Kategorija: TV & Film

  • Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolina rož #1: Fatalni s.p.

    Dolini rož je že v enem samem, prvem delu uspelo, kar ni ne Leninovem parku niti Jezeru. Ne Primerom inšpektorja Vrenka, Ekipi Bled, V imenu ljudstva. Ali, če želite, Življenjem Tomaža Kajzerja. Ne. Dolina rož je serija je uvedla nekaj, kar nujno rabimo, pa tako redko dobimo. Prinesla nam je antijunaka, skoraj zlikovca, ampak ne preveč očitnega, temveč uglajenega, ki pa ga radi mrzimo. O, kako mrzimo. Radi mrzimo. Na jetra, živce, organ nam gre. Tako zelo, da bi skoraj radi imeli radi Tarasa Birso. Čeprav je tudi to nemogoče.

    Po treh delih Leninovega parka, ki so bili tako prepleteni, da sem prejšnji teden, se opravičujem, sploh tistim rednim bralcem, nekaj vas jel, obupal nad pisanjem recenzije. In to jaz. Ki sem v Špilferderberju še v petek razlagal, kako rad pišem o slovenski popkulturi. Kamor je Leninov park – zahvaljujoč Jezeru – absolutno spadal. Ampak po dveh takih ponedeljkih… Tretjega nisem zmogel. Kot da je Tadej Golob napisal tako knjigo, Klemen Dvornik pa posnel točno tako serijo. Za možgane zlomit. In tipkovnico.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Prav fino bi zato zdaj sedla teorija, ki je gola špekulacija, dejansko pa nabijanje, da je bil Leninov park tako prepreden, zapleten, utesnjen, tesnoben in poletno soparen samo zato, da Dolina rož zdaj deluje kot neke vrste cvetoča, osvežujoča, sveža pomlad. Okej, da bi Golob zlagal neke vrste kolaž letnih časov, ne verjamem, čeprav se nekako tako tudi lahko bere. Jezero je zima, Leninov park poletje, Dolina rož pomlad in Virus jesen. Ne vem. Morda. Pa ne pravim, da je Golob picopek ali Vivaldi. Sploh ne.

    Pričakovano je Matevž Luzar – zakaj pričakovano? ker snema res kul, tekoče, tv stvari – posnel bolj »telegenično« serijo. Mini serijo, ker trije deli se res težko kvalificirajo kot serija. Še vedno gre za podalpski noir, ki ima zdaj že nekaj začrtanih, obveznih prijemov. Dolge sekvence, mrki obrazi, notranji neslišni monologi (naracija v offu bi bila najbrž najboljša stvar, sploh v izvedbi Cavazze). Hiter umor, če se da, več njih ter delovni odnosi, ki imajo neizpovedane predzgodbe. Zahrbtni šefi, na pol idilične družine, dobri avti. In zdaj še res bogati ljudje, ki tudi izgledajo kot bogati ljudje. Ker je pač Golob preselil dolino rož v Rožno dolino, ki že dolgo ni več sinonim za najbolj pokozlano študentsko pustovanje v šotoru, temveč za svinjsko drage bajturine, kjer Ljubljana najdražje spi.

    Dolina rož je že napisana spjevsko in ljudsko. Krimič, s.p., kot sem napisal pred dvema letoma po izidu. V Luzarjevi izvedbi pa deloma celo nudi prizmo gledalca, ki je Jezero gledal, ker so ga »vsi« gledali, nato pa je skoraj obupal nad Leninovim parkom. Ta bo morda ostal kot najbolj težka od vseh uprizoritev, ker je že ubeseditev taka, da smo, kot rečeno, še zvesti recenzenti obupali.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Edina finta, ki gledalca lahko izgubi, je predzgodba, čeprav je teh Jezero zaradi svoje dolžine (šest epizod) itak nanizalo največ, ne pa dovolj. Še vedno imamo najbrž težave z imeni posameznih likov. Še tisti, ki smo brali knjige. Okej, Taras Birsa. To gre. Tina Lanc? Najbrž tudi. Pri Ostercu in Brajcu se včasih že skoraj zameša, kateri je kateri. Imeni? Bo že težje, ne? Pa dobro, saj nismo razredniki, vem, toda že pri ženi Alenki pade najbrž spomin, da se o hčeri, šefih, forenziku, nadšefih, odvetnikih ne menimo. Imena? Bo šlo? Ko je Ivo Ban vstopil v sceno Doline rož, nisem bil povsem ziher, če je igral že v Jezeru. Je? Aha, imdb, hvala lepa, je. Morda tudi zaradi V imenu ljudstva, kaj pa vem.

    Zato Dolina rož ne more delovati tako učinkovito brez ogleda Jezera in Leninovega parka. Ni pa usodno. Da se, kar je izjemno. Zakaj? Ker je zgodba zdaj obrnjena. Taras Birsa ni več glavni. Šel je. Dal odpoved, preden bi ga suspendirali zaradi Leninovega parka, streljanja, delanja na lastno pest itd. Tak pač je. Ne bodo njemu po glavi srali, raje se sam sebi, tako vsaj lahko nadziraš količino dreka, ki ti pade na glavo, kot je enkrat rekel Magnifico.

    Če bi Dolina rož bil vodna tehtnica, ne bi bila več nagnjena le k Tarasu, brez katerega lahko kadri tudi povsem padejo. Zdaj ima protislovje, tekmeca, kakršnega v Lančevi, ki je bila v Leninovem parku tehnično njegova šefica, ampak tega nikakor ni zmogla – iz vsaj dveh razlogov, mladosti in rjuh -, ni imel. In povrhu je zdaj prav on osumljenec. Nemudoma. Ker je vzel pač prvi primer ob prvem klicu, kar je morda v seriji žal opuščeno. Od gostilne ob lokalu pa pisarne in vsega, kar Golob opisuje. Škoda. Tu je viden davek polovične doze epizod.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Toda kljub temu je zgrajena napetost. Na več ravneh. Mora biti, ker sicer alpski noir (pro)pade. Preveč glacialen, ledeniški je. Kot zgodovina, kjer se desetletja ne zgodi nič, nato pa v kakem letu vse. Taras Birsa je sicer svojevrstni upornik, ampak le do neke mere. Vsekakor ne bo nikdar zares zapustil cone udobja. Ko dobi debelo kuverto keša za prvi primer, mu je celo nerodno. Kasneje bi denar celo rad vrnil. Pa čeprav ga tako žena kot hči spomnita, ena z besedami, druga s pogledom, da pač prispevke mora plačat. Kar pove tudi Jakobu Ahlinu, svojemu nasledniku. Da mora plačevati prispevke, označi za žalostno.

    Ja, Taras. Dobrodošel. Tako je na svobodi. Dvajsetega v mesecu, zdaj je, koliko, že 425 evrov, tu nekje, plus minus? Ja, vsakega dvajsetega. Minimalno, se razume. Lahko tudi več, če imaš. Taras ve, da se lahko zanese na ženo in tudi se. Saj se bo moral, če bo želel dobiti kdaj novega volvota, ker ta že malo škripa, sodeč po napovedniku za drugi del pa se mu obetajo še precej slabši časi. Volvota na sp? Z enim primerom? Sveži zasebnik, detektiv? Vso srečo.

    Ampak Taras pač ima ravno to. Srečo. Alenka ga ni zapustila, raje gleda filme. Pa je vedela, še Lančeva je vedela, da ve. Ampak zdaj, ko bosta še babi in dedi… Ločitev? Vendar vse to je v ozadju. Ker v ospredju je vedno primer. Čeprav ni, Taras ne gleda več v gore, čeprav pozna še vse rože in ptiče iz Nepala, ker je nekdaj bil na Daulagiriju, strahu in trepetu Himalaje. Taras ne ve, kje bo našel nove vršace, vidimo pa, da se v mrmranju v brk zelo bori sam s sabo. Sebastian Cavazza je poosebil lik. Dovolj ga je izdelal, da lahko stopi bolj v ozadje, kar tudi je vsa poanta Doline rož.

    Leninov park je želel dati več življenja ostalim likom, a ker so bili primeri tako prepleteni, se je Brajčev infarkt pretvoril pač v tek in prijateljstvo, da ima Taras še stik z delom, ker ga v tem primeru tudi mora imeti. Da bi Brajca skrbelo, če ga Taras, ki ga goni na Rožnik in mu kupuje superge, vidi s čikom? Niti malo. Da bi Lančeva govorila o tem, kako ji je zveza kao propadla? Nak. Taras še doma bolj malo govori.

    Zato je Dolina rož serija, ki je potrebovala zasuk, obrat, prelom. Karkoli. Ker sicer bi se nam od Tarasa zmešalo. Umolknili bi. Ali pa imeli afero. Kaj pa vem. Tako pa je Taras končno dobil izziv, ki ga je z odpovedjo seveda sprožil sam. Navrgel je – Ahlina. Saša Tabaković ga igra morda še preveč zajebano in oholo, ampak s tem ni zaenkrat nič narobe, samo da »method actinga« ne bo preveč, kot smo videli z malim nacijem v Leninovem parku, ko je kljub vidnemu trudu šlo nevarno blizu karikaturi. Če bo Dolina rož želela uspeti, kjer Leninov park ni, bo morala več graditi na ozadjih. Seveda je podlaga knjižna predloga, toda prvič se mi je porodila primerjava s Primeri inšpektorja Vrenka, kjer so primeri, liki in osumljenci dobivali bolj trdna ali oprijemljva ozadja. Ahlin ga zaenkrat še nima, kar ima, je mukotrpni šah z Birso. Makiavelistično se ga loti, pod avtobus bo vrgel magari vse: njegove sodelavce ali družino. Vseeno. In v tem je Ahlin nujen, kvaliteten, brezbrižno pizdakast lik, kakršnih pri nas manjka. Ampak če želi biti uspešen, mora imeti svoj lok.

    In enako seveda velja za familijo Zupet. Bogato familijo. Kakšna bajturina, a? Stari Zupet še miga, bolj spodaj kot zgoraj, khm, zato ima mlado ženo in poročno predpogodbo ter hčer Klaro, ki ima več kot očitno dovolj skrbi in še več časa, da jo tako zelo skrbi za očeta. Seveda gre za keš. In Iva Krajnc Bagola vrhunsko tudi pokaže, da je keš. Ona je keš. Čisti keš. Od nekdaj. Rojena v keš, živi za keš, diha keš. Morda je nekoliko enodimenzionalna, vsaj zaenkrat, ampak to ne pomeni, da ni večplastna, kakor je Krajnc Bagola pojasnjevala tudi v intervjuju za MMC. Kakopak: fatalna je. Kaj je fatalnost? Uf. Kot mi je rekel Damir Skomina, ko sem ga vprašal, kako bi pojasnil pravilo ofsajda. Ne bi. Narisal, pokazal bi. Pokažeš s prstom, čeprav se to ne spodobi. In, evo. Birsa kakopak skozi to vidi. Ve. In ne, ne zmede ga niti Klarino sončenje. In taka obleka. Prelahko? Očitno.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Dolina rož je ubrala časovno preskakovanje, kar pa ni moteče. Morda je celo dobrodošlo, saj se in medias res znajdemo v sobi za zasliševanje, kjer je Taras Birsa kar naenkrat osumljen. Ampak to nekako nima tako šokantnega učinka, kot bi ga nemara moralo ali naj imelo. Ne. Šoki so, to zdaj že vemo, prihranjeni za konec, tisti notranji, analitični, psihič šoki, ki podpisujejo slovenske tv kriminalke. Začetki so krvavi, trojni umor, dva v postelji in en za mizo, Zupet, pa njegova žena z ljubimcem v postelji. Ampak kaj nas bolj zanima? Zakaj je čistilka, ko je prišla pucat in prva našla trupla, šla najprej gor? V spalnico? To je zanimalo Ahlina, trikrat sta to vprašala Osterc in Brajc. Tu, tu je največ napetosti. V samih primerih.

    Kajti zaenkrat še ni povsem jasno, koga želi Taras Birsa v ekranizacijah reševati. Sebe ali primere? Ali vse hkrati? Ali nič? Zdaj je bolj v pasivni kot aktivni vlogi. Privat državljan, ja, primerjava z Rokom Snežičem je zeeeelo daljnosežna, ampak na zaslišanju se je očitno počutil podobno. Češ, zakaj me zdaj tu zajebavate?

    Taras Birsa v izvedbi Sebastiana Cavazze ostaja lik, ki je konflikten. Najprej sam s sabo. Ker je empatičen, ampak do neke mere. Verjame, ne, upravičuje svoja dejanja. Vse je zgrajeno na morali, ki noče biti superiorna, ampak (ne)hote je. In zato nasrkajo tisti okrog. Če je tak Taras, morajo biti tudi drugi. In tak je Ahlin, zato mu pa gre na živce.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    Ko pridejo ljudje s trdnimi prepričanji, ga, po domače, stisne prpa. Tega ne pokaže, močen je, ampak ni pa vsemogočen. In to ve, zato pa da glavo med roke, ko ga privedejo kot osumljenca za primer, ki ga sploh ni želel. Pa smo spet pri Die Hard. Taras nič od tega ni želel. Pač delal je. Če bi lahko, bi se ga napil. Pa ne pije. Teče. Z Ostercem, da ga ne bi še en infarkt. Hkrati pa mu štopa in ga bodri. S čevapi. Kaj bodri njega?

    Dolini rož je v enem delu uspelo pošteno pretresti osnove, ki smo jih poznali do sedaj. Škoda, da jih ni še bolj.

    Najbolj rožnate

    3. Silence je v špici darilo ušesom.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija

    2. Za rumeno moraš imet stil

    1. Prvo, pa muško. Balkan bo balkan.

    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
    Foto: zajem zaslona / TV Slovenija
  • Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Leninov park #2: Taras = tik-tak + tak-tak

    Če do zdaj ni bilo jasno, potem je zdaj. Tarasu Birsi se meša. Pegla, ruši, snema. Ne, ne pomaga tek na Golovec. Kaj ti bo tek, če žena potem skuha kavo zgolj sebi. Ker ve, kaj je storil. Kot ve tudi šef, ki ga meče vpričo direktorja ali odvetnika pod avtobus, vlak, buldožer. Mlada sodelavka mu znova in znova pove, da »je konec«. In še ko bi naj si malo oddahnil na pikniku, par čevapov in nič pirov, ker pač ne pije… Nak. Nič od tega.

    Najprej skoraj njega infarkt, ko žena in ljubica-sodelavka odigrata epski Wimbledon lucidnih zbadljivk. Ampak on še zdrži. Zato pa sodelavca »rukne kap«, ko je šel mulcem pokazati, kaj je to fuzbal. Mhm. Da umorov in kopičenja trupel niti ne omenjamo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ko ima Taras Birsa pol manj časa za razrešitev primera, le tri, ne več šest delov, kakor v Jezeru, je samo še bolj zaposlen. Kot da bi najraje zakričal »dost mam«. Ampak potem bi jih fasal samo še zraven. Ni prvič, da se mu trupla v primeru kopičijo. Taras Birsa še naprej spoznava, da je v bistvu skoraj John McClane. Tudi on je imel čiiiiisto druge načrte. Samo zabava, obisk žene in njenih. Ne more iz svoje kože, to ne. Ampak on je šel samo na božični žur.

    Saj. Taras pa tudi. Bohinj je bil, ne da bi to sploh vedel, zanj skoraj usoden. Bohinj je njegov Nakatomi. Okej, mogoče ne v celoti. Mu je pa obrnil življenje. V času, ko je že mislil, da je prišel v neko drugo fazo. Taras si je krizo srednjih let predstavljal precej drugače. Mi pa tudi.

    Migajoč svet zaradi miganja  

    Taras Birsa se je v drugem delu Leninovega parka samo še bolj prilegel Sebastianu Cavazzi. Mrkemu, tihemu, predelovalnemu karakterju. Vmes včasih ne veš točno, kdo igra koga. In ne vem sicer, zakaj, ampak ne deluje več tako fit kot v prvem delu. Kot da je v dveh letih, kar je od Jezera, dobil še kakšno zraven. Pa ne le leto.

    Boli ga komolec. Ker… Khm. Brez skrbi, komolec ga zajebava še globoko tudi v četrti knjigi Golobovi Virus. In, brez skrbi, ne bo kvarnikov, če še niste brali. Dasiravno se že na tem mestu porodi vprašanje, ali bo svojo ekranizacijo dobil tudi Virus. Ampak če slučajno mislite, da je par naci zastav, kaka odrezana glava in infarkt veliko… Potem Virus ne bo za vas.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak, skratka, Taras Birsa je tokratni lik, skozi katerega Leninov park dobi svoj kontekst. Ravno zato, ker začne pojenjati. Vemo, kot sem pisal prejšnji teden, da se je Tadej Golob zelo mučil z drugim primerom za Tarasa. Leninov park je bila muka. Tudi, priznam, pisanje tokratnih »recapov« je muka. Zgodilo se mu je več, kot je kadarkoli pričakoval. Ne le Tarasu, tudi Golobu. Oba sta izmučena, Tarasu se to že pozna, ko sopihajoč teče po Golovcu. Če primerjavo s formo izpred dveh let, je nazadoval. Ob ljubljanski severni obvoznici je bolje tekel. Kar ne pomeni, da ne miga. O, ja. Še kako. Le da ravno zato, ker je v Jezeru »migal« (kolegico Lanc), se mu zdaj maje tudi znani svet. Pa ne samo zaradi miganja.

    Taras je bomba. Tik-tak.

    Včasih se, kadar gledam policijske ali pa krimič tv serije, sprašujem, kaj, za vraga, počnejo vsi ti kriminalisti in detektivke, kadar ni umorov. Ker gotovo so tudi taki dnevi, kaj dnevi, tedni.

    In, še bolj, kakšen adrenalin mora potem biti, kadar se ti dejansko zgodijo. Bum, dras, šus. Tarasu se pa je, na neki točki, zgodilo vse. Ravno ko je mislil, da se je vse že zgodilo. V tem oziru je Leninov park hkrati prehiter in prepočasen. Tempo je počasen, premolkov ogromno, neizrečenega še več. Ampak več je tišine, več se dogaja Taras komaj sledi, kaj vse se dogaja. Ne le njemu. Če bi se želel sprijazniti s krizo srednjih let in slovesu od alpinistične mladosti, potem zagotovo ne bi »migal«. In ne bi brundal, mrmral, jedko in cinično, kadar se pogovarja z ljudmi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ker bodimo iskreni: Cavazzi je uspelo narediti dvoplastnega Tarasa. Po eni strani je povsem in vse bolj lik introvertiran. Ampak hkrati pa Taras deluje, kar se znova pokaže, kakor da se komaj še zadržuje. V tem je Cavazza brezkompromisno uspešen, saj uspeva zapolnjevati neizrečeno z grimasami in neverbalno igro. V tem je dober, tukaj je kasting več kot očitno uspešen. Taras je bomba. Tik-tak. Bolj je tiho, slabše je. In če kaj pove, je samo še huje.

    Notranji boj(i)

    Serija Leninov park je še bolj kot Jezero serija paralelnih zgodb. V ospredju je seveda umor in vse, povezano z njim. Le da nikdar ni povsem v ospredju umor. Včasih se zdi, kakor da je umaknjen, skoraj pozabljen. Kje je že gospa s klopce? Aja, otroci, soseda s psom, mladi neo-naci.

    Tako pač piše Golob, to je pač standard žanra, ki mu pri nas pravimo alpski noir, v katerem se zdaj, ko je sneg skopnel, vidi, da sloni na neizrečenem in notranjem boju. Kar nam je, priznajmo, Črtomiri in Bogomile, pisano na kožo. Kar pa ne pomeni, da je to »televizično« in privlačno. Ne nujno. Včasih prevlada občutek, da se je vse akcijsko že zgodilo, mi pa gledamo analizo nečesa, kar je komaj dogodek. Recimo to, da Taras Birsa kolegico Tino Lanc poboža po obrazu. To vidimo mi, to gledajo oni, to vidi Tarasova žena Alenka in to celo vidi Tinin fant. To vidijo vsi.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    V tem je Leninov park specifičen. Morda malenkost bolj naiven. Ali pa še preveč. Mnogo lažje je denimo zasačiti policista v prostem času, če si najet fotograf, ki jih fašeš. Mnogo lažje mala deca v peskovniku najde tulce od metkov. Ali pa mrtvo gospo. Naključja so mnogo bolj gotova kot resno policijsko delo. Nihče ne najde Brajčevega psa, čeprav ta lajtmotivno najde prav vse pomembne scene in deluje kakor napredni pes iz avstrijske serije Komisar Rex. Zgolj po naključju Osterc s pogledom vedno višje po steni v pokrovu luči zagleda pištolo. In enako sta nekako po naključju našla z Brajcem novo truplo.

    Partija neizprosnih rafalov

    Za Leninov park sem po prvem delu podvomil, ali bo uspel v pol manj časa narediti to, kar je uspelo Jezeru. Zaenkrat se bolj nagibam, žal, k ne. Zakaj? Ne zato, ker serija ne bi stekla, tudi Jezero ni. Ampak tam smo se na to navadili, dojeli, da si serija jemlje čas. Tukaj pa se zdi, kakor da se bo v zadnjem delu zgodilo vse in še več, kar se poprej ni. S tem Klemen Dvornik tvega, ne more pa biti nič kriv, ker je serija delana pač po knjižni predlogi in tudi knjiga je, no, naporna. Polna ubadanja same s sabo. Kar je, priznajmo, ena od bolj tipičnih lastnosti, še zdaleč ne nujno slovenskih.

    Zato je preplet službe z osebnim življenjem morda najboljše, kar uspeva seriji Leninov park. Kajti Jezero je delovalo kot izlet, kot avantura, kot izhod. Leninov park pa pokaže, kaj se zgodi, ko pride »realno življenje«. Kaj? Žena ti ne skuha kave. Ti pa kasneje predlaga film – ob tem, ko se ti v faco zlaže, da fotografij tebe in ljubice pač ni videla. Fant bi se s tabo ljubil, pa ti – ko Lančeva reče, da je pač zdelana – reče, da »te bo ta job ubil«. Kar je, mimogrede, skoraj preroško.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Službeni pikniki zaradi ene afere niso več zabavni, ker imamo skoraj, žal, patriarhalno gledano, kokošnjak, četudi sta Jana Zupančič (Alenka) in Nika Rozman (Tina) vrhunsko odigrali partijo neizprosnih rafalov, ker pač druga o drugi vesta preveč – jasno, še preden se spoznata. Ko Alenka misli, da bo dokončala Tino z vprašanjem, kaj si želi, glede nato, da še nima otrok, faše bumerang. Torej, kaj si ona želi, pri čemer jo je Lančeva še zvito in ubijalsko vikala. »Še en špricer…« je kisel odgovor.

    In nato je tu še Brajčev infarkt. Morda prelomni trenutek za Tarasa. In vse okoli njega. Seveda z Brajcem vred. Fuzbal, čevapi in pivo seveda gredo skupaj, ampak ne nujno brez premora. Ne moreš vse hkrati. Ne več. Brajčev infarkt je dobro odigran, Gregor Čušin mojstrsko in še skoraj preveč prepričljivo telebne. Ampak s tem, ko telebne in mu Taras kasneje kupi superge, je vse kulminiralo. Spozna namreč, da brez žene zdravnice morda ne bi bilo nič. Brajcu ne bi ratalo. Kdo bi bil kriv? Morda on? Ker za to gre pri Tarasu Birsi. In za to sem tokrat v recenziji osredotočen nanj. Ker smo hčer (v seriji ena, v knjigi imata z Alenko dve) videli bore malo, jo bomo pa zato naslednji teden, je obenem tako nenavadno, ko skuša z malim Valom govoriti kakor z odraslim in mu še Lančeva, ki je zaenkrat daaaaaleč od tega, da bi imela otroka, reče, da je otroka skoraj preveč travmatiziral, ko ga je skoraj izsiljeval, da je dobil, kar je hotel.

    Raje tala focne

    Ko se Taras za nekaj odloči, ni vredu lik. Je zlikovec. Ima svoje temne plati. In teh se ne more znebiti. Škodijo mu, pravzaprav. Morda ne rešitvi primerov, škodijo pa njemu in njegovi ideji o tem, kaj je prav in narobe. Kajti tega Taras prav zares ne ve. Zato je pa raje tiho. Če bi namreč dajal sodbe… Raje tala focne. Kar lahko veliko pove o naši družbi, če je to še rešitev, smo zakorakali usodno nazaj

    Ker saj na neki točki mu mora počiti film. Nikdar mira. Povrhu pa še lopovski šefi, ki jih najbolj skrbi, kako bo vse skupaj videti. Tukaj ostaja glavna rezerva Leninovega parka. Kajti jasno pokaže, no, bolj namigne, kje se dogaja tisti najbolj izmuzljiv kriminal in kakšna družba prepogosto smo. Branko Šturbej se še naprej dobro znajde kot Bojan Drvarič. Gladko prenaša Tarasove udarce pod pasom, kadar ga vsakič znova, kadar ni zadovoljen s slišanim, zreducira na »sošolca«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Ampak Drvariča Taras še obvlada, zatakne se mu pri direktorju, kjer je Pavle Ravnohrib kot direktor Svetozar Kralj uprizoril enega tistih večnih, zateženih, resnih tipov, ki da še imajo moč. To so tisti, ki rečejo »vsi samo čakajo, da naredimo kakšno napako«. Tipi, ki vedno uporabljajo prvo osebo množine, zanima pa jih samo ednina. Potencial za kaj več, če se samo spomnim hrvaške serije Uspeh, je jasno viden. Ampak to ni politični triler. Je krimič.

    Ni več pasivnih spremljevalcev

    In tudi zato naj bi bila najboljša stvar, da preiskavo vodi – Tina Lanc. Čeprav nikdar ni občutek, da dejansko ona vodi preiskavo. Razen ko nahruli Brajca in Osterca, ker sta našla truplo in nista najprej poklicala – nje. Zanju stvar navade, zanjo navada, ki je nikdar noče, ker ve, da bo vedno »ta mlada«. Zaenkrat je nihče ne, če že, potem naključja. In klasično terensko delo, zato pa hodijo po Metelkovi, blokih, delavnicah, dragih pisarnah z lepim razgledom. Še tja gresta Osterc in Brajc, medtem ko je vse bolj jasno, da Taras Birsa vse zamuja. Če pa že, pa kaj sproži. Zato je toliko bolj nezgrešljiv, a malenkost tudi nekonsistenten lik.

    Leninov park je uspel razširiti like oziroma niso več pasivni spremljevalci Tarasa Birse. Ravno obratno, zdaj je on tihi spremljevalec. Pahnjen skorajda v stransko vlogo, kar bi mu po svoje moralo goditi. Zelo. Pa mu ne, ker tam te definira že ena poteza, eno varanje, en problem. Taras mora reševati zraven še sebe, čeprav ni več prepričan, ali bo še šlo, glede nato, da vse slabše tudi meri s pištolo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    In ko smo že pri pištolah… Kot je zabeželeno v komentarjih pod prvo epizodo na MMC: ni običajno, da bi kriminalisti tako za pasom, niti poleti, razkazovali svoje orožje. Sploh glede nato, kaj izvemo v Virusu, ko gre za nekatere člane ekipe in njihovo (ne)streljanje. Sploh pa ne bo rešil vsega s pištolo, nad odvetnikom se pač ne gre z mečem, temveč s peresom. In tu mu hrbet krije Lančeva, kar bo za zgodbo še kako pomembno. Branko Jordan je kot odvetnik Boris Petan ena taka lepa, prava, konkretna pizda. Pizda, ampak sposobna pizda, zato tudi ne nasede Tarasovi »iznajdbi«, da so fotke njega in Lančeve gladki fotošop. Sploh, ker Tina Lanc ve, kakor odvetnik, šef in Taras, da bi na sodišču njeno pričanje padlo. Kako naj brani sodelavca, ki je mlatil mladega tipa s fotoaparatom, če pa sta bila, em, intimna?

    Preteklosti je konec

    Taras ves čas ve, da ne bo zmogel vsega sam. Zato se zanese na Igorja Malusa, lik v izvedbi Metoda Pevca, katerega igranje je, četudi malo izven forme, še vedno prebrisano. Pravzaprav večina stranskih likov koristi Leninovemu parku in to je napredek od Jezera, kjer so praviloma odvzemali in ne dodajali. Tukaj dodajajo misterioznost, zatohlost, zaplankanost, preračunljivost.

    Se pa zaenkrat še vedno vse zgodi drugje in nekoliko šablonsko na koncu, ko jih mali neo-naci faše od tipov, ki pač gotovo nimajo radi, da jih obiskujejo kriminalisti in spominjajo na neke čisto druge čase. Ampak takrat Tarasa Birse ni zraven. In tudi od umora starke je to zelo odmaknjeno. Zato pa, kot rečeno, je Leninov park hud izziv. Za Klemna Dvornika morda še večji kot za Tadeja Goloba. Ker je iz enega domala banalnega umora nastalo toliko podzgodb, kjer ne bi bilo dobro, če bi bile povezave preočitne, hkrati pa ne smejo biti preohlapne.

    Ampak Leninov park se s tem ne ubada. Zdaj je trčil do konca neujete preteklosti. Čas je za sedanjost. Tretji del bo pokazal, če sta bila prvi in drugi vredna počasne, glacialne gradualnosti. Dolina rož pa nato zatem v prav tako treh delih, kakšna je razlika v sami avtorski predlogi. Do takrat pa… Še malo posedimo na klopci.

    Leninova klopca

    3. Prejšnji teden je imel svojo vlogo Luka Marčetič, tokrat Jan Cvitkovič. Tako. Metelkovsko.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    2. Racev citat pisan za Raca

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Še Taras ve, da se novinarstvo, no, fotoreporterstvo ne splača…

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Leninov park #1: Park kot park

    Leninov park #1: Park kot park

    »Mater se tebi da. Park kot park.« – Pavle Brajc

    Leninov park je že v prvi epizodi… Ne. Počasi. Najprej nujno tisto, kar Leninov park ni. Leninov park ni Jezero. Pika. To je res nujno. Okej, igralska zasedba je ista, režiserja tudi, kamera, fotografija… Ampak, ne, Leninov park ni Jezero. Pa ne že samo po sebi zgolj zato, ker je nadaljevanje. Ali zato, ker se zdaj Tarasa bolje sliši. Leninov park je že vse odkar je Tadej Golob skoraj obupal ob pisanju nadaljevanja – muka. Ali pa dolgčas. Ali pa počasnost. Ali karkoli že.

    Leninov park je že v prvi od treh epizod notranje nasprotje Jezeru. Kaj to pomeni? Saj je najboljše povedal kar Tadej Golob. »Prvi del sem pisal neobremenjeno. Nisem pričakoval, da bo prejel toliko odziva. Ko so mi začeli govoriti o problemu drugega romana, sem si mislil: ‘To se meni ne bo zgodilo.’ No, pa se mi je. Knjiga, ki je objavljena, je peta verzija. Prej pa sem večkrat skoraj obupal […] Šele ko sem obupal nad tem, da bo knjiga izšla letos in se lotil nove predelave brez prisile časa in tistih prejšnjih štirih variant, mi je pisanje res steklo.«

    Šus doza dvoletja

    Skratka, šele ko boste nad Leninovim parkom obupali, bo steklo. Dve leti v tem času ni malo, em, časa. Celo za tako počasen mastodont, kot je slovenska filmska in tv produkcija. Kajti Jezeru je takoj še pozimi 2020 sledila V imenu ljudstva, ki je krimič zgodbe postavila v urbano okolje in bolj dinamičen tempo ter vzela nekaj bolj limonadnih prijemov, a ne na račun kvalitete, ter minulo zimo še Primeri inšpektorja Vrenka, ko se je na daljince prilepila krilatica, da so »in« tako slovenski krimič romani (Avgust Demšar) kot njihova tv ekranizacija. Jezero ni bila izjema tipa Življenja Tomaža Kajzerja, če se osredotočim le na tv serije na TV Slovenija. Za dodatno šus dozo (ja, dvojni pomen) pa je tukaj še film Inventura. Dva strela v slovenski film, ko sta metka presekala zloglasno oznako »slovenskega filma«.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park ima tudi kot serija enako težo pritiska, kot jo je imel že Tadej Golob. Mogoče, po svoje, še večjo. Kajti Jezero je bila tista serija, ki nas je spomnila, da še imamo dnevne sobe, televizije in nekaj, čemur bi lahko rekli domača popkultura. Jezero je bila prva domača serija po približno giljavžnt letih, ki s(m)o jo enako radi gledali in »ne-gledali«. Jezeru je torej uspelo nemogoče. Nismo se ravno kregali, smo pa imeli mnenje. Kar je bilo enim všeč, je druge zmotilo. Serijo so gledali tisti, ki serij sploh ne gledajo. In oni, ki so zavijali z očmi, ker smo zgrešili desetletje, ko je serija Bron (Most) skoraj izumila žanr skandinavskega noira.

    Zato pa je sledil… Virus

    Vse to je bil pritisk in TV Slovenija je ravnala, kot bi vsaka hiša. Ali podjetje. Jezero je bil hit. Tako ali drugače. Bil. Pri čemer je bila prav serija nad vsem. Jezero. Nihče ni nadvladal osnove. Nihče ni rekel »ona serija s Cavazzo« ali »serija, kjer nič ne slišiš«. Čeprav je to štrlelo ven, seveda je. Ampak Leninov park je prišel z zamikom, ki je v tem svetu še večji kot pri piscih. Nenazadnje, Tadej Golob je že konec leta 2020 izdal četrti del romanov o Tarasu Birsi in njegovih primerih. Naslov? Virus. Leninov park pa je v paketu  z Dolino rož prišel v času, ko nujno potrebujemo nekaj kolektivnega predaha. Pa smo šele vstopili v supervolilno leto. Na Leninov park je padla teža vsega, kar sproži kratica RTV. Še to. Tega še Golob ni rabil prenašat.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Je pa tudi njega stiskalo, ko se je zgodil – hit. In ko se v Sloveniji zgodi hit… Tak, velik, resen, ornk popkulturni hit… Je… No. Jeba. Poglejte samo najbolj gledane filme. Ali resne glasbene presežke. Vinci Vogue Anžlovar je zaslovel le še s tem, da je povedal, kakšen lajf je imel po Babica gre na Jug. Vinči, ki so ga v Ljubljani redne stranke rade imele za svojega taksista. Bi radi še bolj nazaj? Kaj je že počel František Čap, režiser Vesne? Jajca, kunci, revščina, ciroza? Ne bom pozabil, kako mi je resda sila svojevrstni Dejvi Hrušovar v Šiški tožil nad tem, da nima prav nič od tega, da je napisal Dan ljubezni, Marie ne piši pesmi več. Ali kako je bilo malo bližje centru na Celovški obiskati Tomaža Pengova nasproti Tivolija, kjer je stanoval? Pa anekdote, kako je Andrej Košak še debelo desetletje po izidu fenomenalnega filma Outsider (1997) vsaki, ki je padla na finto, šel kazat »director’s cut«? In to, da je Tomi Meglič, kar sem ga večkrat vprašal, po bežigrajskem koncertu in after-partyu šel domov. V Gunclje. K staršem.

    Najbolj »slovenska« serija, ker…

    Zato je Leninov park mini serija, ki bo morda najbolj »slovenska«. Vsekakor bolj kot Jezero, kjer so že kulise Bohinja iz nas naredile, em, Ameriko. Ali, če hočete, Švedsko. Ali še bolj kot Dolina rož. Na Leninov park so padla pričakovanja vseh pričakovanj. Zdaj vemo, kako se je počutil Golob. Ko je metal verzije stran in moral pomagati piliti scenarij za bolje spisano Jezero, ko je vedel, da se nekaj kakor muči.

    Ne bi sicer držalo, da Slovenci nismo mahnjeni na nadaljevanja. Ali da jih ne maramo. Le uspešna niso, ker so še iz tistih časov, ko so redka nadaljevanja uspevala. Vesna, Kekec, Poletje v školjki, Gremo mi po svoje, Košarkar naj bo… Čakamo sicer še na kako nadaljevanje, obeta se nam Dedek gre na jug. Ampak dejstvo je, da Leninov park ni padel v dober čas, kaj šele v primeren prostor. Če bi se namreč loteval širših recenzij, takih, FDV-jevskih, bi Leninov park pogrnil že v tem, da nima novih obrazov. Ker pač ti v Sloveniji večinoma palijo.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Kar pa ne pomeni, da ne obstaja alternativa. Seveda je. Ampak Taras Birsa je daleč od.. Ne, ne bom ga omenjal. Niti to ni politična serija, četudi je Golob sam priznal, da je to njegovo najbolj antifašistično delo. In da že začetek v preseku recimo tega navadnega bloka – pustimo, koliko bi bil zdaj vreden kvadratni meter v blokih, ki jih je risal Maks Fabiani – prinaša mladega nacija, ki je resda koncipiran bolj na zamik kakih tridesetih let.

    Umor je skoraj enak vsakdanjosti

    Ampak Leninov park je najbolj slovenska serija v tem, da je vsaj v prvem delu – in enako je v knjigi – umor »klošarke« na klopci »enakovreden« mimobežni vsakdanjosti. Jezero je vendarle imelo bolj šokanten umor. No, za začetek, le kadaver. Ja. Glava… Kdo ve kje. Leninov park ima soroden začetek, da truplo najde vsakdanjost. V tem primeru »Neo in Val«. In vzgojiteljica. In še več, kasneje Tina Lanc gospo celo prepozna. Gospa Kresnička. In ni povsem nepoznana. Čeprav je bila bedna, dovolj bedna, da je njen umor skoraj trivialen. Če otroci nehajo streljati z vodnimi pištolami, se kriminalistični zagon gre pesimizem vs. optimizem. Kajti ko Taras vpraša Globa (Aleksander Svete), kako je, mu ta odgovori: »Lahko bi bilo boljše«. Taras, ki pač ne pije (več), pa mu odvrne: »Lahko bi bilo tudi slabše.«

    Prvi del Leninovega parka, vseeno je to tv recenzija, je predrzen. Zakaj? Sedi na »lovorikah« Jezera in ogromno terja od gledalca, ki tole ne bo gledal v paketu čez nekaj let, ko bo med šestim delom Jezera in prvim delom Leninovega parka le pet sekund z možnostjo preskoka, ne pa dve leti. Kaj terja? Dober spomin, čeprav je ta celo za kriminalke kratek, saj – govorim za mimobežne bralce, vsekakor ne ljubitelje – kmalu pozabimo celo to, kdo je bil na koncu morilec. Tadej Golob že v štartu ni »whodunnit« pisec. Ne. Žanra se je priučil in enako velja za Klemna Dvornika, ki podpisuje prve tri dele, preden bo štafeto, pardon, kavo iz avtomata predal Matevžu Luzarju, ki bo obdelal Dolino rož.

    Kaj je torej alpski noir?

    Leninov park se tako uvodoma vleče, ker smo pozabili, da je Jezero potrebovalo kar nekaj časa, vsaj tri epizode, da je steklo, pa še tedaj ne povsem zares. Zato je predrzen, ker si po uvodnem kadru umora dovoli piljenje alpskega noirja, kakor se je zdaj prijelo naših krimič tv serij. Ampak kaj alpski noir je? Poleg kadrov narave, ki so tokrat skopi, saj Argentinski park / Park slovenske reformacije pač nudi le nekaj dreves in je v primerjavi z drugimi parki (ne zgolj v Ljubljani) zelo skromen, gre pri alpskem noirju, kot ga nudi naša režija, predvsem odsotnost (iz)povedanega.

    Od gledalca terja veliko. Več. Preveč? Morda. Prvi del namreč ni udaren oziroma je udaren na koncu, ko Dvornik pokaže, šokira, preseneti z morilcem s čelado, ki ob doooooolgi šetnji čez Metelkovo ob komadu Mrfy (Zaljubila) preseka vse, kar smo videli dotlej. Z nenavadno prepoznimi oglasi vred. Šus na koncu je kompenzacija za večino tega, kar smo videli prej. Ne samo zato, ker je strelec s čelado mojstrsko »scary«. Ampak ker ponudi končno nek izhod iz znanih likov.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Leninov park se namreč v prvem delu zgodi na majhni kvadraturi kriminala in usod. Tarasu Birsi namreč kljub Jezeru in opisom, kaj vse je nekoč še zmogel (pitje, plezanje), manjka predzgodba, v kateri bi razumeli, dojeli, spremljali njegovo molčečnost. In enako velja za ostale, pri čemer tokrat svojo razširitev dobita Tina Lanc (Nika Rozman) in Pavle Brajc (Gregor Čušin). Ampak na račun česa? Prva epizoda namreč resno koketira z idejo, da lahko serijo gledamo prav skozi Brajca. Prvič, pooseblja vročino, edini se resno poti v dnevih, ko Arso napove do 38 stopinj. Čeprav so listi na drevesih še globoko nekje med aprilom in majem. In naključni ljudje na Slovenski še v dolgih jaknah. Ampak okej.

    In, drugič, Brajc je zdaj neke vrste Taras. On si želi samo, da bi imel mir. Da ne bi klicali njega, če bi lahko koga drugega. In ravno zato mu, pardon, spizdi kuža. In zato je prav on tokrat tak kot Taras v Jezeru, ko je »moral« na novoletni žur v Bohinj, pa potem »slučajno« nabasal na umor. Brajc deluje kot potencialni neplačnik RTV prispevka. Zakaj? Ne vem. Zgolj ugibanje, likov je zelo malo, Leninov park se posledično ubada sam s sabo. Kar ni nujno slabo. Stavi pač na to, prosto po Golobu, da nas ti liki zanimajo. Še najmanj, tokrat, Taras Birsa.

    Ni težav z zvokom in to je…

    Težava Leninovega parka tako zgodaj je v tem, da tokrat ne bi bilo težav, če bi Sebastjan Cavazza imel težave z zvokom. Ker govori tako prekleto malo. Kar je ironično – glede nato, kako Golob niza like skozi dialoge. Taras Birsa je tako odboj. Ni več fokus. Skoraj ukinejo ga, večno ga bodo ukinjali. V Tarasu je vse, pa hkrati nič. Bolj koristen bi bil za neke povsem druge čase. Če so ti sploh kdaj bili. Ko že misli, da ve, v kaj se spušča in da vsaj ve, kdo pravzaprav ni več, ko mu Tina reče, češ, a nisva rekla, da ne bova več, se mu nov konstrukt podre. V tem oziru je Golobova, še bolj kot Dvornikova, izraznost silovito moška. Taras bi nekoč bil »pravi ded«. Pa ve, da ti časi ne obstajajo več, ampak je vendarle pravi ded. Še mu rata. Čeprav ves čas skozi Cavazzine grimase ve, da zmage ne bo. Cavazza v Tarasu Birsi gradi lik z navodili, ki so relativno preprosta. Sploh ni problem v navodilih. Težava je v tem, da že vnaprej ve, da mu to, kar bo sestavil, ne bo všeč. Niti malo.

    Kajti navodila se spreminjajo. Taras tokrat ni šef, pa saj ne, da je kadarkoli bil. Cavazza je že v Jezeru bežal od lika, zato je tekel, varal, sikal, delal. Najboljši lik v seriji tako ostaja žena Alenka, ki jo Jana Zupančič fenomenalno upodablja. Tudi ko se sooči s fotografijami, kjer vidi, da naj bi jo bil mož varal. Alenka je in ostaja stabilnost. Alenka vedno nekaj dela. Saj tudi ona bore malo pove, raje obrezuje cvetje ali karkoli že. In z manj, skoraj nič, pove vse. In s tem da Tarasu tisto kajlo, ki jo itak išče. Če mu že šef Drvarič (primerno zateženi in ljigavi Branko Šturbej) da vedeti ne le, kdo je šef, ampak tudi da on ni šef. Ker je zdaj gospodična Lanc tista, ki bo vodila primer.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Morda, za prvič, zgodba ni ti pomembna. Ne bom analiziral, kako sta po abecedi zvonila na domofon potencialnih očividcev. Ker v Sloveniji očividcev itak ni. Če že, kaj slišimo. Ampak… Radko Polič Rac v vrhunski vlogi da vedeti, da bi to lahko bila tudi petarda. Prej se spomni tega kot pa večer prej voditelja Odmevov, onega, porkaduš, ki je nekdaj vodil šport (kaka kajla Bergantu, mimogrede). Leninov park je imel luknjo v tem, da je tako samoumevno najti mladega nacija, ki živi pri mami (Silva Čušin) doma uber alles. Saj Taras bi ga na gobec, ampak kaj, ko ga muči komolec.

    Koriander!

    Leninov park se je začel prepočasi, ker je nasilno moral ustaviti vsa pričakovanja. To ni le drzno, je predrzno. Leninov park noče biti hit, ker je to že predhodno bil. Dvornik je ubral sicer vmes zelo okorno montažo in mestoma nepotrebno predolge kadre, v katerih bi »zvezda« epizode postal Brajc, njegov kuža in njegova primerjava, da mu je ušla tudi žena, ampak da upa, da se bo za razliko od nje kuža vrnil. Ko bo lačen. Pri Tarasu pa bi skoraj prevladal njegov vonj – glede nato, da ga večno muči želodec. Ker če Alenka zgoraj pri (ex STA kafiču) restavraciji želi rose in vse, kar pač priporoča sluzasti kelnar (vrhunsko neizrazit Luka Marčetič, ki postaja novodobni Primož Petkovšek), je Taras takoj zaznal – koriander. Detektiv, ki je nucal šest delov Jezera, da mu je storilka rekla: »Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej.«

    Leninov park zatorej nima že v štartu šans, da bi ponovil uspeh. V Sloveniji to pač ni možno. Okej, razen v politiki. Samo tam moraš biti ves čas enak, pa prepričati folk, da si bolj moderen. Leninov park pa je in bo, ugibam, še v Dolini rož točno to, kar je od začetka. To je serija, v kateri 45 minut nekdo namesto nas bolšči. Nekdo, ki ve, za kaj (se) gre. Nekdo, ki je dober v tem, kar počne. Nekdo, ki verjame, da je dober ne samo v tem, kar počne.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    Taras Birsa je v prvem delu Leninovega parka degradiran, ampak ga to ne moti, ker vedno lahko samega sebe degradira še bolj. Kot je rekel Magnifico: nihče se mi ne more na glavo posrati tako, kot se lahko sam sebi. Ampak takrat imaš lopato že pripravljeno. Tudi Taras jo ima. Razlika je le, da je Taras kriminalist. In ne hitmejker. To je lik s čelado, ki se prošeta po Metelkovi na koncu dolge epizode, po kateri smo se nekateri spomnili, da je bilo Jezero počasno, ampak si je vzelo čas. Kako bo Leninov park pri tem, da sta Lančeva in Birsa dobila le dva od petnajstih stanovalcev, vse to zmogel v treh delih? Da ne omenjam še vseh drugih izzivov, ki jih je ena ura, pusta dialogov, prepustila javnosti. Zakaj ni več kemije med Tino in Tarasom? Je to vse? Je to razlog za varanje? Neizrečeno? Je videz skupaj z delom vse?

    E, to je enigma. Leninov park mora narediti v treh delih to, za kar je Jezero potrebovalo šest epizod. In nato sledi še Dolina rož.

    Morda pa je tako tudi najbolj primerno. Vendarle smo v petem koronskem valu in supervolilnem letu.

    Leninova klopca

    3. Tip Tine Lanc. Kasting? Vrhunsko povprečje!  

    2. Zgrešeni klic? Klicalo je leto 2000. Kaj je reklo? »Daj mi telefon nazaj«

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona

    1. Taras: »Spet bo 38 (stopinj)«. In oba v – jaknah.

    Foto: TV Slovenija / Zajem zaslona
  • Grozljivka o princesi

    Grozljivka o princesi

    So filmi, za katere upaš, ne, skoraj verjameš, da je vse, kar si videl, res. So filmi, kjer ti je jasno, da gre samo za film in tako zgolj imitacija »resničnosti«. In potem je film, kakršen je Spencer. Film, ob katerem skoraj kričiš – in v primeru, ko se Diana grdo fizično rani, dejansko kričiš –, da saj ni moglo biti tako prekleto grozno, morbidno, utesnjujoče, samomorilno, tesnobno, narobe. Pa čeprav je jasno, da gre psihološko historično dramo. Da noben ne ve, če je nekdo v svoji glavi in srcu res tako svinjsko trpel. In zato je Spencer film, ki negira tisto, kar sem govoril še sam. Da je dramam v kinu odklenkalo.

    Ne takim dramam. Kjer Diana reši fazane, skoraj tudi sinova. Še Anne Boleyn, iz groba ven. Še njo pomaga rešit. Komur je še kaj pomoči… Lahko ubeži. Ona? Em… Ne.

    Na televiziji, okej, nimava dobrega teveja, šparava, najprej bi morala kupiti še nove omare, eh, ne, dajmo pleskat, samo če že pleskamom dajmo še kuhno, v bistvu, kaj če bi se kar preselila, nimava pa našparano še za teve, no, na televiziji zagotovo ne bi opazil, kako je sliko, em, ker nisem stručko, se opravičujem, »potegnilo skupaj«. Takoj. In potem tista »zrnata« slika. Takoj, pa naj bo osrednja junakinja v še tako krasnem, črnem porscheju in pisanem suknjiču, je jasno. Tole je za filmofile. Posnet je v 1.66:1 razmerju, za kar mi internet pravi, da je precej pogosto rabljen, ampak vseeno me je spomnil bolj na, kaj pa vem, Kubrickova Barry Lyndon in Clockwork Orange. Po izvedbi zgodbe pa še na The Shining.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Pablo Larrain me je sezul že z Jackie. Pokazal je, da so biografski filmi lahko… Drugačni. Bolj avtorski. Filmi, kjer zgodbo že poznamo ali pa vsaj mislimo, da jo poznamo, vsekakor pa poznamo vse ključne dogodke, v primeru Diane pa kakopak še njen tragični zaključek. Že v Jackie je Natalie Portman pokazala, da kakopak obvlada vse tisto, kar moraš, če upodabljaš Jackie Kennedy. Ampak ona ni upodobila le Jackie Kennedy.

    Upodobila je njeno celovito zgodbo, četudi časovno silovito skrčeno na silovit atentat na njenega moža, predsednika Johna Kennedyja. Že tam je Larrain posnel film, kot bi bil posnet v sedemdesetih. Ali pa kmalu po dejanskih dogodkih. Zanj je to bil prvi film, kjer osrednji lik ni bil moški. In nato je krenil, produciral Una mujer fantastica (2017), ki je pobral tujejezičnega oskarja. Ter prišel do – Diane.

    Iskreno sem pričakoval, da bo film zajebal – tajming. Ker je Emma Corrin v četrti sezoni serije The Crown uprizorila mlado Diano in s tem podaljšala status »kraljice ljudskih src«, še preden je Tony Blair to povedal po smrti princese. Kar je tudi bil dober film, mimogrede.

    Ampak potem je prišla Kristen Stewart. In pokazala, zakaj bo vedno obstajala razlka med filmom in tv serijami. Pa sem pogledal, kot najbrž vsi, v zadnjem desetletju precej, precej, preeeeceeeeej več tv serij in tumbal, kako je s filmom konec, še posebej, če bomo šteli, koliko Marvelovih filmov – sam z njimi nimam absolutno nobenega problema, sploh Black Widow me je resno kupil – (ni)smo pogledali. Morda, morda. Ker tudi filmi, ki naj bi rešili same sebe, znajo reciklirati sami sebe in se zgodi nekaj takega, kot je bil The Irishman. Ko se je videlo, zakaj je le Netflix sprejel predrago Scorsesejevo vizijo, ki so jo odklonili še največji studii. Ki so še velikemu Martiju rekli, žal, ne, predrago.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Spencer je stal skoraj desetkrat manj. Ker je Larrainov skoraj postmagični realizem zasidran povsem drugje. Raje postara celotno sliko kot da bi pomladil obraze. In stavi na lik. In sliko. Hkrati. Ker Spencer je točno tak film. Kakršni so filmi bili, ko so si upali biti drzni. Ko so upogibali čas, prostor, resnico, vendar ostali zvesti umetnosti filma. Ker to je res konkretna umetnost. Napovednik bo marsikoga, kar je vse bolj praksa, zvabil v kino, saj uporabi skorajda vse scene, ko v kadru ni zgolj Ona. In teh scen je… No, malo. Kraljica, Charles… Pozabite.

    Bistvo je v povsem obskurnih stranskih likih. Te, kuharje in stražarje in paznike in osebje, ex-služinčad, ti izvajajo rutino, bistvo, proces, večnost krone. Na ta, common folk, nabaše Diana. Ko bi vsi radi, da se bašejo. Film je kakopak film o prehranjevalnih težavah, ki so, ko gre za Diane, znane. Nikdar pa pokazane tako surovo, pa je že Emma Corrin tiščala glavo v školjko. Tukaj bljuva ven svoj upor. Proti tradiciji, ki jo je uvedla kraljica Viktorija, če sem si prav zapomnil. Po kateri se je v Sandrighamu na tridnevnem božičnem druženju v hladni hiši, ki bolj spominja na zapuščeni, a delujoči ter zglancan hotel, kjer je strašil Jack Nicholson, moraš zrediti za poldrugo kilo. Moraš. Ker če ne… Si kao »podbacil«.

    Kako narobe. Film, ki ga kraljeva družina gotovo ne bo gledala. No, mogoče Harry. Scene, ko je Diana mama, so prekrasne, sploh na božični večer. Tam je Larrain prikazal svojo čutnost in mojstrstvo, v filmu, ki meji na grozljivko, vsekakor pa je psihološka drama, ki bi ji sam rekel psihič. Našel je upanje, ki pa ga scenarij tako surovo zakolje, ko Diana nekaj kakor vpraša svoja fanta, če so v šoli že jemali glagolske čase in da poznamo preteklik, sedanjik in prihodnjik, toda tukaj, v tej družini, v tem svetu, kjer ne smeš biti človek, samo institucija, prihodnosti ni, preteklik in sedanjost pa sta ena. Stvari morajo biti take, ker so od nekdaj bile. Ja, samo zato.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Zdaj… Dianin karakter je ob koncu prikazan kot zgrešena pot. Od radožive, veseljaške, radostne deklice, ki se je rada igrala s prijatelji in imela rada svoj dom in starše, očitno še posebej očeta, do tega. Ključna simbolika in metafora sta v strašilu na polju. Slačenje in oblačenje tistega strašila je neke vrste doppelganger. Bolj je Diana lepa, ko se »mora« preoblačiti, to za pred večerjo, to za med večerjo, to za po večerji, to za odpiranje daril, bolj je v bistvu grda. Če je bil Jackie grdo lep, je Spencer lepo grd. To je film, kjer je lepota grda, ne kar tako, ampak grda v smislu, da si škoduje. Diano je njena podoba, ki so ji sledili in občudovali vsi, na koncu skoraj dobesedno pokopala. Ona pa je želela biti kot vsi drugi. Njen karakter bo tozadevno vedno razklan, saj ne vemo, če je res šla tako na slepo v takšno inštitucijo, kot je krona. Naivno je verjela, da bo princesa princu. Ni bila. Camille nihče ne omeni, prikažejo jo, namigne se nanjo. Larrain od gledalca terja osnovno predznanje, sicer bodo še sami kozlali v scenah z ogrlicami.

    Spencer je film z vsemi nastavki grozljivke. Stranski liki, sploh Timothy Spall kot major Gregory, so grozljivi. Njihova brezobraznost, brezličnost, brez-vstavi-po-potrebi je obenem brezmejno rigidna. Tole deluje kot zasukani nürnberški proces. Ker oni samo opravljajo svoje delo, dobili so navodila. Bolj Diana skuša delati stvari po svoje, slabše in huje je. Dialogi, ki so redki, ampak izčiščeni in izpiljeni, režejo bolj kot klešče za ograjo. Ena izmenjava s kraljico je dovolj. Še hujša s Charlesom za snooker mizo. Krogla kakopak pade na tla, ne da bi kdorkoli sploh prijel na tla. Diana izgubi v par potezah, Charles jo izmaliči. Niti skozi kvalifikacije se ni prebila, čeprav je kronana prvakinja. In tako skuša najti nekaj utehe v malih ljudeh. V kuharju (Sean Harris), ki deluje kot good cop napram bad copu Gregoryju. Saj do neke mere je, ampak vse pove že napis v kuhinji. Pazite, vse slišijo. Oni. They. Če to ni grozljivo, ne vem, kaj je.

    In tako ji ostane le pomočnica Maggie, njena zaupnica, pa jo seveda umaknejo, odstranijo in povejo, da je ženska povrhu še rekla, da se je Diani odlomilo. Maggie je edini izhod v brezizhodnem filmu. Diana počasi prihaja do spoznanj, podobno kot Jackie, da veliko izhodov niti nima. Prvi izhod je jasen. Saj zato ji dajo knjige Anne Boleyn. Joj joj. Odrezane glave. Laži, spletke, prevare. In Henrik osmi. Raje nova cerkev kot zvestoba. Bomo šli mi po svoje, prvi brexit. Diana ima nastavke pro-brexita. Ampak po svoje. Diana je Diana. Morata biti pa dve Diani, kot ji reče Charles (Jack Farthing, ki premore še več zlobe kot v krasni seriji Poldark). Prava in tista na fotografijah. Diana ve, da Charles nima pojma, katera je prava. In da nikdar ne bo vedel.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Kristen Stewart je tako prekleto sijajna. Ko zamuja, ko se tušira, ko poplesava, ko se izgubi, ko se najde. Brez nje film trpi. Kar je Larrainov genij. Vemo, da bolj, kot bomo gledali Diano, manjše možnosti ima. Tale film gre itak samo k enemu koncu. Do tja je sicer še daleč, ampak fanta bosta ostala brez mame, mož bo poročil ljubico, družina pa bo samo še bolj močna. Ker ve, kaj je valuta. Kot pove kraljica: kaj ti bodo vse tiste fotogafije v revijah, če pa šteje samo tista slika, ki je na bankovcu. Auč. Bamf. Na gobec.

    In Stewartova je ves čas tako prekleto lepa. In suha. O, kako suha. Ampak najde, nekje najde tisto moč, tisto, kar jo dela Diano. Ampak prav to je nemogoče. Kako biti nekaj, kar je prepovedano. Ne moreš priti za kraljico na večerjo in na fotkanje, ne gre, ne moreš, a se ti je skeglalo. Ona pa bi raje šla v drive-in. Pa poslušala kasete ne godalnega kvarteta. Kakšen trk. In ves ta konflikt v tisti brezizhodni, hladni, svetli in mračni hkrati graščini. Tam, kjer zavese ne le zagrnejo, ampak sešijejo. Da ja ne bo kdo česa videl.

    Zato je Spencer film, ki ga je nemara Diana, ugibamo, videla v svoji glavi. To je bilo njeno trpljenje, njena muka, njen poraz. Ampak nekje je še našla tisto trohico upanja. Nekaj sebe. Ko je delovala, kot ji je rečeno, v bistvu pa zagrožena, kot da se bojuje proti celotnemu britanskemu imperiju, od katerega je ostajala vse bolj in bolj le še tradicija, in njeni vojski.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Spencer je vojna in je grozljivka. In Diana ubere tak ton v igri tudi z otrokoma. Ker nikdar zares ni igra, Harry in William morata darila odpreti zvečer, ne zjutraj, kot ostali otroci, kar sama povesta. Ampak v igri je ona general in onadva vojaka. Takrat je igra še smešna. Ko William vloge zamenja, ni več smešno, ampak grozljivo. Vojakinja se domala zlomi pred sinom generalom. Vse pa ubije ugotovitev, kakšna je njihova usoda. Nekdo od teh treh bo kralj. Ve se, kdo. In Diana je svoje naredila, zdaj mora biti le še kip, spomenik.

    Spencer je film, po katerem rabiš, da prideš k sebi. In upaš, da bo vožnja z avtom s spuščeno streho (em, decembra?) in hitra hrana ob Temzi trajala čim dlje ali pa vsaj še malo. Ampak zato moraš pobegniti. Kar pove vse. Diana naposled pred sabo ni mogla pobegniti, film pa nam daje možnost, da še vsaj malo upamo. Da bo rešila poleg fazanov, na katere naj bi streljal sin, še sebe. Da bi po grozljivki sledila pravljica.

    Urbanke

    • Sally Hawkins je kot Maggie-na-gobico nekoliko podobna Shelley Duvall iz The Shining

    V kinu med tednom gužve ni, kar je lahko prednost pri ogledu. Vsaj v Mariboxu. Tole se res splača pogledat v kinu.

    • »Pojdite zdaj. Samozadovoljevala se bom.« – Diana končno najde način, kako se znebiti pomočnice

    • Skriti hit? Kužki. Če kdo, kužki. In fazan.

  • Originalni ponaredek

    Originalni ponaredek

    Samo res. Če pomisliš na ponaredek… Okej, mogoče je prva asociacija res Rolex. Ampak ni takoj druga Gucci? Pač torbice pa to? Pri čemer mi kot tipu, jebiga, ne morem iz kože, nikdar ne bo jasno, zakaj ena torbica stane, kaj pa vem, 50 evrov, ena pa pet jurjev. Vredu, štekam, logotip in dizajn, saj pri marsičem je tako, od hrane do avtov, pa vseeno.  Pri čemer bolj razumem ceno za pas, saj tega nosimo ves čas, torbico pa se slej ko prej odloži. Ampak kakorkoli. Ja, Gucci je nekaj, na kar pomisliš, da je padlo s tovornjaka. Ali pa nekaj, za kar upaš, da nekdaj ne bo padlo s tovornjaka.

    Po enem od najbolj bizarnih sestankov, na katerem sem kadarkoli bil, kjer smo želeli trije gumbci, no, jaz sem bil dripec, druga dva pa za pomoč, narediti medij in sedli z vlagateljem, za katerega kaže, da je imel čisto druge motive, vsaj sodeč po tem, kar zdaj bereš v črni kroniki, je bil v avtu komad Shallow. Ja, tisti Shallow. Bradley Cooper in Lady Gaga. In ta moj kolega, dober kolega, več kot kolega, ampak ne, ne v tem smislu, je prijavil, da je to novi veliki hit, ki se ga bomo naposlušali še desetletja. No, Shallow je zdaj ne ravno pozabljen, ni pa ravno karkoli od tistega, kar najbolj zaznamuje recimo Adele. Le dokaz tega, da živimo v času instantne minljivosti.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Film Hiša Gucci je prišel kot nenormalno dober trailer. Videl sem ga že, ko sem čakal na zadnjega Bonda. In tam je deloval res svinjsko napeto, kičasto, seksi, dinamično, ornk. Kot res hipna, hitra montaža. Kot nekaj, kar bi posnel Scorsese. Ali pa kviki Cirila Komotarja. Ali kaj takega. Trailer, pardon, napovednik je bil tako prekleto originalen. Tako vabljiv je bil, še zlasti z rahlo predelanim štiklom Blondie in Heart of Glass, ki polzi v s tragedijo prepiti mol. In Lady Gaga je že tam tako blestela. Res je blestela. Sploh, ko se pokriža v maniri Gucci vere: v imenu Očeta, sina in hiše Gucci. Ali ko pač zavzame vsak kader s tako silovitostjo, da skoraj ni variante, da bi bil kak kader brez nje. Zato to ni toliko film o familiji Gucci, čeprav seveda je. To je film, ki pokaže, zakaj bi bilo slej ko prej bolje, če Gucci ne bi bil »družinska posla«.

    Hiša Gucci najbrž skoraj gotovo ne bo na vrhu filmov Ridleyja Scotta. Bližje bo, kot berem, prav tako letošnji The Last Duel, ki je pri nas bil eden tistih filmov, ki pridejo, te počakajo ravno toliko, da ga zamudiš in nato, em, čakaš. Sicer pa 83-letni Scott bo samega sebe težko presegel. Že Alien in Blade Runner sta žanrska kulta, spomenika, bisera. Thelma & Louise in Gladiator oskarjevska ljubljenca. Blizu je bil The Martian, ampak spet ne tako zelo. Nič novega. Kvečjemu smešnega, ker je bil Matt Damon vse, kar Sandra Bullock in George Clooney v Gravity nista bila. In potem sta tu svojevrstna Black Hawk Down, novodobni antivojni film, ki kaže, ne pa razblinja ameriške komplekse, ter Kingdom of Heaven, ki spada med tiste filme, ki jim ni bilo usojeno biti več, čeprav so res top. In še in še.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Scott je prišel pač na žmah, produktiven tip je, Marcu Maronu je v podkastu povedal, da pač ne bo iskal druge službe. Dela pa rad. Četudi v časih, kakor je izpostavil in kar je polemiziral tudi Guardian, ko se s filmi mularija, pardon, milenijci več ne učijo in so filmi neki relikt časa. Preveliki za večno premajhne telefone. Scott skuša snemati filme za čase, ki jih pač več ni. Zato je s Hišo Gucci posnel filme za tiste, ki so v kino radi hodili. Hkrati pa je namamil vse one, ki so padli na trailer in Lady Gaga.

    Ampak da ne bo pomote: Lady Gaga je vrhunska. Še boljša kot v A Star is Born. Pustimo zdaj, da se ji je marsikdo smejal, ko je rekla, da je šla v »method acting« tako daleč, da je bila v svojem liku kar 18 mesecev, od tega pa 9 mesecev govorila v naglasu in izpostavila, da je bila ves čas Patrizia Reggiani, žena Maurizia Guccija, ki ga igra kakopak Adam Driver, ki ga je Scott ponucal že v The Last Duel. Ampak Gagi to niti malo ne škodi. Res ne. Tako silovita je na filmu, od začetka, film je bolj o njej. Zgodba o tem, kako bi postal zgodba. Kako se iz prikolice, kjer delaš za fotrovo firmo prevozništva, kar pomeni, da imaš sicer najbrž mafijske veze, prebiti do milijonov, slave in, predvsem, moči. Gaga kaže, da tokrat ne gre samo za pot slave. V A Star is Born je postala zvezda, ki ni vedela, kakšen je cilj in razplet. Tukaj pa kot Patrizia ves čas ve, kam lahko poseže. Iznajdljiva je. V časih, ko si pač, kot pač pove filma, nekoga spoznal za šankom. Misleč, da je kelnar.

    Kar v filmu kakopak bega, je uporaba naglasa. Skoraj vsi govorijo pač angleščino z močnim italijanskim naglasom. Ampak to ne bega najbolj, saj so igralci pač klasa, dasiravno Jeremy Irons še najbolj šepa kot Maurizev oče, bolj negotovi so časovni in lokacijski preskoki. So to še sedemdeseta? Okej, gotovo so osemdeseta. In potem devetdeseta. Edini datum, izpisan na zaslonu, če se spomnim prav, je kakopak 27. marec 1995. Vse ostalo je bolj po občutku. Ali pa znanju, če pač veš, kateri komad je bil hit katerega leta, kar sicer ni spet tako zagonetno, saj ima film res prepoznavne komade. Ampak spet… V času wikipedie, kdo še kaj ve tako iz glave?

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Najboljša stvar je, da najbrž večina ne pozna tako v nulo zgodbe Guccija. Morda malo bolj Giannija Versaceja, če nič drugega tudi zato, ker je bila druga sezona American Crime Story tako prekleto srhljiva in kvalitetna, da je povozila predhodnika (o O.J. Simpsonu) in pokazala, zakaj je kljub trudu in maski in vsemu tretja sezona (o aferi Billa Clintona z Monico Lewinsky) potegnila krajšo. V bistvu bi lahko vlekel kar nekaj podobnosti med Hišo Gucci in tretjo sezono Impeachment: American Crime Story. Predvsem v načinu pripovedanja in toku, ki je izrazito počasen, občasno prepočasen in hkrati na neki točki ne veš, o kom točno film/serija sploh je. Tako ali tako je Hiša Gucci bolj biografija, ampak čigava, Patriziina ali Maurizeva? Če je bil Bill Clinton (Clive Owen) umaknjen in le občasen, se tudi serija ni znala odločiti, ali bo poudarek na Monici Lewinsky (Beanie Fieldstein) ali blodnjavi Lindi Tripp (Sarah Paulson).

    Enako je Scott postopal tokrat. Film je sprva skoraj romantična komedija, prizori so izjemni, Gaga izgleda tako mamljivo, tolsto, vabljivo, italijansko, prepričljivo, nazorno, seksi… In še in še in še. Kot njen prvi album. Vsega je toliko, ampak nikdar zares preveč. Dokler seveda ne bi še in še in še. Film je dober v tem, da je v bistvu samopreroški, kar je razvidno, saj imajo dialogi in scene dovolj premorov, vzamejo si toliko časa, da lahko sproti tuhtaš. Scott je morda naredil napako le, da je ostal na pol: med tistimi, ki zgodbo poznajo, in onimi, ki je ne. Dobro, da gre za umor, nekako še morda vemo. Je razkril tudi trailer, če nič drugega. Zato tukaj ne more biti spoiler alert ali pa bi bilo čudaško, če bi bil. Film je tako moral najti zgodbo drugje.

    In našel jo je v stranskih likih. Tam blesti. Al Pacino je kot Aldo Gucci skoraj ponovil, joj ne, ampak ja, tretji del Botra. Spet je Michael Corleone, naredil bi vse, da bi šel ven, čeprav nikdar ne bo mogel, ker je vse v družini. Ampak tako kot tretji del Botra, ki je bil morda nepotreben in še danes štrli, je tudi Hiša Gucci obstala nekje na polovici, saj ne poznamo zares zgodb posameznih likov. V Botru smo kakopak jih, tukaj pa niti genialno razočaranje in dretje, kakršnega zmore pač le Pacino, ne deluje tako učinkovito. Ne zlomimo se skupaj. Če so pa itak vsi z Aldom vred rekli, da je njegov sin Paulo Gucci tako tumast, zabit, izgubljen. On pa bi bil dizajner. In slaven. Vsekakor je daleč od bratranca Maurizia. Ampak če Driver ves čas igra nekako z distance, kakor da noče biti ta lik, ki slej ko prej tudi postane, je lik Paola Guccija tako krasno naiven, stereotipen, direkten, metodičen in tumast. Jared Leto bo marsikoga nasral, da to ni bil on. Ali, še bolje, da je pa celo bil. Ampak bolj kot sam videz je prepričljiva njegova konstantnost. V kakih drugih časih bi njegov »boof« ali pa monolog o tem, da dreka in čokolade kakopak ne gre zamenjati, ker resda sta videti enako, ampak okus je pa precej drugačen, pristala višje. Ne ravno med legendami, ampak ja.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Hiša Gucci ima še drug tak lik, ki pripade vedeževalki Pini, kjer Salma Hayek – v realnem življenju poročena z milijarderjem in šefom firme, ki ima v lasti, ja, Gucci – enako naivno, poceni in kot pokličite-me-zdaj vedeževalka prerokuje naivnim ženskam. In Patrizia to je. Ampak prepričljivo naivna. Sploh ko mlademu Mauriziu v knjigarni reče, da ona ne bere več, ker je branje dolgočasno.

    Film Hiša Gucci je tako vsebinsko v osnovi biografija, ki ne prinaša nujno novega vidika ne modne industrije, niti zamer, niti kriminala. V bistvu je film, kakršni so filmi nekdaj bili, morda niti ne tako dolgo nazaj, čeprav, ja, tole spada bolj v devetdeseta. Nikdar ni zares predolg, sam sem na uro pogledal skoraj po malo manj kot dveh urah (film je še 37 minut daljši), bi pa lahko imel še malo predzgodb likov, če si že privošči pripoved o svetih kravah, ja, dobesednih, ki so sprva lepe, nato pa še okusne.

    Huša Gucci je film, kjer se boste res, em, nagledali Lady Gaga. In videli, da res zna igrat. Zelo zna. Morda je težava le v tem, da deluje, sploh ob koncu v tistem blatu, ko naroča pogubo, kot da se še preveč trudi. Da vsi ostali, Pacino, Irons, Driver, Hayek in celo ključni Jack Huston, ki igra odvetnika Domenica de Soleja, nekako to počnejo na rutino, ona pa navdih. Kar ne deluje konsistentno. Ampak nič zato, film bo našel gledalce, ki bodo prepričani, da so začutili spet dober film in to je povsem legitimno.

    Sodeč po obisku v soboto, 27. novembra, v Mariboxu v dvorani 6, ki je bila sploh za te čase res lepo popolnjena in to z gledalci res različne starosti, bo film našel svoje gledalce. Bi pa bilo zanimivo vedeti, kaj jih je pritegnilo. Mene je gotovo najprej trailer. Posrkajo te seveda tudi imena. Morda pa pač vse, kar je povezano z Guccijem.

    In je film, ki se ga splača pogledat v kinu. Ja, saj vem, to napišemo vsi, ki gremo vsake toliko v kino in sami sebe zajebavamo, da bomo odslej hodili bolj redno. Ampak v tem filmu so kadri, kjer so ljudje res, no, ljudje. V vsem svojem blišču. Ali naivnosti. Zato je Hiša Gucci neke vrste galerija, kjer je Scott kustos, igralci pa obešene slike. Razstava, ki smo jo morda že kje videli, ampak nikdar nismo tako pozorno gledali.

    No, buljili. Kar pravzaprav tudi je – Gucci.

  • Vem, tisočkrat, vem

    Vem, tisočkrat, vem

    Kviz Vem je po tisoč izvedbah kviz o fazi vašega življenja. Ni sicer nujno, lahko pa je. Namreč, kviz Vem vam lahko pove, koliko ste stari. Ne v smislu EMŠA. Če ne veste, koliko ste stari, potem kviz Vem absolutno in itak ni (še/več) za vas. Kviz Vem je pa vseeno neke vrste anketa, popis, statistika. Če ga seveda spremljate na teveju, kadar je na sporedu. Torej od ponedeljka do petka ob 18.20 na TV Slovenija 1. Po risankah in pred Dnevnikom. Nič pa, mimogrede, narobe, če ga gledate za nazaj, ampak po mojih izkušnjah nima niti približno enakega učinka. Če kviz Vem gledate, lahko redno, lahko pa tudi zgolj občasno, potem ste ali pa bi radi bili človek, ki ima rad nekaj miru.

    Vem, kako to zveni. Pavšalno in nekonkretno. In nekorektno. Skoraj premamljivo, bi se celo samopokopal s senzacionalistično, ampak glede nato, da tega ne bo bralo pol Slovenije, ni tako premamljivo, da bi bilo res. Ker itak ni res. Seveda ni nobenega pravila in niti določila. Gledanje Vem-a ni določno. Ni, bog ne daj, zmerljivka. Ali kultna hvala. Gledanje Vem-a ali negledanje Vem-a nima nobene konotacije. (Ni)ste (ne)kul. Eh, ne gre za to. Nismo več v časih, že dolgo ne, ko je bil tv kamin, čeprav kviz Vem nezadržno še vedno razume televizijo, kakor jo številni še vedno razumejo. In je tako prav.

    Kviz Vem je bil, ko je prišel, neke vrste tujek. Ko je prijadral 2015, je deloval, no, tuje. Že zato, ker je dejansko bil, saj je od tam tudi prišel (iz Francije). Vem ni nastal v Kolodvorski, ni ga možganskega trusta, ki bi se tega loteval. Kot tudi Joker ni naša, temveč turška pogruntavščina. Kar je, seveda, po svoje žalostno, kajti prav RTV Slovenija naj bi razvijala domačo produkcijo – četudi razvedrilno. Ja, absolutno je to povezano s stroški, zaposliti danes človeka, ki »dela kvize«… Lahko si samo mislimo, kaj bi (vladajoča) politika preko medijev s takim človekom storila. Bil bi strelovod.

    Foto: zajem zaslona

    Ampak tako je v kvizu Vem nacionalka našla nekaj, o čemer se bi nekako še politika strinjala. No, strinjala. Oddaja ima dobro gledanost, ugibam, da tako dobro, da prekaša celo tisto, kar sledi, torej Dnevnik. In hkrati je nezahtevna, nekonfliktna, pazljiva. Toda ne za ceno zabave. Vem sicer ni kdo ve kaka zabava. Vem je prej oddih. Če imate ob 18.20 približno dobre pol ure časa, potem je Vem oaza, akvarij, pivo, tek, fitnes, pogovor. Karkoli želite, da je. Če vam zapaše malo oddiha, potem je Vem točno to.

    Ja, Vem seveda kasira en konkreten ne toliko protiargument kot kritiko. Da je premalo zahteven. Ja, je. Ni Potjera na HTV. V kvizu Vem ne zmaga nujno najbolj »pameten«, niti ne tisti, z največ sreče. Ampak oni z največ hitrosti. Je kar barbarsko, kdo bo bolj in hiteje vžgal po gumbu. Pri čemer to niso hitri prsti iz Milijonarja. No, ne povsem. Edino, kar oddaji škodi, je pritiskanje na gumb, kadar so odgovori na tisto prvo vprašanje tako lahki, da zmaga tisti, ki je najhitrejši. Ali pa naj bi bil. Ker tudi sam bi, pa ne kot ljubitelj teorij zarot, podvomil, če ni moj gumb nemara bolj znucan od sotekmovalčevih. Ker kako se tolče po teh gumbih! Uuu! Še Marcel Štefančič, ki je nedavno povedal, da stolče štiri do pet tipkovni na leto, še on tako ne tolče. Pa glih tako tolče med drugim za denar. Ne pa nujno na čas.

    Toda Kviz Vem, ki je prišel včeraj do svoje tisoče izvedbe na TV Slovenija, je dosegel neko pomirljivo enotnost. Vem, kako se to sliši, o, vem. Kviz Vem je nekaj, kar bi naš aktualni predsednik pokazal kot primer dobre prakse, poštenosti, konsenza, prijaznosti. Ko smo vsi skupaj in četudi se ne strinjamo, gremo. Eni sicer le s tetrapakom soka, drugi pa z bonom za trgovino. Pri čemer Vem ni tako iber marketinško agresiven. Ni. Reklame med Vem-om so absolutno bolj, ker še vedno živimo v tv barbarskih časih, kjer moraš vsakič med oglasi iskati daljinca, da znižaš jakost oglasov. In potem spet višaš, ker si medtem kakopak oglušel. Zato gre tako vprid ogled za nazaj na aplikaciji RTV Slovenija oziroma v arhivu, kjer oglasov ni. So izrezani.

    Ampak ni pa isto. Nimaš občutka, da gledaš to skupaj s »pol Slovenije«. Kar je (pre)drzna trditev, seveda je. Toda v času, ko več nič ni takrat, kot bi naj bilo ali je nekdaj bilo, je Vem neka stalnica. Pozabili smo že, kdaj so bile risanke, ker se je vmes toliko zamenjali. Najstarejši gledali pomnijo, da je bil tv dnevnik ob osmih. Mislim, da še črnobel. Sam sem odraščal v času, ko je bil ob pol osmih – da, tudi po nastanku Pop TV. nato se je vse premikalo in tako tudi risanke, potem je prišel Svet na Kanalu A in vsa popoldanska poročila, da sploh ne omenjam vseh možnosti na zamik… In zgodilo se je, da več ne gledamo vsega skupaj istočasno. Kar je težko. Meni vse bolj. Rad bi se pogovarjal s starši, sestro, v.d. tašče, kolegi, sorodniki, kelnarjem o nečem, kar tudi oni poznajo. Da je to vse težje, je druga stvar. Ampak še bolj pa v prazno odleti nabijanje, kaj vse je treba pogledat in ko ima vedno nekdo občutek, da se pogovarjajo v tunguzijščini.

    Foto: zajem zaslona

    Vem je zato nekaj, kar si narediš nekako sam, nimaš pa nikdar občutka, da ga gledaš sam. Lahko v dvoje, lahko s familijo, ugibam, da ponekod gledajo hudiča celo skupinsko – no, vsaj dokler je to bilo možno. Vem ima občutek, za tiste pol ure, da se nekdo drug ne ravno muči, ampak upa, da mu bo tisti dan nekaj uspelo. In se skoraj nihče ne jezi, no, vsaj ne tako kot lahko razjezi domala vse, kar potem sledi med 19. in 20. uro na kateri koli televiziji z informativnim programom.

    Voditelja Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek sta si po svoje dokaj podobna v samem stilu, ločijo ju malenkosti. Oba sta pač šolana igralca. In oba sta, no, moška. Škoda, da nacionalka ne poskusi tudi s kakšno voditeljico – velja tudi za Male sive celice –, saj spomin seže le precej nazaj do Violete Tomić in najšibkejšega člena. Je pa res, da so kvizi še vedno, ko gre za voditelje pri nas, nasploh moška stvar. Ampak v kontekstu Vem-a je najbrž dobrodošlo, da Zevnik denimo ponudi izziv gledalcem in ob navodilom za prijavo na kviz omenja imena prosto po spisku (»Marina, Zafa, Nikolina,« prijavite se), Ternovšek pa sprašuje tekmovalce, če poznajo to in to besedo.

    Kar je najšibkejši člen kviza. Ne, ne Ternovškovo testiranje, ki sicer deluje kočljivo, kakor tudi delujejo vprašanja tipa »opišite se« (vsaj zame, moja punca denimo rada posluša, kaj imajo tekmovalci za povedat o sebi). Pač pa sam besednjak, saj kviz uporablja, kot je zapisano v odjavni špici, »prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik«. To je edino, kar lahko ujezi, saj ne samo, da včasih pomislimo, okej, tega pa nihče ne reče ali piše, temveč naj bi RTV Slovenija pač skrbela za jezik, karkoli že to pomeni.

    Sicer pa je primerjava Zevnik vs. Ternovšek čisto stvar okusa. Ki se povrhu lahko tudi zamenja, ja, je možno. Meni je sprva šel Ternovšek na živce, no, malenkost bolj, zdaj me ujezi, če Zevnik preveč mede finaliste, ko jih v tistih 60 sekundah »šeta« po križanki in napoti na novo geslo, še preden bi sploh vedeli, kaj se dogaja.

    Foto: zajem zaslona

    Kviz Vem je tako po 1.000 oddajah nekaj, kar je garalo, da je postalo tako… Skoraj povprečno. Vem je nekaj, ko predahneš. Ne, ni tako premeten kot Potjera. Ne terja (pre)več, kakor bi bilo med šesto in sedmo priporočljivo. Je to dobro, slabo? Prav, narobe? Ne vem.

    Vem samo, da je Vem nekaj, kar s punco res rada gledava. Tudi za nazaj. Prav omejitve povsem nezahtevne oddaje so nekaj, kjer morda najdeš nek interni štos. In nenazadnje malo piliš tudi svoj besedni zaklad, znanje, hitrost. Pa da ne bo pomote, Vem ni nekaj, kar bi nas naredilo megapametne. Ni tako narejen, sproti pozabimo, kar smo izvedeli. Itak ni televizija medij, ob katerem bi doktorirali.

    Je pa Vem v tisoči oddaji pokazal, da je ponosen na to, kar je doslej dosegel. Pa ne, ker bi dosežek bil sam po sebi tako velik. Ker ni. Nenazadnje oddaja deli denar. Seveda ne zastonj, ker tudi tekmovalci pridejo tja zastonj. Sam vem, da če bi izpadel takoj, bi spil celi tisti sok. Ono, evo vam… Hehe. Ampak itak ga potem ne bi. Ker bi zmrznil. Toda poanta oddaje je, da nikdar skoraj ni preresna. In to je v teh časih nemara dobro. Zato pride toliko bolj prav v krajših dnevih.

    Kviz Vem je tisti del, ko se nacionalka lahko upravičeno postavi z gledanostjo. Pri čemer je škoda, da ne razvija lastnih tovrstnih oddaj. Ker je z igranimi serijami zdaj že pa res vsem in še, kar je najtežje, sebi dokazala, da zna in zmore. In ve. In Vem ve. Zato… Ne bom rekel, da še na tisoč oddaj. Vsekakor pa je Vem primer, ko se je v skoraj mrtvem terminu, kjer je bila nacionalka mrtva, pokazalo, da se vztrajnost obnese.

  • Vsaj 25 let prepozno

    Vsaj 25 let prepozno

    Slovenija je, kot vemo, sanjala o tem, da bo enkrat druga Švica. Potem je z Evropo prišel nov dan. In Slovenija je, kar vsak dan živimo, boleče spoznala, da ne bo nova Švica. Karkoli že smo si pod »druga Švica« sploh predstavljali. Vsekakor ne Švice. Tako je prišlo do preobrata. Edino, kar je Slovenija lahko, je Slovenija. Ker navodil, kako biti Slovenije ni, če izvzamemo ustavo, je vse skupaj kot sestavljanje pohištva. Gre, dokler ne gre.

    In ko ne gre, najprej pizdimo, obračamo navodila, se jezimo, zakaj smo sploh hudiča nabavili, ter nato premeteno skušamo zrihtat nekoga, ki nam bo omaro porihtal. Seveda zastonj. Ker tako pač je. To je tista »prava« Slovenija. Iznajdljiva, ljudska, vsakodnevna. Karkoli že to pomeni.

    Toda tudi Slovenija, ki zna s cenjeno, včasih precenjeno zdravo kmečko pametjo in predvsem spretnimi rokami, onimi pari rok in nog, ki še niso šli v Avstrijo, sestaviti omaro in predstavlja deske, šraufe in matice te države, se je vmes spremenila. Ali pa vsaj predrugačila. Slovenije ne moreš več kar tako trofit – še najmanj pa popkulturno.

    Edini, ki jim še koliko toliko uspeva ne le predvideti reakcijo ljudstva, temveč spoznanja vnovčiti, so v politiki le župani. S svojo ekipo. In listo, poimenovano po sebi. Ker na lokalni ravni je pač vse kao drugače. Čeprav je vse manj. Morda je Ljubljana lahko za vse kriva, drugačna, boljša, lepša, ampak ostali ujemajo zaostanek, če je marsikaj dejansko sploh zaostanek. Eni imajo pač raje mir in sonce kot gužvo in burger na biciklu.

    Foto: Urša Premik

    In v ta čas, ko Slovenija spet predvsem ve, česa noče in to drgne iz dneva v dan, volitve pa utegnejo prinesti razočaranje, ker je bila izbira spet tako švoh, je priletela tv serija Za hribom. Če kaj, edino, pa še to povsem nehote, je zadela res le čas. Zadela je neke vrste sodobni predpreteklik. Prišla je v času, ko spoznavamo, da nas drugo leto čakajo res resne volitve. Trojni paket, mega volilno leto. Zagotovo bomo dobili novega predsednika republike, marsikje se bo menjal župan, vse pa nas zanima, kaj bo s parlamentom. V tem oziru je Za hribom, sicer gola situacijska komedija, ki sloni na »zabavnih dogodivščinah in nerodnih pripetljajih«, kar je evfemizem za zatohlost, konservativnost, stereotipe, šovinizem, ultimativna politična oddaja.

    Ni »boljša« od Tarče, Ena na Ena, Odmevov, Skupaj naprej. Je pa svojevrstni dokumentarec, ampak le za del političnega telesa. To je Slovenija, ki nikdar ni zares vladala, ne tako, kot so si, ugibam, predstavljali. To je Slovenija, ki načeloma predstavlja desni pol. Ampak to je tudi Slovenija, ki ne voli več strank, ki bi bile tako odkrito, em, ljudske. Ti časi so nezadržno mimo. To je sicer serija za SLS, SKD čase. Za srednja devetdeseta, za čase gasilskih veselic, za svojevrstno ruralno tranzicijo. Ko tolarjev nikdar ni zmanjkalo, ko se je žuralo, ko je šlo vse samo gor – mi pa tudi.

    Ampak Za hribom ima ključno, nepremostljivo, groteskno težavo, ker ni posneta tako, kot da bi bila v devetdesetih. Skuša slediti Pr Hostar, toda s povsem drugačnim prijemom. Za hribom je video uprizoritev tistega, čemur so rade smejale lokalne, kasneje pa tudi največje komercialne radijske postaje. To so tisti vici, mame manke, policaji, blondinke, žena, tašča, varanje. In tudi s tem ni prav nič narobe, če ne bi bila serija tako zgrešila časa, ki mu vendarle pripada. Za hribom ni St. Moritz. Nima ne smučišča, ne standarda, ne politike.

    Foto: Urša Premik

    Oddaja Za hribom, ki bi kvečjemu lahko poskusila kot predstava za amatersko gledališče, kjer pa bi jo morali pošteno predalati, da bi dosegla amatersko raven, je relikt časa, pri čemer niti toliko ni minilo, da bi temu rekli polpretekla zgodovina. Za hribom je zapoznela popkulturna reakcija. Če so Modrijani zajahali val, ki ga turbo folk ni zdržal, ter si rezervirali petkov večerni termin na TV Slovenija za očitno vsaj poldrugo desetletje, je predvsem Pr’ Hostar pokazal, da lahko greš res bogu za hrbtom, na vas, v hribe, v hosto in posnameš film, ki ga urbani del države gleda kot igrani dokumentarec, periferni pa skoraj kot resničnostni šov.

    No, Za hribom ni Pr Hostar. Nima nobenih kapacitet, da bi to bil. Pa ima zgledno platformo, kar je Voyo vmes res postal. Res. Ko sva s punco krenila v Voyo, sva imela kaj videt. LP Lena je še vedno presežek, V dvoje ima tako ali tako svoj status, Ja, Chef je tista nadaljevanka, ki vam jo vsi priporočajo, Truplo je tako bizarno spregledan, da je grozno škoda. Potem so tu Najini mostovi, Reka ljubezni in Usodno vino, ki je ne le imelo, ampak ohranjalo, celo nadgrajevalo publiko. Skratka, ni da ni. In še sem kaj spregledal, ker sem šele dodobra zakorakal v redne recenzije slovenskih tv stvaritev.

    Foto: Urša Premik

    Za hribom seveda ni narejena za mladega, urbanega, sodobnega gledalca. S čimer ni prav nič narobe, prav je, da Voyo išče širši krog, saj lahko samo tako preživi. Toda glede na starostno strukturo uporabnikov storitev, kakršna je Voyo, je resno vprašanje, če bo cilj(a)ne gledalce tudi dosegel. Takšne, ki bi se radi smejali temu, čemur so se nekoč že? Ampak je isti vic res dvakrat smešen? Kaj če bi ljudje vendarle uvideli, da se ne smejijo likom, temveč sebi? In ali bodo tečnarili otrokom, vnukom, naj nastavijo Voyo, da bodo gledali nekaj, kar je, spet ugibam, smešno mogoče predvsem Dolenjcem?

    Za hribom namreč ni smešna. Edino, kar bi ji lahko še koristilo, je to, da bi bila tako slabo nesmešna, da bi jo to naredilo smešno. Pa ni. Po ogledanih dveh delih in pol (od desetih), vem, moral bi vsaj tri, ampak preprosto sem preveč neučakan, dasiravno kompletist, da ne bi delil, kako pod nivojem je serija, ki ni želela biti nad nivojem in bi bila v drugačni izvedbi celo dobrodošla. Bila bi predah, gledali bi dolenjsko vasico, kjer so svojevrstno robati in morda še bolj »vaški«, kakor ponavadi to pritiče nam, večnim butlom, Štajercem, kjer pa je redko dogajanje postavljeno na vas.

    Za hribom pa je tako poceni karikatura, ki pojasnjuje tisto, česar ni treba pojasnjevati. Preveč direktna je, didaktična. Vse, kar pokaže, gre razumeti, ker je tako zelo očitno. To je serija, v kateri boste slišali vse gostilniške štose. Še enkrat. In še enkrat. In spoznali, da je kaj takega smešno le v živo in v času in prostoru ne pa na zaslonu. Pa ne, da to pade na račun igralcev, sploh ne, ker so prav stranski liki tisti, na katerih serija ni totalna polomija.

    Serija sloni in pade z Tino Vrhovnik Potočnik v vlogi natakarice Tereze. Njena raba anglizmov, ki so totalni tujek, kaže na to, da bi ji bilo usojeno nemara zbežati iz sveta in serije. Kamorkoli. Ampak nikdar ne bo zmogla tega preboja, vsaj tako se zdi na začetku. Ujeta je v ta svet, izhoda ni. Ta svet bo večno ostal takšen, kot je. Zato ima takšnega župana, kjer Jernej Kuntner igra večino komičnih vlog še enkrat in to naredi obrtniško solidno, toda še vedno ne tako, da bi bil lider. Župan Karel Zabašnik je sinonim korupcije, nesposobnosti, nazadnjaškosti. Enoplasten je, kot vsi drugi liki. Edino, kar jih dela vsaj za hip ne tako primitivne, je čustvena plat, ki pa ne premore kanček empatije. Pri čemer pa liki niso brutalni, nimajo teh kapacitet. Sploh ženski liki ne.

    Foto: Urša Premik

    Tako enodimenzionalen, kot je lik podžupanje Erike Sodič, ki jo upodablja Karin Komljanec, je že skoraj mojstrsko narobe. Če bi imeli zlate maline… Škoda, ker igralka skuša z revnim, omejenim, joškastim materialom prav tako zbežati iz svoje kože, pa ne more. Ne s poroko ne z lucidnostjo ne nikakor. In to ni smešno, ne more biti, njena želja je, da bi ubežala, pa ne bo, zato se skozi prizmo ženskih likov tole lahko gleda kot grozljivka. Ker njena usoda je Jurij Babič, fuzbal trener z alfo romeo, ki ga igra Robert Korošec. Njun odnos je morda pristen in naraven, njuno delovanje gotovo ni.

    In v koga se polaga upanje, da bosta rešila vas, ki se je rešiti ne da, ker bo pač vedno Za hribom? Primarno v župnika Bineta Kočarja, kjer Rok Kunaver sicer deluje kot župnik, ampak ima tako malo manevrskega prostora, da mu ostanejo le pitje in pridiganje. Drugi, ki poskuša, je še županov nečak Lado Hojc (Gašper Markun), toda Za hribom niti v mladi generaciji nima prihodnosti. Zato je še najboljše v kraju, kjer je vsak tujec takoj osumljen, kot v drugem delu šofer tovornjaka, da greš v gostilno. Raje. Ker če ti bodo dali golaž, boš pojedel svojega konja in spil toliko metanola, da ne boš nič videl, nato pa spoznal, da se zastrupitev z metanolom zdravi z etanolom, kar je nekaj, ko bo Ivo Ban najbližje Dr. Houseu.

    Zakaj je Za hribom tako zatohla? Ker se bo večno utapljala, pila, smejala sama sebi. Za hribom je serija, ki bi jo kje drugje še bolj resno raztrgali. Očitali bi ji primarno hud šovinizem, ker drugače ne gre opisati kadrov, ko mlada dekleta napenjajo zadnjice v telovadnici, kjer sicer poteka maša. Tudi to, da se argumenti rešujejo s klofutami, pove pravzaprav vse o samem scenariju, kjer focn nadomesti nezmožnost vsaj malenkost bolj oprijemljivih prepirov. Tako je še najboljša stvar v začetku serije tradicionalna čokoladna potička, ki je seveda videti kot nekaj povsem drugega. Je drek v dlaneh, darilo nebu. Vsekakor pa ne darilo ne kanonu slovenskih serij, niti Voyotu ne.

    Za hribom je pokukala izza hriba mnogo, mnogo prepozno. Vsaj kakih 25 let. In je z naskokom najslabša stvar, ki sem jo letos gledal. Pa ne samo na Voyo, ki ima sicer zgledno in profi produkcijo. Pa saj ne, da Za hribom ni narejena profi. Je. Ampak je vse že videno, prežvečeno, slišano, obrabljeno. Včasih je torej celo bolje sedeti v gostilni in pozabiti, da imaš ženo. In pokasirati focn. Ker ob gledanju Za hribom boste nemara doživeli prav to. Dali si boste focn. In tuhtali, kje je še ta Slovenija. Je pa to serija, ki jo morajo nujno pogledati vsi, ki bi radi »izhajali iz ljudstva«. Ne zato, ker bi tako bilo, saj je serija spodletela satira. Ampak zato, ker nekateri še vedno očitno mislijo, da je tako.

  • Dva strela v slovenski film

    Dva strela v slovenski film

    Vse, kar je bilo potrebno, sta bila dva strela. Ja. Dva strela, ki uničita življenje, ne da bi ga končala. Dva dokončna strela, ki vse začneta. In dva strela, ki sta prestrelila žanrsko predstavo o slovenskem socialno realističnem filmu. Vse, kar je bilo potrebno, sta bila – dva strela. In to zgrešena strela. Ker Slovenci ne streljamo, ne tako. Itak ne zadenemo. Mi bi, če bi se nam kdo res zameril, nam, kaj pa vem, kot pravi film, ukradel punco, če že, pljunili v pijačo. Če že. Ampak dva strela? S pravimi naboji? V okno povprečja in blok pozabe? Uf.

    To prinese večplastno Inventuro. V San Sebastianu, kjer je film že pobasal nagrado, so mu rekli nenadejana komedija. Pri nas mu lahko nemara rečemo polni streli v praznino. To je film, kjer vidimo, zakaj v Sloveniji, Poker gor ali dol, nikdar ne bo streljačin. Ker nimamo takih tarč. Ali kot reče kriminalist: »Ne zdite se mi ravno tip človeka… za ubit, veste.«

    Foto: Marko Brdar

    Inventura je film, ki je za izhodišče vzel novelo Morilski napad mojstrskega češkega pisatelja Karla Čapka. Lahko je goli fakt, pa ni. Kot že v primeru Prasice, ki sem jo gledal v soboto, kjer je bilo izhodišče v tekstu Ize Strehar, se je znova pokazalo, kako dobrodošlo je pri nas, če režiser ni avtor celotne zgodbe. V primeru Darka Sinka gre sicer za režiserja in scenarista, toda osnovna zgodba ni njegova. Kar je top. Noro top. Predelal jo je iz napada na politika v napad na malega človeka. Pri čemer je Boris skoraj poslednji mali človek, generacije, ki je take ljudi še imela. Malih danes ni, vsi smo lahko veliki, par všečkov stran. Morda je prav to, da je Sinko našel material nekje drugje, krasna lekcija za naprej, morebiti sta Prasica in Inventura ravno zato tako nadžanrska filma, ki režeta v zlogasno oznako »slovenski film«.

    Inventura je film, ki bi se lahko zgodil vsakemu od nas. No, najbrž vsakemu. Vsakemu od nas, ki se borimo, da bi živeli čisto običajna, povprečna, mimobežna življenja. Torej tistim od nas, ki bi si recimo mazali meso kostnega mozga gor na kruh. Pa nič narobe, če vam je to fuj ali pa če sploh ne veste, kaj to je. Najbrž se dojemanje filma loči prav v tem: v kostnem mozgu. In tihem, čemernem, cankarjanskem obedovanju moža in žene. Če imate takšna kosila, imate takšna življenja. Film se ne more začeti drugače kot s kontrastom med prekrasnim zelenjem in utesnjenim blokovskim stanovanjem tam pri fuzbal igriščih Ilirije v, em, saj to še je Šiška, kajne? Film ima torej vse nastavke, da bi se pokopal točno tam. Za mizo. Nekje med krompirjem in solato. V premolku neizrečenih besed.

    Pa se ne. Boris gre zvečer čitat v svojo sobo, nastavi si muziko in na tej točki se zdi, da niste videli samo tega filma, ampak da ste pogledali vse slovenske filme. Da ni čudno, da je Sinko pred mariborsko projekcijo na Liffeu rekel, da je fajn videti, da smo prišli v teh kompliciranih časih in da predvsem upa, da bomo zdržali do konca. Uf. Kdo reče kaj takega pred svojim filmom? Uf. Uh. Urrr.

    Foto: Marko Brdar

    Tistih prvih par minut filma je razlog, zakaj si je Sid aka Davor Janjič v Outsiderju odpihnil možgane. Da tega filma ni dočakal. Je šel z Jugo. Ampak tokrat ni samomora. Niti umora ne. Ni to film noir, čeprav diši po njem. Boris čita in kar naenkrat, od nikoder, iz nič, iz manj kot nič, iz tega miru, iz tega družbenega propadanja, kar naenkrat, kar tu, kar šus, kar aaaaaa! Bum. Bam. Dva poka, ki pokažeta, da te slovenski film lahko tudi strese. Dva strela, ki sta tako nepričakovana, da se ti res ne sanja, od kod sta prišla. Dva šusa, ko gledaš, če si še sam cel.

    In Boris je cel. Le da s tem, ko ugotovi, da je cel, gre na odisejo. Malo kafkovsko, malo noirsko. Kjer bo spoznaval, da nikdar niti ni bil cel in da nikoli več ne bo. Kdorkoli od nas je bil kdaj žrtev kriminalnega dejanja, ve, kako je s tem. Meni so recimo vlomili v stanovanje v Ljubljani v eni uri in pol, sredi dneva, ko sem delal na drugem koncu intervju z vdovo Lojzeta Slaka. Okej, odnesli so računalnik in skoraj vlomili v spletno banko, niso pa denimo odnesli toaletne torbice, ker se je rokavica strgala. Vlomili so tako, kot se pri nas vlamlja. Ne s specialno opremo in nočnimi špegli, temveč kar s šraufncigerjem, ki zadošča za kljuke socializma. Ko pridejo policisti, ne pride odrešitev. To vem in sem vedel že zato, ko so mi dve leti prej spodaj pod istim blokom na Bratovševi ploščadi ukradli avto. Da so mi ga, sem ugotovil, ko sem prišel ponoči s koncerta Whitesnake v Tivoliju. S taksijem. Pač samoumevno sem le želel premeriti, če je avto še tam. Ker seveda da je, saj je še vedno bil. No, takrat pa ni bil. V tisti klasični konecnovembrski ljubljanski megli. Kako ne? Saj je bil tu, cel teden, ne? Kriv sem, seveda sem kriv, kaj pa ga nisem premaknil. Ko sta kriminalista naposled prišla, v tako zmahanem avtu, da sem pomislil, da bi bilo bolje, če bi kar policija zmikala avte, je bil naš dialog obupen.

    »Dober večer… Vi ste klicali, ne?«

    »Ja, jaz ja, avto so mu ukradli!«

    »Kje pa je?«

    »Kako, kje je? Ni ga, saj sem vam rekel, da so ga ukradli!«

    »No, no, gospod pomirite se, kje je bil?«

    »Tu… Nekje. Mislim, da tu.«

    »Tu? Ste prepričani?«

    »Ne, veliko avtov je, cel teden je bil tukaj…«

    »Cel teden?«

    Vsako vprašanje je bilo gotovo strokovno in dobronamerno, toda neizbežno pomisliš, da policisti dvomijo v – tebe. Kot da si boš avto ukradel sam. Ko je padlo vprašanje, zakaj nisem večkrat preveril vsaj iz okna, se nisem mogel več zadržati.

    »Kako pa naj bi ga videl in gledal? Vas peljem v deveti štuk? Novembra je kot v nebesih. Zbudiš se in samo megleni oblaki.«

    »A tako… Kakšen avto ste rekli? Clio storia?«

    »Ja, Clio storia.«

    »Ste prepričani?«

    »Seveda sem, izvolite dokumente.«

    »Je že vredu… Ampak Storia? Prav teh jim do sedaj ni uspevalo krasti… No, ha, vidiš kolega, pa jim je le uspelo.«

    E, super, hvala, čestitam. Slava jim.

    Pri vlomu v stanovanje je bilo pa vendarle drugače. Huje. Intimno. Če ti pri avtu pač ukradejo lastnino, je pri vlomu občutek nedotakljivosti tisti, ki ga za vedno izgubiš. Nekdo je bil tukaj noter. Rovaril. Kradel. Zmikal. In to še ni najhuje. Morda so imeli srečo in me res ni bilo doma. Okej. Ampak kaj pa če so čakali? Me opazovali? Takrat se ti pa lahko krako malo tudi malo sfržmaga.

    Zato je Inventura, če imate takšne izkušnje, prepričljiv film, dasiravno ima nesigurno dikcijo. Ne, sam način snemanja ali filmska estetika nista sporna. Sinko ve, kaj dela. In koliko toliko potrpežljiv in načitan gledalec prav tako ve, kaj Sinko dela. Ja, film je zahteven zaradi številnih premolkov. Če bi debate tekle malo bolj, khm, naravno, bi bil film gladko krajši od 106 minut. Ne pomeni, da je nujno predolg, sploh ne, prav njegove dolge izmenjave nudijo čas za razmislek in predvsem empatijo. Ja, to je empatičen film. Primerno naslovljen, saj lahko skozi Borisa Robiča (Radoš Bolčina) delamo tudi lastno inventuro.

    Kajti ko kriminalist Andrej (vrhunski Dejan Spasić) stopi v stanovanje, stopi v njegovo življenje. Njegova breziraznost, neka kvazi profesionalnost, ko teorija zmaliči prakso, je konkurenčna Borisovi vsakdanjosti. Borisu se zgodi nekaj nepredstavljivega, še enkrat, pomislite, da bi streljali na vas skozi okno, iz razdalje, medtem ko bi brali, živeli, bivali svojo vsakdanjost. In kdo od nas ne bi želel odgovorov? Boris, ki stvar sprva vzame še kar umirjeno, podobno kot žena Alenka (zmagovalna Mirel Knez), pa dobi samo še več vprašanj. Naštejte vse, s katerimi morda niste v najboljših odnosih. Komu ste kaj zamerili, koga ste prizadeli in, ta je najboljša, greatest hits, kdo vas ne mara.

    Prav v tem »kdo vas ne mara« je bistvo Inventure. Šele takrat ugotovimo, kdo smo. Ker smo tudi to, kakršni smo v odnosu do drugih. In kaj se zgodi, ko je lahko osumljenec totalno naključen? Zgodi se neizbežno: naključij ni. Ja, saj so, tudi kriminalist razmišlja v to najlažjo smer: dva mulca se napijeta in se malo poigrata s kalašnikovko zadaj za igriščem. In bam bam. Pok pok. Ampak da bi šlo za tako res naključno naključje? Potem je pa tu druga, enako bizarna opcija, ki bi nam padla na pamet, ko bi jo začeli izgubljati: če je nekomu enako ime in se enako piše kot mi? Kaj če je bilo vse to naročeno, pa smo se zmotili? In ugotovimo, da je tisti, ki mu je ime enako in se piše enako kot mi, vse, kar mi nismo? Uspešen, ločen, bogat, razvraten, ogaben. Ja, mimogrede, Saša Tabaković odigra vrhunsko vlogo, ki je Boris nikdar ne bo imel. In šele takrat ugotovimo, da ostane samo inventura. Če se nisem ustrelil sam, kdo me je potem? Najbližji. In to šele boli. Ker je teh tako malo. Kar je dvojno bedno. Ugotoviš, da nimaš skoraj nikogar, vsi bi nekaj od tebe. Ti pa nimaš nič. Sam si. Še ustrelili te niso. Ampak tu je edina resna šibka točka filma: če je Boris res tako nepomemben, zakaj bi se tako namučili? Odgovor je banalen: ker ne znajo ubijati.

    Vsi so lahko čudni. Celo ali najbolj pa hišniki, kar vsekakor drži, ker Hišnik bi bil nemara celo idealen naslov za slovensko grozljivko, kakršno bi lahko posnel Tomaž Gorkič. Ampak to je film, ki ti pove, da od življenja ne pričakujete preveč, ker niste tako pomembni, da bi bili. Zato je to strel v počasi iztekajočo se generacijo, ki je živela drugače. Starši, ki še imajo starše, a imajo tudi vnuke. Tu je vprašanje lastniških stanovanj. In najemnin. In naraščaja. Odnosov mož-žena, brat-sestra, mama-sin, oče-sin. In snaha. Pri čemer je snaha res tako miniaturno, a krasno odigrana, da bi si zaslužila tv serijo. Ultimativna slovenska punca, o ja (žal nisem ujel imena igralke). Ampak film tudi pove, da bodite pozorni tudi na to, kdo in kdaj nosi smeti. Ker smo vsi sumljivi. Sploh taki z zavarovalno polico, ki v primeru smrti nosi 112 jurčkov.

    Foto: Marko Brdar

    Predvsem pa je Inventura film, v katerem ugotovimo, da kadar smo v dilemi, se vseeno moramo odločiti. Tudi ali še posebej če ne vemo. »Če ne veš, se moraš odločit,« je nauk, ki ga dobi Boris. Ko je že mislil, da se je odrešil in da se lahko vrne v svojo povprečnost. Ne. Prav povprečje je tisto, kar je Darko Sinko znal obrniti in narediti inventuro. Vsega. Vmes je pristavil svoj vic o (nesposobnih) policistih, ki se morajo predvsem delati, da dobro delajo, še zlasti, kadar vejo premalo, da bi dobro in učinkovito delali. In posnel film, taki, skoraj tipično slovenski. Kjer sta dva strela zgrešila, pa vseeno zadela. Tja, kjer boli, čeprav se zdi, da ničesar sploh zadeti ni. Da je morda Boris celo zombi. Ali pa bi si to želel biti, ker že itak je. Zdaj, ko podvomi v vse okrog sebe in spozna tudi, kako dvomijo vanj. Je in hkrati ni.

    Jasno je le to: Inventura je dober film zato, ker če si boste vzeli čas zanj (na redni program pride februarja), si boste vzeli čas zase in premislek o sebi. Ni pa nujno, da vam bo odgovor všeč. In prav to je pa tisto, kar dobre filme loči od »zanimivih«.

  • Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Največji šok v osnovni, lahko pa tudi v zgodnji srednji šoli, je bil, ko je učiteljica vsaj enkrat umaknila grafoskop in namesto zlizanih prosojnic iz predala potegnila – videokaseto. »Tako. Danes pa si bomo pogledali dokumentarni film.«

    Šok ni bil en, šoka sta bila dva. Najprej pozitiven, ker si nekako vedno znova nasedel, da je gledati televizijo v šoli vsekakor bolje kot še eno uro več poslušati branje iz prosojnic. Narobe. Najprej, šolske klopi, sploh pa stoli, so katastrofalni za gledanje česarkoli. Ni narejeno za udobje. Iz logičnih razlogov. Sploh pa v učilnici nisi sam in kmalu ugotoviš, še preden je tvoj »znalac« sošolec pomagal prižgati tv z enim od sedmih daljincev, da bo to hudo dolg dolgčas. Da je lahko 45 minut teveja in to v času, ko si prišel domov in šaltal kanale za zabavo, kakor zdaj pač drsamo po zaslonih telefonov, mukotrpno. In to še preden si sploh vedel, kaj bomo gledali.

    Foto: zajem zaslona

    Dokumentarec pri tehniki
    Nikoli ne bom denimo pozabil dokumentarca pri tehniki. Nekaj z elektriko je bilo, dolgo, razvlečeno, pred našim časom, osemdeseta. In to pri – tehniki. Edini predmet, kjer res teorije ni bilo veliko. In takih je bilo še kar nekaj, da si do konca osnovne šole spoznal, da so si vsi bolj ali manj podobni. Ne vem, ali so bili večinoma domače izdelave, so bili pa kot šolsko gradivo pač ozkogledni in vsekakor ne narejeni za prostočasje.

    Najbrž bo prišel dan, ko bodo pri glasbeni vzgoji, čeprav glede na kurikulum močno dvomim, gledali dokumentarec o Josipu Ipavcu. In ko ga bodo gledali, bodo… No, ne bodo videli tega, kar bi dokumentarec rad bil. Za to si je »kriv« film sam. In ne, šablonsko reševanje z igralcem ne pomaga. Če je Jure Ivanušič še nekako zmogel rešiti Beethovna, je Saša Tabaković le model za Josipa Ipavca, ne pa njegova dejanska upodobitev. Še enkrat več se na pol igrani dokumentarci žal ne izkažejo kot rešitev, temveč izhod v sili.

    Vojko Boštjančič je sicer po scenariju Jerneja Kastelca obrtniško gledano naredil čisto spodoben izdelek. Tak. Šolski. Nič konkretnega ne gre očitati posnetemu. Ampak ravno za to gre. Če omeniš Mozarta in greš snemati film, si takoj v zagati. Miloš Forman bo slej ko prej skočil ven, pa še preden bi slišali en takt glasbe. Četudi je njegov Amadeus nekaj povsem drugega. Pa ne, da bi Mozart potreboval reklamo sam po sebi. Sploh ne.

    Foto: zajem zaslona

    Ko pripneš Mozarta
    Ampak če se nekomu pripne oznaka Mozart, ki seveda slavi genialnost, ne pa tudi ves trud in vse ure igranja, potem mora v ospredje stopiti ne le genialnost, temveč dokaz genialnosti. Naj bo v tem konktestu klasike čudaško, ampak košarkar Dražen Petrović in nogometaš Luka Modrić sta bila recimo označena za Mozarta tako ali drugače. Zakaj? Zaradi načina, kako sta uspela in to ponavljala. In v njunem primeru ni šlo za medijsko pretiavanje. To je, govorim kot goli laik, bistvo Mozarta. Da si talent, genij, nadcar, pa to vselej znova pokažeš in delaš, kar se je zdelo nemogoče.

    Josip Ipavec pa v tem dokumentarcu izpade, žal, prej kot spodleteli Mozart. Kot kaj bi bilo, če bi bilo. Pa ne, ker bi si za to bil kriv sam. Ne. Bil je res talent in to v družini, kjer je bilo težko biti talent, če so to bili že vsi pred tabo. Zdravniki in skladatelji. Pač. Multipraktiki v času, ko se je vse to zdelo možno in je tudi bilo, za nazaj pa se iz današnje prizme zdi, kot da so bili roboti za tiste čase. Ker pa so, ugibam, imeli več časa.

    Romantik, pač
    Ipavec je bil v svoji izraznosti in stilu pač romantik. In enako očitno tudi v življenju, ki se je, tukaj pa je primerljiv z Mozartom, končalo dokaj rano. Prerano. In kar tragično. Zmrznil je na skednju, potem ko je bil očitno ostal povsem sam, čeprav je bil poročen in imel dva sinova. Življenje, prepleteno z narodnim buditeljstvom v času nastajanja nacionalnih tenzij, ki so eksplodirale v prvo svetovno vojno, med katero je bil Ipavec že pošteno bolehen.  

    Foto: zajem zaslona

    Ipavec je zato, četudi doslej o njem recimo ne vemo skoraj nič, prej Josip Murn. Kar je velik kompliment, da ne bo napak razumljeno. Tako kot je Murn padel nekako za Cankarja in Župančiča ter Ketteja, je tudi Ipavec za očetom Gustavom in stricem Benjaminom Ipavcem. Toda kar je vendarle dosežek dokumentarca so posnetki prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. Tu se vidijo njegova drznost, radoživost, neubadanje s tem, kaj bi Slovenci lahko spravili skupaj, kaj pa da nam je absolutno nedosegljivo.

    Telegeničnost
    Morda je to še en dokumentarec, ki skuša sloneti na vsestranskem in sicer »telegeničnem« Igorju Grdini, ki je tudi spisal knjigo Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. In mu tako nehote prilepil »mozarjanstvo«. Grdina nekako v dokumentarcih deluje, da se v njih rad pojavlja. Pa naj gre za slovenščino v popularnih zvrsteh ali v špekulaciji o Betthovnovih morebitnih povezavah s Slovenijo.

    Bizarno, nemogoče, megalomansko bi bilo pričakovati, da bi v Sloveniji snemali televizijske »period drama« serije. Biografske serije. Tak projekt je bil Prešeren leta 2000, že za Cankarja denimo leta 2018 ob stoletnici smrti sta bila bolj sprejemljiva dva (igrana) dokumentarca. Pa govorimo o res prepoznavnih facah. Ipavci to niso, noben od treh.

    Foto: zajem zaslona

    Tako je bil ta film ob 100. letnici smrti zapravljena priložnost, četudi nujna, državnotvorna, obrtniško solidna. In dobrodošla, ker bolje vsaj nekaj, ne? Ja, do neke točke. Ker takšen film nima širokega pogleda za morda tiste, ki jih klasika in slovenska zgodovina vsaj približno zanimata, še manj pa zadovolji tiste, ki Ipavca in klasiko res poznajo. Tako je film obtičal nekje na sredini. Ne prvi, ne zadnji. Je pa v smislu, da bolje kot nič, vseeno res bolje kot nič. Ampak ima težave že s tem, ker res ne zadovolji nikogar. Ne tiste, ki res poznajo samospeve in zborovsko glasbo, ne onih, ki ne vedo dobro, kaj samospevi so.

    Razglednica Šentjurja
    Če nič drugega, morda Josip Ipavec nikdar ne bo Mozart, niti slovenski ne, pa ima Šentjur (ne)hote film, v katerem je res videti prekrasno, zeleno, slovensko. In nastopajoči res, kakor piše, obogatijo, domala rešijo film v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov občine Šentjur ter učenk Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar.

    Tako je Josip Ipavec dobil film, ki nas predvsem vabi v Šentjur. In na poslušanje kakšnega zbora. Lep dosežek, ampak najbrž ne zastavljen.

  • Spizdevanje desetletja

    Spizdevanje desetletja

    Spizdiš lahko marsikam, marsikdaj in marsikaj. Spizdiš lahko s slamico v nosu in z glavo v prahu. Spizdiš lahko v piksno mercator piva. Spizdiš lahko v brezalkoholni pir, prelit v alkoholno piksno. Spizdiš lahko na Metelkovo. Spizdiš lahko iz Metelkove. Spizdiš lahko po lulanju pod Maistrovim spomenikom pred kolodvorom. Spizdiš lahko tako, da misliš, da je na tisten konju Mark Atonij ali Avrelij.

    Spizdiš lahko v seks s poročenim tipom. Spizdiš lahko cucka poročenemu tipu in njegovi bejbi. Spizdiš lahko pol hladilnika tipu. Spizdiš lahko iz delovnega mesta. Spizdiš lahko v delovno slikarsko skupino. Spizdiš lahko v umetnost. Spizdiš lahko lastno prodano sliko. Spizdiš lahko iz stanovanja. Spizdiš lahko, ko spizdi best frendica. Spizdiš lahko v zaslon telefona. Spizdiš lahko tako, da guglaš, kako spizdit.

    In, ta je ultimativna, spizdiš lahko sam od sebe. Ter spizdi lahko nekaj iz tebe. Recimo – menstruacija. Z nogami v luftu in testom nosečnosti na tleh. Ne da bi karkoli o tem vedel, sanja se mi ne. Pa saj se mladi Evi, ki počasi spoznava, da ima mladost omejen rok trajanja v trenutku, ko ti menstra zamuja, hkrati pa prehiti tok tvojega življenja, tudi ne sanja nič. Razen to, da karkoli narediš, lepega, večinoma pa grdega, malo drugim, večinoma pa sebi, zares spizdit sam pred sabo pa ne moreš. Z ničimer od naštetega.

    Najlažje je pa – spizdit.

    In ne, ne samo v Berlin. Ali pač karkoli naj bi Berlin še predstavljal.

    Film Prasica, slabšalno ime za žensko, je slovenski film desetletja. Evforično? Ja, sploh ker smo komaj v letu 2021. Še devet let preko prsta imamo, ampak to je film desetletja, ker prikaže zgodbo minulega desetletja. Zdaj… Režiserka Tijana Zinajić, ki je Lari Pauković prejšnji teden v Mladini dala top intervju, bi lahko iz teksta Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih, kar je, ono, najboljši naslov sploh, posnela marsikaj.

    Lahko bi se vrnila, kaj pa vem, k oljem na platnu, kjer je svoje pacal jebivetrstvo šarlatanski Stereotip (1997), tja k Janezu Burgerju in njegovem filmu V leru (1999), kjer je bilo večnega študiranja in svaljkanja v flegmi čikov tranzicijsko počasi konec, ko je prišla nosečnost. No, ne za vse, še vedno si lahko bil od Žmauca sosed pa od brata prjatu v Jebiga (2000) ter nad tabo ni visel odgovor na vprašanje, kdaj, pri pizdi, boš odrasel. Ali pa vsaj kaj ukradel, da bo prihodnost še dosegljiva Tu pa tam (2005) ali pa vsaj sezonsko Hit poletja (2008). Če se recimo osredotočim na filme, kjer smo mladi gledali mlade, vrstnike ali mlajše. In se neizogibno ustavim pri filmu Ne bom več luzerka, v katerem je Urša Menart v liku Špele postavila vprašanje, kako dolgo bo to spizdevanje še trajalo. Takrat, marca 2019, preden je tudi spizdevanje dobili omejitve s pandemičnimi ukrepi, se je zdelo, da bomo spizdili prav vsi.

    Ne bom več luzerka je film generacije, ki niti ne more biti generacija, ker to po Skypeu in tako, malo ja, malo ne, niti ne moreš biti. Film Prasica pokaže, zakaj. Ker smo si ljudje pač različni. Če je bila Špela v Luzerki, no, luzerka, ker je še »predlani« verjela, da se s faksom, pridnostjo, trudom nekaj da in zmore, je Eva v Prasici že bolj izkušena. Čeprav sta nekje tu tu, ko gre za starost in usmeritev. Špela je umetnostna zgodovinarka, ki bi rada delala v muzeju. e je slikarka, ki bi rada kdaj prišla v muzej, a še prej mora v vse galerije. Špela je pridna, Eva vsekakor ni.

    Zato je Ne bom več luzerka drama, ki se lahko gleda kot komedija, Prasica pa komedija, ki bi se morala gledati kot drama. Ampak je bolje, da se ne. Ker se potem za Špelo ne bi izšlo. Ne bi se samo zabrisala v Ljubljanico, kot smo gledali v Luzerki, ker bi to bil nek, kaj pa vem, upor. Samoupor. Ne. Zabrisala bi se v Ljubljanico in je ne bi bilo več ven. Tokrat Ljubljana ni izpraznjena, kar sicer večino časa med tednom tudi je. Špeli je prav vseeno, kaj jé. Tokrat se (anti)junakinja ne potopi v kad pri starših. Ne zlamlja se na tak način. Ne izginja. Ne preda se. Tokrat žuranje vsaj za hip pomaga, piksna piva ima efekt piksne piva. Obe sta fajterki v svojem bistvu, le da Eva dalj časa pusti, da jo bolj konkretno gazijo, nato pa se precej bolj konkretno upre.

    Zato je Prasica tako učinkovit film. Toliko smeha, kot ga je bilo na mariborsko projekciji v sklopu Liffea, že dolgo nisem slišal. Nazadnje Pr’ Hostar, pred tem v Tu pa tam. Na glas, spontano, pristno. Ker je film tako prepričljivo, iskrivo, naravno posnet. Kot da bi, če ste ta EMŠO, gledali kolege, ugibam. Takšen je končno sproščeni jezik, kjer je, ko se zvok po uvodu nekoliko porihta, povsem nepomembno, kateri dialekt je uporabljen. Ja, ljubljanski, urbani, mestni. Je. Ni pa povsem uličarski in v samem jeziku niti ni poanta. Hvala bogu. Takšna je kostumografija. Takšna je scenografija, ki pokaže točno to, kar vidiš in doživiš, pa naj se ti ne da »bit zunaj« ali si tako narolan, da se ti zdi, da so zombi narolani še vsi okrog tebe. In takšna je vrhunska glasba, ki kaže, da imamo vse, kar imajo vsi drugi. In še več. Ker glasba bodisi skozi pronicljivo kantavtorstvo ali pa celo skozi take hite, kot je Marie ne piši pesmi več (Hazard) ter ponovni post-stereotipski povratek celo k Otu Pestnerju, pomaga držati film, da se niti za hip ne ustavi.

    Ker se niti ne more ustaviti. Eva ne more imeti premora. To je prekletstvo prekarne generacije. Nimaš časa za premor. Če že, ti je vsiljen. Nekaj ali nekdo ti to slej ko prej sporoči. Eva to sporoči najprej telo. Če bo šlo tako naprej, izve pri ginekologu, kjer Matej Puc odigra top povsem mimobežno vlogo in pokaže moč kastinga in režije, še bolj pa scenarija, bo kriza. Eva seveda pretirava, kako ne bi, če je cimer diler, pakira v alufolijo, ampak ob tem ni diler, ki bi hodil okrog s kijem, ko mu zmanjka biznisa, se pač s tem sprijazni, ampak seveda tudi še ni v menopavzi. Eva je v letih, ko se trideset še mora zdeti ravno dovolj daleč. Čeprav ni. Ko si trideset, bi naj nekaj že naredil, ustvaril, imel za pokazat. Ali pa vsaj umrl pri sedemindvajsetih, le da Eva spozna, kot je večina takih, ki bomo film gledali kot skoraj avtobiografijo, Eva pa ne bi umrla niti uspešna, še komaj mlada in za sabo ne bi pustila kdo ve kako spektakularnega, opevanega, oboževanega telesa.

    Ker to je film, v katerem se lahko v igranje Lize Marijine zaljubiš. Pismo. Zgleda kot filmska igralka. Pa igra lik, ki se tako muči sam s sabo. Pa še na šihtu jo zajebavajo z izplačilom. Šiht, kjer naj bi prodajala knjige, ki jih sama »u lajfu« ne bi kupila. Kjer ne pristaja na sodobne zahteve po ustrežljivosti in prijaznosti. Ne. Eva ves čas kriči en velik ne. Vsem po spisku, hkrati s sabo. Ne, ne, ne, ne, NEEEEEEE!!!!

    Težava je le, da nekje mora ugotoviti, kaj predstavlja »ja«. In to ugotavlja na trd način. Tudi s trdimi drogami. Ampak Zinajićevi je uspelo posneti mimobežnost, vsakodnevnost ali pa vsakovikendaštvost drogiranja. V tem snifanju ni nobene glamuroznosti, scorsejevskosti ali po drugi strani skrajne bede. Ne. Za to generacijo je snifanje to, kar je bilo za tiste 10, 20 let starejše pohanje. Pač, tam je, uzem si, hop, gremo. In pri tem niso stereotipno paranoidni, zapufani, zmedeni. Obenem pa nič ne glorificira, obenem pa ne obsoja. Kar je v letu 2021 morda toliko bolj zajebano, še zlasti za ženski lik.

    Zinajićeva je v Lizi Marijini, ki hkrati zgleda in igra kot kakšna Nataša Barbara Gračner, kar mora biti ultimativni kompliment, našla lik, s katerim film stoji in pade. To je njen Jan Cvitkovič iz filma V leru. Ker je igra tako… tu in zdaj. Nenarejeno. Končno vidiš in gledaš lik in se takoj z njim poistovetiš. No, lahko se seveda tudi ne. Liza Marijina je totalno nasprotje Milene iz Poletja v školjki (1986). Eva ni Milena. Kar pa ne pomeni, da ne hrepeniš po tem, da bi ji vseeno nekako uspelo, čeprav po drugi strani komaj čakaš, kdaj se bo naslednjič zajebala. En tak vojarizem.

    Predvsem pa je Prasica film, ki mu je gladko dol viselo za vse. Morda je zato tako primerno, da Nejc Gazvoda, ki je režiral Izlet in Dvojino, svojevrstno iskanje nenajdene generacije, nastopi kot povsem mimobežni, ampak za zgodbo ne nepomembni kupec v knjigarni, ko ga Eva tako pristno, boli mene za vse, nahruli. Eva je vseeno lik, ki ji ni vseeeno. Ko je ona na vrsti za trgovino, gre v, em, trgovino. In kupi jajca, čeprav nima prave škatle od njih. No, »kupi«. Ker ve, da je še nekaj prav. Moralne vrednote niso šle s snifanjem, popivanjem, fukanjem. Nekje, nekaj, nekako v njej tli.

    Zato je menstruacija oziroma njeno zamujanje simbol, metafora, primera za prihodnost. Ampak ne tisto veliko prihodnost. Menstruacija je v tem primeru, tudi za nas, tipe, razumljiva. Tudi ali še posebej, ko si gre z roko v hlače in pogleda, če je že kaj. Menstruacija kot ciklično zagotavljanje prihodnosti z omejenim rokom trajanja. Ko ni menstruacije, se poruši odlašanje prihodnosti. In takrat lahko spizdevaš do onemoglosti. Lahko se delaš, da ti je vseeno za cimra, ki ga sijajno flegmatično igra Tosja Flaker Berce, pa ti ni, če ga zbujaš, ker mora na šiht, da se potem kasneje delaš norca, ker je ta šiht razvažanje pic na kolesu, kar naj bi bil korak nazaj od dilanja.

    Eva bi sama sebi najbrž rekla, da je prasica, ampak to je povsem drugače, kot če to isto oznako pokasira v mizogini, šovinistični in etablirani galeriji. Od galerista. Vprašanje, če je feministka, kar film preizpraša z vprašajem o fafanju, ki da naj bi bilo tisto mejno razlikovanje znotraj feminističnih krogov. Ampak Eva nima velikih tem, niti sama ni velika tema. Pač, preprosto, je. Biva. In se, hvala bogu, na pravi točki upre. Vsem. Pa cimri, best frendici, ki gre v Berlin po sifilis (poglejte film, več ne povem). Pa mentorju. Pa skupini. Pa galeriji. Pa… Sebi.

    Ampak zaveda pa se, da ne more večno spizdevati. Toliko je vendarle stara, pridejo tudi konvencionalni izzivi. Kot je izvršba ali plačevanje najemnine. Ker sicer je še vedno alternativa, v državi lastniških stanovanj. Nazaj k tastarim. Eva te izbire ne vzame, nima fanta, ni še živela življenja, vrednega vrnitve k tastarim. Je pa življenje, ki na platnu tako prekleto oživi. Tako zelo, da je po projekciji v Mariboru padlo kar nekaj vprašanj iz publike za Izo Strehar in Lizo Marijino. Pa vemo, kako je ponavadi, kadar voditelj, v tem primeru Damjan Vinter, vpraša, če je kakšno vprašanje iz publike. Ponavadi traja, potem celo sledi kanonada vprašanj, ampak nikdar pa tako zgodaj in tako željno.

    Prasica je slabšalno ime za žensko, kakor se dopolnjuje naslov, najbrž tudi v želji po dopolnitvi profanosti, ki je en Google, denimo, ne trpi. Je pa hkrati naslov filma, po katerem bi še vedno lahko spizdil, pa lahko vidiš, spoznaš, občutiš, da od sebe pač ne moreš spizdit. In ko to ugotoviš, spoznaš sebe. Pa lahko celo narediš nekaj tako podlega, kot je spizdit cucka. Srčkanega cucka.

    Zato… Spizdevajte. Kolikor vas volja. Ampak največ boste naredili, če boste spomladi, ko pride film v redno produkcijo, spizdili pogledat Prasico. Res. Ker če nič drugega, kader Eve in cimra Blaža… Bo čez leta ali pa bi vsaj moral biti del kolaža kultnih, prepoznavnih, bistvenih scen slovenskega film. In Prasica je en (naj)boljših slovenskih filmov. Sedem vesen pove nekaj, vse pa občutenje v kinu.

    Tako. Zdaj pa… Spizdimo.