Kategorija: TV & Film

  • Skupaj naprej na kvadrat

    Skupaj naprej na kvadrat

    Zgodovinsko. Pandemično. Skupaj. Naprej. Skupaj2. Za dve uri. Dve uri, kolikor je trajala Skupaj naprej, zgodovinska oddaja zgodovinskih časov, ko bi naj stopili skupaj in šli skupaj naprej. Za dve uri, ko se ne na eni, pač pa na dveh najbolj gledanih televizijah, Televiziji Slovenija in Pop TV, ni kričalo, žalilo, bentilo, skakalo v besedo. Ne, mislim, da niti enkrat.

    Skupaj naprej je bila oddaja z dvema voditeljicema in šestimi gosti na »nevtralni« lokaciji. Dva novinarska pristopa sta postala eno. Najbolj napovedovana oddaja, em, leta zagotovo. Kakor da je zmagala že vnaprej, ker se je zgodila dolgo nepojmljiva združitev. Ampak ne. Zmag ni. Daleč smo že do remijev. Ampak Skupaj naprej bo (p)ostal medijski izdelek, skoraj popkulturni sploh glede na dve marketing in pr mašineriji, ki sta hvalevredno izkoristili vse, da bi dobili celovito, nacionalno, plebiscitarno pozornost. Ki je potrebna.

    Kužno znamenje

    Živimo v sproti pozabljanem in pozabljenem času. Pandemičnem času. Če kaj, se na parstoletne pandemije ne moreš pripraviti. Ker ne veš. V Mariboru se nenazadnje folk denimo rad fotka pred kužnim znamenjem. Ker je, em, lep spomenik. Pa nič narobe. Kot ni bilo s prepevanjem na balkonih, sklanjanjem in pakiranjem »droži«, nakupovanjem kvasa in toaletnega papirja… Kar se zdaj zdi… Ne vem za vas, meni gre celo malo na smeh. Pa so prekleto resni časi. Taki. Mrki. Obupni. Grozni. Ni vse slabo, je pa precej slabo.

    Foto: zajem zaslona

    Ne gre nam, koronavirus ne samo, da ne gre nikamor. Ni odšel s preletom avionov. Niti s tem, da smo šli na morje. Niti z ukrepi. Ali s protesti. Politika, folk, vsi, vse. Tu je, tu (ni)smo. Mi, država z največ okužbami na svetu. Tudi če kdo verjame, da je vmes zabil evrogol ali najlepši avtogol, samo še polzimo. Nismo več na dnu prve lige. Padli smo v obskurni rang. Nižjeligaš. Ne gre nam. Vsak teden novo, pardon, sranje. Potem pa še… Glupi davki, zapoznela kadrovanja, vladno preštevanje minutaže v medijih, odmerjenih za in proti krizi. Bolnice pa vse bolj polne, številke vrtoglave. Ne vem za vašo facebook časovnico, na moji zdaj že skoraj vsak dan že nekdo javi, da mu je nekdo od bližnjih umrl. Pa ne samo zaradi koronavirusa. Smrt ni več le pietetni 1. november. Pa vem, da facebook ni realni odsev, kakopak. Ampak če bi mislil, da je, bi nosil samo če črno.

    Šesterica gostov

    In tako, v tem sivem, domala črnem novembru, je po dvajsetih mesecih prišel »zgodovinski trenutek« za slovensko televizijsko krajino. Televizija Slovenija in Pop TV sta stopila skupaj. Zakaj ne bi, saj sta pogosto nametani v isti MSM koš, kot se je ustalila kratica zlasti na tviterjih. Zakaj bi, je obrnjeno vprašanje. Zakaj? Nepotrebno vprašanje.

    Skupaj naprej je bila sila dobro zastavljena, domala nujna oddaja, ki bo zgodovinska, ampak bo najbrž tudi hitro odšla v zgodovino. Morda že zato, ker je prišla konkretno pozno. Za teoretike zarot in/ali analitike, prosto po presoji, je tajming kakopak vprašljiv. Zakaj ravno zdaj. Odgovor bi bil, ker smo padli na dno. In reakcija je prava. Kdaj, če ne zdaj. Vedno je lahko še slabše, ampak če bo še slabše…

    Potem je tukaj izbira gostov. Šesterica. Mojmir Mrak (1954), Alenka Zupančič (1966), Ksenija Benedetti (1965), Aleksander Čeferin (1967), Dan Podjed (1975), Mario Fafangel (1980).Dve ženski, štirje moški. Povprečna starost…. V Sloveniji je bila leta 2019 povprečna starost 43,3 let. Gostje oddaje so bili kar malenkost nad povprečjem (preko prsta naročunano 52,2 let) in izrazito nadpovprečno izobraženi.

    Torej, kar je seveda obenem nemogoče objektivno in statistično doseči, ni pa nemogoče, le da Slovenija v šestih osebih najbrž ne bi bila pretirano »telegenična« stvar, oddaja ni bila presek, povprečje, celovit prikaz Slovenije in Slovencev. S čimer ni prav nič narobe, le kritiko se potem da sprejeti. Nenazadnje, tudi vsak polnoletni državljan ima pravico voliti in biti izvoljen. Saj to so potem izvedli v prispevkih, kjer so dobili besedo starši, mladi, bolni, preboleli.

    Foto: zajem zaslona

    Koncept, ki ni iskal za in proti

    Ampak to ni bila oddaja »vsi o vsem in vseh«. Ni bila oddaja za in proti. Ta koncept je bol ne le hvalevreden in dobrodošel, marveč nujen. V oddaji Skupaj naprej smo tako videli, kakšna bi Slovenija lahko (spet) bila. Ne druga Švica, ne LDS časi, ne časi osamosvajanja. Tudi, ja, ampak ne, ne v celoti. Ne politična Slovenija. Ali zgolj civilnodružbena. Ampak Slovenija, ki se vsaj pogovarja brez napadanja. Ne skače v besedo. Se drži stroke. Razume številke. Sprejema dejstva. Spoštuje sogovornika, četudi se morda ne bi strinjali z njim.

    Vendar v tem je bil tudi morebitni zdrs oddaje. Ker je svojevrstni tujek, obe televiziji sicer pogosto počneta ravno obratno. Če je en za, mora priti še nekdo, ki je proti. In obratno. Nekakšen laboratorijski 50:50. Kot da denimo koalicija in opozocija ne moreta strinjati o ničemer. Dokler ne pade predvolilno vprašanje, no, o čem se strinjate in kaj vam je na nasprotniku všeč.

    Pogovarjali so se tisti, ki se strinjajo. Tega ne vidimo več pogosto, vsaj ne pred enajsto, dvanajsto. Kar je povedal že napis, ki je večkrat zasvetil: »Gostje in ekipa so cepljeni in testirani«. Tak pristop je hvalevreden, drugačen, sporočilen, ampak lahko pri tistih s pomisleki, strahom, jezo povzroči še več odtujenosti in posledično še več tega, kar jih iz takšnih ali drugačnih razlogov tešči. Aha, oni so cepljeni, jaz nisem, ni oddaja zame. Kar kakopak ni bil namen ne v napovedi ne v izvedbi.

    Za več smeha

    Proti zadnji tretjini oddaje je antropolog Dan Podjed, ki vedno daje veder občutek, kot da je dva stavka stran od tega, da bo povedal vic, povedal, da nam med drugim v tem času manjka tudi nekaj smeha. Ni ga več, vsekakor ne vsega tistega, kar je sam popisal v lucidni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Korona kakopak ni smešna, čeprav se lahko spomnimo, da so si čas za smeh vzeli tudi zdravniki in medicinske sestre. Pa ne zaradi preleta letal.

    Če primerjamo Skupaj naprej s Tarčo ali 24ur zvečer ali Slakovo novo oddajo Ena-na-ena, je bila po svoje celo dolgočasna. In s tem ni prav nič narobe. Kje pa. Gostje so dobili bolj ali manj enako odmerjen čas. Pa ne, da bi kdo štopal, joj ne. Poznajo drug drugega, najbrž primarno zaradi dosežkov. Nihče ni pretirano izstopal, čeprav so vsi medijsko izstopajoči. Malenkost bolj nase pozornost pritegne Aleksander Čeferin, kar pač pride najprej s funkcijo, nato pa z njegovim dokaj rednim komentiranjem domačega političnega dogajanja. Ampak tudi on je skrbno izbiral besede, zdelo se mi je, da tudi zato, ker je imel ob sebi doktorje različnih znanosti.

    Foto: zajem zaslona

    Dolgčas je dobrodošel

    Dobrodošlo je, če kaj takega, kot dolgčas, seveda sploh še obstaja, ker imamo vsi na dosegu roke ultimativno napravo, ki je bolj ali manj ukinila dolgčas. Kar ne pomeni, da je bila oddaja dolgočasna, ne razumeti narobe. Ne, ni bila. Samo nismo vajeni, v primerjavi z »običajnimi četrtki«, je bilo tole… Medidativno.

    Pa so gostje dve uri stali. Prav prejšnji teden je po relativno grozljivi Tarči, ko se je četverica politikov pogovarjala bolj ali manj le o tem, kdo je bil slabši, prilezli pa so za spremembo iz črnobelih časov II. svetovne vojne vsaj do leta 2013, kar pri tem tempu pomeni, da bodo nekje do 2050 morda skoraj ujeli sedanjost, nekdo nekje zapisal, z imenom in priimkom, ne spomnim pa se žal, kdo, da se je poznalo, kako so bili Aleš Hojs, Alenka Bratušek, Zdravko Počivalšek in Marjan Šarec že nekoliko zmahani. Je pa res, da kadar se sedi, kot pri Tanji Gobec v oddaji Politično, je debata takoj vsaj malenkost bolj umirjena. Bolj kot v besedo se skače v možgane s pikrimi obtožbami.

    Voditeljici stopili malenkost nazaj

    Tokrat je bilo drugače, pomagali so za nekaj predaha daljši oglasni bloki, ki so bržkone doživeli tudi nenavadno sinhronizacijo. In najbolj je pomagal nivo debate. Bolj kot za goste se je koncept zdel velik zalogaj za obe voditeljici. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta seveda prvič vodili takšno oddajo, našli nek kompromis med dvema pristopoma. Čeprav je novinarstvo pač eno kot nadpomenka, sta šoli nacionalke in popa precej različni, kar se je videlo tudi v prispevkih. Ampak tokrat ni bil čas za razlike, za en večer ni šlo za to, kdo bo koga nažgal v gledanosti, čeprav bo ali bi bilo zanimivo videti, kdo je imel večjo gledanost z istim programom. Res pa je, da bi nacionalka sicer imela svoj četrkov informativni paket (Studio 3), Pop pa Kmetijo.

    Žnidaršičeva in Sodja sta stopili precej nazaj. Umirili retoriko. Vprašanja so bila bližja razpravi. To ni bilo soočenje. No, je bilo, ampak zgolj z virusom. Bolje sicer poznam delo Žnidaršičeve, saj Pop žal premalo gledam, ampak vpliv in delo Sodje je poznano in se ga da videti v Fokusu in Inšpektorju, najbrž najbolj tv novinarskih prispevkih pri nas. Ne najbrž. So. Fokus in Inšpektor sta novinarski dril, šus, jajca. Žnidaršičeva je postala sinonim za preizpraševalko do točke, da jo gostje, sploh z desnega pola, kličejo »gospa Erika«. Mimogrede, čudi me, da se Žnidaršičeva nikdar ne opogumi s povratnimi »gospod Aleš, gospod Zdravko, gospod Janez«.

    Skušali sta uloviti nek ritem, vendar so tega neizpodbitno držali, ne pa tudi diktirali gostje. Kredo in izkušnje so pač v taki oddaji štele. Je pa res, da ko je šele na koncu padlo vprašanje o rešitvah, ni delovalo, da gostje povsem vedo, če je bil predstavljeni koncept tudi zares izveden v praksi. Kar deluje močno kot alineja ali pitch, ni nujno, da se bo obneslo tudi pred kamerami. Koga je torej oddaja nagovarjala? Kaj je bil cilj? Je bil dosežen? Zame je bil, ker so o temi, ki takoj na dan privleče čustva, kar glede na vse mora biti razumljivo, čustev ne moremo anulirati, govorili ljudje, ki so sicer dovolj uspešni, da ničesar ne tvegajo. Ampak obenem pa nimamo več česa izgubiti.

    Foto: zajem zaslona

    Bolj poslušali kot gledali

    Skupaj naprej je bila tako oddaja, kjer smo znova bolj poslušali kot gledali. Ob osmih zvečer. Ne v nedeljo ob enih ali med tednom po deseti zvečer. Ali še kasneje. To je televizijama še uspelo in v času, ko, kot rečeno, zmag še niti na vidiku ni, je morda to edini občutek zmagoslavja. Vsaj ali pa predvsem za televizijski hiši sami. Pri nas ima nastop pred kamero še vedno veliko težo, kar se najbolje pokaže na volitvah, kjer seveda družbena omrežja niso nezanemarljiva, ampak če bi sprejeli tezo, da volitve odločijo dalj časa neodločeni volilci, ki čakajo »na še kaj razen tega, kar že poslušamo ali smo nasedli«, potem odločajo soočenja. Zato je Skupaj naprej lahko delovala, žal, tudi kot uvod v megavolilno leto, ko nas čaka celotni, trojni volilni paket.

    Ni želela biti, vsaj tako je videti, politična, ampak ljudje smo politična bitja in legitimen očitek je, da vlada, ki se jo je v oddaji kritiziralo in ocenjevalo, kar pa mora vsaka vlada vzeti v zakup, saj smo vendar v demokraciji, ni dobila v tem kontekstu možnosti za protiargument. Ampak glede nato, da je sama tik pred oddajo v grafu pokazala, kako se je poročalo za in proti cepljenju, je vlada pokazala, da vztraja pri svojem in da bi bistvo oddaje, torej umirjena, strokovna, resna debata, milo rečeno zvodenelo. Da se najbrž kar vsi gostje nagibajo, golo ugibanje, bolj k levi politični opredelitvi, pa gre soditi iz tako tokratnih kot zlasti preteklih izjav. Ta očitek bi bil na mestu, ne pa povsem.

    To so ljudje, ki so šolani, izobraženi in tako naklonjeni znanosti. In uspešni v tem, kar počnejo. Najprej temu, potem najbrž vsemu ostalemu, kamor spadata tudi popularnost in/ali odmevnost. Vendar živimo v svetu, kjer pač tudi to šteje. Laž se širi hitreje kot resnica. Prepogosto se niti ne moremo strinjati, da se ne strinjamo. V tem je oddaja naredila korak naprej in se odločila, da bo dve uri dala bededo tistim, ki se bolj ali manj o nečem strinjajo. In to o nečem, s čimer smo soočeni vsi.

    Parna lokomotiva

    Kar je pohvalno, morda celo najbolj zgodovinsko pri vsem skupaj. Za dve uri en argument ni imel skoraj »zakonsko« obveznega protiargumenta. Ni ena stran dobila besedo, potem pa še druga. Ali je to prav ali ne? Sam bi rekel, da je v tem času dobrodošlo. Vprašanje pa je, za koga. Kdor deli mnenje, ton, vsebino Skupaj naprej, je dobil občutek varnosti, zavetja, podpore. Da so še ljudje, ki podobno mislijo. In dobijo besedo. In jih za dve uri nihče ne zmerja, grozi, žali.

    Težava pa je, da kdor ne misli tako, je oddajo najbrž gladko prezrl. Sodeč po odzivih, ti niso bili tako burni, četudi številčni. Ene so odbili gostje, druge kritiziranje vlade, tretje pavšalno nametavanje netočnih ali pa vsaj v kontekst slabo postavljenih informacij (ne, ni res, da je Slovenija edina vladala z odloki), četrti so se praskali po glavi, kdo je Harari in zakaj je omenjan, pete pa morda celo nekoliko pretirano dramatična, predvsem pa anahrona izbira parne lokomotive v železniškem muzeju, na katerem je grafika izpisala Skupaj naprej. V času podnebne konference v Glasgowu je tole kar ironično, po svoje pa tudi simbolno, saj smo, ko gre za politično nivo, zdrsnili daleč nazaj in se zdi, da bomo morali na novo izumiti kolo, da se bomo pognali tja, kamor naj bi skupaj želeli priti. Karkoli že to pomeni.

    Foto: zajem zaslona

    Ni se šlo skupaj nazaj

    Skupaj naprej je seveda tvegala oznako, da se je šlo »skupaj nazaj«. Ker nazaj niti več ne moremo. Marsikdo je to oznako sicer že takoj prilepil oddaji. Ampak dobro je, da je oddaja vsaj naredila to veliko spremembo. Čeprav je skupaj nekaj, kar je predsednik republike najbrž izrekel največkrat (takoj za besedo konsenz), je nekaj, kar je obenem vse bolj uporabljal samo on. Zdaj smo tudi mi dobili priložnost. Za besedo »skupaj«. Ampak žal ostaja bojazen, da danes ne bo nič drugače, da bo naslednji dan že spet naslednje sranje, da bodo bolnice še bolj pokale, da bodo otroci povsod brez respiratorjev, da se bo medicinskih sestram snelo… Toda za dve uri je bilo vsaj nekaj predaha. Nobenega kričanja, žaljenja, negodovanja in vsesplošne vsi-bomo-umrli pogube.

    Kar pa ne pomeni, da smo zmagali. Ne. Bilo je kot na tekmi Slovenije na Slovaškem, ki se je začela po prvi tretjini oddaje. Slovenija je nepričakovano povedla, se dobro izkazala, nato storila prvo napako, grobo, se delno ranila sama, delno sodnik, tisto najslabše, izključitev plus penal, potem ko smo že mislili, da nas je sodobna tehnologija enkrat rešila in nas bo še drugič, nas ni. In potem se je zgodilo tisto novodobno, najlepše, športno pri Slovencih. Z enim manj na tekmi, ki je štela le za prestiž, od najboljših, ki bodo novembra 2022 brcali v Katarju, smo se poslovili že oktobra 2021, smo z bizarnim kotom, ko je tam bil le en naš, dali gol in povedli. Seveda nismo zdržali, ampak bili smo pa skupaj. Prva oseba množine. Tisti »Mi, Slovenci«. Da vsaj enkrat ni to rečeno s takim pesimizmom, da sledi samo še najslabše. Ker, saj veš, mi, Slovenci. Ne. Storili smo še eno napako, tako, bedno, nepotrebno. In nato reševali, kar se je reševati dalo. Ko ni štelo. In je bil remi lahko dobra stvar, če pač tako želiš videti. Ampak remi še ni zmaga. Vsaj tak ne. Ker ne gremo nikamor.

    Daleč od medalj, a…

    In tako je bilo s Skupaj naprej. Ker že res, da ima vsaka medalja dve plati. Ampak do medalje je treba prilezti, garati, uspeti. Mi smo daleč od medalj. Skupaj naprej je bil tako neke vrste selekcijski trening, začetek priprav. Na kaj? Na to, da najprej premagamo ta framani virus. Če se seveda lahko strinjamo, da virus sploh je. Če je bil priprava na politično obračuvanje z virusom… Potem smo gledali Slovenijo, ki tehtno, ubrano, strokovno, spoštljivo govori. Tudi o politiki, ki je in zna biti nespoštljiva. Ampak to so Slovenci, skoraj vsi po spisku, vsa šesterica, ki je v politiki najbrž ne bomo nikdar videli. Ali ker so prepametni ali ker politike ne razumejo ali pa preprosto zato, ker čim dlje od tega. Ampak potem nam to prav nič ne koristi. Pametni so govorili, nekateri smo jih poslušali. Si malo spočili od kričanja in obtoževanja. Ter se lahko z nekom strinjali. Ali pa tudi ne, kar je del demokracije, ki nam še vedno ne gre in ga ne razumemo. Ta oddaja vsaj ne bo razhudila tako močno kot kakšne druge. Če je to napredek… Smo še daleč.

    Dobili pa smo lahko občutek, da so tam nekje zunaj ljudje, ki jim je še mar za skupaj in naprej. Pa četudi zveni kot slogan. Če bi to tudi res postal in bi denimo taka šesterica res sestavila stranko, bi to bil zgodovinski nateg iz zgodovinske pandemije. Bi bilo neoprostljivo narobe. Kar pa samo kaže, kako hrup pride do nas. In porodi dvome. Se danes zaradi Skupaj naprej kaj drugače počutim? Ne. Slej ko prej me bo spet kdo vprašal, če sem cepljen, in mi bo nelagodno. Ne zaradi odgovora, ampak zaradi tega, kar potem sledi. Nekaj povsem drugega od Skupaj naprej.

    Zato sta to dve uri, ko je televizija zajela sapo in vsaj upam, da odmislila, kakšne bodo cifre gledanosti. Ter tudi sama sebi pokazala, kakšne bi lahko bile debate. In zakaj je vredno, da so. Tudi v času martinovega, fuzbala, resničnostnih šovov in, da, koronavirusa.  

  • (Ne)pravi ded(i)

    (Ne)pravi ded(i)

    Solza. Ena. Nato še ena. Ne velika, pa vendar – solza.

    Za hip sem pomislil, da se to nekaj kakor ne sme. Skoraj ne spodobi. Greh, blasfemija, narobe. Skrij, skrij solze. Brž. Da te ja kdo ne vidi. Ne, ker naj moški, fantje, karkoli že smo, ne bi jokali. Eh, ne, ne to. Časi sramotenja moškega joka so davno mimo. Ampak… med filmom o Jamesu Bondu? Da te Hollywood uspe tako prekleto nategnit? Da se skoraj cmeriš? Zato sem se seveda še zasmejal v sebi. Kako prekleto uspešna manipulacija! Mastno uspešna, brezizhodno tradicionalna. James. Frdamani. Bond.

    Da, ob koncu filma Ni čas za smrt sem se skoraj cmeril. Krivci? Ni jih malo, lahko pa začnemo s torki v devetdesetih na Kanalu A, ko so redno vrteli bondijade. Mislim, da kar lepo vse po vrsti. Pa potem mariborski kino Partizan, kjer sicer nisi mogel na platnu izkusiti kot rosni osnovnošolec nič tako grotesknega, kot je bila scena v baru pred vstopom v kino. Tam sem videl Golden Eye, kjer me je medenica tiste bejbe, ki je med seksom dušila in ubijala, ko je Pierce Brosnan postal »moj« prvi Bond, resno travmatizirala. Ampak bolj aktualni krivci? Gotovo Hans Zimmer in Billie Eilish. Pa po svoje tudi Daniel Craig. In Cary Fukunaga, ki je združil bolečo lepoto Jane Eyre z brutalno realistično prvo sezono True Detective.

    Pisati o tem, kako se cmeriš med Jamesom Bondom, je tvegano početje. Še zlasti, če si pubec. Mhm. Je. Tvegaš. Ampak Bond naj bi, slišimo vedno in vedno znova, poosebljal duh časa. In Craigov Bond je vse od Casino Royale naprej bolj human James Bond. Čustven, ranljiv, krhek. Zaljubi se. Trpi. Pa ne samo, ko mu kurijo jajca ali ga mlatijo do onemoglosti. Itak že dolgo ni več tako dober kot tipi, ki jih lovi, se pa prekleto trudi, kot so povedali v uradnem podkastu, ki je presenetljivo odkrit in ne tako marketinško spolikan, da bi bil brez okusa.

    James Bond je (p)ostal topo orožje, kot mu je rekla Judy Dench kot M, po Skyfall le še oljni portret na platnu. Svet je šel naprej brez njega, njegovih igračk, njegovega pristopa. Vse to je popisano in znano. Craig je posnel tri res dobre Bonde, enega povprečnega in enega pozabljenega. Prišel je nabildan ven iz vode, blond in se boril proti tradiciji. Pil ni zgolj vodkamartinijev. Eh. Pivo, kokakolo, dietno kokakolo in kaj še vem kaj vse. Vedno nekje na robu dovoljenih čustev. Daaaaleč od Seana Conneryja, še dlje od Rogerja Moorea. In to v času, ko čustva, ranljivost, politična korektnost štejejo pač več kot nevidni avtomobili. Največja eksplozija je, če bi se Bond razjokal in rekel »žal mi je, rad te mam« in podobno.

    Ni čas za smrt je film, ki nam pokaže, kakšen bi bil svet, v katerega bi naj vstopili, a nam ne uspe, pa nas James Bond še zadnji drži za gleženj in ne spusti. Zajel je kritični duh časa, v katerem ga davijo in utapljajo, streljajo nanj, granatirajo. V Ni čas za smrt je bližje Nolanovi percepciji Batmana. Bonda nihče ne mara, še sam noče več biti Bond, ni mu mar, če ni več 007. Naj bo kdo drug, bolj primeren. In vse to No Time to Die ponudi. Deluje kakor pitch za, hej, glejte, bi radi, da je 007 temnopolta ženska? Da se morajo ženske, na katere James Bond naleti, obrniti stran, ko se preoblači, potem ko je že mislil, da bo seksal? Ne enkrat, ampak dvakrat. Da bodo kar same padale in jih bo vse podrl.

    Ne, ta svet je, vsaj v popkulturi, mimo. Ločnice ni več. Junakinje so tiste, ki vlečejo nit. Pa če gre za Mad Maxa, Igre lakote, Wonder Woman, Black Widow itd. Je tako prav ali ne? Stvar pogleda, časa, družbe. Če vprašate mene je. Edini problem je potem za like, kot ej James Bond. Kaj narediti z njim? Franšiza se je očitno predobro zavedala, da če bo šla dlje kot kadarkoli, bo z Bondom konec. Zato so morali nekaj narediti. Če greš predaleč, ti ne preostane drugega kot to, kar so storili. Bond ne paše v ta svet. Okužen je. Ne s koronavirusom, čeprav se bi dalo diskutirati, kam film moli taco. James Bond bo neizogibno ostal zadaj in bo čudaški lik. Bomo hodili potem gledat to? Kako zarjavel, ne-za-ta-čas je? Najbrž dolgoročno ne. Kratkoročno pa gotovo. Ko sem prišel s kina v ponedeljek, potem ko je film premiero dočakal v četrtek, je v kinu bilo že 18 tisoč ljudi. Tudi v ponedeljek ob 18. uri je bil kino precej dobro obiskan. In ljudje zelo »not«. Smeh, kjer mora biti. Glasen. Pravi. In kakšen šok, ko kaj nenadno eksplodira. Ne, tega doma ne moreš (po)doživeti.

    Svet gre vedno naprej. Če želiš, da bo ostalo vse enako, kot doslej, boš moral v spreminjajočem se svetu, kakor velja že stoletja, spremeniti vse. Po domače, pošicat’ boš moral vse, ki bi radi izvedli spremembe. Pa še vedno ne bo dovolj. Moral boš lobirat, prenašat šefe, se prilagajat. Ponižno boš moral čakati na odgovore.

    James Bond v Ni čas za smrt gleda tudi risanke. Naredi zajtrk. Da lupčka zjutraj preden gre na pot. Zre prihodnosti v oči, pa ne zgolj z grozo. James Bond je imel že v Casino Royale priložnost postati nekdo drug. V Ni čas za smrt je ta drug postal, ampak mu je zmanjkalo časa, da bi videl, če to sploh lahko postane. A day late and a dollar short, pravijo temu v Ameriki. James Bond nam je tokrat dal vedeti, da nam ne preostane nič drugega, kot da sprejmemo spremembe. Ker sicer tvegamo, da spremembe ne bodo sprejele nas. Kar je mnogo huje. Težava je le, da je Bond vse to spoznal mnogo, mnogo prepozno. Usodno prepozno. Je pa njegova ranljivost pač hit. Zlikovci so vedno boljši, Rami Malek je briljanten. Saj je že Nolan naredil takega Jokerja, da je ta postal večja zvezda od Batmana. Kar ni povsem uspelo Jacku Nicholsonu, ker devetdeseta niso bila tako mračno cinična, čeprav je napovedal prihodnost, je Heathu Ledgerju, vse skupaj pa je le še nadgradil Joaquin Phoenix.

    Pri Bondu gredo stvari že zaradi obvezne tradicionalnosti počasneje. Še najbolj me je vse skupaj spominjalo na Star Wars in vse, kar je prišlo z in po The Force Awakens. Mogoče zavoljo otoka, kaj pa vem. James Bond je šel na konec sveta, tam, kjer se svet ne more dogovoriti, kaj svet sploh še je, da bi preprečil konec sveta, kot ga poznamo. In rešil je vse, cel svet, le sebe ne. Največja borba – in tu je Craig naredil remek delo – je v Jamesu Bondu samem. Čeprav je bil sila surov, to noče biti več. Že dolgo ne. Noče biti najlepši tip v prostoru, ga ne zanima niti malo. Želi biti najbolj brihten? Mogoče. Najbolj smešen? Tudi. Najboljši prijatelj? Ja, zakaj pa ne. In najboljši… No, ne bom razkril vsega, ker ni pošteno, ker te film res šokira. Mnogo bolj kot sicer.

    James Bond mora biti vedno posnet sodobno, čeprav zdaj ne moremo videti skoraj nič takega, kar bi nas res šokiralo. Sploh, ker se nam po filmu zdi, da ima vsak od nas skoraj boljši telefon od njega, ki bo očitno lahko še igral kačico. Ima pa še vedno svoj sijajen avto in še vedno bo, pri Craigu bolj s silo kot premetenostjo, ugnal kogarkoli, ki mu bo skušal priti blizu. Magari toliko, da mu pokaže svojo uro in, eeeem, odpre oči.

    Ni čas za smrt je predvsem film, ki ima noro dobro glasbo in kjer je komad Billie Eilish pravzaprav najboljši trailer. Pove vse, le da tega ne morete vedeti, dokler si filma ne ogledate. Če bi lahko, bi šel v kino vsakič le za toliko, da bi ujel komad, ki pride kar pozno po začetni »gun barrel« špici. Saj podobno je bilo že s Skyfall, ampak Eilisheva je s svojim minimalističnim popom posnela komad, ki bi ga Bond poslušal, če bi res kdaj ostal povsem sam. Pa ne na nekem krasnem otočku ob turkiznem morju.

    In Ni čas za smrt je film, ki nas bo preizprašal o (ne)smrtnosti. Pravzaprav vsega, na kar se lahko oprimemo skozi najbolj mainstream popkulturne fenomene. Morda bo kdaj prišel čas, ko bodo rekli, da so Bonda pomehkužili tako daleč, da jim ni preostalo drugega, kot da so v Ni čas za smrt z njim storili na koncu to, kar so. Morda pa je, kar je nauk filma, James Bond naposled le zgodba, ki jo nekomu poveš na krasni, dolgi vožnji z avtom.

    Prekleto dobra, sijajno posneta zgodba. Ker je Cary Fukunaga nekaj kakor združil svojo neponovljivo Jane Eyre z brutalnim realizmom prve sezone True Detective. Ponovil je šicanje sekvenco v dolgem kadru. In ponovil je najbolj zgodbene obraze, kar jih je. In to v takem žanru. Da se človek vpraša, kaj, za vraga, je motilo Daniela Boylea, da je odkaral od filma?

    Ni čas za smrt je obenem prekleto dolg film, ki pa sporoča le eno: o kratkosti, dragocenosti, nujnosti življenja. Novega. Ne starega. Ker vse po starem… Te pripelje le do konca sveta. In sebe.

    Bis. Nič filma ne uniči bolj kot pritisk časa, ko čistilka, ki seveda ni sama kriva, sploh ne, uleti v najbolj čustvenem delu filma in pusti še povrhu odprta vrata, da noter pronica luč. Če le gre, počakajte, za božjo voljo.

    • Rešil, česar se rešiti ne da

      Rešil, česar se rešiti ne da

      Pogled je imel… Ne, ni ga imel. To ni bil pogled. To… Je bilo… Nič. Zlomljen pogled. Prazen. Skoraj nem. Ni gledal v kamero. In skozi do nas. Ne. Gledal je mimo, nikamor, stran. Ker to ni pogled. Ni. Ker ne gledaš. Iščeš tla. Brezno. Upanje. Življenje. Naj se sliši, kakor se sliši. Naj. Nič zato. Pogled je imel… Ne, ni ga imel.

      Oblečen povsem v črno. Črna srajca, črni suknjič, črna kravata. Črni okvirji. Kje drugje, kdo drug, kaj veš. Morda ne bi pomislili. Morda je bilo pa tudi le naključje. Ampak ker tako črno je bilo. Kdor je to gledal, ne bo pozabil. Ne moreš. Ne gre. Ne da se. V šoku si. Tam, pol Evrope stran. Zaradi – fuzbal tekme. Črno od črnega, ko tako strahovito upaš na svetlobo. Da ne bo najhujše. Ker pomisliš, v mini paničnem napadu, na lastno minljivost. Ne kot egoist. Ne. Kot človek.

      To, kar se je zgodilo v soboto, 12. junija 2021, pozno popoldan, je nekaj, za kar bi napisali, da ne bomo nikdar pozabili. Mi, ki smo gledali v živo prek ekrana, najbrž ne bomo. Ampak res bi bilo človekoljubno, da ne bi. Po moje ne bomo. Tako ali drugače. In ne bi smeli. Pa ne samo tega, kako se nas lahko nekaj dotakne. Ker se nas.

      Ampak bili smo tako v že tako kruti realnosti tako nesramno zmanipulirani. Ker smo gledali fuzbal. Degutantno posiljeni, ker se je režiser neke fuzbal tekme odločil, da bo, ko se bo zgrudil nogometaš sam od sebe, delal filmsko kariero. Da bo iskal dramo tam, kjer ni nič. Kjer je samo praznina. Kjer je le Tišina. Šok. Režiser je pa iskal še bolj zlomljen kader. Še več solz. Še več šoka. Še več trpljenja. Naslednjega, ki trpi, da bomo trpeli mi še bolj.

      Ni mu bilo dovolj, da so igralci obkolili soigralca. Ki je tam ležal. Nemočni. Storili so, kar so lahko. Ga skrili, mu dali vsaj malo dostojanstva. Gledalci, se zdi, tudi. To smo vsaj lahko videli. Bi bilo bolje, če ne bi. A vsaj to… Vsaj… Da so gledali stran. Niso buljili. Nikogar ni kamera ujela, ki bi držal kamero v roki. In snemal kaj takega. Razen režiser. Lahko bi storil pietetno stvar. Lahko bi storil, kar storijo, kadar nagec/ica prileti na igrišče. Če priletiš z reklamo, političnim sporočilom ali pač z golo tazadnjo, ni teorije, da te režiser spusti v eter. Ni. Ne. Najlažje je napisat, naj nekomu leti glava. Ne bo pomagalo, zdaj gotovo ne. Ampak boli. Skrbi. Reže. Tolče. Praska. Trga.

      To pa. Gledali smo enega najboljših danskih, kaj danskih, nasploh fuzbalerjev. Kako ga oživljajo. In kako to spremlja množica, pa noče. Z ženo vred, ki se ji meša. Narobe. Groza. Zakaj bi to nekdo gledal in, še bolj, prenašal dalje?

      Komentator tekme je pa pač govoril. Ker smo šli pri nas s komentiranjem v kvantiteto, kakor je pač duh časa. Kot drugje. Ker navodil, čeprav jih že dolgo ni več za nič, za to, kaj storiti in kaj se bi še naj spodobilo, čeprav je tudi to, kaj se spodobi, že zdavnaj odletelo, ni. Ni prvič, bile so tragedije še hujše. Ampak hvala bogu so tako redke. Nikoli pa še na tako velikem tekmovanju.

      In Luka Cotič, komentator Šport TV, ki ima tv pravice, je pač govoril naprej. Nekaj. Blebetal je. Svojo naracijo, svojo tekmo. To so komentatorji nove dobe, čeprav dob v našem komentiranju niti ni. Cotič je bil pred tem popoldan dober v studiu. Umirjen, pred kamero zadržan in preudaren. No, med tekmo, je dolgo, predolgo potreboval, da je ugotovil, kako resno je. Žal. Saj ni zdravnik, ni zraven, noben ne more vedeti na daljavo Iz jebene komentirnice ali kavča.

      Ne moremo ga soditi, ker, kot rečeno, navodil za kaj takega ni. In bilo bi v tem trenutku najslabše. V šoku reagiramo vsak po svoje. Ni »prav« in »narobe«. Vsaj naj ne bi bilo. Ampak bolje je v takih situacijah biti tiho. Manj je več. Delam sam zdaj enako? Možno, ampak rad bi, da preberete do konca in razumete, zakaj ta tekst.

      Cotiču je zmanjkal pristni stik. Govoril je o menjavi za Eriksena, ko človek nima menjav. Ne za lastno življenje. Ni mogel vedeti, ni. Lahko pa bi vedel, kako je, ko nekaj tako v živo dojemaš. Ne vem, kolikokrat je Cotič na stadionih, vem pa, kako je bilo med polčasom na White Hart Laneu, ko se je predstavil navijačem Tottenhama, ki je gazil NK Maribor, Fabrice Muamba, ki se je sam zgrudil dobrega pol leta prej in – preživel. Videti to v živo? Začutiš nogomet, kaj vse je. Več kot to, da gre žoga v gol. Več kot vse, kar drugi mislijo, da naj nogomet sploh ne bi bil. Nogomet ti da občutek kolektivnega. Da prijatelje, jemlje prijatelje. Je tu. Nekaj drugačnega ima. In ko se to zgodi…? Ugotovimo, kaj smo, nismo, s kom in kje.

      Zato je, za tiste, ki smo gledali ali delali zraven ali pač karkoli, nastopil trenutek, ko je trčila naša nevšečkana vest s sodobnimi to-bi-naj-bil-jaz navadami. Smo še pietetni? Nismo želeli gledati, pa nam je režiser dajal še in še in še. Dolge minute, da so morali zakriti igralca (!). Komu na čast? Komu? Navodil ni, če bi spraznili stadion, bi trajalo. Ampak trčili smo. Kot družba. Je to še spektakel?

      Danski in tudi finski navijači so, kar smo lahko videli, reagirali človeško. Jokali so. Gledali čim dlje stran. Vsaj tako je bilo videti in bolje bi bilo, če ne bi. Kdo bi pa rad imel kamero v operacijski sobi? V prometni nesreči? Na pogrebu? Kdo? Zakaj? Čemu?

      In v takem na pol deliričnem stanju je moral šov naprej. Moral. Najbolje bi bilo, da bi vse skupaj ugasnili. Pospravili. Za kak dan, dva, morda več. Saj je samo žoga. Saj je samo fuzbal. Samo denar, samo tv, samo način.  Pa ga imamo radi, o ga imamo radi, ta naš fuzbal. Ker je drama, ker ponudi življenje v dveh polčasih. Še pavzo dobiš, v življenju je ni. Še manj so v življenju drugi polčasi. Da obrneš. So, ampak če so, so tako redki, da so predragoceni.

      Nato je, po tem dolgem, mučnem čakanju, ko nas je tv prenos, kamera, zgodba povozila, nas naredila za voajerje, ki smo želeli gledati samo žogobrc, kakor da bi se zalotili, da so nekdaj gledali gladiatorje za zabave, nato nas je nagovoril Rok Grilec.

      Rok Grilec je tista spojina športa in novinarstva, kakršne ne moreš iznajti. Če jo, dobiš nobelovo za kemijo. Rok Grilec je tip, ki je iz ameriškega nogometa naredil spektakel. Do kamor je pač šlo. Vse ima svoje omejitve. Ampak je naredil. Kar so kasneje, denimo, na TV Slovenija končno naredili iz kolesarstva. Ko ti nekdo pričara bistvo športa, za katerega si lahko neverjetno netalentiran ali te sploh ne zanima. Pa ne način, ker so naši, ker moraš, ker nacionalni ponos. Ne, ne. Ne bom zdaj o zimskih športih. In o hruškah in kopačkah. Ne.

      Toda Rok Grilec je nekdo, ki obožuje govoriti pred kamero o športu. In, vsaj zdi se mi, še raje komentira. Ja, Roka dobro poznam, čeprav ga v bistvu ne. Rok je nekdo, ki bi moral, kakor bi rekel Emkej, veš kaj bi ti mogo. In je. Vse. Pa je prišel, kamor je. Rok Grilec je sininom za te čase. Da najboljši vedno ne dogurajo najdlje. Vsaj tu ne. Primerjav bi lahko bilo malo morje. Pa ni to poanta tega teksta. Grilec je vskočil nazaj na Šport TV za Euro. Prišel, pogledal, povedal, da nekaj ve o belgijskem fuzbalu, kjer dela, in čao. Nato pa se je zgodil ta dan. Ta trenutek.

      »Spoštovane gledalke, spošotvani gledalci dobrodošli nazaj v našem studiu. Žal zaradi tragičnega dogodka tekma med Dansko in Finsko vsaj zaenkrat samo prekinjena. Čakamo na uradni podatek, ali se bo tekma sploh nadaljevala ali bo vse skupaj odpovedano. Christian Eriksen se je tik pred konec prvega počlasa zgrudil, oživljali so ga na igrišču, potem odnesli in upamo, da bo z Dancem vse vredu. Če dobimo nove informacije, vas bomo obvestili.«

      In to je bilo bolj ali manj to. Povedal ni nič takega. V bistvu vse, kar smo vedeli, če smo že vedeli. In upali, da bomo izvedeli nekaj, ne pa tisto, česar ne bi radi bili nikdar izvedeli. Grilec ni uporabljal skorajda nobenega pridevnika. Ni nastopal. Povedal je. Kar je bilo težko povedati. Ko gre težko z jezika, videlo se je, kako ga je pretreslo. Kot nas je vse, ki smo gledali tekmo v živo prek televizije.

      Mediji s(m)o zadnji, na katere bi se naj mislilo ali razpredalo v takem trenutku. Zadnji. Kar pa ne pomeni, da to ne nosi odgovornosti. To je nekaj, kar je vnaprej… Ne ravno izgubljeno. Ampak tu je samo izguba. Nič drugega. Izguba toka, ki postane trenutek, ki spolzi nekam onstran. Dolgo na Otoku niso gledalci pozabili, ko je napovedalec ITV sporolič novico o princesi Diani, pa ni imel črne kravate, temveč šekasto/pisano. Saj vemo, da znajo biti Angleži hiperkorektni. Ampak imeli so prav. Nek standard bi naj še bil. Nekaj. Celo za našo generacijo, ki tvita, pozablja, izumlja, bolšči.

      Ampak Rok Grilec je storil nekaj, česar marsikdo ne bi. Komentator tekme gotovo ni. Režiser in kamermani še manj. Da so delali samo svoje delo in da so navodila prišla od zgoraj, kot vemo iz zgodovine, je najbolj narobe izgovor. Tako slab, da še izgovor ni. Ker za to gre. Rok Grilec je sicer uradno delal svoje delo. Ampak ni delal. Ni. Bil je. Ko nismo bili. In za hip je vrnil vero v dostojanstvo medijev, ki naj bi odslikavali tudi čas, družbo, kulturo, navade. Bil je človek. Ko tako pogosto nismo. Ko smo upali, da bo daleč stran še en človek. Da ne bo en manj. Da bo. Pa ni bil dolg. Bilo je kratko. In kasneje se je fuzbal nadaljeval. Studio tudi. Povrhu takšen studio, da je škoda, ker z Mladenom Dabanovićem nista reden tandem. Ampak žal je pri nas pač tako. In bo.

      Mediji smo najmanj pomembni v taki situaciji. Smo. Lahko pa ne škodimo še dodatno. Rok Grilec je tako na relativno majhni športni televiziji storil nekaj, česar pogosto seveda niti politiki ne. Ali večje televizije. Pokazal je sočutje. S tem, ko je pokazal čim manj. Zato… Je to nekaj, česar ne bi smeli pozabiti. In pomisliti, kaj in kdo smo.

      Rok Grilec ni rešil dostojanstva, ker se tega najbrž več rešiti ne da. Je pa bil človek. Za ljudi.

    • “Povejte mi…”

      “Povejte mi…”

      Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil in sklenil, »pa hvala, da ste zdržali z nami.«

      Lahko bi delovalo tudi kot pojasnilo, če že ne skoraj kot opravičilo. Pa ni. Ne po taki izvedbi. Ni ravno zgodovinska, ampak vseeno pa prekleto dobra televizija. Končne besede so bile neke vrste (zmago)slavje. Kdor je zdržal, je bil nagrajen. Z morda najbolj izstopajočim intervjujem na slovenskih televizijah. Letos gotovo, najbrž pa kar nekaj let. Kar ne pomeni, da je bil najboljši vsebinski intervju. Daaaaleč od tega. Sploh ne. Ampak to, kar smo videli v sredo zvečer, je bila res, res, reees dobra televizija.

      Koncept je, kot vemo pri 24ur Zvečer, precej bazičen. Ena dolga ovalna miza, stoječi voditelj stopničko nižje, da goste gleda iz oči v oči, zdaj s komolcem naslonjen na to dolgo mizo, zdaj z dlanmi, in na drugi strani sedeči gost. Vmes kar nekaj zaslonov, par gigantskih, nekaj manjših. Malo temna, ampak ne pretemno zlovešča luč.

      Vzela sta si… Pol ure. Ne, več kot pol ure. Z drugim delom še pet minut zraven. Marsikje bi tak format bil… Časovno? Dolg. Med tednom? Sploh predolg. Po deseti pa itak. Že na nacionalni televiziji, kjer take ena-na-ena pogovore prihranijo za nedeljski večer. So drugačni, res je, vrhunske debate, skoraj filozofija, kadar se jih pripravljeno in navdahnjeno loti Ksenija Horvat.

      Foto: Pop TV [zajem zaslona]

      Ampak zdaj smo pa res lahko v obliki intervjuja dobili dobro, kaj dobro, vrhunsko televizijo. Ja, to, kar je Uroš Slak izprašal Aleksandra Čeferina, je prekleto dober tv. Miša Molk je nekje vmes poskusila, stavila na osebno noto, pogovarja se sedeč precej blizu sogovornikom, frontalno in iskreno. Zvezdana Mlakar je  najbrž v tej smeri šla daaaaleč najdlje in vztrajno garala, da so se ji gostje pripravljeni odpreti. Pustimo, da gre za različne vsebine, precej različne.

      Govorim o sami izvedbi, načinu, formatu, dinamiki. Ne toliko o vsebini. Čeprav je seveda ta kakopak bistvena. Toda na komercialni televiziji? Pri Urošu Slaku? Sam, priznam, da sem sčasoma Pop TV začel spremljati vse manj. Še vedno nekako pač staviš na to, da bodo Odmevi držali nek standard. Ker ga morajo in kjer da so voditelji bolj v posredni vlogi, čeprav seveda niso. Vsak od trenutne trojice – Rosvita Pesek, Igor Bergant, Tanja Starič – seveda ima svoj stil. In prav, da ga ima. Le da vsi skušajo na silo nato brzdati stil v večnem in neizogibnem stremljenju po uravnoteženosti, s čimer, kot vemo, imajo nekateri voditelji, kaj šele gostje, da politikov sploh ne omenjam, velike težave. Ker totalne objektivnosti, kot vemo, ni.

      Pop TV je zato v svojem stilu, z vsem, na kar stavi in čemur zaupa, kar je v zadnjih treh, štirih letih prineslo do vse boljših in boljših tv vsebin (Fokus, Inšpektor), pokazal, kaj lahko naredi komercialna televizija. Ne naredi. Pardon. Kaj zmore. Če dobi predsednika Uefe v najbolj zahtevnem tednu zanj in njegovo kariero, tik po tem, ko so ga tako ali tako gostili v nedeljo, ko je zopet deloval kot najbolj luciden kolumnist o aktualni oblasti, potem ga pač, ekskluziva gor ali dol, ne bo štedila. Ni ga omejila le na, kaj pa vem, deset minut. Ne. Vzela si je čas.

      Zdaj… Uroš Slak, vsaj kolikor spremljam njegovo oddajo, kar je res občasno in preredko, svojega stila niti slučajno ne skriva. Še več. Stavi nanj, ponosno in mogočno. Ima pač svoj način. Mežika, maha, občasno skoraj zloguje besede, da bi še bolj poudaril tisto, kar se je sam ocenil za bistveno. In s tem, z retorično dramatiko, ki je ponekod biser, drugod pa balast, pač tvega. Kar je dobro. Vsaj zame. Nekateri nato živčno razkačeni iščejo pilota, drugi pa s prstom v ekran kimajo in čakajo, če bo še koga »zašil«. Katerih je več, nimam pojma.

      Slakova giga hit, popevka, singel, šus od retoričnega refrena in značilna fraza je »povejte mi«. Lahko deluje povsem mimobežno, ponavljajoče, nepotrebno, hej, skoraj banalno. Ampak ni. Povejte mi je zelo specifična besedna zveza. Prvič, gosta resda vika, ampak meji lahko v določenih situacijah na velelnik. Marsikoga bi učili, da bi raje vstavil, če že, »ali bi lahko«… Morda »zanima me«. Pač. Nekaj drugega. Ne tako… Povejte mi je direktno. Bolj skoraj ne gre, lahko bi kdo rekel, da nižje tudi ne. In rečejo. S Slakom se pač ne špara. Je piksna, ki jo bodisi z veseljem spiješ na eks ali pa pohodiš in igraš fuzbal z njo.

      Foto: Pop TV [zajem zaslona]

      Ampak ključna poanta je v drugem delu besedne zveze. Povejte MI. Meni. Z izpeljanko, kot smo jo slišali tudi tokrat, »povejte vi meni«, kar meji že na resno predrzno. So televizije, kjer bi uredniki, tradicija, mentorji, šola, vzgoja znoreli. Kako povejte mi, povejte vi meni. Saj ni tvoja oddaja, ne? No, si voditelj, seveda, itak, samo zakaj ne »nam«? Zakaj samo ti? A ne zanima vseh nas? Ne. Ne pri Slaku. On je pač kanal, javni magnetofon, ki postavlja že tako glasna vprašanja, ki megafona najbrž niti ne bi potrebovala. Ampak v tem primeru, ko je bil gost Čeferin, je povejte mi delovalo. In to zelo.

      Slak je predvsem puščal Čeferinu čas. Na neki točki je sicer zadeva delovala že skoraj podprta s skrbno narejenim in še bolj naučenim scenarijem. Vsakič, ko je Čeferin odgovarjal o izjavah katerih od ustanoviteljev Superlige, se je namreč najprej pojavila slika, zdaj Agnellija, zdaj Pereza. In šele nato je Čeferin govoril točno o teh ljudeh. Le da je bil zaslon za njim, ni ga mogel videti, razen če je videl še enega pred sabo, tam nekje pod kamerami. Kako je to uspelo? Tako sinhrono? Bamf. Hit.

      Najbolje pa je Slaku uspelo nekaj, kar znamenito ponavadi ne samo njemu, temveč voditeljem nasploh ne. Ni skakal v besedo. Da ne bo pomote: nihče ne pravi, da se nikoli ne bi smelo skakati. Eh. Ravno nasprotno, če nekdo blebeče, laže ali se ogiba, potem je prav, da se ga prekine. Le da se to pri nas pogosto zamenjuje s tem, da bi voditelj slišal odgovor na lastno vprašanje, ki si ga je že vnaprej zamislil. In tako so pogosto razočarani, ko politiki ne rečejo »ja, kradli smo«. Ja kot da bojo priznali. Tako se je zgodilo denimo pri Kalinovem dečku, ko je Damjan Janković prišel, dal izjavo v času, ko se je cela država zgražala nad njim, ter tako pošolal novinarko, morda je bil celo novinarski par, spredaj pred RTV-jem, da je bilo prav mučno gledati. Odšel je kot kralj. Manjkal je samo sončni zahod, tam nekje pri Starem Tišlerju. Ker so vprašanja igrala na moralo. Pa kako moralo? Kaj sta pa pričakovali? Da se bo opravičil? Celi Sloveniji? Pokesal in rekel, naj Kalinov deček zaigra kakšno otožno iz svoje frulice?

      No, edini šibek del Slakovega intervjuja, je bila narava, sama vsebina vprašanj. Kar seveda ne more biti prezrto. Bistvo intervjuja je pač vsebina. Gledamo šov ali novinarstvo? To je ključna premisa. Tokrat smo gledali bolj prvo. Ekskluzivo. Slak se je držal osnovne teme, nič več, nič dlje od tega. Čeferin je prišel kot ekskluziva in dobil tudi takšen tretma, ko gre za naravo vprašanj. Ja, saj na koncu je bilo tudi omenjeno, da je Uefa tako ali tako šla na roko tudi velikim klubom z reforme lige prvakov, kjer da za majhne več ne bo prostora, ampak to je bilo le za konec, post festum kot nekaj, kar pač ni tema pogovora. Saj dejansko ni bila.

      Slovenija pač nima oddaje, kot je El Chiringuito, kjer je imel Florentino Perez v ponedeljek svojevrstni šov, kjer je zavajal, lagal in manipuliral. Ampak zato naredil vseeno vrhunski šov, želel je, da bi sledili njegovi logiki še »normalni ljudje«. Zakaj mu niso, je Čeferin vse pojasnil. Vrhunsko. Najbolj presenetljiva, čeprav že dolgo ne več, je njegova mimika. Priznajmo, deloval je sicer itak zelo zdelano. Kako ne bi, če pa je en dan delovalo, da bo, karikiram, zadnji predsednik Uefe. Ampak tudi tako je deloval neverjetno umirjeno. Rok praktično ni premikal in ni jih imel na mizi, položeni dlani, kar naj bi, gotovo ni stvar naključja temveč dragih nasvetov, dajalo našim politikom občutek mirnosti, sigurnosti, prepričanosti.

      Daleč od tega, da je Čeferin politik, čeprav je že postal politična figura. V trenutku, ko je pač iz te pozicije komentiral slovensko politiko, kar zdaj počne občasno, a dokaj redno. Kar ne pomeni, da je dobil lahka vprašanja, ker da ni politik ali ker da se ga razume kot naslednji veliki, a še vedno novi politični obraz. Ni dobil lahkih vprašanj, še zlasti, ko gre za osebna vprašanja, ko je Slak omenil, da je seveda Čeferin krstni boter Agnellijevi hčerki, za katerega je v ponedeljek izjavil, da se mu še nihče nikdar ni tako zlagal. Čeferin ni govoril o kačah, pokvarjenem ducatu in podobno. Ne pri nas. Slovenija pač nima takega talk šova. Ne še, niti ni na vidiku. Morda je Slak tukaj še najbližje, čeprav ne povsem.

      Foto: Pop TV [zajem zaslona]

      Kar je intervju na Pop TV naredilo za res dobro televizijo, je dejstvo, da si je komercialna televizija vzela čas in z ekskluzivo ravnala, kakor se z ekskluzivo ravna. Niso ga šli trgat na koščke, seveda ne, niso pa niti ravnali z njim v rokavicah. Ker osebna vprašanja v Sloveniji pač na teveju v takih oddajah niso skoraj nikoli prisotna. Čeferin je deloval, da bi odgovoril na karkoli. Ne enako, češ, monotono in brezbrižno, temveč pripravljeno. In zgodilo se je, po dolgem času, da nek res gigantski intervju niti za hip ni deloval, kot da se mu nekam mudi. Kar je, žal, najpogostejša praksa. Voditelji namreč nikdar ne bi smeli reči, to pa to pa tisto pa to bi še, pa če lahko v dveh stavkih. Tanja Gobec, denimo, se res trudi ob nedeljah, nekatere oddaje Politično ji uspejo, ampak pri večini se zelo bori z odmerjenim časom dobrih desetih minut. Ampak to ni problem gostov. Nikdar.

      Najbrž Slakov intervju s Čeferinom še ni za v učbenike, tako naddober spet ni bil, ampak kot »televizija« pa je prikazal, kakšna narava tovrstnih pogovorov nekako sodi v ta prostor. Nismo vajeni, skoraj tesnobno je, ko je Slak spraševal nekaj tako vsakdanjega in človeškega, naravnega, kot je bilo tisto, kako se je počutil, ko je bil sam v Švici, kdo mu je pomagal doma, kaj je naredil, ko se je vrnil v Grosuplje. Da je osem ur vozil sam, je povedal Čeferin. Ob kakem drugem intervjuju in priložnosti, bi moralo pasti vprašanje, kako to, da nima vsaj šoferja, če že na Brniku zdaj pristajajo po tri letala na vsaki drugi dan. Ni bil tak tip intervjuja. Je populizem, da Čeferin odgovori na osebna vprašanja? V takem kontekstu bi rekel, da ne. Saj to je nenazadnje koristilo nekaterim najbolj vidnim politikom pri nas. Pa ne zgolj politikom. »Najprej sem si natočil dvojni viski, da sem se umiril in sploh lahko zaspal,« je izjava, ki je praktično nikjer drugje ne bi slišali.

      Je to slabo novinarstvo iz Slakove strani? Ne. Saj so nenazadnje čustva navijačev, kolikor vsaj vemo zaenkrat, odločila, da ne bo nič iz superlige. Še preden so prišla pravna vprašanja, kot je tisto, ali bi lahko vrgli Real iz lige prvakov. Je narobe, ker je Čeferin rekel, kako je njegov oče, zelo znana osebnost, bil jezen, ker je šel direktno v avto po kongresu in vozil domov? Ne. Ni. Kot mi je rekel Zlatko Zahović v pogovoru za Maribor24 v torek: po drugi strani Florentino Perez pač ni obkrožen z navadnimi ljudmi, torej nemilijarderji. Čeferin je uspešen, ampak uspeva svoj uspeh v zelo bogati organizaciji predstaviti na svoj način. Sploh v Sloveniji mu uspeva. Na vrh Uefe se je povzpel, ko je bila ta v resni krizi in se je Michele Platini resno zapletel s Seppom Blatterjem, na koncu pa sta odletela tako ali tako oba. Čeferin stavi na odkritost, transparentnost, skupnost. Tudi čustva. Ni deloval kot robot. Ko je rekel, da je imel 3.800 neodgovorjenih smsov, sem si vsaj sam predstavljal, da mi dejansko sveti nad ikonico za sporočilo cifra 3.800.

      Nič od tega ne naredi intervjuja Slaka s Čeferinom za kultnega. To še ne. Je pa nekaj, kar je vredno izpostaviti in pokazati, da ni prav nič narobe, še dobrodošlo je, če se dva pogovarjata magari čez pol ure. Na kulturen, dinamičen način. Kar ne pomeni pahorjansko, da ni niti najmanj pomembno, kaj je povedano, samo da je všečna forma. Sploh ne. Čeferin je povedal marsikaj, česar sicer ne bi. Vsaj ne pri nas. Mene sicer še vedno čudi, da je tako zelo prisoten doma v našem medijskem prostoru, ko pa vodi tako bogato institucijo, ki ima, kot vidimo, številne izzive. Uefa ni vedno good guy. Maribor, no, slovenski prvak, je imel pred Čeferinom večje možnosti, da se uvrsti v ligo prvakov. Za ligo evropa se neposredno sploh več naši klubi ne bodo potegovali. Gredo v conference league, kar res ni seksi ime.

      Seveda bi se o vsem tem tudi lahko pogovarjala. Ne lahko. Morala bi se. Ampak tokrat je res bilo v ospredju nekaj drugega. In to je bilo izpeljano tako uspešno, da je bil tisti Slakov »hvala, da ste zdržali z nami« res nepotreben. Ker je bilo vredno.

    • Nepietetno čez planke in bonton

      Nepietetno čez planke in bonton

      Naj najprej priznam, da nisem ravno največji oboževalec Mojce Mavec. Res ne. Ampak vseeno pa ceniš njeno vztrajnost in skušaš razumeti tiste, ki jo obožujejo. In ni jih malo. Res ne. Kar je okej in prav. Ampak pri Mojci Mavec me ni motilo tisto, kar moti večino. Nikdar. Pa še prijazna je. Res. Vsaj ko sem imel, kar nekaj let nazaj, intervju z njo. Ni narejeno prijazna, vsaj meni ni tako delovala.

      Ni me nikdar motilo, da je potovala gori, doli, naokoli. Pač. Je. Se pa nikdar nisem navadil na njen pristop, ko je pač vedno tako zelo, neizmerno, neizčrpno in navdušeno pripovedala o vsem in vseh. Kamorkoli je šla, je izpadlo relativno podobno. Oh, ah, super, fajn.

      Nič narobe, stvar okusa in stila. Ampak nikdar se nisem privadil te megapozitivnosti, pa če bi šla magari v Somalijo. Bi našla nekaj luštnega, nasmejanega, finega. Okej, saj tudi sam res skušam raje najti pozitivne plati (morda ne ravno v tem tekstu, vem). Ceniš druge, njihovo delo in tako naprej. Itak. Se spodobi, naučiš se veš in kaj izveš. Pa saj… Mojca Mavec ni vodila le Čez planke. Drugo kariero je našla v Dobro jutro, da ne govorimo o številnih vodenjih in prireditvah.

      Ampak če kaj, Mojca Mavec pač ni sinonim za, em, resne, tehtne vsebine. Ni. Ravno zato, ker se rada smeji, radovedno in zvedavo stika za nečim, kar jo bo nasmejalo še bolj. Gledalca pač rada dobi na občutek. Da je drugod lepo, če le pogledaš s takšnimi očkami. Mhm. Je. Če pač svet tako vidiš.

      Toda ko pride nekaj takega, kot je prenos pogreba princa Filipa, se pač ne moreš zanesti na očke, lepoto, toploto, smeh, zvedavost. Ne gre. Ni stvar naše kulture, vsaj ne še. In angleške še manj. Zato je bil prenos pogreba princa Filipa tako klavrno izpeljan. Nevredno nacionalne televizije, ki bi naj ravno zaradi svojega poslanstva točno takšne vsebine pokrila bolj… S stilom, omiko, pieteto.

      Tako pa so se še ene vsebine več lotili po svoje. Razvedrilno. Saj nihče ne pravi, da bi morali poslušat morbiden, resen, moški glas. Čeprav bi Ivan Lotrič najbrž bil kar primeren. Toda sploh ne gre zato. Ni v naši kulturi, res ni, pa sem del relativno mlajše generacje, da bi se med pogrebom pomenkovali. Že odločitev za prenos pogreba na javni televiziji je bila sicer po svoje razumljiva, ampak tudi ne tudi izpeljana tako, da bi v Kolodvorski dali gledalcem vedeti, zakaj je to pomemben dogodek.

      Televizija Slovenija je žal pogreb princa Filipa dojela kot dogodek-šov. Kot spektakel. Kot nekaj, kar da gledalce zanima in dajmo jim potem tudi to ponuditi. Ampak to ni petkov večer s Švabom ali sobotno kvizkanje z Mariem. Niti slučajno. To. Je. Pogreb. In da bi očitno prenos vseboval še mešanico obojega – klasa & špasa -, je bila kot sokomentatorka/gostja zraven Polona Vetrih. Cenjena igralka, o kateri se govori v presežnikih.

      Na koncu je bila ona še najmanj kriva. Ker se je videlo, kako brezidejno in brez koncepta se je nacionalka lotila resne tematike na neresen način. Saj je imela Mavčeva spored in je sprva še pomagala, da smo sledili in izvedeli, kaj se igra, kaj bere, kaj poje. Toda ne za dolgo, saj se Mavčeva ni mogla upreti skušnjavi, da ne bi iz pogreba naredila čez planke. S svojim vetrnim, šušljavim glasom, polnim svetlobe, je želela, da bi Vetrihova čim bolje in čim več povedala o kraljevi družini, ker pač Otok in njegove navade dobro pozna. Saj jih, ne rečemo, toda komu je padlo na pamet, da je Vetrihova naglaševala in izgovarjala nazive in imena v cockney angleščini? Čemu? Saj pa je pravopis jasen. Lektorji na nacionalki tudi. Sploh pa njen naglas pač ni tako izpiljen in smo tisti, ki smo pač prevečkrat pogledali The Crown na Netflixu, malo krvaveli iz ušes.

      In povrhu sta bili še nekonsistentni. Vetrihova se denimo ni spomnila, kako se po slovensko reče »princess Euegenie«. Em, Evgenija? No, že uvodoma sta pomendrali zgodovino slovenskega ozemlja, ko smo lahko slišali, da mi o monarhiji pač ne moremo veliko vedeti in teh običajev ne poznamo, ker da nismo imeli monarhije. Haaaaalo? Kako? Saj Slovenci nismo kralji, itak da ne, prišli smo do knezov in grofov, ampak saj smo bili del Habsburške monarhije. Stoletja. Pa še potem Kraljevine Jugoslavije povrh. Pustimo, kakšen odnos imamo do teh tvorb in kakšne so imele do nas, samo tako površno, preko prsta, dajmo-se-malo-menit čebljanje pač ne spada na, še enkrat, prenos pogreba.

      Nekateri se nikdar ne bomo navadili, da se pri nas govori čez minuto molka ali predvajanju himne pri športnih prenosih. Ne bomo. Ker. Ni. Prav. Saj ne gre tu za ne vem kakšen bonton ali purizem. Sploh ne. Nekaj kulture pa naj bi še ostalo, ne? Ampak Mavčevi in Vetrihovi je bilo za to vseeno. Gladko sta ugibali, koga vidimo zdaj. Delovalo je po principu: aha, tega poznam, pa tega tudi, katera je že ta, aha, pa un, pa…

      Tako to ne gre. Tako se ne dela. Na komercialni televiziji mogoče že, čeprav sem le za hip preklopil na Planet, kjer so prav tako imeli prenos. Pa še tam stežka. Vetrihova in Mavčeva sta delovali kot tisti ljudje na kavču, ki komentirajo, kar so pravkar gledali. Po Sanjskem moškem ali nekdanjem Bognedaj da bi crknu televizor. Delovalo je, kot da gledamo na pol vlog dveh dam, ki sta vsaka na svojem področju cenjeni in zelo izkušeni, zdaj pa naj bi ju poslušali in prenašali samo zaradi tega.

      Za nacionalko se, pardon, takšen prenos ne spodobi. Pika. Ne za princa, kraljevo družino. Ne gre. Da poslušamo najprej, kako da se na medije ne gre ozirati, ko gre za poročanje o kraljevi družini, ker da so to samo ugibanja in natolcevanja. Potem pa po drugi strani poslušamo, kaj da je rekel Filip tik pred smrtjo Charlesu in, neizogibno, kako zelo so zamerili Meghan, ker je dala intervju Oprah. Nič o nosečnosti ali koronaukrepih ali čimerkoli drugem. Vsaj ognili bi se. Šlo je za pogreb. Brez scenarija, ki pa bi si ga tako izkušeni dami ne zgolj lahko, ampak morali pripraviti. Če pa sta si ga, je bil le zastavljen kot osnutek, sama izvedba je bila totalna improvizacija, pa ne v dobrem smislu. Tole bi naj bil klasični balet. Ne improvizacija na tipkah v domači sobi.

      Že nekaj časa tako ali tako opažamo, kako denimo ravnajo na Hrvaškem – pa daaaalep od tega, da je tam s televizijo vse okej, sploh ne –, kadar se zgodi kaj prelomnega. In to ne, kot v tem primeru, par dni vnaprej. Ko umrejo pomembni ljudje, pripravijo koncert, oddaje, prilagodijo program. Pri nas se nacionalka komaj obrne in za silo poskuša nekaj najti, pač, toliko, da je.

      V koronskem času je nacionalka marsikje res presegla samo sebe, tempo dokumentarcev, serij, filmov je izjemen in neprekosljiv. Čista desetka. Ampak s takimi prenosi ne dela usluge nikomur. Še najmanj onim, ki bi radi vse skupaj ukinili.

      Čas je, da nacionalka začne sebe malo bolj resno jemati. Ne pa, da se odloči za pogreb pomembne osebe in nato poslušamo, kako se ugiba, kateri je že ta, ne, ta sedi tu, pa tam, pa… Ne gre. Ne. Narobe. Prav je, da sta poskušali kaj dodati. Ampak v takem primeru? Le informacije, zgodovino, biografijo. Ne pa komentar. Ni to, četudi je trajalo uro in pol, fuzbal. Ali Ema. In zato je bil to hud zdrs. Ne pretirano opažen, vendar pri takih stvareh se začne. In tu ima nacionalka ključne težave s kadri. Ker ne goji, ne razvija, ne ohranja standardov, ki bi jih morala. In se loteva na horuk. Ter zanaša na tiste, ki so pač vedno tam. In avtomatsko najbolj primerni. Pa niso. Ne vedno.

      Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
    • Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

      Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

      Bilo bi skoraj prelahko. Ono. To pa res lahko vsak. Sedeš za tipkovnico, prisloniš komolec, rigneš ali zaspiš in se že kar samo od sebe napiše. Kajti nič, ono reeees nič ni lažje napisati, kot to, da ti gre Vid Valič na živce. No, na živce. Ne ravno na živce. Vid Valič… Je tip, ki… Skoraj se ne da najti pravih, izbranih, primernih besed. Za to se moraš potruditi. Res potruditi. Ne moreš kar nekaj ukucat v fran.si. Že zato, ker se on tako prekleto trudi. Da ti gre še bolj na živce, da ga že iz spoštovanja skoraj nekaj kakor moraš imeti rad. Da ga prav, ono, rad nekaj kakor mrziš. Zato ne bi bilo pošteno, da bi tipkaril in pisunil, kako gre Vid Valič na živce na povsem nov način.

      Do zdaj. Do serije Vse punce mojga brata. Ko je postal skoraj Phoebe Buffay. Še ena tistih Voyo zadev, ki jo moraš videti v celoti, da lahko vsaj približno poštekaš. Iz pilota pač dobiš premalo. Vsekakor ne prilezeš do izvrstne kemije med Valičem in Beti Strgar. Ko energija, seksapil, dajta-se-že-dol navijanje kar šprica. Torej med Vidom in Kiki v seriji, ki ima ravno dovolj kratke 20-in-nekaj minutne epizode. Dvanajst delov, ki bi jih lahko bilo tudi deset, ampak nič zato. Vse punce mojga brata je gledljiva stvar. Večinoma precej zabavna. Ko se enkrat navadiš. Ker ko gledamo slovenske serije, pač malo traja. Razen če greš na Voyo gledat serijo za serijo. Potem ti pride v kri. U, zelo. Ampak o tem kmalu. Ker sicer bi bila hitra ocena, da Vse punce mojga brata ne pride blizu seriji V dvoje. Ampak saj niti noče.

      Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

      Predvsem si želiš, da bi bilo scen med Kiki in Vidom še več. Ker so njune glasne, podjebavanj polne izmenjave, četudi so nekatere skoraj copy-paste prevedene iz angleščine, kar se pozna, pa ne v dobrem smislu, tako mučne in močne. Da kar šprica želja po… Em… Po tem, da bi presegla, kako se že reče, narcizisem majhnih razlik. Ker, ja, podobna sta si. Itak. Sploh pa, ni ravno velikokrat, da bi si nekdo šel v slovenščini na ekranu tako prepričljivo na živce, da se vprašaš, če ta dva res samo igrata. Eno je namreč zamahniti, da Slovenci pa sitcomi ne gremo skupaj, drugo pa je, da kažeš s prstom in rečeš, da ti je nekaj kul ali ti gre pa na živce. Vse punce mojga brata premore slednje. V bistvu pooseblja Vida Valiča. Ko enkrat to vidiš, imaš mnenje. In to je uspeh.  

      Kiki in Vid se rada sovražita. Ne moreta, ne smeta, ne znata si priznati, da sta v bistvu za skupaj. Počneta vse, da ne bi bila skupaj. Ne da bi bila z drugimi, ampak da ne bi bila skupaj. Saj je serija tudi zato izrazito stereotipizirana. O, ja. Ampak v bistvu, ko se na predvidljive like in zaplete navadiš, je Vse punce mojga brata primarno pač zabava.

      Ne za najširši krog, zato pa tudi je na Voyu in malo verjetno je, da bi taka serija kdaj dočakala prime-time termin na tvju. Z razlogom. Če smo dovolj stari, pardon, mladi, potem je ključni zaplet nekaj, kar nam je lahko relativno blizu.

      Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

      Dva brata, ta priden Domen (kakopak Domen Valič), ki marljivo uči v osnovni šoli in ima punco Anjo (Ajda Smrekar), ki je diplomirana slovenistka brez službe, ter Vid, ki je seveda vse, kar Domen ni. Jebiveter, luftar, znajdi se model. Saj vemo, takim prej rata, danes pa sploh. Vse punce mojega brata ne bi mogla biti dlje od recimo tega, kar v podkastu Špilferderber z generacijo 1985, ki ji pripada, vsaki drugi ponedeljek razpreda Jurij Drevenšek.

      Čeprav je serija po svoje blizu tudi tegobam (pred)milenijske generacije. Vse punce mojga brata vzame namreč vprašanje stanovanja za ne nujno osnovni konflikt, vsekakor pa za gonilo odnosov. Kdo bo ostal v stanovanju. Kdo bo odrastel in kdo ne. Takoj, čez noč. Čeprav seveda ni čez noč. Prav za to gre. Za vprašanje, kdaj postaneš – odrasel. Karkoli naj bi ta beseda že pomenila. Statistika nam pri odseljevanju, ki mu pravimo »da greš na svoje, torej, da ti mama ne pere gat«, seveda v Sloveniji ni najbolj naklonjena. Razlogi, zakaj se končno odseliš, so različni. Vzroki tudi. Nemalokrat je razlog prav ljubezen in vse, kar (dobesedno) rodi. Šele potem nagruntaš vse ostalo. Če si seveda to lahko privoščiš.

      Na koncu ni ne Domnova ne Vidova krivda, da se morata bratsko pomeniti, kdo bo ostal v fletu, ker so najemnine tako svinjsko visoke. Prav tako nista kriva, ker sta njuni življenji drugačni. Čeprav očitki pričakovano letijo sem in tja. Bi naj ostal nekdo samo zato, ker ima fiksno službo, dopust, resno zvezo in debato o regresu pri kafe mašini? Ali pa naj se odselita fant in punca, ker sta pač dva in naj bi lažje napraskala keš? Še manj sta pa brata kriva, ker nista podedovala dveh stanovanj. No, saj že tega nista podedovala, najbolj groza ju je, ko, če se dobro spomnim, ata napove, da bi se lahko vrnil. Groza. In bi morali vsi ven. Vid, Domen in Anja. Če bi se to zgodilo, bi bilo serije konec. Pokaže pa, serija namreč, da je tudi to možno.

      Foto: Urša Premik

      Ampak ker lahko izbirajo, kar požene prvo polovico (prve) sezone, izbirajo na mnogotere načine, kako se bodo odločili. In v reakciji se »zgodi serija«. Konflikt med Domnom in Vidom je bistven. In po svoje uspešno komičen, kadar je resen, ker vsi odločitve ne jemljejo resno. Seveda je Domen uvideven do Vida. In Vid dokaj do Domna. Sta vendarle brata. Ampak vse bolj jasno postaja, da četudi med njima ni razlike v letih, se poznajo leta razlik. V čem? V izbiri karierne poti. Domen je šel po klasični poti. Do učiteljske službe. Do zveze. Do srajčke, miru, predvidljivosti. Vid pa… Življenje pač dojema sproti. Premosorazmerno. Zato se Domen ubada s tem, kako naj bi Vidu povedal za selitev. In seveda Vid razume, da se bosta selila Domen in Anja. Ko to spozna, pa ne ostane drugega kot ultimativni test.

      Zdaj… Omenil sem copy-paste prevode. Ki pogosto izpadejo prazno in vsiljeno. To v Sloveniji ne pali. Preočitno je. Saj kdaj tudi nasmeji, ampak na silo. No, ravno zato je tekma med bratoma nekaj najboljšega sploh, kar smo lahko doslej videli pri nas. Slovenija in akcija pač… Ne gresta najbolj skupaj. Pa saj ni akcija, četudi je. Ampak izbira šolske telovadnice in testa, ki smo ga dali vsi skupaj, torej za športno vgojni karton? Tisto tapkanje? Plezanje rikverc skozi one skrinje? Štemanje? Škoda le, da ni serija šla vse do merjenja kožne gube. Najbolj. Nor. Test. Sploh. Skratka, njuno miganje prepriča, ker je tako naše. Tega v Ameriki pač ne bi snemali, ker tega nimajo. Zato se Vse punce mojga brata mestoma tako obnese. Kakor je rekel Vid Valič za 24ur.com, ker sta z Domnom uporabila tisto, kar poznata.

      Serija sloni na osnovnem odnosu med dvema paroma. Enim, ki to je, in drugim, ki to noče biti. Sloni tudi na Vidovih odločitvah, Domen je statist v lastnem življenju, kar ga prav nič ne moti. Serija skuša namigniti, da je Vidovo življenje bolj zanimivo, ker Vid ne potrebuje nasvetov. Sam najbolje ve, kako se zajebat. Domen pa sprašuje svoje sodelavce, kako in kaj. In pri tem ne vidi, da se mu v zbornici ponuja sodelavka. Skuša slediti izdelani verziji svojega življenja, težava je le, da Anji prav to ni uspelo. Zato je skrita moč serije v ženskih likih. Kiki je najbolj močen lik, Beti Strgar jo suvereno upodobi, vbrizga ji karakter punce, ki se ne bo pustila, ki je neustrašna, ampak ne za vsako ceno. Sama nadzira svoj lajf, kolikor pač lahko. Ravno obratno kot Anja, ki bi bila najšibkejši lik, če ne bi bilo Domna. Anja po svoje pooseblja tisti del generacije, ki je pristal v škatli z napisom izgubljeno najdeno. Doštudirala je in ima resno zvezo. Ampak nima še prelomnega trenutka v življenju, da bi vedela, kdaj se je faks končal in odraslo življenje začelo.

      Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

      Kar je krasno. Pomensko in aktualno. Ker pokaže, da je meja tako zabrisana in specifična. Anja se trudi, čeprav se na trenutke še preveč. Letvica pričakovanj je postavljena očitno previsoko. Ni pa jasno, ali si je letvico postavila sama ali skuša slediti nekim družbenim normam. Jasno je samo, da spoznava, kako pridnim puncam vedno pač ne uspe. In da tudi pridne punce vedno ne ljubijo barab. Daleč od tega. Anja je ironično najbolj konfuzen lik, kar naj bi bil Vid. Pa ni. Vid vsaj ve, česa noče. Anja pa je povsem izgubljena, v vsaki priložnosti vidi usodni trenutek, pa naj gre za razgovore ali odnos s Kiki.

      Vse punce mojga brata je serija, ki izpolni svoj osnovni namen. Zabava. Ne vedno. Ni tako suverena, kakor bi lahko bila in kot se nakaže. Mestoma raje zavije, skoraj zbeži od ravno tistega dela, kjer je najmočnejša. Skozi situacije, ki niso nemogoče v realnem življenju. Bližje kot je realnosti, boljša je in bolj se tudi lahko nasmejimo. Humor je sicer velikokrat »Valičevski«. In ubira bližnjice, ko gre Vid naokoli po ogledih potencialnih najemnih stanovanj, ko naleti na najbolj očitne in bizarne primere. Nič narobe, le da seriji odvzame bistveno moč. In da kemijo med liki doživi le, kadar se v kadru ob drugih likih znajdeta Vid in Kiki.

      Najbolj stereotipiziane so sicer tradicionalne službe. Učitelj športne vzgoje (Nebojša Pop Tasić) ali policistka (Tijana Zinajić) sta tako očitna, da bi težko bila bolj. Pri čemer navduši zlasti Tijanićeva, ker premore večplastno banalnost. Ampak vse to so bolj »gagi«, občasni štosi, ki zapolnijo minutažo posameznih delov. Sicer so ti liki vselej le obrobni, nikdar ne bodo prevzeli pobude v meri, da bi zares zasukali zgodbo. Tako se Vse punce mojga brata zdi kot serija, ki je odvisna res predvsem od Vida. Ampak četudi se občasno serija izgubi, ker pozabi, kaj je osnovni problem, je morda prav zaradi tega tako aktualna. Pa naj bo to nor rojstni dan ali dejtanje.

      Solidna serija. Ni presežek, je pa čisto okej za konec dneva. Ni V dvoje. Ker tam je trojček, denimo, povsem drugače posegel v razplet zgodbe. Bo pa zelo veliko povedalo, ali bo Vse punce mojga brata dočakala drugo sezono. Številke (več kot 250.000 ogledov v prvih dveh tednih) dvigujejo palec gor.

      Bis. Nerad dajem trojke za oceno, res ne, ampak za prvo sezono je ravno tu nekje. Mestoma gre k štirki, tu in tam pade na dvojko.

    • Rwža še jma trn!

      Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.

      In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.

      Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

      Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.

      Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.

      Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

      Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.

      Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.

      Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

      Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.

      Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.

      Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.