku vetra. Zakaj to slišimo? Ker bi radi slišali. Besede, verze, rime in refrene.
Zora A. Jurič ima svojstven, razumljivo učiteljski pristop k vodenju prireditev, ki te nekaj kakor vrne v šolske čase, skoraj v šolsko klop. Ampak točno tak pristop je skoraj »obvezno izbirna« vsebina, da o tistih, ki berejo poezijo, izveš ne nujno več, temveč so postavljeni v kontekst in so dojeti skozi prizmo enega dogodka in še bolj izbire poezije.
Na tak način se predstavijo skozi izbrane pesmi, kar je ključni presežek dogodka. Seveda je to tudi Peter Andrej, tokratni kantavtor. In seveda je to publika, tako dragoceno potrpežljiva, dobronamerna, vztrajna, odkritosrčna, da bi jo človek najraje kar najel za tovrstne dogodke, kakršnih v mestu vsekakor ne manjka. Maribor je mesto, ki se rado dobiva. Še vedno je zvedavo. Firbec je žejen, pa ne nujno pijače, v bistvu je žejen nove izkušnje, nove zgodbe, s katero bo šel v novo izkušnjo in v novo zgodbo. In točno takšna prireditev je Poezija povezuje. Letošnja izvedba – prva v živo za pisca teh vrstih – je bila sproščujoča. Taka. Luštna. Resda smo koga slišali malo slabše oziroma se je prav takrat dalo slišati klepet iz ozadja, vendar Poezija povezuje je zvok, ki bi ga rad slišal. Je nekaj, kar napolni. In to še preden je z vodo napolnjena fontana. Cveti magnolija, cvetijo ljudje. Pregleden, širokogruden nabor. Tako nastopajočih kot prebranih. Pomlad je tu. Pa, Janko, vse naj!
Da. Vem. Vem, kaj boste rekli. Ne, ne tisto, da “ki se ti je te to dalo delat, pa kaj si munjen malo“. Se je dalo. Uf. O, ja. Ampak ne. Mislil sem na nekaj drugega. Da. vem. Maraton je že bil. Vem. Sem bil tam, v Tivoliju. Tiste štiri, pet, šest ur. Tako dolgo so ga žgali, da se ga je človek lahko dvakrat napil in trikrat streznil. Ali kakorkoli pač že. Da sem nenavadno čuden, da imam nek specifičen odnos do najstarejših komadov Siddharte, sem ugotovil že za Bežigradom, besen, srborit, nergaški, ker ni bilo Le Mavrice. Ampak okej. To je hit. Da pa pizdiš, ker vsi komadi niso bili zaigrani v celoti, ker si dobil minimundus verzijo štiklov Nespodobno opravilo in Zoo 69? Fan, novinar? Ne. Ljubitelj tega, da je Siddharta delala in še dela – muzike.
No, danes bi Maraton nanesel še… Za en maraton zraven. Uf. Daljši bi bil za celo Sago [z veseljem], VI [bil najprej na vajah v Šiškiv Stožicah, pa nekako ne bi še enkrat], Infro & Ultro, ki sta se na TV Slovenija v živo zelo konkretno obnesli, Nomade, ki želijo najti še kakšen Novi Svet se najde vmes, Livingstonov poslednji poljub… Ni, da ni.
Okej. Gremo k bistvu. Razvrstiti vse komade je seveda, povem že kar vnaprej, povsem subjektivno, povrhu glasba seveda ni tekma, ne glede na popularnost Eme, kamor upam, da se Siddharta nikoli ne prijavi [je pa z Belim labodom popestrila Misijo Evrovizijo v spremljevalnem programu]. Ali dejstva, da je bil Lunanai na prvem mestu Tivolskega pompa [1998], kjer se je band pravzaprav prvič resneje predstavil. Kriteriji za razvrstitev so bili vendarle… Mislil sem na čim več elementov s zeitgeistom vred, pa nalezljivimi Videospotnicami, številom klikov na YouTubeu, ali je šlo za singel ali ne, kako so se komadi prijeli v živo od leta 1999 dalje, koliko so zlajnani in kako so bili po vrstnem redu uvrščeni na ploščo…
Vse. Čisto vse. Tudi to, kdo je komad napisal – večino seveda Tomi Meglič, kar nekajkrat mu je pomagal Primož Benko [Apokalipsa, Et tu, Indija, Ring…], z leti vse več tudi Tomaž O. Rous [Orion Lady, Gnan, Rave, Etna Ciklon Orka…], medtem ko je Primoža Majeriča [Opice] na basu leta 2002 vplivno zamenjal (solo) avtor Jani Hace [Domine, Mr. Q., Baroko, Do Konca, Onna, Premladi…]. Seveda sta tukaj še Cene Resnik, nepogrešljiv na celem Id-u, nadizrazit na Nordu, brezsaksofonski na Rh– in odhajajoči na Petrolei ter tisti, ki vse povezuje na bobnih: Boštjan Meglič.
Primarno je prišla v poštev studijska verzija, a sem preposlušal tudi še vse ostale diskografske ali druge verzije [Križanke, Bežigrad DVD, Maraton, Stožice, Izštekani, Cankarjev Dom…]. Marsikaj pa tudi iz golega spomina, kako je kaj delalo v živo v vseh teh letih. Da, tudi angleške verzije nekaterih komadov, ki sem jih v živo slišal v Berlinu v SO36 leta 2012, kjer sem v paru intervjuval cel band, ki si je najprej vzel še drugič čas v svojem starem placu za vaje, nato pa še v nemški prestolnici. Žal mi je, da še nisem preveril, zakaj Siddharta bojda tako prekleto dela na Poljskem.
V osnovi sem torej preposlušal, še vsaj enkrat, pred petkovim in sobotnim koncertom Siddharte v mariborskem Štuku [to bosta njen jubilejni deseti in enajsti koncert v tej dvorani], vse komade iz studijskih plošč Id [1999], Nord [2001], Rh- [2003], Petrolea [2006], Saga [2009], VI [2011], Infra [2015] in Ultra [2015] ter, aprila 2019, še Nomadi [2018]. Ni pa to čisto vse. Tukaj so še take in onake priredbe, Dviga Slovenija zastave [2008], Od višine se zvrti [2002], pa gledališčni Livingstonov poslednji poljub [2010] in večkrat obdelani Autumn Sun [2002], pa singel Novi svet [2013]…
Seveda pa to niso čisto VSI komadi Siddharte. Tu sta naposled prišla v poštev 102 komada. Sto. Dva. Ja, nabira se. Za primerjavo, na maratonu je bilo skupaj 56 posnetkov [nekatere skladbe so dane skupaj in v venčku štete skupaj kot en komad]. Manjkajo seveda priredbe in remiksi z albuma Silikon Delta [2002], celotna Rh- angleška verzija [2003], v katero je kakopak všteta Y More, ki je bila igrana na maratonu [super štikl, ki je Od višine se zvrti 2], spregledane so akustične predelave na Izštekani [2008] in na živem albumu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Cankarjevem domu [2013],celotna VI angleška verzija [2011], angleška kompilacija albuma Songs [2012], projekt Človek(a) z bombami na Rock Otočcu [2012], ki je bil zanimiv, avantgardni, iskreno kreativen poskus, srečati Srečka Kosovela in Antona Podbevška, tam, ob Krki.
Mimogrede, priporočam klik na Neki sladkega, ki je takrat v Gospodarskem razstavišču tako vžgal, da bi kmalu nadmudril glavno točko večera: Big Foot Mamo. To. Mi. Delaj. Siddharta oziroma Tomi je nastopil(a) tudi na nekaterih državnih proslavah [A me boš kaj rada mela / Svatje], Tomi je pa med drugim zapel tudi komad Praslovan ob odprtju EPK, kar, vsaj zame, ni bila ravno najbolj posrečena kombinacija. Morda je Rok Golob želel preprosto preveč avantgarde…? Kakorkoli… Tomi je seveda gostoval tudi v popularni Od ljudi za ljudi z Muratom & Joseom, pa nedolgo tega pri Los Ventilos z Vanilijo…
In ja, preden me ali pa sebe še enkrat vprašate, zakaj bi nekdo sploh šel delat nekaj tako gigantskega, mamutovskega… Zakaj? Zato, ker me zanima, kako njihovo glasbo spremlja vsak od nas. Vsak odziv bo dobrodošel, že zato, ker je tako neopisljiv občutek, ko se res lahko pogovarjaš o njihovi glasbi. Magari se do jutra kregaš o tem, ali je boljši Kloner ali Rooskie, kje je Boštjan bolj konkretno bobnal, na Id, Rh– ali Nordu. In to z ljudmi, ki imajo doma praktično vse albume. In se vozakajo širše po regiji in državi, da bi spet videli band v živo.
Nisem še preštel, kolikokrat sem sam videl ta band v živo. Res nisem. Morda bi zdaj bil čas… Prvič, vem, da sem Siddharto videl na Piše se leto, na Snežnem stadionu, leta 1999, ko je bil Id še čisto zelen, nohti še sveže pobarvani, ura pa sedem zvečer in sonce še sploh dol ni šlo. Naslednje leto [ali leto zatem] je band sfiniširal ta festival, da se je oder skoraj podrl, naroda pa za eno celo morje.
Ja. Takšen šus je bil, ko je tole prišlo ven. S(m)o ljudje, ki smo morali kupiti drugi izvod prvenca Id, ker smo prvega znucali od silnega preigravanja v diskmanu [še v onem brez antišok protekcije:D]. In se skorajda milo razjokali, ko so v Ljubljani avto ukradli s ploščki Id, Nord in Rh- [imam pa še ovitke]. Čakali smo na tisti Nord. Tako čakali, da sem rekel fotru, naj avto ustavi, ko je prišla B Mashina kot prvi singel na radio. Gušil sem sestro, da bi šli v Križanke. Kjer, priznam, nisem takoj še sprejel Janija Haceta [še bolj debelo smo vsi gledali, kaj te Silikon Delta je], ki je sicer raztural s svojo iber predelavo Apokalipse, itak je posnel na Nordu vse razen skladb Opice in Na Soncu. Nisem. Primož Majerič, ki je šel uspešno potem v čisto druge vode in se je bandu pridružil na Maratonu, je bil skrivnosten, zanimiv, indie tip. Sedel je v sliko ravno zato, ker je bil neizstopajoč.
Fotra in mamo sem moledoval še na Nord turneji, da bi lahko kliznil, potem ko sem dan prej prišel prepozno z Lenta domov, s starejšimi kolegi, ki so me, fazota, napili dan prej, na Ptuj, kjer je ob bazenu žagala Siddharta svojo drugo ploščo, mi pa smo se zraven še kopali. Epsko! Enako v hangarju v Slovenski Bistrici leta 2001. Ružiklo je. In ja. Kako smo se nekateri kar po facah žvalili za Bežigradom [setlisto najdete tukaj], vedoč, da zamujamo vsaki delček spektakla, ki je podpisal rast in upanje pred vstopom v EU. O, ja. Bežigrad. Cel dan v Ljubljani. Spili vse pivo. In nekateri stopili do članov Big Foot Mame in kot totalni bebci vprašali, zakaj niso oni šli v kaj takega. Ne žleht, sploh ne. Pač. Ker se je pri Siddharti vse to zdelo skorjda samoumevno.
Novinarsko sem Siddharto prvič intervjuval za Večer ob promociji albuma Petrolea v Cvetličarni, kjer se je – resda ne preveč očitno – videlo, poznalo, namigovalo, da morda pa vse res več ne štima. In to ravno, ko sem jaz vstopil v ta svet. Ampak ja… Bil sem med tistimi, ki so rahlo zbadali, zakaj bandu ni ratalo v tujini. Lahko bi band sedel na riti in jokcal ali pa posnel, recimo, šus kritiko Homo Carnula. Koncert na Kongresnem trgu ob koncu 2006 [gledal po tv, nisem bil tam] je skušal marsikaj popraviti, še bolje je to nato uspelo Maratonu, kjer je band želel pokazati, kam točno naj damo Petroleo.
Še dobro, da ni šlo vse skupaj zugrund [žal je odšel Cene, katerega saksofon je, vsaj zame, zelo pogrešan, pa ne samo v starih komadih, kjer je Cene pustil svoj pečat], ker sicer ne bi nikoli bilo Sage, še danes najbolj progresivne plošče, ki je – ne glede na premeteno Infro – pokopala kakršne koli upe, da bomo še kdaj doživeli indie šok Id-a. Ross Robinson je bil golo naključje, kakršno je bilo tudi uspešno tavanje Dejana Radičevića, da je poslušal Radiohead in naredil Siddharto. Nihče spet ni vedel, kaj točno bo ratalo. In je ratalo. Že na promociji v Orto baru me je skozi zvočnike skoraj odpihnilo, ko je sledila še promocija v Kinu Šiška, v živo, ne iz zvočnikov [morda je to bila napaka Petrolee v Cvetličarni?], kaj šele resna razpaljotka v Dvorani Tabor, kamor se je Siddharta upala samo v sklopu vsesplošne evforije ob Rh-. Koncert je bil top!
Morda imajo, kaj pa vem, Stožice resen urok. Za vse. Košarkarji so na domačem Eurobasketu 2013 medalji pomahali, a jih je narod vseeno nagradil z aplavzom. Nogometaši so predsedniku NZS povedali, da bi raje spet igrali v Ljudskem vrtu, ker da Stožice pač… Ne delajo. In so šli raje dodatne kvalifikacije z Ukrajinci brcat v Maribor in… Vseeno izgubili. Zdaj se trudi ljubljanska Olimpija, tista nogometna, da bi kaj ratalo. Dvorana se je slabega renomeja losala šele po Rammstein, dokončno pa lani, ko je šla tja Big Foot Mama [Siddharto to še očitno čaka].
Skratka, koncert v Stožicah [setlisto najdete tukaj] morda ni imel pravega momenta, že zato ne, ker Siddharta takrat ni imela resnega stadionskega, niti radijskega hita. Posneti celo ploščo v živo na stadionu, čeprav smo prej vse komade slišali v studijski verziji? Pa dobro. Zanimiva finta. Se pa spomnim tiskovke pred koncertom, kjer band ni bil najboljše volje. Morda slaba karma in še slabši spomini, saj so kasneje on the record iskreno povedali, kaj vse so jih mediji spraševali tik pred koncertom za Bežigradom. In kako jim je šlo to na živce. Tomi mi je kasneje opisal, da je po koncertu spil pivo, dve, morda tri in šel spat. Domov. V Gunclje, v svojo otroško sobo. Noro, ne?
V Stožicah je bila Siddharta že drugačen band. Tu so otroci, partnerke, roadiji, vsi, ki so povezani z bandom, pa sponzorji, radijske postaje… Ni bilo več tako izi, tako simple. Ampak Siddharta je šla v ta hec sama. Sami so se za vse to odločili. Ni ga banda, ki bi se upal kaj takega – z Modrijani vred. Da karte niso bile poceni [vsaj ne tako kot za Bežigradom, kjer se je karte dobilo tudi v DM trgovinah], je bil legitimen očitek. Kot je bil tudi legitimen odgovor, da so fantje v koncert vložili praktično vse. In šli naprej.
Če VI ni ratal… Je pa ratala ideja o lastnem placu za vaje, ki je hkrati studio. In to v top okolju. Saj ne, da zaklonišče zgoraj v Šiški ni bilo okej. Samo tam so sosedi bili lingvistična šola, zaklonišče pa pod nepokošenim travnikom. Ni ravno kdo ve kako kreativno okolje, ne? Plac, kjer so zdaj, pa že zgleda kot naslovnica. Recimo, podobna tisti na Nordu. Sosedi? Slovenski prvokategorniški rock bandi. Vedno se najde nekdo za pivo, špil ali čvek. Siddharta je potrebovala skoraj dvajset let, da si je postavila svoj dom. In si za rojstni dan podarila dva albuma. In žge naprej. Če je VI skušal narediti ducat singlov, sta Infra in Ultra ti-samo-špilaj moment, ki ga res že dolgo ni bilo. Na novo so našli Ledeno. Naredili Piknik, šli na Dolgo pot domov. Prinesli novo Platino ali Le Mavrico v Calvi. Povabili so najbolj pronicljivega avtorja srednjih let na tem prostoru Damirja Urbana in izstrelili Strele v maju. Njihova zgodba gre več kot le naprej. Gre. Teče. Skače. In se ne ustavi, nikoli jim ni dovolj, zato so prišli ven Nomadi.
In ta petek in soboto [18. in 19. marec 2016] pride znova na Štuk. Še vedno. Z novo glasbo in kar dvema koncertoma. Seveda je to band, ki je imel po osamosvojitvi največ medijske pozornosti. Z naskokom. A v nedavnem Spetku je Miho Šaleharja na finto vrgel Tomi, ko ga je spomnil, da je bila Siddharta predskupina njegovi skupini Babewatch. In kako se je po Ljubljani raztalala njihova demo kaseta. Seveda so krožile tudi druge zgodbe. O avtobusih navijačev, ki se jih je vozilo z bandom po državi, da bi band zgledal večji. Pa Heroes del Silencio. Pa kako je, kar je Šalehar zadel v nulo, vsak, ki je imel pet minut časa, razlagal, da je on odkril Siddharto, jo naredil in – ostal zadaj. Češ, fuj jih bodi. Potem pa jih srečaš, spoznaš, fašeš v roko piksno piva, katerega koli, samo da je.
Aco Razbornik, producent, se dobro spomni, kako je med sto (!) posnetki, ravno Lunanai izstopala med vsem, kar se je takrat rolalo. Brez pomoči takih prekaljenih mačkov… Ne bi bilo nič. Tudi brez Miše Molk ne, ki je požegnala Videospotnice, zgodba, v kateri sem Siddharto spoznal jaz in s sestro čepel na kavču, upajoč, da ne bomo gledali Tv Dnevnika, temveč Pot v X 318-ič.
Foto: siddharta.net
Prvi koncert v Hound Dogu, kjer je Tomi, ki je hodil vsak dan gledat električbo kitaro, za katero je doooolgo šparal denar, kelnaril. Hound Doga več ni. Marsikaterega placa, kjer so gor rasli, ni več. Vmes je prišel internet… napster, emule, torrenti… Radijske postaje, ki krajšajo solaže [Leo Oblak in Tomi sta izmenjala kar nekaj ostro argumentiranih debat]. YouTube. Apple Music. Shazam in Soundhound. Časi so povsem drugačni od tistih, v katerih je Siddharta gor rasla.
Ampak je ostala nekako… Eden redkih rock bandov, ki pelje svojo zgodbo dalje po lastnih pravilih in pogojih. Ne ozira se na nič razen na lastno kreativnost. Seveda jih kdaj trma v takem okolju udari po lastnih bučah. Ampak ostajajo optimisti, pozitivci, kreativci. Ki delajo muziko. Primarno delajo to. In igrajo, čeprav ne več toliko, kot nekoč, ker so se pač okoliščine spremenile: tako zunanje kot njihove. Če gre Mi2 v vsako vas [hvala bogu!], gre Siddharta bolj premišljeno okrog. Seveda so bili manjši koncerti, kot je bil recimo tisti na Ptuju leta 2001, ko je bil band toliko bližje – tebi. Ampak Siddharta je vse to prerasla. In gre naprej. A nekaj je jasno. Kamorkoli pride… Folk kriči te nenavadne, svojevrstne tekste, povrhu velikokrat naštimane na podlago, ki sploh ne gre sprva v uho. Kamorkoli pridejo so večji od vsega, kar je tam bilo prej. V Ljubljani sem jih videl v Križankah, Orto baru, Cvetličarni, Stadion za Bežigradom, Stožicah, Platoju pred Telekom Slovenije, Parkirišču pri železniški postaji, Kinu Šiška… V Mariboru na/v Štuku, Snežnem stadionu, Ljudskem vrtu, Dvorani Tabor, Trgu Leona Štuklja, Trgu svobode… Še vedno. Grejo, kamor drugi niti ne pomislijo. Ker so… Siddharta.
Za lažjo orientacijo, kam pes taco moli, še moja osnovna, subjektivna razvrstitev albumov:
9. VI [2011]
8. Nomadi [2018]
7. Petrolea [2006]
6. Infra [2015]
5. Ultra [2015]
4. Saga [2009]
3. Rh- [2003]
2. Nord [2001]
1. Id [1999]
In pa še koncertov…
10. Ljubljana [Stožice, 2011]
9. Ljubljana [Cvetličarna, 2010]
8. Berlin [So36, 2012]
7. Maribor [Štuk, 2004]
6. Maribor [Piše se leto, 1999]
5. Ljubljana [Tivoli, 2007]
4. Maribor [Štuk, 2011]
3. Ljubljana [Bežigrad, 2003]
2. Ptuj [Terme, 2001]
1. Ljubljana [Križanke, 2002]
P.S.: Iskreno hvala Rosviti, Danaji, Matevžu in Matiji, ki Siddharto, verjemite, poznajo v nulo, da so prispevali vsak svojo top 10 osebno lestvico, ki je pomagala pri razvrščanju komadov.
P.P.S.: Od 112 do 20 je povezava do komada zunanja, ker sicer stran žal predolgo nalaga.
112. Road [Ultra, 2015]
Ne, ni najslabši. Je pa edini Siddhartin, ki dejansko ni Siddhartin. Ni. Je pa iskrena finta. Darilo za 20 let. Zakaj pa ne bi eno odpeli kar roadiji? Pa dajmo še to. Še en dokaz, da Siddharti nikakor ne zmanjka idej. To je majbrž najboljši vpogled v to, kako bi bilo, če bi nas Siddharta peljala na rojstni dan. Pa res dobra finta, kako lahko booklet pravzaprav kar odpoješ, je pa res, da neke silne glasbene kvalitete štikl nima. Saj. Kaj bi bilo, če bi jo imel?;)
Že Rh- nas je navadil, pa četudi na silo, da pridejo komadi, ki jih band rad žge, ker tako išče svojo novo kreativnost. Če je Indian Boy [ali pa Ciklon Orka, Venom E, Brezokoff] nujno sredstvo za dosego cilja… Naj še nekako prodre naprej. Ampak z angleščino? Hm. Do te točke, do leta 2011, je bilo Siddharti, z lastno založbo in pred selitvijo v svoj plac, svoj studio, že tako ravno, da… Smo Indian Boy pretrpeli pač v Stožicah. Manj pa tisto, da je takoj sledila še Malishka. Še dobro, da je potem prišla Platina.
Okej. Rooskie je delal. Da. Brezokoff je bilo “ponovimo vajo”. Tomi Meglič kot profesor, ki skuša videti življenje iz korenov? Pa ja. Razumemo štos. Spet band zveni zelo uigrano, povezano, pri stvari. Skorajda preveč se trudi, da bi Brezokoff šel čim dljeeeeeee. In je šel. Predaleč.
Tomijev štikl, ki je odkrito želel najti bistvo Id-a in ga pripeljati v novo desetletje, stoletje, tisočletje. “Kaj bodo rekli, je ta minuta že bila?” pa je spodletelo retorično vprašanje. Da. Ta minula je že bila. Aha. Il a Modras ali Črnobelo 2 ali Apokalipsa 2 se utaplja v močnih, težkih, debelih kitarah, vendar mu zmanjka pri tistem catchy momentu, ki ga Tomi ne zmore prinesti niti v refrenu. Sicer pa je Il A Modras anagram za “modra sila” [hvala Dušanu za popravek, op. a]“. Meni osebno še najbolj intrigantno dejstvo pri celotnem komadu.
Še dobro, da je Etna šla na konec Rh-. Kjerkoli vmes, prej, kakorkoli bi za ziher pokopala album, čeravno je to skoraj že prej uspelo Sim Hae. Etna je nekaj, kar bi morda v tistih letih celo zmagalo na Emi, saj izpolnjuje tiste obskurne pogoje: ima, recimo temu, nalezljiv refren; je v angleščini; ima tista Eurosong godala. Dajte to Nuši Derenda in boste videli, kaj in kako bodo delala njena pljuča. To pa je tudi vse, ko gre za Siddhartine komade. Prepočasno, premalo ojštro, ne glede nato, da je Tomi vokalno dal vse od sebe. Kako smo tole preboleli za Bežigradom, še danes ne vem. Vrsta za pivo se je najbrž podaljšala ravno takrat, je pa res, da med Orion Lady in Platino bi delala tudi harmonika, če bi se Siddharta zanjo odločila.
Poleg Stampeda najbrž “najtanjši” komad na Sagi. Jap. Je. Razumemo, vidimo, slišimo, povsem nazorno – res ni težko zgrešiti, kaj bi band v bistvu želel, a v tem primeru to nujno ne uspe, ne glede nato, da se vidi, da je treba v Ameriko, če želiš prolazit s takim komadom na tako zastavljeni ploščo. Alarm je resda šibka točka Sage, očitno mašilo, a gladko preseže marsikaj, kar se je na Petrolei razumelo kot adut. Band je trd, celovit, punkovski, garažni. In Tomi kričeč, tanek, drugačen. Komad, kjer je Robinson vseeno izvlekel hudo več kot to, kar bi skupina najbrž posnela doma. Distorzirane fabr’ke fantazij in preskok v refrenu, kjer Siddharti cinizem tekstovno iber uspe [“koga najbolj peče rit, se vidi na obrazu sklonjenih”], komadu pa vseeno nekaj zmanjka.
Zakaj sem tega izbral in če sem tega, zakaj ne potem še vse na albumu Silikon Delta? Zakaj? Zato: da bo Siddharto slej ko prej zaneslo, poneslo in odneslo, se je pokazalo, ko se je na koncu Norda zgodila še ta… Psihadelična, indijska, zmiksana verzija Eboran, kjer je čudovita Anita Kay pokazala svoj neskončni razpon, Siddharta pa je izvedla prvi ekskurz, ki se je kasneje zlil v Silikon Delta in še kasneje v Izštekane. Eboran je že v osnovi bizaren štikl, duh časa pa je pokazal, da zat ta komad res ni meja in z remiksom kot legitimnim štiklom na Nordu je Siddharta dala vedeti, kako široko obzorje ima.
Bodimo iskreni. Ruski trg ni za Siddharto. Ko se je Malishka, ki je že natipkal nihče ni prav, za začetek, skušala ušunjati na radijske postaje… Se je zdelo, da gre Siddhartina želja po dokazovanju novih žanrskih ekskurzov vendarle nekolikanj predaleč. Izključno Tomijev komad, kjer se je videlo, da je frontman na tekočem z idejami post indie rocka ali kakorkoli že imenujete glasbeno početje Arctic Monkeys in Franz Ferdinand.
Težava z Rh-, ena bolj očitnih, je, da nima Orion Lady ali Platine. Venom E je to skušal biti, ampak na povsem nov način. Kot finta. Ne. Ne na nov način. Venom E je želel biti strup, ki bi ugonobil ljubezen. Venom E je komad, v katerem bi v refrenu lahko pomagal celo Omar Naber, ki je takrat prodiral na sceno. Le da je komad tako nor, zmešan, poje o cvetlicah, lovšinovsko kriči “men/nam je dost”… Vse na Rh- pač ni ratalo. Škoda, da namesto Venom E slovenska verzija Rh- ni pokasirala Y More. Tisto je bilo bolje.
Ne vem. Pa sem za potrebe reportaže sedel spodaj, v zaklonišču, v Šiški, ko je band tam še žagal. Oni, torej band in jaz. Samo zame. V garaži, priznam, je delalo. Ko pa daš to v Stožice… Glasbeno zanimiv, pester, siddhartovski komad, ampak manjka pa udarno sporočilo, tisto nekaj. Besedilno je VI najmanj močen, pardon, daleč najšibkejši album kljub nekaterim izstopajočim tekstom [Sam, Spet otrok, Postavi se na mojo stran]. Noraterra je potonila v iskanju bolj udarne melodije. Nihče ne pravi, da mora vsak komad Siddharte biti za požvižgavat dober. Sploh ne. A včasih kakemu komadu manjka malo… Tega.
102. In Levitation [Ultra, 2015]
Hm. Niso bile Tri Pike […] doslej že resna izkušnja, da Siddharta po osmih, devetih komadih v angleščini zveni…? Hm. Ja. Bil sem v Berlinu. Kjer so žgali v angleščini. In potem, takrat, tam dela. Ko pa pride en komad v angleščini… Je to skorajda drug band. Kar ni nujno dobro. Razumem, da In Levitation skuša pokazati, kaj vse Siddharta zmore. In ne samo Siddharta. Tudi Uroš Umek. Ja, tisti Umek. Dj Umek. Ki se je pojavil že na Silikon Delta. Hm. Angleščina res ni bila njihova “jaka” stran. Če že, bi prej vrnitev saksofona (Cene, kje si?) ponudila neko res deja vu dozo, ki bi delala. In Levitation je obrtniško dobro oddelan komad, band se sprosti in pripali, vendar… Šus, ki izstopa. Pa ne v najboljšem smislu. Je pa filmski komad. To pa. To pa se pozna. A če se spomnimo, kaj vse je ponudila Silikon Delta… Hm.
Arenast poskus po stadionskem hitu. Ratalo? Nekje do polovice, da. Brez teksta je tale komad na vajah v Šiški tako prekleto delal, s tekstom pa do konca refrena “Dovolj besed, dovolj ljudi, dovolj skrbi, dovolj!” nekako tekst kot da zamuja s sporočilom, kot da bi zavrteli komad še enkrat, da bi našli nekaj, na kar bi vezali tisti iskreni poskus krika “dovolj!”. Pa ga, nekako, ne najdemo. Arena se je želela morda imenovati Stadion. A izpade bolj Garaža? Morda. Ni švoh, ni pa… To to.
100. Love Love [Infra, 2016]
Ultra ima sicer še več takšnih gibajočih štiklcev, kot je na Infri pričujoči LoveLove. Disko? Če smo slišali salso, zakaj pa ne. Otročje petje se ne obnese tako, kot recimo v live predelavi otroškega pevskega zbora RTV Sloenija v Eboran, ni pa slaba ideja. Kaže na to, da se Siddharta znajde v vseh žanrih v iskanju novega, svežega, čeravno še tako retro. Ni pa Love Love neki resen konkurent obstoječemu repertoarju.
Kar se tiče uvodov, tale še zdaleč ni slabo. Ker tole bo vedno bolj uvod v Stožice DVD kot pa zaključek albuma VI. Morda je res kriv DVD? Ne vem. Šepetanje “vi” je vsekakor lucidna finta, že zato, ker vidimo, da je band s takim naslovom plate vseeno bolj mislil na nas kot pa na dejstvo, da je to njihova šesta (če radi štejete po rimsko, zdi se, da Siddharti manjka zdaj še samo naslov v obliki matematične enačbe, saj smo imeli Rh-, 01, …, Zoo 69) plošča. Je pa malo ironično, da je bila VI edina posneta v studiu, ne pa na stadionu, kjer smo bili “vi” v bistvu “mi”. Sicer pa tehnično VI sploh ni šesta studijska plošča, glede nato, da je bila posneta v Stožicah. Pa razumi, kdor lahko.
Našli so se, ob izidu, kritiki, ki so v Disco Deluxe našli najboljši komad na Petrolei. Ne, sam nisem bil med njimi. Ampak je točno takšen komad, da. Za kritike. Res dobro dovršen, izpeljan, vidi se, kaj želi skupina povedati, pokazati, sporočiti. Pozna se, da sta se mix (Nemčija) in master (Francija) delala v tujini in da je Siddharta želela videti, kako jih vidi tujina. In to je produkt. Disco Deluxe. Dober? Da. Iber dober? Ne. Po predpisih, odkljuka vse kljukice, igračkanje z Liquido – Narcotic kombinacijo sploh ni slaba.. Te pa ne vrže na rit, pete ali na gobec. Petrolea, pač.
Redko se temu bandu primeri, da se naslov ne ujame najbolje s sporočilom. Dobro, kitarski intro riff je… Stampedo. Ampak… Stampedo je v refrenu prenežen, obut v copate, razvlečen v pižami. Se je pa nabobnal Boštjan s prehodi, kakršnih prej ni bilo, pa bi gladko bili. Od tako naslovljenega komada bi pričakovali več krikov, teka, tako pa se tekst ne ujema ravno s premalo udarno glasbo. Sicer pa bi to lahko bila himna, ki jo je Siddharta spisala za NK Maribor. Zakaj? Poglejte te uvodne verze: “VIJOLIČEN DIM, NEKAJ JE V ZRAKU, NEKAJ TLI, NA ROBU NEBA, ZBIRAJO SE ČUSTVA ČUDEŽNA.”
Da je to legitimni štikl, je Siddharta določila sama, ko je komad uvrstila na svoj Maraton v Tivoliju. Seveda je bila gromozanska razlika med tistim, kar lahko slišimo na Silikon Delta, in med pričujočo akustično predelavo, predstavljeno tudi na Izštekanih. Na Silikon Delti so se pokazali obrisi, ki so se kasneje zgodili na Rh-, akustična verzija pa je nakazala, da bo naslednjič Siddharta s simfoniki elektriko raje pustila doma.
Nazaj prebrana besedila. Okej. Za en album orkestra. Okej. Angleščina. Okej. Salsa? Hm. Tumač? Gnan ima tisti evropski moment, blizu tistemu, kar je nemara počel nemški band Guano Apes? Pa… Ne nujno. Gnan je garažni v svojem bistvu, a v svoji produkciji vendarle… Dobra osnova, ki je želela preveč. Tempo upada, kot kriči Tomi? Ne, zato poskrbi salsa. Ja. Salsa. Dafaq. Sicer pa, saj je vedno daaaaleč najdlje odneslo ravno Tomaža, solo avtorja komada. Komadi, ki so se očitno morali zgoditi, da je band obstal.
94. Blizu [Nomadi, 2018]
Če ne bi bilo pesmi tipa Ring, Tria, Et tu in še kakega komada, celo …, potem bi Blizu bila (še) bližje. Tako trenutno na youtube še nima svoje besedilne video verzije, ker se to najde na albumu, kakor koli že pridemo tja. Blizu je pesem, kjer Tomi Meglič vodi Siddharto skozi svoja čustva, svojo skoraj bolečo resigniranost, ker je blizu, a tako daleč. Preko brezen. Svet, mrzel za ljubezen. Ogenj vodi preko brezen. Blizu bo ostal, bližje, vendar ne dovolj. Hm. Če bi poznali ozadje, bi najbrž tole bilo vredno biografije.
93. Terminal [Ultra, 2015]
Premeteno so pobje počakali, uporabili napovedi v angleščini, klic terminala in to. Potem pa pripali. Ta, saj ne vem, nekaj, kar je blizu punku? Ja. To je punk. Poslušajte, pa se vprašajte, če je to še Tomi? Kateri Tomi? Razbijava vse, kar imava, in kradeva, kar imava rada. Bum, dras, kleptomanrock. Bonnie & Clyde? Morda. Rockerska doza, ki bi na VI bila najboljši komad že zaradi verza “a greva res na luno scat?” Če je kdo pogrešal Stipeta… E, to je to.
Dobrodošel Rh-, kod si hodil do zdaj? Okej, hec na stran. Bel labod je še en poskus iskanja stadionskega zvoka. Morda je bila v tem razlika? Da sta Rooskie in T.H.O.R. ratala najprej v studiju, šele nato na stadionu? Bel labod pa skuša obratno in mu ne uspe, čeprav se Tomi konkretno razpoje, ko nam pravi, kako je sfalil vso ljubezen. Iskreno, nepopustljivo, siddhartovsko, a vendarle v duhu celotnega albuma VI nekje nekaj zmanjka.
Kje se bo ustavilo vse to. Vprašanje je zgolj, kaj boste dali za ločilo. Vprašaj? Klicaj? Podpičje? Nenavaden je nekoliko izbira naslova, saj se je Tomi Meglič že pojavil v Sam. Toda to morda sploh ni Tomi Meglič. Kaj če je to pesem, ki jo je napisal Klinik, preden so ga spržili? Saj ni mogel več nikamor, ne? Seveda je 17 let razlike skoraj ena cela polnoletnost. Jaz je dovolj zrel komad, da se antijunak zaveda, kako prekleto bolan da je. Zato je Jaz, v tem kontekstu, res dober štikl, vendar mu manjka še malo več ostrine. Siddharta je posnela videospot, četudi tega štikla ni zaigrala na predstavitvenem, uvodnem špilu turneje Nomadi.
“Čudovito življenje in svobode dovolj.Dokler general je rock’n’roll.” Vprašanje sicer, kdaj nastopi ta Spinal Tap točka, ki se primeri vsem velikim bandom, ko neposredno pojejo o rock’n’rollu, namesto da ga žagajo, kakršen je… Ko poješ, da je general rock’n’roll, zna biti res kriza v državi. Pa saj. Za Bežigradom je rock zmagoval, v Stožicah se je pa krčevito reševal. Če ne bo Siddharta, kdo pa bo? Ampak nič zato. Štekamo sporočilo, kakor koli nazorno je. General je seveda rahlo preočiten, skorajda banalen tudi-to-smo-enkrat-napisali občutek, vendar tudi to se je moralo zgoditi. Očitno. Če ne… Stožic ne bi bilo. Bežigrad nikoli predelan. In kdo ve. Bolje, da je rock’n’roll general kot desetnik, ne?
89. Matador [Nomadi, 2018]
“Ne vem, s kom uživa / in ne morem tja / se gola poliva / je omamljena,” so kar hude besede. Ni edini komad na Nomadih, kjer se preteklost opisuje s sedanjikom. Hm. Tomi Meglič pravi, da postaja vse bolj nor, v njem pa se matador boji zaman. In to v skladbi, ki je absolutno, priznam, prenizko na tej lestvici. Matador se je zatekel k basu, nekje v ozadju praskajo kitare, Tomi pa nad vsem tem čuti. Skoraj trpi. Blazni. Krvavi iz ran. In ran je na Nomadih kar nekaj. Morda bo z leti to komad, če ga bo kdo našel, višje. Ne samo zato, ker lepo s kitarskimi motivi zadiši po Nordu.
88. Volk Q Ovce [Ultra, 2015]
Uvod, še preden pripali Šaleharjev tipično jebivetrski glas (kar je kompliment, da ne bo pomote), je… No, zveni tako, kot da bo nekdo začel na veliko hip-hopat in drmat rime. Ampak namesto 8 Mile ali Klemna Klemna slišimo – Mihija. Ko oddela on svoje, tako kot se zagre in naredi, pripalijo kitare in komad, ki je – prosto po mojih Proustovih magdalenicah – neka kombinacija Etne in še kakega Rh- štikla skupaj z željo, ki jo je Saga bolje izpeljala kot Petrolea. Verz je še en ekskurz, ki meni osebno ne leži, saj je Siddharta orientske finte najbolje izvedla že v Eboran, ampak kombinacija s čisto direktnimi kitarami in sintič melodijo… E, to pa je že bolje in že dela. Najbrž najboljši uvodni komad med vsemi, ker skuša največ ponuditi, nas pripraviti na ploščo. Je pa zanimivo, da je pristal na Ultri in ne na Infri.
Nismo to nekje že slišali? Ne, nismo. Če pa smo! Ne, nismo. Okej. Mogoče. Malo ostanka še Petrolee in Rh-. Ampak ne. Band gre naprej. Ne postane, ne vijuga, ne išče nekih zasilnih kreastivnih izhodov, trilčkov, efektov ali lingvističnih čudežov. Siddharta v Nevarnem mestu deluje tako trdno, povezano, prepričljivo, čeravno štikl nima epskih razsežnosti, ki rahlo spominja celo na zdaj že davno pozabljeni Nord. Kar ne pomeni, da parira kakšnemu Kliniku ali Apokalipsi. Bog. Ne. Daj. A spet. Zmore vse tisto, česar Petrolea ni.
Siddharta se očitno ni veliko naučila iz … [Tri Pike] na prvi plošči. A če je bil … komad, ki res ne bi deloval v prevodu in smo nenazadnje vsaj dobili nek dokaz o tem, kako (ne)izvozni produkt je Siddharta, je Marslander odkrit, nesramežljiv in na pol obupan poskus za tuji trg. Legitimen in skrbno premišljen, še danes se prepozna, koliko je skupina s Petrom Penkom delala na produkciji, da bi bil Marslander tisto “nekaj več”. Ampak hkrati marsikaj tudi pove dejstvo, da Marslander ni bil zaigran za Bežigradom.
Da je Narava sploh izšla kot singel, četudi zadnji, globoko v letu 2011, je povedalo marsikaj. Da je odprla Sago, je povedalo še več. “Sedim na bregu reke, sam z mislimi…” je bil Tomijev način, da je stopil na žogo. Vesolje ne ponuja takih lepih slik. To je skladba, ki je ne takoj, temveč šele sčasoma spremenila našo percepcijo Siddharte, a je bil zato potreben cel album, da smo videli, kako je Siddharta požgala, a hkrati pobožala vse. Narava je vsebinski enjambement, miselni preskok. Obstaje še več od ljubezni, trpljenja, zgodb. Narava.
84. Vzhod [Nomadi, 2018]
Nomadi se začnejo tam nekje blizu Marsa, ko gre Siddharta “kar od tu naprej”. Konča se tako, da jo zanima vzhod. Po noči, ko se odhaja. Saj… Od tu do večnosti, zato pa je Vzhod na turneji sledil Na Soncu kot štikl pred udarnim bisom. Zakaj? Ker je tako prekleto udaren tudi konec Vzhoda. Nepričakovan. Trd. Masiven. Pa tako lepo je bilo. Ne. Ne tokrat. Niso vsi konci nujno lepi. Vzhod se v dvorani, ob masi ljudi, dejansko kar dobro obnese. Malo verjetno je, da bodo ljudje besedilo znali na pamet, ampak saj ni nujno v tem poanta.
Eden tistih komadov, ki je preveč raztegnil Rh- in ga naredil za revolucijo, ki žre lastne otroke. Ciklon Orka deluje kot nedokončan komad: v kitici zelo blizu koncu osemdesetih in EKV, v refrenu pa nažigaško kričanje. Kontrast, ki je v Rooskie še vžgal, tu ne deluje, pa ne glede nato, da Jani Hace ponudi take pejsaže, da bi se vsi basisti šli zjokat v kot, ker si niso sami zmislili takih pejsažev. A tudi Orko je band izpustil za Bežigradom. Z razlogom. Upravičeno legitimnim.
Čeprav so časi singlov pravzaprav mimo, saj stojijo sami, je zeeeeelo pogumno, da je Kripto tretji singel iz Nomadov. Ker je, bodimo iskreni, kar bizaren komad. Saj ne, da jih nismo vajeni od prej, ta spisek jih navede, z utemeljenim razlogom, kar precej. To je komad, kjer ni ovir, ni “ne” pri uporabi efektov. To je lovljenje spiritum movensa, zeitgeista, skratka, trenutka. Zanimivo, da Siddharta poje “manjka nam sijaj”, ker “digitalni raj”, saj “kripto mani, mani, mani(jak”. Refren skoraj žaluje za angeli, ki v raju grejo domov. Kriptovalute so vmes padle, že skoraj pozabljene, bitkojn ni zamenjal bančnega sistema. In Kripto ni zamenjal želje po, no, čem drugem.
Da je bila Petrolea svojevrstna muka, kjer je bil band v dolgih treh letih po Rh- najbližje temu, da se tega heca in cirkusa ne gre več, je znano zdaj. Takrat seveda ni bilo. Spomnim se release partyja v Cvetličarni, kjer se je dalo novo plato v cd player in gremo. Če je Axl Rose, denimo, javno gobcal, kako želi pokopati Appetite For Destruction in je naredil manično prevelik Use Your Illusion, je Petrolea želela fajt, pošten, ornk s ploščo Id, po kateri so nas dajale skomine. “Radi bi naučili naše fene, da je rock koncert tudi kulturni dogodek, ne samo žur,” je nekoliko okorno povedal Primož Benko preden se je odrolal koncert na Prešernovem trgu na nacionalki. Štekam, kaj je želel povedati, itak, ampak je vendarle malo okorno. Vredu, smo kupili in poštekali Rh-. Če je delalo na stadionu, bo tudi v naših ušesih. Ampak a ne bi še kake Le Mavrice ali Siddharte? Odgovor? Ne! Ohm je med vsemi uvodnimi štikli vseh plošč daleč najšibkejši, čeprav kriči in ponudi bas-kitara-kitara-boben šus in zelo soliden tekst. Ni delalo. Po Rh- je bilo tole še večje “kaj te to je?” preizpraševanje. To je demokratični band, kjer so glasbo kar naenkrat pisali vsi. Tole je od Janija Haceta.
80. Onna [Infra, 2015]
Ona… Ona… Pa ona no. Ona. Donna iz Trsta. Je prevarala. Ona se igra. Kičkanje usod, le da morebiti po dolgem času preveč premočrtno. Kje so dnevi, ko smu tuhtali, kdo je L.E.? Zdaj pa Donna. Onna. In igra se tudi band, precej bolj dodelano in manj mučno, kot bi se s takšnim komadom desetletje prej med snemanjem Petrolee. Onna premore bolj izpiljen refren, več zgodbe in neko oprijemljivost, s katero se zdaj band precej lažje izvleče, ne da bi moral iskati kakršne koli gumbe ali tipke.
Šu-bi-du-bi. Ko gre skozi uvodni riff, pride disko Siddharta. Pa ne Disco Deluxe [Petrolea]. Eh, ne ne. Tole je čisto nekaj drugega. Oh, da bi se pubeci oblekli v glam rock ali pa disko band. Kitica je taka, da bi še Rod Stewart vprašal, ali je lahko sexy in bi mu Boštjan, Jani, Tomaž, Primož in Tomi pokroviteljsko prikimali. Vendar tudi v tem komadu, ki bi lahko šel po vrstnem redu kam nižje na ploščo, se zgodi melanholičen, a še bolj sporočilen refren. Ja. Smo seksi, smo disko, smo šubi-du-bi, smo: “Razgaljen do obisti bom obiral tudi vraga / ti si gola, a jaz nor…” Hudo, ne? Ampak kaj, ko potem pride moralni: “Premladi smo… da (ne) bi… gorel… da (ne) bi oživel… Rabite še kaj? Aja? Ekstra solažo, največji drm-šus po Neonu?
78. Do konca [Infra, 2015]
Štikl, kjer band natanko in prekleto dobro ve, kaj bi rad povedal, kako se to dela in kako se to izpelje. Še en komad Janija Haceta, pa saj njegove komade zdaj že prepoznate po tem, da se Tomi daje z močno bas linijo, zadaj pa Tomaž niza pravljico ob občasnih Primoževih motivih. Do konca je krbno narejen komad, ki pa z vsakim poslušanjem nekoliko izgubi na svoji primarni šus ostrini.
77. Da Sedere [Infra, 2016]
Raje sem gol kot nesrečen je verz, ki bi pokosil konkurenco, če ne bi Da Sedere imela takšnega uvoda. Najlepša jutra so narisana, ki z otroki so podpisana. Že Spet otrok je skušal pokazati zrelejšo plat Siddharte, ampak se je precej bolj mučil, dajal, trgal. Ni znal preprosto reči: “Tako je življenje, ne rabim biti bogato oblečen, tako je življenje, raje sem gol kot nesrečen!”. Zato je Da Sedere v bistvu krik vsem tistim, ki so s Siddharto gor rasli in imajo že otroke. Naslov je dobra igra besed, vendar si ga ni tako lahko zapomniti, kot bi pomislili. Da Sederemo Na Glas, tako si jaz zapomnim komad. Ali pa “oni, ko damo roke gor v zrak”.
Priznam, da sem za Bežigradom med tem komadom trpel. V iskanju piva. Vrste vse daljše. Ni stadionski komad, ker je že tempo takšen, kot da bi se razvlečeno zavlačevalo in trpelo. Komad, ki ti naprej pove, da boš dolgo čakal na pivo. V iskanju čim bolj polifoničnega refrena je vrhunec komada vendarle želel preveč, kitica pa je nakazala, da vsako besedilo tudi ne rata. Vsaj zame komad, ki bi lahko mirno ostal za kasnejši čas. Pa saj. Google pravi, da v korejščini “sim hae” pomeni “dolgcajt mi je”. In ja. Dolgčas. Ampak zanimivo, da je band nazadnje v studiu TV Slovenija komad znova uvrstil na setlisto. Hm. Na tujem štekam, ker te tak komad res loči od vseh drugih… Ampak to ni nujno vselej dobro.
Ko se je ta skladba znašla na setlisti v Cankarjevem domu, kjer se je band z akustiko znova združil s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, je to bilo, milo rečeno, presenečenje. Tom Waits for Me znova osami Tomaža in Tomija. Kdaj smo to nazadnje slišali? U. Tako doooolgo nazaj. V… Ja. Orion Lady. Seveda ne pride blizu ta komad, pa niti ne želi. Tole je slovo, ampak samo do naslednjič, ko se spet srečamo. Saga ne bi mogla imeti boljšega konca, saj te pomiri. Da ti vedeti, da bo vse dobro. Da nič ni narobe, če bo Siddharta zdaj stvari počela… Drugače. Po svoje. Ker… Pač. To hoče. Vse. Bo. Vredu.
Okej, že Nord je imel specifičen intro, celo Indijo s svojimi “frulicami” lahko tja štejemo. Ampak Rh-? Rh- je že z naslovnico povedal… Ne ravno vsega, je pa namignil na veliko. Da bomo videli nekaj, česar še nismo nikoli videli. Ne le pri Siddharti. Če sta bila Id in Nord A, B, AB in 0 krvna skupina nekaj, kar vsi relativno poznamo, je Rh- takoj nakazal, da o tem nimamo pojma. In kdor se pusti presenetiti… Bo nagrajen. In kdor se je znašel med vsemi izdajami [Special Edition, Bloodbag Edition, English], je najbrž vseeno videl skozi krvničke. Rh- je imel velika jajca. Ne takšne, kot recimo Saga, ampak ja. Dati orkester na začetek. Metallici z S&M to ni najbolj ratalo oziroma so jih dobili po grbi. Siddharti pa je to ratalo.
Poglejte kdaj Tomija in Janija med tem komadom! Poglejte ju! Res! Neskončno uživata! Tako jima je všeč, da ga je band dal celo na Izštekane. Mr. Q je začetek dobrega prijateljstva, vendar tako kot Casablanca nima nadaljevanja, ga tudi Mr. Q vsaj v takšni obliki nima. To je pesem, ki jo ima večina najboljših bandov. Mr Q. je neke vrste tisti “jaz” v B Mashini. Dela? Dela. Le da so violine zdaj zamenjale klaviature in vijugast vokal. Eden zadnjih velikih krikov Ceneta Resnika. Cel band gara v tem komadu in zato je uvrščen tako visoko, ker se je band v tistih letih resno lovil, Cene je kasneje šel… Ampak Mr. Q pa ostaja. Redno. Tako električno kot akustično.
72. Gianna [Infra, 2016]
Ne glede na vse hece, štose in vice, je Siddharto še vedno težko videti kot band, ki se resno zajebava. Kar ni najbolj fer, res je, ampak pobarvani nohti, severnjaška mračnost, skurjeni ogenj, lingvistični izumi, temačne scene… So naredili svoje, čeravno smo videli roza pujse, peli o ska farmerjih in se radostili erekcije. Gianna je šla še dlje kot Ledena. Če je bil Orion Lady rezime Nord-a, je Gianna štos na račun Pot v X. Resen štos, ki se ga vseeno da kupiti. V sobani poet spet sedi. In se gre punk, San Remo in še marsikaj.
Novi svet je bil najbrž najbolj pogumen poskus, da Siddharta spremeni celotno naše dojemanje singlov, radijske politike in kreativnosti vobče. Daleč od tega, da komad ni dober. Sploh ne. Je. Ima pa vendarle gledališčno teatralno željo po narativnosti, ki jo je band tako očitno in strastno doživel v Livingstonovem posljednjem poljubu. Toliko teksta… Uf. Nemogoče je tole peti zraven, v živo pa ima komad skorajda preveč dinamike, da bi samo poslušali odprtih ust. Novi Svet ima vse, kar je imela Narava na Sagi, vendar ima hkrati več. Pesem za posebne priložnosti. Take. Za Cankarjev dom. Tam to dela. Drugje ne.
70. Korakamo [Ultra, 2015]
Izi, izi. Dihajte. Ja. Vem. Uvod zveni kot nekaj, kar smo že slišali nekje poSagi, pač nekje. Ampak potem se ustavi. “Korakamo, ker nas ne vidijo.” U, bemtiš! Končno je Tomi spet ujel ta ritem slovenščine. “Nam gotovo bo lepo in katerim prehudo.” Bemtiš! Kako je lahko slovenščina dobra, če trofiš takt. In nauk: a ni predaje za nas, ker mi smo znali potrpet in razumet, a zdaj dovolj je tega. Najbolj militantna Siddharta po Vojni idej. Ziher. Itak. Navajeni smo na karneval, korakamo, da bi nas videli, a ne dovolj za kriminal. Če rabite skladbo, da se najdete, osamljeni, ponižani, povoženi… E, je to ta štikl. Še ljubezen bo dobila pravila, če ne bomo rekli ne, so svarili v Vojna Idej. Zdaj pravijo, da dovolj je tega. Korakamo. Jap. D song. Kitaristi vljudno vabljeni, da skinejo sklepno solažo.
69. Phatyuppie [Infra, 2016]
Štiklc, ki želi dati legitimnost vsem tistim ekskurzijam, ki si jih je Siddharta privoščila vse tam od Nespodobnega opravila naprej. Pa saj že naslov je tak. Igriv. Podjebavanja poln. Spet najdemo motiv vina, ki naj bi šlo direkt v žilo. Devil je sam tam ne brani mej, je dobra igra besed, ki pa ne deluje tako dobro, ne glede nato, kako vneto se skuša prilegati na riff. Med najšibkejšimi komadi na Infri, a podobno kot velja za mašila na Sagi, ki povozijo marsikaj na Petrolei, velja enako za Infro v primerjavi z VI.
Napisati himno po naročilu… Ni lahko. In ko je Siddharta zamenjala Lovšin-Predin-kreslin trio In [Slovenija gre naprej]… Sprva še ni bil tak cirkus, a sčasoma so bile kritike vendarle vse močnejše. Kvečjemu bi morale biti uperjene na Nogometno zvezo Slovenije, ki je pač iskala močen PR element, a je Siddharto za kaj takega najela hudo prepozno. Leta 2008 je Siddharta prebolevala Petroleo in se pripravljala na Ameriko, slovenska nogometna reprezentanca pa je pripeljala Matjaža Keka, da bi se nekako rešila dna, na katerega je padla z Brankom Oblakom. Ko se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo dve leti kasneje, je bila Dviga Slovenije zastave nekako sprejeta pri navijačih, je pa res, da ni bil komad, ki bi ga kdorkoli spontano zapel. Zato je bil toliko večji šok, ko smo tole slišali v Stožicah na stadionu. Saj. Kje, če ne tam, kajne? Morda bi ga marsikdo uvrstil na precej manj ugledna mesta, a ko pogledamo, kakšno košarkarsko himno sta spisala Zoran Predin in za njim še Big Foot Mama… Je tole nadkvalitetno.
67. Diamanti [Infra, 2016]
Da bo Siddharta zamenjala ploščo po dvajsetih letih in upočasnila ritem, ponudila kombinacijo takih bobnov in viskoznih klaviatur… Kdo bi si mislil? Diamanti deluje kot rahlo postarani Nord, pa ne nujno v slabem mislu. Sploh ne. Diamanti bo test morebiti dočakal v živo? Ne vem. Bomo videli. Zaenkrat večja neznanka, kako bi splošna publika sprejela takšen komad. Bodo Diamanti kdaj predstavljeni? Na TV Slovenija so bili ob predstavitvi Infre in Ultre izpuščeni. Kaj se s takimi komadi zgodi, ste doslej že videli.
Šele ko dobiš cel paket, celo plato, vidiš, zakaj Siddharta izbira single tako, kot jih. Nastalo bo je v bistvu najmanj izstopajoč komad v smislu artistične drznosti. Ima pa vse, kar singel mora imeti. Nadaljuje tam, kjer je konec maja zakurila Ledena, štiklc še iz časov prvenca Id. Nastalo bo je dober stari old-school, ki želi biti ravno to, zato, ker je včasih fajn pogledat nazaj, vendar z vsemi izkušnjami in idejami, ki so prišle vmes. Nejasno? Pa… Saj… Boste videli. Itak pa najbolj slišan komad doslej. Vam ne bo ušel, slej ko prej. Pa videospot je zeeeelooooo zgovoren.
Vem. Nekateri (bo)ste kar zaškilili. Tehnično gledano se seveda tale dva, ki ji dajem v eno, sploh ne bi kvalificirala kot komada… Ampak ne! Pazi! Siddharta je dala Intro dejansko na setlisto na Maratonu! Čisto res! Pa saj, zakaj ne? Vendarle skupaj naneseta za več kot tri minute, kar je že legitimno… Že Intro je ponudil… Ta nek bizarni odklon, piš, hlad, sivino, mraz in vprašanje, če bi bila Apokalipsa taka, kakršna je bila, če ne bi bilo neskončno hladnega piša vetra. Outro je imel še neko finto, če se prav spomnim, v kolikor si album poslušal tako, da si ga vtaknil v cd-rom. Kakorkoli že… Outro pa je dal Cenetu možnost, da je po L.E. vnovič pokazal, zakaj mu je bilo še dovoljeno tako soliranje v legitimnih komadih na Id-u, Intro pa bandu, da pokaže svojo mračno plat.
64. Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater, 2010 • Siddharta in Simfonični orkester RTV Slovenija 2013]
Skladbo, ki je sicer del gledališke predstave, v sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom, je Siddharta vključila v Cankarjevem domu v nastopu s simfoniki, kjer je vidno mesto ponudila Ireni Yebuah Tiran, Katarini Štefanič Rožanec in Brini Nataši Zupančič ter pokazala, da bi nekega dne band lahko šel po poti dvojca Silence. Zanimivo je, da Siddharta še nima konkretnejšega skoka v film, čeravno je izdala že več DVD-jev in se je v videospotih precej izkazala. Livingstonov poslednji poljub je seveda edinstvena stvar, a se je v Cankarjevem domu – poleg otroškega pevskega zbora RTV Slovenija v Eboran – izkazala za enega večjih presežkov. Siddharta na tej točki ni več potrebovala stadionov. Je pa ostal filing isti. Če ne verjamete, poslušajte.
Daleč od tega, da Japan ni dober komad. Je. Ampak dati ga takoj na začetek, po uvodni Rh-? Nima ne šusa Apokalipse, ne nalezljivosti Pot v X, saj je bil vokal Tomija nekaj, na kar smo se morali navaditi. Da ne omenjam violin, večglasja in povsem drugačne produkcije. Japan je “prevelik” komad, da bi imel tako vidno vlogo. Japan se je sčasoma vrnil na setlisto, saj nehote pač spomni na največji trenutek banda…
Kako je luštno, fino, fajn, ko refren zavije v točno tiste akorde, ki jih pričakujete. Tomi, delaj. To mi delaj! No, bolj ali manj, ipak je to Siddharta. Flip je skladba, ki tvori – vsaj zame – osrednji trojček plošče. Začne ga. Morda, ker Tomi spet poje zelo prvoosebno…? “Danes sem tiste volje, ko verjamem, da spet živim / in gledam tja gor v vesolje, v meni kerozin in kadim.” In Jani Hace s tako poredno dobro bas linijo… Uf. Siddharta kakršne še ni bilo? Možno. Vsekakor pa ne že dolgo. Terce kitare? Check. Solo? Check. Odrezane ritem kitare v bridgeu? Check. “Zdaj je čas, da vstanem in grem” sicer deluje kot nekaj, kar že poznamo, vendar Tomi pove, da je čas, da “se ne predam, da zajadram v nov dan, da ni besed za vse, kar not v meni vre.” O, ja. Flip. In potem kriki, zborovski na koncu, ki sicer niso čisto dobro razločni, a prekleto dobro delajo. Coldplay finta, ki jo je Siddharta nucala in se približala v Dviga Slovenija zastave.
Nisi pravi rock band, če nimaš resne instrumentalne epopeje. Od mraka do zore je Siddhartin “… And Justice for All” moment. Prepustiti se Rossu Robinsonu najbrž ni težko. A prepustiti se, kot na začetku komada pove Tomi, za deset minut? Korajžno. Od mraka do zore je komad, kjer Siddharta prvič ni rabila povedati ničesar. Niti tega ne, da se ji jebe za besedila, za tujino, za karkoli. Ti. Samo. Špilaj. Če ne bi bilo Vojne Idej in naslovne Siddharte, bi to bilo največ, kar je instrumentalno spravil skupaj kitarski del Siddharte, ki je tako zružil kdaj poprej. Je pa škoda, da je ta komad bil odigran v živo le enkrat – na predstavitvi Sage v Kinu Šiška.
Če je imel Nord en “kaj-te-to-je” moment, pri katerem nismo dobro vedeli, ali je to dober ali vendarle “tumač” ekskurz… Je bil to pri 01. Sploh, ker se je Outro morda še bolj vtisnil v spomin. Po Nespodobnem opravilu drugi komad, kjer slišimo v kitici še oktavo nižje, a hkrati še oktavo višje, nato pa brutalni refren… Skladba z bizarnim naslovom in še bolj bizarnim sporočilom. Tomi je na maratonu spomnil, da tega pa že reees sto let niso igrali, pa še v starih časih ne pogosto, čeprav zakaj je potem za Outro band ponudil ravno to podlago?
Komad, ki je bil vse, kar recimo Etna na Rh- ni bila. Ni jih malo, ki so v Neznano slišali spet znano Siddharto. Tisto, ki smo jo pogrešali po Id-u. Če se je kje poznalo, da je to vendarle že četrti album, je to v tem štiklu. Ki ima vse, kar imajo, recimo, Male roke ali Homo Carnula, a je radijske postaje, hvala bogu [kot Le Mavrico], nikoli niso zlorabile. Neznano se je povrhu skorajda preveč prekrivala s Homo Carnula in je zato ohranila nek svojevrsten status anonimnosti, kar pa ne pomeni, da se je s tem zakrila kvaliteta. Se ni. Niti malo.
En. Dva. Tri. Štir. Če bi šel pisat o tem komadu v duhu banda, bi šel s komolcem po tipkovnici. Recimo takole. fghjl,kjhytredrw8 u89p13ruyhruipejčbnerčwbrfhroie ouerhujwn po. Še malo? opuyweg iuwevkndfghjkl iuwjklmrw. Bonsai. Trala tum pa loja oi1ej. Bonsai. oiw1hfn. Jasno? Ne? Sam najdem, razberem celo: “Delaš tuuuu, jem na bon laaaa-laaa-laaa!” Kje je zdaj ona punca, ki je prva pretikpala Eboran? Ha? Zdaj bi jo nujno rabili :D. Hec na stran, Bonsai je celo med boljšimi komadi na VI, kar veliko pove o tem, kako pomembni so bili na tej plošči teksti. Morda ne bi bilo slabo, če bi takrat Tomi tako žlobudral še v kakšnem drugem komadu…
Če bi celotna plošča Rh- potrebovala predfilm/trailer/spoilerje, bi bil Keltvek najboljša varianta. Piščali Boštjana Gombača so… Šok. Od kod se je to vzelo? Vprašanje, kaj bi si sicer mislili o Napoju, če ne bi bilo Keltveka? Mešanje prog rocka z odkritim šmekanjem metala, pod katerim pa se skriva nežna akustična duša – mimogrede, avtorji sta brata Meglič in Primož Benko – je odprla pot do Naivnega plesa, Et Tu, Rave, T.H.O.R. in še česa. Bas Janija Haceta pa ni iz tega sveta. Ne. Ni. Kot tudi ni zaslužena verzija z orkestrom za Bežigradom, ki jo prilagam. Konec je vsega in konec vseh pa je še bolj udarna apokalipsa od Apokalipse.
Morda ste nekateri kar debelo pogledali, ker je ta štikl tako visoko? Pa kako ne bi bil, če se Tomi sprašuje, kaj pa, če… Lahko sem dios? Lahko sem bog? Producentsko izpiljeno, trdno, čvrsto, bodi zemlja, ogenj, voda, zrak. Bodi angel iz pekla. Glejte, koliko nasvetov nam ponuja skupina! In to na take trde kitare. Bu! Buuu! Bu! Dios, vsaj zame, Infro res dobro odpre, pokaže, brez okolovratenja, kam pes taco moli.
Opice imajo ta resen peh, da je živalski vrt v uvodu predolg, če jemljemo komad sam po sebi. Če bi bil šus, kakršen bi eden najstarejših komadov Siddharte lahko bil… Vprašanje. Tako pa Opice deluje kot najbolj očitno prebolevanje Id-a v iskanju Norda. Da pa ne bo pomote…. Tekst ima ostro sporočilo, kakršnega je band v takšni obliki in vsebini ponudil šele precej kasneje na Sagi. Preprosta struktura pa kaže vendarle nato, kakšen vpliv je imel soavtor komada Primož Majerič. Že v Križankah je band zlepil komad skupaj s Stipetom, a je na maratonu vendarle odigral komad, kakršen je bil mišljen v originalu. Je pa Tomi opozoril, da “kdor se kaj spozna na muz’ko, ve, da je ta komad zelo daleč 4/4 taktu”. Nič zato. Dela.
Madam je – sploh, če jo poslušate takoj za Vojno idej po vrsti na Sagi – še večji šok kot desetminutna nažigancija Od mraka do zore. Od kod pa zdaj tole? Madam je šla tja, kamor Plastika ni zmogla, znala, želela. Saj tu in zdaj… Je življenje. In pa po dooooolgem času slišimo aaaaaa backvokale. Še nekaj, kar je postregla Saga. Madam. Štikl, ki bi si zaslužil vidnejše mesto, zato pa ga tiščim tako visoko. Zaradi sproščenosti. Še pomnite, kako izi je bilo vtakniti Farmerja ali Zoo 69? E. To.
Najbrž “najlepša skladbica” na celotnem VI. Kar je čudno, saj ko pomisliš na to ploščo, najprej slišiš, pa ne vem, zakaj, nažiganje. Pri Petrolei pa ravno obratno. Noro, ne? Še bolj noro je, da je Tomi našel tako urbano tematiko za balado, česar pri njem nismo vajeni. Ja, smo vajeni Thora, B Mashine, Apokalipske, Klinika… Močan motiv Siddharte, z leti vse bolj in bolj, je motiv objema in letenja. In leteti čez napis Hollywood je… Filmsko. Dovolj za dobro oceno komada, spodaj dajemo verzijo z Laro Baruca, a vendarle bolj sede originalna verzija, ne glede nato, da je Tomi spisal tekst za oba spola.
Ko se na Nomadih po uvodnih treh komadih išče tisto nekaj, tisto, kar je iz Infre in Ultre naredilo dober, jubilejni paket, pridejo Moderne Dame. In ni tisto, kar bi nemara pričakovali. Moderne Dame imajo svežo, aktualno, brutalno tematiko in govorijo o tistem, s čimer se Siddharta sooča v 2018. Glasbeno je komad čisto okej, kot dan v službi, čeprav to seveda ni službo, premore nekaj iskrive kreativnosti, ko želi povezati kitico in refren, v bistvu pa je pravi refren drugje. Zaman je spreminjati dame, ustvarjajo probleme, previdno roke vstran – lepote ponuja tudi njej. Takšni časi so. Politično (hiper)korektni.
Z naskokom najbolj izstopajoči komad na prvencu. Pa ne nujno v dobrem smislu. Glasba, igriva, plesoča, reggae na plošči, ska v živo [sploh na Lunanai EP lahko slišite, kaj je Siddharta s tem komadom vse počela v živo, da ne bi tako pretirano štrlel], nikakor ne sledi ostremu sporočilu, ki se resno, predtajkunsko sprašuje, kdo je zdaj tu kmet. Birokrati so v devetdesetih v metaforah še celo jemali motike v roke, danes bi se jih z njimi moralo pokončati. Farmer je napovedal tajkune, a je v najbolj durovski maniri sporočilo smelo ali pa ne zakril. Mimogrede, ta komad je Primožu Benku najbrž predstavljal največji izziv, kar se petja backvokalov tiče.
Tako trpečega, krutega, osamljenega komada ni bilo vse od… Neona. Le da ima Sam seveda povsem drugačno sporočilo. Nobenega šusa v glavo, nobene krste, nobene trume ljudi. Nič ni narobe, če smo sami. Hej. Saj nas lovijo neveste! Noro, ne? Meni se je komad bolj vtisnil po res depresivnem koncu in me refren vsakič znova preseneti, kar je ena najlepših lastnosti Siddharte. Da tega niso izgubili in to pokaže ravno ta komad. Od vseh verzij [singel, album, simfoniki] je daleč najboljša albumska, posneta v Stožicah, ker ima Tomi že pošteno načet glas. Tak. Osamljen. Sam.
Pujsi! Roza pujsi! Se še kdo najprej spomni na roza pujse? In na band, ki je bil še včeraj dijaški, potem pa pustil faks in odrastel? Ampak zakaj potem – pujsi? In takšno poigravanje, skorajda igračkanje s kitaro? Nič narobe. Vse prav. Le da je skok v tem, kako bi prevara elito napolnilo z vero… Hm. Če ne bi bilo tistega molovskega refrena, bi bila Plastika po Farmerju najboljša zajebancija. Tako pa… Dobre kitare kar nekam odbluzijo, refren pa pride vsaj enkrat premalokrat okoli.
Ker je prišel kasneje še Kloner, to ni najbolj seksapilen komad Siddharte. A je nekoč bil. O, ja. Zajčki, zajkle, gremo migat. Ker to je oni ples… Pester, dinamičen riff ob dobrem vokalu, ki še vedno kaže, kako preprosto se je zdelo, da je Siddharta snemala plošče, kjer praktično ni bilo mašil [ne še] in kako celovit zvok, koncept in idejo je fural band. Igranje s kitarami najbrž ponazarja igranje s čustvi in seksom. In pa zelo dober refren. Prilagam albumsko verzijo, ker je bil komad kasneje skrajšan tako v Križankah [skupaj s Črnobelo] in na maratonu [v paketu z Nespodobnim Opravilom in Y More]. Zoo 69 bo vedno imel enega tistih riffov. Ki se ga hitro naučiš in ga peglaš celi božji dan. Top štikl za tiste čase in pooseblja zagnano mladost.
47. Dolga pot domov [Ultra, 2015]
Če je bil Piknik tista Siddharta, ko lahko cel band proda čepke za ušesa, si nadene klobuke in piči akustiko, je Dolga pot domov njegovo nadaljevanje. Akustika. Imam občutek, da je tole narejeno tudi malo z mislijo na vse tiste, ki Siddharto lovijo na radijskih postajah. Dolga pot domov – v tem se vsi najdemo, ne? Preprosto je, že malo plaža poletno na momente, vendar so odprti akordi in prasketanje strun vendarle še vedno par nivojev nad tistim, kar imajo radi računalniki na postajah, ko lovijo komade, kamor paše njihov jingel. Tu za jingel služijo violine, kakršnih nismo slišali vse od – ja, lahko omedlite – Et Tu. Kar je tam bila “vsaka moja žalost tebi da sijaj” je tu “daleč sem od strahu, z mislimi že na dnu, dušo pokriva čas, umirava…” Tudi Dolga pot domov kaže, zakaj so besedila, karkoli že pomenijo, tako močan faktor pri prepoznavnosti in svojevrstnosti Siddharte. Že res, da se je danes njihove refrene težje naučiti [razen Nastalo bo in Ledena], a je zato trud poplačan.
Bodimo iskreni. Tri pike, kakor komad imenujejo sledilci Id-a oziroma ga predstavlja band, je bil zelo dober poskus, ampak je kljub najbolj hvalevrednemu trudu vendarle pokazal, kaj je bistvo Siddharte – slovenščina. Saj ne, da tekst, ki ga je bojda Tomaž, študent anglistike, izpilil, ni epsko zanimiv. Je. Zelo. Ampak nekako se sliši google translate [še preden je obstajal google translate]. Vprašanje, kaj bi bilo s …, če bi dobil slovenski prevod? Vprašanje. Problem je tudi, ker je … uvodoma akustični, nato pa glasen komad in je že kot tak ultimativni konec [Stipe je vendarle bil dodan kasneje kot bonus na ponovni izdaji]. Tomijeva angleščina je marsikom pokopala upe, da bo Siddharta naš veliki izvoz. Ni pa vzela volje bandu. Poslušajte pa vseeno krike, ko je ta komad na vrsti na Maratonu. Imel je in ima top fenice.
Že v skladbi Tria je Jani Hace pokazal, da lahko na Siddharto zalepi balado, ne da bi ji odvzel karizmo ali podton. Baroko ima – kot vsi singli razen Vojne Idej – ta problem, da je singelska verzija čistejša, kar v tem kontekstu dobro dela, čeprav drugje morda ne bi. Stacato odrezana kitara v drugem verzu, ki zveni kot violine iz Rh-, bi res lahko povezovala Baroko z Rh-, ki po garažni Petrolei dejansko tu in tam pokuka ven. Ker saj. Šla bova iz mesta nad nebesa. In pa vijuganje glasilk, ki smo ga tako pogrešali.
Največji grunge moment, kar jih je Siddharta kadarkoli imela. Boštjan je uvodoma skušal ponuditi nekaj, kar bi lahko bil tudi In Bloom [Nirvana]. Ornk, zverinski šus, ki ga je na Nordu kar pošteno manjkalo. A vendarle je to post-grunge komad, ker v refrenu noče biti niti pretirano speven niti premalo. Je šus, ki je s kitarsko agresijo nakazal, kam vse bo še band popeljalo [začenši s T.H.O.R.]. Tekstovno še eden večjih presežkov, saj ponuja zgodbo skozi čustva ene same osebe. In kaže silno jezo, bes, srd. Zadaviti? Ja, zakaj pa ne. Saj vsi iščemo belo – po silni črnini, ne? Črnobelo.
Križ. Še zdaj si nisem čisto na jasnem. Je to hit, kritika, jamranje ali pač še en štikl? Iskreno, ne vem. Dur. Nežna kitara. Nežni klavir. Potem pa pa šus, tresk, melodija. V posmeh vsem njim? Homo Carnula, tako Google, naj bi pomenilo “ničvredni monarh”. Kako lahko vpliven pri ljudeh, sem tarča za posmeh? Morda je bila Siddharta res prenažrta obilne kuhinje, sita davkov in carin… Ampak Siddharta tarča za posmeh? Da. Njihov legitimni poskus preboja v tujino je legitimno propadel. In Slovenci znamo biti žleht, sploh do nekoga, ki je razprodal Bežigrad. Homo Carnula je v tem četudi preveč skritem oziru najboljši fuck you, ki ga je band kadarkoli posnel. Težava je, ker Siddharta ravno takrat ni nujno dihala parfuma, ki plava med drugačnimi ljudmi.
Morda ne bi tega pričakovali, vendar Postavi se na mojo stran v živo prekleto dela. Najbrž zaradi refrena? Ne najbrž. Zaradi refrena. Pika. Komad, ki se še vidno navezuje na brezskrbnost Sage in je najmanj obremenjen s takratnim časom in prostorom. Je pa krik, ki je povabil, da vsi skupaj stopimo k Siddharti, ker na drugi strani… Dajmo kitare na glas in udri. In še danes na plošči dela, čeprav bi bil komad iber boljši, če bi Ross Robinson pustil zvok 10.000-glave publike v Stožicah. Ki je ni niti v spodaj prilimanem official videospotu. Škoda. A vseeno, se ni težko postaviti na njihovo stran.
Kako preprosto deluje Angel Diabolo v primerjavi z vsemi trdimi štikli na Petrolei. Noro. Vse od Stipeta, prvega komada sploh, ni bilo takšne svete kitarske preproščine, ki jo seveda dopolnijo Tomaževe klaviature. Je pa to eden tistih komadov, kjer vseeno pogrešamo Cenetov saksofon. Ampak dobro. Vražji angel, ki je najboljši približek za tiste, ki so bili na tej točki še kakorkoli nostalgični. Saj. Zato pa Tomi rohni: “Poglej, vse to sem jaz!“.
Do osme studijske plošče se že navadiš. Da bo, ko se Siddharta predstavi na albumu, novi zgodbi, starih ran, ali pripalilo ali pa zadehtelo. Ali pa indikoromandilo. No, Halo Nomadi odpre Nomade z naslovnim štiklom, česar nismo nujno vajeni. Morda Rh-, če tisto šteje? . “Gremo kar od tu naprej,” je refren, s katerim se Siddharta ne ozira na pričakovanja ali okolico ali, v bistvu, kogarkoli. Pravijo, da pristajajo na Mars, iščoč dom, kar pomeni, da so že Zemljo davno zapustili, kaj šele Slovenijo. In grejo še naprej, v drugo osončje? Koncept, vreden sicer premisleka, toda kasneje na plošči ne tako udejanjen, kot bi, sodeč po krikih, ki režejo ušesa, pričakovali.
Prvi komad. Sploh. Stipe je bil na ponovno izdanem Id-u bonus komad, ki ga je Siddharta dodala ob menjavi založbe, ki bi, če se spomnim prav, kaj kmalu pokopala vse upe in razvoj banda. Stipe je v živo ponujal igranje Tomaža na sintiču in je predstavljal razvojni šus. Duhovito. Zgodba nekega varnostnika. Malo, a ne majhno. Punk spozna sintič. In eden tistih štiklov, kjer se vidi, kaj je Cene dodajal s saksofonom. Indie. Iber indie. Če me kateri komad najbolj spomni na moč Id-a, me najbrž Stipe. Ker se spomnim koncertov in dejstva, da sem po koncu tega komada še enkrat stisnil play. Gremo. Še. Enkrat.
Rad bi bil spet otrok, tra-la-la. Siddharte je bilo z leti seveda vedno več, podmladek vse številčnejši. Da. Deca pride tudi na vaje. In dece ni malo. Slej ko prej se je morala zgoditi tudi pravljica. Če je na … Siddharta gledala naprej, skoraj tja do penzije, se je v Spet otrok prvič resno ozrla nazaj. Popeglana studijska verzija je seveda precej boljša [in bolj zlajnana], zato je zanimiva albumska verzija, kjer dobimo enega redkih stadionskih občutkov, da je to, nekoč, nekje, enkrat junija, donelo v Stožicah. Komad, kjer je prvič Tomijev klobuk dobil logično pojasnilo.
Calvi. O, Calvi. Ima potencial… Platine. Kje? Kje, pišuka, je bil tale komad? Kje? To je komad, na katerega smo eni čakali… Ojojoj. Še tolarji so bili, o ja. Še fejst časi tolarjev. Tole je Joy Division/U2. Tole je najboljše, kar je Siddharta v smislu glasbene produkcije v spoju žanrov naredila po Le Mavrici. Ja. In pika. Je. Tole je Sgt. Pepper, je Revolver, je Exile On Main Street, je Pet Sounds. Tole je komad vseh komadov na tej plošči. Kje je Tomi Meglič iztaknil takle vokal, ki se res razlikuje od vsega ostalega odpetega… Blizu k operi, vidi se, da je Siddharta skinila tudi Kosovela [Človek z bombami] in Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater]. Večje od življenja, večje od sporočila, večje od komada. Boštjanu Megliču je roko treba stisnit za takole udarjanje [še pomnite, dragi moji, Keltvek?]. Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer se za dobro ljudi, meja ne gradi. Ha! Hudo, ne? In celoten band, vijuganje Tomaža O. Rousa na klaviaturah… Bemtiš! Fe-no-me-nal-no! Združimo znanje, konec tegob, sredi pomladi, dvignimo glave! Se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo, ko ne bo meja? Le še Mi2 so sposobni tako listati Cankarja. Siddharta to naredi sporočilno, angažirano, a pri tem ne pretirava.
Kultni uvod. Tamtururu. Di-ri-di-ri. Če je kaj indie, je Indija indie. Piščal, bas, dr-dr-dr kitare. In potem šus. Resda daaaaaleč od OK Computer [Radiohead]. Zelo daaaaleč. Totalni avanturizem, komad, ki te posrka in poskrbi, da Id preposlušaš do konca. Besedilo je nenavadno kratko, skopo, ponavljajoče. Morda, ker ga je napisal Primož Benko. Vprašanje, zakaj jih kasneje ni napisal več. Nujna je verzija Indije iz Križank, ker še slišite tisti originalni krik. Tako banda kot publike. Gimnazija Šentvid in prve vaje se kar narišejo ob tem komadu.
Dajte Petroleo na Nord in imate enega največjih hitov sploh. Dajte ga na Petroleo in… Se porazgubi. Najboljši komad, ki ga je v Siddharti spisal Jani Hace. No, poleg Trie. Riff je sicer kje že slišan, vendar bolj na kitari kot na basu. Tomi Meglič je v Domine [in Plastiko] vokalno spravil vse, kar je imel v tistem momentu. Za nekatere je to bilo dovolj in Domine še danes kažejo, da je band želel podreti vse nas, ki smo upali na Id 2, podrl je pa skoraj band sam. Ampak videospot in celoten komad sta še vedno med najboljšimi kitarskimi stvaritvami. Bravo. Domine, ki bo z leti pridobival na teži. Boste videli.
Lej Lej Lej je med vsemi komadi iz plošče Nomadi tisti, ki se ga najbolj primerja v celotni diskografski druščini. Kam vraga vtakniti. Najbrž je komad za trideseterico najboljših, ampak začuda sploh ni bil izbran za singel, četudi ima potencial, da bi Siddharta lahko še bolj množično pokazala svojo nadgradnjo osnov. To je deja vu komad, ki te spomni, kaj je Siddharto delalo, no, Siddharto. Kitarska solaža, taka, viskozna, je nekaj, kar je predolgo manjkalo, besedilo, ki govori o ranah in se preizprašuje o tem, kdo se “danes ljubi z njo”, vseprisotna tema, kjer se zdi, da se boji v sebi in od sebe, pa Tomija Megliča znova približa ravno zato, ker je tako oddaljen. Igra prekleto igro, ki jo igramo vsi. Le da tokrat z akustično kitaro, pa ne tako, da bi šli z njo na piknik. Komad, vreden pozornosti. O, ja.
Kdo ali kaj je L.E. vedo najbrž le izbrani. Obstajale so teme na starih forumih, kjer se je v tem vijugastem iskanju oktav in punce, kolega, kogarkoli spraševalo, kdo za vraga je res ta L.E. Remek delo Ceneta Resnika je na plati dobilo še večjo težo, outro je najboljši saksofon v slovenskem rocku po Miladojki Youneed. V živo je bil komad precej bolj oster, zato ga tudi prilagamo iz Maratona, je pa še boljša verzija na Lunanai EP, imel je celo svoj Eye of the Tiger moment. Dialog, komunikacija in narativnost pokažejo, zakaj je bil Id tako preklemano prikladen, luciden in inteligenten naslov. Morda je L.E. prehitro na plošči, a vsekakor ne prepozno.
Kdo bi si mislil, da bo med vsemi komadi ravno balada [že spet], ki nima nobene povezave z garažo [že spet], band postavila na piedestal [že spet]. Seveda se je marsikaj spremenilo od Pot v X in Samo Edini. Radijske postaje so imele vse bolj svojo korporativno logiko, zunaj pa je Dan D imel tudi že kako leto in pol Katere barve je tvoj dan?, ki je Siddharti storil skoraj to, kar je Siddharta storila Big Foot Mami. Uporabila njeno finto, ampak našla nekaj svojega. Toda Male roke so se združile z Vodo in nastal je iber komercialni hit, da smo prav presenečeni, če slišimo tako Male roke kot Vodo.
Siddharta ni imela veliko komadov za nedeljsko popoldne. Res ne. Kdo bi si še na Sagi, ki je sicer ponudila migetajočo Madam, da bo Tomi Meglič kadarkoli zažvrgolel “tra la li”. Piknik je gotovo EMŠO komad, kjer band pride čim bolj lagodno in nehektično v srednja leta. Piknik. Le da vsem lepo je, ne? Resen hit, brez dvoma, le teksta je veliko, da bi ga množično kričala cela država. Morda pa je v tem poanta? Da res prisluhnemo in se med sijajnimi kitarami malo zaustavimo in pomislimo, kaj pa če nam, v vsem tem sranju, res gre na bolje?
Nekaterim je naj komad Nespodobno opravilo, nekaterim Et Tu, nekaterim pa Tria. Razlika? Slednjega je napisal Jani Hace. Nežni valček, v katerem iz dveh nastanejo trije. Remek delo ponudi na akustično podlago brez dvoma Tomaž s svojimi klavirskimi pejsaži. Če je kaj prišlo vsaj kanček blizu Le Mavrici, je prišla Tria. Že zato, ker se proti koncu ustavi, si vzame trenutek za razmislek o življenju. Ena pomenjivejših pavz. Aja, pa Tomi spet zavije malo višje z vokalom. Že dolgo ni.
Simfonija v malem. Kaj pa drugega? Rooskie ima od tistih ploskov do nenavadnega verza in še bolj orientalskega Tomijevega preigravanja z vokalom v treh minutah in pol ravno pravo mero bizarnosti, da refren še kako vžge, čeprav komad kot takšen skupaj deluje kot “imamo dober refren, dajmo se malo norca delat v kitici”. Če je kdaj kakšen preskok uspel, je uspel v Rooskie, ne glede nato, kako oster in nepričakovan je, če komada že lep čas niste slišali. Po verzu ga ne boste prepoznali, to je gotovo. Potem pa pride “in kar naenkrat sem nem, vidim jo, kako prihaja”... In je spet vse, kot mora biti.
Dobri stari Eboran. Ja, bili so časi forumskih skupnosti. Kjer so imeli nekateri po tisoč postov in več. In tam nekje, ko smo še čakali, da so naši modemi zružili svojo melodijo in se priheftali na net, smo našli prvo razkritje. In nekoga – mislim, da je bila neka punca -, ki je razvozlal, kaj za vraga je Eboran. Šlo je hitro, ko je prvi prebral nazaj naslov. Ampak dejansko preposlušat komad in ga pretipkat? In potem še tako noro besedilo. Fantje znajo povedati, da je bil g-durovski riff tako “narobe”, da je bil že prav in so kasneje namudrili eno bolj lucidnih pogruntavščin. Tomi tega teksta, zanimivo, do danes ni pozabil, komad pa je dobil ne samo svoj outro, temveč tudi mesto za Bežigradom in z orkestrom v Cankarjevem domu. Narobe? Ne. Eboran!
Verjeli ali ne, najdejo se tipi, ki kričijo, da bi band še kdaj zašpilal ta komad. Hm. Škoda, da so ga še na Maratonu ponudili le v obrisu, snipet, košček. Strah v slovo duši libero zaspi je najbrž eden najboljših Tomijevih verzov sploh. Quentin Tarantino moment, pravi Tomi sam temu. A ne vidim, kar se zdi, le mislim si, da je ta komad v bistvu zelo brutalen po svoji vsebini. Mešanje akustike in elektrike, krikov in norega intra je Dejana Radičevića še najbližje pripeljalo Radioheadom. Cel band diha, udriha, miga s komadom. Ogromno menjav ritma, motivov, ponavljanja. Ja. Siddharta je marsikaj najboljšega ponudila že takoj na začetku. Ni nujno izstopalo, je pa ostalo.
Ni bilo težko spregledati, ko je maja Medrevesa napovedal novo ploščo, da je bila izhodišče Ledena. Ne toliko zaradi njene zgodovine, temveč predvsem zaradi strukture, zvoka in vsesplošne podobe komada. Ima vse, kar je imela Ledena, vseeno pa nima toliko, da bi pustil dolgoročni vtis. Z leti bo najbrž med tistimi komadi, ki bi na taki lestvici počasi povzeli. Se je pa Siddharta znova izkazala v refrenu, našla produkcijsko sfero, v kateri lahko opisuje medčloveške odnose v tem mimobežnem času. Dober singel na relativno neizstopajoči plošči.
Vsaj zame je EP verzija tega komada mnogo boljša. Zdi se mi, da je imela tisto nekaj več, resda bolj popeglan, manj utrujen in razkav glas, ki ga je na koncu za ploščo posnel Ross Robinson v Los Angelesu. Tomi pride iz sobe na koncu resda pred nas, vendar zamolkel zvok pobere ognjenost, ki je tako vžgala na singel verziji. Osamelec, neki daleč planet. Kot je nekdo smelo pripisal na youtubeu: tokrat original zmaga. Jap. Napalm 3 veliko pove že s tem, da je “stran od ljudi mesto ostalo brez luči”. In tako lahko do nebese stopinje riše ples. S tem je bilo povedano več kot vsi intervjuji skupaj. “Nekaj je v tebi, kar sem vedno rad imel / a ostalo je samo navidezno”… Napalm 3 deluje kot odziv na Ring. Dober odziv. In tja grem sam. Ni več strahu, če greš sam. Kot v Ringu.
Zame med največjimi presežki Rh-. Pika. Basta. Et Tu je progresivna, drznejša, pogumnejša verzija kasnejšega sodelovanja z Dan D v Male roke/Voda. Ritmično poudarjen vrhunec “vsaka moja žalost tebi da sijaj” naježi kožo, predstavi Janija Haceta, nahripa Tomija, izvleče najboljše iz aranžmaja godal Roka Goloba in spomni na čase notranje komunikacije, notranje borbe, ljubezenskega samomora in mučenja. Glasbo je pomagal spisati Primož Benko, ki pusti velik pečat s kitaro, kar se je pokazalo tudi za Bežigradom. Tudi ti? Ja, tudi jaz zelo kupim ta komad. Za Bežigradom so komad povrhu plesalci še odeli v totalno klasiko s kostumi vred. In je bil kot tak predstavljen tudi na DVD-ju. Vr-fakin-hunsko!
Kloner bi bil album ali dva prej komot Na Soncu ali Pot v X. Pristop Petra Penka in želja banda, da ne ponudi direktnega popa v totalnem rocku, je vendarle kaj takega zaustavil, zato je Kloner pop štikl, ki to v bistvu ni. Gre prekleto v uho, ponudi pa najbrž največ ekskurzov pri igranju z efekti, inštrumenti, da je Tomaž kar pošteno zašvical med igranjem na vse tiste klaviature. In pa, ja. Najboljši komad o erekciji, kar jih imamo. Kar smo vsi ugotovili na stadionu. Na ta lep v meni je erekcija, je eden boljših žvižgajočih motivov sploh in je pokazal, kako sproščeno se je še tako na trenutke nesproščen, mističen, zatemnjen band lahko svetlikajoče, odkrito, flegmatično pogovarjal o nečem tako vsakdanjem, kot je – erekcija. Na. Ta. Lep. Dan. Top!
A. Mi. Lohk. Poveš. Skrajno subjektivno, toda to je tista skladba na albumu Nomadi, kjer lahko samo Siddharta najde svojo lastno oazo, h kateri stremi. In se odžeja, napoji, nahrani. Mračni verz pred udarnim, protokitarskim, old-school nažigaškim refrenom je simbioza albumov Nord in Rh-. Kitare, klaviature in mogočen, kričeči vokal, kjer v zraku obvisi retorično vprašanje “A mi lohk’ poveš?” V bistvu se zdi, da bi mu lahko, ampak ne. Ne še. Že klena ljubljanščina ob prodornem, zloveščem basu Janija Haceta se Siddharta, kar se je poznalo tudi na turneji Nomadi, spet dobro počuti v klasični električni podobi s krikom “spomni se name, ko svet krvavi!” Siddhartaše zna kaj povedati. O, ja.
Nič ne more nadomestiti občutka, ko tole poslušate prvič. Začne se kot morda tipični zadnji komad. Akustika, zasanjanost, megleno… Nato pa… Duet. Saj mi v jeziku istem sanjamo. Damir Urban je bojda tale verz nagruntal. Saj, da je to Urban… Se sliši iz aviona. Finta je, da Urban prevzame cel komad in ga sfura čisto na svoj glasbeni patos. In kako to Siddharti paše. Okej, brez skrbi, ni bojazni, da bi po novem bili Urban & 5 [Siddharta], vendar ponavadi ob takih sodelovanjih slišimo povprečni spoj tistega, kar je pač delalo doslej. Ne. Kreativno je tole največji podvig Siddharte na obeh ploščah skupaj ob proslavljanju njihove dvajsetletnice. Je pa to song, ki ga je stežka dati na koncert. Siddharta snema plošče in ima koncerte. Kar ne pomeni, da sta zadevi nujno ločeni. Vendar en sam album komadov, kot je Strele v maju… Uf. To pa bi bilo.
20. Naiven ples [Rh-, 2003]
Če se je kje godalno, simfonično, baročno sodelovanje z Rokom Golobom obneslo, se je v Naivnem plesu. Kar je Keltvek le nakazal, je Naiven ples zarezal nepričakovano in bolj globoko. Z nežnostjo. Brez distorzije, brez kričanja. Akustična kitara, malo sintičev in ogromno godal. In presunljiva zgodba, ki bi lahko bila tudi zaključek skladbe … iz Id-a. Cene Resnik je na Rh- skorajda v celoti odložil saksofon in zgrabil za piščal ter zmogel eno najboljših solaž. Da ti dih ustavi. Iz tega štikla bi v ZDA ziher posneli hollywodski film. Z enakim naslovom. Bi si komad to zaslužil. Naiven ples. Ne bi to bil top film? Itak!
19. Neon (Shusuglao) [Nord, 2001]
Balada, ki je daleč največji pogreb slovenskega rocka. Nikoli nisem vprašal banda, ali je zgodba, ki ima precej epskih motivov, popisana po resničnih dogodkih. Neon je album v malem, a je z leti padel za Samo Edini, čeprav ima podobno strukturo, le da nima klavirske osnovne podlage. Šus v glavo, ki resnično zaboli in nas spomni, kje in v kakšnem okolju živimo. Sliši se strel v srce, ki težko popusti, Tomi pa je po igranju z glasom na koncu še zmogel eno najbolj presunljiv, kompleksnih in zajebanih solaž. Šus. V. Glavo. In kruta igra besed. Neon in ne on. Kruto. Josipa Lisac je bila super izbira, vendar se kombinacija v Stožicah, bodimo iskreni, ni ujela najbolje. Če bi radi slišali, kdaj in zakaj je ta komad najbolj delal, pa kliknite. Bil v Križankah takrat. Uf. Nočem nazaj na to pot, a v bistvu hočem. Neon je najbolj črn komad v celotnem repertoarju. Pogreb. Na katerega bi, zato pa je Siddharta tako dober band, dejansko radi šli.
18. Od višine se zvrti* [Reklama / Martin Krpan*, 2002]
Zdaj je skoraj že pozabljeno, ampak Siddharta je v osnovi štikl posnela za reklamo za Mobitel. Jap. Pa še zelo dober spot je bil. Čisto drugi časi, ja. Kdo bi si mislil, da jim bo priredba tako ratala in to leta 2002, ko se je žagalo še Nord in razmišljalo o Rh-, vmes pa izdalo Silikon Delta. Od višine se zvrti je seveda remek delo Aleša Klinarja, toda kitarski riff je nekaj, kar smo žgali vsi, ki smo se takrat učili kitare. Še danes dela štikl in zacementiran je tako v setlisto, da zdaj vsi vemo, da bo sledil tudi originalni del s klavirjem in počasnejšim tempom. Kar nekoliko čudi, a da ima Siddharta resen nos za priredbe, je pokazala tri leta po tej priredbi na Gospodarskem razstavišču, ko je vrezala z Neki sladkega. Se pa porodi še večje vprašanje, kam so vse te kitare in ta sila šle potem na Rh-…. Aja, pa Vlado Kreslin se je za Bežigradom na glavo vrgel. Priredba, ki ni mogla na Rh-, je pa lahko ostala v setlisti. Noro, ne?
17. T.H.O.R. [Rh-, 2003]
Naj. Se. Faking. Trese. Če je bil kateri komad, ki bi Siddharto lahko resno izstrelil v tujino, je ta. Lahko debatiramo, prevajamo, poslušamo angleške verzije albumov… Ne. nak. Pustimo, da želi T.H.O.R. sprejeti kompromis in ponuditi diplomatsko srečanje Laibacha z Rammstein vse pa s podpisom Metallice in Nine Inch Nails. Vplivi so evidentni, ampak jih Siddharta vendarle izpelje po svoje. Edina je očitno sposobna zagrabiti to kladivo in ga zavihteti korajžno. Bolj, kot bi pričakovali glede na siceršnji ton albuma. Pa saj… T.H.O.R. bi izstopal na kateri koli plošči. Itak. Naj. Se. Faking. Trese. Če je Bežigrad naredil kateri komad, je naredil tega. Več kot upravičeno in zasluženo. Ne glede na očitne vplive. Razpaljotka, ki gori! Še danes.
16. Platina [Nord, 2001]
Če iskreno pogledamo, Platina naj ne bi bila hit. Ne, ker ne bi imela tega potenciala. Eh. Če ga ne bi imela, ne bi bila takšen hit. Ampak g-mol in vsi ostali akordi. Ni ravno poletni hit, ne? Bolj za konec poletja, pa še to… Morda je tako prepričala zaradi Tomijeve narativnosti, večglasnega refrena in moških rim [bič-hudič] ali pa preprosto zato, ker je nekdo končno zapel, da smo moški iz Marsa, ženske pa iz Venere? Stacato violine so kar klicale po orkestru, zato komad ni mogel manjkati ne za Bežigradom, ne v Stožicah. Preprosto pa je komad dober zato, ker ko enkrat znaš besedilo… Kričiš. Ker vem. Da… Lahko. Nekoliko te zmede sicer potem spot in Silikon Delta remix… Zato ponujamo originalno verzijo. Raje. Še kaj reči? Ne. So punce, ki jim je to naj komad in pika. Lep pozdrav njim.
15. Lunanai [Id, 1999]
Če se je kateremu komadu zgodila morda krivica, se je temu. Lunanai je vsakemu dijaku, šolarju, mladostniku predstavljala… Upanje. Da nisi v tem sranju sam. Da enkrat že bo. Že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam. Ej, le do kam sam si? To je bil in še vedno je komad, ki ga lahko s sredincem pokažeš vsem “onim”. Intro, solaža, saksofon. Ni, da ni. Zakaj je potem komad, v katerem je kasneje gostoval Vlado Kreslin na Viktorjih [mimogrede, Kreslin je komad nepotrebno postaral in v živo – poslušajte Križanke – brutalno preveč zamujal s skokom v bridge], ko se je razbilo opremo, kitare in ostalo, kar tako izginil? Videospot in singel, celo ep? Hm. Škoda. Ker komad je reees dober. In daaaaaaleč najboljši v originalni verziji iz albuma Id.
14. Klinik [Nord, 2001]
Stran. Glejte. Vsi. Uf. Kako se je tole kričalo. In se še kriči, še vedno. Najbrž celo najbolj popovski komad med vsemi molovskimi. Klinik ima raztrgano zgodbo, še ena na črno pomalana z zaveso zakrita tragična usoda posameznika. Kitarski orgazmi od wah-wah pedalov pa tja do capodastra, ki je mulariji paral živce. Če se dobro spomnim, je v videospotu Tomi igral na kitaro, ki jo je bojda podaril Jonas Žnidaršič. Aco Razbornik, Peter Penko in Žare Pak so v zadnjem bridgeu pred refrenom osamili Tomija, zmiksali cel čudež in pripravili refren, ki je svojevrstni dijaški upor. Koamd, v katerem se vsi izgubljeni vseeno nekako, nekje najdejo. Tretji singel Norda. Spodaj pa povezava do res brutalne verzije v Stožicah. Brez orkestra, brez preseravanja. Na. Polno. Stran. Glejte. Vsi.
13. Rave [Rh-, 2003]
Če je že Apokalipsa risala konec sveta, je svet poginil, umrl, gagnil z Raveom. Kakšen štikl! Kakšna rapsodija! Po vzoru Schindlerjevega seznama znova vidimo punčko, vendar namesto crkljaste rdeče jaknice nosi zdaj kruti napis Finis Mundi [konec sveta]. Mol, ki je popeljal Siddharto v enega njenih najbolj progresivnih komadov, povrhu res celovito in ornk sproducirano. rave na koncertih še vedno vžge, že zaradi kontrastov in ker radi kričimo, da konec je sveta. Rave. Siddhartina verzija norega žura. Črnina, tema, smrt. Manj Roka Goloba, več kitar. Dela. S spotom vred pa je itak že film. Ono. Seven. Tomaž in Tomi kot najboljše partnerstvo v danem trenutku. Če kdo, je očitno Tomaž odpeljal frontmana najdlje. Rave. Ja!
12. Apokalipsa [Nord, 2001]
Komad, ki je podpisal, sklenil in zapakiral koncert za Bežigradom. Pričakovano? Hm, iskreno? Zame je bilo to presenečenje, da. Da ni bil zadnji komad, ono, za veliki konec, iz Rh-. Apokalipsa seveda po svojem sporočilu spada na sam konec, ki se zgodi, ko postane vsak od nas vladar vseh planetov. Apokalipsa povru sodi med starejše komade, band ga je žagal nenazadnje na koncertu v studiu TV Slovenija še konkretno pred izidom Norda. Štiklu pa morda na albumu za razliko od live verzije zmanjka na albumu še malo več bobnarske ostrine, se pa pozna prvi večji podpis Janija Haceta, ki je na Nordu, kot rečeno, igral na vseh komadih razen v Opicah in Na Soncu. A nič zato. Kitare, backvokali. Ni, da ni. Komad, ki ima čisto vse. Predvsem pa dinamiko. In rime na -k in -t. Ha! Če kaj, danes v garaž preigravajo mladi bandi tole od Siddharte. Preverjeno. In vsi, en za drugim, spoznajo. Koliko več je v tem komadu, kot se morda zdi. Že usklajevanje dveh kitar. Pa top klaviature v ozadju. Backvokali. Bobnanje v nulo… Uf.
11. Siddharta [Id, 1999]
Če bi Siddharta naredila tako reklamo Prešernu ali Cankarju, kot jo je Hermanu Hesseju… Pa dobro, saj ne, da bi jo bil Hesse nucal. Itak da ne. Ampak štikl Siddharta je bil Id v enem samem komadu, resda z naskokom najdaljšem, 6 minut, 41 sekund. Ampak vredna je čisto vsaka sekunda. Najbolj progresivni komad z najboljšo solažo in predvsem z najboljšo ritem kitaro ne samo na plošči. Eden redkih komadov, kjer je muzika povedala še več kot sam tekst. Ki je bil ravno prav umeščen, pripovedovalen, udaren. Siddharta ni izpadla le v nulo načitana. Ne. Niti ni prodajala budizma, zena, new-agea. Daleč od tega. Pokazala in ponudila je svojo interpretacijo, svoj svet, v katerega smo vsi sicer vabljeni, ni pa nujno, da bomo vsi v njem uživali. Kitarsko je komad kasneje raje stavil na orkester [Bežigrad] ali violine [Izštekani], a je v originalni verzij še vedno… top! Pesem. Pesem z velikim P. Ni čudno, da so jo morali igrati za Bežigradom, kot je rekel Tomi, če pa jim je folk tako gušil. Top verzijo najdete tudi v Križankah, ampak najboljši je še vedno original. Kitare, kitare, kitare. Nikoli dovolj. Ni-koli!
10. Napoj [Rh-, 2003]
Eno boljših vprašanj je, zakaj je Siddharta začela stožiški koncert ravno z Napojem. Hm. Ker ima tako prepoznavni iz-aviona-ga-prepoznamo motiv? Pa… Ja. Napoj je piskajoči, žvigajoči, ptičji godalni šus, morda najbolj popiš štikl med vsemi, ki so izšli kot singel. Le namen biti mlad naj bo danes naš znak, tra-la-la. Videospot ni bil ravno med najboljšimi, saj je bilo igranje že z oblekami prevelikopotezno, kaj šele cela tista animacija. Bistvo Siddharte je vedno nekako očem skrito, Napoj pa je tako dobro povedal, naj vedo, kdo je to, ko se dvigal bo prah. In predstavljajte si. Siddharta je sama povedala “zdaj je to naš moment”, ko je dejansko bil. Zakaj? Ker ni potrebno bit’ lep. Ne do vratu zapet’. Vse, kar rabiš, je divje veselje in ples. Ker tu noben ne grozi, imamo vse, kar potrebno je. Ha! Nemalo pesmi je, kjer se besedilo in glasba tako učinkovito, zgodovinsko in nepozabno srečata. Ampak Napoj že v naslovu veliko obeta in niti za stotinko ne razočara. Če je kateri komad ohranil bistvo Id-a in Siddhartine osnove, je to Napoj, ker se je požvižgal na denar in koledar. Vsak problem lahko zamrzne. In potem pride piščal. S katero smo vsi lahko vrag. Dober vrag. Gori! Na stran bomo dali vse, kar nas teži. Če nas rabi kdo, naj mal’ potrpi. Ha!
9. Samo Edini [Nord, 2001]
Prelomni komad? Najbrž pa res. Prodaja Norda je po Samo Edini eksplodirala. V nebo. In čez. Kruta, osamljena, raztrgana, bolestna balada, ki vetrovno razpiha tisti severnjaški duh, v katerega se je ogrnil Tomi na Tomaževe tipke. Še vedno skladba, kjer dvorane po državi rohnijo in kričijo. Edino, kar z leti pogrešamo, je presunljiva Cenetova solaža. Čeprav so Videospotnice poskrbele, da se je komad zlajnal, ko smo ga ravno začeli pogrešati, pa so ga zlorabile še radijske postaje… Razlika? Spot je remek delo, že zato, ker se je band prvič povsem skril, prišel le malo pogledat in prepustil glavno vlogo nekomu drugemu. Samo Edini je zaklad in dediščina ne le tega banda, temveč vsaj generacije, če ne slovenske popularne glasbe. Tole bo preživelo vsaj nas, če ne še to državo.
8. Na Soncu [Nord, 2001]
Komad, ki bi ga “morala” napisati Big Foot Mama. Ne, tega ne pravim jaz. To pravi Tomi sam, kar vprašajte ga. Pa ne samo on. Tudi Primož, Jani, Tomaž in Boštjan bodo kimali. Aha. Ker ima ta preklop med verzom in refrenom, ki tako prekleto vžge. Pa še produkcija je tako… Radijska. Siddharta si z Na Soncu ni izmislila nič novega. Le ponudila je to tako, kot nihče drug ni. Z Big Foot Mamo vred. Najtoplejši komad na Nordu, z naskokom. Pa dobro, saj tudi hladni Švedi so nam dali Abbo, ne? A če so že verzi preprosti, je še bolj neposreden tekst… Tako neposreden, da ga je Tomi kdaj tudi obrnil. Tako. Za hec. Manj heca je bilo na maratonu, ko je Grega Skočir dobil priložnost, zapel štikl in … Pozabil pol druge kitice, ki jo zna pol države, haha. Nič zato. Vsakič, ko slišimo komad znova, se začudimo, kako poceni zvok ima začetek in kakšen šus je potem saksofon solo [še eno Cenetovo remek delo, ki se v solaži zelo dobro “tepe” z basom Primoža Majeriča] in kakšen razpon ima Tomi. Komad, ki je, vsaj zame, najbolj vžgal za Bežigradom. Dajmo. Daaajmo. Daaaaaajmo! Tista pesem Siddharte, ki bo večno mlada, skupaj z njo pa vsi tisti, ki jo znajo na pamet in po možnosti še akorde. Ker ne verjamem…
7. Orion Lady [Nord, 2001]
Orion Lady je tako dobra glasba, da tekst RES niti nima smisla. Ker ga res nima. Orion Lady je namreč le povzetek, igra besed, sinopsis celotnega Norda. Pa ni samo to. Več je. Ne glede nato, kaj je. Daj mi Orion Lady, ni le Di kar je Nord, spet je mer v eno smer? In na to smo vsi kričali, peli, dehteli skupaj z orkestrom v Križankah leta 2002. Komad je tako bizaren v svojem bistvu, da Tomi še blasfemično gobca med Tomaževim razlivanjem čustev po tipkah v kultnem Studiu 14, kjer je bila pesem posneta. Klepetanje med eno najboljših balad? Noro, ne? Komad, ki je podpisal Maraton več kot upravičeno. Kaj šele, ko so nabite Križanke leta 2002 same pele ob orkestru. Mravljinci. Zakaj? Ker nihče ne ve, kdo Orion Lady, ki se je prvič nakazala že v videospotu za Lunanai, sploh je. Nihče. Orion Lady. Zvezde, nebo, sijaj. Orion Lady je tako visoko in bo tukaj upam, da ostala, zato, ker vsak v tej gospodični vidi, karkoli želi videti.
6. Ledena [Infra, 2015]
O, kaj bi dal. Da bi lahko slišal, kako je to zvenelo v originalu! Kaj vse bi dal! Ker bi potem… Izvedel mit tega komada. Če je Vojna idej rešila električno, rockersko, bandovsko kreativnost, je Ledena najboljše darilo, ki ga je Siddharta najprej dala sebi, nato pa še vsem nam. Ni boljšega mahanju Id-u kot je tole. Ledena je med najstarejšimi skladbami, valjala se je okrog 20 let. Dvajset let. In potem pride tole ven? Če že Tomi ne najde besed, kako gre (pesem) mimo njega in ne more objet? Ja, nam je razbijalo v glavi in zvijalo telo in je bila slika v ogledalu nekaj, česar nismo razumeli. Zdaj razumemo. Ledena je… Vse. Je nov začetek. Je Id za tiste, ki so dijaki in band odkrivajo danes. Ledena je nostalgija in restart v enem. In je produkcijsko najboljši komad. Ki so ga posneli tukaj. Pri nas. Ne na drugem koncu sveta. Ledena je našla Siddharto, kjer jo je hkrati najtežje in najlažje najti, in jo pognala naprej.
5. Vojna idej [Saga, 2009]
Za trenutek odmislimo, da je Siddharta po vojni na naslednji plošči pela, da je general v bistvu rock’n’roll. Za trenutek. Odmislimo na vse drugo. Vzemimo Vojno idej kot vojno. Pustimo, kdo je zmagal, kdo zgubil, kdo so bile žrtve. Siddharta je dočakala svojo Ameriko, še preden je sploh šla v Venice Beach odživeti svoje iber sanje. Če so Male roke z Vodo rešile Petroleo vsaj, kar se radijskih postaj tiče [pa ne, da bi si band to nujno želel], je Vojna idej nadkreacija, big bang, veliki pok, trk vseh delcev banda. Največja bitka, ki bi se morala zgoditi na Petrolei, pa se ni.
Vojna idej je desetročno [da ne napišem single-handedly] rešila kreativno prihodnost skupine. Še najmanj zaradi videospota. Ali akustične verzije. Najbolj pa zaradi tega, ker je spomnila, da je Siddharta dober band na plošči, ampak odličen v živo. Sklepna granata v Stožicah in razbijanje inštrumentov… Je bilo Siddhartino slovo od mladosti. Bilo je dovolj vsega. Kam naj grem naprej? V malo, skrito vas, v bolj umirjen čas. Saj je Tomi vedel, da so zadaj zveri, gorile, vino. Refren “mojim sanjam bo raztrgala krila / in svoboda umre / še ljubezen bo dobila pravila / če ne bomo rekli ne” povozi. Res. Povozi. Epski zaključek bi lahko Vojno idej porinil tudi na konec Sage, s čimer bi skupina rekla, hvala lepa, mi gremo, od zdaj naprej, po svoje. Ne. Vojna idej je bila največja notranja bitka, kar jih je kdaj bilo. Gospodar prstanov, Stalingrad, Dan D, Termopile. Ampak v kreativnem smislu. Siddharta ni ubila sanj. Ravno zato. Doživela je nove. Pa ne, ne mislim na akustično verzijo tega komade. Vojna idej je bila trda, prepozna, žrtev polna bitka, ki pa je bila naposled dobljena.
4. Le Mavrica [Id, 1999]
Še danes se zaslišijo kriki, če se band odloči za tegale. In slišali boste tudi moj krik. Mladosti. Gimnazije. Devetdesetih. Da, ta je najbolj osebni izbor. Mlajši generaciji bo tale komad precej bolj zadaj. Daaaaleč zadaj. Vzamite na primer posnetek v Križankah. Tomi reče, da so bili popoldan na soncu. In vsi so mislili, aha, zdaj bo Na Soncu. Ne. Padel je dež. Za tem pa vedno posije… Le Mavrica. In šele potem so bili ornk kriki. Dobro, bilo je leto 2002, tako daleč nazaj, da se je Jani Hace dokazal z epsko bas solažo. Kar poslušajte. I dare you! A bilo je recimo tudi leto 2011. Štuk. Kjer je band končal ravno s tem štikom, ga vrnil tudi v Stožice, če ga že za Bežigradom ni bilo. Le Mavrica je naš krik odraščanja. Je J.D. Salinger Siddharte. Preskok iz trde, molovske, črne, deževne elektrike v sončno, diametralno… Mavrico. V barvah je naenkrat spet vse. A tudi lepa mavrica, tako redka… Enkrat izgine. Je zame arest azil pa je kombinacija dveh besed, ki shrljivo spreletita še tako lep komad. Pesem, ki ti je narisala zgodbo, v kateri se je našel vsak, ki je bil kadarkoli… Drugačen, poseben, človeški.
3. B Mashina [Nord, 2001]
Te dni je to komad, ki ga Rock Radio recimo rad izbere kot… Recimo temu klasiko. Pa saj. B Mashina je bil prvi singel, izšel je še pred izidom Norda in nakazal, da bo band, v katerem je bil Jani Hace še gost vse do februarja leta 2002, zavil že na drugi plošči v neko precej drugačno smer. B Mashina v malem ponazarja, da je Siddharta želela čimprej čim dlje od Id-a. Ampak ne samo želela. Ne. Šla je. Že sam zvok činel, pa violin, za katere je moral vskočiti Bojan Cvetrežnik [Terra Folk] in opravil nepozabno delo, celo najbolj zapomnljiv del, pa saksofona, pa basa, pa… Industrijska Siddharta, ki pa ni izgubila smisla za sporočila. Ravno obratno. Glas zdaj že pokojnega alpinista Tomaža Humarja je totalni presežek in pokaže, kaj vse je lahko našel band, kam vtaknil svojo glasbo in kaj vse še pridal. Naredil trenutek. Povečal čas in prostor ter ju ovekovečil za vse večne čase. Ko je v roke komad vzel še Laibach, prvič na Silikon Delta, kjer je komad tako izstopal, da bi si želeli celo plato takih priredb, in se pridružil v živo v Stožicah, pa se je videlo, kakšen poklon je dobil band. Veeeeeeelik. Ni sile ni denarja in ni ga vladarja, ki bi nas ustavil in zamenjal obraz. Kakšni verzi so to, ne?
2. Pot v X [Id, 1999]
Ck. Ccck. Ck. Ccck. Tam-ta-ra-tam. Tam-ta-ra-tam. High Hat in ride. A mol – C dur – F dur – G dur. V. Sobani. Poet. Sedi. Štirje akordi. Kitica. Bridge. Refren. Kako malo je včasih treba, kajne? Bilo bi kruto, če bi to izbrali za najboljši komad, ki ga je band kadarkoli spisal [našli bi se spet tisti, ki bi šli iskati primerjave s Heroes del Silencio]. Ampak Pot v X je kot prvi singel vendarle v tisti svoji biti ponudil… Izhod. Bila je pot v x, v katero smo vsi rinili, čeprav to ni rešitev. Pot v X je bil s preprostim spotom odrešitev časa in prostora. Sam je pravil, da je pisal, kar je čutil… Pa krik vseh tistih, v iemnu katerih je Tomi pel, band pa igral. “Ne vedooo…” pa je krik oktave, pisk generacije, ki je želela povedati, česa vse “oni” ne vejo. Ni lahko, če sam sebi postaviš tako visoko letvico top nalezljiviv štiklov, kot je to naredila Siddharta. Ko je enkrat prišla do X-a, je bila pot do Y in Z toliko bolj korajžna. Siddharta je morala v X, da je prišla do Z. Band je v enem komadu na eni plošči naredil preskok celotne scene in žanra. In nato naredil novega. Zdaj šele razumem poanto tega banda. Šele. Zdaj. Zato je Pot v X… Boljši Lonely Planet od Lonely Planet.
1. Ring [Rh-, 2003]
Ker sta najbrž vsi najprej skočili semkaj. In ne bo vas malo, ki se z izborom ne boste strinjali. Kar razumem. Je logično. Stvar okusa, o teh pa… Je Ring najboljši komad, ki ga je Siddharta kadarkoli napisala? Najbrž res ne. Band bo v pravem umetniškem duhu itak rekel, da je najboljši vsak nov komad, ker iz tebe izvleče novo dozo kreativnosti. Kar drži.
Kako bi pojasnil izbiro? Okej. Najprej, ni ravno fajn, če pevec nekajkrat v živo v drugi kitici prikupno fak-pozabil-sem-kaj-delam pozabi tekst [Prešernov trg, 27. 12. 2006]. A tudi Slash je enkrat, recimo, prijel intro v Sweet Child O’Mine prečko previsoko. V Madison Square Gardnu. Se zgodi. Aja, ko smo že pri kitarah, je poleg Pot v X uvodno kičkanje najbrž med najbolj prepoznavnimi. Okej. Gremo. Ring je najbolj klikan komad Siddharte na YouTubeu. Je med najbolj igranimi v živo, skorajda ni koncerta, kjer ga band ne bi igral [razen, če predstavlja novo ploščo/i, kot nazadnje v studiu TV Slovenija].
Ima tako baladne kot ostre elemente, orkestrsko foro na koncu refrena, slide in akustično kitaro. Pesem ledu in ognja? Najbrž. Dajem ti strup v čaj pa je bilo Tomijevo, kolikor vem, zelo osebno slovo in zato ima komad takšen šus v refrenu. Zanimivo je, da se je v Lunanai Tomi zaklinjal, kako so mu dajali, da bo sam ostal. Dajal je vtis, da se bo proti temu boril za vsako ceno. In cena je bila “nimam izgovorov / jaz sam ne bi rad na koncu sam ostal”. Komad, v katerem je odrastel tako band kot frontman kot publika. Predvsem pa nenavadno mračen, molovski, temačen komad, na katerega se da skakat. Ni prav to največji čar Siddharte?
Da je v rock dala globino, širino, sporočilo, zgodbo, a hkrati to naredila tako, da ob tem pojemo? Ring najbrž ni najboljši komad. Je pa pustil največji pečat za morda vsakega od nas, največjega pa za band sam, vsaj meni se tako zdi. Če se motim, nič hudega. Meni osebno je itak Siddharta najljubši komad. A se nasmejim, ko slišim Ring. Ki je v bistvu tako žalosten komad. Ni pa safer, ni bad. Je… Upanje skozi trpljenje. Bam!
