Oznaka: esej

  • 24ur ali Die Hard je božični film!

    24ur ali Die Hard je božični film!

    Vsaj nekaj. Pri nas dileme ni. Že 25 let. V Sloveniji je Die Hard božični film. Od kdaj? Od petka, 15. decembra 1995. Brez debate. Ššš! Die Hard je božični film. In zdravo. Zakaj? Zato, ker so tako rekli na Pop TV.

    Saj je bilo takrat, na tisti zasneženi petek, že v bistvu sedem let, kar je – spoiler alert! – Hans Gruber prvič tradicionalno padel s stolpnice Nakatomi. Kajti vsi od nekdaj vemo, da preprosto ni božič, dokler dobri stari Hans, bejbi, naj bo večna slava večnemu Alanu Rickmanu, ne odleti skupaj z vsemi tistimi obveznicami dol na pločnik. Bamf. Jipikaijeeee. Madafaka.

    Vsake toliko sem se preplašil, nekaj kakor tesnobno, da me spomin vara. Pa me, huf, hvala bogu ne. Zdaj me itak več ne sme, ker sem prevečkrat, ponavadi decembra, ponavadi, ko smo bili že lepo gor narejeni in ponavadi zelo samozavestno natrabunjal, da ziher edini v državi iz glave vem, kateri je bil prvi film, ki so ga zavrteli na Pop TV, ko je reč štartala.

    Die Hard. Umri pokončno. Ali, še boljši prevod, Umri muški.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Nikoli pa, do zdaj, nisem pomislil – pa si lahko mislimo karkoli o Popu, o filmu, o Sloveniji, o božičnih filmih nasploh –, da pravzaprav veliko pove, če štartaš z – Die Hard.

    Babica. Gre. Na. Jug.
    No, okej, očitno ni bil čisto prvi film, ki so ga zarolali na Pop TV. Sodeč po arhivih je bil prvi, ki so ga zarolali po 24ur, domač film. Mhm. Slovenski. Lastniki tujci, film pa slovenski., Babica gre na jug, kar gledano za nazaj in glede na siceršnjo shemo Popa precej izstopa. Pa dobro. Bolj popularnega filma Slovenci nismo imeli še kaki dve leti, ko je prišel Outsider. Ampak vseeno so se, očitno, odločili za Vincijev film, v katerem so se, kot je dobro večkrat pripomnil Marcel Štefančič jr., vozili iz Ljubljane v Portorož tako dolgo, da so vmes prespali. Ker je pač road movie.

    Ampak zdaj je po svoje tudi jasno, zakaj je dilema, da sploh ni dileme, ali je Die Hard božični film, za vse večne čase odločena. Namreč… Drago Balažič, prvi voditelj 24 ur, in Franci Petek, ki je vodil šport, sta želela vsem vnaprej »spoilat« film. Kaj? Kako? Za tiste, ki smo, če se dobro spomnimo, prav takrat prvič umirali pokončno in uvideli, da si lahko kralj tudi samo v beli spodnji srajci (no, če boste pozorni, boste videli, da si Bruce Willis, pardon, John McClane menja srajco med filmom, čeprav ne vidimo, kdaj bi naj to pravzaprav storil) Zakaj? Kako? Kaj imata Drago in Franci z Johnom? Poglejte si na koncu, kako poletijo papirji. Kako? Kot tiste obveznice. Ha! Ne more biti naključje, ni teorije, ne gre, ne. Na Popu so vedeli. Zakaj so štartali prav takrat. Ker tik pred božičem. Ker je Miran Trontelj rekel, da bo v ponedeljek spet kaj snega. V času, ko decembrski sneg še ni bil čudež.

    Seksi. Ko ni bilo seksi
    Ko danes, 25 let kasneje, kar ni več tako majhen odmik, pogledaš prvo oddajo 24 ur, se tranzicija nikoli ni zdela, kaj pa vem, tako seksi. Kdor je bil dovolj star, ko smo bili drugi še premladi, danes pravi, da so to bila za nekatere top leta. Da je bilo manj skrbi. Čeprav so v Mariboru, kot izvemo v oddaji, še iskali novega šefa Tama. Le da seveda so bile skrbi. Ni bilo izi. Eh. Prva novica, s katero so začeli v 24 ur, je bila ta, da stavke železničarjev ne bo. V času, ko se je z vlakom še prišlo prej iz Maribora v Ljubljano kot z avtom. Nekateri dizlaši, ki jih lahko vidimo v kadrih, danes itak še vozijo, no, tam, kjer še vedno tiri niso elektrificirani. In Slavko Kmetič je seveda še ime, ki je povezano z železnicami. Vidite, nekatere stvari se nikakor ne spremenijo.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Prva oddaja 24 ur pravzaprav deluje pristno tranzicijsko. No, najprej: Drago Balažič deluje, kot da je edini res v nulo vedel, kako in kaj. Vse ostalo pa je nekako na horuk. Dobra novica, slaba novica, dobra novica, slaba novica. Takšna se za nazaj zdi formula Tomaža Peroviča, ki je konkretno pretresla slovenski prostor, ki dotedaj v televiziji besede konkurenca pač ni poznal.

    Pop TV je štartal res čisto drugače, že programska shema je bila povsem drugačna, tik pred dnevnikom je zabaval Bill Cosby, jasno iz časov, ko smo o njem vedeli precej manj, kot vemo danes. Po poročilih je bil rafal filmov, ki so vmes postajali klasike. Od Osmega potnika prek Jeklenih magnolij do Umri pokončno. Ni švoh za prvi vikend, ne? Časi, ko smo gledali v tv spored in se potem odločili, ali bomo šli v videoteko po kaseto, ki je pol itak niso imeli.

    Cik-cak urejeno
    V prvi oddaji ne veš točno, kako bi tiste novice v duhu časa razvrstil. Sam. Ker danes smo vajeni, da smo sami uredniki. In vsebina hkrati. Tista prva oddaja 24ur? Danes? Ni urednika, ki bi tole danes tako naredil na cik-cak.

    Ljubljana je bila leta 1995, ko je bil župan Dimitrij Rupel, očitno preslabo okrašena. Ja, Ljubljana. Mhm. Gospe, mamke so tarnale, da je vse bolj mrtvo in da ni okrašena, kakor da bi lahko bila. O, kako so se časi spremenili, ne? Ampak kaj je to v primerjavi s tem, da je Slovenija šla v Madrid na vrhunsko srečanje EU, kjer se uradno o nas sploh niso hoteli pogovarjati, pa je potem Janez Drnovšek vse lepo pomiril, da se bistveni pogovori sploh ne zgodijo v uradnem programu. Kar kislo gledati za nazaj, glede nato, da je trajalo nato še dolgih devet let, da se očitno naši niso preganjali samo po šankih ali kavicah.

    Niti šmirglali nas niso tedaj, Chiraci in Kohli in ti maherji, zato je bila Balažičeva novica, da bo prišel slej ko prej evro, 2002 kot pravi denar, kot totalna indija koromandija. Pa kaj. Marke, če že, tolar pa tudi ni bil švoh. Ker za domače zgodbe gre.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Po eni eni strani je enota Moris pokazala, da ima pet novih kužkov, ki bodo strah in trepet Slovenske vojske, ki zna postavljati zasede v snegu (s podlago Zarjavelih trobent, ki jo je nekdo uturil noter, pa bolj slabo zmontiral, da ne razumeš, ali gre za satiro ali slabo montaži) po drugi pa so v Planiki namesto adidas superg sklenili pogodbo s firmo aksiom, ker je adidas rekel ne. Spomnim se asiks tenisk ali nekaj takega, zagotovo pa ne aksiom. Ni čudno. Moj bog. Ampak saj bo vse očitno vredu, so rekli, ker je bila inšpekcija zaradi sumljivih poslov v firmi, povedo da sicer ne kaj prida veliko, toda saj če se že to ne izide, pa bo prišel minister Tajnikar in bo zadevo porihtal. Danes se vse to gleda precej drugače. Ker minister ni porihtal.

    Ni kot osamosvojitveni Dnevniki
    Gledati prvo oddajo 24ur ni podobno gledanju osamosvojitvenih Dnevnikov na TV Slovenija, kjer smo vedeli, da je bil razplet, no, diehardovski. Tudi tisti, ki smo takrat bili hudo mali, nekateri pa še rojeni ne. Pop TV je z ameriško šolo in učenci slovenske realnosti pač skušal najti prostor. Moral je biti drugačen, zato je imel stavke tipa »gripa položila pol Slovenije« ali tiste strašansko usodne, da so tla v Ljubljani zaradi reaktorja Inštituta Jožefa Štefana radioaktivna in mamka povedala, da »je moja solata vsa rjava« in je moral šef, izobražen človek, razlagati, da ni prav nobene bojazni. Pa pravijo, da je fake news prišel s Trumpom. Ha!  

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Za nazaj se zdi, da je Francija Petka povsem zdelala trema. Z Jelkom Grosom sta takoj krenila bolj po domače, ko se je Petek zares sprostil, če je že Gros bil ves resen in to v časih, ko se je čakalo na Primoža Peterko. Ker je bil december, so bili prav vsi prispevki o zimskih športih, ko se je Špela Pretnar še pripravljala po zlomu noge na zasneženem Snežnem stadionu. In ko je Petek poškodovani Urški Hrovat kar tako krepko izrazil podporo, ker bo izpustila tekmo v St. Antonu: »Urška, ne sekiraj se, šparaj se za Maribor.« Zgodovina pokaže, da se je šparala za Garmish, ampak nič zato. To so bili časi, ko je naš hokej igral kvalifikacije z Nizozemci, ki da hokej sploh imajo. Uf.

    Vremena ni napovedal. Pripovedoval ga je.
    Če se je Petek vmes zgubil, da ne vemo, ali je bila reč zaigrana, ko Drago reče Franciju »Franci, konc je!« in se ubogi Petek komaj izvleče, se je zato gosposko namestil Miran Trontelj. Z rumeno rožo, slika je preslaba, pa premalo vem, da bi uganil, katera je. Kravata, iz kakršne bi danes delali zavese (Petek je imel še bolj primerno široko pisanim devetdesetim), topla beseda v hladnih dneh in predvsem obilo znanja in spoštovanja. Miran Trontelj vremena ni napovedal. Miran Trontelj je vreme pripovedal. Z občutkom mu je z leti blizu prišel Andrej Pečenko, človek, ki te je stalno pomiril, mestoma Tanja Cegnar, čeprav te bo vedno strah, kako ti kaže biovremenska, in pa, jasno, Andrej Velkavrh, ki nekaj kakor združuje take kvalitete.

    Foto: zajem zaslona (YouTube)

    Miran Trontelj je šel lahko na Pop TV dlje. Ni bil edini. Ampak bil je najbrž prvi. Petek bi naj bil komičen del, Trontelj pa čustven. In to mu je uspevalo. Nekako si zapomniš, tudi ko si nato presedlal iz Pop Tv, se vračal, nehal gledat, kakorkoli že, zapomniš si, da so bili četrtki, ko je Miran Trontelj napovedal vreme. Pardon, pripovedoval. En dan v tednu. Vreme. Ki se vedno spreminja, ko se vedno zmotijo in tako naprej. Zato je jasno, kako neverjetno dober je bil, če je vreme v času, ko nismo vedeli, kaj je radarska slika padavin in smo vreme brali celo v časopisu, napovedal enkrat na teden, pa si si zapomnil, kaj je rekel. Trontelj je bil »takih več ne delajo«, ko so take že zdavnaj nehali delati. Toda znal je prestopiti v novo dobo, pa ni dopustil, da bi trpelo znanje ali stroka. Ne.

    Za konec? Kultura. Mhm.
    In nekje vmes je tudi Pop razvil pač svoj stil, svoj svet, svoje delo. In prišel je v času, ko je šlo precej navzgor in ko so mediji funkcionirali povsem drugače. In ko je Pop TV vseeno dal na koncu oddaje zgodbo iz Ljubljane, kjer so prikazali film Zlata mrzlica. Nemi film Charlieja Chaplina s spremljavo v živo. Torej, zaključili so s kulturo. No in Darjo Zgonc, ki je povedala, kaj se obeta na uradni otvoritvi nove televizije. Ki je ostala pravzaprav vedno to. No, ne zares nova, ampak sveža. In z imenom oddaje 24ur nakazala, kam bo šel sodobni čas. Pa čeprav so bili začetki štorasti, majavi, negotovi. So vsaj takrat, sploh tista prva leta, ko smo nekateri s Sandijem Salkičem odštevali do začetka 24ur in se čudili, ker se vidi stavbo Pop TV iz helikopterja skoraj na tak način kot kadri Chicago Bullsov.

    In ker nikoli, do danes, nisi vedel, ali so oni ljudje tam zadaj, za Dragom, dejansko delali, so vse slišali, res ni bilo pregrade, kaj gledajo, kaj je na onih tevejih zadaj… Tega nismo izvedeli nikoli. Smo pa nekaj drugega. Da je Die Hard božični film. Jipikaieeee.

  • Žoga ne poči. Žoga spusti dušo.

    Žoga ne poči. Žoga spusti dušo.

    Redko se zgodi. Zelo redko. Ampak ko se, tega ne pozabiš. Takrat se zaveš, kako krhka stvar je lahko celo nekaj tako vsakdanjega, postranskega, resno trivialnega, kot je nogomet. In nogometna žoga. Ne vem, kako je s temi dandanašnjimi žogami. Ampak včasih se nam je še zgodilo. Kar naenkrat je padla dol. Z neba. In se ni več pobrala. Prav žalostno strmoglavi in pogine. Izgubi vso življenje v sebi, radost, igro. Vse. In samo nemo gledaš. Saj dandanes je hitro kje naslednja žoga, niti ne nujno enake barve, firme, cene, materiala. Ampak za tisti delček, ko je žoga zadnjič padla na tla, si postal. Pa četudi na fuzbal igrišču.

    Ne vem, nikdar nisem vprašal, pa me je imelo, da bi. Zakaj, od kod, čemu ta izraz? Da ko žogo raznese, ko poči opna, mehur, karkoli že je v žogi, o kateri mislimo, da vemo vse, pa pravzaprav vemo bore malo, ko gre za samo okroglo stvar, od kod se je vzel izraz, da žoga spusti dušo?

    Od kod ta nekaj kakor poezija? Kako lahko ima žoga, no, dušo? Potem pa pomisliš. Ker je tako živahna. Ker nogomet, kot je nekdo zadnjič pisnil v neki seriji, vneto posnema življenje. Saj se kdaj tudi reče, da žoga preprosto noče v gol. Ampak redko kdo se res jezi, huduje, benti nad žogo samo. Žoga je redko kaj kriva. Sama po sebi. Prej stativa, kopačka, trava in od tu dalje predvsem sodnik, trener, novinarji, stadion, vreme, nasprotnik, država, kavči, televizija in še in še. Skoraj nikoli pa žoga. 

    O zgodovini fuzbal žoge je bilo povedano najbrž že vse. Tudi to, kako je spreminjala barvo iz tiste rjave, oker, rdeče do bele. Zakaj? Ker se na televiziji, ko so se začeli prenosi, ni za vraga videlo, kje sploh je. Pa so se nekateri jezili, tradicionalisti pač. Kot bo večno kultna, sinonim, emoji za žogo adidasov telstar. Bela žoga iz 32 šestkotnikov, ki so bili nekateri beli, nekateri pa črni. Kar je zadelo nogomet in posledično življenje, ki da ga posnema. Črnobeli svet. Fuzbal ni šah, pa bi lahko bil. So poteze, so otvoritve, je napad, je obramba. Je pa tudi ekipni šport. Kot je nekdo nekoč znano rekel, kakšna je vloga trenerja. Nekdo pač mora biti tam, da je lahko kriv za vse.

    Na svojo prvo nogometno žogo sem se spomnil ravno danes. 25. novembra 2020. Ko sem videl, da je Diego Armando Maradona preminil, sem šel raje preverit. Kaj pa veš. Ne bi bilo prvič, da bi na Twitterju kaj tako šokiralo, da ne verjameš, da je res. Kot ni bilo res, sprva, da je odšel Kobe Bryant. To drugo je šokiralo še bolj, ker sem ravno gledal, pisal, živel ta fuzbal. Naš fuzbal. Šel na različne strani, ker kaj pa če… In ko prileti resnica, prileti kot poraz, ki ga nisi pričakoval. Ker Maradona se je, za tiste, ki smo vse najboljše zamudili, zdel kot poraz, ki smo ga dojemali remi, ki bi moral biti zmaga. 

    Maradona je prišel še iz časov, ko se je brcalo z žogami, ki so se še precej napile, kadar je bilo mokro. Take žoge. Kot moja prva žoga. Ata ve, od kod je, Sport Beograd ali nekaj takega. To so bile žoge, s katero si kot mulec kaj prida nisi mogel pomagati. Da bi žongliral? Streljal z glavo? Ne in ne. Fuzbal je bil resna, odrasla, moška stvar. Iniciacijski obred, za katerega si moral pojesti nekaj žgancev. Ko smo trenirali v Ljudskem vrtu, je to bil stara šola plac. Trener je kričal, starši so bili tiho. Vikal si skoraj onega samo leto starejšega, člani prve ekipe so bili bogovi. In to še preden je Maribor sploh prvič postal slovenski prvak. Ko sem sam prinesel iz Italije prvo res dobro žogo, Quelstar, najbrž dobro kopijo tistega, kar je bilo na SP 1994 v ZDA, smo jo na treningu NK Maribor vsi gledali, s trenerjem vred in mislim, da smo celo igrali par tekem z njo. Nismo se mogli načuditi, kako lahka je bila. In to je bilo leto 1994. Ne 1967 ali kaj takega. Ali še prej, ko je bilo okroglo usnje najprej usnje nato pa pogojno okroglo. 

    Tisto quelstar žogo sem nekaj kakor oboževal. Bolj kot vse kopačke, ki so se prav tako hitro razvijale. Ko bi ravno lahko postal dovolj močen in visok, da bi imel kopačke na one resne “krampone”, so se vse bolj naprej prebijale predatorke, podolgovati klinčki, ki so bili tako prekleto mamljivi, čeprav so znali tudi drseti in je trajalo, da smo odmislili okrogle. Ampak žoga? Nogometna žoga je tako samoumevna, ko treniraš fuzbal štirikrat med tednom in nato v soboto čakaš na svojo priložnost na tekmo. Ko jo dočakaš, pa ti na Pobrežju golman vsa degažiranja pošlje ravno nate in na koncu zvečer z glavobolom komaj zaspiš, ker si trenerju zaman skušal dokazati, da si zaslužiš začeti na levem ali desnem beku, kamor so nas postavili vse tiste, ki nas pač niso mogli dati kam drugam. 

    Pri Maradoni sem zamudil vse, kar se je skoraj zamuditi dalo. Razen tekme na svetovnem prvenstvu 1994, ko sem v živo gledal tekmo proti Grčiji in pričakoval, da bom videl nogometnega boga. Videl sem pa, no, ne ravno satana, čeprav je bil satansko nadopingiran, stisnil dober komad, padel na dopingu, ampak zmagal s tem, ko je zgrabil kamero in nas vse pohrustal. Nas, kamero, fuzbal, življenje, svet, kariero. Vse ostalo je nato z leti vse bolj prihajalo od zadaj. Da sem zamudil vse, mi je postalo jasno, ko sem zbiral sličice za SP 1998 v Franciji. Češ, se spomniš Italie 90? Ne, premali. Kak premali? Pa Maradona penal falil, frdamana Argentina, Jugoslavija ne bi razpadla če… Vsi ti, ki so mi to trabunjali, so praviloma vsi zamudili njegova najbolj kultna gola, leta 1986. Božji gol in gol stoletja. Prvič sem oba gola videl na nečem, čemur se je reklo, če se sploh spomnim prav, Enigma. Nek cd, kjer naj bi izobraževal, vse živo, neke vrste zabavna enciklopedija iz časov Windows 95. Videlo se je komaj kaj, razumel sem še manj, sem si pa zapomnil naslov: Hand of God. In dolgo, zelo dolgo sem si stvar narobe razlagal. Nisem razumel, zakaj bi Bog dal roko v ogenj za fuzbal. Pa jo je dal. 

    Bil sem v Londonu prav 25. novembra 2005, ko je umrl George Best. Ko so časopisi še bili, kar so bili, so jih postavili, čez dan, no, večerna izdaja, pred trgovine in trafike in si že bral, kdo, kaj, zakaj. Ata je s takim ponosom razlagal o nekom, ki ga nisi nikdar videl. Ker za to gre. Za tiste mite. Za najboljše gole, ki so padli še preden je prišla prva kamera na fuzbal stadion. To je tisto najboljše v fuzbalu. Zgodbe, ki so neponovljive. Nori občutki. Gol Ačimovića, recimo, proti Ukrajini. Ja, Stare. Ja, TV Slovenija. Ampak ko sem rekel ateju za Bežigradom, na tisti glavni, severni tribuni, “pa kaj te piz…. goool ?!!?!?!?#(($()#!, no, to se živi večno. Tega ne pozabiš. Morda je biti na obodu res najslabše, kjer lahko gledaš tekmo, ker nisi ne direkt zadaj, ne ob strani, ne nič. Pa sta padla dva gola, kot da bi ti žoga padla v usta. Stipe Balajić za prvo ligo prvakov proti južni tribuni Ljudskega vrta. Valter Birsa v zgornji kot, rašlje, drajek stadiona Tehelne Pole v Bratislavi. Ko se ti zdi, da je žoga zaobšla mrežo in tebe. 

    Na vse to, najbolj pa na prvo žogo, sem pomislil danes, 25. novembra 2020. Ko je odšel. Nogometni Bog, kakor mu tudi pravijo. Ko je udarila, usekala, prizadela resnica, je padla želja, da bi videl vse, kar je počel. Na igrišču. Pa gol z roko. Pa vsi tisti Angleži, ki so cepali en za drugim. Pa murali iz Neaplja, kamor bi šel zaradi njega, ne Elene Ferante. Ker samo to manjka Lili in Lenu. Fuzbal. Ali kot je rekel Paolo Sorentino, ko je prejel oskarja za La Grande Belleze: “Hvala mojim virom za inspiracijo: Federico Fellini, Talking Heads, Martin Scorsese in Diego Maradona.” 

    Maradona je bil za vse nas, ki smo ga zamudili, večni opomin, da je življenje tu in zdaj. Vsi tisti dokumentarci, pa muke z Argentino leta 2014, ko sta se z Messijem nekaj kakor cenila, a presegala drug drugega v tekmi, ki nikdar ni mogla biti odigrana. Kot tista s Pelejem, ki zdaj pravi, da je izgubil izjemnega prijatelja, s katerim bi rad igral vsaj tam zgoraj. Na nebu.

    In takšen je danes občutek. Za hip, takoj ob novici, ko ni bilo v mislih nič drugega razen njegove poteze na igrišču, je žoga iz zraka padla na tla. Na tla, kjer je bil že dolgo. Tisti posnetki iz Rusije, pa kako so na klopi skrivali. Bog, ki je kreiral sedmi dan v tednu vse mogoče in nemogoče znotraj belih črt, se je izgubil, ko so bile bele črte brezmejne. Driblal je življenje. Skozi noge. Njegovo življenje je gol z roko. Iz ofsajda. Njegovo življenje je bilo takšno, da niso posneli enega dokumentarca. Posneli so jih še in še, dobre, slabe, solidne, nore. Napisali so vse. In še pišemo. In bomo. Povedali, razlagali, pripovedali. Zgodbo. O tisti nori desetki. Progasti desetki. Plavi napolitanski desetki. O fantu, ki se mu je žoga nalepila tako na nogo kot nobenemu. Če so ti kdaj na dvorišču, na morju, pač nekje, zaklicali, hej, kaj te misliš, da si, Maradona, si se čutil počaščenega, da so te frcali z njim. In si pokazal ponižnost. Ker nisi. Ker ne moreš biti. Ker noben ne more biti. Ker sploh ne gre zato, kdo je boljši, Pele ali Maradona. Messi ali Ronaldo. Ne. 

    Gre samo zato, da ima žoga dušo. 

    Danes, žal, je nima. 

  • Celje. Šteje strgana majica.

    Celje. Šteje strgana majica.

    Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na roki. Takšen, ki najbrž vzame kar nekaj ur. Tatu, ki slavi Celje. In dejstvo, da se fuzbal tam igra 100 let. Dobro, to o letnicah… Kdaj drugič. Ampak tatu, črn, mogočen, malo celo strašljiv, je odražal ponos, ki je izhajal iz upanja in pripadnosti. In to je utrinek, ki si ga bom zapomnil, ko bo nekdo vprašal, kako je bilo, ko je Celje slavilo naslov. V zadnjem krogu, zadnji, odločilni tekmi, potem ko nihče ni zares računal nanje, na glas niti sami dolgo niso, pa jim je uspelo.

    Ime tega tipa sem pozabil v tistem šundru, ki se zgodi, ko zadnja tekma odloča za prvaka in imaš hude, nepredstavljive notranje bitke sam s sabo, povrhu z resnim pivo-pred-tekmo-ni-dobra-ideja glavobolom, ker te navznoter trga, kaj je boljše za slovenski fuzbal, kaj za Celje, kaj za Ljubljano, kaj za Maribor, kaj za tega, kaj za onega. Ko bi rad vse to razumel, pa naprej veš, da ne moreš.

    Morda sčasoma pozabimo, kako je, ko klub iz tvojega mesta prvič osvoji naslov. No, pozabimo. Prvega naslova itak ne, prve lige prvakov tudi ne. Tega ne moreš pozabiti. Ne gre. Tako je bilo v Mariboru, ko so padli Beltinci. Saj tudi posnetki iz Nove Gorice, ki je prva vzela naslov Olimpiji leta 1996 in to z noro dobro ekipe, so bili legendarni. Kot je bilo tudi nepozabno slavje v Velenju, ko je Olimpija, nova, kričala »vse končano je, vse pijano je, naša Olimpija zopet prva je«. Za nekatere Ljubljančane, tiste malo mlajše, je pač bilo prvič. Ponos je bil vedno tam, zgrajen na preteklosti, ki pa je bila le to – preteklost. Kako so takrat Milana Mandarića nosili po rokah…

    In potem je tukaj Celje. Poleg Maribora edini, ki so ves čas v prvi ligi. Gorica je zapravila lani prvo ligo, če že svojih kar štirih državnih naslovov ni mogla, ob tem ko je predolgo verjela, da, eh, mi pa že ne bomo izpadli. Pa so.

    Obratno je bilo v sredo v Celju. Mestu, ki bo pač vedno rokometno. Kar je seveda prav in nadlegitimno, glede nato, da so bili evropski prvaki. V tistem »Celje je tudi nogometno mesto, seveda« pa sem vedno imel mešane občutke, motil me je tisti »tudi«. V Celju sem vedno videl morda (pre)več. Mogoče zato, ker smo tam, stari, kaj pa vem, osem ali devet let, odigrali prvo pravo tekmo kot člani nogometne šole Maribor. Mogoče. Šli smo na Skalno klet in četudi je to bila era, sredina devetdesetih, ko Maribor ni bil prvak in povrhu ni imel ravno spektakularno lepih dresov, je bilo zame to, kakor da bi šli, kaj pa vem, na Wembley. Pa ne da bi takrat zares vedel, kdo ali kaj je Wembley. Skalna klet je imela tiste kao angleške tribune, vsaj meni so se take zdele, tista lesena častna tribuna, podolgovate slačilnice, bližina reke, vlaka, mesta, modre in rumene stopnice.

    Nedolgo tega me je novinarski kolega, kako desetletje mlajši, vprašal, kdaj smo začeli mi takrat »špilat na vlke gole in čez celo (igrišče)«. Kako kdaj? Takoj. Ni bilo malih golov in počez. Saj na treningih so bili tudi manjši goli in to, ampak fuzbal se je špilal z veliko žogo, petko, kakor smo ji mi, pinzli mali, radi rekli, čeprav je nismo imeli radi, ker je bila za pol nas in bog ne daj, da bi ti jo golman degažiral na glavo, sploh pa smo kote izvajali iz roba »šestnajstke«, ker ga ni devetletnika, ki bi jo brco od korner zastavice do gola. In seveda na celo. Veseli smo bili, ko smo tistih dva, trikrat prišli preko polovice.

    Takrat sem spoznal dvoje. Da starejši vedno špilajo ne nujno boljši, ampak močnejši fuzbal, in da si vsak kraj, vsako mesto pač fuzbal predstavlja po svoje, kar mi je kasneje najbrž prišlo prav, ker nima smisla, če vse sodiš le po tem, kar poznaš iz svojega okolja. Moraš okrog. Že takrat, sploh pa kasneje, je bilo pa itak jasno, da so vsi komaj čakali, da bodo nabili razvajene mamine sinkote iz Maribora, ki si mislijo, da so več kot so. Pri čemer je bila socialna struktura naše ekipe, ki jo je vodil trener s takim dretjem, da nismo upali niti pisniti in bi danes, kdo ve, morda odvodil en sam trening, ker se s starši gotovo ne bi ujel, daleč od tega, da bi v njej bili ravno mamini sinkoti.

    Če se dobro spomnim, smo tisto tekmo igrali 2:2. In če se spomnim še bolje, me potem na Skalno klet, žal, ni bilo nikoli več. Najbrž sem kdaj kimal in rekel, da ja, kako je bilo super in to, ker se ti zdi, da si bil večkrat. Kar niti ni tako slabo, zavajanje na stran. Skalna klet je bila pač manjši stadion, brez atletske steze in z navijači, ki so zdaj bili, zdaj spet ne. Spomnim se, kako so se z Muro dajali v pokalu in kako so Sešlarji, Pekići, Žnuderli in podobni v Celju skoraj nekako lažje igrali, kakor pa za Maribor.

    Vse ostalo, povezano s celjskim fuzbalom, pa je seveda padlo na tisto majsko sredo leta 2003, dan, ko se je vsaj zame zgodilo najbrž vse, kar se najstniku, tik preden postane polnoleten, lahko zgodi. Popoln dan. No, skoraj, ker večerni finale lige prvakov med Milanom in Juventusom je bil tako slab, da smo zehali še med penalom. Ampak ja. Ne bom pozabil Večera in slike, kjer so bili obkroženi igralci Celja. Vseh – dvanajst. Ne enajst, dvanajst. In izjave Marijana Pušnika, da prvenstvo ni regularno, ker da sodniki niso videli, da Celje igra z enim več. Pa ni šlo, Pekić in Brezič sta zabila vsak po en gol, popolni preobrat, sodil je Damir Skomina, za katerega takrat noben na stadionu ni vedel, kdo je. Mislim, da sem takrat edinkrat stekel čez ograjo na igrišče. V Ljudskem vrtu je to bilo takrat sicer ustaljeno početje, nekateri so se že po mariborsko hecali, da pri sedmem naslovu tudi trtica več ne zdrži vsega in da »pač te pa dajmo če že moramo«. Nobenemu se takrat sanjalo ni, da bo minilo pet let, kar se bo spet skakalo čez ograjo ob naslovu državnih prvakov.

    Na vse to skoraj nekako pozabiš, potlačiš, pač je tam kot dragocen spomin, ampak ga ne izbrskaš. Vse do te minule srede, ko je tip prišel gor, nazaj do mene, ki sem pač šel sedet na rezervno press tribuno, na sedeže, ki jih po tisti zmagi nad Italijo 2004 ni najbrž noben počistil. Najprej mi je bilo žal, da sem predolgo poslušal celjskega komentatorja, kako premalokrat omenjamo, da se tudi drugim klubom godijo sodniške krivice – ne samo Mariboru. Saj tega si vajen, ne pomaga, da poveš, kaj vse poveš v Ofsajdu, kaj vse tvitneš in tudi napišeš. Ne pomaga. Pač takšen nogomet je, to moraš vzeti v zakup.

    Ko sem prišel na tisto tribuno, kjer so bili zbrani tisti, ki so pač dobili vstopnice in lahko navijali za Celje, so kmalu prišli ti fantje, ki so povedali, da vedno spremljalo tukaj tekme. Najprej sem mislil, da se pač zajebavajo, ampak ne. Se vidi. Da so tista dragocena, najbolj pomembna dobrina, ki jo klub, katerikoli klub, lahko ima.

    Zvestoba.

    »Evropski Rozmaaaan!« so kričali, vedno bolj okajeni, ne preveč, ravno prav, vsaj tam nekje dokler ni šlo res zares, kadarkoli je Matjaž Rozman, celjski golman, proti Olimpiji v tekmi sezone, kjer je Celju zadoščal remi, pobral žogo. Katerokoli. Še tako brezvezno. Videl sem njihov smeh. Slišal pa tisto, kar je rariteta, biser, pomen, bistvo. Seveda so se smejali. Obračali so se k meni, potem ko so ugotovili, da ne delam za stavnice, kjer vpisuješ kje je žoga, koliko je kotov in kdo je dal gol, temveč za Pasivni Ofsajd, kakor je ime naše facebook strani za naš podcast Ofsajd. In da Alex posluša do onemoglosti, kakor tudi Denis, ki sem ga zdaj šele prvič videl v živo, po 218 oddajah, ki so se začele v septembru 2015. Ko vidiš te ljudi v živo, je skoraj nemogoče povedati, kaj čutiš. Ko veš, da nekaj delaš, ker to delaš rad, pa težko od tega živiš, potem pa pokasiraš tisti občutek hvaležnosti, ker veš, da nekdo to tako ceni. Denar, služba, pogoji nimajo nič s tem.

    Ker greš zato, da spoznaš ljudi. Večkrat slišim, češ, pa kaj rineš na tekmo, saj je po televiziji. Ja. Je. In da, včasih se na tv res vidi vse bolje, posnetki so, dobro, saj tudi mi na tablicah, telefonih in prenosnikih vse to vidimo na stadionu, ampak praviloma z vsaj 30 sekundnim zamikom, kar je prepozno za tvit, v katerem itak napišeš napačnega igralca, ki je dal gol, ali, bog ne daj, napišeš, da je sojenje sramota, penal čisti, v bistvu pa je bilo čisto in sramotno simuliranje. Ni čudno, da je prav fuzbal razlog, da sem šel po prva očala, potem ko na Malti leta 2013, na tistem nacionalnem stadionu, nisem videl niti do klopi, kaj šele na igrišče. Takrat ceniš radijske komentatorje do amena, ker ti vse povedo sproti.

    Vse tisto ti televizija nudi, odnos med fuzbalom in tvjem je postal perverzen, ko gre za najbogatejše klube. Pri nas skušajo slediti trendom, ampak pozabljajo, ker tako pač je, da šteje vsebina. Lahko je še taka OLED produkcija, pa lahko en komentator, strokovni komentator ali novinar vse uniči. Sploh pa ko si doma, nisi zraven. Ne vidiš, najprej, na igrišče. Vidiš pač kader. Pustimo, kaj vse to pomeni za taktiko. Ampak ne vidiš. Predvsem pa ne čutiš. Fuzbal je namenjen, da ga vidiš v živo. Ko te zebe, ko nekdo zraven tebe kadi, ko se bojiš, da ti bo nekdo s pivom polil računalnik, ko ti nekdo tišči hrenovko mimo levega ušesa, kakor se je zgodilo recimo v Celovcu… Slovenija ima tu še vedno precej čara, ker stadioni še nudijo prvinsko izkušnjo. Plastike je relativno malo.

    In potem je tu Celje. Tretje največje slovensko mesto z drugim največjim stadionom. In neposrečenim imenom ali pa vsaj neobičajnim, ker pri nas sicer ni tradicije, da bi se stadioni poimenovali po sponzorjih. Najprej je bila Arena Petrol, zdaj je Stadion Z’Dežele.  Objekt, ki je neobičajen. Najprej, prevelik je. Več kot 13 tisoč sedežev. Da, več kot v Ljudskem vrtu. Zares poln je bil proti Italiji, ko še ni bil tako velik, kakor danes, precej proti Nizozemski in na lanskem finalu pokala med Olimpijo in Mariborom. Celje je bila pač zasilna NZS rešitev v času, ko je Bežigrad ujela preteklost, ko Olimpija ni imela sedanjosti in ko se Maribor ni želel zdeti kot prihodnost. Čeprav je potem bil tudi za reprezentanco.

    Ampak ob tem je »moral« na stadionu igrati tudi NK Celje. Tudi zanje je to bila rešitev, v bistvu še bolj nujna, potem ko je Skalno klet prevečkrat zalilo, sploh leta, če se ne motim, 1999. Ampak ves ta čas se je nam, ki nismo iz Celja, zdelo, kakor da nihče ni vprašal celjskih funkcionarjev, kaj šele nogometašev, kaj si oni mislijo o tem, da bi igrali na takrat kao najbolj modernem, za nekaj let kasneje največjem stadionu v državi. Niti dve tribuni nista zares enaki in po tem je precej blizu zagrebškemu Maksimiru, kjer so arhitekti pač sledili megalomanskim željam, ki, bodimo iskreni, niso imele veze z realnostjo. Že res, da je prišlo na tekmo Slovenije in Norveške leta 2005 rekordno število, čez 10 tisoč gledalcev, ampak v eri, ko je Branko Oblak po hokejsko selekcioniral reprezentanco in ko je bilo jasno, da so zlati časi mimo.

    Celjski stadion naj bi veljal za »najbolj moderen stadion«, ko je bil odprt leta 2003, kar se pač vedno reče za nek nov, velik, drag objekt. Ampak takrat so ga še sproti povečevali, dodajali tribune, ne da bi zares preverili potrebe ali stroške vzdrževanja do točke, ko se je resno govorilo o tem, ali imajo vse tribune dejansko uporabno dovoljenje. Za devet let, kolikor je Slovenija igrala tam svoje tekme, je to bilo preveč, ves ta čas, pa so tam brcali nogometaši celjskega prvoligaša. Povrhu ob rokometni dvorani. Skalna klet in Golovec sta vsaj bila vsaksebi, tukaj pa je bil Zlatorog pogosto premajhen, sploh ko je RK Celje dejansko postal evropski prvak, ravno v letu, ko je mesto dobilo tako novo dvorano kot stadion. Stadion je bil pa večno prevelik.

    Vsaj do te srede. Nikoli ne bomo, žal, vedeli, koliko bi se nas zbralo, če ne bi bilo aktualnih NIJZ omejitev zaradi koronavirusa. Že tako se je zdelo, da je na stadionu 50 tisoč gledalcev. Vsaj za tiste, ki smo redno po nadaljevanju prvenstva hodili na prazne stadione in bili nato očarani že, ko je bilo v Kranju 350 gledalcev in še več v Sežani. Vsaj v Celju se je preko prsta zdelo, da je vsaj dva tisoč gledalcev. Uradno kakopak ne, svoje je naredilo navijanje pred stadionom, kjer so relativno kultni bifeji, taki fuzbalski, kjer je na teveju vedno neka tekma in kjer je osebje skoraj vselej nabrito in razume, kaj je fuzbal.

    Tekma za naslov prvaka je iz prve roke ponavadi živčna, nelagodna, celo neprijetna izkušnja. Sploh tista tekma za Bežigradom leta 2001, ko je meni in fotru tip, ki je delal na banki na šalterju, mrtvo pijan razlagal, kar pač mrtvo pijani tipi razlagajo… Huf. Tokrat resda ni bil derbi, ker je Maribor zakockal naslov že prevečkrat, je pa vseeno bilo videti, kako zelo Celje upa. Ampak ni bilo očitno. Nak. To je bolj, tako, ponotranjena izkušnja. Kaj s tem mislim? Celjski grofje so namreč sijajno navijali, prav letos so se vrnili, ponosno nosijo letnico 1992, čeprav so bili vmes pogrešani – zlasti na gostovanjih. Gorica se je lahko postavila vsaj vedno s Terror Boys, ki so vedno prišli, tudi na pokal, v Mursko Soboto v sredo, pa četudi le pet ali šest. So bili. No, tokrat so Celjski grofje res navijali in poskusili tudi s tistim prekotribunskim skandiranjem »Cele – šampion«. Že v prvem polčasu, po golu za 1:0, ni bilo ravno prepričljivo. Saj v tem niso izjeme, ponavadi traja, da prime. Pri tretjem poskusu je že bilo, kot se spodobi.

    Toda ko je bila tekma tesna, ko je bilo 2:2 in je dejansko bolj kazalo, da bo Olimpija zabila še tretjega, se je poskus skoraj povsem izjalovil. Folk, narod, ljudje so bili pač živčni. Kdo bi jim zameril? V ligi so bili dvakrat drugi, obakrat za Mariborom, takrat s Pušnikom 7, nato s Simonom Rožmanom devet točk. Obakrat so imeli dober kader, takšen, ki ima karakter, talent, karizmo, ne pa tudi zmagovalnega efekta. Ni čudno, da je Maribor zlasti rad pobiral iz Celja. »Daj mi nekaj povej,« mi je tako rekel tisti tip, »pa kako vam nikoli ne rata iz Celja vzet, kar je dejansko dobro?«

    Takrat sem vedel, da res spremlja fuzbal in da je razumljivo zabrisal vrečko pistacij čez stole, dol podse, ne da je to prav, ker ni, ampak ga razumeš. Ne zaradi tetovaže, temveč ker se je tako nasmejal, češ, kako je lahko Maribor pripeljal Gregorja Bajdeta in zraven še Sunnyja Omoregija. Pa Rajka Repa in nazadnje, rekordno, še Rudija Požega Vancaša, ki je pozimi nadel desetko, nato pa na koncu sezone rekel predvsem to, da drugo leto bo pa res pravi. Saj je vmes tudi Blaž Vrhovec, zelo soliden, standarden, vesten igralec, ampak eden tistih, ki še ni posegel po tem, kar je kazal, da bi lahko.

    Zato je bilo v Celju tako fajn. Nisem tipkal med tekmo, ker bi računalnik bil najbrž polit s pivom prekmalu. Pa ker ni imelo smisla. Lažje sem dejansko vpijal vse to tako, da sem tam sedel kot gledalec. Seveda tudi kot novinar, tega se ne da nikdar izklopit, nenazadnje sem bil tam akreditiran in gledaš vedno tudi na tak način. Toda ko sem jih gledal, kako hodijo gor in dol po tribuni, si grizejo nohte, nikdar zares obupali, nikoli pa tudi zares verjeli, je vse to, dolga sezona, vse to, kar prinese fuzbal, imelo ne le smisel, ampak se je zdelo nekaj kakor nagrada. Obenem sem jim bil pa favš. Ker tole pride enkrat v življenju.

    Zato ponavadi, kadar sledi podelitev in dvig pokala, obsedim. Vpiješ vase, da je bila dolga sezona, letos najdaljša. Pomisliš, kje vse si bil, kaj vse se je zgodilo, kaj smo vse doživeli. In kako naprej. Prav takrat. Sicer še ni bilo to zadnje dejanje sezone, ker Gorica in Triglav še odločata, ali bodo Primorci prišli nazaj ali Gorenjci ostali. Dodatne kvalifikacije te namreč spomnijo, da obstaja še 16 klubov v drugi ligi, ki upajo, da bi prišli gor. In plejada klubov, ki do tja ne bodo prišli nikoli.

    Ter da je to, da je tudi Celje lahko prvak, četudi z remijem, kjer se je zapravljalo preveč priložnosti in preslabo branilo, prav tako zgodba. Lepa zgodba. Celjanom se je prej pelo, da so smešni. Niso. Ne več. So državni prvaki, ki imajo navijače, ki so bili tudi takrat zraven, ko Rožman ne le, da ni bil najboljši golman v ligi. Ni bil najboljši golman v Celju. »Vse, kar je šlo proti golu, je šlo v gol. Bilo nas je 150, ampak bili smo.«

    In za te fante, za te ljudi, ki se jih da najti na vsakem stadionu, je vse to vredno. Ker je vedno zgodba. V živo. Neponovljivo. Le Koper je doslej ostal pri enem naslovu, Domžale so vzele dva, Gorica štiri, prva Olimpija štiri, druga dva, Maribor pa kar petnajst. In za vsakega, ko je to bilo prvič, je bilo nepozabno. Morda se je zdelo, da Celje nikdar ne bo osvojilo naslova. Zdaj se zdi, kakor da bi ga ne lahko, ampak moralo prej. Ampak ga je. In ko ga je, sem bil tam in videl to veselje, ki ga da nogomet. Ko ne štejejo leta. Šteje strast. Šteje strgana majica.  

     

  • Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker ja. Ker Stožice.

    Pa zraven je vedno dobro imeti poseben podaljšek, ker v tiste omarice s »štek dozami« pač ni sedel ravno vsak polnilec. Zato so kasneje prišli razdelilci. Proti temu se še lahko boriš. Vzameš zraven in gremo. Proti kobilicam, mrčesu, komarjem in kar še prileti, pripleže, živi tam, v tistem koncu Ljubljane, se pač ne da. Upaš na najboljše. Mislim, da sem na zadnjem derbiju zamudil vrat televizijskega kolega. »Nisi videl? Rdeč obroč okoli, ves popikan od komarjev.« Ampak take so Stožice. Svojevrstne. Kraj, kjer nalepke životinjskega carstva letajo po zraku. In kjer te lahko pozimi resno zanohta, ko imaš noge na tisti kovini. Po eni strani največ(je), po drugi pa… No, pač so. Nikoli zares sprejete. Nimajo tiste res prave duše. Pa ne pišem tega kot Mariborčan. No, malo že, ampak ne. Na Stožice se navadiš prej, kakor se one navadijo nate.

    Ko smo v sredo, ko je Maribor gostoval pri Bravu, pobrali izjave in se počasi odpravljali s stadiona, kar novinarji, ki smo na gostovanju, vedno počnemo počasneje od tistih, ki so doma blizu (enako je v Ljudskem vrtu, kjer se nam, domačinom, vedno bolj mudi), smo ugotovili, da so nas bili pravzaprav zaklenili not. Vsaj iz press tribune. Vse so že skoraj pospravili, odnesli, čao, zdravo. Je bilo kar malo nenavadno gledati ob vhodu v garderobe tisti dve rumeni pahljači Bravo, v ozadju pa velik napis Olimpija Ljubljana. Ve se, kdo domuje v Stožicah. No, zaenkrat. Saj kot javni objekt si ga Olimpija le najema, kakor počnejo vsi klubi pri nas. Privatnih igrišč ni. Ker tudi klubi niso privat.

    No, ko smo tako počasi odhajali, smo ugotovili, da smo poleg prijaznega varnostnika, ki najprej ni točno zares vedel, kje je težava, kar je pri nas, em, težava, še edini v Stožicah. Največji stadion v državi. Malenkost 16 tisoč sedežev. Dobro, če bi radi videli predemenzioniran stadion, ga imamo Mariborčani bližje, sprehod v Celje je dovolj, da se najde zablode, ko gre za infrastrukturo, postavljeno bolj na horuk kot resno, zdravorazumsko, kaj šele udobno planiranje. Vendar začuda občutek, ko smo odhajali sami iz Stožic, kjer ni bilo več žive duše, ni bil tako bizaren. Bolj shrljiv, spooky, čudaški. Ker tako je, kadar gre sezona h koncu. Neka romantika udari ven. Ko povzemaš sezono in tuhtaš o vseh tekmah, na katere si vmes pozabil, nato pa jih nekako obudiš. Celo v Stožicah pokasiraš tak občutek, da.

    Nemara tudi zato, ker sem tokrat prvič dejansko stal ob zelenici, tam, kamor novinarji praviloma nimamo dostopa. Razen če bi delali na televiziji. Nič narobe. Stožice so vsaj, kar se logistike tiče, res okej. No, skoraj okej. Ko so jih zgradili, deset let bo 11. avgusta, kar je bila prva tekma med Slovenijo in Avstralijo, sem se tam redno izgubljal. Takrat še kot novinar, ki je več pisal o košarki, četudi zaljubljen v nogomet. Pa si naletel na vrata, za katerimi je bil beton, nedokončane prehode, slepa čreva zablod praznih supermarket privatnih obljub, zaradi katerih Stožice, bodimo iskreni, nikdar niso to, kar bi morale biti.

    Kajti potem ko v Kaunasu spremljaš zaključek Eurobasketa in greš do steklene dvorane, ki je na umetnem otoku, vse tip top, krasno, urbano, urejeno, potem pa prideš v Ljubljano, polfinale in finale Eurobasketa, ter spredaj raste koruza, ki je tam še iz časov Vike Potočnik… Pa nič narobe proti tistemu koncu Ljubljane. Ravno narobe. Ne vem, kako domorodci pravijo tistim BS3 blokom, ampak vsi, ki smo v Ljubljano kapljali na študij in tam ostajali eni manj, drugi več časa, smo iznašli vsa možna imena. Od ošiljenih blokov do korneta ali kaj je še bilo besed. Nekaj posebnega je na Vojkovi cesti, najbrž ker vodi proti obvoznici, ki vodi k našim koncem. Pa tam okrog Reboljeve, ves tisti mikrokozmos mini poti, ki jih pač spoznaš, če zaman hodiš dejtat tam okrog, kakor se je nam študent dripcem pač redno dogajalo. In za tiste, ki smo hodili na faks za Bežigradom, je pač bila kultna picerija Piramida, kjer so se našli le redki heroji, ki so zmogli veliko pico iz oljnate peči in veliki pir. Da se o bufah, ki so tam okrog, ne menimo. Pač posebni konec mesta.

    Stožice so res dobre, kadar so res polne, kar je res redko. Tisti derbi 2:2 pa tisti 0:1 in še kakšen… Že reprezentančne tekme so tam bolj kilave, izjema sta bili Poljska in Izrael septembra, ker ne samo, da ni duše, kaj šele rezultata, ampak ker smo se lahko počutili bedno in ponižano, ko so prihajale Albanije in Bosne in Hercegovine ipd. Stožice imajo dobro akustiko, ampak spet ne tako dobro. Koncert Siddharte v Stožicah je bil organiziran gotovo boljše kot tisti za Bežigradom, ampak izkušnji sta bili seveda neprimerljivi. Pa ne zato, ker je na dvakrat večji stadion (po sedežih) prišlo dvakrat manj ljudi. Ne, ne zato. Eno je bil moment, ko smo prihajali v EU, ko je tranzicija imela nekaj dobrega, ko smo bili »mi«, ko ni šlo tako… Korporativno. Bežigrad je bil dober zato, ker je lahko scalo po tebi. Ker so bili sedeži bogi. Ker smo bili navijači ločeni na tekmah reprezentance. Ker smo delali snežaka pri pumpi pred tekmo z Romunijo.

    Stadion v Stožicah je postala javna infrastuktura, nekaj, kar pač je, ampak dejansko nimajo občutek javnega. Morda zaradi Zorana Jankovića, kdo bi bil vedel. Stadion je večinoma siv, sploh pa ne deluje kakor stadion, če ga iščeš z obvoznice. Dvorana ja, seveda, kupola je impozantna, stadion pa… Vkopan in skoraj skrit. Okrog stadiona ni pravzaprav nič, tiste redke domače bufe pač ne morejo same zgraditi duše, saj podobno je tudi v Mariboru, ampak je vsaj do mesta bližje in stadion je, kakor je bil Bežigrad, v osrčju urbanosti.

    Stožice pa so pač tam. Zdaj je, kar je. Zato mi je bilo žal, da tekma z Bravom ni bila v Šiški na ŽAK-u. Ne samo zato, ker mi bo tako zmanjkal samo ta stadion v tej sezoni prve lige. Vedno, kadar imaš možnost tekme na stadion, kjer se pelje vlak mimo, izbereš to opcijo. Vedno. ŽAK je sicer atletski stadion, ampak vse okrog tam, kjer se mi sicer Šiška nikdar ni zdela zares Šiška, morda ker sem kot bruc bil pri Kinu Šiška, ki je bil takrat še neobetavna podrtija in preživet spomin, vse tam okrog ŽAK-a ima nek pridih, kakor ga pač morajo imeti klub, kakršen je Bravo. Morda zato, ker sem se tam enkrat pogovarjal z Alenko Bikar. Ali pa ker so tista pomožna igrišča med steklenimi bloki neka preteklost, ki kima prihodnost. Ko sem lani delal intervju s Koala Voice, ki so pičili tam nekje v Šiški, sem šel na sprehod ravno okrog ŽAK-a. In videl napise Brava, ki je tam že vse bolj domoval.

    Bravo je najbolj simpatičen klub letos v ligi, no, recimo, blizu Aluminiju, ki pač ima, kar tak klub mora imeti. Ljubljana nikdar več kasneje ni imela zares mestnega derbija, kakor ga tudi Maribor več nima, ko je šel Železničar. Pa je imela klubov toliko, da bi danes, če bi vsi bili tja uvrščeni, tvorili polovico lige. Pa se ni obdržalo in tako je tudi Bravo pač klub, ki marljivo dela. Ko so razbili Olimpijo 5:0 v Stožicah kot gostje, na tekmi, kjer so vsi tuhtali, zakaj trener ni več Safet Hadžić, je bila zgodba Olimpija. Bravo tudi, ampak ne zares. Saj tudi v Mariboru niso bili, tik pred prekinitvijo prvenstva, ko so zabijali gole, viole so metale papirnate 500 evrske bankovce, Darko Milanič pa je nato odstopil. Bravo (še) ne more biti zgodba, naj dela tako pridno. Ko so lani osvojili naslov v 2. SNL, sploh ni bilo tekmecev, ker Ankaran, ki je tako brezbrižno vmes igral celo v 1. SNL, v katero se je javil, ne da bi imel rezultat, ni imel zadosti nogometašev. Škoda. Že tukaj so bili oškodovani, pa so navijači, tista zvesta peščica, vseeno prišli.

    Ker Bravo je pač to, kar bi naj danes bili vsi klubi. Imajo vrhunsko razvit marketing. Za svoje pogoje in razmere, jasno. Gradijo na identiteti, kakor se to danes počne. Sodobno. Marketing. Piar. Omrežja. Bravo nima zgodovine, letnica nastanka je 2006, tako da nimajo pravzaprav nobene avtohtone tradicije. Imajo pa nekaj drugega. Plan in izkušnje in idejo. Delujejo kakor klub, ki se mora bolj boriti za tisto, kar je drugim samoumevno. Ali pa naj bi jim bilo. Kaj s tem mislim? Bravo se mora truditi za navijače. Drugi ne da to razumejo kot samoumevno, ampak pride kot navada, tradicija, zvestoba. Dokler seveda ne gre kaj narobe. Takrat lahko navijači postanejo tudi breme. Ali pa prevelik izziv, ker zakaj bi zdaj »delal« z navijači, uvajal družinske sektorje, razširjal ponudbo, dodajal program, če pa… So bili, so in bodo? Nak.

    Ne pri Bravu. Zaenkrat so izrazito simpatičen klub. Nihče jih ni videl tako visoko, na šestem mestu, vse tiste posoje in mlad trener Dejan Grabić? Pa se je izšlo. O, kako. Ravno takrat, kadar nihče ni računal nanje. Saj so tekmeci jamrali, kako počasno je igrišče na ŽAK-u. Da se ne da. Da ne gre. Morda zato toliko bolj čudi navdušenje v Bravu, da bi več tekem igrali v Stožicah. Ja, Olimpijo so razbili. So. Ampak kot domačin so se proti Mariboru odprli, krenili, slabo izvedli dober načrt in pokasirali gladko tri komade. Niti blizu niso bili, da bi se udomačili v Stožicah.

    Ampak za to gre. Kaj če se nihče zares ne more udomačiti v Stožicah? Saj Olimpija se je. Brez dvoma. Ker je to zdaj pač edini »normalen« stadion. Ki je dober in lep in nogometni, brez atletske steze, je pa že uporaben bolj tako ali tako. Kar nekaj pomanjkljivosti seveda je. Dostop do stadiona, ko morajo gostujoči navijači parkirati daaaaleč stran. Pozni prihodi zaradi prometnega kolapsa. Nobene infrastrukutre za navijače v neposredni bližini. In reflektorji, ki so zdaj že dvakrat crknili med tekmo, enkrat reprezentanci, enkrat Olimpiji. Zato je vprašanje, kaj bi redno igranje dejansko prineslo Bravu. Tekmeci bi to videli manj impresivno kakor domačini. Saj imaš v tej ligi itak še dve tekmi z Olimpijo. Nasploh pa se deljenje stadiona pri nas ne izide, Radomlje so redno gagale v Domžalah. Klub, ki nima svojega pravega doma, se slej ko prej kot brezdomec seli tudi v ligi. Če se samo spomnimo, kako je Ankaran hodil na domače tekme v Dravograd.

    Stožice delujejo preglomazno že včasih za tekme Olimpije. Prav je, da Bravo sanja, upa, razmišlja, da bi brcal raje tam, gojil atraktiven stil igre ter imel več takšnih dosežkov, kot je bilo tisto nabijanje Olimpije. Ampak je pač tako, da bodo manjši klubi pač toliko večja zgodba, če bodo znali svojo majhnost izkoristiti, postaviti naprej, vnovčiti. Zavrč, Aluminij, Tabor so denimo taki primeri.

    Do takrat pa… Bodo pač beli čevlji še nekaj dni. Nič zato. 

  • Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

    In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

    In za vsako akcijo se je tip zadrl.

    Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

    Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

    Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

    Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

    Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

    Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

    In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

    Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

    Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

    Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

    Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

    »Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

    »Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

    Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

    Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

    Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

    Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

    Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

    Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

    Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

    To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

    To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

    Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

    Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

    Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

  • Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    Kranj. Moja fuzbalska magdalenica.

    V Kranju sem se, tistega krutega junija 1998, vsekakor soočil, najbrž pa tudi sprijaznil, da nikoli ne bom nogometaš. Ali klarinetist v srednji glasbeni šoli, če smo že pri tem. Sem pa spoznal, tam, v Kranju, ko sem se skoraj porezal s srebrno medaljo v obliki nekdanjega, trikotnikastega grba Nogometne zveze Slovenije, ki mi je vseeno še zdaj, ker je bila pač prva, najljubša (od vsega treh, ki sem jih v »karieri« dobil), da imaš lahko fuzbal rad tudi, če ne brcaš. In jaz, levi-desni bek, tistega junija, tam, v Kranju, vsekakor v finalu nisem brcal. In prvič (in zadnjič) sem od blizu izkusil, kako kruti znajo biti penali. Sploh za dvanajstletnike. In takrat sem tudi spoznal, da so kraji, manjši od največjega Maribora, kjer znajo prekleto dobro brcat. To je zgodba o Kranju.

    Možno, da sem celo zgrešil leto, ampak glede nato, da smo bili mlajši dečki in da smo vsekakor junija 2000 igrali v finalu U-14, vmesne kategorije pa takrat menda ni bilo, bi znalo držati, da je to bilo leto 1998. Zdaj … V moji osnovni šoli ni bila velika stvar, da si brcal za NK Maribor. Češ. Pa kaj. Že zato, ker je tam brcal tudi sošolec Robi, ki je bil rojen januarja v letu za mano in je zatorej padel v kategorijo za mano, na dvorišču pa nas je vse našikal, taki dripec, ki je dobil še raz-par-či čisto vedno in mi nabil živce, ki so popenčkali vedno, kadar je tovariš telovadba rekel pri 0:0, 7:3, 2:5 ali 11:9, »fantje, zadnji gol zmaga«, Robi pa je vzel žogo, predriblal vse moje sošolce, na katere sem skušal hruliti tako, kakor je trener D.R. kričal na nas, in mi na koncu, vedno na isto finto, eno in isto, stalno je nakazal, da sem odprl desno nogo, si jo je nastavil na drugo nogo, da sem dal raznoško še levo, uvalil žogo med nogami. Uhice. Po naše. Sledil je podaljšek, v katerem sem Robija lovil po dvorišču, ker bojda poraza nisem znal dobro prenašati.

    In ga res nisem. Do tistega junija 1998 v Kranju. S klubom smo šli pred tem mogoče dvakrat na tekmo z avtobusom, sicer so nas vozili starši, pri čemer se je največkrat »obtačal« najbrž moj ata, ki je za nagrado enkrat skoraj končal v čuzi, ker je soigralec na potni list seveda obložil s slovenskimi insignijami, avstrijski policaj pa je pasoš odprl in takoj videl, da kot državljan BiH vize seveda nima. Izteklo se je, hvala bogu, dobro. Ata ni šel v čuzo. 

    No, v Kranj smo šli takrat z avtobusom, sedel sem nekje bolj zadaj in vem, da bližje, kot smo bili Kranju, bolj me je zvijalo. Pri čemer mi je bilo že kaka tri leta jasno, da takih tekem pač ne bom igral. Nikoli. Meni je bilo že všeč, da sem brcal od leta 1992 dalje, da smo bili taki le trije, morda štirje, da me novinci, ki so prihajali na preizkušnje, niso izrinili, pa čeprav so imeli najbrž več fizičnih sposobnosti od mene in zagotovo tudi talenta. Itak sem bil za fuzbal prepočasen, to mi je bilo vedno bolj jasno, sem pa rad bil del neke zgodbe in cenil, ko me je nesojeni kapetan, ki je kasneje igral v prvi ligi za Dravo, enkrat vzel v bran, ko je novi prišlek komentiral čez mene, in ga nahrulil, naj pokaže malo spoštovanja. Pri pouku tega ne bi bilo, da se o solffegiu seveda niti ne pogovarjamo.

    Na stadion smo seveda prišli prezgodaj in vedno bolj si čutil pritisk, da nas čaka finale. Zdaj … Bili smo dvanajst let stari fantje, še na pol otroci, je pa res, da smo bili vajeni velikih izzivov. Naša prva tekma je bila, verjetno vsaj štiri leta prej, v Celju na Skalni kleti. Danes se igra na umetni travi in na polovico igrišča, na manjše gole, mamice atice ob igrišču, vsi zmagajo. Še v devetdesetih smo igrali na celo igrišče, enajst na enajst, s petko (žogo). Nobene permisivnosti ni bilo, če je prišel na trening »malo pogledat« vodja nogometne šole Leopold »Polda« Polegek. Ponavadi po kakšnem večjem porazu. Ko smo izgubili z Železničarjem na Taboru, smo ga fasali enkrat za trening in vodili žogo po vseh črtah kazenskega prostora. Kako uro. Da se ti zvrti. Ko smo, leta 1999, na zadnjih skupnih pripravah v Slovenj Gradcu bojda vsi kričali iz hotelskih sob, smo se, skorajda vsi, razen tistih par, ki so očitno res ali spali ali pa imeli dovolj varnosti od staršev, šli vozit samokolnico po atletski stezi. Cela nogometna šola, kakih 300 ljudi, je na tribuni gledala in ploskala, ko smo se vozili samokolnico. Za kazen. Dva kroga. Enkrat nosi en, drugič drugi. Polegek nam je, če smo že pri tem, enkrat prišel predavat. Najbolj impozantno in impresivno je bilo to, da smo lahko šli, takrat še pod zahodno tribuno Ljudskega vrta, v največjo, člansko, domačo slačilnico Maribora. In tam nam je dobri stari Polde risal po tabli in razlagal nekaj o taktiki in sistemih, nam, desetletnim pubecom.

    Nam, ki smo vsakič vprašali golmana, Blaža in Mladena, ali je trener rekel, da vzamemo tudi mreže s sabo. Ne morete si predstavljati večjega veselja, kadar smo vzeli dve mreži. Ker je to pomenilo, da bomo dejansko igrali med sabo. Na dva gola. Kakor se nogomet igra sicer. Ob ponedeljkih, mimogrede, mreže ni bilo nikoli. Samo kondicija in vodenje žoge. Do onemoglosti. V torek je bilo morda včasih, nato v četrtek uigravanje. Le petek, ko prideš do frekvence štirih treningov na teden, je bil tisti dan, ko sta bila skoraj ziher dve mreži. Za nagrado, če smo bili pridni, in nismo iskali Elvedinovih ali Erđanovih žog po balkonih za Partizanom, smo na koncu streljali penale. To je bilo edinkrat v tednu, ko sem lahko streljal na gol. Edinkrat. Ni čudno, da sem delal prevale, pa še te slabe, kričal in si vlekel dres čez majico. Na treningu. Levi, desni bek, ki sedi na klopi, če pa že, pa poda žogo naprej, pač redko pride do gola. Sploh pri teh letih. Sicer si majice nisem dostikrat vlekel čez glavo, ker sem večino penalov ali pomeril direktno v golmana ali preslabotno v kot. Ata me je pač učil, da glej golmana, samo pazi, da on ne vidi tebe, pa bolje je, je reko trener, če vdariš z desno v desni kot, da ne prekrižaš nog, je pa res, da to ve tudi golman. Najbolje bi ob vseh teh »nasvetih« bilo, da bi nabil v tri krasne. Še danes to verjamem. Če vdari, izpucaj, nabit, fsekaj. Boljše tako, kot da ti medli penal golman kje še pobere kar v naročje.

    In tako sem v Kranju vedel, da je varianta, da bi igral v finalu proti Triglavu, hudo majhna. Kako sem to vedel? Ker mi je tako rekel trener. Bilo je prvič in po moje zadnjič, da je dajal invididualna navodila vsakemu posebej. Razen meni in še mislim da dvema, za katere je bilo res jasno, da ne bomo igrali. Pa nič zato. Ko si enkrat v finalu, četudi so to mlajši dečki sezona 1997/98, čutiš tisto nekaj. Da se za nekaj igra. Tu se začnejo ločevati zmagovalci od tistih, ki bodo kasneje pisali fuzbalski blog.

    Tekma je bila… Ne spomnim se je, ker se ni bilo kaj za spomnit. Precej enakovredni ekipi, vsi smo bili očarani, ker so nam sodili pravi, čisto pravi sodniki, celo stranski in prvič je nekdo žoge pobiral nam, ki smo jih najbrž sami pobirali še teden tega. In tako je šla tekma v podaljške, nikamor, žoga sem, tja, gor, dol, samo ne v gol. Mislim, da je bilo 0:0 po rednem delu in podaljških, zato so sledili penali. Seveda, ker smo videli to po televiziji, smo vsi želeli na sredino igrišča, pa so nas kot polite cucke sodniki napotili nazaj na klop, ker lahko na igrišču stojijo samo tisti, ki so igrali. Stali smo in gledali. In šteli.

    Mislim, da naš Mladen ni ubranil nobenega. Če je, se mu opravičujem. In prav tako, spomin peša, zapisnika nikjer, nisem siguren, ampak mislim, da je Leon, ki je kasneje dejansko zaigral tudi za člansko ekipo Maribora, zastreljal penal. Ne vem, ali mimo, ali mu ga je nesel, pojma nimam. Možno, da je bil celo Primož. Ali kdo drug.

    Da zgubiti po penalih ni tako grozno, nas je tolažil trener. Takrat je bilo prvič, da se ga res nismo bali, da smo videli, kako je vseeno ponosen na nas. Na vse nas. Celo slutili smo, da Polda ne bo prišel na prvi naslednji trening. Mislim, da celo je, ampak rekel, da je vseeno ponosen na nas. Meni je bilo pa najbolj všeč, da je z belim meganom iz Ljubljane, kjer je takrat še med tednom delal, prišel moj ata. Čeprav sina ni dočakal, da bi igral, je bil ziher ponosen name in na to, da pri nečem vztrajam. Mi je včasih žal, da se tega nisem držal tudi kasneje. Ampak o tem morda kdaj drugič na kakem drugem mestu.

    Ata je nekako predvideval, da bom šel – po takem porazu – raje z njim domov v Maribor. Pa sem cincal. In se vseeno odločil, da bom raje ostal z ekipo, soigralci, nekatere sem poznal že šest, sedem let. Težko bi rekel, da smo bili veliki prijatelji, smo pa marsikaj dali skupaj in se, ko je udarila puberteta, vedno bolj povezali in postajali soigralci, ki postanejo ekipa. Da bi moral biti kapetan Andrej, je bilo jasno vsem – razen trenerju. Da bi lahko kdaj tudi samo igrali, malo več streljali, je bilo jasno vsem – razen trenerju. In da, ko smo recimo v Staršah tako pritisnili na leto mlajše fante, da je trener med polčasom pustil kar tri na klopi (eden sem bil seveda tudi jaz), ker smo si bili samo v napoto in se kregali, kdo bo udaril na gol, smo samo debelo gledali, ko smo poslušali kritike in pili svojo vodo, medtem ko so fantje iz Starš vseeno dobili sendvič in sok ter lepo besedo. Mi pa smo plačevali članarino za opremo, ki jo je, sicer vedno potihoma – ironično, glede nato, kako je znal kričati – celo naš trener kritiziral, da je neprimerna, kar je tudi dejansko bila.

    Takrat, tistega krutega junija v Kranju se je od nas pričakovalo, da bomo zmagali. Pa nismo. Takrat nas je nogomet lahko marsikaj naučil. Mene je to, da sem si dobro zapomnil celotno izkušnjo in da sem toliko bolj znal ceniti finale čez dve leti, ko smo na Taboru – in žal ne v Ljudskem vrtu – gostili Gorico. In zmagali z golom leto mlajšega Dragana Jelića, poleg Elvedina Džinića edinega iz družbe, ki je pustil precej velik pečat v vijoličatem. Tisto je bila moja zadnja tekma, v kateri sem nosil vijol’čni dres. Takrat smo na treningih nosili, kar smo pač imeli sami doma, saj smo dobili kdaj kakšno rabljeno trenirko ali star dres. Bilo je nekaj kakor pražnje, ko si nosil, sploh v drugi polovici devetdesetih, enak dres, kakor članska ekipa. Bolj malo smo jih videli v živo, trenirali so pač ob drugih urah, v času, ko smo še vsi trenirali lahko tudi na izjemnem pomožnem igrišču, ampak ko si videl Klitona Bozga, Gregorja Židana, Amirja Karića in rekel zdravo, pa ti je rekel zdravo nazaj … So se zdeli vredni tudi ponedeljkovi treningi ali poletne priprave, sploh takrat, ko smo tekli Cooperjev test na število krogov, pa je trener rekel, da se je zmotil in smo morali vse še enkrat ponoviti v Slovenj Gradcu na vročem atletskem stadionu. Ampak tisti dresi, sploh iz sezon, ko je Maribor vse bolj pritiskal za prvo ligo prvakov, so bili izjemni. Nike, črna črta po sredini in res lep kroj. Sam sem, če je le šlo, mislim, da sem številko obdržal, nosil štirinajstico. Ne vem točno, zakaj, ampak bila mi je ljuba.

    Kranj sem dokončno znal vnovčiti, ko sem zabil svoj edini gol za Maribor (okej, enega še na turnirju malega fuzbala v Avstriji). Ne vem, proti komu, morda Rače, Dravograd, Slovenska Bistrica, nimam pojma. Mislim, da so imeli rdeče-bele drese. Bili smo izjemno močni, bila je zadnja skupna sezona in drugega kot naslov U-14 pač ni prišlo v poštev. To smo vedeli od tistih samokolnic v Slovenj Gradcu dalje. Tudi takrat je bil, kakor ogromnokrat, moj ata gori na hribčku, ko še ni bilo nobenega ringa, ko je vzhodna tribuna imela le dodatne sedeže, ne pa še strehe, ker je prav tisto leto Maribor šel v ligo prvakov, kjer smo lahko nekateri vihrali s tisto ogromno zastavo na vseh treh tekmah (Bayer, Lazio, Dinamo Kijev), tam je stal moj ata in videl, kako sem žvajznil z desnico, kakih 17, 18 metrov od gola.

    Nikoli ne bom pozabil, da sva se prav med ogrevanjem z Mladenom, našim golmanom, pogovarjala, da še nikoli nisem zabil gola. Mladenu to ni bilo posebej smešno ali da bi bil zaradi tega čudak, je pa bilo smešno to, da je on celo zabil dva gola v Slivnici ali kje, ko nas je sredi tedna prišlo premalo in je pač šel bincat v napad. Mladen je rekel, da bom enega že zabil, a bila je že topla pomlad, počasi je bilo lige konec, sledili sta četrtfinale, če se dobro spomnim, s Korotanom in moja zadnja tekma, zadnje minute v Murski Soboti na Fazaneriji, kjer sem dobil edini rumeni karton, ko sem tekel za, možno da se motim, Borutom Semlerjem, ki nas je motal, rolal in obračal, in ga grabil, kakor nam je trener vedno rekel, da ne smemo – »grabi tak, da te sudija ne vidiiiii!!!!!« -, a smo Muro vseeno premagali. Tako pa sem, v izdihljajil sezone, pri kakih 6:0 ali kaj takega, le prišel, dovolj visoko, počakal na odbitek in pomeril. Lepo je letela. Po diagonali. Ko je padla v gol, mi je šlo na jok. Končno. Čeprav sem bil praviloma rezervist in le v dveh sezonah tudi v prvi postavi, sem odigral že res veliko tekem. Nabere se. In ko golman zabije več golov kot ti … Kdo pa si ne želi zabiti gola? Saj to je ja bistvo fuzbala. Zato gre folk na tekmo. Mladen je šel takrat prav tako v igro, pač menjava golmana, trener je pač nekako usklajeval, da smo vsi dobili vsaj nekaj minut, in ko sem zabil, sem najprej pogledal njega, ker sva se kakih petnajst minut nazaj pogovarjala, kdaj bom le zabil gol.

    Nato sem pogledal ateja. Ploskal je, ponosen in vesel. Po moje še bolj kot jaz. Takrat sem najbrž že vedel, da ne bom zabil več nobenega. Sem pa vsem razlagal, ponosno, da sem ga končno zabil in to soigralcem, ki so jih včasih zabili po pet, šest na tekmo v pogosto nekonkurenčni ligi. Takrat je bilo vse vredno, tudi Poldejev obisk, ko smo izgubili v Jurovskem dolu in se je cela vas režala, ker so naši pubeci nabili tote prepotentneže iz Maribora. Vredno je bilo, ko smo vsi padli skoraj skupaj, razen Miha ne, ko je v Radvanju pri Pekrski gorci golman trčil vanj s kramponi in mu razparal nogo, da se je videla kost. Vredno je bilo, ko je v Rušah naš Andrej prvi ugotovil, da smo vseeno mi tisti, ki igramo, ne trener, in ni upošteval navodil, naj ne igramo toliko naprej, da ga je prišel trener iskat na igrišče in smo potem v slačilnici poslušali vse živo. Oh, saj res, slačilnica, koliko smo se tam pogovarjali, ko smo se pač lahko, o vsem možnem.

    Vse je bilo vredno. Vse.

    In o vsem tem sem, bližje Camusu kot Proustu, ker je Camus pač vse, kar rabi za lajf, našel v fuzbalu (mislim, da je bil golman), sem razmišljal, ko sem v četrtek, 18. junija, prišel dovolj prezgodaj v Kranj na stadion, ki se mu zdaj pravi hešteg orlovo gnezdo, ki je nekoč nosil ime Stanko Mlakar, a je uradno Športni center Kranj. Šel sem se sprehodit, tja za gol, kontra onemu, na katerega smo zastreljali tisti finale, na stadionu, ki ima tako prelepo kuliso, najboljšo iz vzhoda, kjer se na lep dan vidi celo Triglav. Zdaj končno ponosno in mogočno stojijo tudi reflektorji, sto let je pač sto let, spodobi se, prenavlja se atletska steza, prišli so, prvič po koronavirusu, tudi navijači, Small Faces, kričali vse živo, tu je še pridih domačega (»kurba mu je mami«, »nesposobneži«), z vsemi preostalimi na tribunah so upali, da bo Maribor res padel, vodili so 1:0, do 75. minute, potem pa ugotovili, kakšen drugačen šport je, če je v nogometu pet menjav, tekmec ima širino, ti ne in se konča z 1:3.

    V Kranju, nekoliko čudno, nisem bil tolikokrat na tekmah. Čudno tudi zato, ker sem v Stražišču preživljal celotna poletja, pa tam, vsaj zdi se mi, fuzbal res nikogar ni zanimal, stadion NK Sava je praviloma sameval. Sem pa tja šel toliko raje bincat, včasih tudi s fotrom, ki me je šikal še, ko sem bil najbrž v najboljši formi, ker je vedno bil tam en gol z mrežo. Ker mreža. In tisto šelestenje, tisti zvok, ko jo trofiš, ko sede, ko se zaziblje. In ko dvigneš roke ali daš majico čez glavo.

    Fuzbal sem igral osem let, ga treniral in jemal pač kolikor toliko resno, čeprav soigralcem, vsaj dvema, nikakor ni bilo jasno, zakaj sem, ko smo imeli urnik takšen, da smo imeli treninge ob sredah, predčasno moral z igrišča, ker se mi je mudilo na solffegio. Kjer skoraj nobenega, razen morda Aleša in Roberta, zdaj mariborskega radijskega urednika, fuzbal res niti malo ni zanimal, kaj šele ganil. Zato se mi je vmes, ob vseh tistih mukotrpno enoličnih treningih, nogomet skoraj tudi zagabil, zato sem vedno bil v golu in zato sem vedno Robija lovil po dvorišču. Šele, ko sem končal s treningi, ko mi je bilo jasno, da nimam dovolj talenta za kadete, niti pri Železničarju, kaj šele Mariboru, sem nogomet v gimnaziji spet vzljubil in dočakal nekaj res lepih trenukov.

    Me je pa nogomet ganil, mi dal material, ki je ostal, dovolj, da tako rad o njem pišem. Tudi ali še posebej zaradi tiste tekme v Kranju. Ko sem bil vseeno ponosen, da imam nekaj za pokazat tudi mami, pa sestri, sorodnikom in še komu. Še kaj, razen blatnih kopačk in potrganih trenirk. Sploh pa … Že malo kasneje, avgusta tistega 1998, je Peter Pero Breznik žvajznil gol PSV Eindhovnu v Ljudskem vrtu in to s kakimi vsaj desetimi kilami preveč. Legendarni Bobby Robson je najbrž videl marsikaj v nogometu, imel uspehe oh in splohl, treniral Barcelono med drugim, ampak to, kakega mu je žvajzno Peter Pero Breznik… Resda je potem šlo v Eindhovnu vse narobe, ampak prišel je Srečko Katanec, remi v Grčiji 2:2 in nogomet je začel postajati velika stvar.

    In to bo, kakorkoli že, ostal. Tudi ali še zlasti v Kranju. Moja fuzbalska magdalenica. 

  • Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

    Pa je fajn. Zelo fajn.

    Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

    Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

    Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

    Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

    Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

    Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

    Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

    Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

    Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

    In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

    Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

    In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

    Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.