Barva. Zapomniš si barvo. Dobro, pubeci si zapomnimo bolj kako temno. Črna, temnomodra. Punce pa, no, izkaže se, da če vprašaš, če se spomnite svoje obleke z maturantskega plesa, vse po spisku, cela paleta izbire, želje, razlik. Od turkizne do črne. Od bele do zelene. Zapomniš si. Zanimivo, da ko imaš opcijo, kaj je tvoje varnostno vprašanje ob morebitni izgubi gesla, ni ponujeno tudi to. Kakšne barve je bila tvoja obleka na maturantskem plesu? Ker to? To si zapomniš. No, pa ime soplesalca/ke. Manj že, kaj ta slednji/a danes počne. Ne veš pa, kje so sedeli prfoksi, kateri band je špilal, kdo je bil voditelj/ica in, še najmanj, kaj si jedel. Neko pohano, neko meso, neke gobice in čao. Ampak barva? Ta pa ostane.
Vir: Grok
Česa se, pravzaprav, spomnimo od maturantskega plesa? Ko sem bral, da Tretja gmnazija v Mariboru ne bo imela profesorjev na svojem plesu, ker so padali očitki, kolikor razumem, da profesorji ne plačajo nič in pač jejo in čagajo brezplačno, sem pomislil na marsikaj. Kdo ne bi. Maturantski ples je en tak »mus«. Ne, ne čokoladni. Mus, nuja. Je seveda marsikaj. Začenši s tradicijo, pa pesmijo, pa prehodom proti zrelosti, slovesu od srednje šole. Jadajada. Je tudi ena sobota, praviloma spomladanska, ko si nekaj, kar nikoli nisi. In to pred maarsikom. Sošolci, sosošolci, profesorji, vodstvom šole, nekim bandom, ki ga ne poznaš, nekim znanim voditeljem/ico, ki ga kao poznaš, pa pred starši, ki jih 95% ne poznaš. In svojim starši. In soplesalko. In ob tem si, ja, plesalec. In oblečen v nekaj, česar ne boš nosil vsaj do pusta čez tri leta, kake prehitre poroke in podobno.
Vir: Twitter
Maturantski plesi so ena taka večna tema. Ampak pustimo zdaj, kako je, bogati in revni, popularni in nevidni, štorasti in gibčni, srečni in nesrečni, družine in ločenci, samski in zvezani… O, ja. Vse to je. Meni je bil maturantski ples en tak neobvezen štos. Neka pač sobota, ki bo prišla. Soplesalko sem dobil, ko sem pecal eno drugo sosošolko preko njene sošolke in ker sem to počel, eeee, ene tri leta ali koliko že, se mi je zdelo, pač, da rečeš, v obupu, glej, boma pa plesala midva, boš soplesalka? Pa ne samo zato, da ne bo do D. zvenelo nesramno ali kaj takega. Sploh ne. D. je bila najboljša možna soplesalka v danem trenutku. Ker je vedela, zakaj imam žvako na vajah v ustih. In moji trije kolegi iz šanka v Narodnem domu.
Vir: Grok
Tisti celi četrti letnik, ko je 2003 drvel v 2004, je bil en sam tak šprint. Tri leta si se nekaj pripravljal in čakal in zijal skozi okno na neke deževne februarje, ko so ti dve leti vnaprej razlagali o tem, zakaj še vedno pišeš poskus eseja, pravega pa se moraš bat, no, potem pa pride vse hkrati. Od maturantske plesa, treh rekordnih pokozlanih petkov, prva resna zveza, izpit za avto, volilna pravica, izstop iz zapostavljenih v Kebrovem zakonu, vstop v EU, koncert Siddharte za Bežigradom, kulturni maraton na Drugi in November Rain, polom Maribora po sedmih letih v zadnjem krogu, adijo tudi Euro … Pa poletna prva praksa na Večeru in pozabil sem še kakih triljavžnt stvari. Maturantski ples je torej bil nekje tam, na 13. mestu.
Maturantski ples ni bil stres pravzaprav. Dokler se ni zgodilo toooliko vmes. Najboljšo zgodbo je imel sošolec po tistem kao spoznavnem večeru v Trustu, ko bi naj dobili plesalce še tisti, ki jih nis(m)o imeli. Jaz sem imel, je bilo pa naporno za one, ki tega niso še imeli. In Trust, kdo je prišel na to idejo, naj bi to pomagal rešit. In to med tednom. Edino, kar je rešil, je mojega sošolca, da je prespal naslednji dan le prvo in prebruhal drugo uro. Ampak ja.
Zanimivo, zdaj, ko gledaš za nazaj, se maturantskega plesa spomniš po … čem? Gaudemaus Igitur že takrat, bodimo realni, noben ni zares znal teksta. Četvorka in te Strauss jajce? Nekaj smo šetali in šepali in kruncljali sem pa taj, pa taj pa sem, pa upali, da ne bomo pohodili že sebe, kamoli druge. Pa saj zvoziš, dišiš, celi neki kao lepi si. Sam se spomnim, da sem lahko takrat fotra ravnatelja kot bivši predsednik klasa pozdravil, ko sem v imenu 4.B lahko nagovoril vse zbrane, kot vsak razred, in sem našteval ter, jasno, dodal fotra. In spomnim se, kako se ne bi, da je Ž., seveda Ž., polil bambus po krasni šampanjasti obleki moje prve punce. Ona se ni sekirala, so pa bili ksihti njene rodbine še bolj rdeči od tistega slovina. Tega ne spraviš dol. Nikoli. Še danes je madež gor.
Ampak ja. Dobra finta se mi zdi to, kar imajo potem na II. gimnaziji, zdaj že nekaj časa, a davno za nami, da obleke lahko še kdaj in čimprej nosijo. Da če že, potem že. Da ni le enkrat in adijo. Saj ne rečem, ene punce ziher še kdaj kasneje nosijo obleko in upam. Bi pa se dalo kaj takega organizirati čimvečkrat. Da je potem naložba v obleko res, res, reees smiselna. Pa ne bom zdaj trajbal tu, ni to poanta, da kako je vse drago, kako da se pokažejo razlike. In se. Itak da se. Sam sem sicer imel v gimnaziji to srečo, da sem prvič videl, kak sem se zajebal, da sem šel v osnovni šoli brcat žogo v Ljudski vrt – ne pa plavat v Pristan ali veslat na Dravo. Ker plavalci in veslači, ti so ti vsaj v stilu pobrali vse najlepše punce. Brez izjeme, brez razlik.
Vir: Twitter
In potem si fasal prvi šus pri matematiki, pa šestega in kmalu je ona zlata petka za osem let odličnega uspeha šla iz mize nekam v predal, tvoji upi po zlati maturi pa v predzadnjo klop ob radiator. Videl si, da imajo eni več, eni manj, eni so se vozili iz krajev, ko še zdaj ne veš naglasa (Gočova), drugi smo bili iz mesta. Eni so pili fruc vodko silno radi, drugi ora banana kivi in mercator namizno. Eni so se žvalili samo leže na snežnem stadionu, drugi so imeli resno zvezo že v drugem letniku. Skratka, maturantski ples ni bil tisti, ki ti je delal razliko. In, v bistvu, tam se prfoksov pa reeees ne spomnim. Niti kje so sedeli. Niti kako so zgledali, kaj so pa jedli, pa ne vem, neko pohano pa neke gobice pa ajde jej. Prfoksi so tam, da jih lahko takrat, ko si polnoleten, vseeno malo jebeš, pa nazdraviš s smajlom, rečeš, da si se vpisal na AGRFT, ali pa ti pač dol visi.
Vir: Grok
Ampak spomniš pa se … Barv. To. In ko sem včeraj na X-u vprašal, če se folk spomni barve svoje obleke, je samo začelo šprudlat. Nekaj odgovorov najdete tu spodaj. Kar jaz najdem, so res lepi, nepozabni spomini. Večinoma so seveda bolj pisani in živi, starejši kot so. Kar je ironija, seveda. Da si obleko sešiješ sam? V času, ko je vsaka obleka itak samo za par mesecev, vsaka cota bolj kot ne za malo tu in malo tam, je lahko nekaj takega nepozaben spomin. In tudi na to, kdo in kaj so bili starši, kako si se znašel. Za marsikoga pa je, verjamem, tudi bolečina. In slaba izkušnja. Maturantski plesi bodo najbrž ali pa morda nekega dne drugačni. Če še bodo? Najbrž že. Se pa v teh barvah, tako pisanih, skrivajo zgodbe, ki so tako prekleto odkrito pisane.
Slej ko prej padejo vzdevki. In si torej nekdo. Nekdo drug, nekdo večji, ime, faca. Sinonim. Ni ravno, da si nekogaršnje ime, no, priimek, »izposodiš«. Prav zares pa ga tudi ne ukradeš. Je tvoje in ni tvoje. Nekje vmes.
Dobro, moje ime je bilo tedaj, ko nas je bilo v Sloveniji s tem imenom za prste dveh rok, tako redko in tako mamljivo, da so mi dajali noter seveda črko n. Saj se še kdaj zgodi. V kaki piceriji, če rezerviram na ime in ne na priimek. Bilo je nedolgo nazaj, pridem in vidim na tablici napis: Janša. Pa ravno tega… Ampak okej. Je bila pica ravno tako izjemna. Sošolec Robi, recimo, je bil v osnovni šoli Baggio. Legitimno, upravičeno, zadostno. Po Robertu Baggiu, ki smo si ga sicer kolektivno zapomnili po penalu, ki ga je v ZDA v finalu mundiala nabil tam nekam na drugi konec Kalifornije, ampak številni pa smo ga poznali po vragolijah in, jasno, frizuri.
Za večino nas sošolcev je bil Robi pravi Baggio (ne, frizure ni imel take, to so bili časi, ko smo bili večinoma ostriženi na gobico), že zato, ker nas je »šikal« do onemoglosti, mene pa znerviral že pri raz-par-či, dokončal pa ob vkliku učitelja telovadbe (»zadnji gol zmaga ali pa še pet minut največ!«), ko mi je stisnil gol vedn na enak način. On z eno nogo v levo, jaz obe narazen, žoga pa med nogami. Klasični tunel, klasične »uhice«. In sva se lovila po dvorišču. Oba sva trenirala pri NK Maribor, a sva tam bila tekmeca, ker je bil leto mlajši, kar je šlo v šoli skozi, v fuzbalu pa ne.
Ko smo v parku skakali na Rožnem gričku, smo se tam pri borovcu, kjer smo se po začetnem spustu z »zaletišča« ustavili, zajeli sapo in se nato silovito odrinili, pogosto kregali. »Ne, jaz sem Espen Bredesen!« Bilo je dolgo po Primožu Ulagi in Franciju Petku, ki smo jih mulci z letnico 1985 zamudili, in še tik pred Peterko. Prav kregali smo se. Kdo bo Espen. Najbrž, ker je imel tak pogled, tehniko, nekaj. čeprav neki epski skakalec pa tudi ravno ni bil. Torej, ni bil Matti Nykänen ali kaj takega.
Takrat seveda nisem bil pozoren, ampak vzori so bili kakopak prevladujoče tuji. Kričali smo tuja imena, čeprav smo potem na morju skušali odgovarjati na vprašanja, če gre Primož Gliha po hat-tricku na Poljudu in tisti edini žalostni verdenikasti točki v Real ali Barcelono. In to v času, ko si o Barceloni, fuzbalski Barci, bral v reviju Bravo. In lepil izrezek na steno ali pa iz Avstrije prinesel tako slabo kopijo dresa, da je sčasoma postal že prav legendaren. Se pa spomnim, da je nekdo na treningu v Ljudskem vrtu, tam sredi devetdesetih, wikipedia pravi, da je bilo leta 1997, z žogo pri nogah zaklical »lej zaj to, Pačo!«. In ponavljali finto Viktorja Pača, ki je v tisti eni sezoni v Ljudskem vrtu, ko se je res izkazal in šel v Hajduk, a se kmalu preselil in ustalil v Izraelu, kjer smo davno pozabili nanj, žogo nekako motal med nogama. Bil je ravno dovolj spreten, da so njegove finte delovale nekako dvoriščno, preprosto, naravno. V času, ko se je sicer žogo še nabijalo po šoli, če ni bilo žoge, se pa je drajsalo magari piksno. Pačo je bil prvi, ki smo ga gledali v živo, in se je nekdo drl njegovo ime. Prvi fuzbaler.
Ni bil pa čisto prvi. Ne, ne.
Prvi je bil Dule. Dule Hauptman.
Mislim, da sva s fotrom metala na zguljeni koš na zlizanem igrišču pri zdrajsani telovadnicu pri mariborskem mestnem parku. Pogosteje smo sicer metali na koš na Braniku ali pa pri OŠ Bojana Ilicha, ampak spomin imam na tisto igrišče. Iz časov, ko smo iskali prosta igrišča ob popoldnevih.
Ne vem, zakaj, ampak nekako je bil ata celo podoben Hauptmanu. Čeprav sta osem let narazen, Dule je bil kakopak mlajši. Nikoli ne bom pozabil, kako je oče metal trojke. Nekako na sunek, na izstrel, na upanje, pa vseeno na suverenot. Pač, ata. Idol. Seveda to ni bil natrenirani skok šut, kdo od nas naturščikov pa zna skok šut? Ampak kadarkoli je sunkovito vrgel žogo, v takem visokem loku, skoraj namenoma previsokem, se je zadrl: »Hauptman!« Tudi če ni šla žoga v koš. In pogosto ni šla. No, skozi obroč. V mrežico zagotovo ne, ker tisti koši ne vem, če so sploh kdaj videli mrežico. In, mimogrede, mrežice tam še danes ni, kar je nekaj najbolj žalostnega. Koši brez mrežice so kul v filmih v New Yorku. V Mariboru, pri nas, tukaj pa ti jemljejo veselje in tisti slast, ko slišiš »caf« ali »ck«.
Dule Hauptman, tisti pravi, ne moj ata, je bil na igrišču poseben že zato, ker je nosil spodaj majico. Ponavadi belo. Danes, ko so eni košarkarji napravljeni kot plavalci, ki tudi že dolgo niso več goli, je to bolj pogosto, takrat, v časih, ko se niso nujno vsi brili »pod pajsko«, pa ne. Dule je izstopal. Ni pa bilo to pri Duletu vse, edino, zaradi česar je izstopal. Dule Hauptman je bil na tisto jesen 1996, ko sem prišel v Halo Tivoli, že legenda. Deloval je kot legenda, igral je kot legenda, vodil je kot legenda, tapkal in tekel je kot legenda. Dule je deloval že takrat… ne, ne prestaro. Deloval je zrelo, preudarno, zanesljivo. Nizka kolena in trmarjenje. Pač, šola Zmaga Sagadina. Če imamo pol manj denarja, bomo dvakrat več trenirali. In so.
Ko je ata ob parku metal tiste trojke, sem sanjal, da bom nekoč trojko zadel tudi sam. Ampak kaj, ko je bila žoga tako težka, koš tako visok, trojka pa tako daleč. Ne tako daleč, kot je sedaj, to so bili časi, ko je bila trojka v Evropi pač bližje, a za najstnika še vedno hudo predaleč. A bili so tudi časi, ko se je s polrazdalje več metalo, tudi v ligi NBA, ko so centri metali precej od koša. Ko se je igrala drugačna košarka, ko še ni padel izračun, da če več in hitreje mečemo, večja verjetnost je, da bomo več zadeli – pa še bolj dinamično in posledično atraktivno je. Ne, bila je košarka, kjer je bilo košev manj, a so nekako šteli več.
Nočem biti nostalgik in upam, da nisem. Ampak tako, kot je igral Dule? To ni bila lepa košarka, je bila pa brihtna. Dule ni bil, kot pravi tudi sam, ne dovolj visok, ne dovolj močen, marsikaj mu je manjkalo. Ampak vse, kar je manjkalo, je našel in izkoristil. To, kako je tekel okrog rakete, ubežal in si priboril ravno dovolj prostora? Bam! Kot da je treniral cel teden, celo desetletje, za tisti en šut. Deloval je kot nekakšen profesor matematike ali fizike. Gladko bi lahko imel vzdevek Profesor. Komot. Ker je igral sila odmerjeno s 186 centimetri. In desetko na hrbtu. Desetko, ki je bila skoraj fuzbalska. Čeprav ni bil glavni playmayker, ni bil glavna zvezda. Ni bil Ariel McDonald ni bil Marko Milič. Bil je, kar je bil. Ampak ko je prišel okrog, sploh če je šlo za tisti kot, v katerem so bili ljubljanski navijači? Si vedel. Poletela bo in padla noter. In gremo. Oooo!
In tako sem tudi jaz, daleč stran od Tivolija, žulil tiste polplastične žoge in jih metal ter hodil ponjo v travo. Ker tja so žoge najpogsteje odletele. Že če je slučajno priletel kakšen met za tri v obroč, se ga dotaknil, vsaj oplazil, je bila drama. In je že bilo na jeziku. »Številkaaa deseeeet Dušaaaan Hauptmaaan!« In to v Mariboru. Saj kot smo se pogovarjali ravno sinoči v pristnem mariborskem lokalu. Takrat, sredi devetdesetih, so klubi pač poosebljali preboj mlade države. Celje v rokometu, Olimpija v košarki in naposled Maribor v nogometu, ko je prišla liga prvakov. Biti zraven, v tisti sezoni, 1996/97, ko je šla Olimpija vse do zaključnega turnirja četverice v Rim? Biti v Tivoliju? Priti v šolo, v center Maribora, s šilt kapo z grbom Smelt Olimpija in ti kapo – ukradejo?
Ni nas bilo sram, niti v Mariboru. Navijati za Olimpijo. Je bilo nenavadno, za fanta, ki je žvižgal, ko je videl zgolj tablo Ljubljana, kar je pač izhajalo iz tega, da sem nosil vijoličasti dres od sedmega do petnajstega leta in zaradi česar se bojda nikdar nismo vsi skupaj preselili v Ljubljano. Jaz? »Žabar? Ste znoreli? Ampak ko sem prišel takrat v Tivoli? Sam pri enajstih letih (!) na »zeleni vlak«, s pobasano petko pri matematiki, za katero sem garal, da sem si nekaj kakor prislužil pot k očetu, ki je v Ljubljani delal in je prišel do tistih kart, ki jih je sanjala vsa Slovenija? Takrat se mi je zdelo, da sem vsaj že študent, če že ne na šihtu.
Ko sem prišel v stanovanje pred tekmo, je bila ob kartah tudi zloženka, bilten za obračun, v njem pa nekaj člankov in spisek celotne ekipe s portreti. Takrat sem jo prelistal, morda dvakrat ali trikrat in si postavo zapomnil. Vse do danes. Po številkah. Horvat. Stepania. Daneu. Duščak. Kraljevič. Hafnar. Hauptman. Tušek. Milič. Jurković. McDonald. Henrie. In trener Sagadin. In pomočnik Mahorič. Bam. Sredi noči vam tole zdrdram. Peš pot do Tivolija je bila tako evforična, da sem mislil, da me bo razneslo. Ko sem pa prišel v dvorano, v tisti kotel, v tisto za današnje čase nekaj kakor maketo dvorane, ki je bila tako stiščana, nagnetena, stunstana? Norost. Blaznost. Dvorana, ki je niso tekmeci ravno podcenjevali. Niso se znašli več v takih malih gabaritih. Je trojka sploh cela vrisana?
Nasprotnik je bila Barcelona, veliki favorit, kasneje je postala podprvak. Bil je 2. oktober, leto pa 1996. Vpijati tisto glasnost, urbanost, predanost, kolektivnost je bilo… Šok. Nisi navijal za Olimpijo, navijal si za »naše«. Tu. V živo. Tisto sezono sem si ogledal še dve tekmi, eno z Asvelom in eno v četrtfinalu s Stefanelom (Adecco). Sploh mučno podjebavanje Gregorja Fučke je do danes nepozabljeno. Kot so bile zmage in uvrstitev v Rim, kjer je potem Olimpija končala kot tretja, ko je Marko Milič proti Asvelu razbil tablo in smo verjeli, da imamo igralca, ki bo naredil resen preboj v NBA. Da imamo to, čemur zdaj pravimo Dončić. Kamor je tudi šel čez par mesecev, ampak kot vemo dolgo ni ostal, ker so bili hudo drugačni časi.
Ampak nikakor ne bom pozabil, kakšno umirjenost je nudil Dušan Hauptman na tisti tekmi z Barcelono. Dal je 10 točk v 17 minutah in zadel eno trojko, ampak zdelo se je, kakor da je zadel prav vse. Bil je ostrostrelec, bil je nekdo, ki je vrgel, ko drugi niso. Morda mu po svoje lahko na nek način pride blizu Klemen Prepelič, vendar še ne deluje tako star, četudi ni več najbolj mlad. Dule ni zabijal čez avto kot Milić, ni igral z Jordanom kot Gorenc, ni bil orjak tipa Kraljevič ali Kotnik, ni bil tujec, ki je naredil, kar so Stepania, Jasikevičius in taki. Ne.
Dule Hauptman je nekdo, ki si zasluži, da dobi dres pod strop, ker je bil neka povsem svoja liga. Bi ga moral že takoj, ko so Stožice zgradili in se je tja preselila Olimpija, zdaj združena v Cedevita Olimpija. So pač liki, ki so bili zraven ravno takrat, ko je nekdo moral prevzeti odgovornost in dvigniti šport višje. Tomaž Vnuk ali Andrej Razinger ali Ivo Jan v hokeju. Uroš Šerbec ali Roman Pungartnik v rokometu. Taki liki kolektivnega športa devetdesetih. Ko smo skakali, ko smo se kam uvrstili. Kaj šele, da bi pobirali medalje ali bili evropski (pod)prvaki v čem. Dobro, fuzbal je bil res poseben, ker je imel pač Zlatka Zahovića.
Toda Dušan Hauptman je bil tisti, ki je dajal vsem nam upanje, da lahko tudi mi kdaj kaj zmoremo. In ko sem zadel svojo prvo trojko, bilo je na igrišču na Braniku, kjer je zdaj parking za fuzbal klub, ampak se bo sčasoma spet vrnilo igrišče in nosilo ime po Ivu Daneu, sem se zadrl: »Jaaaa!« Takoj zatem pa: »Dušaaan Hauptmaaan!« In če kaj, sem potem trojke metal do onemoglosti. Enkrat tudi s sošolcem Baggiom. Metala sva kaki dve uri, jaz sem jih zadel menda 63, on pa 72. Časi, ko je to gledal nek možak in vprašal, če bi šla trenirat košarko, čeprav sva bila oba ne ravno najbolj visoka, on sploh, ker je bil po letnici leto mlajši. Ampak ne. Nam je bila košarka pač to, kar je. Šport. Igra. Zabava. Sva imela treningov in rigidnega režima dovolj že v fuzbalu, ko sm nabijali sosedske klube z dvomestnim številom, pa imeli potem za »nagrado« v ponedeljek še bolj zajeban trening, oni pa so dobivali sendviče in sok po tekmi, mi pa navodila, kaj moramo še zboljšati. Zato je bila košarka celo, vsaj zame, neke vrste oddih, romantika, igra. Za tisti slastni občutek, ko gre žoga skozi mrežico. Za tri. Z belo majico, trmastim pogledom in vedenjem, da si pač moraš nekatere stvari v življenju izborit. Četudi ti kaj manjka.
Nekateri smo za nagrado dobili neizbrisljive spomine.
Dušan Hauptman pa bo, bolje pozno kot nikoli, pod strop Stožic dobil svoj dres.
Zasluženo. Upajoč, da jo bo gledal čim dlje. Zaslužil si je.
Številka deset. Za triiii. Dušaaaan Haaaaauptmaaaan!
Pa še včeraj, v petek, seveda je bil petek, sem bil tam. Nekaj metrov stran. Lučaj od navad, streljaj od klasike. Misleč, da bo tam, izza varovalne ograje, še vsaj nekaj časa. Da bo… Preživela bo zimo. Bo. Mora. Če je zdržala toliko zim, bo pa ja še to. In zdaj? Je ni več.
Pa saj… je sploh kdaj bila?
Hiša na vogalu Žitne in Jezdarske ulice na robu Magdalenskega parka je dolga leta čez dan propadala, proti večerju vse bolj mogočno zehala in zvečer strašila. Ni ravno kljubovala. Ni bila protest. Ni bila potencial. Ni bila… No, ni bila. Saj njen sosedi niso bili dolgo nič boljši. So pa vmes zrasli novi, fino barvni bloki. Več lokalov. Pariz se je umaknil Cantanteju. Padrino, Holmes. Pa Mc in Pekarna. Pa vmes pekarna, fotokopirc, še en lokal. In nato še podhod. Pa nove klopi.
Bolj se je posodabljala okolica, bolj se je objekt desetletju postaral za, zdaj pretiravam, sto let. Hišo je čas zdelal že pred časom. Hiša, ki ti nekako ni dovolila, da bi bil mlad. Vsaj ne predolgo.
Še grafiti so ji pobegnili, slej ko prej. Hiša, objekt, karkoli že je to bilo, je bila bogato klavrna. Veliki, neizkoriščeni, lastniško mučen primer. Čigava je, kdaj spet bo, kje je lastnik… Listina na listino, notar na notarja, odvetnik na odvetnika. Ena tistih nepremičnih zgodb nepremičnine, za katero so si številni želeli, da bi že zdavnaj bila premična. Da bi je bilo konec. Da bi se premaknilo. Karkoli.
Nekaj kakor kimala je sosednjima, nič kaj bolj elegantnima sosedoma. Bila je najbolj klavrna in to v taki konkurenci pove ogromno. Zdravstvenemu domu na Jezdarski, ki so se ga nedavno lotili obnavljati v mestu, kjer (v metodološko bizarno) anketno polovica želi boljše ceste, le par odstotkov pa dobro javno zdravstvo (v prevodu: po lepši in neluknjasti cesti do propadajočega zdravstvenega doma), in Pekarni, tam, kjer je na zunanji strani bil grafit »Gremo na Tržaško po pire«, ki se je tudi vsake toliko vsaj v govorih in debatah premika gor in dol po mestu. A še ostaja. Za zdaj.
Propadajočo hišo sta na koncu na nek decembrski petek 2022 »premaknila« bagra. Do tal. Na jugovzhodnem robu enega lepših parkov v mestu. Ima krasna igrišča, že prej ga je imel, čeprav je imel še zelo različne obiskovalce. V hišicah tudi ponoči, kjer sva s sošolcem februarja 2002 odprla »poletno park« sezono. Magdalenski park je po prenovi sicer izgubil kar nekaj (po)letne klientele, ki je na »nasadu klopi« žulil pivo in času snedel relativnost. Park, ki je imel predzadnje ročne zapornice na železniški progi. Park, kjer se je o igranju košarke govorilo v pretekliku. Park, ki je bil nekdaj pokopališče, nikdar zares sprehajališče. Prej prostor za počitek, premislek, trenutek.
In park s propadajočo hišo na jugovzhodnem robu.
Tisto hišo, ob kateri sem prvič v prvem letniku gimnazije po navalu na »veselega martina« in »slovin« prvič epsko bruhal. Bilo je konec maja, morda je že bil junij. Vse se je tako hitro vrtelo, kot se ponavadi pač vrti ob koncu prvega letnika. Ko je vse novo. In ko še nimaš reakcije na jagodno vodko, tekilo ali česnov kruh. Tista hiša, skoraj ovita v grmovnice, je nudila zavetje v sicer dokaj odprtem parku. Tja sem šel. Ne sam, sošolec je šel zraven, ker smo pač bili taki. Skrbni. Bruhalo se je tako, da se je vprašalo, kako je najbolje bruhati. »Ne vem, saj bo hitro minilo,« me je malo tolažil, bolj pa bodril sošolec, za katerega sem imel kot lolek najbrž kakih 37 vprašanj. In nato nekje vmes odšel. Ko sem končal, je bilo že konkretno temno. Nikjer nikogar. Ali vsaj tako se je zdelo.
Ampak v varnem zavetju grma in tiste hiše si imel nek mir. Najbrž sem kršil kakšen odlog, nekaj iz javnega reda in miru? Ampak dobro. Nismo smetili, nismo razgrajali. Pač… Bili smo dijaki, pisalo se je leto 2001, neumnost je imela še prihodnost.
In tista hiša mi je stalno stala kot nekaka opora. In hkrati kot opomnik. Poleti je nudila senco, pozimi pa nekaj kakor strah. Tam si stopil malenkost hitreje. Sčasoma sem se stavbe bal malenkost manj, nikdar pa tega strahospoštovanja nisem izgubil. Dojel sem jo kot ostalino časa. Kot nekaj, kar bo vedno stalo in propadalo. Zato, ker pač. Ampak naj se še tako dolgo ne zgodi nič. Letni časi so šli mimo, generacije so se menjale, grafiti so zbledeli, pa je komaj 21 let.
In zdaj hiše ni več.
Karkoli že bo tam, bo nenavadno. Vsaj nekaj časa. Ker saj vemo. Spremembe nam pretirano niso blizu. Dokler se nanje ne navadimo. Če se sploh kdaj. Ampak karkoli že tam bo… Upam, da bo imelo karakter. In ne, ne bo ga dobilo z bruhanjem, pentagrami na drevesih, večernimi zmenki. Čeprav je bilo tam vse to. Magdalenski park je nekako… Toplejši, intimnejši, lepši. Ko si bruhal tam, te je sošolec pri propadajoči hiši držal za roko. Ko si bruhal v mestnem parku, si pa slišal: »Čuj, saj vse okej, samo kaj lahko malo tišje kozlaš?«
Karakter včasih pač pride šele z leti. Včasih tik pred koncem. Včasih, ko je že prepozno.
V Ukrajini sem bil poleti 2007. Za slab mesec. Zakaj? Zakaj pa ne. Časi, ko se je pač potovalo. Ko si pač šel. Kot da bi vrgel kocko na karto. Malo sem, malo tja. Najprej sva s kolegom v Lvivu spala pri neki starejši, molčeči gospe. Nekdo je poznal nekoga, ki je poznal nekoga. In sva pristala tam. Ona je cele dneve brala knjige, midva sva odhajala dopoldan in se vračala proti večeru. Govorila je malo. Ampak ni se pustila motiti. Brala je debele špehe. Ni imela kopalnice, vsaj ne take, kot si jo predstavljamo mi. Lviv, premešan od zgodovine, ki je tam količila zastave, je bil uvod v veliko državo.
Prihod v Kijev z nočnim vlakom je bil prihod v tako lepo, tako krasno mesto. Sploh parki. Toliko cvetja. Toliko lepote. Kopanje v Dnepru je bila izkušnja svoje vrste. Dolge plaže, neskončna brezskrbnost. Muzeji, Taras Ševčenko in predvsem dolgo poletje. Vožnje z “maršrutkami”. Opažanje, da se vsi prekrižajo, kadar se peljejo mimo cerkve. Katerekoli. Vedno. Pa katakombe, pa boršč, pa pivo, pa tako pitna vodka, da razumeš, zakaj. Kijev je žarel. V svojem tempu. Taka je Ukrajina. Vsaj takrat je bila. Vse bo, le morda ne tako hitro, kot si želel.
Krim je bil svojevrstna zgodba. Takrat še ukrajinski. Ampak že po prihodu tja po letu, ki je stal približno toliko kot bi precej daljša vožna z vlakom, je prišel vojak in prepovedal fotkanje simbolov. Hm. Čudno. Taksist naju je v Simferopolu gladko nagnil. Češ, ja, ja, za toliko in toliko vaju peljem vse do Jalte. Mhm. Ja pa ja. Pripeljal naju je do postaje, vokzalne. In… Marš na polje. Evo, to je Jalta. Ha? To ni Jalta, človek. Jalta je ob morju, mi pa sredi Krima. Ja ja, tam, bus, srečno. Dobro. Se zgodi. Jalta ni ravno mega lepa, ni pa grda. Sobo sva dobila nekje daleč od obale. Ampak med borovci. Mene je spominjala Jalta, ne vem zakaj, na Portorož. Spet pri neki gospe. Ki se tudi ni pustila motiti. In brala špeh. Dolarje so imeli raje kot evre. Rabili so jih. Vedno. Kdo pa jih ne? Lastovkino gnezdo je bilo kičasto, ampak kot je moralo biti. Sevastopol, kamor sva želela za kak dan, dva, je bil napaka. Pač. Pristaniško, vojaško mesto. In vožnja do neke vukojebine, kjer bi nas spalo malo morje. Na tleh. Hvala lepa.
Šla sva tako do zadnje postaje. Odese. Neskončna vožnja z busom. Kjer so vrteli na teveju na dvdju Pirate s Karibov. Mislim, da celo verzijo, ki še ni prišla v kino. Ali nekaj takega. Nočna vožnja in zgodnji prihod na glomazno postajo v Odeso. Kinkanje, nespečnost. Vhod v poln trolejbus. In krik nekega tipa ob meni, naj šofer odpre vrata. Jih je. Takoj. In že ko je šel ven, še gledal sem ga, mu skušal dati prostor. Sem otipal… Nič. Snedel je denarnico. Pa ravno malo prej dvignil denar. Huf. Na policijsko postajo sva hodila nato skoraj vsak dan. Prvič sva čakala vsaj tri ure. Nato so naju poslali v pisarno, kamor je prišel obilen tip. Vprašal, če kadiva. Ne. Kako ne? Nato vprašal, zakaj ne govoriva rusko. Ker pač ne. Meni je šlo malo na smeh, ker sta pred nama noter bila dva francoska turista. Kako so se potem oni zmenili? Kakorkoli. Pomolil je predme prazen list papirja. Že dolgo več ni bil bel. Rumenkasto tobačen.
“Piši,” je rekel. Ha? Kaj? V katerem jeziku. Začel sem pisati, po moje neko mešanico vsega. In me je ustavil. “Ne, ne, cirilica!” Brat jo, velike in male tiskane, znam, pisat pa… Nekaj je momljal in se nato pretegnil. Tiščalo ga je v pasu. Na mizo je položil pištolo in si oddahnil. Ni me bilo strah, prej je bilo kot v nekem bizarnem filmu. Polnem stereotipov.
Ampak to izkušnje ni pokvarilo. Niti malo. Odesa je bila izjemna. Ne bom pozabil nizozemskega gosta v hostlu (ne vem, če sem se kdaj bolj smejal – skoraj dva metra visok tip, ki je imel najmanjši avto sploh, čeprav je štopal že iz Beograda na Laponsko; ali pa Škot, ki je po par pivih rezerviral hostel v Švici in ugotovil, da je “female only & non- refundable), ki je ves zgrožen prišel iz centra in rekel: “Sedim, mizo zraven sede družina. Oče, mama, pa približno 13 let star otrok, gotovo še osnovnošolec. In si ata in mama naročita veliko pivo, ta mali pa malega.”Okej, v osnovi ni smešno, so pa bile cene. Ne ker bi bile tako brutalno nizke, ampak ker je bilo pivo cenejše od česarkoli drugega. In čisto spodobno. Pravzaprav zelo. Tam, v Odesi, na slovitih stopncah, je padla tudi ena najbolj norih stav v življenju. En od naju s kolegom bo šel po vseh štirih. Po stopnicah, kjer je Sergej Eisenstein posnel tisti epski kader v Križarki Potemkin. Človek, ki je izumil svojevrstno režijo. Še v času nemega filma. Mojster. In tam… Bilo je odvisno od mene. Če jo bom poklical, bom po stopnicah racal jaz. Če ne bom, bo on. Izziv je bil velik. Hudo velik. Ampak sem zdržal. In je šel on. Smeh, koliko smeha. Še snemal sem ga. Na tako lep dan. Črno morje je bilo neskončno. Nihče naju niti ni pretirano obrajtal. Pač. Dva nora Evropejca.
In če kaj, se iz Ukrajine spomnim topline ljudi. Pa četudi sem bil okraden. Taka… Ravninska brezskrbnost. Seveda si čutil razlike. Tam na policiji so se nama režali, ko sem rekel, da greva domov z “litakom”. Kaj je to? Ker v Odesi večina govori rusko. Razlika do ukrajinščine ni velika, spet pa ni majhna. Čutil si. Da niso tako enotni. Kot mi, recimo. Čeprav imajo “hrivne”, kot pravijo svoji valuti, so na Krimu vsi govorili “rublji”. Četudi so bile grivne.
In predvsem se vožnje iz Pragerskega prek Budimpešte do Lviva spomnim kot… Resda nočne. Ampak nič kaj daljše kot z vlakom iz Maribora v Sarajevo. Ali nekdaj v Split. Ostala pa je, 15 let kasneje, predvsem zame Ukrajina kot država, kjer je bilo veliko smeha. In predvsem ravninskega dojemanja časa. In da so ljudje. Kot mi. In zdaj… Spijo v podzemnih postajah. In bežijo. Nedaleč stran od nas. Ja, Ukrajina je blizu. Bližje. Pa ne samo po kilometrih ali urah.
Bila je sobota, 16. februarja 2002. Dvajset let tega. Dvajsetletnice, kot vemo, niso ravno velike obletnice. Nenazadnje, kaj se res kdo spomni svojega dvajsetega rojstnega dne? Najbrž ne, imam prav?
Slovo od najstništva ni ceremonialno. Pač je. Bil je pa vsaj zame takrat čas, ko je šlo vse, nekako, gor. Do »naše« Evropske unije sta bili zgolj še slabi dve leti. In čakali smo, da bo Slovenija prvič igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu. O, ja. Mundial! Ha! Takrat, ko seveda še nismo vedeli, koliko stane Šmarna gora. Čez zgolj dva dni, v torek po tej nori soboti, so Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta priskakali bronasto olimpijsko medaljo na ekipni tekmi. In za vladajoči LDS so bile stvari tako samoumevne, da je Tone Rop konec leta samozavestno prevzel vodenje vlade od Janeza Drnovška.
Trije travestiti. Ali se »prav« napiše tranvestiti? Od takrat dalje vemo. Fran pa tui naje oboje. Magnifico končno zmaga. Ne sicer kot izvajalec, ko ga bogovi štiri leta prej niso uslišali kot Vilija Resnica. Karmen Stavec se epsko razjoče. Za naslovnice. Ne, ni bil še njen lep poletni dan. Niti zimski. In potem se skoraj vsi sodelujoči glasbeniki odločijo za protestno pismo. Da je bila Ema 2022 vse, samo pošteno in korektno tekmovanje ne. Po naše, torej, kuhinja. V kateri je po njihovo neustrezna žirija delala mimo recepta. In to v kuhinji, ki se je nato še pokvarila. Računalnik, ki naj bi telefonsko glasovanje spremenil v točke, se je sesul. Dvajset minut čakanja, vrtenje vrhuncev ter klepetanje voditeljev Miše Molk in Andrea F. Letele so oznake o homofobiji, šteli so samo glasovi žirije, RTV Slovenija ni želela razveljaviti celotnega glasovanja, generalni direktor Aleks Štakul je pričakoval poročilo…
In za povrh še največji EMA škandal, popkulturni šok slovenske scene, kjer sicer to ni bil osamljen pretep. Magnifico je z glavo v čeljust zadel Patrika Grebla, avtor pesmi dveh finalistov, tudi tretjeuvrščene Ane Dežman, ki je vnela z izjavo, da so v zaodrju videli, kako daaaaleč največ glasov dobiva Karmen Stavec, ki je s Še in še po mnenju žirije pristala na drugem mestu.
Danes je torej dvajset let, kar so Sestre zmagale na EMI 2002. Kolikor se spomnim, je bil takrat predvsem občutek, da smo tako odprti, da pošljemo tako odkrit trio na ogled postavit. Celotni Evropi. Leta 2002 je bila televizija še vedno kralj. O, ja. YouTube je bil še tri leta stran. Internet je bil, seveda je bil, ampak splet? Daleč od tega, kar je danes z vsemi aplikacijami in omrežji, čeprav smo takrat imeli irc, MSN in podobno. Besede trolanje nismo poznali.
Ko so Sestre zmagale na Emi, sem bil sam v drugem letniku gimnazije. Iskreno, Eme se ne spomnim. Vsi smo si zapomnili pa, da je Magnifico nekoga »na gobec«. In, še bolj, da gredo Sestre v Talin predstavljat Slovenijo. Samo ljubezen je bil komad, ki je nekako poosebljal brezskrbnost tistih časov, ko smo še vedeli, kam gremo. In zakaj. In skupaj. Kar je Barbara Pešut zajela v svojem besedilu. V njem je srce »veliko, kakor svet«. To so bili časi »nasmeha in iskrice v očeh«. Če so mi približno deset let starejši razlagali, da so bila devetdeseta čisti odlom, no, kakor za koga, so bila to naša »kul« leta. Politično država še ni bila skregana. Gospodarstvo se je bolj balo tujega kot vampirjev v lastnih vrstah. Temu je Barbara Pešut rekla »beseda, ki poznaš jo tudi ti.«
To so bili časi, ko so nam v šoli razlagali, naj gremo študirat, kar nas veseli. Saj niso mogli vedet. Recimo pri nas, ko smo leta 2004 pred vpisom poslušali, naj gremo študirat gradbeništvo. Dodajte dobra štiri leta, ko so bile avtoceste zgrajene, država skregana, vse pa je sovpadlo s svetovno krizo, ki nas sicer ni pohabila, nas je pa za vselej spremenila. Ampak do tja je bilo še daleč. Takrat smo peli »v življenju mnogo je poti / ne išči sreče, kjer je ni«. Nekaj, kar bi peli Hazard. Morda še bolj rane, črnobele žlahtno zimzelene popevke. »Le poslušaj, kar srce ti govori,« je bila spodbuda, ki ni skušala delovati kot poceni pokroviteljski nasvet.
Ker »kar želiš si, to ni greh«, je bilo sporočilo seksi pesmi. »To je ljubezen v očeh,« je bilo skoraj All You Need Is Love sporočilo. Poletje ljubezni, šestdeseta, osvobojenost. In tako je Samo ljubezen delovala. In celo še danes. Zavrtel sem jo včeraj v lokalu, kamor zahajam in kjer so kelnarji tako dobrodušni, da nam pustijo celo takšne hece. Zraven je bil tip, kakih 10 let starejši, vsaj, če ne več. Pa ne bi mu pripisal navdušenje nad takimi aranžmajami. Še on si je pel. Tapkal z nogo. Z nasmehom na obrazu.
Ja, takšni so bili tisti časi. Tisto leto 2002, ko je šlo gor, pa smo bili tako samozaverovani in že malo preveč prepričani sami vase, da bo pač vse »ratalo«. In da nas bodo drugi pohvalili in cenili. Ne, svet ne deluje tako. Slovenija še manj. Kar pesem sama pove: »Poznaš me bolj, kot se ti zdi / čeprav zatiskaš si oči / ko me gledaš, vidiš to, kar si.«
Pesem je tako, ker je bila spisana za travestitski trio, dobila svoj odkriti, osrednji, bistveni družbeni zasuk. »Dolgo časa si iskal / kar si mislil, da je prav / a na koncu le eno boš izbral.« In ta izbira je bila – ljubezen. Svobodomiselni, človeški, začarani, prismuknjeni podarim-dobim. Kjer je ljubezen »eno in edino upanje«. Iz oči v oči, ker samo tako si lahko brez skrbi, prepričan, da isto čutiš tudi – ti.
Sestre so bile vse, kar vse pred njimi ni bilo. Ali za njimi. Ali pa, kvečjemu, če že, redko, ampak že v drugačnih okoliščinah. Sestre so bile vse, kar bi nekako kot država, ki se je osamosvojila in gledala na zahod, naj bili. Samo nam to zares še ni uspelo. Lovili smo zaostanek, ker smo ga tako dojemali. Ne sicer nujno, ampak smo. In zakaj bi capljali, če bi vse kar prehiteli? Dobro, fenomen Conchita Wurst je bil dokončni triumf Evrovizije, kar je že bila, pa tega ni znala, želela, hotela, zmogla proslaviti na tako odprti sceni. Ampak to je bilo šele leta 2014! Ducat let kasneje, kar so Marlenna, Daphne in Emperatrizz v majhni deželici, nekdaj socialistični, v bleščičastih oblekah in belih štrumpantlih zmagoslavno paradirale. No, saj so se izvirno imenovale Štrumpant’l Sisters.
Talin je bil, vsaj tako se sam spomnil, razočaranje. Dobro, nismo ravno mislili, da bomo zmagali. Ampak da bomo… Ne vem. Dobili neko potrditev. Da smo ne le ujeli, morda celo za delček prehiteli »sceno«. Da nam bo nekdo rekel, e, Slovenci, ti pa so res napredni. Nagrade nismo dobili. Trinajsto mesto ni bilo ravno slabo, dve sedmi mesti (Darja Švajger s Prisluhni mi leta 1995, Nuša Derenda z Ne ni res / Energy leta 2001) sta legitimno dvignili apetite na šovu, ki je na koncu pač tekmovanje. In še marsikaj, tudi geopolitično gastarbajtersko sobivanje.
Tako se je Samo ljubezen, kjer je, saj se vsi spomnimo, Jadranka Juras kot spremljevalna vokalistka dobila ogromno prostora, v domovino vrnila ne kot poraz, temveč bolj kot spoznanje, da je pač »vse na nas«. In ker smo taki, kakršni smo, je naslednje leto Karmen Stavec dobila svoj nasmeh, obrisala solze, zmagala z Nanana, šla v Rigo in pristala na 23. mestu. Ko je Eurosong nato uvedel polfinale, smo za tri leta finalu le pomahali, tja pa se nato le občasno uvrščamo.
Ampak Samo ljubezen je na dolgi rok, česar takrat pač nismo mogli vedeti, postala pesem za nas. Ne za Evropo. Pa ne da bi zmanjševali njen potencial, dasiravno je bil aranžma že za tiste čase zelo klasičen in je stežka »tekmoval« z drznimi ekscesi, ki so tudi nas čudili, predramili, zamajali. Čeprav v tistem Talinu zmagovalna pesem res ni bila nič posebnega.
No, Samo ljubezen je pa ostala. Pesem, katere tekst, ne sicer v celoti, refren pa gotovo, še poznamo, če smo bili v tistem času pač vsaj najstniki. Samo ljubezen je bila nenazadnje dve leti kasneje zame tista pesem, ki je bila »čizi«, okorna, preočitna, pa je vseeno olajšala maturantski ples. Vsi smo znali koreografijo. Pozabite četvorke, gaudemaus igitur, fokstrot. Če kaj, smo znali to. In se iskreno smejali.
Kar je bistvo tega komada še danes. Dvajset let kasneje. Sporočilo pesmi Samo ljubezen je seveda kontekstualno, ampak je obenem toliko širše. Je štikl, kar Silvija ni mogla biti, čeprav je (p)ostala najbrž najbolj znana pesem, ki nikdar ni zmagala na Emi. No, poleg Ti si se bal (Lara Baruca), Veter z juga (Tinkara Kovač) in Jagode in čokolada (Rok’n’Band). Po dvajsetih letih je Samo ljubezen naš legitimni hit. Nihče ne bi z glave znal zadeti letnice – brez guglanja. Še vedno deluje sveže, preprosto, navihano in, ja, naše. In tisti komad, kjer te nekdo res lahko tika. Ne, ker bi te tako lažje »dobil na finto«. Sploh ne. Ampak ker te nagovori. Kot posameznika. In da občutek, da si. Kakršen koli že si. Da si. Da imaš.
Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje.
Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo je tako želela. V športu, kjer ni osvojila še nič omembne vrednega. Tri četrta mesta, tri lesene kolajne.
Zdaj pa… Zakričala je. Z dvignjenimi rokami. Leva, desna, obe, v zrak. Sama je prišla skozi cilj. Na rdeči progi. Pa je kazalo, da ji najbrž modra bolj leži. Zdaj pa… Sama. Nizozemko, ki se je z istim časom prebila skozi preklete kvalifikacije, je tako elegantno prehitela, da se je ta zapletla. Zakričala je. Če bi šlo, bi najbrž kar na deski cepetala. Ker to ne gre, je naredila še zadnji zavoj. V levo, desno, ni pomembno. In padla po snežnih kitajskih tleh. Vrgla se je v objem. Sama sebi. Ko tako objameš samega sebe, si. Bivaš, zmaguješ, živiš. Kamera je iskala njen obraz, našla je nepopisno radost. Včasih te uspeh lahko tudi skoraj nekaj kakor zlomi. Ker te spomni, kaj vse je lahko življenje. Kaj so zmage.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Jokala je v cilju. Jokala je, ko je dajala izjavo. Jokala je, ko je prejela pandico. Še njen oče Peter, trener kitajske reprezentance, ki je bil par metrov stran, je imel solze v očeh. Ni prva, gotovo ne bo zadnja. Ampak te solze…? Nekdo je celo na fuzbalskem klubskem forumu zapisal, da že celo dopoldan zaradi Kotnikove reže čebulo. Med njeno izjavo vsaj kako tono. Ne, ne moreš, da se ne bi zjokal. Pa to ni ne solzavo, ne jokavo. Ne gre za to. Gre za zgodbo. Ker Gloria Kotnik, totalno nepopisan list za najširšo slovensko javnost, je zgodba. In to v športu, kjer tisti, ki premaga sebe, lahko premaga vse. Kjer tekmuješ sprva na čas, nato pa proti onemu poleg.
Za Glorio Kotnik, bodimo iskreni, skoraj nihče ni vedel pred igrami v Pekingu. Pred olimpijskimi igrami je bila kvečjemu številka. Ali pa še to ne. Del potencialnega preko prsta žlahtnega paketa. Ko se je, saj vemo, po gostilniško, ulično, preko prsta štelo medalje, je v najboljšem primeru kolektivno padla v kvoto »mogoče še deskarji kako«. Ker deskarji so zahvaljujoč Žanu Koširju (srebro in bron 2014, bron 2018) nekakšen bonus. Za zraven. Ker je tradicija pač na strani alpskega smučanja in smučarskih skokov. Deskarji so vedno bonus, plus, dodatek. Pridejo skoraj od nikoder. Nikoli »zicer«, vedno zraven.
Z deskarji imamo zato upniški odnos. Nikdar dolžniški. Deskarji niso »dolžni« zmagovati, osvajati kolajne. Niti zdaj, ko jim je na na kulturni praznik 2022 kot edinim uspelo na treh zaporednih zimskih igrah osvojiti medaljo za Slovenijo. Ne, to ni uspelo ne alpskim smučarjem in niti skakalcem. Vedno je prišel premor, vselej je nekje nekaj spodletelo ali pa so se menjavale generacije. Je pa deskarjem. 2014, 2018, 2022. In najbrž niti sedaj, ko so pobasali kar dve kolajni na en sam dan, edini dan, ko gre za alpske deskarje, ki imajo tokrat zgolj eno disciplino (veleslalom), ne bodo postali samoumevni. Nekje tam, zase so.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Sam sem portret Kotnikove ujel šele pred igrami v portretu na MMC. Pa je šla že na svoje četrte igre! Vem, da se v komentarjih pod članki pogosto najdejo neumnosti, žaljivke, kavčanje. Ampak pogosto se – sploh pri kolesarstvu, tudi pri košarki in smučanju – najdejo domala stručkoti. Izveš zares še marsikaj, kar zmanjka bodisi v članku ali med komentiranjem tekem. Pri Kotnikovi pa so šli nekateri, ne pa vsi, komentarji bolj v tisto drugo smer. Saj vemo, katero. Od tega, da se eni grejo turizem pa do, še bolj bolečih, kot je presojanje njenega videza. Ker kot da je videz kriterij za nastop na olimpijskih igrah.
Ne, simpatičnosti nima prav nič s tem. V nobenem športu, tem s čeladami in kombinezoni pa sploh ne. Vem, da taki komentarji niso omembe vredni, ampak včasih dajo vtis. Žal, ampak ga dajo. In tako je prišel torek, 8. februar 2022. Pol osem zjutraj po našem času. Kvalifikacije je dala skozi. Tekmovalka, ki tekmuje od leta 2005, je v Vancouvru 2010 prehitela le tri tekmovalke in obstala na dnu kvalifikacij. Sedemindvajseto mesto. Štiri leta kasneje je bila v Sočiju komaj kaj boljša. Štiriindvajseta. Prehitela je vsega devet tekmovalk in pospravila spet, še preden je šlo zares. V Pjongčangu, kamor je prišla po hudi poškodbi kolena 2016, se je leta 2018 kot predzadnja končno prebila iz kvalifikacij. In nato takoj izpadla proti kasneje četrti Zavarzini.
In nato je… Rodila. Konec januarja lani. Pri enaintridesetih. Že prej je, kakor je pravila v intervjujih, potrebovala premor. Izgorela je. Poškodbe, utrujenost, zdelanost. In za kaj? Za koga? Zase. Šele koronavirus je stisnil pavzo. Če ne bi… Kdo ve. Ugotovila je, da je to pravi čas za rojstvo otroka. Ko so jo spraševali, če je materinstvo naporno, se je sicer nenavadno čudila. Zanjo so to prej počitncie v primerjavi s tem, kako je živela prej. Drugače kot nekateri športniki. Ne slabše (ali, če želite, bolje). Ampak drugače. Kot je povedala v res toplem, odkritem, redko tako direktnem intervjuju za Mično, je oseba, ki ne zna reči ne. Zato so se kopičile težave. Ker je rinila in rinila, se je bala, da ne bo mogla zanositi. Pestile so jo zdravstvene težave, zdelana je bila fizično in psihično.
Zakaj to tako izstopa? Da lažje razumemo krik in solze. Tekmovalke, ki sama zase pravi, da se je predlani še vlekla na štart tekme kot živi mrtvec. In to tekmovalka, ki je rinila k tridesetim in je imela za pokazati… Kaj? Na svetovnih prvenstvih ni prišla nikoli do izločilnih bojev. Tisti Pjongčang je bil izjema. In to v zimi, ko je končno prišla do polfinala. Trikrat. In trikrat končala kot – četrta. Enkrat tudi na Rogli, kar verjetno še posebej pekli. In ko je prišla domov, mesec dni ni spala. Izgorelost in zrenje v prazen nič. Vedela je, kje so težave. V tehniki gotovo ne. Ker sodeč po videnem v Pekingu, ima Kotnikova video, influenserske vožnje. To je za tečaj. Kot tisti promo videi za skupinsko elegantno smučanje. Če bi želel posneti video in navdušiti koga za tak šport, vzameš kamero, greš do hriba in posnameš – Glorio Kotnik.
Ampak še pred Pekingom so bile prioritete očitno drugje. Doma. Poglejte njen facebook ali instagram profil. Kaj se da videti? Mlado mamico, ki rada deska. In ne obratno. Ampak to, da rada deska, si je morala prigarati. Ne, Gloria Kotnik ni zaposlena v vojski ali policiji, kot je priznala. Zakaj bi bila? Uspehov ni imela. Le tisti prekleti občutek, da si v nečem res dober. Ko veš. Ko trmariš. Da se bo izšlo. Ampak Kotnikova je prišla do zida. Več kot čezse ne gre. Ko je šla na tekme, se je šla tudi biznis in nagovarjala potencialne naročnike za podložne plošče, ki jih uporabljajo deskarji. Ne vem za vas, ampak meni se »združiti prijetno s koristnim« sliši nekoliko drugače. Sploh pa v takem športu, kjer te ena napaka gladko odnese. Adijo, nasvidenje, zdravo.
Kotnikova je vedela, da je dobra, ampak sčasoma je tudi spoznala, da zgolj biti dober ni dovolj. Ne enkrat, niti dvakrat. S tem prideš šele do finala ali malega finala. In vse skupaj traja. In traja. In traja. Vsaj tri ure. »Za cel dan potrebuješ energijo,« je to opisala Gloria Kotnik za Mično. Znašla bi se tudi drugače, če ne bi tudi poslovno prodirala v deskanju. Ker je del družine. Velenjčanki so privzgojili delovne navade in vzgojili v prepričanje, da brez izobrazbe ne gre, tako je tudi študirala menedžment. In še novembra je nato, zdaj tudi kot mama, ki je bila kvečjemu do dva dni zdoma, razlagala, da si želi vrnitve. Da je to lep šport, pa čeprav je zaradi njega trpela. Ampak znala je še v pravočasno stopiti. Ne odstopiti. Stopiti na žogo, desko, sneg.
Ni veliko mladih mamic, ki bi še tik pred odhodom upihnile prvo svečko s svojim otrokom, nato pa odšle na olimpijske igre. Gloria Kotnik se sicer v Peking sploh ni uvrstila. Nak. Tja je bila povabljena. Med 32 najboljših. Dvakrat je bila sicer letos – dvajseta. Hm. Ne zveni znano? Da bo spet eno samo garanje, ena sama muka, eno samo trpljenje, na koncu pa imaš za pokazat – tri lesene kolajne? Pomagalo je najbrž bolj to, da je z očetom hodila na prizorišče iger in tam vpijala olimpijski duh. Gledala priprave in se pripravljala tudi sama.
Ne vem za vas, ampak marsikomu, vsaj meni, bi se strlo srce. Bi, pa ne moreš. Bi, pa nisi. Bi, pa ne gre. Kaj če je to bilo – to? Ker pri 32. letih… Dobro, tudi pri 36. še gre, ampak razmišljati v štiriletnih ciklih… Za kaj takega moraš imeti ne le voljo, temveč jekleno, titanasto voljo ter ogromno poguma in neskončno samozavesti. Živeti štiri leta za en dan? Ha? In milijon stvari lahko gre narobe. Začenši, kaj pa vem, z virusom. In potem oprema, tekmice, vreme, proga… Tri slabe ure za štiri leta truda.
Morda je prav to, da je Gloria Kotnik tik pred rojstnim dnevom sina izvedela, da gre na igre. Kako? Ker je nekdo drug v prvem krogu nekdo vrnil svoj del kvote. Še tu ji ni uspelo v prvo. Ampak v drugo. Odšla je na igre, ker je Sloveniji nenadejano pripadla kvota, se pripravljala na Rogli, pilila kondicijo. Ampak kako? Kako spraviš dve zimi v par tednov? In iz tekme v tekmo ne napreduješ? Vsaj ne s koraki, vrednih, ja, tistih občutkov. Ja, tistih. Da si v nečem prekleto dober.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
In je prišel dan, ko se vse obrne. To je tisto, zaradi česar je šport lahko tako kruto lep in lepo krut. Tokrat je šlo skozi kvalifikacije…. Ne, skoraj ni šlo. Za 25 stotink… Pa bi šla domov, četrte igre, tretjič obstanek v kvalifikacijah. Dve vožnji, ki bi obstale v vestičkah, ki jih, po našem času, sredi noči ne bi videl nihče. Gloria Kotnik bi bila še naprej mlada mamica, ki rada deska, ker ima deskanje rada.
Ampak nato se je začelo. Njene vožnje so bile tako neverjetno elegantne. Njen spust iz štartne rampe je domala kot počasni posnetek. Kot da ne premore eksplozivnosti tekmic. Kakor da gre preveč previdno. Ampak ne. Po času tretjo Mikijevo v kvalifikacijah je odneslo. Kotnikova je lepo, smelo, preudarno prišla do cilja in se prebila v četrtfinale. Tam je bila morda celo njena najbolj pomembna predstava. Četrtfinala so pač takšna. So in niso. Če greš dalje, so pozabljena, če ne greš dalje, niso niti omenjena. Skoraj v nobenem športu. Še če narediš ekipni presežek… Se počasi pozabi. Proti Langhorstovi je morala pokazati vse, kar zna, pa še vse, česar ne. Njena vožnja ni bila na glavo. Ne, bila je »z glavo«. Nobena ni želela tvegati preveč, zato pa sta bili tako prekleto skupaj. 13 in 15 stotink. In na koncu – 15. Kotnikova se je prijela za glavo. Kako se ne bi. Naredila je dolg zavoj po ciljni areni. Črne hlače, rumena obutev, črna čelada, bele rokavice in – ananas na deski. Naslonila se je na tablo, kjer visijo olimpijski krogi. Nekaj kakor odkimavala z glavo.
Pa je to bilo šele četrtfinale.
V polfinalu je nasprtoti stala Daniela Ulbing. V tem športu edina, ki se jo je dalo premagati. Ker Ester Ledecke, spet zlate, se pač ne da. Ne samo v deskanju, v Pjongčangu je sesula Anno Veith, ko ji je snedla še zmago v superveleslalomu. Ja, alpskem smučanju. Ampak Gloria Kotnik je bila že paf zaradi same sebe. Tako je vsaj bilo videti. En dotik morda preveč z roko na rdeči progi, za katero je delovalo, da je pri najbolj izenačenih vožnjah za stotinko počasnejša, in… Nič od finala.
In potem, ko veš, da si eno možnost za medaljo, fiks medaljo, že izgubil… Moraš še enkrat. Tja gor. Nazaj gor. Po »mogoče pa bo«. Le 21 stotink je bila Ulbingova hitrejša. 21. Človeku bi dalo tuhtat. Kako si blizu in kako daleč. Saj vemo iz Tokia lansko poletje. En prodor, en met, ena banane. Pa si od gotove medalje na koncu… Četrti. Ponosno, veliki četrti. Ko nisi niti verjel, da boš kdaj zraven.
Ampak Gloria Kotnik je šla še enkrat tja gor. Spet na rdečo progo. V mali finale. Malo verjetno je, da se je spomnila na izjavo, kako potrebuješ energijo, moč, zbranost za cel dan. Za vse te ure. Za vso to dramo. Najbrž dvigne adrenalin. Morda tisti občutek, hej, saj nimam česa izgubit. Ali pa, še bolj korajžno, kaj mi pa morejo. Gremo, dajmo, stisni.
In Gloria Kotnik je šla še četrtič na torek, 8. februarja 2022, na vrh proge v Džangdžjakovu. Na še sončen, ampak mrzel dan. Na vrhu v senci, nato po soncu. Vrh proge ji je vidno ležal. Spet je vozila kot da vozi za promo vožnjo. Češ, tako se lepo vozi. Tekmica Michelle Dekker, ki je imela v dveh kvalifikacijskih vožnjah identičen čas! Je lahko, gre še bolj na tesno? Prvi vmesni čas: 13 stotink prednosti za Glorio. In še ena krasna vožnja čez prelomnica. Ko se sneg pokadi tekmici v obraz. Z rokami se je ravnotežno poganjala, čop je plapolal.
Leonu Andrejki se je v izvrstnem komentiranju, ki ni bilo ne premalo in ne preveč čustveno, ravno prav, na Televiziji Slovenija trgal glas. Vedel je, kaj gleda. Čudež. Dekkerjevo je premetavalo, kot premetava deskarje, kadar skušajo na vsak način, siloma znižati zaostanek. Drugi vmesni čas? 56 stotink! Še zadnja prelomnica. Še zadnja strmina. Še pet vratnic in… Dekkerjevo odnese! Stran od Kotnikove, ne more je ujeti. Še troje vrat. Še dve. Še ena. Strmina. Priklon. Roka naprej. Ciljna črta. Roke, sklenjeno v zraku. Krik. Zadnji zavoj. Padec na hrbet. Roke na obraz. Solze v rokavice. Nato je sedla, zbrala moč, pa se še enkrat vrgla na tla. Objela sama sebe. Se vlegla na bok. Cel trup se ji je tresel. Iskal kisik, besede, občutke. Ko je vstala, je šla povsem izrčpana s svojo anananasto desko.
Jokat. Jokat. Jokat.
Ko je prišla pred mikrofon in kamero, je komaj kaj izdavila. Kaj naj pa reče. Kako strneš toliko let v nekaj sekund? Ne strneš. Izjočeš. Ko je slišala »iskrene čestitke in globok poklon« od novinarke Televizije Slovenije Maje Hrvatin, ki je že v Tokiu dokazala, v Pekingu pa pokazala, da ve, kaj je zgodba, je zamaknjeno prikimala. Obrisala si je solze. In na vprašanje, če je že zbrala misli, sapo jemajoč izdavila: »Ne… V bistvu… Neverjetno res… Sploh ne morem verjet…« Postala je. Komaj še izdavila. »Vesela sem in to podarjam res tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje.«
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Nato ni zmogla več. Ne moreš. Takrat tudi gledalci ne zmoremo več. To je, po fuzbalsko, rezanje tone čebule. Šport, ki je zlomil koleno in prestavil pred vprašanje, ali bo lahko imela družino, ki si jo je tako želela, kakor je ponavljala v intervjujih, ji je zdal dal vse. In vzel skoraj vse besede. Zmogla pa tiste, ki bodo ali pa bi morale ostati.
»Največji dosežek v življenju me čaka doma.«
Ni mogla verjeti. Le dodala je še, da je ta medalja za ves trud. »Ne morem verjeti, res ne…« se je poglobila sama vase. »Vse, kar se dogaja… Preveč čustev, preveč vsega.« Ostalo ji je le še, da stisne pandico, uradno maskoto, ki jih je bojda na Kitajskem že zmanjkalo, ker da so taki hit. Tudi takrat je jokala. In ko je prejela olimpijski bron kot prva deskarka – in to na dan, ko je Tim Mastnak takoj za njo osvojil srebro, malo pa je manjkalo do zlata – je medaljo poljubljala. In izdihovala. Vse tisto, kar se, ugibam, nakopiči v človeku, ki verjame, da je v nečem dober in v tem vztraja tudi, ko nima za pokazati nič razen tistega prekletega občutka. In imena, ker z imenom Gloria… So kdaj stotinke, sreča, upanje in tisti nori občutek, da si v nečem dober, pač na tvoji strani.
Gloria Kotnik je tip športnice, v katere zgodbo bi se skoraj bilo vredno zaljubiti. Ker je športnica, ki je zaljubljena v šport zdaj, ko ve, kaj je življenja ljubezen. Mi pa, kaj je to, ko verjameš, da si v nečem dober, pa se lahko zanašaš zgolj in samo – nase.
Solza. Ena. Nato še ena. Ne velika, pa vendar – solza.
Za hip sem pomislil, da se to nekaj kakor ne sme. Skoraj ne spodobi. Greh, blasfemija, narobe. Skrij, skrij solze. Brž. Da te ja kdo ne vidi. Ne, ker naj moški, fantje, karkoli že smo, ne bi jokali. Eh, ne, ne to. Časi sramotenja moškega joka so davno mimo. Ampak… med filmom o Jamesu Bondu? Da te Hollywood uspe tako prekleto nategnit? Da se skoraj cmeriš? Zato sem se seveda še zasmejal v sebi. Kako prekleto uspešna manipulacija! Mastno uspešna, brezizhodno tradicionalna. James. Frdamani. Bond.
Da, ob koncu filma Ni čas za smrt sem se skoraj cmeril. Krivci? Ni jih malo, lahko pa začnemo s torki v devetdesetih na Kanalu A, ko so redno vrteli bondijade. Mislim, da kar lepo vse po vrsti. Pa potem mariborski kino Partizan, kjer sicer nisi mogel na platnu izkusiti kot rosni osnovnošolec nič tako grotesknega, kot je bila scena v baru pred vstopom v kino. Tam sem videl Golden Eye, kjer me je medenica tiste bejbe, ki je med seksom dušila in ubijala, ko je Pierce Brosnan postal »moj« prvi Bond, resno travmatizirala. Ampak bolj aktualni krivci? Gotovo Hans Zimmer in Billie Eilish. Pa po svoje tudi Daniel Craig. In Cary Fukunaga, ki je združil bolečo lepoto Jane Eyre z brutalno realistično prvo sezono True Detective.
Pisati o tem, kako se cmeriš med Jamesom Bondom, je tvegano početje. Še zlasti, če si pubec. Mhm. Je. Tvegaš. Ampak Bond naj bi, slišimo vedno in vedno znova, poosebljal duh časa. In Craigov Bond je vse od Casino Royale naprej bolj human James Bond. Čustven, ranljiv, krhek. Zaljubi se. Trpi. Pa ne samo, ko mu kurijo jajca ali ga mlatijo do onemoglosti. Itak že dolgo ni več tako dober kot tipi, ki jih lovi, se pa prekleto trudi, kot so povedali v uradnem podkastu, ki je presenetljivo odkrit in ne tako marketinško spolikan, da bi bil brez okusa.
James Bond je (p)ostal topo orožje, kot mu je rekla Judy Dench kot M, po Skyfall le še oljni portret na platnu. Svet je šel naprej brez njega, njegovih igračk, njegovega pristopa. Vse to je popisano in znano. Craig je posnel tri res dobre Bonde, enega povprečnega in enega pozabljenega. Prišel je nabildan ven iz vode, blond in se boril proti tradiciji. Pil ni zgolj vodkamartinijev. Eh. Pivo, kokakolo, dietno kokakolo in kaj še vem kaj vse. Vedno nekje na robu dovoljenih čustev. Daaaaleč od Seana Conneryja, še dlje od Rogerja Moorea. In to v času, ko čustva, ranljivost, politična korektnost štejejo pač več kot nevidni avtomobili. Največja eksplozija je, če bi se Bond razjokal in rekel »žal mi je, rad te mam« in podobno.
Ni čas za smrt je film, ki nam pokaže, kakšen bi bil svet, v katerega bi naj vstopili, a nam ne uspe, pa nas James Bond še zadnji drži za gleženj in ne spusti. Zajel je kritični duh časa, v katerem ga davijo in utapljajo, streljajo nanj, granatirajo. V Ni čas za smrt je bližje Nolanovi percepciji Batmana. Bonda nihče ne mara, še sam noče več biti Bond, ni mu mar, če ni več 007. Naj bo kdo drug, bolj primeren. In vse to No Time to Die ponudi. Deluje kakor pitch za, hej, glejte, bi radi, da je 007 temnopolta ženska? Da se morajo ženske, na katere James Bond naleti, obrniti stran, ko se preoblači, potem ko je že mislil, da bo seksal? Ne enkrat, ampak dvakrat. Da bodo kar same padale in jih bo vse podrl.
Ne, ta svet je, vsaj v popkulturi, mimo. Ločnice ni več. Junakinje so tiste, ki vlečejo nit. Pa če gre za Mad Maxa, Igre lakote, Wonder Woman, Black Widow itd. Je tako prav ali ne? Stvar pogleda, časa, družbe. Če vprašate mene je. Edini problem je potem za like, kot ej James Bond. Kaj narediti z njim? Franšiza se je očitno predobro zavedala, da če bo šla dlje kot kadarkoli, bo z Bondom konec. Zato so morali nekaj narediti. Če greš predaleč, ti ne preostane drugega kot to, kar so storili. Bond ne paše v ta svet. Okužen je. Ne s koronavirusom, čeprav se bi dalo diskutirati, kam film moli taco. James Bond bo neizogibno ostal zadaj in bo čudaški lik. Bomo hodili potem gledat to? Kako zarjavel, ne-za-ta-čas je? Najbrž dolgoročno ne. Kratkoročno pa gotovo. Ko sem prišel s kina v ponedeljek, potem ko je film premiero dočakal v četrtek, je v kinu bilo že 18 tisoč ljudi. Tudi v ponedeljek ob 18. uri je bil kino precej dobro obiskan. In ljudje zelo »not«. Smeh, kjer mora biti. Glasen. Pravi. In kakšen šok, ko kaj nenadno eksplodira. Ne, tega doma ne moreš (po)doživeti.
Svet gre vedno naprej. Če želiš, da bo ostalo vse enako, kot doslej, boš moral v spreminjajočem se svetu, kakor velja že stoletja, spremeniti vse. Po domače, pošicat’ boš moral vse, ki bi radi izvedli spremembe. Pa še vedno ne bo dovolj. Moral boš lobirat, prenašat šefe, se prilagajat. Ponižno boš moral čakati na odgovore.
James Bond v Ni čas za smrt gleda tudi risanke. Naredi zajtrk. Da lupčka zjutraj preden gre na pot. Zre prihodnosti v oči, pa ne zgolj z grozo. James Bond je imel že v Casino Royale priložnost postati nekdo drug. V Ni čas za smrt je ta drug postal, ampak mu je zmanjkalo časa, da bi videl, če to sploh lahko postane. A day late and a dollar short, pravijo temu v Ameriki. James Bond nam je tokrat dal vedeti, da nam ne preostane nič drugega, kot da sprejmemo spremembe. Ker sicer tvegamo, da spremembe ne bodo sprejele nas. Kar je mnogo huje. Težava je le, da je Bond vse to spoznal mnogo, mnogo prepozno. Usodno prepozno. Je pa njegova ranljivost pač hit. Zlikovci so vedno boljši, Rami Malek je briljanten. Saj je že Nolan naredil takega Jokerja, da je ta postal večja zvezda od Batmana. Kar ni povsem uspelo Jacku Nicholsonu, ker devetdeseta niso bila tako mračno cinična, čeprav je napovedal prihodnost, je Heathu Ledgerju, vse skupaj pa je le še nadgradil Joaquin Phoenix.
Pri Bondu gredo stvari že zaradi obvezne tradicionalnosti počasneje. Še najbolj me je vse skupaj spominjalo na Star Wars in vse, kar je prišlo z in po The Force Awakens. Mogoče zavoljo otoka, kaj pa vem. James Bond je šel na konec sveta, tam, kjer se svet ne more dogovoriti, kaj svet sploh še je, da bi preprečil konec sveta, kot ga poznamo. In rešil je vse, cel svet, le sebe ne. Največja borba – in tu je Craig naredil remek delo – je v Jamesu Bondu samem. Čeprav je bil sila surov, to noče biti več. Že dolgo ne. Noče biti najlepši tip v prostoru, ga ne zanima niti malo. Želi biti najbolj brihten? Mogoče. Najbolj smešen? Tudi. Najboljši prijatelj? Ja, zakaj pa ne. In najboljši… No, ne bom razkril vsega, ker ni pošteno, ker te film res šokira. Mnogo bolj kot sicer.
James Bond mora biti vedno posnet sodobno, čeprav zdaj ne moremo videti skoraj nič takega, kar bi nas res šokiralo. Sploh, ker se nam po filmu zdi, da ima vsak od nas skoraj boljši telefon od njega, ki bo očitno lahko še igral kačico. Ima pa še vedno svoj sijajen avto in še vedno bo, pri Craigu bolj s silo kot premetenostjo, ugnal kogarkoli, ki mu bo skušal priti blizu. Magari toliko, da mu pokaže svojo uro in, eeeem, odpre oči.
Ni čas za smrt je predvsem film, ki ima noro dobro glasbo in kjer je komad Billie Eilish pravzaprav najboljši trailer. Pove vse, le da tega ne morete vedeti, dokler si filma ne ogledate. Če bi lahko, bi šel v kino vsakič le za toliko, da bi ujel komad, ki pride kar pozno po začetni »gun barrel« špici. Saj podobno je bilo že s Skyfall, ampak Eilisheva je s svojim minimalističnim popom posnela komad, ki bi ga Bond poslušal, če bi res kdaj ostal povsem sam. Pa ne na nekem krasnem otočku ob turkiznem morju.
In Ni čas za smrt je film, ki nas bo preizprašal o (ne)smrtnosti. Pravzaprav vsega, na kar se lahko oprimemo skozi najbolj mainstream popkulturne fenomene. Morda bo kdaj prišel čas, ko bodo rekli, da so Bonda pomehkužili tako daleč, da jim ni preostalo drugega, kot da so v Ni čas za smrt z njim storili na koncu to, kar so. Morda pa je, kar je nauk filma, James Bond naposled le zgodba, ki jo nekomu poveš na krasni, dolgi vožnji z avtom.
Prekleto dobra, sijajno posneta zgodba. Ker je Cary Fukunaga nekaj kakor združil svojo neponovljivo Jane Eyre z brutalnim realizmom prve sezone True Detective. Ponovil je šicanje sekvenco v dolgem kadru. In ponovil je najbolj zgodbene obraze, kar jih je. In to v takem žanru. Da se človek vpraša, kaj, za vraga, je motilo Daniela Boylea, da je odkaral od filma?
Ni čas za smrt je obenem prekleto dolg film, ki pa sporoča le eno: o kratkosti, dragocenosti, nujnosti življenja. Novega. Ne starega. Ker vse po starem… Te pripelje le do konca sveta. In sebe.
Bis. Nič filma ne uniči bolj kot pritisk časa, ko čistilka, ki seveda ni sama kriva, sploh ne, uleti v najbolj čustvenem delu filma in pusti še povrhu odprta vrata, da noter pronica luč. Če le gre, počakajte, za božjo voljo.
Kako zelo boli upanje. In kako zelo je kruta čast. Še sploh, če si svoje dosegel. Kaj dosegel. Presegel.
Ker Mura? Mura je presegla samo sebe. Saj od tega živi. Pa vseeno. Vedno je možno več. Ampak… Zakaj tako lepe stvari pridejo tako hitro. Prehitro. Ker grejo potem še hitreje. Ker ja. Včasih se najlepše zgodi prehitro. Po tem ko se je čakalo približno neskončno let. Mura je spet dočakala veliko evropsko tekmo. Prišla do zadnje stopnje za evropsko ligo, ampak se je tako ali tako že uvrstila v konferenčno ligo. Evropski milijoni so že zagotovljeni. Zmaga nad Škendijo in Žalgirisom ob vmesnem porazu z Ludogorcem je prineslo evropsko jesen. Uefa pač daje tudi malim. Ampak tudi mali igrajo velike tekme. Sosedske pa sploh. Mura je dobila Sturm, Sturm pa je premagal Muro.
Vsi so ali pa bi naj pričakovali bunker Mure. Kako ne bi. Muro je prehitelo vse. Murska Sobota je dočakala tekmo, za katero noben ne samo tu nikdar ni mislil, da bo prišla. Pa je. In ko je, je prva akcija… No, postala. Zgodovina. Tomi Horvat, prvič z desetko na hrbtu, je dobil žogo, za katero se je vedelo, da jo bo imel Sturm, primoran cariniti. Ampak časi »merverštojerja« so mimo. V zameno dobiš nekaj drugega.
Horvat je našel Žigo Škofleka. Dobil je žogo. Daleč od gola. Res daleč. Dobil je žogo nogometaš, ki je skoraj šablona slovenskih fuzbalerjev. Dokazujejo se, izkočijo in prestopijo. Nato se, slej ko prej, neizogibno vrnejo. Z zaznamkom, da morajo zdaj pokazati več. Biti vse in še več. Nisi več mlad, domač, slovenski fant. Si nekdo, ki mora preseči oznako. Kar ni lahko.
Torej, Žiga Škoflek je dobil žogo. Sturm mu je pustil, ker je najbrž mislil, da ne bo nevarno. O, ne. O, ne. O, ja. Škoflek si je žogo nastavil in tako udaril po njej, da je letela. In letela. In letela. V tretji minuti. Letela je, preko Mure tja do Drave. Ker Mura bo morala v Maribor, v Ljudski vrt, tja, kjer se je edinkrat doslej igralo Evropo do decembra. Edino, kar še ni vedela, je bilo, v katerem tekmovanju.
Ampak to so tekme, kjer se klubi, kot je Mura, učijo. Že Ante Šimundža je tako rekel. Vnajprej. Lahko pa vnovčijo tisto svoje. In vnovčili so publiko, ki je navalila na sodnika Michaela Olivera, med najboljšimi angleškimi sodniki. Hitro je pokazal na penal za Sturm. Alen Kozar je bil za hip prepočasen, Otar Kiteišvili je iskal kontakt, ga dobil, obenem pa še penal. Matko Obradović je bil blizu, iztegnil roko, ampak strel Jakoba Jantscherja je šel pod roko in v mrežo. Sturm ni odnehal. Bunker Mure ni bil le pričakovan, ampak nujen. Sturm je to izkoristil, stiskal Muro in želel vse odločiti na prvi tekmi.
Ampak ni šlo tako zlahka, kakor je delovalo, da bo. Sturm je stavil na kvaliteto, Mura se je pa zoperstavila z žarom in borbo. Drugače pač ne gre. Razlika je tako kmalu vidna. Fizika, taktika, dueli, tempo. A borba je še vedno nekaj vredna. Takšen nogomet, na navdih in upanje, še ni izrinjen na totalno obrobje. No, skoraj. Terja pa velike napore in ni zagotovilo. Jon Gorenc Stanković, slovenski reprezentant, je imel na glavi vodstvo Sturma, a je šel strel mimo. Vmes je Mura garala, da je držala tekmeca stran od gola, nato pa dobila potrpežljivo priložnost, ko je Luka Bobičanec našel diagonalo proti golu. Našel, a meril mimo.
Polčas je tako ostal remi.
Pa se je nato v nadaljevanju zgodilo tisto, zaradi česar je nogomet kruto lep in lepo krut. Žiga Škoflek je imel v 55. minuti po podaji Mitje Lotriča, še enega, ki si je v ligi naredil ime, a se vrnil domov, ko tujina ni meso postala, bil je najboljši nogometaš lige, pa to v Nemčiji niti za drugo ligo ni več zadostovalo, ker je izpadel v tretjo, priložnost, po kateri se je že zavrtela glasba iz zvočnikov. Za hip. Za delček sekunde. Za magični večer. Narod je vstal, pela se je pesem, slavilo se je. Je to res? So sanje? Ampak ne. Ni šla v gol. Žiga Škoflek, ki še tekme ni začel v ligi, je imel na nogi drugi gol, novo vodstvo, spomenik. Pa se je vratar Jörg Siebenhandl iztegnil in mu pokvaril strel. Mimo gola, mimo zgodovine, mimo vsega.
Nogomet ima tako oguljeno frazo, da kdor ne da, dobi. Ampak kar se je zgodilo Muri… Ne le, da so dobili gol. Dobili so dva. Bolela sta oba. Prvi zato, ker je Otar Kiteišvili z glavo zadel kot galeb na dalmatinskih otokih, ki očara tuje turistke s takim skokom v morje. Drugi pa, ker se take napake že v našem prvenstvu kaznujejo, tukaj pa so trpeče in boleče pospremljene. Takšna nespametna podaja nazaj? Kot je storil Žiga Kous? Kelvin Yeboah je gladko zadel, špiker na stadionu pa je prosil navijače Sturma, naj vendar spležejo nazaj za ograjo. Za ograjo? Ja. Ker je padla že ob drugem golu. Dogovor med kluboma, da bodo organizirani navijači lahko prisotni na obeh tekmah, se ni obnesla. Avstrijci so imeli ves čas glasno podporo, Mura pa občasno, ko je zapel preostali del stadiona, potem ko so Black Gringos sicer navijali, a bili odrinjeni in občasno preglašeni. Znoreli pa so, kako ne bi, če se je tekma zlomila v vsega treh minutah.
Mura je nato igrala, kakor mora igrati moštvo, ki igra za čast in slavo in za zagotovljene evropske milijone. Na glavo. Za mesto, za klub, za ligo, za kogarkoli in kakorkoli. Doma pokazati, kar pač lahko. Prvi gol je zabil za znižanje Lotrič, ampak je bil gol razvaljenjen. Nato je imel še večji zicer Amadej Maroša. Morda več kot zicer, če to obstaja. Gledala sta se s Siebenhandlom. Kot da bi bil priimek kriv. Situacija, ki je delovala kot dogovor. Češ, kam ga bo dal Maroša. Izberi si. In Maroša je izbral. Slabo. Po sredini. To je dotolklo domače, kako jih ne bi. Koga ne bi. Kje ne bi.
Mura je proti Sturmu odigrala tekmo, kakršno tribune raje vidijo, a težko pozabijo. Ko se prehitro zgodi lepo in nato ne veš, kaj bi, ko se zgodi preveč prehitro. Tekma je spolzela, imela več golov, kot bi najbrž mislili. In imela še kopico priložnosti. Mura bi lahko vsaj znižala. Zadela še kakega. To je navijače bolelo. Ampak obenem je bila šele prva od dveh tekem. Mura, ki ima v v ligi po štirih krogih piškavi dve točki in kaže, kako se državni prvaki mučijo z aktualno, svežo titulo, jeposkusila. Igrati z (naj)boljšimi. Kar je po svoje hvalevredno. Morda celo pogumno. Ampak rezultata vsaj tokrat ni prineslo. Obstalo bo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak le obstalo. Tekem je ogromno, skoraj pozabilo se je že, da je Mura povedla v Ludogorcu. Ko je igrala še za ligo prvakov. Zdaj vidi, kakšna bi bila razlika do evropske lige. Vsi pa, do kam so meje. Ni pa s sanjami in z na glavo igranjem nič narobe. Se pa vidi razlika med navdihom in ponavljanjem. Tu pa manjka. Ne le Amadeju Maroši. Še komu. Pa ne le v Muri.
Ampak ko gre za nagrado za pretekle uspehe, so čarno-bejli enkrat tudi nagradili navijače. Dali so jim fuzbal, kakršen nima ne alibijev ne zamer. Le vprašanje. In realnost.Vseeno pa upanje. Kot je rekel špiker: »Dajmo en aplavz, verjamemo, da dvoboj še ni odločen.«
Ni se ustavil. Ne. Ker se najbrž niti ni mogel. Vozil je dalje. Ni pedalkal, ker je lebdel. In ni vozil on. Vozilo je življenje.V disciplini, imenovano življenje. V vožnji na večnost. Kjer je dohitel in prehitel usodo.
Ker v življenju so vzponi in padci. Nihče tega ne pooseblja bolj(e) od Primoža Rogliča. Padel je v Planici. Se vzpel kot kolesar v času, ko se je v slovenskem kolesarstvu zdelo, da Andreja Hauptmana nihče ne bo niti približno dosegel. Pa prva etapna zmaga na Touru. Ko smo se bali, da ja ne bo padel, tam, dol po bregu. Ni.
Ko je bilo vse skoraj nared, kot scenarij filma, za katerega misliš, da veš, kako se bo končal, je lani na Touru klonil čisto na koncu. Vse je bilo pripravljeno zanj. Pa je prišel Tadej Pogačar. Ravno on. In ga čisto na koncu v samem finišu, brutalnem kronometru tja gor v tiste klance, ugnal. Mu slekel rumeno majico. Objela sta se, zgodovinski objem, tako prekleto sladko kisel, grenko sladek, prijetno krut in kruto prijeten. Zakaj ko nekdo zmaga, nekdo izgubi? Odgovori so bili debate o tem, kdo bi naj bil športnik leta.
Roglič je storil kaj? Ni bentil. Bil je razočaran, ampak skušal je biti vesel za Pogačarja. Kako ne bi bil. Vsi smo bili. Za oba. Ampak zakaj so eni filmi tako… Je to sploh realno življenje? Boljše od vseh filmov? V času, ko se biografije berejo bolje od fikcije? Pa je pedalkal naprej. Klasike. Pa Vuelta, o, njegova vuelta, vamos!
In je prišel, končno, nov tour. Da zdaj pa bo. Pa ni šlo narobe. Ne, ne. Šlo je v tri krasne, za vse kletvice planeta. Roglič je tisti kolesar, ki je stalno počohan. Človeka bi lahko hansaplast najel. Odrgnjen od pete do riti od komolca do glave. Pa je še grizel. Padel enkrat. Ne. Padel dvakrat. Mogoče še… Je vendarle uvidel. Pač. Še eno leto. Še eno. Pa še eno. Odstop.
Kdo od nas ne bi obupal? Rekel, veste kaj, hvala lepa, saj bom pedalkal, samo… Pa gledaš koledar in si rečeš, ah, saj pridejo še olimpijske igre. Ta za kolesarstvo kruta priložnost, čeprav morajo šport obrniti na glavo. V bistvu skoraj ni fer. Zakaj ne bi, recimo, vozili vsaj en podaljšan vikend? Pa kronometer vmes? Ne, ker ne.
In je šel. In v soboto spet. Spet vse narobe. Bolečina, krči, groza. Odstopil je v Franciji in šel trenirat za Tokio. In treniral je. O, je. Grizel, verjel. Pa je na sobotni dirki… No, vozil svoje muke. Polanc je dvakrat padel, res je, je pa Tratnik storil vse, da je Pogačar prišel do brona. Bil je v ozadju, zadnji dajal izjave, strto gledal, kako spet gre vse mimo njega. Pa ravno njega. Zakaj nekateri storijo vse, pa ostanejo zadaj, ko najbolj šteje?
Ne. Ne tokrat.
Prišla je sreda. Prišel je dan, ko ni moglo več nič zaviti narobe. Kronometer. Da ni specialist, ampak da včasih pa da mu uspe. Uspe? Nažgal je vse. V nekem drugem športu. To ni bil kronometer. Ne zanj. On je vozil življenje. In življenje je popeljalo njega.
Zato se ni ustavil, ko je prišel cilj. Morda ni bil prepričan, katera je ciljna črta. Ker kot da te črte nikdar ne bo. O, pa je bila. Prišla je. In ko je prišla, drugi ne da so ostali zadaj. Imeli so svojo dirko. Pobegnil jim je davno, le sebe je moral uloviti. Svoj trenutek, svoje ravnovesje, svoj gigantski talent.
Primož Roglič je v Tokiu pokazal, da so v življenju vzponi v Alpe in Pireneje ter odrgnjeni, grdi, neuigrani padci. In postal skoraj pregovor, rek, frazem. Roglič presega besedo feniks. Je dokaz trdoživosti. Dela. Odrekanja. Upanja. In ves čas pred našimi očmi. V javnosti. Kjer je bolečina spektakel, spektakel bolečina. Tu, ves čas pred nami. Odrgnjeno meso, nikdar srce.
Olimpijski zmagovalec, ki je zmagal v disciplini, imenovano življenje.
V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec.
Zvenim, kot da sem doma iz ravnice. Nisem. No. Maribor je recimo na ravnem. Vpet med Kozjak, Pohorje, Piramido in Kalvarijo, ampak od tu dalje pa je potem res ravno. Ne ravno dolgo in daleč, ni ravnica »do kamor pogled seže«. Ampak ja. Je ravno. Vsaj ko enkrat prideš v Idrijo.
Prvo, kar te podučijo, je to, da te ne bodo ničesar podučili. Idrijci ne kažejo kazalcev in ne dajo občutka, da si se sploh kje zmotil. Eh. Neko specifično flegmo premorejo. Skoraj lenobno, ker kako kako bi si pa drugače razložili, da gladko puščajo vse po spisku v prvi osebi. Slovnica, ja, vem, zlomi možgane, pardon, možgan, ampak Idrijci to drugače sklanjajo. Daj mi žoga. Ne žogo. Žoga. Ni mi delovalo kot vokativ, ki nam Slovencem edinim manjka med skloni v slovanskih jezikih. Ne veste, kaj je vokativ? Če se vaše ime konča na samoglasnik, kar skoraj ziher se, potem ste kdaj slišali »Jašo, Majo, donesi mi…« No, to ni to. Idrija ima svoj jezik. Pa pustimo zdaj, povrhu, še tonemščino. O, bog. Joj ne.
Ker Idrija je preprosta. Ni, ampak je. Ker, in to je drugo, kar ti ne povedo, ampak tolikokrat navržejo, da ti je jasno, da ti želijo nekaj dopovedati, Idrija ni Idrija. En i preveč. Idrija je pač kraj, ki sta v bistvu celo dva kraja, ampak Idrija je skratka kraj, ki nima prostora za dva i-ja. Ali tožilnik.
Idrija je en tak kraj, ki sta v bistvu skoraj dva kraja, ampak kraj, kjer je naglas odraz ljudi. Zdaj, to se sliši res ne pretirano spektakularno. Vem. Ampak Idrijci niso robati. Pa nočem zdaj zganjati dialektoloških stereotipov. Če pa že, bi se dalo vleči vzporednice s, kaj pa vem, Korošci. Nasmejan folk, tam, kamor sonce pol leta zares ne posije. Ampak Idrijci so res drugačni. Sam sem imel izkušnjo, da me je tja popeljala družinska naveza, ker se je fotrov sošolec in cimer pač preselil tja. In sem, ne vem zakaj, v prvem letniku sam navijal, da bi šli tja na izlet. V Idrijo. In smo šli.
V vse sem se zaljubil takoj. Ne vem, zakaj. Pa imamo sorodnike še kje, ampak tu pa ni šlo za družinsko vez. Morda zato. Idrija je bila v šusu, tistega majskega dne leta 2001, kakor odkritje. Prideš v kraj, kjer bi naj že vse izkopali, vsaj živo srebro, pa intelekt, pa kregarijo, pa favšijo med dvema top firmama, ki se bockata ravno tam, o kako slovensko, ampak se ti zdi, da si nevede in nehote ratal odkritelj, rudar in jebiveter v enem.
V Idriji so, to je prvo kar sem opazil, vsi nekako nasmejani. Ne na silo, ne v tja en dan, ne kar tako. SO nasmejani. Iskreno nasmejani. Imajo malo, kaj pa vem, daljše, ozaljšane, izrazite obraze. Malo daljše nosove, kaj pa vem. Ampak smejijo se na glas in smejijo se še preden veš, da se bodo nasmejali. Imajo enega tistih… Folklornih nasmehov. Potica, kozolec, lipa in idrijski nasmeh. Bam. V Logarski dolini so naredili reklamo, v Idriji so naredili smeh.
Ker ko sem nato izsilil, da sem v Idrijo šel kar sam, v drugem letniku, je bilo, kakor da bi letel kamorkoli. Res. Ne Inter-rail pa vlak pa Evropa. Ne. Šel sem iz Maribora do Ljubljane z vlakom in nato z avtobusom do Idrije. Seveda sem, ko se je še dalo in hkrati ni smelo, joj ne, spil tam enkrat pred poldnevom, v prestolnici, eno pivo. Ali mogoče dve. Ker pač. Ker lahko. In seveda te je scat tam nekje za Logatcem. Ko gre cesta v ovinke in telefon v prazno. In si šel do voznika in prosil. Nisi grozil, čeprav je bil plan b, da bom scal v vsakem primeru. In je ustavil. Redno linijo.
Bilo je za prvi maj 2002 in v Idrijo sem iz Maribora prišel sam na oddih od vseh neuspelih pecanj. In uletel v kraj, kjer bi se skoraj moral počutiti kot zvezda. Saj nisem bil. Seveda ne. Nočeš imeti tistega filinga. Ja. tistega. Da si prišel iz velikega mesta v manjši kraj in si že zato velika zvezda. Eh. Ravno kontra. Meni so oni bili zgodba. Svoji gostiteljici, ki je bila prelepa, da bi bila dosegljiva, sem dolgo predel svojo biografijo. Tako dolgo, da smo prišli spodaj od grada pa nekam tja do Swenaka ali kje že. vem samo, da smo hodili dolgo. Vem tudi, da mi je nekdo povedal, kaj moraš vtipkat, da izveš, koliko imaš porabe na takrat komaj sveže nastavljenem mobitelu na naročnino. In kako peš skrit številko, kar, mimogrede, deluje še danes. Ne,da bi rabil, ampak deluje.
V Idriji si dobil občutek, da si bog. Takoj. Ker ko so ti ljudje šli, so res šli. Ni bilo pavze. Nisi bil ravno bog, ampak… Na poti do boga. Pa veren ali ne, v mojem primeru slednje, si verjel. Moral si. Ker slej ko prej si moral nekam, kar je šlo v breg, v klanec, v tri krasne, navkreber. Pa gremo tja, imajo neko zabavico. Okej, kako daleč pa j….? Preden si vprašal, si lazil gor. In tako dalje. Sploh pa, urbani mit pravi, vsaj sam sem si ga zmislil, da v Idriji imajo par blokov, ampak do drugega nadstropja ni nihče doma. Ker ne zmorejo biti v pritličju. Ni v DNK-ju.
No in tako sem šel na najvišje kresovanje. Morda sem zgodbe pomešal in sem bil leto poprej ali kakorkoli. Ampak vem pa, da v Idriji gotovo še kdo pomni Mariborčana, ki je tako prikupno vprašal tako nemogočo neumnost. No, zanje. Kajti… Šli smo kresovat, nekam privat, vsi najbrž mladoletni v času, ko je Noč in dan dejansko upravičil ime trgovine in v Idriji so jo imeli, in ko sem vprašal, pač, ker firbec, kam gremo, so mi prevedli v knjižno »ni daleč«.
Če bi bil dripec, taki, pravi štajerski, bi itak gušil, ne, če je še daleč, ampak če smo že tam. Ker to je najboljše vprašanje. Tako. Post-filozofsko. Smo že tam, čeprav še hodijo tja. In to ni bila hoja. To je bilo jebeno planinarjenje. In okej. Hodiš in hodiš in plezaš in rintaš in … Da bo… Ker ti vmes kdo navrže, da tam zgoraj pa… Je kraljestvo. Je bog. Je vse. Ampak ko pravim, da rintaš in plezaš… Res mislim na to. Greš po cesti. Desno reka in levo gor samo, em, gor. Skale, vzponi, ono, to so morali geodeti odobrit, da ne pade na cesto. In kam gremo mi? Ja kaj sprašuješ, tu gor.
In smo šli. In hodili. In lazili. In planinarili. Dereze v maju, če bi bil poet. In tako, končno, po treh baznih taborih, kjer si dobil kaj za pit, smo prišli na vrh. In zdaj… Vrh je bil… Em… Pogled je bil soliden. Pač klasični kvartet: hrib, reka, cesta, hrib. Samo iz malo višje perspektive. In okej,ni slabo. Samo ni pa ravno, da, em, bi videl morje, Triglav, stadion Mure, Ljudski vrt. To pa ne. Ampak okej. Potem pa sem bil pogledal, se ozrl, kam smo mi to lazili. S flašami, netrezni, čemu. In plac je bil, ne lažem se, velik… Kaj pa vem. Za eno špajzo. Balkon. Kopalnico. Par metrov. Pet krat pet? Mogoče? In tam že itak nekaj folka. Pa vse bi še šlo, če ne bi vse skupaj viselo. Pač… Navzdol. Kot da si se zicnil, pa… Te je bilo strah, da boš zdrsel dol na cesto. Vaaaaaaaau.
Ampak tam zgoraj, nekje med oblaki in ognjem, je bila Idrija v svojem bistvu. Nagužvani in naphani. S trenutkom. Idrija je delovala že spodaj, kot da je vse možno. in je bilo. Za fanta iz Maribora? Dijaka? Žgoljavega? Kot da je možno vse. Ne, da bi ratalo vse, da bi vse rekle ja. Ampak odgovora ne nisi slišal. Ne mislim od punc. Ampak Idrija ne reče ne. Nikdar. Ne vem, kaj rečejo v zameno, ampak ne zagotovo ne. Takrat vem, da sem znal kitaro igrat ravno komaj, par akordov, na posluh in spodleteli talent, pa sem v roko dobil ravno jaz razglašeno klasično kitaro, debel vrat, ki je za moje čevap prste še danes prevelik izziv… Ampak ko je nekdo rekel, daj, glej, na to zaigraj, pa je bil Metallicin komad Unforgiven II, ki ga še sploh nisem slišal, ja, narobe, pa sem brenkal… Je nekdo ugasnil vse skupaj in rekel, če znam By the Way od Red Hot Chili Peppers. uvod sem nekako zglumil in … Za kar si moral v Mariboru garati mesece, da je potem itak bil ne, je tam bilo…
Kaj naj rečem. Idrija je tak kraj. Pravijo, da se poseda. Pa se ne. Za mene se bo vedno dvigoval. Ne samo zaradi nostalgičnih dijaških let. Ampak zaradi tega, kakšna je. Pa ima vsak kraj svoje fore, finte, lokalne antijunake. Vedno bi lahko bilo bolje. Ampak Idrija? Je nekaj kakor nasmeh kar tako.
In takšen je bil obraz Jana Tratnika v soboto, 24. julija 2021. Kolesarja, ki je šel na drugi konec sveta, da je tam zlomil pljuča favoritov. Samo zato, da se je nekdo drug pripeljal do medalje. In se nato v cilju smehljal. V pristni, nasmejani, to-smo-mi idrijščini. Drugi so iskali bidone, gele, maserje, kisik. On pa… se je še smejal. In puščal predmete v imenovalniku. Ker je tako tudi prav. Olimpijec, ki je v športu, kjer je žrtvovanje samoumevni del (posla), na olimpijskih igrah žrtvoval sebe. Za skupno dretje, veselje, slavje.
Najlažje je napisati, da je tak človek lahko prišel samo iz Idrije. Tiste Idrije samo z enim i. Saj tisti ovinki… So narejeni zato, da rataš kolesar. Pa so imeli košarko, tudi tudi. Ampak Idrija… Se je žrtvovala še enkrat več. Kraj, tako lep, s takimi ljudmi, ki se poseda zato, da smo nekdaj tudi lahko vedeli, ali imamo vročino. Pa pustimo živo srebro, ki ga že doooolgo ni v termometrih.
Jan Tratnik je pokazal, kako dragocena, posebna, različna je Slovenija. Tista skoraj spregledana. Ampak ko enkrat v Idriji nekoga, ki reče, da je z »govcev«, popraviš, če je »z Bovca«…. Se ti smejijo, o, cel večer, poletje, leto, ampak se smejiš skupaj z njimi. Ker si prikupna napaka in napačna pripnost. Za to gre. Za skupnost. Za razumevanje. Za klance. Za nasmeh, vreden skupnega uspeha. Pa četudi je ta za koga drugega. Idrija je zame vedno kraj, ki bo, oh, kako slabo prepoceni in presladko, daleč od avtoceste, ampak blizu srcu.
Tadej Pogačar je dobil medaljo na današnji dan, ker je noro dober kolesar. Šport, ki je neizogibno kolektiven – razen če vozijo na čas, kjer so si še komaj podobni. Pogačar ni dobil brona, ker je Jan Tratnik sto kilometrov garal pred nacijami, ki so si šle same na živce, ker ne vodijo dirke. Dobil je bron, ker je kolesarstvo tudi ekipni šport.
In dobil je medaljo… Ker gre v Idriji vse v klanec.
