Kategorija: MUZU

  • Jezero #4: Gili gili gili gila!

    [wp-review id=””]

    Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.

    Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.

    Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.

    Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.

    En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.

    Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.

    Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.

    Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.

    Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.

    Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:

    Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«

    Birsa: »Še ne vemo.

    Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?

    Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«

    Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«

    To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.

    In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.

    Ni fer, ljudje, ni.

    In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.

    Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.

    In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:

    »Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«

    Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.

    Medijski odzivi

    »V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.

    »Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.

    Top 3 lovske

    3. Vljudni Bohinjci

    2. Razdelitev vlog pri družinskih opravilih

    1. Klasična, klena debata moža in žene

  • Petkove štenge #1: Tile so stari (že!) dvajset

    Petkove štenge #1: Tile so stari (že!) dvajset

    Leto 2000. Okroglo. Ha! Glasbeno ima sicer pri nas doma eno veliko luknjo. O, ja. Slovenija ni imela Eme. Joooj. Ampak nič zato. Eh Morda pa je ravno zato bilo tako urbano, pestro, plodno leto. In, ja, leto ko je Televizija Slovenija zagnala Videospotnice in z njo dala nov zagon eni celi novi generaciji, ki je ob pol osmih gledala in čakala. V letu 2000 smo dobili mogoče najboljšo hip-hop kompilacijo 5’00” of Fame, še je donelo vse iz leta 1999 od Siddharte (Pot v x, Lunanai) prek Magnifica (Silvia, Halo gospodična) do Tinkare Kovač, ki je s Ko bo prišel imela najbolj predvajan komad na nacionalnem radiu (na komercialnih je še kraljevala Helena Blagne s Ti si sreča moja). Malo verjetno je, da bo kdo od naštetih tako obujal dvajsetletnico kot lani Siddharta svoj Id. V Cvetličarni. Dvakrat. Dvakrat razprodano. Ampak je vredno, da jih zložimo. Je pa res, da sta bili 1999 in 2001 precej bolj plodni leti. Še bolj. 

    10. Slovenija gre naprej • Predin, Lovšin, Kreslin

    Ko ga je pozno jeseni 1999, čez pol Ljubljane, sprašil Mile Ačimović, je iz zvočnikov za Bežigradom zadonela We Will Rock You. Seveda je. In ko je žoga nekako šla še v gol v Kijevu, je Slovenija šla naprej. Prvič. Ampak da je res šla naprej, je svoje spesnil Pero Lovšin. Seveda je. Slovenija gre naprej je bila prva taka nacionalna športna himna, ki je res ratala. Visok standard, ki je bil kasneje za koga tudi previsok. Pesem, na katero smo lahko še danes zelo ponosni.

    Album: Slovenija gre naprej

    Video: mali Luka Zahović se žoga na lentu z atejem

    Kako se stara: manj uspešno, kot bi se lahko/morala

    9. Črta • Slavko Ivančič

    So komadi, ki pozabiš, da so. Tako, ono, ne bi se spomnil nanje. Res ne. Potem pa, slučajno, slišiš, ko YouTube ven meče “slo karaoke komade”. Njega. Tisti hripavi »potegneeem črtooooo«. Njega. Slavka Ivančiča. Na prvi solo plošči, potem ko je ratal zvezda zvezd s Faraoni, v času, ko smo še imeli zvezde. Črta je pokazala, da Ivančič lahko vtakne več komadov v en sam komad. Refren »ti pa greš mimo in niti ne veš / da sem poletje narisal le zate« takoj nariše poletje. Ni kaj, zaslužena zmaga na MMS 2000. Pa konkurenca ni bila švoh.

    Album: Črta

    Video: /

    Kako se stara: moral bi se precej bolje!

    8. Ti si vse • Društvo mrtvih pesnikov

    Po svoje je komad poln klišejev, besedilo je takšno, kakršno je bilo veliko že prej, vmes in kasneje. Ampak ko gre človek brat, po 1.7 milijona ogledih, komentarje na YouTube, sprevidi, da je besedilo ne le šlo v uho, temveč v srce (iii) in, še pomembneje, spomin. Pa videospot je bil prekrasen, to še v času, ko je bila ljubljanska železniška postaja romantična, ko so bili kovčki še vedno trdi in ko je prihodnost še šla po tirih.

    Album: 20:00

    Video: najboljše je to, da je ljubljanska železniška postaja skoraj še vedno ista

    Kako se stara: še kar dobro, v bistvu

    7. Sive ceste • Panda

    Odštejmo, da so Sive ceste zmagale na MMS leto poprej, torej v letu 1999. Gladko bi lahko iz albuma Nepremagljivi gladko lahko na seznamu pristala tudi naslovna skladba. Ampak Sive ceste so hitro zvenele kot klasika, kot odmev osemdesetih in skladba, v kateri se je Suzana Werbole počutila vsaj tako suvereno kot predhodnica Suzana Jeklič. Andrej Pompe je v Sivih cestah našel dvojno vokalno linijo ter kombinacijo kitare in klaviatur, s katerimi je Panda definirala več kot le lasten zvok.

    Album: Nepremagljivi

    Video: z avtom čez Tromostovje, nikoli več

    Kako se stara: srednje, vse bolj postaja dragocena, redko odkrita zapuščina

    6. Lahko bi zletela • Vlado Kreslin

    Album Ptič je res letel. Po-le-tel. Dal je nov zagon, nov šus, novo desetletje, dve, tri Vladu Kreslinu. Že O, Vrba, s katero sta z Mirom Tomassinijem, ki ga bo vredno ohranjati v spominu, pomagala slaviti dvestoletnico rojstva Franceta Prešerna, je šla takoj v zgodovino, učbenike, DNK naroda. Lahko bi zletela pa na radijske postaje, tako kot Preko Mure, preko Drave ter Dekle moje. Lahko bi zletela je ultimativni rock komad, ki ga radijske postaje še danes imajo zelo, zelo rade.

    Album: Ptič

    Video: Kreslin potuje po svetu in se ima lepo

    Kako se stara: zelo dobro

    5. Sonce • Planet Groove

    Pustimo, jasno, da je priredba. Iz leta 1976. Iz bogatih sedemdesetih, ko je melodika delovala še odbito, vesoljsko, netuzemsko. In takšen je tudi uvod ekipe Planet Groove, ki je po uvodnem, poklonu polnem verzu, v refrenu krenila in pokazala, da Jinx niso edini v regiji, ki znajo s pihali, trobili in boki resno zamigat. Plus, obrnili so dialog, zdaj je on rekel sonce, ne ona. Vokal Jadranke Juras pa… No, kaj naj rečemo. Naredil je kariero. Eno glasbeno in eno medijsko (Anja Tomažin). Aja, pa album Zakon groovitacije zveni še vedno zelo sveže.

    Album: Zakon groovitacije

    Video: neka čisto druga scena

    Kako se stara: zelo okej

    4. Keš pičke • Klemen Klemen

    Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem. Nihče ne prej ne kasneje ni tako preštel do sedem.

    Samo še Stremetzky je imel takšen šus, ko je Ali En poharal sceno. In tudi Ali je že nabasal na tega mulota na Levi sceni. Morda je pa kakšen ukor padel tudi zaradi štikla Keš pičke. Takšen komad, da je Klemen Klemen najprej pojasnil, kaj Keš pičke sploh so. Drzna poteza. Še bolj, da je posnel še bolj nazoren videospot. Klemnu je uspelo, via Videospotnic, da je šel v splošni leksikon, ej, kakšen avto pa maš, bemve al pasata.

    Album: Trnow stajl

    Video: greh bi bilo pisat, poglejte si ga spet

    Kako se stara: klasika, ki pa ji #metoo ne godi

    3. Ko te ni • Sound Attack

    Akustična kitara. Nežna. Činele. In potem njen vokal. Dvojni, ozaljšani, odmevni: »Ko te ni / na nebu te iščem / ko te ni sprašujem v temi / ko te ni / noči so spet hladne / v meni bolečina tli / ko te ni«. Hit. Resen hit. Sicer je še zeeeelo dišal po devetdesetih, ampak za drugi album je tole bilo… No, to je bilo to. Šlo v popkulturno zgodovino. Piko Božič smo si (naj)bolje zapomnili, Simona Šureva in njegov dehteči vokal pa ne smemo pozabit. Niti slučajno. Ko te ni…

    Album: Sound Attack II

    Video: Pika je dala vse od sebe, režiserji so oboževali tekoče štenge!

    Kako se stara: solidno, 

    2. Pojdi z menoj v toplice • Mi2

    Saj je bila Črtica. Je bila. In je prišla Estera. Je. Oboje gola zajebancija, taka, ravno dovolj zajebancija, da je ratala resna zajebancija. In Mi2 je, ker je bilo treba to zajebancijo špilat v živo, ratal, sčasoma, peterec. Prišel je Tone Kregar, šel je Fiki, iskal se je bobnar in ko je prišel Igor Orač, je bila postava polna. In je šla. Snemat. Tole. Še marsikaj, tudi Pa si šla, Najrajši sn pa s teboj pil ter ena in edina Oda gudeki, vse to se je zguzilo gor na Album leta. Ja, Album leta so mu rekli. Ko zadoni, pripali taka aufbiks kitara, po kateri pač vsekaš D dur in G dur… Se je šlo v toplice. Brezskrben komad, ki je ratal spomin, nostalgija in takšen je bil tudi videospot. Mi2 so kmalu ratali band, ki je znal dobro povedat, kako je bilo lepo, ko smo bili še mali. Ampak niso bili več mali. Dobili so močne roke, ona manjšo rit, zlajdrani refren pa na koncertih še vedno gre fino skozi.

    Album: Album leta

    Video: Nostalgija se pelje po cesti; podnapisi zmagajo!

    Kako se je postaral: vrhunsko! 

    1. Tabu • Dobra vila

    Včasih, ko slonim ob oknu. Gledam dol ljudi. Zaskrbljene, zamorjene glave sklonjene. In to leta 2000. Dobra vila je bil tako dobrohoten, migetajoč, skoraj pravljičen komad, da je razložil vse, kar je bilo treba vedeti o skupini Tabu. In o Nini Vodopivec, pevki, ki se je kot prava dobra vila tako razdajala, da je uporabila raje tisto, da je bolje izgoreti kot oneveti. Naj se sliši, glasno iz neba, naj prepeva, naj odmeva, pesem čudežna. Poanta Dobre vile je, da refren sploh nima teksta. Samo zloge. In je bilo dovolj. Tudi akordi se kaj prida ne menjavajo, v bistvu. Ni potrebe. Ta-ra-ta-ta.

    Album: Tabu

    Video: barva las Nine Vodopivec. Prah. Klasika.

    Kako se je postaral: klasika, še se jo sliši, pogosto

    https://www.youtube.com/watch?v=9mkSlLryl_A

  • Krimič, s.p.

    Krimič, s.p.

    [wp-review id=””]

    Nekaj let nazaj, kakih par, mi je ex novinarski ex sodelavec rekel, da ne bere knjig. V njegovem primeru je bila to (samopo)hvala, ker za svoje tekste, tiste redke, ki jih napiše, redno faše pohvale. »Ne berem, ker ko čitam, vedno vem, da bi boljše napisal od tipa, ki je napisal tisto, kar berem.« Artikuliranim dripcem to ne bi bilo smešno, ker ne bi razumeli tega tipa himorja. Kakega? Športnonovinarskega. Če novinarji, ki pokrivajo politiko in enkrat na dve, tri, štiri leta delajo v nedeljo malo dlje zvečer, jim urednik časti pice. Pri nas, v Ameriki, kjerkoli. Ko ti zmrzuješ v sredo zvečer v Velenju, je edino, kar fašeš, komentar kolega: »Kaj pa nisi v šole hodo!« In pa skupni selfie. Za sotrpine, ki sadomazo še uživamo v vsemtem.

    Ampak poanta je drugje. Če bi ta moj ex kolega, pisal knjige, bi pisal, kakor piše Tadej Golob. Napisal bi knjigo, ki je izi, fajn, krimić, berljiva, napeta, fejst. Ampak je ne bo. Najbrž, no. Kajti Dolina rož je točno taka knjiga. Najboljša iz seriala o Tarasu Birsi? Jezero bo vselej Jezero, je pa definitivno v njej precej več življenja kot v Leninovem parku. Morda zato, ker Golob zdaj rad pove, koliko verzij je brisal, metal v koš, se praskal v Sarajevu, doma, kjerkoli pač že je pisal, ko je prišla, končno, »slava«. Slava, taka, prijetna, je pri nas, vsaj za moje pojme to, da ljudje vedo zate zaradi tebe. Em, torej zato, ker te poznajo po delu. Ne fb statusih ali viralcu na ‘gramu. Ne. Mogoče, ne, je pomagala izdatno reklama za Mercator, seveda je in prav je, da končno vidimo pisatelja v reklami. Saj smo narod besede, ne?

    Dolina rož je vrhunski krimić. Teh dosti ne berem, nimam veliko opornih točk, sploh pa je zdaj, ko je zunaj Jezero, samoumevno, da se vse, kar dela Golob, hvali. To me najde na twitterju, tam še zlasti, kjer pač tolčemo dol tisto naše. Ja, drži, Sebastiana Cavazzo se slabo sliši, seriji manjka marsikaj, ampak glede nato, kaj vse smo gledali v preteklosti… Ne, Dvornik in Luzar nista Prešerna, Kosovela, Kraševčeva, Šalamun, Dončić. Sta pa znala narediti Tarasa Birsa za notranje razklani lik, takšen, ki na koncu, v slabem letu, pristane sam. Na s.p.ju.

    Ja, to je knjiga za nas, ki imamo s.p.-je. Najprej je super, ker je Birsa sam, ranjen, ni si želel s.p.-ja, ker redkokdo si zares ga, sploh če je nekoč bil del sistema in bil dober del tega sistema. Ampak sistem, saj vemo, je v kurcu. Ne pranaša Tarasov Birs, pa je Birsa molčeč lik, ima pa oster jezik in blekne ter piči tam, kjer skeli. Ampak vseeno reši primere, vendar to je nekaj, česar Slovenci najbrž ne prenašamo najbolje. Ne bom posploševal na nacionalni karakter (čeprav sem to pravkar storil), gre samo zato, da s.p.-jev, tarasov birs ni tako malo. In da bi se marsikdo raje vrnil in pretrpel sistem, čeprav je to zgolj romantična utopija, želja, skoraj motnja v lastnem družbeno imunskem sistemu.

    Dolina rož gladko teče, resda se Golob včasih ustavi pri opisih, ki nimajo veze z zgodbo, niti ne ponujajo ritem kitare za birsine rock solaže. Pač so. Kot šundr v ozadju. In kot take opisujejo nas, našo družbo in Golob se upa celo spraviti na Plečnika, ko Taras, ki sploh ne ve, če je Tromostovje Plečnikovo, primerja njegovo ljubljansko remek delo s Speerovim Berlinom. Auč. Ampak to je Golob. Dolina rož je tekoča, ker je napisal že dva krimiča, enega res dobrega, prodornega in enega, ki je izgubil mistiko, ko je prišel v mesto. Taras Birsa je (naj)boljši, ko hodi od hiše do hiše. Ne po stopnicah. Kadar kolesari in teče, se nadiha zraka, spominja na vršace, stene, Alpe. Ne ko je ujet v družinsko življenje, v katerem bolj od njega trpi le še življenje samo.

    Tadej Golob prekleto dobro ve, kako je na svobodi. In tako je oblikoval Tarasa Birso. Dal mu je svobodo, ki pa je prekleto osamljena. In dal mu je primer, ki pokaže, kako fejst žleht je svet samo usput še do tebe, ker je žleht do sebe. V svojem privatnem, paradržavnem napuhu. Prodaja orožja, epilogi tranzicije niso tako filmski, vsaj ne še. Najbolj filmska stvar slovenske tranzicije je, kako nekdo ne prevzame pošte in krasna triler/grozljivka, nekaka Tomaž Gorkič & Tadej Golob kombinacija bi bila Poštar, kjer poštar najde vse tiste, ki se ogibajo roki pravice. Ampak do tja je še daleč, zdaj so tu zaenkrat ob Tarasu še Tina Lanc, Brajc, Osterc in, da, tudi, resda komaj še, Alenka. In pa novi šef. Mogoče tudi ta.

    Dolina rož ni pravičen kriminalni roman. Ni niti nepravičen. Je nekje vmes. Nenazadnje »Bog ni napravil vseh ljudi enakih. Sam Colt pa jih je«.

    Bis. Se pa 490 strani, sijajno potiskanih, spet krasno bere. Založba Goga ima najbolj fini, fajn, listajoč se papir.

  • Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    Ti! Ti zdaj poznaš te konje!

    [wp-review id=””]

    Nekateri, ampak res samo nekateri, so nekaj kakor rojeni za Izštekane. Niso vsi. Pero Lovšin, recimo, e, on je bil. O, ja. Pa Niet. Pa še marsikdo. Ampak četudi na koncu vedno rata, jih ni nujno tako veliko »rojenih za to«, ne glede nato, da Jure Longyka zdaj že tradicionalno gladko nafila »svoj« minimundus domači Glastonbury v Kinu Šiška. Izštekani lahko, v svoji najboljši izvedbi, prinesejo tisto nekaj več, drugače, svoje, no, izštekano. In zasedbi Fed Horses je to uspelo. V nulo. Album za pozne zimske sončne popoldneve na poti… Kamorkoli.

    Šele zdaj, da šele zdaj, je pesem Ti ne poznaš konjev, ki smo ji pidžijevsko moj-črni-konj gledali v uzde na Emi, takšna, da štekamo. Ko dobi takšen kontekst, aranžma, produkcijo, priložnost. Mi smo pa (se) jahali, a nismo razumeli. Marsikdo, pardon, vsi seveda ponavljaje rečejo (mhm, tudi Zala in Gašper), da so šli na Emo »se samo predstavit, promovirat svojo glasbo«.

    Logaški peterec Fed Horses so (podobno kot zalagasper, le da sta zmagala) res naredili to in to naredili zeeeelo uspešno. Ne toliko zato, ker jih je žirija Eme uvrstila na tretje mesto, ampak ker so se nato skobacali dalje, potem ko so že zmagali na Šourocku 2014 kot res izvirna skupina, četudi znotraj omejenega post-country-rock žanra. Alter americana, indie rock, indie country, po želji. Skobacali so se redno na Val202. Na izbor za popevko tedna. Ne enkrat, ne trikrat, ne petkrat. Enajstkrat. Ja, enajstkrat. In kar petkrat zmagali. Trikrat v angleščini, dvakrat v slovenščini. Ljudje imajo tako viskozno glasbo, ki poboža, očitno radi. Očitno tudi ob petkih.

    Pred časom sem sicer na twitterju iskreno napisal, kaka škoda je, da niso izbrali malo bolj spevnega imena, kar govorim še iz časov komisije Šourocka, ko so imeli res manj izstopajoče, pa tudi, bodimo pošteni, izgovorljivo ime (da vas slišim, angliste, razliko med »fat« in »fed«, po možnosti za šankom v glasnem Štuku). Ker glasba je tako poživljajoča, živahna, em, ja, neizbežno poskočna. In prišli so do točke, ko v jeziku skorajda ni razlike, saj delujejo sila prepričljivo tudi v nematerinščini, ampak se jim vseeno bolj(e) prisluhne v materinščini (Spremembe, Jaz in nebo, Ti ne poznaš konjev).

    Ker to ni recenzija njihovega EP albuma Sinner (2018), kjer že večino tega živi in diha, je bistvo v živi izvedbi in posledični Izštekani izdaji. Preposlušal sem tudi večinoma za nazaj, odkar se Izštekane ponudi tudi na pretočnih platformah in vsak izkoristi to po svoje. Fed Horses so si naredili res pravi koncert, niso pretirano obdelali, vsaj ne tako, da bi šli v izrazit odklon. Ne. Violina Danijela Bogataja toliko lepše zapoje, da se ovije okrog vokala Urške Mihevc, ki je postal tako zrel, milosten, nežen, ampak tudi prodoren, ko je treba. Kitara je taborniška, ravno toliko, da pomaga dajati intonacijo in ritem.

    Fed Horses so posneli take Izštekane, da če vam je njihova glasba všeč, bo prišla zelo prav v avtu. Sploh na kak sončen popoldan. Ali na sprehodu. Zakaj? Ker je skupija Fged Horses res dobro uigrana in ker je njihov album Izštekani res dobro posnet in obdelan. Četudi izračajo drugačna čustva kot prej, kot je povedala Mihevčeva. Kakršna koli že, pomirjena, živahna, čuteča muzika je to. Ne pa samo to. Je tudi poskončna. Hands, ljudje, Hands. Kjer slišimo takšen vzklik, da… Pa smo že v prerirji. Tam nekje med Logatcem in Postojno. Notranjska poje, pleše, pove!

    Bis. Longyka na začetku in koncu. Je prav in se spodobi. 

  • Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    Jezero #3: Folija, sendvič, sneg, umor

    [wp-review id=””]

    Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.

    Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.

    Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.

    Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.

    Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.

    Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.

    Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.

    Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.

    Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.

    Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.

    Oče in hči trenutek
    Mojca: »Kje si laufal?«

    Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«

    Mojca: »U, dolga!«

    Taras: »Trinajst pa pol!«

    Mojca: »Dober si.«

    Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«

    Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«

    Taras: “Se bojim ja.”

    Brajc & Osterc
    »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem

    »A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc

    »A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka

  • Zizek in dva deci psihoanalize

    Zizek in dva deci psihoanalize

    [wp-review id=””]

    Prideš, kar tako, v leta, ko naenkrat sprejmeš, da obstaja radijski program ARS. Ne, nimaš pojma, nisi še tam, da bi bil vedel, kaj kratica ARS pomeni, ampak veš pa, da je to radio, ki ga redno preska-ka-kuješ v avtu, recimo. Ker klasika. Pa ne Mozart. Šostakovič. Na obvoznici. Ob pol petih. Ne hvala. Ne še. Čeprav bi bilo pomagalo. In potem pride mimo zlata doba podcastov. In poslušaš pač vse. Ker te vse zanima. Tudi zgodovino, ja ja. Da ti še danes ni jasno, kako sta, za vraga, Sultan in Boki v Podrobnostih gostila Dan Carlina. Tipa, katere podcaste požiraš. Ono. Po-ži-raš. Ana Karenina varianta. Ure in ure. Šestnajst ali koliko ur o prvi svetovni vojni. Ja, prvi. Čutiš, kako še danes hrustajo, kličejo, pokajo kosti na ukrajinski fronti druge svetovne vojne. In tako naprej. Do Stuff You Missed in History Class, sveže Cautionary Tales in 99% Invisible, čeprav to ni klasični »zgodovina podcast«, je pa Roman Mars kralj. In tako slej ko prej prideš do enega in edinega Melvyna Bragga. Do bbcjevske klasike. In Our Time. Kjer od leta 1998 debatirajo o vsem, vseh in svakojakem prfoksi, kakršnih sam na dveh faksih s svetlimi izjemami (Janez Vrečko o Gilgamešu, Ahilu in Kafki; Milan Balažic o Alexisu de Tocquevilleu; Hotimir Tivadar o naglaševanju Didiiiier Drogbaaaa). In misliš, eh, ni šans, da je to pri nas. Pa je. Je, je. Glasovi svetov: Freud.

    V minulih, em, dveh, treh, kaj, petih letih sem skušal najti čimveč domači(jski)h podcastov. Pustimo, da so eno radijske oddaje in nekaj drugega podcast, ki ga pojasnjuješ nekomu, ki pojma nima, kaj beseda je, kot radijska oddaja na internetu, kar seveda ni res, saj je res taka beseda, da ne privlači ravno, ne vem, zakaj Steve ni dal i spredaj ali nekaj. In pustimo za hip, da je Radio Slovenija itak kralj slovenskega radia. Zlasti za govorjeno vsebino, o muziki se na tem mestu ne bomo bili kregali, ne?

    No, Radio Slovenija je tisti medijski trust, hrust in hrast, ki zna stopiti v 2020. Zna. Svojim oddajam, ki so jih dolgo marljivo dajali na splet (se še kdo spomni Real Playerja), potem pa še na podcaste, so dali grafični »makeover«, marsikateri tudi zvokovno obdelavo (to bom še enkrat obdelal na drugem mestu) in, ja, imajo Mateja Praprotnika, ki je na Festivalu Naprej/Forward imel govor, ki upraviči RTV prispevek, Anžeta Tomića ter vso znanje, ki so ga pilili v šoli Ajde Kalan in toliko svežine uršk, maruš, nejcev ter izkušenj andrejev, mih in tako naprej.

    In ker je to MuZu leto, leto, ko bom pičil slovensko popkulturo, karkoli že to pomeni, je prav, da gremo po vrsti. In tako je padla prva letošnja epizoda oddaje Glasovi svetov. Zdaj… Naslov tokratne epizode je čista zmaga: Zakaj Sigmund Freud vznemirja še danes? Morda poceni, morda na prvo žogo, klikabilno. Uvod? Ni me navdušil. Res ne. In potem še, ko nekako slišiš zasedbo, profesor tu, profesor tam… Saj je v In Our Time enako, tam so gospodje in gospe iz ofxfordov, cambridgeov in ta jajca. In nekako kot da imaš nek zadržek, pomislek, saj veste, domače ne bo nikoli tako dobro. Občutek, ki se ga skušaš otepst, prav izganjaš ga, avto-eksorcist, pa se vedno nekako priplazi nazaj.

    To ni bila moja prva oddaja Glasovi svetov, a se ji nikoli nisem zares posvetil. Ni edina iz nabora Radia Slovenija (ARS in Prvi). Razgledi in razmisleki, Intelekta, Podobe znanja – vsi so tu tu nekje, če jih res ne poznaš v nulo. Ne me razumeti narobe, pestrost je krasna, le trajalo bo, da bom skrbno ločil oddajo od oddaje.

    In Glasove svetov se bo dalo ločiti. In se jih. Ker, kot piše v opisu oddaje, lahko »v prenesenem pomenu govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti…«. In res v prenesenem pomenu. Ne tistem, ne. Glasovi svetov, vsaj tokratna epizoda o Sigmundu Freudu, ni metafora, ki bi jo morali razvozlat. Gostje so ob nežnem, ampak samozavestnem tonu Iztoka Konca, voditelja oddaje, prenesli, kaj ni le Freud, temveč kaj je njegova dediščina. Seksualnost, sanje, ego. Vsi štirje gosti znajo razlčeniti antropologijo človeka, časa, družbe. »Sam ni bil nikdar analiziran, kar je seveda velika pomanjkljivost,« je vrhunska opazka Matjaža Lunačka, ko pade beseda na dokumentarec, posnet eno leto, preden je velik nadego umrl. Takšne zgodbe, kako vnuk sprašuje dedka Sigija, ki je bil še na stara leta tako vitalen. »Freud ne bi bil to, kar je, če ne bi bil radoveden človek,« je morda celo vodilo za 2020, za MuZu, za podcaste, za vsebine.

    Že zato, ker so Glasovi svetov na koncu prenesli tudi na slovenski prostor, kjer slišimo, da z »materinim mlekom spijemo malo psihoanalize«, ker tujci izgovarjajo »zizek«, štimunga našega Dončić filozofa, ki (si) nas je lacanovsko pokoril. Prav to, da Konc ponuja v veznem tekstu strnjenko, ki jo glodamo in glodamo in je vedno boljša, je tisto, kar Glasove svetov naredi za ravno prav en fuzbal polčas dolgo oddajo, po kateri nismo nujno kaj bolj pametni, smo pa, vsekakor, radovedni. Morda bi sedla glasbena podlaga ves čas (ali pa le v uvodu in na koncu), ampak zato je montaža ravno tako zastavljena, da si zapomnimo, kako »psihoanaliza ni bližnjica« do praskanja, sesanja,brisanja prahu iz naše podzavesti, nezavednega itn. »Ravno zato, ker ni treba biti produktiven pri psihoanalizi, je človek produktiven,« je prvi bistroumni nesmisel, kakršen bi lahko šel ne le v sijajni korejski film Parazit, temveč na zid. Pravi ali virtualni.

    Glasovi svetov niso naredili hologram iz Freuda. Ali slogana. Ali fris za na majico. Ne. Profesorji – filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda) – so znali povedati tako, da bi jih človek šel poslušat za kako urco, dve na faks. »Ko predavam študentom o Freudu, se lotim teme empatije, sočutja. Freud bi nas vprašal, kako to, da v enem trenutku imamo dva prijatelja: oba se znajdeta v neki življenjski krizi, nesreča, bolezen… Naš spontani vzgib empatičnosti se bolj aktivira pri enem kot pri drugem. Kako to? Če bi bilo naše sočutje že vnaprej determinirano, potem bi moralo enako zavibrirati s trpljenjem vsakega bližnjega. Freuda je zanimalo, zakaj je tako naključno. In ko je poslušal ljudi na kavču in se poglabljali v svojo duševnost, se je pokazalo, da odločajo naše zgodnje izkušnje. Kaj smo kot otroci doživeli kot bolj ali manj pomembno.«

    Tako. Prosto po Freudu via Lunaček je vsak človek zanimiv, enkraten. Glasovi svetov pa tudi. Sicer počnejo podobno kot Freud, ki je imel zeeeeelo izbrane, em, paciente/stranke, ampak dvigujejo radovednost. In nauk: ni je iste psihoterapije za dva človeka. 

     

  • Dvajsetka je vreji cifra

    Dvajsetka je vreji cifra

    [wp-review id=”3286″]

    Bili so časi, ja bili, čisto zares, ko je bil Grega Skočir najbrž največja faca, adut, as, model, tipčina, rocker, nekaj kakor skoraj idol. No, ne najbolj, če si najboljše zamudil, ker si se rodil pet let prepozno, še manj, če si bil iz Maribora. Ampak tista rdeča Che Guevara majica? Sončni špegli? Por v Ančko, hehe. Spomnim se, kako sem, ko smo šli v prvem letniku tja proti Riminiju, na neki tankšteli poleg nekega kamionarja kupil rdečo Che Guevara majico. Ne da bi dobro vedel, kdo sploh je bradati gospod. Ja, pač, mlad, naiven in tup. To si kupil, ker je to imel Grega. Tist’ Grega. Ja, tist’. Ko so mu sošolke jedle z roke pod Pohorjem na Piše se leto. Hej, nenazadnje, še Tomi Meglič si je na Nomadi turneji da(ja)l gor sončne špegle, ko je Siddharta prirejala štikl Mala nimfomanka. Tudi njemu je bil idol. Je večkrat povedal. Ampak idol, ikona, legenda, razprodane Stožice gor ali dol, Big Foot Mama res ni bila posrečena izbira za silvestrovanje na Trgu Leona Štuklja. Zakaj, kako? Se je kar poznalo malo na (rahlo skromnejšem) obisku. In sploh ob dejstvu, da je zasedba Groovocado nato tako raztrgala, da bi človek šel kar na poroko. Ne nujno svojo. Bilokatero.

    Nič ni narobe z Big Foot Mamo kot tako, ampak primarno je to band za not(er). Za Štuke in to. Ajde, za Stožice v Ljubljani, pa nekoč Tivolije. Že Križanke, ajde, pustimo tisti šus z Lojzetom Slakom, tisto je res bil nacionalni presežek, simbioza, ki je TV Slovenija nikakor ne zmore, zato še vedno da Klemna pred Darjo in Blaža, ne zna pa jih dati skupaj, no, že Križanke so bile tak-tak. Že ko pa gledaš Big Foot Mamo recimo v Rožni dolini, na igrišču, pa to ni več to. Ne vem zakaj, ampak ni. Pa je Big Foot Mama dober band, ki je znal mojstrsko sprejet štos ob petnajsletnici, ko sta Slon in Sadež stiščala »vse« komade v tri minute na Gospodarskem razstavišču. Bil. Se spomnim, kako se je folk valjal od smeha.

    Nič ni narobe niti s tem, da je Grega Skočir, vsaj ko sem sam šel mimo, vljudno povabil vse na 30-letnico v Stožice. Okej, pač, vabit folk v Ljubljano, na silvestrovo, sredi Maribora… Kaj pa vem. Ne gre za naše-vaše, ne gre za prekotrojansko prcanje. Gre za žanr. Nič narobe niti z rockom, ampak samo tršim rockom… Vsaj kolikor sem sam ujel, je Big Foot Mama pač oddelala svoje, špil kot špil, nato pa prepustila prostor, malo pred polnočjo, županu – vse to gledal po jutjubu ali slišal iz druge roke, novo leto sem dočakal na Starem mostu, prav prikupno, mimogrede. Ubogi župan. No, saj tip ne potrebuje usmiljenja, to res še najmanj, ampak zmanjkalo mu je štofa nekje 40 sekund do novega leta in malo so ga očitno pobiskali, da nihče ni zares nasukal neke muzike, čeprav je po svoje, i guess, bolje, da se slišiš, ko si voščiš in veseliš, pa da Alfi ni preveč na glas.

    No, po novem letu, ko je Big Foot Mama še oddelala par komadov, kot se spodobi, Nisem več s tabo, Rola se in to, sem sam prišel na terg. Že pred polnočjo se je videlo, da trg ni tako poln kot je bil vsaj dvakrat, kar sem sam praznoval tam. Nič narobe, seveda ne, bolj kot cifra (55.000 tisoč v Ljubljani, bajdevej, to ste kar stanovalce zraven šteli? – bil sem na Prešercu ob fuzbal slavju, vemo, koliko folka gre na Kongresni trg, prav tako pred Križanke, zmanjka vsaj kakih 10-20 jurjev, ampak dobro, ni pomembno) je pomembno, da se imajo ljudje čim bolje. In če je več prostora, je dejansko bolje. Kajti ko je terg pun, je res komaj-še-diham pun, kot smo spet videli na martinovanju 2019 ali na koncertu Dubioze Kolektiv na Festivalu Lent. No, za silvestrovo 2019 ni bilo tako nafilano. Smo bili bolj krapi kot sardele.

    Mene je itak imelo, da bi šel počasi domov, ampak bolj, kot sem prisluhnil zasedbi Groovocado, bolj sem se zibal. Pa ne edini. Na koncu je delovalo, kot da pleše celi trg. Seveda, itak, tudi malo zaradi mraza, ampak ne samo zato. Kako v nulo ta zasedba šeta med žanri, stili, ampak se vselej približa originalu s tako preciznostjo, ampak ne napiflanim pristopom, da bi imel občutek, kot da te nekdo gunca in je vse skupaj na playback. Eh. Groovocado je šel od Can’t take my eyes off of you preko Sobe 102, 99 Luft Balons, Asereje, Dan ljubezni, Muce mace, All I Want for Christmas preko Toxic od Britney Spears pa do Bobbyja McFerrina in njegove Don’t Worry, Be Happy ter, jasno, Dancing Queen od Abbe. Pa Samo ljubezen in še bi šlo, saj je bil celo še bis. Ne samo bis. Tip v prvi vrsti je z berglami migal. V luft. Ja, bergle v zrak. Potem veš. Da nekaj delaš zelo dobro. Tako dobro, da bi človek šel na poroko. In še zlasti, ko slišiš, kako se pevka vljudno, ponižno in veselo zahvali. Je kar okej. Ura je 2.00, ti pa bi še. Če to ni dober silvestrski band, ne vem, kaj je.

    Mestne.
    • Šestka, ki je šla čez Stari most okrog 23.50, je bila še kar lepo polna. Kapo dol šoferjem in ideji. Na trgu je do štantov marsikdo prišel po kuponček za brezplačno vožnjo.

    • Hvala onim, ki so bili na Starem mostu, da ni nihče vrgel topovskega udara.

    • Županova izjava »kaj drugo leto bo še bolj noro? dvajsetka je dobra številka« bo šla kar v anale. Upajmo, da ima prav. Srečnega pa zdravega!

  • Ko zmagamooooo!

    Ko zmagamooooo!

    [wp-review id=””]

    Samo nekaj ni bilo okej. Vse drugo je bilo… Več kot okej. Kaj več kot okej. Tole? To-le? Bil je… Spektakel. Fenomen. Odlika. Presežek. Nadstandard. Ampak nekaj pa ni bilo okej. Samo nekaj. Ni bilo okej, da najbrž toliko in toliko ljudi, grdo rečeno »ciljne publike«, tega, kar je uro in pol na nacionalki na silvestrovo počel, ušpičil, naštimal Klemen Slakonja, ni videlo. Kar gre razumeti. Za silvestrovo pač veliko mularije ni doma. Vsaj ne te, urbane. Te, ki naredi to gromozansko razliko za fenomen Eme, recimo. In prav škoda je, da najbrž toliko »folka« ni videlo, kako je Klemen Slakonja, ki je enkrat to že naredil z Emo, ko je presegel vse galuničaste postulate, posnel najboljši silvestrski šov, kar smo jih imeli v zadnjih, kaj pa vem, poosamosvojitvenih letih. Klemen Slakonja se je tako zabrisal v silvestrski program, da je posnel novo desetletje. Televizija Slovenija je dobila več, kot je najbrž plačala. Dobila je 2020-ta.

    Pustimo, za hip, to, da MMC res obožuje Slakonjo in da so se, podobno kot Jezera, lotili tudi pokrivanja njegovega zadnjega remek dela: novega štikla, tokrat o Luki Dončiću. Si Slakonja vse to zasluži? Če naredi tak šov, kot ga je za silvestrovo 2019, potem ga hvalijo še premalo. Kot Dončića.

    Klemen Slakonja je tip, ki ve, da mora biti igralec, da lahko tako zelo ljubi televizijo, jutjub, zeitgeist. Koketira s popkulturo. Tip poseksa kamero in, če zadeva res rata, poseksa še vse, ki jo gledamo, da mi poseksamo drug drugega skozi našo, domačo, kleno popkulturo na način, da smo »in«, moderni, sodobni, ker zraven zmečemo še Eda Sheerana, A Star is Born in srce-bije-za-pesmi-Hrvatije (Oliver, Gibonni etc.). Klemen Slakonja je tip, ki je vreden tega, da Zala Kralj prav pri njemu prvič pokaže post-viktorijanska gola ramena, sleče puli in se odene v tako prelestno belo obleko, da na koncu še Raiven tako v nulo zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje, da se ti milo stori.

    Raiven je tako dehtela, brstela in blestela, na koncu odeta z bleščečim pokrivalom narodne noše, da je Slakonja povozil vse, kar je sledilo. Darja in Blaž sta se, v razprodani dvorani Tabor, trudila in trudila, dala sta vse, tja do polnoči, kar dajeta vsak petek tistim, ki jim je to pač petek (in nič narobe, da njim je), ponudila vse, povabila vse s Čudežnimi polji vred, vsak je zapel vse, kar se mora zapeti, z V dolini tihi vred.. Ampak nista imela šans. Nobenih. Niti z Artačem ne, ki je hodil manj kot drugi po tanki liniji med tem, kar je še smešno in tem, kar je žaljivo. Razlika je bila taka… Em… To je bilo Maribor vs. Liverpool v Ljudskem vrtu, polčas 5:0, konec 7:0. Dokrajčil je Slakonja vse in o vsem. Po tem se več ne da, zdaj ne moreš več nazaj. Posnel je silvestrsko oddajo, v kateri je povzel desetletje s tistimi, ki so dejansko zaznamovali desetletje. Posnel je 2010-ta.

    Kako? Tako, da je najprej bil Kalinov deček s piščaljo (ali dvema piščalma, kot mi je nekoč navrgel Peter Poles, ko je še delal na nacionalki). In nato zapel Kekca. In se zabrisal skozi Ta noč bo moja v obliki Ta noč je zadnja ter tako spomnil, med drugim, da je Janez Bončina Benč še živahen in agilen in posnel Biografijo. Benč ni kar tako, ni izkopan fosil, ni nekaj, kar daš samo zato, ker moraš dat. Zato ni bilo klasičnega Silvestrskega poljuba. Prvič, prezgodaj, drugič zlajnano, tretjič… Štofa je še pa še, samo najti ga moraš.

    Klemen Slakonja v nobenem trenutku ne pristane obupaje na to, da vsega tega ne počne v Londonu ali New Yorku. Ampak to ne pomeni, da se sprijazni z omejenim budžetom in realnimi okvirji časovno-prostorskega kontinuuma. Eh. Raje si omisli »Loopkota« in se z njim igra, zajebava, pleše, ustvarja. In poka štose o Lovšinu, erteveju, honorarjih… Ko je začel z Edom Sheeranom, je bilo sicer nekaj strahu. Tipaje je bilo. Da bo nagovoril res zelo ozko publiko. Kdor namreč ve za Sheerana, ni nujno, da ve za RTV Slovenija. Vsekakor generacija, ki bo, ko bo prišel čas, pogledala na položnico (12,75) in naročnino za Netflix ali Apple Music/Tidal/Google Play/Spotify. Ampak prav Slakonja je adut, ki ga mora negovati RTV, ker Pro Plus, ki se dovolj ubada sam s sabo, še ni pogruntal, kam bi ga dal. Ne more ga dati. Slakonja ne more, ne paše, ne gre v koncept licenčnih oddaj. Štrlel bi. Bil bi zvezan kot Patrik Greblo (kooooočno!) v njegovi oddaji. Ubilo bi ga. Umor s (samo)zadušitvijo.

    Slakonja je pokazal, ko je po Sheeranu obdelal še Billie Jean in Michaela Jacksona najbrž predvsem to, da lahko obdeluješ domače šuse ravno tako kot tuje. Morda je zato bil začetek nekoliko bolj previden, okoren, skoraj štorast, dokler ni Primoža Grašiča, prvo našolano kitaro v državi od leta, kaj pa vem, tam kakih 25 let nazaj, nahecal, naj zaigra karkoli. S tem je pokazal več kot celotna pr služba, zakaj in kaj pomeni Big Band RTV Slovenija. Ni je boljše reklame kot to.

    Nato se je lotil vsega po spisku. Od nosljastega Kreslina in Od višine se zvrti (boljše tako na silvestrovo kot na Rock Radiu v originalu ob enajstih zvečer, kar ni ravno silvestrski material, vsaj ne pred polnočjo, bajdevej) ter skupaj s Tomažem Gajštom, prvo trobento v državi, obdelal Silvijo ter Samo ljubezen. Lotil se je politike, vendar z njo ni zamoril ali se samozabodel, marveč je Oliverja Dragojevića počastil z meddržavnimi odnosi tako spoštljivo, da je bilo že v duhu dobrososedskih odnosov pietetno. Kje ste, brati Slovaki!

    Znal je razdrmati tako, da ni Plestenjaka obdelal s Sobo 102, temveč raje z Naj stvari so tri, prvim slovenskim rap komadom, kot pravi slovenska urbana muzičarska zgodovina. Jan Plestenjak tega seveda bolj ali manj več ne obuja, zato je bilo top slišat, kje, kaj in kako smo začeli. Kakšna so bila devetdeseta. Ja, Slakonja je predrmal desetletja, komadi so bili skoraj iz vsakega desetletja, s 50. in 60. vred.

    Kar je bil le uvod v duete, v katerih Slakonja legitimno parira, četudi nikdar ne bo pevec, ono, pevec-pevec, ampak z Nino Pušlar je gladko bil gardedamski, z Senidah totalni mišić, v top kostumu (obleke, kapo dol, maska je edino stekla prekmalu dol, morda bi Klemen lahko imel namazano tistih osem plasti, ki jih je imela Darja), se naskakal s Challetom Salletom, narepal z Zlatkom ter nato, kar je hiperempatija posebne sorte, odstopil prostor – Tadeju Tošu. To je… To je… Ne vem, kaj. Ampak to je. Ogromno. Medtem ko je Toš brundal po naše, štajersko, z naglasom, kakršen mora biti, če se greš Vat a vanderfol vorl’, je Slakonja pel zadušeno trobento. Ge-ni-al-no! Sploh zato, ker sta se, v bistvu konkurenta, začela tikat v oddaji. Nič več gospod Toš, nič več gospod Slakonja.

    »Ali želiš, da odgovorim po scenariju, ali po pravici?« je Toš na vprašanje, ali je Svet res lep, kot pravi Zlatko, odgovoril z vprašanjem. In ko bi počasi naj oddaja začela spuščati, saj nas praktično ni spustila, takšen šus, doza, dramaturgija, da so bili oglasi skoraj nekaj kakor dobrodošli, se je Slakonja presegel. Samega sebe. Ne le, da je »skinil« Bradleyja Cooperja in Lady Gaga v nulo, njun Shallow, ampak v oskarjevski komad vtaknil noter še Ša la la. Ja. Čuke. Ja. Potrebuješa, ki se je kasneje smejal z Artačem, pa ni tako ratalo niti originalnemu Čuku. Začuda komadov ni bilo nikoli preveč, zato bi skeč lahko vse uničil, ker za silvestrovo imaš tv resda še bolj na glas, ampak dialogov na veliko ne boš poslušal, kar je nekaj, česar Silvestrski pozdrav niti slučajno, žal, ne razume, ko se prilagaja ugibanjem, kaj naj bi starejša populacija poslušala.

    Slakonja je naredil tako Melanijo, da ti pade torta Melanija z rok, če jo imaš v rokah. Noro. No-ro. Sjevnca. Končno je lahko zavil proti svojim krajem, Slakonja. Posnel je, kar so po inavguraciji zaman iskale domače in tuje kamere. Posnel je mini dokumentarec o tranziciji, o upanju, o domačijah in o tujinah. Reklama za Sevnico, da dol padeš. In če že ne moreš imeti Melanije, lahko samo stopnjuješ zvezde.

    Vprašanje sicer, ali je največja zvezda, ampak glede nato, kje je igral v zadnjih par letih, večjega od Luke Šulića poleg Senidah in Magnifica, mogoče še Laibach, ajde, Umek in Gramatik, potem pa se spisek počasi konča, večjega od polovice 2Cellos ni. Kje je ta tip vse špilal, kaj vse razprodal. In tako je Slakonja naredil 2Modellos. To, da nekdo gode na violončelo na silvestrovo, in se vrtimo po dnevnih sobah? Halo? To. To je presežek. In da je končal klasično, se je postavil še ob Janeza Lotriča. To je tako, kot da bi se šli žogat z Luko Dončićem ali šli streljat penal Janu Oblaku ali nahecat Primoža Rogliča, kdo prvi pribiciklira na najbližji hrib. Nessun Dorma in šal Slovenija, ta večna želja Slakonje, da bi Slovenci zmagali (na Emi, v lajfu, v športu, kjerkoli). In smo zmagali. S takim silvestrskim programom smo zmagali. Ali kot sta zapela Janez in Klemen:

    »Za domovino gremo v tujino / s sabo mamo vino / da koj nazdravimo / ko zmagamo / zmagamoooo!«

    Tu bi bilo preveč, tu mač, za zjokat se od ginjenega domoljubja. Ampak kaj, ko sta si zapela Zala in Gašper spet »vedno se ne vidi zvezd / sam ostani sebi zvezd / ne govori mi oprosti«, nato pa pokasirali Gibonnijev – Oprosti mi! In to s Perpetuum Jazzile.

    Zato je ni lepše od Slovenije, od kod lepote tvoje. Zato. Zato je Klemen Slakonja posnel novo desetletje. V 80 minutah. Zato je bil to najboljši možen uvod. Pustimo, da so denimo na HTV štancali vsaj tja do enajstih (potem sem vsaj sam šel ven) in raje več peli kot govorili, kar je nekaj, česar na nacionalki še vedno ne razumejo najbolje. Ampak dokler bodo razumeli, da Klemen Slakonja potrebuje prostor, ustvarjalni kisik, bo vse okej. Tako bomo lahko vstopili v 2020. Srečno, Slovenija, zmagamoooo!

  • MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    MuZu 2019: Eva Mahkovic, (literarni) stil leta!

    [wp-review id=””]

    Kolikor vem, bi bil, če bi se kromosomi šli najprej radenska in pol vino (in ne obratno), Katarina. Ne Jaša. Katarina. Ali pa je to nekaj, kar so mi starši, v duhu enakopravnosti spolov, hvala bogu, pač natvezili, da veš, da bi pač bil Katarina. Nikoli nisem pretirano razvijal nekega odnosa do tega imena; Katarina. Saj nekaj jih itak spoznaš, Katarina niti ni tako redko ime, ene so velike, druge ministrice, tretje sosošolke in tako dalje. Čeprav bi si pripisal, najbrž spodletelo, kar nekaj ženskih lastnosti – ja, rad, med drugim, likam, ampak samo zato, ker lahko poslušaš malo bolj resne podcaste –, zares ne morem vedeti, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Ja, lahko bi si dal oneta med noge, se depiliral, gledal v špegl, ampak pogledal sem s prevelikim veseljem Pose, Big Little Lies in čisto prevečkrat poslušal 1989 in že prej Taylor Swift, užival na Lani Del Rey na Dunaju (in nobenkrat na Beyonce v Zagrebu), se navduševal nad efektom Lene Dunham in skušal, kolikor gre, vseeno nekako razumeti svet, ne da bi bil #metoo šovinist, da bi karkoli od tega zaleglo. Zato se nisem spraševal, kako bi bilo, če bi bil Katarina.

    In potem sem šel brat “na tak dan najbolj trpi mastercard”. Prvič sem se, ne, nisem se počutil, sem se pa vprašal, kako bi bilo, če bi bil Katarina. Bi se enako režal ob branju knjige? Enako skoraj delal faks zapiske o vseh cotah? No, saj ni zgrablo takoj. Ne takoj, najprej mi je šlo kar malo na smeh, ko sem bral to knjigo z roza naslovnico, ki kar kriči vate. Pa nič narobe z roza, samo spomnim se, da sem enkrat, ko sem si že lahko sam naročil hot-dog pred Gradcem, kamor smo se hodili cotat, v Toys R Us (šele kasneje sem žal izvedel, da je sošolec B.B. izgovarjal to kot ‘tojzorjs’) nekaj kakor izgubil, zataval v najdaljši razdelek, hodnik, svet, kjer je bilo vse roza in me je glava tako bolela, da sem na parkirišču skoraj kozlal. Zato me roza res odbija. Sicer nič proti njej, kul, če je tu in tam, postopno odmerjena. Ne pa, ono, non-stop. 

    Ampak to, trashy, basic bitch, literarno roza (v noro dobro oblikovani knjigi, dijo mijo, it’s only fair, da so vinjete straholjubca pobasala nagrado za knjigo leta na knjižnem sejmu) sem nekako sprejel, prav žal mi je bilo, da je, ko sem šel s knjižice, nekaj kakor želelo deževati in sem knjigo dal v kompjuter taško, ne pa nosil po Mariboru. Pa bi mi, zdaj vsaj, za nazaj, moralo biti nerodno. Zelo.

    Zakaj? Ne zato, ker sem bil peti v čakalni vrsti. In ne zato, ker sem Evi Mahkovic enkrat, ko sem, saj niti ne vem zakaj, kot tudi ne vem, kdaj sem ji sploh poslal prošnjo za prijateljstvo (in še manj, kdaj je sprejela), pisal, da saj super piše, ampak naj, za božjo voljo, spremeni svoj stil, kar je nekaj ne le grdo vsiljevega, ampak arogantno, pizdunsko, naduto, slabotno in nad vsem bedno tumastega. Ne gre toliko, da bi se moral opravičiti, pa bi se, itak, gre bolj za to, da nisem, vsaj ne še, to, kar mislim, da sem ali bi rad bil. Če kdaj bom. Ono. Neki kao. Saj veste. Pisec.

    Ampak ne. Sram me je, ker knjige nisem kupil. Ne vem sicer, kakšen deal ima Eva Mahkovic z založbo Beletrino, ampak četudi sem sam precej broke, čeprav pišem bolj zastonj kot za denar, čeprav bi lahko napisal še sto čeprajev, me je do konca imelo, da bi ji nakazal keš, nekaj pač, da si kupi nekaj, kar bo osušilo kožo med očmi, kupilo nek res originalni steve mcqueen ali kaj jaz vem kateri plašč ali karkoli že. Samo da bi si lahko kupila nekaj, da bi morda sledil naslednji status, ki bi mu sledila naslednja knjiga. Ali pa kar tako. Ker ima svojo basic bitch saga in ker je naredila nekaj, čemur sem se na glas režal ob gledanju Brooklyn Nine-Nine, ko je lik Chelsea Perreti, torej Gina, v strahu rekla, da »if i die, turn my tweets into a book«. Gina mi je šla malo na živce, čisto iskreno, ampak od tistega trenutka? Čisto nekaj drugega. Postala je zvezda.

    In točno to je naredila Eva Mahkovic. Najbolj občudovanja vredno? Vztrajanje. Od 15. decembra 2016 do 11. aprila 2019. To je resna era, v kateri se ti lahko zgodi dovolj niča, da se zgodi vse. In obratno. Čeprav saj se v bistvu veliko ne zgodi, ker to ni žanrska knjiga, to nima nobene zakonitosti, ker takih zakonitosti ne rabi. Vsaj ne pri nas.

    Ampak kljub temu, pa ne zato, ker gre za fejbukiranje literature (in literariziranje fejsa), je to stil leta 2019. Naučil me je, da je Eva Mahkovic to, kar je Ciril Komotar, denimo, v vloganju. Pa vem, izvemo lepo, da ima sama drugačne idolke, da je sledila drugim in da je ob tem ugotovila marsikaj o mehurčkih, ki popokajo takrat, ko bi jih mi najraje razpihali.

    Na tak najbolj trpi mastercard je mimobežna knjiga in morda zmaga, ko piše, katere napise lahko vidiš, če se voziš s trolo od Bežigrada do Ježice. Ker sem se vozil sam tam, kar nekaj let, resda le do Ruskega carja, mi je šlo na smeh. Ne samo zaradi stila, ampak ker je izbrala samo levo stran. Če sediš na desni, vidiš isti šoder, šunder, življenje, materializem, skratka, nič drugačnega, nič, kar ti bo odplačalo kredit, rešilo gube, težave z ohranjanjem top teže in podobno. Ampak vidiš. Gledaš. Eva Mahkovic je tista oseba, za katero bi dal vse, da ne bi vedel, da sedi mizo zraven tebe. In te opazuje. Ne rabi pisat o tebi, preveč brihtna je, da ne bi videla, če si attention whore. Sploh ne. Dovolj je, da morda vidi, pomisli, zazna. Ker če in ko zazna in kaj šele, če to ubesedi, potem nabašeš na emoji realizem. Na tisto, kar so trabunjali že razni Jurčiči, ko so pisali o tipih, ki so jedli telečje pečenke. Zdaj pač stare gospe v stari Ljubljani naročajo stare finte, ampak na nov način.

    Počne Eva Mahkovic to podobno? Ne bi bil rekel. Karkoli že počne, počne samosvoje, govori, piše, skoraj joče, se reži, reže družbo, je cinik, skoraj satirik, ki ironijo pije s penino in je, prosto po Bregoviću in njegovem baklavasto presladkem verzu, »ludak od marcipana«. Eva Mahkovic je tako svobodna ravno v tej nesvobodi, skozi katero jo vodi njen Toto, ki se imenuje Fjodor. Seveda se. Njen »Toto, nisva več v Kansasu« je pač Ljubljana s parketom iz leta 1907, sosedi, ki sučejo čefurijado, slabo pomita tla in svet, za katerega se je morala odločiti, ker to ona je. Vzela je kredit, kar jo, v mojih očeh, naredi za vsaj Anne Boleyn, s potencialom za Young Victoria.

    Njeno življenje ni toliko emancipirano, kolikor je materializirano v tem, da se pač odloči sistem jebat nazaj tako, kakor ji pač paše. Eni delamo to, drugi snifajo ono, tretji imajo kredit za nobl avto in grejo tankat v ponedeljek zvečer, ker bo v torek bencin dražji. Eva Mahkovic ima pač svoj đir, svojo modo, svoj lajf. In hvala bogu ne samo, da ga ima, ampak da lahko vsi, tudi mi, tipi, vidimo, preberemo, začutimo, oblečemo, no, mogoče ne ravno oblečemo, ker tile roza suknjiči ali karkoli se temu reče, uf, tole je reees hard core, ampak ja, vsi lahko vidimo, začutimo, otipamo, ovohamo, kako bi bilo, če bi bili Katarina. In to je res velik uspeh. Kaj uspeh. To je pinky rose. Oni, ko ga še tipi radi žlempamo. 

    In zato je Eva Mahkovic imela (literarni) stil leta 2019.

    Bravo.

  • Jezero #2: Kako zginva?

    Jezero #2: Kako zginva?

    Taras Birsa: »Ne vem, zakaj sva 20 let scala kri, če je tvoj foter tri dni pred smrtjo sam’ zarad’ tamale vse tako [tleskne s prstmi] zrihtal. Ne vem, zakaj sem jaz nehal plezat, recimo.«

    Alenka Birsa: »To te žre? Pa daj, prebol’ že.«

    [wp-review id=””]

    Daj. Prebol. Že. In glej dalje turški film. Tri ure dolg turški film. Z naslovom: Zimsko spanje. Ah, šment. Ko bi le šlo tako zlahka. Zdaj vemo, tipi. Če si žena sposodi tri ure dolg turški film – film, ne nadaljevanko – potem sledijo resna vprašanja. Najprej tisto, joj ne, »če te lahko nekaj vprašam«. In ne, ne da se izvleči z »a bo pomagalo, če rečem ne?« Mogoče pa bi bilo res boljše, če bi Taras Birsa kot ga z kdo ve katerim kozarcem vina v roki vpraša žena Alenka varal z drugo. Ne pa z… goro. Sploh pa… saj je že pesnik vse (na)povedal. Kaj in kako z Bohinjem. Boljše zate, res boljše, da tam v tistih koncih zmagaš. Sicer te ne čaka nič drugega kot hude osebne dileme, stiske, jeba. Taka, čista, eksistencialna.

    Premagan pri Bohinjskem sam jezéri

    stoji naslonjen na svoj meč krvávi,

    z očmi valov globoki brezen meri,

    strašne mu misli rójijo po glavi,

    življenje misli vzet si v slepi veri.

    No, spoiler alert, Taras Birsa se ne fenta. Tudi Črtomir se, kot vemo, ni. Vsaj ne fizično. Se je pa samozaštihal drugače. In Taras Birsa je na dobri poti, da se razpara podobno. Prav rine tja, kamor ni treba. Ker če ne more Taras na goro, si nakopiči goro problemov.

    Ker Krst pri Savici še ni postal slovenski Game of Thrones, je vsaj roman Jezero, (ne)hot(e)na svobodna interpretacija narodnega epa, moral postati tv serija. Moral. Zakaj? Zato, da lahko vidimo, kako fejst žleht je Tadej Golob, ki je v sivi Ljubljani pisal o belem Bohinju. Zakaj žleht? Zato, ker je Tarasa Birso poslal ravno tja. Borit se. S samim sabo in valjhuni moderne dobe. Pod Triglav, pod vršace, pod stene. Tja, k svobodi. Tako pač je tam, v tistih krajih, v TNP-ju. Saj Taras ni prvi. O, ne. Bohinj, voda, življenje… Se je snelo že Črtomirju, ko je najprej kričal, da je bolje umreti za svobodo, kot živeti in biti suženj – potem pa po mesarju postal, prosto po interpretaciji, ravno to. In ta zgodovinski, ponarodeli nauk matra, muči, ščipa tudi Tarasa Birso. Le da njegova Bogomila ni iz mesa in krvi. Je iz sedimentnih kamnin na južni strani Alp. Saj Taras gre in laufa, ko je hudo, ampak laufanje? To ni to. Ne za Tarasa Birso. On mora plezat.

    Črtaj mir.
    Če kaj, bomo po Jezeru, seriji, v kateri (ne)zavedno gledamo sami sebe, ker je Golob marsikaj »našega« vtaknil, da je iz skandinavsega naredil alpski noir, morda malo bolje razumeli, zakaj alpinisti, hribolazci, goreljubci tako rinejo tja gor. Tudi po tem, ko jim odmrznejo prsti ali ko prezgodaj štejejo, na koliko pogrebih so bili (Golob je povedal za Zgodbe na Valu 202, da je izgubil štirinajst prijateljev planincev, vmes nehal hoditi na pogrebe, a se nato spomnil, da »na pogrebe hodiš zaradi živih«).

    Pa bi ti tipi še kar rinili. Saj ne gre za razum. Eh. Je bil Črtomir razumen? Najbrž ne. Razklan je bil. Nemiren, ker to, v kar je verjel, ni šlo več skozi. Zato je, kot pravi dobra stara misel, moral začeti spreminjati vse, da bi stvari ostale enake. Zato pa: črto-mir. Črtaj mir. Pa-pa. In nemara bomo še bolje razumeli, kaj se zgodi, če/ko iz takega ali drugačnega razloga Črtomirji ne pležejo več. Nauk? Če ne moreš plezat po vršacih, pležeš navkreber v ali po družbi. Pri miru ti tipi pač ne bojo. Ne. Taras Birsa ima v sebi ogromno Črtomira, Valjhunov, ki bi radi pokupili in neoliberalizirali vse po spisku, pa tudi ne manjka. In potem je tu še truplo brez glave v družbi, kjer bi bilo treba rezati glave.

    Večplastna ena plast
    Kar Jezeru zelo zavidljivo uspeva, je to, da je glavni lik Tarasa Birsa večplasten v tej svoji eni plasti. Oksimoron, ja. Tarasu Birsi gre, potihoma, skoraj vse na živce, tako ga vsaj res dobro, tiho, kako-kričim-navznoter upodablja Sebastian Cavazza. Mogoče pa zato občasno momlja, da komaj kaj ali sploh nič ne razumemo. Morda ni mišljeno, da bi bili razumeli. Introvertiran tip do amena. Ker kaj pa navzven? No, poglejmo njegovo situacijo. Tega primera punce, ki ni bila zadeta, napita, bolna ali športnica, mogoče pa je bila pevka, ampak em, tudi to ne, sploh ni hotel, pri čemer mu sploh ni bilo za silvestrovat tam v Bohinju, zaradi česar je fasal primer. Noče imeti nove sodelavke, noče poslušati šefa in vsekakor, zagotovo, ni šans, noče biti zares doma. V bistvu, če dobro razumemo, bi najraje bil tam nekje gori v steni, saj končno slišimo retorično vprašanje, zakaj je sploh nehal plezat. Sam.

    Taras Birsa bi bil po vseh kriterijih v hudi krizi srednjih let in vse kaže, da tudi bo, ko bo ugotovil oziroma se sprijaznil s tem, koliko je star. Noče biti star toliko, kolikor je. Je prestar in premlad hkrati. Spil je že očitno vse, kar se je spiti dalo, zato zdaj žuli kavo za 30 centov, po drugi strani pa ga še vedno ščipa, ko vidi, kako šef objame njegovo ženo, čeprav sam vozi volvića, ki mu ga je ta ista žena omogočila.

    Taras Birsa noče živeti konvencionalnega življenja, a je vseeno pristal na svojevrstne, tudi gnile kompromise. Deloma uspešno pa skrije, da vseeno rad nosi ziher drago jakno, lep pulover. Na to veliko ne da, ziher ne, ni bila njegova izbira, je pa lepše, bolje, srečno. Ali pa je tako vsaj videti. Navadiš se na luksuz, ne?

    Krimič(i)
    Zato Taras Birsa ni (več) tip za službo. Njegovi najboljši časi, ko se je moral boriti za preživetje, so mimo. V sekundi, ko je tastek porihtal, je bilo konec. Zdaj živi le še za poslanstva. Saj tudi hribolazenje pravzaprav za tiste prave, romantične, nostalgične plezalce nikoli ne more biti služba. Ni. Pika. In tako je za Tarasa tudi, ko je v vlogi višjega inšpektorja. Če ga vrh (brez glave) zanima, potem jupiii. Če pa naleti le na Rožnik ali Šmarna gora… Pozabi.

    Zato je Golob, še bolj pa avtorji serije, tako zastavil zadevo, da smo vriskajoče lahko srečni, ker primer ženskega trupla brez glave Tarasa vsaj pogojno zanima. Kot da je še dobro, da je Jezero naplavilo kadaver. Ker nekaj pač mora počet. Sicer bi gledali, em, klasični slovenski film, kjer bi se Taras nemara na koncu res fental. Ampak njegovo zanimanje gre skupaj s potrpljenjem le do neke mere. Če gre čez. Joj ne. Zato pa je mulcu glavo tiščal v sneg, da se tamau ni zgolj uscal, temveč je zmogel tudi gastrološki rigoleto, nato pa kot razvajeni mulo poklical atija, ta pa odvetnika in tako ima Taras problem, ki ga sploh niti ni želel imeti na prvem mestu. Ali pa je želel imeti problem?

    Če bi lahko, bi Taras Birsa bil James Bond. Zagrenjen tip, Daniel Craig tip Bonda, ki mu je vse odveč, vsega ima dovolj, ampak brez tega zares ne (z)more. Birsa bi vse probleme, če bi šlo, rešil sam in se odrešil vsega, kar ga mori. Pa svet tako ne funkcionira, kar Birsa, intelektualec, ki gleda sposojene turške filme, ve, zato se grize navznoter, zdaj, ko je že vse spil.

    Njegova zvesta sodelavca sta 50-50 njega. Zoran Osterc (Matej Puc) je bolj mirne sorte, tihe, ampak kot da nima njegovih genialnih veščin, medtem ko je Pavle Brajc (Gregor Čušin) ostal takšen, kakršen Birsa ni več mogel biti. Ergo, herzinfarkt. Tako mu ostane, pardon, pristane le še Tina Lanc. Ona je svojevrstni pravi glavni lik – poleg notranjih monologov Birse. Ona je vse, kot smo izvedeli prejšnji teden, kar je nekoč bil Taras, preden je postal gospod Alenka Birsa. Šele ona mu ponudi bondovske odgovore, ko ga vpraša, zakaj ne bi opravili pogovora na faksu kar preko telefona. »Rajši gledam v oči, ko mi lažejo,« sikne Taras. E, to je to. Tako se govori. Gremo jih zdaj vse razfukat. Ja pa ja.

    A res? Hudo.
    Srečen je lahko, da ga karakter ne stane službe. Ne še, do Odmevov in Erike Žnidaršič še pridemo. Tina Lanc je prva, ki mu reši rit, ko ga ne zašije pred odvetnikom Borisom Petanom (zlovešče kvaliteten Branko Jordan) in se raje zlaže, da ni bilo nobenega tiščanja glave v sneg. Zakaj? »Dolžn si mi pivo,« je njen mimobežni, milenijski odgovor. Ko jo pa Birsa odloži pred njenim stanovanjem in skuša imeti intimen pogovor, kakršne imajo policisti-partnerji v avtih, ko ji reče, da je »na devetki stanoval pred petindvajsetimi leti«, ga ona gladko odpravi z »a res? Hudo«. Takrat se mora Birsa počutiti star dovolj, da bi ji bil foter.

    Ampak se ne, zato ker Birsa res zaživi, ko rešuje primer. Rad zafrkava tajnice zato, da lahko še bolj zafrkava šefe. Če že ne more biti v steni, lahko namreč pleza po slabi vesti zajebane tajnice, ki bo branila šefa dokler bo šlo, razen če bo šef, kar Brane Mihelič (Ivo Ban) vsekakor je, zelo nasrkal. Ker je malo zarjavel, ga tajnica lepo zašije, ko mu na podvprašanje, kje da je šef, v Moskvi, odgovori: »Moskva, Rusija ja.« In to ga grize, grize ga, ko ga ob devetih ne pokličejo, ko takoj misli, da je nekaj »fiši-fiši«, pa ni toliko, da bi pogledal, če je letalo iz Moskve res pristalo (Adria je sicer imela probleme nekoliko kasneje, kot je Golob pisal roman, pa vseeno).

    Tako pridemo do ugotovitve, da kadarkoli se Taras Birsa – podobno kot Črtomir – sam loteva stvari, kot se je poskušal žene Alenke, njenega šefa Prelca, nasnifanega mulca, fanta od hčerke, zajebanega odvetnika, bogataša Miheliča, skratka kogarkoli že se loti sam, se samozaštiha. Bolj je sam, več problemov ima. Zato ne more in sme biti sam. Kot tam gori v steni, kjer je fajn biti sam, ampak je tudi malo noro, čeprav je Golobu, ironično, kot je povedal v petek za Mladino, padel drug plezalec na glavo in ga kar precej nalomil. Jezero bo na glavo Birsi vrglo druge izzive.

    Družinski selfie
    Jezero si v drugem delu vzame dramaturško še več časa kot v prvem. Skoraj še bolj se ustavi (nenazadnje je bil tokrat le en reklamni blok). Zavije tudi dvajset let nazaj, če je treba, k primerom, ki te najbrž le zavedejo zaradi lokalnega bizarneža – če so nemški turisti prešteti, potem tudi vaški posebnež ne more rešiti problema. Jezero ni Pr’ Hostar. Ne bo se rešilo z “Kako zginva?” ali z “a n”. Škoda, a tako je. 

    Takšen je vsaj občutek, kadri niso nič manj krajši, nič bolj eisensteinovsko epileptični. Zato je Jezero dobra, počasna, skoraj dolgočasna serija, kaj dobra, vrhunska, ko se primerja z domačimi predhodniki. Ker si vzame čas, lahko likom vdahne vsaj nekaj življenja, iz vsakega dialoga skuša gledalca potopiti v serijo toliko, da nimamo tistega klasičnega prsta, uperjenega v tv, ko vidimo kako znano lokacijo (oooo, glej, McDonald’s v Šiški!) ali znanega igralca (aaa, Branko Jordan, aaa Vlado Novak). Tina Lanc lahko gladko piše s flumastrom po tabli in vse to vidimo. Družinski selfie je daljši in lepši kot reklama za mobilnega operaterja.

    Druga epizoda je prinesla zlasti dinamiko odnosov, od katerih se lahko odbija Birsa, malo manj žal to uspeva drugim, ki so bolj enoplastni, kar kaže na to, da se Jezero sproti še uči zakonitosti res dobrih tv seriji. »Sam, če je bla ta Miheličeva, je morala bit pa dobra, em, em, em…« se zažene Osterc, skoraj pokaže air-sise, ko se mu zdi, da je Tina Lanc »pravi ded«. Ne gre za to, gre za 2010-in-nekaj leto, ko je pač tudi v službah drugače. Kar lahko počnejo šefi, ko tuje žene objemajo za rame in stiskajo k sebi (svoje bivše), sodelavci ne smejo, še zlasti ne v javni službi.

    Javno vs. zasebno
    Ker za to tudi gre. Za javno vs. zasebno, kot na koncu ugotavljata Mihelič in Birsa. »Tega luksuza, da bi kaj nekaj verjel, si v svojem poslu ne morem privoščiti,« se Birsa loti Miheliča, ko ga ta zelo okorno prosi, če lahko neha »drezati v slepi rokav«, torej v to, kaj so vsi skupaj, farmacevti, dekan, študentke naklepali v Bohinju. »Žal, tukaj sva si čisto podobna, tudi jaz si tega ne morete privoščiti,« mu odgovori veliki šef. Ki pogleda na uro točno, ko Birsa dobi klic o tem, da je Brajca kap. Ali vsaj tako smo razumeli iz slušalke. Morda sploh nima smisla, da bi razumeli. Tole bo dolgo trajalo, še štiri tv ure ima Birsa, da reši problem.

    V drugi uri je med drugim na mizo nesel dve skledi solate, še preden je slekel res kulsko jakno. Solata za mulca, ki ima mogoče predober avto, ne bo pa nikoli dober za njegovo malo Mojco. Ne more namreč pozabiti, da sta imela komaj kaj z Alenko in da sta puzala, se mučila, drobižila, potem pa je tri pred smrtjo njegov tast poskrbel za erbanje, ki poskrbi za vrhunski flet, volvića in smučarijo v Avstriji (očitno toliko tudi ni imel, prava smučarija, če se želiš preseravat, je v Franciji, luksuzna pa v Švici). Vse to Tarasa muči. Zelo muči. Dovolj, da ne ve, če v spanju govori o truplih brez glave in podobno. Zato so odvetniki, šefi, mediji tako nepomembni.

    Taras Birsa rešuje tisto, kar je vredno reševati. Kot da bi še vedno bil v neki steni. Zaplezan, utrujen. Tik preden se pojavijo rešitev, upanje, možnost. Ampak zaenkrat še nismo tam. Zato pa je to na-da-lje-van-ka. Ne film. In hvala bogu. Dovolj časa še je, da mu “v prsih NE umrjejo nekdanji upi”. 

    TOP 3 CITATI

    »A ni boljše, da te jaz zbudim, kot da te prostata daje?« – Taras Birsa patologu Cvilaku

    »Enga pa še bom. Kaj je? Če ješ mastno, morš pit, da razrešč, to vse usak. Da se ti žile ne zamašijo.« –  Pavle Brajc kolegu Zoranu Ostercu

    »Mal ljubezni še nbemu ni škodl.« – Pevka o razmerju s starejšim tipom

    LOVSKE

    Je Zoran Osterc prvi slovenski policist, ki je pokazal značko?

    Glede nato, kako zelo v nulo je Tadej Golob raziskal navade, profesijo in nrav policistov, mu lahko verjamemo, da slovenski kriminalisti/inšpektorji najraje pijejo kavo iz plastičnih kozarcev. Ono, cenejšo verzijo. 30 centov. Prejšnji teden so brali tudi Ekipo (na veliko veselje dejanskega uredništva), radi pa jejo domače stvari (Osterc + Brajc).

    Tajnica. Minoren lik, a takšen perpetuum mobile. Če bi se kdaj našla Golob in Gorkič, bi morala posneti grozljivko/psihotriler Tajnica. Nujno.

    A še kdo meni, da bolj kot je star, bolj bi moral Ivo Ban posneti biografski film o Ivanu Zidarju z naslovom Tranzicija?

    Pa imamo povezavo med Ekipo Bled in Ekipo Bohinj! Gaber Trseglav je bil Ferdo, zdaj je Anton Štefe. In spet ima dober nos. Typecast? Zakaj pa ne.