Opa-opa-opa. Zo. Val. Ni. Ca. Mogoče je bilo takrat. Ne, ne mogoče. Bilo je takrat. Fertig. Ko je res zapel, zahreščal, zafušal casio. Ne vem točno, kateri model, sicer sta povedala, kje in kako sta ga našla, ampak definitivno – casio. Dobri, stari, nadležni casio. Sintiči starih desetletij. Poceni poletje. Sredi jeseni. In maestro Godler, komander, ljubitelj čistoče, sladoleda, deklet, Avstrije, Anglije in nasvetov, je pritisnil na tipke in krenil. Opa-opa-opa. Zo-val-ni-ca. In naredil ne samo podkast, ampak tudi đingl leta. Pa ne samo tega. V Opazovalnici delata več. Preveč. Ker če bi bili podkasti rock zgodovina, je Opazovalnica, no, Pink Floyd. To je psihadelika. To je Dark Side of the Moon. To je preskok vseh preskokov. To je zvok helipkopterja na plošči, ki ji daš priložnost, ker si se pripravljen, no, popeljat. Tomo in Jure. Godler in Tomić. Podkast, ki je vedno ravno dovolj freh prekratek in terja od poslušalca, da bi še. Podkast, ki morda niti ni podkast in bo nekega dne še nekaj več. Ampak za zdaj je, no, podkast leta.
Niti tega ne vem, kdaj točno je Opazovalnica postala eliksir inteligence, penetracija kvalitete, erektivni šus mojstrkega blebetanja, kako sta Tomić in Godler iz Star trek šprudlanja, onaniranja, kanoniziranja prešla do kreativne eksplozije in kje se je zgodilo, da so nasveti Jureta Godlerja postali bolj dragoceni od vsake tete Justi, medovernet, Foruma69, medijskih fac, influencerjev in tako naprej. Opazovalnica je, za neko posebno kasto ljudi – torej za, kot rad pove Tomić, fante, stare okrog 35 let ter eno in edino žensko izjemo Hano Stupica, ki ima seveda nadimek Hans, seveda, da ga ima –, postala najbolj sproščena, bizarna, nepričakovana oddaja. Je vedno vsaj malo nelagodna, kar vselej razkrije tudi Tomić, ko prekine Godlerja ravno še v tistem hipu, ko bi oddaja šla še dlje, že daaaleč dlje od predaleč.
Predvsem pa je Opazovalnica oddaja o – ničemer. Zato je pa tako svinjsko dobra. Ker niti ne podcenjuje niti ne precenjuje svojih poslušalcev. Že tako, da pove, da »ta podkast je zastonj«. In da ima zdaj »Opa-help« rubriko, ultimativne nasvete, kako in zakaj ne storiti samomora, poleg tega je možno epizode spremljati v živo, do katere pa je Tomić očitno dovolj zadržan, da youtube link sporoči le nekaj minut prej, čeprav je zdaj približno že navadil in razvadil občinstvo, kdaj je Opazovalnica na sporedu. Na dva tedna, praviloma, in zdaj je to nekaj, na kar se čaka. Resno čaka.
Če smo v zlati dobi televizije in če je zdaj Slovenija v recimo, em, srebrni dobi podkastov, potem je Opazovalnica višek in glavni razlog, da morda kdaj pridemo do diamantno platinaste dobe. Če bi Tomić s tem začel svojo podkast kariero, svoj veliki šus, ne bi nikoli – niti prmbližen, kot bi rekel sam – dobil niti sam legitimnega statusa. Kaj šele vsi, s katerimi se pogovarja. Tako pa je prišel do točke, ko je Opazovalnica čisti eksperiment. Je to, kar sama hoče, da je, ker poslušalci hočemo, da je. In to je neprecenljivo in, da, nekrekosljivo. Ljudje izdelujejo, za božjo voljo, memete. Iščejo, če je kdaj Godler lizal. Sladoled. To je zdravo za gotovo, to je direkt v obraz, to je vse tisto »prek«. Je nagrada za celotno podkast sceno. Je zlata doba. Ker noče biti politično korekten, ko govori, kdo se »lahko« liže na ulici, da je to še kjut sprejemljivo. A ves čas ve, da mora biti.
Jure Godler in Anže Tomić po defaultu namreč ne pašeta skupaj. Jure živi, seveda v grobem in med drugim, za Mozarta, Tomič za basket. Drugi ne ve, kaj bi s klaviaturami, prvi pa ne, kaj bi z žogo. Ampak živita. Kohabitirata. Simbioza prve klase. Liga prvakov podkasta. Ker smo ugotovili, kakšen bi “moral” (!!!) biti jutranji program. Ker takih radarjev… Ne nabašete nikjer. Res. Pomislite na vse kazni, ki jih zaradi Opozovalnice nikoli niste rabili plačat! Ker tako je življenje. Ja. Zastonj.
Vsaj dvoje je v Ljubljani postavljeno narobe. Najprej, Jože Plečnik je lepo ustvaril marsikaj, slava mu, prelepo Tromostovje, NUK, ovo ono, ampak stadion za Bežigradom je obrnil narobe. Na-ro-be. Dobro, Bežigrad ni bil mišljen za fuzbal, česar se v prestolnici že poldrugo desetletje kar pridno držijo in si grdo nagajajo ter bincajo Plečnikovo dediščino sem pa tja, kar zdaj počnejo še, fuj jih bodi, v Križankah, ampak, kolikor vem, res, res, reeees malo je stadionov, ki so obrnjeni v smeri zahod-vzhod. Večina je postavljena po vertikali sever-jug. Zaradi sonca, ki tako sveti le v bok, ne pa v oči, kakopak.
In kaj je drugo narobe? Ne bi niti pomislil, tudi vedel nisem, se mi je pa, ko pomislim zdaj, zdelo čudno. V Mariboru stoji, pokončno, v Ljubljani pa je Rudolf Maister dvakrat posajen na konja. Dobro, saj to vem(o), ne? Najbrž je tudi edini »naš« na konju, ne? Tako pri železniški postaji kot pred obrambnim ministrstvom, ja ja. In kaj je s tem narobe? Em… Je. Maister po letu 1911, torej ko je naredil vse in še več, sploh ni več bil na konju, kot je v dokumentarcu Boj za slovensko severno mejo izpostavil kdo-pa-drugi-kot Tone Partljič. Škoda le, da tovrstnih momentov v dokumentarcu Valentina Pečenka ni več.
Nedolgo tega, ko sem šel letos, em, 273-ič na Piramido, sem jih videl. Brke. Tiste brke. Maistrove brke. Gor na spomeniku borcem za severno mejo, ki stoji na vstopu v mariborski Mestni park, tam so. In šele takrat, ko sem prvič to videl… Salutiral sem. Nehote in zelo narobe, ker ne bom, najbrž, nikdar v življenju salutiral, ono, zares. Zdelo se mi je primerno in narobe hkrati. Dokumentarec Pečenka pa skozi stare sogovornike ponovi, da borci s spomenikom niso bili zadovoljni. Razumljivo, glede nato, kako fejst najboljši je spomenik Vlaste Zorko na Maistrovem trgu, kjer Maister, pred katerim se lahko skrije vsak Prešeren, okej, razen oni v Kranju, grabi tisto sabljo.
Okej, da smo Slovenci s spomeniki res slabi, kar samo kaže, koliko nam je do (lastne) zgodovine, nam je tumbal Stane Granda na faksu, ko je skoraj jokal, kako brezobzirno so v novi državi, sto let tega, v Ljubljani v parku, o katerem je Tadej Golob napisal krimič, gladko odrezali Franca Jožefa, niti toliko, da bi bili umaknili podstavek, ter gor nabili Frana Miklošiča. In da smo, je tumbal Stane, baje eni redkih, ki smo postavljali spomenik Napoelonu oziroma oživljeni Iliriji. Da pa onih spomenikov iz Jugoslavije nismo nič rezali, Kidriče in take. So pa v Mariboru, denimo, v parku obupali nad dobrim, starim, samoupravnim možganskim trustom Edijem Kardeljem, ki so ga vse bolj in bolj zalivali z rdečo barvo, zato so ga raje umaknili in danes na njegovem podstavku ni ničesar.
Ampak da smo pa tako slabi, da se zmotimo? Uf. Pa saj… Nimamo sreče s spomeniki, naj se je predsednik republike še tako trudil za spravo, je postavil dva monolitna bloka, ki nam skušata povedati predvsem to, da sprave nikoli ne bomo razumeli. Potem je tu Kocbek v Tivoliju, ki je še kar uspel, da na kolobocijo s spomenikom Borisu Pahorju, reklamo na njem, raje ne bi kazali s prstom. Da znamo biti umetniško bizarni s spomeniki, kaže tisti odtok v spomin Jamesu Joyceu na železniški postaji.
Je pa zato pomenljivo, ker nam dokumentarec tako pove, via Partljič, da včasih ne premislimo, ko bi bilo bolje, če bi. Je pa prav to Partljičevo izhodišče tisto, ki lahko kaže, sploh nam na tej strani Trojan, kako zelo nerazumljen je bil Maister v Ljubljani. In še vedno je, da izpade res lokalna posebnost, skoraj specialiteta, naša, štajerska, »vardasta« stvar, kot je bila vrhunska koreografija viol na jesenskem derbiju 2018, ko smo lahko na odprti sceni videli ogromno karto, kraje in dosežke Rudolfa Maistra. Zdaj… nekateri smo o Maistru slišali največ ali prvič prav tam, v Ljudskem vrtu, na jugu, ko se je vsake toliko zapelo »prišo bo, o prišo, drugi Rudolf Maister / Štajerska do Tokia, samostojna država« in je bil na transparentu njegov obraz, njegove oči, njegovi brki. O Maistru se v šoli pač nismo učili, saj veste, tako kot se nismo razmnoževanja človeške anatomije pri biologiji v tretjem letniku gimnazije, potem ko si se celo prvo leto dudlal celico, jebote endoplazmatski retikulum, pa si potem v drugem oplojeval smreke, na koncu pa tudi pri zgodovini rata Avstro-ogrska prevelik problem, da bi razumel, kako je razpadla in zakaj, zato za Maistra nimamo časa. In tako si Maistra pač spoznaval, kakor si vedel in znal. In tako s(m)o cele generacije, ki nima pojma, kdo so bili ljudje, po katerih so poimenovani ulice in trgi.
Foto: TV Slovenija
No, dokumentarec Boj za slovensko severno mejo ne more nadoknaditi zamujenega v šolskem čtivu. Terja vsaj osnovno predznanje, ampak takoj, ko terja predznanje, mora ponuditi nekaj več. Takih navihanih prebliskov, kot je Partljičev, je nekaj, a vseeno (pre)malo. Najbrž zato, ker Pečenku, tako kot Maistru, zmanjka v prvi vrsti časa. Že naslov pove, da film ni zgolj o Maistru, temveč o celotnem obdobju, ki je povezan z obdobjem prej (prva svetovna vojna) in po (plebiscit). Je film, ki hoče povedati zgodbo o mestu, generalu v mestu, mestu v regiji, razdeljenem mestu v času, zgodbo o državni politiki, o meddržavnih odnosih in o svetovni politiki. Za manj kot eno uro je to, žal, preveč. Ne da se, niti z najboljšimi nameni.
Zelo izstopajo arhivski posnetki, ki kažejo, kako kvalitetno so se takšne zgodbe delale nekoč, ko so navadni ljudje, tudi če so bili na Koroškem s sekiro naslonjeni na ograjo, govorili prekrasno slovenščino, tako v dikciji kot vsebini. Zakaj to izstopa? Ker so precizni, koncizni in črno-belo nazorni. Seveda iz časovne distance, brez čustvene navezanosti, lahko dobimo bolj objektiven pogled, naj se dr. Gregor Antoličič zelo izkaže v lastnem mestu, vendar se s tem izgubi oprijemljivost. Kaj to pomeni? Boj za slovensko severno mejo je predvsem pregled, je sprehod, listanje skozi šolske učbenike v sliki in zvoku, ne prinaša pa katarze, niti tiste, ki jo je iskal režiser in scenarist sam, ko je želel slišati nasprotni, avstrijski pogled. To je Pečenku sicer delno zelo uspelo, ampak ne toliko zaradi dejstva samega, da lahko slišimo, kaj o tem meni Avstrija, ampak ker se dr. Wildhelm Wadl, direktor Koroškega deželnega arhiva, zares izkaže. Ne zato, ker bi bilo tuje vedno bolje od našega, sploh ne pri taki temi, ampak ker zna povedati in aktualizirati hkrati, kar večini domačih sogovornikov spodleti. Zna ponazoriti, kaj so posamezne odločitve pomenile. Začutimo jih. Razumemo.
Zato, ker se slovenski del ne poklopi zares, Pečenko uporabi izseke iz tv drame Maistrova najdaljša mariborska noč iz leta 1989, ki je seveda duh nekega čisto drugega ustvarjalnega časa. Ampak tudi tam Maister govori na glas, skozi kamero, namesto da bi se v off-u slišalo njegove misli. Slovenci smo itak skregani z off-om, morda kdaj to popravi Sebastian Cavazza, ampak morda nam preprosto ni usojen. Zato tudi nimamo naracije v domačih dokumentarcih, kar dodatno prevali vso breme na izbrane sogovornike, ki so zagotovo in dokazano strokovnjaki, ampak niso »tv« štof, kot denimo Mira Grašič, ki Maistra in njegove boje najbolje opiše, a to prepočasi pove. Za to ni kriva sama, še zdaleč ne, filmu bi dobro dela dobra naracija, off, tekst, v katerem bi Maister bil vodilo. Tako pa, daljši kot je sicer že tako prekratek film, bolj stranski lik je Maister, kar je sicer v osnovi tudi bil, ko je vodstvo prešlo iz Ljubljane v Beograd.
Vseeno, kljub temu in navzlic vsemu je Boj za slovensko severno mejo film, kakršnih je pri nas premalo. Sploh na nacionalki, ki se vseeno trudi in je v zadnjih letih posnela nekaj izvrstnih izhodišč, kakršen je bil Revolucionar v talarju o Janezu Evangelistu Kreku. Celostna, združena, pregledna serija takšnih dokumentarnih filmov bi bila nacionalni zaklad. Kaj bi bilo če bi bilo… Primerno, glede na usodo, ki jo je dočakal Maister. Valentin Pečenko je opravil zavidljivo delo, zagon ga ne izpusti, dokumentarec je vreden tako pozornosti kot tudi uglednega termina (no, 20.50, četudi na torek, vseeno ni optimalno, a je boljše kot 23.20). Pokaže pa, kar ni njegov namen najbrž, kako malo vemo o tistem, kar bi naj tako zelo dobro poznali. In prav to je izziv za naprej.
Bis. Slikovni material je presežek, bolj kot razlaga, kje točno so se dogajali dogodki v “krvavi mariborski nedelji”.
Bilo je, em, v, em, četrtek? Ja. Četrtek. Včasih, ko iščeš inspiracijo, greš k Domnu v Gramofonoteko. Ne zato, da bi inspiracijo našel tam, eh, ste smešni, tam ima samo bigl al kak je pesu ime inspiracijo, ampak da pozabiš, da si jo sploh iskal. In, e, tako sem šel v četrtek tja za dobre pol ure in tam nabasal na resno razpoloženega modela, ki je imel res dobro poanto (med kopico bolj majavih), da Maribor zanj, pa ne da v tem uživa, ker ne, ni mesto. Ni, jebiga. Nekako smo, ampak ne več kot dva piva kasneje, prišli do ugotovitve, da je po tej definiciji itak pravo mesto le Beograd. Če se že gremo tak. Na veliko. In smo se šli tak. Ker je tip rastel gor v Sarajevu, ga je bilo, do neke točke seveda, zanimivo poslušat, kako vidi Maribor. Ker pomisliš, kako ga vidiš sam.
Kajti po neinspirativnem četrtku je potem prišel črni petek, poln luči. In ljudi. Moj bog. Kislo mi je bilo, takoj, jedko pravzaprav, ker sem še dan prej kimal, da Mariboru včasih čisto malo zmanjka pa bi res bil tako velik, kot vsi ponosno in pogosto tudi upravičeno, včasih pa seveda niti malo, mislimo, da je. In kako velik je bil Maribor na petek, 29. novembra 2019! Ljudje! Pa ne zato, ker so večer prej v Ameriki mazali purana in nam namesto purana, ajde, da bi te vsaj totega vlkega purana tiščali noter v premajhne pečice, raje uturili, da si moramo, ne da bi dobro vedeli zakaj, kupiti televizijo za na hajzl, zofo za na balkon in kavni avtomat za pesa.
Maribor je bil, v petek še posebej, res mesto. Ono, mesto mesto. Koliko otrok, koliko mamic, atic, babic, tet, stricev, parčkov, lutalic in kaj še je ljudi. Zaradi lučk, jasno. Zdaj, Maribor nima vaaaau efekta, ki ga imajo v Ljubljani. Nimamo. Pika. Zakaj, je dobro vprašanje, ki bi imelo kakih sedemnajst odgovorov. Ampak nimamo. Pri nas to naredimo še vedno šlampasto, štorasto, ampak po naše štorasto. Otroci iz OŠ Prežihovega Voranca so tako lepo zapeli, res lepo, pohvale, da je bilo v materinščini, pa se jih je tako slabo slišalo. Če se dobro spomnim, je bilo tako že lani. Da ne morejo malo bolje porihtati ozvočenja. Saj razumemo, ja ja. Doma moramo peči kekse, veseli december ni pijanica na tergi, če smo dobro razumeli župana. Malo je – bolj kot na Johna F. Kennedyja – spomnil na Edvarda Kardelja, ki je rekel, da ti sistem ne more zagotoviti sreče, lahko si jo zgolj sam. To ima župan najbrž prav. Veseli december se skriva v pridevniku. December ni v glavi, no, lahko ga žingate tudi marca, nič hudega, ampak veseli je pa stvar posameznika. Ampak kakorkoli … malo boljše pa bi lahko bilo tehnično in logistično izpeljano. Ni ravno vaaaau moment, če voditelj, ki ga slišimo vsako tretjo besedo, ker mikrofon crkuje, sicer prikupen in res pripravljen, takoj po koncu prvega odštevanja reče »tam zadaj so se lučiiii prižgaleee, samo jih ne vidite, ker so za vami«.
Tako ostanemo pri tisti jelki na Trgu svobode, ki bo tam do konca časa in bo najbrž tam še zatem. Trg svobode je trk sprememb v času. Naših sprememb. Dule Vaupotič je imel tam govor, na katerega, kaj, petindvajset let nazaj ni bilo nobenega. Jelka na Trgu svobode je tam iz enega samega razloga. Ker je vedno bila tam. Ono, kot je Jože Jagodnik dolgo govoril, kako je Maribor bil prvak, je in bo. Maribor vmes, itak ne velikokrat, ni bil prvak, jelka je pa tam še vedno. Tam v kotu, tam, kjer so letos tržničarji rekli in to zelo ojštro, da se pa pač ob sredah in petkih ne mislijo selit. Ni teorije. Zdaj so sicer ob Partizanski, ker so spet premaknili drsališče. V bistvu se v tem mestu premika lahko marsikaj, skoraj vse, razen tisto, kar bi bilo nujno, da se, pa se ne znajo zmenit. Znajo, znamo, ni pomembno, rezultat je isti. In tako, kot so premikali sem pa tja in tja pa sem mariborsko knjižnico, da se na koncu ne bi nič premaknilo (da se o kinu ne menimo), tako je tudi z jelko. In Kodžakom.
Da bi v mestu radi premikali, je začutil tudi župan. Napovedal, ne, obljubil je, da, obljubil, pred otroci in njihovimi starši, da bodo prihodnje leto lučke tudi na Glavnem trgu in Slomškovem trgu. Dobro. Fajn. Fino. Sploh Slomškov trg ima potencial še za kaj razen za avtomobilske lučke, od Glavnega trga pa že zdaj, ko čakamo, ali bodo našli nafto ali ne, ne pričakujemo nič več in nič manj kot spektakularno fontano in najboljše granodioritne/tonalitne kocke na svetu. To si zaslužimo.
No, in tako smo šli, kot se gre tradicionalni, po poti Prižiga lučk. Poanta je, da si program lahko skreiraš tudi sam, a priporočeno je, če greš za osvetljenimi glavami. To je daleč najboljša varianta, če seveda ne bi bilo tooooooooooolko folka. Kaka gužva. Že na Trgu svobode, ko se je spet odštevalo in sta zasvetila res lepa jelka, ja, res lepo najdejo, tu nimaš kaj, in lučke na Piramidi, kar spet nima tistega ultimativnega »vaaaaau« efekta, ampak pomembno je, sploh v tem času, da se ves čas nekaj dogaja. In na ta način je Prižig lučk krasen, ker druga plat, če greš na Prešernov trg v Ljubljano, je ta, da tam čakaš, stojiš, čoriš, prižgejo lučke, vaaaau, kušneš se, zaližeš in objameš in to je to. No, ni samo to, seveda se poje, otroci, govori, župan najlpešga mesta na svetu, de, ampak v Mariboru pa gre povorka naprej, procesija te privede do Grajskega trga. Mariborčani, čeprav se komaj kaj premakne, ne znamo biti pri miru že poleti, kamoli pozimi. Škoda, da niso ognjenega plesa s kraljico svetlobe izvedli malo nižje. Grajski trg je neke vrste naravni amfiteater, zato se bolje vidi, če se nekaj izvaja nižje dol, proti Vetrinjski ulici. Ampak kakorkoli že, kdor je videl, je videl, kdor ni, je lahko zavohal kerozin ali karkoli že bruhajo ognjene kraljice.
Vilinsko mesto je itak hit, ampak je malo težava, če ne vidiš, ali je Sebastjan Lukovnjak sam na odru ali z Leonartom ali kakorkoli. Ampak ni to poanta, najboljše je, da če kdo s povorko zaluta, ima tako trailer svoje vrste in lahko vidi, kaj vse mesto ponuja. In Vetrinjski dvor res ponuja. Res res.
Kot tudi terg. Jasno. Terg bo vedno terg in četudi letos ni nosljal Vlado Kreslin, ni bil obisk švoh. Niti malo. Četudi smo se že veliko pošalili na lasten račun (in tuj zaslužek) o tem, kako bomo imeli vsega boga z Ed Sheeranom vred, samo pač s prstom po zemljevidu oziroma na videu, ni taka velika finta sam program. Tu dam županu delno prav. Jeba je samo ta, da sam keksov res ne znam pečt, jih pa, ajde, rad jem. Kar pa ne pomeni, da kak dober špil ne sede. Pa je lahko svašta, od Siddharte in Mi2 v preteklosti, ko je terg raztergalo, do Nine Pušlar ali Tonyja Cetinskega, kar je čisto okej izbor za širšo populacijo, vsaj tako ugibam čez prst. Trg je predvsem zelo lepo osvetljen, kar je nekaj, s čimer imamo celo leto problem, pa zdaj šele vidimo, kako je, če so stvari malo bolj svetle. Probajte, recimo, v dežju ponoči čez Trg svobode. Vso srečo.
Seveda luči onesnažujejo. Ja. Zato ekscesi niso okej, ampak ne gre za to. Tudi Rotovški in Slomškov trg pa tudi Glavni, če smo že pri tem, niso med letom zadostno osvetljeni. Niso. Pika. Luči so ravno toliko nastavljene, da ne oklevaš, kako bo Razkolnikov zdaj, zdaj pokukal kje izza ovinka. Zato je lani tako zelo zadela Lumina, še posebej, če ste šli z organiziranim sprehodom, kjer si lahko spoznal, to pa je bil vaaaau moment, da ni vsaka lučka, no, lučka. A-a. Ste smešni! Letos je Lumima, bodimo iskreni, malo bolj skromna, sploh inštalacija na robu Slomškovega trga, tam, kamor niti avta ne stiščiš, bolj žalostna, četudi impozantno nastavljena. Še najboljša je umetnina svetlobne inštalacije na Rotovškem trgu, ki pa je sploh zdaj, ko (si) obnavljajo Glavni trg, tako pozabljen, da se bojim, kako bo zadeva šla mimo. Kar je škoda, ker otroci bodo res fascinirani, ko bodo stopili na gumb z nogo in se bo lučka vrtela. Probajte. Skriti hit, mali, a sladki cuker.
Tako ima Maribor, ko je mesto mesto, vsega po malem, nikakor ne preveč. Morda ne potrebuje vaaau momenta, ker je še vedno mesto, kjer ti najdeš dogodek, dogodek ne najde tebe. Kot je bila sijajna otvoritev v UGM. Župan je rekel, da ni imel namena govoriti na otvoritvi razstave Mete Grgurevič, kako odpičena umetnica in kako spoštovana, noro, ljudje, ampak je povedal vseeno, da »luč je lahko upanje«, kar je seveda znucan kliše, vsak župan ali politik mora to enkrat v lajfu očitno zinit, ampak vseeno dobrodošel. Včasih je mogoče bolje biti tiho, če nimaš česa povedati, ampak videlo se je, da je UGM-u godilo, ko je župan govoril o delu in trudu.
Tako mesto, kot zna mesto biti v UGM, zna biti mesto rekdokje. Razstava Nemogoči mehanizmi je nemogoča za razumevanje s konvencionalnim razumevanjem. Se premika, skoraj ves čas, migeta. Dokler seveda se ne ustavi vse ustavi, ko pridete do prostora, kjer je parket najbolj škripajoče legendaren, in potem tam na podestu, ki je, pazi to, skoraj isti parket, le da bojda narisan, kot mi je namignila kustosinja Simona Vidmar, tam, na podestu stoji ona. Meta Grgurevič. No. Stoji, sedi, se obrača, bojda je zaplesala. Njeni kinetični sistemi v več dimenzionalnih postavitvah (tega nisem namudril sam, piše na strani UGM) so lahko malo tudi groteskni. Ne dotaknejo se te kot klasična slika. Ima pa tebe, da bi se ti dotaknil premikanja. Kot da bi bil želel ujeti njen notranji (ne)mir. Pa ne samo njenega. Šele doma sem ugotovil, da je Jure Grgurevič aka Bowrain pritiskal tipke klavirja, ki je pospremila bizarno vizualizacijo in še bolj bizarno vrtenje obleke.
Premik časa, prostora, modernizacije, človeka. Ni majhna stvar, da te Meta Grgurevič z napisom »Galanteri mehanik« na zlatem napisu, ki ji visi na zatilju, tako premakne. In to na taki dan. Črni petek. Prižig lučk. Na dan, ko je vsega preveč, pa včasih rabiš tako malo. In spoznaš, da morda sploh ni pomembno to, da bi umetnost razumel. Nekje v tekstu je omenjen tudi Marcel Duchamp, saj veste, tip, ki je iz pisoarja naredil umetnost in kariero. To je neke vrste za-vsakega-nekaj umetnost. Povej mi, kaj vidiš in povem ti, kdo si. Arhaizem, totalni, do fundamenta. Na prafaktorje razturano gibanje. Meta Grgurevič, letnik 1979, je premlada in rojena v napačnem stoletju, da bi nas spomnila, kako so naše babice na kolovrat ali singerico delale za nas. Ah. Dajte no. Nas pa preplaši in pomirja hkrati. Vsaj mene. In pripravi, da si na glas priznaš, da ne štekaš točno, ampak važno je, eee kje si Galileo, da »in vendar se vrti«.
In tako se vrtimo mi v mestu, ki je mesto, pa rečite kaj hočete. Je mesto mesto. Seveda pizdakaš, ker je vsega preveč, ker bi bil in na razstavi in premieri predstave Mostovi in bogovi hkrati. Bi bil, kdo pa ne bi bil, kak dobro so Partljiča ovenčkali na posterju za predstavo. Kjut. In bil bi tako na Lačnem Franzu na Štuku, kar sem bil, in Ani Pupedan v Gustafu. To je ta frdamana »zakaj vedno vse na isti dan« logika. Ko perverzno celo upaš, ha, tu mate, ni obiska, kaj pa se ne morete zmenit.
Pa ne. Je puno. Puno puno. In je svetlo, ker svetlobo pač rabimo. Ampak da jo cenimo, rabimo tudi temo, kar dobro vemo. Zato je najboljše, ker se prižig lučk, veseli december že novembra in vse, kar spada zraven k temu času leta, začne na Trgu generala Maistra v taki trdi temi. In nadaljuje, kjerkoli hočete, da bi se nadaljevalo.
V korejskem filmu Parazit je dober citat, da je bolje živeti brez načrta, ker če nimaš načrta, potem tudi ne more nič it’ narobe. Morda je to dobra popotnica za popotovanje po Mariboru. Ki je mesto mesto.
Bis. Pazi, v apfelstrudel pijačo lahko dajo malo preveč cimeta. Kozarci so po ojro, ne vem, če na vsakem štantu, dobite pa denar nazaj. Zelo grejo v promet hot-dogi, ti so po tri ojre. Najlepša jelka je mogoče na Glavnem trgu.
Da ne pozabim. Bi vi znali na Štuku potegnit vodo? 😀
»Ne moreš se imeti za pravega Dolenjca, če nimaš vinograda.« – Robert Yebuah
[wp-review id=””]
Erasmus študenti žurajo v ponedeljek. No, vsaj mislim, da žurajo v ponedeljek. Zdi se mi, da jih slišim dol čez okno. Da pa ne bom nepošten in bo Erasmus prehitro Orgazmus. Kajti vidim jih tudi, kako lazijo na Piramido, gor v hrib, ali po mestu ali kako pridno študirajo. V skupini. Vselej so pogrupirani. Predvsem Španci, ki jih je toliko, da mi je lani direktorica zavoda za turizem razlagala, da so signalni stebri v Mariboru zaznali veliko Špancev. Na zavodu so jih šteli za turiste, pa dobro, saj kdo bi lahko rekel tudi, da je vse to intelektualni turizem. Ampak ja. Pridejo, so, grejo. Redki radovedni Španci ostanejo.
Ampak generacija, dve prej, ta je pa ostala. Prišli so študirat v nekem čisto drugem času, drugih okoliščinah, hej, v drugo državo. Prišli so kot pozitiven efekt društva neuvrščenih. Za nas, generacijo, ki je zamudila vse in mora sama sebe guglat, ali smo x, y, z ali milenijci, je vse tisto, kar je Jugoslavijo delalo veliko, svojevrstno bizarno enciklopedično znanje, ki pa prihaja predvsem po ustnem izročiču. Vprašajte starše, če vedo, kdo je bil Lumumba, kdo Čombe, kdo so bili »naši« veliki prijatelji in kdo ne. Kaj je Gadafi prinesel v Jugoslavijo, kako so Tita sprejeli v Severni Koreji in še in še. Pozitivni efekt je bil, ob gospodarski izmenjavi in občutku, da takrat predsednik ni domala plačal ali se samopromoviral za foto termin v Beli hiši, da so včasih še vedeli, kje je kaj v Afriki, denimo. Pa ne samo s prstom po zemljevidu.
Prišli so torej, tam globoko v šestdesetih, študentje, ki so postali strokovnjaki, umetniki, intelektualci. Od vsepovsod. Res. Od vsepovsod. Indija, Irak, Uganda, Zimbabve, Gana, Alžirija, celo Čile. Vsaj vse te države so naštete v dokumentarcu Slovenec po izbiri, ki je nastal na podlagi razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov. To ni tako enostavno izhodišče, kot se morda sliši. Face moraš potem premaknit, tudi razstava je imela svoj material, seveda, ampak to zložiti v dokumentarec, ki povrhu zloži skupaj duh nekega starega, polpreteklega časa, ki se še ni iztekel?
In kako jih Aleš Verbič zloži in premakne! Uf! Slovenec po izbiri je dokumentarec, v katerem lahko vsak vidi tisto, kar hoče videt. Tudi če noče. In lahko na tak način veliko izve tudi o sebi. Zakaj? Ker vidi, da Peter Bossman ni bil eden in edini tak primer. Še zdaleč ne. Najboljše pri tistem Bossman & Kangler vicu (Od kod si pa ti? – Iz Gane. – Kaj bom te vgibo!?) ni bilo to, da je bil kanglerizem lahko tako firbčen. Ne. Najboljše je to, da je avtomatsko predvidevalo, kako dobro, jezikovno dobro, lahko Peter Bossman pade not v vic. Sede.
Ni težko videti, zakaj. Poslušati zdaj, skoraj že pet desetletij kasneje, vse te posivele, ampak ponosne, načitane in »človeške« ljudi, ki so prišli v SR Slovenijo, je izkušnja sama zase. Krasno je poslušati ljudi, ki jih sicer ne samo da ne slišimo, ampak smo iz njih po ovinkih slišali le iz druge roke, kakega filma in polrasističnih vicov tipa, da v Mariboru, kjer tudi ni bilo malo študentov iz daljnih krajev, eni v temi brez glave hodijo čez most. Saj še danes, hote ali ne, pogledamo, ko vidimo koga, ki ni takšen kot mi. Marsikdo že zato, ker pač nismo tako multikulti družba, kot si radi mislimo, da smo. Gledamo, ker tega pogosto ne vidimo.
Ampak da ne bo recenzija zdrsnila v sfero političnega… Čeprav je seveda tudi ta dokumentarec posledica, ne pa, hvala bogu, vzrok politike, saj smo ljudje politična bitja. Smo. Ampak Slovenec po izbiri prikaže tipa, ki je prišel sem od daleč stran tukaj ostal in postal slovenski državljan. »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda,« je najbrž ključni del dokumentarca. Robert Yebuah, upokojeni inženir metalurgije, sedi v svojem skromnem vinogradu in razlaga, da je kultura življenje in da se moraš prilagoditi kulturi, če želiš živeti. Smeh je tako pristen kot je pristen dolenjski cviček. Najbrž ga ni bolj dolenjskega ali pa, bolje, slovenskega stavka, kot je ta. Ali ko nam nekdo, ki je prišel iz Afrike, pove, da »tehnološko razviti smo, ampak družbeno smo primitivni do daske. Nič nismo spremenili. Vse kar delamo, je zakon dzungle. Preživi močnejši. Kot družbena bitja bi morali drugače. Mir, varnost in blagostanje morajo prevladati na planetu. Takrat bomo lahko rekli, da smo civilizirani.« Lekcija lekcij.
Ker ne gre zato, kateri potni list imamo. »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem človek« in »sem nepalski Slovenec« so prekrasne misli prekrasnega dokumentarnega filma, ki je predvsem reklama za to, kakšne pozitivne učinke ima lahko tovrstna asimilacija. Ti ljudje, ki nastopajo v dokumentarcu, bodo sicer večno razpeti, vsi, en za drugim, na koncu poudarijo, da pravzaprav ne morejo več nazaj, tudi če bi želeli. Ne v Indijo, kaj šele v Irak. Saj tam nimajo več nikogar ali tam ni nič, kar bi ostalo. Hamed Mazouzi je upokojeni prostorski načrtovalec, Arkan Al Nawas je krajinski arhitekt in slikar, Dr. Richard Sendi je urbanist, mag. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Nepala, ki je bil tako vesel, ko je namesto v Beograd prišel v Ljubljano in zagledal Alpe. Max Zimani je prišel iz Zimbabveja študirat računalništvo, zdaj pa vodi Skuhno. Vsi so predvidevali, da se bo čas razvil drugače, kot se je. Tudi Slovenija. Morda še zlasti Slovenija.
Zato je Slovenec po izbiri njihova Slovenija, ki je neločljivo tudi naša. In na to moramo biti ponosni. Ne glede na čas, politiko, okoliščine. Ljudje v tem dokumentarnem filmu so ravno to. Ljudje. Ali, kot bi rekli sosedje: ljudine.
Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro. Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.
Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.
Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.
Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.
In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.
Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.
Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.
In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.
In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.
Ja pa ja.
Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.
Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.
Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.
Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.
Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.
Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.
Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.
Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.
In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! – naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.
Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!
Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.
Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.
Najprej se prepričam, da ji je slabo. Ker ja. Lahko ti je slabo tudi iz riti. Saj pa veste. Ampak da bi bilo slabo njej in še štirim, petim, šestim, ono, vsem po spisku? A-a. Tako slabega špricerja ali kebaba ne fašeš nikjer. Ne v mestu, ne več, ne nikjer. In potem vidim. Da punca lula. V počepu. Ha? Kar, ono, vpričo vseh, pol metra stran, tu pred mano, tabo, nami? Gledam in gledam in gledam … Ona lula. Gate dol, hlačke dol in počep, kot da bo letela 240 v Planici. In še malo si mrmra poleg. Mmmm. La la. Bla je … Mmmm. In ugotovim. Da si mrmra Sladka kot med od Mi2. Lula in si poje. Lula kar tam, po ploščicah, ob zid, gor po UŠC Leona Štuklja.
Skušam ne buljit. Ne, ne tja. Ne bodite perverzni, punca je bila najbrž še fejst dijakinja. Pač pa sem se trudil ne zijat v celo situacijo. V fenomen. V novotarijo. V trend. Delam se, da ne vidim pravzaprav nič. Že zato, ker je taka tema, da upaš, da vsaj ščiješ ti sam po sebi in ne kolega vis a vis, ki ga skušaš ne gledat v fris, ker na mobilnih pisoarjih ne smeš gledat nikamor drugam kot strogo ravno. Nismo hodili v vojsko, jebiga, mamini sinkoti, zato ne vem, kaj pomeni »stoj mirno«, ampak najbrž je nekaj takega.
Mobilni pisoarji ali legokocke dixiji, kakor hočete, so namontirani na plus, na križec, kao za štiri pubece, torej take, ki v H&M še dobijo majčko, torej tisti androgini dripci, sicer pa so bolj primerni za dva deda, ki poleg pice še spijeta tri pire. Mimogrede, ste že kdaj scali na plastičnih mobilnih pisoarjih? Ko sem šel prvič, kaki dve leti nazaj, me je zalilo. Še danes verjamem, da nisem poscal samega sebe, da me je zalilo samozalivanje, ampak da bi bili mobilni pisoarji tako napredni, da bi se še samoizpirali? Hm. Že zato imam tremo, pa načeloma s tem nimam težav. Samo pred mobilci. Ampak če te fejst scat tišči… Ni ravno važno, s čim je naparfumiran drek v plastiki, ne? Samo, da je.
Najprej si mislim, pardon, upam, da je to osamljen primer, bizarnost, eksces, pač nekaj, kar se zgodi, ko je velika sila. Pa ne. Šla je ta, pa druga, pa tretja. Niti poščijem se še ne, pa hitro ščijem, raje večkrat kot dlje, ker mi tisto mencanje, ko misliš, da si vse otresel, pa vseeno rišeš lužico v gatah, pa sta dve že objemaje lulali. Najprej so še naredile oni ritualni, skoraj indijanski krog, ko punce skušajo pač s telesi narediti neke vrste wc živi zid. Ne več. Ne te generacije. Lu. Lu. Lu. Pride, gate dol, počep in gremo.
Pa si mislim. Glej, kaka vrsta je za hajzl. Glej ti to. Kot da je kaj zastonj. In je nefer, seveda je, logistika je pač jeba, ker bi bila rešitev za razlike v fizonomiji med lulčki in lulikami ekonomsko neupravičena. Ali pa si vsaj to pravimo. Bolje, si lažemo. Šele ko imaš punco, ono, res rad svojo punco, bodimo iskreni, ugotoviš, kako nefer je, da se ti lahko poščiješ po varnostniku, one pa marljivo stojijo v vrsti in sploh ne menca tako fejst. Kamena lica. Ker sem hiperempatična drolja, mi je toliko huje in bi šel raje stat v vrsto in potem bleknem nekaj takega, kot je »samo ve ziher lažje držite, ker vam urin ne gre v neki eksterni ud«. Seveda potem, ko sem se že poscal. Drolja sem, drolja.
Opravim svoje. Pride novi kandidat za mobilca, pardon, čaka, mislim si, da bo šel direkt, da je taka sila. Pa ne. Gleda on, kako pride naslednja. In isto. Vsakič isto. Pride punca, pogleda, gre proti kotu, ki ni v taki temi, ne kaj večji kot sicer. Sleče se in lu lu lu. Niti ne več ob zid. Kar tam. Po ploščicah, zunaj, na prostem, ob dvorani, folk mimo hodi, ona pa se ne pusti motit.
»Pa doooobro no …« sikne tip.
Niti pogleda ga ne ova. Tip ofna šlic, se postavi, pogleda njo, pogleda mene.
»Mislim … Kam smo prišli …«
Gledam ga in začnem zlagat skupaj te vrstice. Ja pa hvala bogu. Ja, seveda, itak, valjda, da ni kul, da ni okej, vsi bi morali higienično lulat, samo, daj no, kje pa vse mi tipi že nismo scali. Halo. Pa bi nas lahko ravno tako vsak gledal not v tiča in kričal, ker zalivamo nehigienično nekaj, česar ne bi bili smeli.
Čakam svojo drago, ki marljivo menca. Saj potem se tudi ona, kako uro kasneje, vrhunsko prerine, ker nimaš druge in sem ponosen nanjo, ker ima potencial za Die Hard 7. Če bi bilo obratno, bi se mi tipi vedno na takih prireditvah, kot je recimo Ftrgatev, kjer se za kako uro, ko valjda vse najbolj scat prime, vsi spravijo na hajzl, no, če bi bilo obratno, bi se mi itak vedno spolamali. Ampak se ne, ker lahko ščiješ tudi po zunanji strani dixija gor po dixiju, ob dixiju, nad dixijem, pod dixijem.
Razmišljam in vmes slišim dve pupi, ki eno malo bolj močno kolegico, ki se postavi v vrsto, nagovarjata, naj gre še ona. Seveda se brani, okleva, tuhta, išče izgovore. Samo kolegici sta vztrajni. Fejst vztrajni.
»Daj nooooo zaj bojoooo Midvaaaaaaaa, ne bomo zamudleeeeee. Saj te boma držaaaliiiiiii.«
To je zaleglo. Pa so šle, lepo ob ograjo, sta jo objeli, vse tri so počepnile in gremo. Lu lu lu. Ono, če bi iztegovale noge, bi gladko bil kankan. Nekaj kakor ponosen sem bil. Prav je. Naj. Zakaj bi mi scali po ograji, mimo, po sebi, v gate, po dixiju, mimo vrste, one pa bi naj se držale pravil? Ker kaj? Če se sleče in če se ne ziba preveč, torej da se v počepu ne polula, kaj pa je to takega?
In sem bil vesel. Da to ni sploh več nič takega. Da lahko tudi one. Da ni sramu, da ni stigme, da ni neenakosti. Ker saj se tudi mi tipi razgalimo, ne? In če bi one buljile, kaj bi rekli? Zato pa. Kapo gor, hlače dol ali kako že.
Sploh zato, ker bilo je tudi na Špricerfestu. Tam, ob zidu na Trgu Svobode, tam ko ni ne več ex Vinag in ko se še ne začne mestna kavarna. Tam vsem ja. Stali so trije diksiji, kot vedno prepoznavno nagravžno grdi. Pa saj ni nič narobe z modro, samo pač. Vidiš dixi in pač, fuj. Samo boljše pa to kot gor po zidi, ne?
No, kakorkoli. Grem te ene šestnajstič hcat. In naenkrat vidim, da pri tretjem, čisto ta desnem diksiju, ni glih neke gužve več. V bistvu… Dobenega. Odprem vrata in… Pa kak to folku rata. Ljudje. Pa kaaak? Kak se lahko posereš pol metra nad lukno. Gor po steni. Pa kaj vi žrete, ludi? Kaki sunek mora to bit! Kak to rit tak nastavite, e, to mi ne bo jasno.
Valjda, da mi je šlo gor. Vam ne bi? In tak zaprem vrate in onemu, ki pred vrati testira parkinsona tak, kot da bi v fuzbal živem zidu stal, rečem, ono, vljudno, da naj raje nea lazi not. »Kaj te neom not hodo, kaj nea vidiš, kak mi je sila?!?!?!« me je valjda našrajal. Te pa idi, sn si mislo. In je šel in takoj oteral vse nekam, laufal vun, se držal za lape, komaj dihal in šel po steni scat.
Ampak to še ni bilo najboljše.
Grem pol stat v eno od dveh vrst. Čakalna doba? Gruškovje avgusta. In tak stojim, saj se nekak te premika. Pa pride vzadi, čiiiisto vzadi en diht model, kaj te vem, slabih pejeset, pa se prime malo za pas, malo za jajca in nam zašraja:
»Kaj vi mate kartico zvestobe? Če nimate, maaaarš!«
Valjda smo se mu režali. Samo ko smo se režali in spoznali, da stojimo v unisex vrstah, eni in drugi, je ena gospa seveda vprašala.
Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko je Tomi Meglič bil še star 22 let. Leta 1999, ko se je, mimogrede, ravno začela uvajati devetletka. V dvainštiridesetih šolah. Leto, ko se je zdelo, da vse gre skozi, da se vse da, da je vse mogoče. Ne zato, ker bi Slovenija res postaja(la) druga Švica, ko je februarja postala pridružena članica EU. Je pa Bill Clinton v Ljubljani na Kongrescu med tistimi marelami, v katere smo zijali na teveju, špilal saksofon. Komaj, kaj, piškavih šest, sedem let kasneje se je Edi Pucer na FDV nonšalantno nastavil na mizo in nam, študentom, ki smo se prepozno rodili, razlagal, kako je prav on Billu postavil vprašanje na Brniku. Ja, lahko si ameriškega predsedika nekaj vprašal. Takrat. Ja, že tako kmalu se je očitno vse t(ist)o zdelo… Nenormalno. Daleč. Stran. Kot Tomaž Humar, slava mu, večna tudi v B Mashini, s tistimi mogočnimi besedami, ki je novembra preplezal južno steno Daulagirija. Pa papež je še drugič prišel v Slovenijo. V Maribor, kamor sem šel kasneje delat svojo prvo reportažo, že leta 2003, kaj je ostalo od tistega. Danes je tam koruzni labirint.
V naš Maribor je prišel, Maribor, ki se je še bolj kot Slomšek med blažene dvignil iz fuzbala, ko je -hvala Ante, hvala Stipe – butnil Lyon in splezal v ligo prvakov. Surrealno je bilo tam mahat, sredi Ljudskega vrta, s tisto ogromno zastavo s tistimi črno-belimi zvezdami. Še danes, kot da ne bi bilo res. Poln ljudski vrt, narod drži gor koreografijo, tam je postava Lazia, ki te še danes sezuje. Ti pa na sredini. Mahaš. Še generalko smo imeli dan prej, neki Šved nam je razlagal, kak naj mahamo. Ker kot da ne štekamo, kot da ni za nas. Pa je bilo. Aja, pa foter je pozno jeseni zgubil stavo. Nisem rabil šparat ko butl. On je plačal. Hvala bogu. Zelenobeli reprezentančni dres. Desetka. Priimek? Zahović, kdo pa. Bilo je leto, ko ga je Mile Ačimović, ko sem mogoče celo edini na glas zakričal »pa neeeee … jaaaaa«, za Bežigradom zabil iz Šiške. Ali pa Šentvida, če hočete. Saj se, večina vas, spomni, ne? Darja Švajger je na Emi spet zmagala, ko je pela Še tisoč let. Na Popevki je slavila senzacija. Naj pada zdaj dež so dehtele Tanja, Mirna in Maja.
In bilo je leto, ko je izšel Id. Nekje tam, maja. Ne da bi kdo zares dobro vedel.
K nam domov je prišel, ker si je foter vnaprej kupil slavo. On ga je prinesel, nekje je slišal, nekje prebral. Kot pač vse. Saj ni pomembno, kje, kdo, zakaj… Samo. Daj. Sem. Daj meni. Ne, daj meni. Ne, meni. Maaamaaaa. In se je začelo. En diskman, brez antišoka, in dva froca. Brat in sestra. Starejša, jasno. Pa si zračunaj. Sploh ko ti, ko kar ne nehaš gušit, zine »jaz sem rojen otrok, to edino dekle v familiji!«, pa ti nič ni jasno. In si pač čakal, da si prišel na vrsto. In poslušal, bral, gruntal, kaj vse to pomeni.
Kot vseh dobrih stvari, sem se Id-a najprej – bal. Pa poglejte naslovnico albuma. Halo? Tisti špegl je zgledal tak resnično, ampak ono v špeglu pa. Kaj te to je? In ko ti še kdo reče, pa, eh, kaj boš to razumel, kaj pa ti veš o Freudu, pa psihoanalitični teoriji osebnosti, pa… Še dobro, da je Siddharta prišla k nam preko Videospotnic, kjer je Pot v X mislim da bil v tistem letu kakih šestinpetdeset tednov na prvem mestu. Si vsaj malo bolj poštekal, recimo, čeprav se v spotu vse tako bliska, Tomi pa zgleda, kot da živi samo ponoči. Pa konkurenca takrat na Videospotnicah ni bla švoh, o, ne.
Težava je bila le, da se o Siddharti, o Id-u dolgo nisem imel s kom konkretno za pogovarjat. Slovenščina pač ni bila kul. Rock tudi ne. Vsaj ne taki. Sploh pa si bil za vse skupaj premlad. In sploh taka slovenščina. Ljubljanska. Kao. Sicer so to bili časi, ko si prišel s Smelt Olimpija v četrtek v šolo, dan potem, ko si v Tivoliju videl, kako je Dušan Hauptman pokazal Saletu Đorđeviću, da mu niti bog ne more pomagat. Pa so te sošolci gledali, kot da si četrti Hanson bruder. In tisto šilt kapo mi je, častna, nekdo maznil. Ja, na mariborski osnovni šoli. Danes me sicer ne bi namahali, bi pa bil najbrž »zvezda« instagrama. Cela šola bi me fotkala, po moje.
Indija Črnobelo Alive* Pot v x Farmer Live and Let Die* L.E. Siddharta Creep* Le Mavrica Stipe Enter Sandman* Nespodobno opravilo … Lunanai Epic Killing in the name* Ledena
Sošolcev zatorej ni zanimala, če si pa Siddharto omenil kaki punci, pa itak adijo. Kako je Tomi lep, pa kako si lahko barva nohte, samo res, kako je mističen, kako je to in kako ono. Zato si s Siddharto komuniciral sam. Miza, slušalke, diskman, cd in knjižica. Kot vidite, je moj Id zlizan do amena. Kaj manjka? Cd, itak. Ko so mi v Ljubljani, tam gori, na Bratovševi, kjer je megla še posebej debela in kjer se nič ne zdi tako kot v Sreči na vrvici, kakih sedem let nazaj maznili cliota, po koncertu Whitesnake, od vseh špilov, je to mogoče najbolj bolelo. Ker je bil cd Id v oni torbici s cdji. Originalni Id. Druga izdaja, prve, modre špilje ali kaj so fantje razlagali pri Karoliju, itak nima noben. Zraven je bil tudi Nord in šele takrat sem ugotovil, da sem ga polomil, ko sem med legendarne, kultne, nepozab(lje)ne v serialu za sobotno prilogo Večera raje izbral Nord kot pa Id, ker je pač bil toliko bolj oh in sploh in ah in oh. Saj je bil, ko gre za prodajo, itak.
Ampak zgolj Id je imel tisto patino. Itak je album na koncu že tu pa tam malo poskočil – pa ne, ne pri poskočnem Farmerju –, ker je bil tako zdrajsan. Toda tisti skoraj ritual, ko je album šel od začetka do konca, večkrat in skoraj vselej, ko si se kmalu nadudlal vse tiste tekste, nekatere za vse večne čase narobe (»le jubam ti vesno« v Le Mavrica recimo). Upam, da kdorkoli je avto maznil, vsekakor za dele, da je imel vsaj soliden okus za glasbo. Ja, če mi mazneš avto, se lahko razpravlja o okusih.
Id je bil zato album, ki ti je res sporočal, da »že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam«. Bil si sam. Pa nisi bil.
In, tak. Dvajset let je mimo. Kar tako. Pride maj, pride obletnica izida in pride en, pa potem še drugi napovedani koncert za Cvetličarno. Za oktober. In je razprodan prvi, pa drugi, pa… Ne, tretjega žal ni. In upaš pač na najboljše. Da mogoče. In se zgodi. Čudo. Da bi rad popisal, ker si popisal toliko. Od prvega špila na Piše se leto 2000 dalje. Časi, ko je Siddharta špilala še po svetlem. Mhm. Ko je imel Tomi nekaj kakor rdeče lase, ob sebi pa poleg brata Boštjana in šiltkapastega Primoža ter harmoničnega Tomaža še Primoža na basu, ki je bil še na plakatih za Nord včasih tako podoben Tomiju, da si mislil, kot da je to njegov brat, in pa Ceneta na saksofonu. Tistem saksofonu, ki sem ga sam šprudlal nato med gimnazijo, po osmih letih klarineta v osnovni. Saksofon, zaradi katerega sem Siddharti pisal na mail, ko smo približno že vedeli, kaj maili so. Ja, časi Matkurje in domene email.si. In mi je Cene napisal, da se da tudi z alt saksofonom zaigrati kul stvari, ne rabiš tenorja. Ampak Cene je pisal prepozno, takrat sem se že učil štikl Siddharta na akustično kitaro. Če ne bi sekina sošolka L. pozabila klump klasične kitare, se je najbrž ne bi naučil okoli. In čisto možno, kaj možno, skoraj ziher, da tudi teksta ne bi bilo. Pa mi je seka, ki je rada in dobro pela, dala neki list z akordi in – zdravo. In kmalu, ko sem zgruntal, kako in kaj, sem ugotovil, kaj je to solo. In sem poskusil, na akustiko pač, ravno s Siddharto. Ono, remek delom od duple solaže. In ugotovil, maaamiiiii, da rabim še električno. In potem solažo skinil, kakih, em, petnajst let kasneje.
Siddharta je bil band, ki si ga gledal z bazena na Ptuju, med koncertom katerega si neki sosošolki v hangarju v Slovenski Bajstrci roko čez dve vrsti folka tiščal roke v gate, kamor si prvo punco peljal na Štuka, ki je bil poln tako, kot baje ne bi smel več bit, ker smo mi generacija, ki je vse dobro zamudila. Saj veš, ti prideš z Orion Lady na ustnicah, naučiš se Eboran na pamet, potem pa ti sosošolki, obe v črno oblečeni, taki, ko misliš, da mogoče pa bi kaj vsebinskega o Siddharti, začneta razlagat, kako si poceni in naiven, ker ne veš, kdo je bil Primož Habič in kako ne poznaš štikla Lep dan za smrt, potem pa je leta, em, 2011 ali kdaj na tvojem rojstnem dnevu po čistem naključju Aleš Češnovar, basist Niet, večna slava mu. Kolega Matija je šel delat reportažo, the reportažo, za Bežigrad na the špil in me peljal zraven v rdeči renault devetnajstki, ki bi morala že takrat v muzej, po tem špilu pa še bolj. Vem, da sem takrat, med tistih 30 jurja folka, nekje naletel na Guštija, ki pri zdravi pameti ni mogel vedet kdo sem, pa mu rekel, da bi to lahko ali morali biti tudi oni, Matija pa je, če dobro vem, napisal to ali pa vsaj mojo izjavo, da kako nor špil je to. Saj je bil. Rh- mi je sicer šel na živce, ker je za stadionom povozil Id, le Pot v x in, ironično, Siddharta sta se zguzila na setlisto.
Ampak takrat je bila Siddharta tako velik band, da ti je bilo, kot novinarskemu praktikantu in kmalu še študentu, nerodno, ko si moral kaj vprašat, ko so prikazali dokumentarec o špilu, kakršnega ne bo več. Špilu, ki je dobil svojo relativno čudno ponovitev s krstom v Stožicah, kjer sem tudi bil in kjer sem pomislil, da se mogoče pa vseeno nekoliko staramo. Ampak vmes, sploh na Štuku, ponavadi takrat, ko je snežilo, si videl Siddharto, kako poje, vmes pa Pandorice ob štangi izvajajo svojo prelestno poezijo. Ali pa slišiš, po sto letih, Le Mavrico. In ugotoviš, da si senilna pizda. In greš napisat reportažo v Berlin. Zakaj? Ker lahko. Ker ti ne da miru, zakaj Siddharti ni nikoli zares ratalo. Ko si v bunkerju, še v Šiški, pa jih to sprašuješ, preden so se preselili v Detroit. Pa kako je bil maraton, ko so zašpilali vse do, em, 2008 v Tivoliju tako dolg, da si se ga lahko dvakrat nacedil. In se spomnil, kako te je seka v Križankah, leta 2002, okarala, ker si hotel spit drugo pivo. Ja, to je bilo še preden je Dušan Keber imel ideje. Prvih Križank ne pozabiš nikoli, tudi če nisi bil na Novem rocku 1982. Jani Hace je takrat pokazal, kaj lahko narediš z basom in to zdaj ponovil v Le Mavrici. In potem so prišli intervjuji, pa noro dobra predstavitev Sage v Orto baru, pa možnost, da si naprej slišal celotni VI. V živo. Ti kot edini poslušalec.
Pa takoj, ne vem, če sem ga dvakrat videl v živo na špilu, je odšel najprej Primož, Tomija so kmalu postrigli na balin, približno ko sem ugotovil, da mi starši nikoli ne bodo dovolili na Rock Otočec, potem pa itak ni bil več, kar bi lahko bil. In sta prišla Infra in Ultra, ko sem spisal oceno vseh komadov in se, dripec kot sem, cmeril doma za nekaj totalno trivialnega, ko mi kolega na prvi večer na Štuku napiše »Stari, posvetili so ti Le Mavrico, ti pa doma, jaaao!«.
In potem, kar naenkrat, je leto 2019. In ugotoviš, da je Andrej Karoli še vedno z razlogom naveden v večini bookletov, spremnih albumskih knjižicah. Ker je posnel zgodbo o Id-u, za katero si tako veselo favš. Imel sem sicer kakih gilijavžnt vprašanj tudi sam, zabezecan intervju tu v Mariboru, ljubi bog, pa za vikend fasal virozo. Kako že gre? Ubijali so le povabljene? Hehe. Pa res.
In saj res. Spremna knjižica Id-a. Ne vem, če sem kdaj videl boljšo ali pa se mi je pač zdela najboljša, ker drugih dotlej nisem poznal. Ampak še danes je najbolj noro to, da je na prvem mestu naveden Jure Grgurevič, ravnatelj Gimnazije Šentvid, ki je bandu zrihtal plac za vaje. Ravnatelj. Še je šansa, da je/bo tudi moj foter, ravno tako ravnatelj, tako kul, kar sicer takrat ni bil, sem pa poslušal, kako dober ravnatelj da je bil, dokler ni prišel nazaj, ko sem šel jaz v drugi letnik, in za zgled fasal takoj, do novembra, tri graje in ukor razredničarke zaradi šestih neupravičenih (vse zaradi zamujanja, ker če imaš v drugem letniku v petek popoldan pouk, se to pač zgodi). Ampak ja. Ravnatelji so lahko zelo kul. Ko si bral tisto zahvalo, v bistvu še danes, napisano bolj na drobno kot niti najboljši švinglci (beri: plonklistki, za one na oni strani Trojan), vidiš, koliko ljudi so potrebovali, kdo vse je bil zraven, da je to sploh izšlo. In koliko so morali našparat, nakelnarit in napraskat, da so v dveh delih posneli, dvakrat po štirinajst dni, z enoletnim razmakom, plato, na katero so čakali štiri dolga leta od prvega špila, ker jim je prvič pobegnil producent in kako so imeli, če se dobro spomnim, težave tudi z založbo. Ker samo tako si si lahko pojasnil, zakaj je poleg zadnjega komada Stipe pisalo »bonus« in ni bil naveden kot enajsti komad, temveč kot dodatek, s plusom. Pa se nenadoma spomniš, kako ti Aco Razbornik potisne v roke Tivolski pomp, na vrhu katerega je bila med dvajsetimi izbranci, od katerih danes poznam samo še Babewatch, kjer sta brata Šalehar potapljala ladjice, prav Siddharta z Lunanai.
Po vsem tem pride četrtek, 24. oktober 2019. Cvetličarna. Najprej, tudi ko sem prišel v Ljubljano, petnajst let tega, sem seveda vse zamudil. Kot da že to, da je Emkej kot sovrstnik in sosošolec v Tekochee Kru na Adijo stari, kaki scenarij repal, kak mu je »muka it na Štuka«, ni bilo zadosti. A-a. Ali pa da si dobil Dandrough šele, ko so ga vsi slišali in si zgrešil lajf. Pridem v Ljubljano in samo poslušam. Zamudil si Kra kra. Zamudil si Hound Dog. Veš, da je Tomi včasih kelnaril tam? Ja, ta Tomi. The Tomi. Baje ona teta zjutraj v Hombreju na Viču še reče najboljšim študentom, nekje okrog pol šeste, naj samo, prosim lepo, dvignejo noge, da pomete, potem pa kar dalje žingajte, ampak tudi to si najbrž zamudil. Ja. Tudi Ljubljana je bila zamujena. Pa si pač odkrival in vmes videl tudi Siddharto v Cvetličarni. Najprej kot bogove, ko so imeli release party Petrolee, tega nesrečnega albuma, med katerim ni veliko manjkalo, pa bi tole zdaj bil reunion, ne le pogled nazaj za skok naprej. Nato pa še še kot res mastno dober rock band, ko je bila Cvetka še taka, kot smo jo imeli najraje. Virk Žerdinova je tam ponavadi najavila band, da bi to vsak naredil boljše, ampak seveda ne bi, ker noben od nas nima take karizme. Potem so jo prenovili kot so tudi vse drugo. Prej so imeli najbolj mean, nesramne cuba libre, zdaj imajo za štiri deci nizozemskega pira ceno 3,5 evra in namesto sorodnic Toneta Kregarja, ki sta bili najboljši garderoberki obeh strani Trojan, pač neke tri študentke, ki ne da se jim ne da, samo pač počasi že zebe, zdaj je garderoba zunaj, dva evra in pač del programa. In ni več del zgodbe. Pa okej.
Nič zato. Je pa bilo jasno, da bo nabito. Če je razprodano. Saj veste, koncerti v Sloveniji so lahko res dobri ali pa razprodani. Ne, ne. Šalo na stran. Najprej te seveda vse moti, ker pač nisi star šestnajst, ko sploh nisi vedel, da se nekdo rine ali da se ti rineš in butneš v koga. Takrat si bil. Zdaj pa pač slišiš tipa in, to najbrž res lahko slišiš samo v prestolnici, brez zamere, kako ti reče »opravičujem, vračam se na svoje mesto, veš«. Vem. Razen če si član banda, nimaš svojega mesta, dragi. E, samo to si rabil, pa si se spomnil, zakaj je to tak fajn. Da ti je vroče. Da imaš mokre lase. Da si zašvican. Ker ko vse to ponotranjiš, potem tisti komadi delajo. Ampak, moj bog, Cvetličarna, ventilacija so torej odprta vrata do kadilnice oziroma predprostora. Ampak spet. Dokler ne ponotranjiš Emša, nimaš šans. Ko ga, potem ugotoviš, zakaj. Zakaj si sploh tam.
Ne vem za vas, ampak jaz nisem šel po spomine. Vem, kako zgleda leto 1999. Lahko zaprem oči ali pa, kot je dobro napisal Boštjan Kljun, v Mariboru vidim table firm, ki še imajo šestmestno telefonsko, ki se začne z 062. Ni šlo zato. Lahko tudi poslušam Id. Primem album. Nisem šel niti nujno zato, da bi videl, kako bodo komadi zveneli zdaj. Mogoče za to. Ampak ne. Šlo je samo zato, ker me je zanimalo, ali mi je ratalo v lajfu. Njim, onim na odru, seveda je. Živijo od tega, še so frendi, špilajo kje in kdaj hočejo. Zato sem jih lani šel gledat po Tivoliju, ki so ga skoraj zlomili, še prvi pravi špil turneje Nomadi v – Ljutomer. Kjer je špricer 90 centov. In je bilo. Seveda je bilo. Kot je bilo tudi v Žički kartuziji, kjer so podrli rekord, ko gre za obisk in kjer je bilo… No, tako.
Zanimalo me ni, kako se kaj ima Id. Ima se dobro, mimogrede. Pri dvajsetih težko rečeš, da se stara, ker bo večno mlad in večno posnet z napakami, kot so povedali njega avtorji. Zanimalo me je, kako se ima tisti štirinajst, petnajsletnik, ki doma drajsa in piči ta album. Ugotovitev? Ni je. Ker ko je, sicer ne dovolj naglas, pripičila frula Indije in je zagrmel bas, sem ugotovil, da bi dal levo jajco za Ceneta na saksofonu in Primoža na basu. Pa saj sta bila na maratonu, oba. Tam smo slišali vse, da, tudi Id, ampak Id ga je tam, se mi zdi, najbolj nadrajsal, ker je bilo pač treba vse preigrat in je lažje žagat tisto, kar žagaš večkrat.
Ampak poznalo se je. Samo da se je Tomi namestil. Band nastavil. Tomi je zgledal, majke mi, vsaj deset let mlajši. Skoraj tako kot na oni VHS kaseti, kamor sem posnel špil iz RTV Slovenija. Bela majčka. Z nekim napisom. Črni pas. In sunburnt gibsonka. Ter, pazi, kapica. Ta frdamana kapica. Ta. Ta bo. No, ta pa nenormalno dober glas. Primož je pritiskal na wah-wah, Jani je vesoljsko zvijal ta debele strune, Tomaž, ki je prišel med snemanjem Id-a, da bi po Andersu Kallmarku, ki je nekaj že ustvaril za album, posnel, čakaj, kako je že rekel, ma, ne bom se spomnil, skratka, recimo temu, poceni klaviature, potem pa ostal, ker ja. In Boštjan? Boštjan se je učil bobnov, ker je brat tako rekel. In četudi sem kdaj slišal kako kritiko, ma pozabite. Ste normalni? Odpihne ti glavo, kaj dela v Indiji. Ja, še vedno.
»Ne pusti jim prostosti,« je zapel pesnik. Napisal? Primož M. Ja, prvi basist. Najbrž tisti tip, ki je, nesramno ugibam, prvi prebral Hermana Hesseja in njegovo Siddharto. Ko sem doma rekel, da sem knjigo prebral, sta staradva samo zamahnila, srednješolcu, da so to včasih že v osnovni šoli brali. Ampak ja. Indija. Ta mistika, ta tuj svet, ta mol in ta tekst. Upor, boj, strah in trepet. Ne klanjaj se postavam! To pot gostiš ti ta ples! Ja, to je štikl, vreden klicajev. Manifest. Komad, po katerem, ker smo tako albume poslušali, ni več bilo poti nazaj. To je zdaj to. Dober dan, to smo mi. Gromki Tomijev glas, še vedno. Razkav. Za to ne rabiš pira in čikov, sicer najbrž pridejo prav. Nucaš idejo. Nucaš puzanje. Kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled. Ljudje.
Indija seveda nikdar ni mogel biti hit. Je pa takšen šus in kitarsko šprudlanje. Ja, je manjkal Cene? Ja, meni je. Ornk. Ker sonični zvok, ki te prestavi do Koromandije, je dal ravno tisti podton. Gromoglasni. Ampak tudi tako je šlo. Tem, ki jim ni prostosti.
Nato se je takoj pokazalo, da to ne bo klasično preigravanje albuma. Več možnosti je. No, v osnovi so tri. Prvič, lahko odšpilaš album tako, kot je narejen. Kot hiše v Trsti. Em… V Sloveniji to nima smisla. Ne, ker ni fajn ali ker smo celo mi preveč poštirkani. Ne, ne. Nima smisla, ker so to naredili že Zmelkoow s Čiko Pajo in Pako. Zagotovo še kdo, ampak tako kot Zmelkoow? Sam sem imel čast v mariborskem Klubu MC, kjer ne verjamem, da sem enkrat samkrat slišal Siddharto, pa so imeli prek ceste prvi mariborski špil, ki se ga celo še spomnijo, ampak ja, tam je Goga pokazal, kako se to dela. Odšpilali so album točno tako, kot je posnet. Nič posebnega? Ne bi bilo, če album ne bi imel dveh favš mašil, eno pavzo in en skrit komad. Šli so dol z odra in tako kot na plati, prišli po enako, v nulo enako odmerjenem času ter odigrali Lotusov cvet, skriti komad. Zato… Nima smisla. Druga varianta je, da album, če si dal najboljše na začetek, obrneš in odšpilaš v obratnem vrstnem redu. To je naredila Metallica ob 20-letnici črnega albuma in sodeč po živi izkušnji v Vidmu je bilo res primerno, ker so tako dvignili album nazaj do mesta, kjer mu je, em, mesto.
In potem je še ta, tretja možnost. Da komade zabrišeš gor in dol, pa kaj bo – bo. Ampak samo s tem bi za en fuzbal polčas, brez podaljška, zmanjkalo šestnajst sekund. No, v živo gre itak čez. Za kako uro in zdravo. Nekaj bi nemara manjkalo. Igrati še kaj, kar je potem šlo na Nord? Ne. Bilo bi švinglanje. Doping. Zato je bil ta koncert svinjsko dober. Ker je bil Id razstavljen. Sigmund Freud bi dal za rundo najdražjih gin tonicov. Kajti po Indiji je priletelo Črnobelo. Kot vsak, je tudi ta na Id-u štrlel. Včasih sem ga preskakoval, včasih si dobil na internetu verzijo, ki je trajala, kdo ve zakaj, kako dobro minuto. Intro na bobnih je taka razpaljotka kot pri Nirvani, da, hej, niso zaman bojda ravno Šentvidu rekli ljubljanski/slovenski Seattle. Če bi živeli v politično hiperkorektnem okolju, bi se tista »prasica«, ki se ji »jebe zame«, bolj slabo postarala, ampak glede nato, da je Črnobelo najbrž prequel štiklov Klinik, Neon, Nespodobno opravilo in Samo edini, je bolj pomembno, kakšni so bili časi, ko je Tomi pisal takšne tekste. Nobenih piknikov, dolgih poti domov, narave, tralali. »Vzamem belo … na steno / pristavim les v okvir, čisto ob njej. / Krivijo … se roke na njem, / v črnino zre, zre…« Toliko o svetlem 1999.
Morda je na tej točki bilo še premalo na glas. Smo se pa gužvali. O, ja. Cvetličarna ima pač, po prenovi, ta peh, da je zelo hitro lahko idealna za sponzoriranje Ete in onega mroža na konzervah. Pa dobro. Saj gre, saj bo. Maš to. Dihaj. Če gre. Če ne pa… Bo že.
In je bilo treba vdihnit. Kajti potem je Tomi povedal. Da bodo zaigrali še kaj. Malo verjetno zato, da večera ne bi bilo prehitro konec. Malo pa zato, ker pač. Zakaj pa ne. In bom zato kar na tej točki. O priredbah. Ja. Priredbah. Siddharta je včasih pridno žingala priredbe. Kateri band pa jih ni in jih še vedno ne? To pač moraš dat skozi. Kako boš dal skozi in če boš dal skozi pa je tisto, kar bande loči. Na one, ki bodo bandi dve leti, in na one, ki bodo šli delat avtorske štikle. Siddharta je že v osnovi izbirala itak najbolj prepoznavne priredbe. Kdo pa jih ne bi, če bi rad žagal orto rock? In to, kar so izbrali, pardon, ponovili, je prva liga. Liga prvakov. Zdaj, to so priredbe, ki ne želijo biti niti malo avtorske. Ker so jih v nulo skinili, je edino, kar ima smisel analizirati in primerjati, kako se Tomi znajde in počuti v teh štiklih. Svojih vzornikov, idolov banda. Takole gre: več jih je bilo, še bolje je bilo. Alive je bil kot komad, ki ga preigraš, da vidiš, če vse štima. In štima? Ja. Bolj kot Eddie Vedder ima Tomi zmožnost noro dobrih kitarskih solaž, ki jih je bilo vmes na nekaterih albumih in turnejih (pre)malo. Live and Let die je bil odigran zato, ker je tudi Tomi bil nor na Guns N’ Roses. Hej, še moja mama je bila nora na Gunse. In namesto Sweet Child O’Mine, ki mu najbrž res ne bi ležala, je izbral priredbo priredbe, ki je bila še najbližje Siddharti.
Nato je pa prišel Creep. Kaj si je Thom Yorke vmes mislil o komadu, dolga leta, vemo. Niso ga igrali. Pa ga spet. Ne moreš, da ne bi. Ker ja. In oni srednji del, ko moraš zavijugat, ko je treba resno zapet, je Tomi ftrgal gate. Kaj je delalo puncam. Na faking priredbo, ki jo Rock Radio zaigra ob 08.44, 11.12, 14.54 in 17.12. Se vidi, zakaj je šparal za kitaro, zakaj se je po tonih piflal November Rain in pokazal Primožu, kaj zna. In če je Enter Sandman iz prej omenjenega črnega albuma Metallice zaigran zato, ker je Primož B. samo letos šel šel štirikrat ali kolikorat na Metallico (na Dunaju so ga res noro fejst fajn žgali, upam, da ni razlog v tem, ker je James Hetfield zdaj v rehabu), je moral biti vseeno odpet. Oponašati Jamesa Hetfielda niti ni tako težko, če je publika milo, mikrofon pa tuš. Nekaj drugega pa je v polni Cvetki. Je šlo? Je. O, ja. Da ne omenimo, kakšen fris je imel Primož, ko je lahko po kaj, sto letih, odšprudlal wah-wah solažo. Če mu ni prišlo, mu najbrž še bo. In hvala bogu. Naj. In potem sta bili po setlisti še dve. Dve, za kateri se mi sanjalo ne bi, da ne samo, da bi Siddharta kdaj to igrala, temveč da to je igrala.
Epic od Faith No More? Me vi zajebavate? In ja. Tomi je to zdemoliral. Ka-bum! Najboljše od vsega. Zakaj? Ker je pokazal, zakaj »zajec v grmu« zacvili v Le Mavrica. Tomi ima več vokalnih person, okej, zna peti v rikverc (Eboran), žlobudranščino (Bonsai), bizarščino (Kloner) in še in še. In če lahko tako odkričiš, odrimaš in odpiliš Epic. Potem si to. Epic. Da ni čudno, da ti malo zmanjka sape in ugotoviš, zakaj je Zack de la Rocha iz Rage Against the Machine tako jebeno neponovljiv. Killing in the Name? Še enkrat: se vi zezate? Vi to resno? In je šlo. Upam samo, da bo tudi na drugem špilu danes, ker tako odkričati ponavljajoče se verze in na koncu sredinčasto še zarohnet »madafakeeeer!«.
Priredbe so bile tam kot, em, recimo temu fillerji. Morale so biti, ker Id praktično nima fillerjev. Nima mašil, nima štiklov, ki so pač tam zato, da albumu lahko rečeš album in da si nafilal cd vsaj približno do konca. In priredbe so bile zato, da so prišli avtorski štikli. In ravno take priredbe, liga prvakov od njih, jebeni mozart in beethoveen rocka, pokažejo. Kdo in predvsem kaj si.
Siddharta je Siddharta. Ko je šla delat svoje komade, je šla svojo pot. Še kasneje, ko smo izvedeli, da so Na Soncu, Apokalipsa, Opice in, od vseh, Ledena nasta(ja)le že v času Id-a, je bilo jasno, da je Siddharta imela tisto nekaj. Ne več. Imela je vse. Ni se bala zapodit v studio, najet tipa za introt in za producentsko mizo posadit praktično vrstnika, ki je o vsem skupaj najbrž vedel le malo več kot oni sami. Mogoče sploh niso vedeli, so pa trofili. Pot v x. Raztegnili so ga, uvodoma tokrat. Ampak samo da je Boštjan nastavil činele. Se spomnim, ko mi je sošolec Kamil v Brezju pokazal, v čem je finta. Ne samo, da je simpl ko pasulj. Eh. Na, tu maš. Pa me ni dol spravil, ker sem mel tisti orgazmični izraz na faci, ko sem pol ure drajsal eno pa isto, da se je ovemu skoraj zmešalo.
Pot v x je še vedno hit. Aham. Vidi se, zakaj. Ja, ker tekst. Ja, ker ga poznamo. Ja, ker ja. Ampak dela, ker tako gradi, raste, kliče. Ker je vsaka stvar že takoj zvenela kot »klasični rock«. Za marsikateri band bi tu bilo tudi vsega konec. Kako boš to presegel? Verz »v sobani poet sedi«, ki gre takoj skozi. Gre, ker je, kot je povedal Dejan Radičević, Siddharta nazaj prevedla v komade. Iz angleščine v slovenščino, pri čemer je Tomi ohranil spevnost angleščine. Bi radi dober fix ali le pot v x pa vprašanje, ki so ti ga, da ti je bilo nerodno, postavljale prfokse, ki so skušale biti kul, pa niso štekale, da samo sranje na police filajo. Tisti »sam je pravil, da je pisal, kar je čutil« pa je še vedno treba odkričat. Ne gre drugače. Zdaj sicer ne zapiska kitara, zdaj že Tomaž nastavi E-dur in a-mol tone, mater, komad si podajajo ko fuzbal žogo. Krik, oni, oktavski Tomiju mogoče ne znese več, zato pa publiki. Ne vedo iiiiiuuuujeeee. Saj res. Publika! Po starosti? Mešano na žaru, kar nekaj tudi takih, ki se z Emšom zlijejo z obletnico albuma. Samo da so. Da ni tam lažnivih, ki bi dobili denar, ki samo sranje na policah filajo. Nenazadnje, tik pred vhodom sem videl tri tipe, med katerimi je en silovito razlagal, da ja, da ima on to, da valjda, da so na guesti, pa, žal, ni zneslo. Ker je bil taki naval.
Slišat ne toliko Pot v x, ampak vse ono, česar ne boš slišal najbrž spet kakih dobrih deset let. Farmer, ljudje! Na poskok, mu pravi Tomi. Še »Joooužeee!« je zakričal na mali plošči Lunanai, kjer je živi posnetek totalni ska, tokrat pa so vseeno ohranili ritem, kakršen je na Idu. In hvala bogu. Pa ne da bi jim norca bril, ampak ker ti zdrav razum in sama logika dost’ dobr’ vedet’ da, da še farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo še tako pregnan. Farmer je komad, ki ga je morala Siddharta posneti. Morala. Da je dala ven iz sebe komade treh akordov, kjer je tekst tako bizarno narobe prav, da ga še danes, ne da bi vedel, znaš na pamet. Kot zna Tomi solažo in band transpozicijo gor na B.
Ne vem za vas, ampak mene sta zanimala predvsem dva komada. Tista, ki ju skoraj nikoli ne igrajo. Ajde, L.E. se da slišati na že omenjeni mini plošči. In brez Ceneta je komad skoraj nekaj kakor pust. Je, jebiga. Če pa manjka solaža. Uf. Soprano saks. Pa tisto besedilo. In eye of the tiger kitarski moment. Do tega tedna sem bil zatrdno prepričan, da L.E. pomeni inicialki. Neke hude bejbe, take, ojštre, ki ji minuta smeha ne bi bilo zaman. Ne. Bi. Bilo. Zaman. Če kje, je tu Siddharta mene odpeljala, kot štirinajstletnika. Ni veliko opisljivih tekstov tipa »sam po mestu hodim / kolega srečam, a pravi / da ima doma otroke, ženo, hišo in še psa«. Takrat je bil Tomi star 22 let. Ja, leta 1999 so njegovi kolegi že vse to imeli, česar eni še pri trideset-in-nekaj niti slučajno nimamo. Ker »le krila misli me neso«.
Foto: Marko Alpner
Tam, v Cvetličarni, sinoči, tam sem šele razumel, kaj pomeni. Le. Krila. Misli. Me. Neso. Zdaj šele. Tomaž je zadaj praskal po klaviaturah, Primož je spomnil, kako je včasih motiv dajala kitara, in kar naenkrat si videl, kako nisi edini, ki imaš na ustnicah slovo »pride čas, ko zaživim v vetru / saj vse predolgo že lovim, ta prave si ljudi zlahka ali pa težko / samo da vse fino je«. Enjambement rock. Miselni preskok. Ko se besede prekopicajo iz enega v drugi verz. Moja želja, če bi bil kdaj dokončal slovenistiko na filofaksu, je bila napisati diplomsko s prekleto fajn droljastim naslovom »Nominalni slog Siddharte na albumih Id in Nord«. Albumih, ko smo eni vztrajno, s pešico v brk, kričali, kako vse samo fino je, ne da bi priznali, da nimamo pojma, o čem govorijo Tomijeva besedila. Ker da niti ne moremo vedeti, ker da niti on ne ve. O, ja. Se ve. L.E. Long Enough. Zdaj vemo.
Kot vemo, zakaj ni bilo tako megalomansko, ko sta Primož in Tomi razmišljala, da bi bil prvi spot za komad – Siddharta. Valjda najdaljši na albumu. Zakaj pa ne. Šest minut in pol, poljane, gore in band, ki se ga snema od zgoraj, torej iz helikopterja. Čisto resno, imate vse na Valu 202. In morali bi. Morda kdaj za nazaj. Čeprav… Mogoče pa ni treba. Mogoče je bolje, da Siddharta ostane za posvečene. Tam, skrita v morju, potopljena v svet Dalantika, kjer je klan malih ljudi sklenil svoja verovanje. In se vidi, smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Kakšen test. Kakšni trije akordi. E. C. D. Kako to dela. Vsaka roka in lice in telo, vsaka pamet gre v nebo. Ko se se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim. Če to ni načitanost, potem ne vem, kaj je. Naj se vidi. Naj. Naj se vidi Svet ujet. V srcu malih, ne na steni.
In potem solaža. Primož pravi, da je to moment, ki je najbolj topel, ko se spomni snemanja. Pa kako se ne bi. Ta solaža? Dvojna? Ko kitari mistično napišeta ep? Ko si poješ tone zraven? Ko se spomniš, zakaj. Zakaj vse to. Ja, ravno v tistem trenutku je, ja pa seveda, ravno predme stopil tip z ono mobilno kamero, hd ultra 4k qled ali kaj je. Pa se nisem motil. Air guitarsko sem risal solažo po luftu. In se spomnil. Vsega. Zakaj ima vse to smisel. Lajf. Ti. Jaz. Mi. Hesse, jebeni Hesse. Zato ime banda. Zato. Zato so ga upravičili. Ne ker bi bili pretenciozne pizde. Zato. Zato, da bi še leta kasneje pisali ime banda z enim d, s h ali z kdo ve katero tipkarsko še. Zato. Ker o hej, hej, hej ti v črnem, ti v zelenem, ti v belem. Zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
Zato je šlo. Ubijali so le povabljene. Sicer je na koncertu prišla kasneje, ampak ubijalo je Nespodobno opravilo. »Tretjič smo ga mogoče danes igrali,« je povedal Tomi. Tretjič. In če sem dobro razumel, je v angleščini nosil naslov Human Price? Ali nekaj takega? Hm. Bo treba preverit. Je pa zdaj jasno, da je inspiracija film Nespodobno povabilo. So raje malo spremenili naslov, saj veste, avtorske, kaj pa mlad band ve. Eden od dveh akustičnih je ta. Nakazal je Nord. Nakazal klanje, ki bo sledilo in ki bo skelelo kasneje v Keltveku in Naivnem plesu. Nespodobno opravilo je najbrž najbolj Id-ovski štikl. Ja, ker psihoanaliza, ampak tudi zato, ker se začne s krikom, bolestno nemočnim, ter verzom »strah v slovo duši libero zaspi«. Še enkrat: strah v slovo duši libero zaspi. In v temi nad rjuho. Udari v glavo. To so teksti tekstopisca, ki je prekleto, frdamano, mogočno vedel, kaj želi povedat. Če pa sam vmes prebije četrti zid in zakriči: naj ponovim še enkrat. Ko dere se naglas, pleza na drevo, v momentu pade dol, ko ju vidi v rokah. Vse je zaman, vse je zaman, zaman, potem ko je bil lep kozarec, noter vino, samo kaj, ko je roka drsela za vrat, ker vse to je videl le spomin. Ker ne vidi vse, kar se zdi. Le misli si. Hm.
Zato pa ni bilo treba prav nič tuhtat pri paketu Le Mavrica in Stipe. Kako si ta dva komada ne bi mogla biti bolj raznolika, vsaksebi, nasprotna. Le Mavrica je trpeče, orientalsko nizanje, zgodba, roman, ep o dekletu, o katerem se samo slabo sliši, v očeh modro nebo, v duši pa vse drugo je kot zlo. Divje oči, noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo še danes sem tak, a drugi dan znorim. Zvečer junak, zajec v grmu sem v temi. Potem pa sanje. Njen obraz, njen obris, le glas iz ust njenih lovim, do nadaljnega komaajda živim. Kako. To. V. Živo. Dela.
In potem verzi verzov. Me rana skeli. Zaledenela me kri napaja. Za-le-de-ne-la. Ljudje. Zaledenela. Ni čudno, da »preveliko dozo lepega sem dobil«. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse… V barvah. Takšna črnina, poprej. Modro nebo le v očeh, vse drugo tema, norost, divjina. Potem pa se komad, ko Jani iz basa naredi vremensko napoved, tako, lepo, odpre. Kot cvet. Ja. Kliše, poceni, lajna. Ne, ne. Ker ni vse lepo. Komad se nazaj zaprej, potem ko mavrica, ta lepa lepa mavrica, vse bolj bledi, se pojavi par, ki z rokami se zdravi in so res roke v ustih bile, ker nič ne boli, je le način, ki polepša ti dan in spomin. Le juban ti besno. Juban. Ljudje. Juban. Kdor ve, ve. Kdor čuti, čuti. Daj še ti. Ampak kaj pa… kaj pa… Če zame je arest azil?
Ni. Ker je tam zunaj realen svet. Le Mavrica je samo to. Je le mavrica. Čeprav je več, tisti hip, tam, v Cvetki, ko ti luči rišejo roke, usta, način in nebo, je potem tudi realen svet. Je svet, kjer potrebuješ Stipeta. Kolega, ob men. Pred mano je stal par, kjer se je punci trgalo, mešalo in po prvi kitici Stipeta, komada, ki ga sploh ni bilo na prvi izvedbi ida, komada, ki je dodatek, čeprav nikoli ni, komada, ki ga je folk fehtal tako zagreto, da je band res nucal varnostnike, med tem je ta punca z roko uprizorila »na gobec«. Mhm. Čisto zares. Stipe sicer nima saksofona, ja, žal, takšno je življenje, ima pa zgodbo, večno zgodbo o primitivcih, o življenju, ki na ulici mimo gre, kjer šut v ta malo njen bratec zabije in gre. Ampak prej še reče. Nekaj kakor. Dej denarja meni, denarja meni. Denarja. Siddharta v svoji ulični različici. Brez zob in z zadahom po vinu. Pred mano grozi. Tam nekje, za vogalom.
Pa še nekaj vemo. Da bo komad …, ki se izgovori kot tripike, vselej najbrž ostal tako zapisan. In vselej v angleščini. Čeprav bi lahko bil drugače. Pa ni. Ker gre za resnično zgodbo. »Še vedno skrit naslov,« je izdavil Tomi. Ni pa izdal. Kdo, koga, komu. Resnice tega kilometrskega komada, ki ga je tako nedavno pohvalil Tomaž, sam na prelomljeni poti do resne akademske kariere iz slovenistike in anglistike. Ne ravno zato, ampak kljub temu, da angleščina ni tako prepričljiva. Ker deluje prepričljivo, iskreno, avtorsko. Ne naučeno, ne napihnjeno, ne nadudlano. Tripike bi bil že v materinščini zajeban komad s tako opisljivim, doživetim, zgodbenim, odkričanim, prepričljivim, ampak v taki angleščini? V zgodbi o izgubljenem in najdenem? Prav je. Zares prav. Da bo zgodba, morda za vselej, ostala izpovedana, ne pa povedana. Saj sta se na koncu našla, band je spet našel ta komad, zakaj bi potem še sploh kaj povedali?
Tako je ostala le še skladba, za katero je Tomi nedavno rekel, da ima vsega preveč. Pa dve kitari, pa saksofon zraven, pa double time ritem, pa bridge, pa efekti, pa ska, pa uvodi različni, pa še kaj? Aja, dajmo še Vlada Kreslina zraven. Morda. Ampak Lunanai bo ostal hit. Meni brez Kreslina, ki ni prav nič manjkal. Bo hit ne zaradi četudi, ampak zato, ker ga je zajebano igrat. In četudi ima preskoke, pa dvojni bas boben, pa backvokale, pa nima Ceneta. Manjkal. Damn. Je pa Primož nadel klobuk. Ne vem, če je isti, kot na viktorjih, kaj, em, 2000, ampak eni smo se spomnili, kako je band v Cankarjevem domu, kot se je videlo potem v videospotu, znesel nad inštrumenti. Morda jim tisti kostumi, alufolijasto vesoljski niso najbolj sodili v koncept in kontekst komada, pa dobro. Bili so mladi in kaj narediš, ko dobiš te, ki ti dan kradejo, te prevarante.
Komad, v katerega si lahko spravil ne le staršev, prfoksev, prvih in predzadnjih ljubezni, kasneje šefov, sodelavcev in kaj vem koga še vse, najboljše, prav najboljše pa to, da si lahko v komad dal tudi sebe. So mi dejali, da sam bom ostal. Ne lirskemu subjektu, ne Tomiju. Ne. Meni. Ne mine namreč dan, ko ne nosim okov. Ja, prihodnost je takrat delovala freh zajebano, ampak v vsem je podton, upor, je to, kar Id je. Podzavestna borba. Če boš premagal sebe, svoje notranje dialoge, če boš kričal, da mi Lunanai posije na mesto izgubljeno, le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. Seveda je komad mračen. Lahko se bere tudi kot zadnje sporočilo. Če pa gre tudi za slovo. Ampak dokler je še retorično vprašanje, dokler Primož in Jani pomagata, pa mi zraven, ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam sam si?. So dejali. Da sam bom ostal. Pa tisti osamljeni stol. Še je.
Še. Zicleder se mu reče. Stol ni bil, kot se je izkazalo, tisti v šoli. Marveč oni doma. V otroški sobi. Stol, na katerega sedeš. Najprej misleč, da gre za kazen. Za domačo nalogo. In potem si sedel. Ja, Id se je poslušalo sede. Diskmani še niso imeli antišokov, vsaj ne taki, ki niso stali pol bajte. Zato je, evo, šlo. Za to. Za sedenje na tistem osamljenem stolu, za pesnika v sobani, za klan »malih ljudi«, za Stipeta, za zaladeneli arest azil, za vse to je šlo.
Predvsem pa je Id album, ki je imel zalogo. Bil je arhiv, skrinja, skrinjica. Ni ne Pandora, ne Dorian Gray. Ni dal le komadov, ki so nato dobili mesto na Nordu. Ne. Saj vemo, kako gre. Le kaj v tvojih je očeh… Ledena. Ledena je komad, ki je Siddharti ne toliko rešil, kolikor na novo naredil, osmislil, podaljšal in polepšal kariero. To je največji zaklad. Lepo je Tomi povedal, kako se je Ledeno, sicer bog ve v kaki verziji, dalo slišat. Dalo. Nekje tam. Do Vrhnike. Dlje demo posnetki, bootleg kasete, na črno, ki so si jih od Šentvida dalje talali tisti, ki se niso prepozno rodili, niso prišle. In tam je tudi bil komad, ki ni bil nikoli izgubljen, vselej zgolj in samo najden. »Čisto za konec imamo še en komad, ki mu ni bilo usojeno, da pride na prvo plošči in niti na drgo, da ne govorim o tretji, četrti, peti in šesti. Šele tam nekje na sedmo, osmo?« ni Tomi niti dobro vedel. »Zaprla se je za skoraj 20 let, pa se ni čisto ohladila.« To pa drži.
Ni se. Tudi Id se ni ohladil. Ni čudno, kako je šlo fantom, možem, očetom, stricem na smeh. Tudi in morda še zlasti Tomiju. Videl, da je nekaj naredil prav. Da je Id dal skozi. In ga ni šel ponavljati, čeprav smo ga cukali, pa fehtali, pa gurali, pa kritizirali, pa, to še najbolj, neutrudno primerjali. S samim sabo. Ampak Siddharta je šla naprej. V dobrem in slabem. Pa ostala. In se vrnila ter pokazala, dokončno, zakaj je morala naprej.
Nenazadnje, tudi Herman Hesse ni napisal samo ene knjige.
Zdaj vem. Id je klan “malih ljudi”. Je podzavest. Je nezavedno. Je “neorganiziran del osebnostne strukture, ki vsebuje človekove osnovne, instinktivne nagone. Je vir telesnih potreb, želja, želja in impulzov, zlasti njihovih spolnih in agresivnih nagonov. Id vsebuje libido, ki je glavni vir nagonske sile, ki se ne odziva na zahteve resničnosti. Id deluje po “načelu užitka” – psihična sila, ki motivira nagnjenost k takojšnjemu zadovoljevanju kakršnega koli impulza.”
In v Id-u, prosto po Freudu, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z negacijo … Nič ni v id-u, ki bi ustrezalo ideji časa.
Freud je imel res prav.
Ne gre za čas. Gre za nadčas. Aaaa, to je torej – Id.
Umetnina. Taka. Šekasta. Tip je to rekel tako suvereno. Gladko. Sprašil je naročilo. Koktejl poletja 2019.
Pa je imel Denis Ž. kar prav. Po svoje. Ampak ne to, da se v Mariboru poleti nič ne dogaja. Eh. Samo najt je treba, Denis. V Mariboru, sploh pa poleti, ti najdeš dogodek. Ne najde dogodek tebe. Sploh pa … Luštno je, da mi kelnarji ne rečejo »hello«, »good evening« in da mi tišijo pod nos happy hour, kjer je pivo veselih 3,50, da ga žuliš res celo uro, ker za drugega nimaš. Eh. Ne, ne Maribor. Pri nas so ceniki še večinoma v slovenščini. Pa nič proti turistom res ne.
Ja, saj se strinjam, Poštna ulica je ena redkih, da je premalo, da to, da ovo. Pa ni samo Poštna. Smo se zdaj zguzili malo višje gor. Tyrševa, bejbi. Skoraj hof. Pod nosom. Kar ne pomeni, da Poštna nima svojih presežkov, greatest hits momentov. Ker to? Ne, marsikje tega nisem videl. Take umetnine? Okej, saj slišiš tako kozlanco v Blus gnjus od Buldožer, pa v verzih Tekocheega, samo v živo? Taki flek od kozlance? Meteorit, pa to je, ljudje, najboljši poklon 50-letnici šetanja na Luni. Bilo je v soboto, ko je bil fuzbal v Ljudskem vrtu točno taki. Za kozlat živčen. Dvomim sicer, da je avtor sobotnega remek dela mislil na fuzbal. Mogoče. Nikoli ne veš. Ampak vemo pa, da lepše kozlance še nismo videli. Francoska solata, stari! In to na vhodni mizi pred Piafom. Okrog polnoči. Toliko o tem, kako se mesto umiri poleti. Ja pa ja.
Ampak da ne bo vse Poštna, da bo Denis (z)vedel. Ratalo mi je, mislim da v sredo ali četrtek, saj ne vem več, plačat pir Roku Predinu. Zdaj… Rok predin živi taki lajf, da mu nisi favš, ker mu ne moreš biti favš, ker favš tega ne zmore, ker ni šans. To je oaza, welness runda. Človek je sinonim za skuliranost. Takemu človeku plačaš pir. Mhm. In to ne neki lager, eh. Pale ale, samo ti, Domen, toči. In Domen toči. Domen? Aja. Domen. No, Domen. Domen je tip, ki… No, uspeva mu tisto, kar je meni blizu. Ali ga štekaš ali ti gre pa na ostanek jeter. Meni je bil malo prvo, malo drugo, malo oboje, malo nič, ampak zdaj, ko je Gramofoneka postala, kaj pa vem, neki glavni ober punkt za đuskanje, ki ne more biti zares hipstersko, čeprav seveda tudi je, le da hipsterjem ni treba pisat, naj pustijo luč za wc na miru, ker je ta na senzor… No, Domen ima zdaj kul lokal, kul folk, kul vse. Ko ima. Ker tip gladko tu pa tam zapre. In kar se mene vpraša, ko sem ravno zdaj imel dugi nos in še bolj dugo lajtungo, ker sem se zaleto v list, da je danes zaprto, no, če se mene vpraša, četudi me noben ni nič vprašal, je ravno to ta draž. Da ti potem v sosednjem lokalu razložijo, da je model imel res lep dan, najlepši. In potem v torek dobiš pir. Pa to je to.
In tako plačam pir Roku, malo se pomeniš, je en tistih empatičnih dripcev, ki mu res poveš, ko te vpraša, čuj, kak pa kaj novinarstvo, aja nisi več tam, ne, a res, pizda, kriza, samo, ja, pune vreji, na zdravje. Skratka, pijeva in pride njegov kolega, en onih tipov, štajerskih golgeterjev, ki mu ne veš imena, ker mu ne rabiš vedet imena, ker on verjetno ve tvojega in ker ima stil. Pride model in naroči. Daj mi. Če gre, no. Tri deci pira. Pa dva deci radenske.
Kaj?
Ja. Tri deci pira, dva deci radenske. Ni imel ime za ta svoj koktejl, kar je škoda, morda ga nagruntamo. Dizel, špeci, kurac palac, miš maš, bambus pa te mišunge, za katere ne rabiš neke cvetličarne oropat, da maš pravi limetin recept. Ker to je, če mene vprašate, koktejl te sezone. Boljšega ne bom našel. Nisem ga pil, niti probal, ker sem bil malo razočaran nad odgovorom, če sem povsem iskren. Tip namreč nima imena za ta špas. Pa bi ga morda morel imeti. Samo… Potem pa bi ljudje lazili, navalili… Vsi namreč vemo, kaj je žal ostalo od fuzla.
Zato. Poletje 2019: tri deci pira, dva deci radenske.
Tja. Ra. Ri. Zdaj šele vem. Zdaj. Od kod, zakaj in kako. Tjarari. In kaj pomeni. Koliko šteje. Ta. Brezskrbni. Tja. Ra. Ri. Vse, kar potrebuješ, je Žička kartuzija. No, to in dobre ljudi.
Bilo je desetletje, ko si ne bi, nikoli, ne gre, ni teorije, predstavljal, da bo Siddharta napisala, kaj šele posnela pesem, v kateri bo Tomi Meglič zapel »tja ra ri«. Pa kje. Ni sile ni d’narja in ni ga vladarja. Ni treba žlice gret in žret vseh teh tablet. Je zame arest azil. No, zdaj jo ima. Táko pesem. V bistvu … Himno. Pot v x je našel svoj cilj. Piknik. In bilo je desetletje, ko si prav tako ne bi predstavljal, da bo Tomi Meglič tako mastno, življenjsko in trpko zaklel. Naj se trese je postala izpoved. Govoril je, pred skladbo Dolga pot domov, če parafraziram, kako te življenje pelje, ko vozi ljubezen. In je lepo. Dokler ni. Dokler ni ovinek prehud. »Ker včasih,« se je nekaj kakor zataknilo Tomiju Megliču, »včasih … Včasih pa ti ljubezen da po pički.«
Po. Pički.
In pride tema. Hm.
Ampak zato pa potem pridejo. Dobri ljudje.
Dvignili so roke. Pomahali. Zapeli, ko sploh še ni bilo spremljave. Rimali s pesnikom izpod klobuka. Vroče poletje, voda hladi, senca zavetje. Eden tistih dni. Čisto brez skrbi. Tjarari. Ko življenje zakrije zobe, pridejo iskre in dobri ljudje.
Čisto zadaj so najbolj dvignili roke, v čisto zadnji vrsti, tam, kamor niti cesta več ne zapelje, ker je Žička kartuzija pravzaprav zadnja postaja neskončne enosmerne ceste življenja, kraj, do koder prideš, postaneš in kreneš po poti, kjer si prišel. Ampak ne greš nazaj. Nisi več enak. Nisi isti. Ni več, kot je bilo. Ko narediš tam obrat, ga res doživiš. Morda se zato tam ljudje tako radi poročajo. Mogoče že zato, ker se je Otokarju prikazala bela košuta, kot pravi legenda o Žički kartuziji. Da so se dolgo lovili, dolgo potovali, a na koncu le prišli semkaj, je povedal tudi Tomi Meglič. Kako ne bi. Debelih osemsto let star kraj, ki je hkrati kičast in naraven, obenem uglajen in sproščen. Prostor, kamor eni pridejo v štiklih in kiklicah, drugi z odejo in čipsom. Kjer se pije pivo iz majhne pločevinke (za, khm, 2,5 evra) ali sreba izbrano penino ali vino. Kjer se sedi, leži ali stoji. In kjer pade ograja. Da. Sredi špila. Ker bi bilo eboran. Narobe. »Da se ne gledamo skozi rešetke. In obratno.« Najprej so mislili, da je to signal, naj vendar vstanejo. Ne. Kar sedite, lezite, objemite se. Bodite. In na koncu so vstali. Ne, ker se spodobi, ne, ker bi bilo prav, ampak ker Ledena.
Že na Sagi je Siddharta začela peti o Naravi. Naredila je preobrat. Začela je peti bolj okolje kot občutke. In že v času Petrolee izdala svoj album Izštekani, kjer se je izštekala v akustiko, ker se je zdelo, da z elektriko težko povedo še kaj več. Kar seveda ni držalo. Pa saj. Že na prvencu Id (1999) je zadehtela akustika. Tako ali tako v štiklu …, ki smo mu eni rekli tri pike, drugi brez naslova, tretji pa »oni angleški«, je imel ves potencial sveta, da je naposled pokukala iz labirinta osnov tudi Ledena, pa tudi v Le Mavrica, kjer se je elektrika pretopila v akustiko. In spet. Kot se je v Križankah 2001, ko je Jani Hace pokazal, kaj je to bas solo v baladi. Takrat je samo pokazal. Zdaj je to izvedel. Eno polnoletnost kasneje.
Da, slišali smo najdaljšo verzijo komada Le Mavrica. Komad, ki je na Id pokazal, kam vse lahko Siddharta zavije. Imel je vse, kar je kasneje imela Siddharta. Elektriko, akustiko, besedila o meni, tebi, njej, naravi, mavrici. O boju, preboju, porazu, zmagi. Ker kaj je mavrica. Le juban ti besno. Karkoli že to pomeni. Še danes pravzaprav ne vem. Prav Le Mavrica v skoraj, koliko, dvajsetminutni izvedbi, je pokazala, kakšno dolgo pot je band prehodil. Danes je komad daljni spomin. Ali nekaj novega za tiste, ki so bolj novi. Zdelo se je, da štikla ne bo konec. Da ne bo obrata. Da bo samo nevihta, dež, oblaki. Ne. Ne. Ne. Do nadaljnega sicer komaj še živim, rana skeli, zaledenela kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil.
Kajti… Ko pomisliš le, da v bistvu si srečen.
V barvah je naenkrat spet vse.
In kakšne barve so to bile. Ko lučkar ve, kaj dela, potem ve, da je vijolična tista barva, ki ti lahko, khm, Moonlight, prinese celo oskarja. V primeru Siddharte ti prinese kuliso, vredno oznake edinstvena. In zgodovinska. Ker se nikdar še na njihovem akustičnem špilu ni zbralo toliko ljudi. Rekord. Beseda, ki zna biti pusta, če jo samo zapišeš, ne pa tudi doživiš. To ni bil dosežek. To je bila izkušnja. Ležeča, stoječa, objeta, pokončna, vesela, radostna. Hej, nekdo je celo tridesetko praznoval. Ker to je zdaj Siddharta. Tam nekje vmes, na dolgi poti domov. V petek zvečer je seveda tudi band za žur. Čeprav to ni žur. B Mashina, ki je tako (ne)opazno manjkala na jesenski dvoranski turneji, je še bolj post-industrijska balada. Balada, da. Če so Izštekani preoblekli še en hit Klinik, ki je zdaj manjkal, potem so Nomadi dokončno preoblekli tudi B Mashino.
Še zlasti, če pride po komadu Naiven ples. Za Bežigradom se je zdel skoraj preveč topel, svetel, lep. Saj je lep, ampak temačno lep. To je komad, ob pravi osebi, za solze. Trpljenje, ki pije znoj in solzi oči. Drugi komad, po Nastalo bo. To je čisto svojevrsten uvod. Zdaj umiram na dežju, nikogar ni nikjer? In krvavo bo meso spomin ohranjalo na jesen, ko mu je dih ustavilo? Naiven ples. O, kako naiven. In to med stebri, ki še pomnijo, kaj so »grozljive slike pred ime« in »koder tema je kraljica saj«. Mističen kraj za mističen band. Človek bi skoraj slišal piščal, s katero je žile rezal Cene Resnik (da bo treba zdaj, zdaj kupit zadnje karte za jesensko obletnico prvenca ID).
Ampak Siddharta ves čas grize, rine, hoče naprej. In to je presežek tega koncerta. Ne to, da je tako markantna, mrakobna, oprijemljiva predelava štikla Rave, kjer je še bolj »finis mundi«, ali da je Na Soncu še vedno hit. Ne. Hit so novi štikli. Novi in malo manj novi. Toda Strele v maju so tako prekleto delale. Tudi brez Urbana. Ali da je Spet otrok dejansko presežek na plošči, ki je šla skoraj povsem v pozabo (ampak VI vsaj ima svoj štikl, Petrolea ga edina nima). Zmaga je Jaz. Ni se šlo na pivo. Nak. Mobiteli v zrak. Kdo bi si mislil. Saj sta tudi A.M.L.P. in Lej lej lej zelo delala. Ampak Jaz? Neverjetno. In to na takem prizorišču, v taki preobleki, v petek. Trpka, skoraj jedka, črna, ampak ne pa brezupna izpoved.
Ker to je Siddharta v svoji akustični preobleki. Besedila so porinjena povsem naprej. Preostala peterica – da, peterica, na tolkalih piruete in bisernate dodatke dodaja večni profesor Martin Janežič Buco – nudi oporo, osnovo in harmonije, še zlasti Tomaž O. Rous na klaviaturah, medtem ko Primož Benko na zvesti kitari ter Boštjan Meglič z ravno prav odmerjenim bobnanjem skrbita, da je podoba komadov kot slika, ki je dolgo nismo videli, a jo zdaj vidimo z drugačnimi očmi, kot se temu reče.
Ker za šegavost gre. Šegav. Beseda, ki jo ima Tomi Meglič zelo rad. Besede. In ko je tako osebno, da se mu ustavi pri Dolga pot domov, cmok v grlu, priložnost v zraku, hvaležnost v duši, se mu ustavi še pri Ring. Da, Ring. Druga kitica. Kar je bil fak-pozabil-sem-kaj-delam hec na Prešernovem trgu 2006, je zdaj še večji hec. »Pa ne že spet«. Ni šlo tako narobe. Ladja še na suhem potonila bo. In dobri ljudje to razumejo. Kot so se nasmejali, ko so klaviature odžvižgale Mission Impossible temo. Ker ja, misija nemogoče je tudi Eboran. Kreativni potencial zasedbe, ki je, samo zato, ker je lahko in ker je fajn, šla brat tekst nazaj.
In tam, zadaj, našla Ledeno. In sebe. Medrevesa je nadaljevanje, je idealno stičišče človeške bližine v njenem naravnem okolju. Da posije Sonce, če se je že narisala Le Mavrica.
Ker nekaj sije v ljudeh. Sije, sije. Rokenrol je lahko tudi nekaj povsem drugega. Je lahko ravno to. V naravi. V petek zvečer. Drugačni petek. Tam.
Če bi tole bila tekma, bi Pro Plus nacionalko kar lepo zgazil. Še posebej, če se spomnimo zadnjega, lanskega svetovnega prvenstva. Seveda ni primerljivo, ker je mundial enomesečni dogodek. Ampak vseeno. Finale lige prvakov je težji ravno zato, ker je bila – še zlasti letos – tako dolga pavza preden je velika sobota naposled prišla. In ko je prišla, se je Pop TV izprsil. Nek-se-vidi-razkoš izvedba. Top pop izvedba. Čeprav je, nenavadno, manjkal morda ravno ta »pop« moment. In, še bolj nenavadno, prispevki in javljanja so pohrustali relativno skromen studijski del.
Najprej, ja, slaba plat. Studijski del je bil, em, preskromen. Ne toliko vizualno, to je bilo čisto po predpisih, čeprav še kakšen zaslon za Pop TV ne bi smel biti takšen zalogaj. Ker to ni Kanal A. Finale lige prvakov se preseli na Pop TV. In tam bi lahko, ne, morala televizija ponuditi več – še zlasti, če se spomnimo zadnjih parlamentarnih volitev, ko se je v studio pripeljal virtualni falcon in podobno.
Ampak kljub rahlo utesnjenemu studijskemu delu, ki je deloval kot antiklimaks, kot tiha ritem kitara, ki je v bistvu tam samo zato, da nekaj doda izjemni solaži, je Pop TV uspel narediti izjemno dinamičen prenos, kar je toliko večji uspeh glede nato, da na Kanalu A, med zelo redkimi, v skupinskem delu in celo tja do polfinala, ne ponudijo prav nobenega avtorskega, novinarskega, montažerskega dela. Štartajo pravzaprav vsako leto, vsakega maja/junija, znova. Kar ne koristi, ampak očitno tudi škodi ne.
Foto: Pop TV
Kar jim je uspelo tokrat, je dinamično povezati finale, ki je težko presegel polfinalno dramo in četrtfinalni šok. V bistvu, bodimo iskreni, ni imel šans. Kot se je zgodilo tudi gri prestolov v osmi sezoni. Težko presežeš presežek. Niso pa se fokusirali na to, da morda Liverpool vs. Tottenham ni najbolj spektakularni obet. Daleč od tega. Zakaj bi minimalizirali, če bi lahko maksimizirali? Ciljali so na to, kaj pomeni finale lige prvakov. Zlasti za nas. Za Slovenijo. Za vsakega na kavču, v bifeju ali kjerkoli pač že. Pa ne samo za frontmana Aleksandra Čeferine ter Damirja Skomino z njegovo ekipo, ampak tudi za vse ostale, ki so (bili) slovenski nogomet. Seveda bi lahko ponudili še (marsi)koga, nenazadnje zlasti selektorja ali pa koga iz državnih (Maribor) ali pokalnih (Olimpija) prvakov.
Foto: Pop TV
Ampak so uspeli, denimo, tudi z Igorjem Bišćanom, ki je v Sloveniji pustil velik pečat v kratkem času, kar je bil v Ljubljani. Pop TV lahko pogosto očitamo, da pridejo zraven samo h spektaklu, toda podobno kot v primeru Eurobasketa so znova pokazali, da ko se nečesa res vložijo, ko grejo all-in, ko zgrabijo zadevo, jim nacionalka ne more parirati. Ker drugega ni, so potem sami na tem tronu. In hvalevredno je, da sami sebi dvigujejo letvico. Nacionalka jim je ne, ker je med svetovnim prvenstvom preveč stavila na studio, premalo pa na terenske poročevalce (ima nekaj res dobrih) in spodobne komentatorje (teh še vedno nima).
Tomaž Lukač 10/10 • Povsem stvar subjektivne presoje. Še enkrat: subjektivne presoje. Vendar za tiste, ki nogomet reees veliko gledamo – sicer več v živo kot na tv –, se floskule začnejo hitro ponavljati. In potem so tabori, ki jim je všeč ta, oni, tretji. Prednost Lukača je, da zna nogomet komentirati tako, kot da bi sedel na kavču zraven nas. Zna se vživeti v vsako tekmo, izrazito nepristranski je, vselej strokoven, a ne preveč, in predvsem ima izjemen dramaturški lok. Poslušajte samo, kako je pospremil gol Divocka Origija. Ne flodra številk, statistike in vseh nemogočih podatkov do onemoglosti. Ne vsiljuje svojega mnenja. Ni zastarel ali preživet. Je točno tak, kakršnega rabiš za spektakel. Desetka za celo sezono. Zelo manjka pri komentiranju tekem Prve lige Telekom Slovenije. Dani Bavev mu na Planet TV ne pride blizu. V bistvu mu ne bi mogel biti dlje.
Božidar Bulat 10/10 • Konkretna vprašanja predsedniku Uefe takoj po tekmi. Tako o kvaliteti tekme kot to, kaj je rekel Damirju Skomini. Zelo dinamični prispevki pred tekmo, sploh tisti o Skomini je prinesel dodano vrednost, zlasti prispevki s terena iz tekme zvezd. Obrne se v hipu, pravi terenec. Pa če sedi v hotelu, ob robu igrišča ali pred stadionom. Človek je rojen za to. Presežek. Razume fuzbal in, kar je pomembneje, zna vse to tudi povedati na »telegeničen« način.
Foto: Pop TV
Miran Pavlin 8/10 • Velik potencial v izmučeno iztrošenem bazenu strokovnih komentatorjev, nekdanjih nogometašev. Odkrit, direkten, jedrnat, nepreračunljiv. Škoda, da je redko v tej vlogi in, še bolj, da ni mogel razviti prave, večplastne in predvsem večglave debate, ker zna biti v tej pronicljiv, ne preveč glasen, preudaren in vselej na mestu. Potencial.
Milenko Ačimović 8/10 • Reees škoda, da je bil le gost v prispevku Nataše Gavranić. Ima neposredno povezavo, igral je za Tottenham in pred kamero ga ravno tako zabije s polovice. Velja podobno kot za Pavlina, morda še bolj. Ačimović se je na Televiziji Slovenija, zlasti pri tekmah reprezentance, izkazal kot najboljši strokovni gost po Matjažu Keku in Zlatku Zahoviću. Morda bi imel resen potencial kot strokovni komentator, kar ob Branku Zupanu seveda ni ravno velik zalogaj.
Nataša Gavranić 7/10 • Njene izkušnje iz Prve lige Telekom Slovenije so več kot dragocene. Njena izvedba je na terenu zato izredno suverena, škoda le, da Udoviću po tekmi niso ponudili slušalke in da nista razvila takšne debate kot z Ačimovićem. Še kakšno vprašanje več ne bi škodilo, toda Gavranićeva je iz Udovića izvlekla več kot vsi, ki so poskušali, se matrali, garali pred njo. In zato si zasluži visoko oceno. Izvlekla je največ, še zlasti, ko je Udoviću dala možnost, da je spregovoril o Jurgenu Kloppu. Ob terenu se je sprva malo lovila, kar glede na težo dogodka gre razumeti in celo daje pristni občutek, da je Nataši Gavranić zelo mar, da je tam. Ne samo, da ceni, da je tam, ampak da v tem uživa. In to je ogromno.
Foto: Pop TV
Andraž Hočevar 6/10 • Pozna se, da ni v formi. Sicer je želel narediti bolj »strokoven« studijski del, vendar v ena-na-ena formatu je to težje izvesti. Morda bi Pop TV več izvlekel, če bi, kot že zapisano, ponudil še kakega gosta, morda bolj opremil sceno in jo skušal narediti manj sterilno, toda Hočevarju bi kot uvodnemu možu v večer v vsakem primeru bilo, em, težko. Pavlin mu je ponudil več iztočnic, kot je imel sam pripravljenih in debata ni najbolje stekla, vsaj na začetku ne. Bolj je šel prenos h koncu, bolje mu je šlo, kar pove pravzaprav vse. Pro Plus bi z več prakse bil (še) boljši.
Sašo Udović 5/10 • Glavni problem Saše Udovića ni, kot bi pomislili, njegova izgovarjava, s katero se nihče ne ubada. Pa bi se moral, če se ga pošlje na finale. Njegov glavni problem je, da ni napredoval ne v televizijskem niti v fuzbalskem smislu. Povedano preprosto, človek nima resne teže. Skuša kopirati najboljše »pundite«, ko ponudi primerjavo z »bitlesi«, vendar kaj, ko pripravljene metafore ne zna podkrepiti.
