Oznaka: koncert recenzija

  • Še kuj Jelkeja si je sposodo

    Še kuj Jelkeja si je sposodo

    [wp-review id=””]

    V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.

    »Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.

    Foto: zajem zaslona [Narodni dom]

    Rok Terkaj hotel še
    Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.

    Ošpilano
    Oblast
    Draga država
    Lažete
    Avgusta
    Hvala hip-hop
    Veš kaj bi ti mogo
    Rdeče oči
    Neoš ki
    Airplane Mode

    Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.

    »Komu se vi lažete, ha?«
    Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.

    S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«

    Na četvorki uslišana želja
    Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«

    Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.

    Narava barva rdeče oči
    S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.

    In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.

     

  • Zakaj ne bi bil Raj doma

    Zakaj ne bi bil Raj doma

    [wp-review id=””]

    Jutranji koncerti pri Andreju Karoliju so svojevrstni oksimoron. So. Že zato, ker bistroumno nesmiselno vabi tisti del glasbene scene, ki itak rad (pre)dolgo spi. Sploh med tednom. Da spravi nazaj za vikend, halo. In Karoliju je doslej s temi koncerti uspelo že, uf. Ohoho. Zala Kralj je prav tam imela morda najbolj pomembni špil svoje (samostojne?) kariere. Od decembra 2016 je v štirih letih Karoli mesečno prikazal, da je lahko jutranji program tudi hudo luciden, kvaliteten in pogumen. Brez nujnega režanja ali štancanja. Ne vedno. Ne povsod. Ne na Valu202. Pa saj, Val202 to itak počne na redni ravni z vsem, kar nudi znutraj. Ampak ključno je, da Karoli ponuja prostor tudi tistim, ki niso na, em, prvo žogo.

    Domen Don Holc, ki je tankočutno, zaspano, ampak predano brenkal danes zjutraj, je že en tak tip. Mhm. Kitarist zasedbe Koala Voice v nekem povsem drugem aranžmaju. Tip s kitaro. In brez trzalice. Ob osmih. Zjutraj. To, to je programski pogum, to je razlog, zakaj Val202 ves čas tuhta, kaj narediti, da bo radio, no, ostal radio. Zna se pomlajevati sproti, četudi je Holc zvenel izrazito zrelo. Z efektom na kitari, ki je sanjajoče božala ušesa, je pokazal, da še obstajajo elementarne, ajnfoh, izi pizi muzike.

    Zaprtih oči in prekrižanih rok je predvsem zmagoval, ko je predstavil uvodno Maja, kaj dogaja, v kateri je pokazal, da tradicija slovenskega kantavtorstva še vedno živi tudi v tako očitni, skoraj mainstream pop rock izvedbi. Maja, kaj dogaja je potencialen hit, četudi mestoma, ko zakliče Maja, zazveni Holc mestoma nevarno podobno Matevžu Šaleharju – Hamotu. A le mestoma, nima tiste hripavosti, nima tistega »porednega blues rocka za dva«.

    Angleška komada Friend in a bar ter Getting High With You sta nazorni dokaz, da ta generacija še toliko lažje, nazorno in bazično piše skladbe, ki pač v angleščini ne zvenijo ne banalno, ne popreproščeno ali na prvo žogo. Friend in a Bar, recimo, ni tako preprosto komad, kot bi mislili, bi pa bil najbrž (pre)velik izziv, kako to spraviti v materinščino. Ta je pač tista, ki ji na Urbani/Muzu posvečamo največ pozornosti. Še posebej zato, ker Getting High With You predstavlja potencialen hudo velik hit(ič). 

    Da ima Domen Don Holc kantavtorski potencial, je pokazala sklepna, osebna in tekstovno bisernata Zakaj ne bi bil Raj doma. Raj z veliko, da. »Bolj osebno ne gre,« je v nulo povzel Karoli. Takšen je ta koncept, Holcu je špil pomenil ogromno, kar pomeni, da Val202 dela marsikaj zelo, zelo prav. Ker zna ponuditi od mladega kitarista in pevca na koncu tako zasanjano, iščočo se dvojino.

  • Tja. Ra. Ri.

    Tja. Ra. Ri.

    [wp-review id=””]

    Tja. Ra. Ri. Zdaj šele vem. Zdaj. Od kod, zakaj in kako. Tjarari. In kaj pomeni. Koliko šteje. Ta. Brezskrbni. Tja. Ra. Ri. Vse, kar potrebuješ, je Žička kartuzija. No, to in dobre ljudi.

    Bilo je desetletje, ko si ne bi, nikoli, ne gre, ni teorije, predstavljal, da bo Siddharta napisala, kaj šele posnela pesem, v kateri bo Tomi Meglič zapel »tja ra ri«. Pa kje. Ni sile ni d’narja in ni ga vladarja. Ni treba žlice gret in žret vseh teh tablet. Je zame arest azil. No, zdaj jo ima. Táko pesem. V bistvu … Himno. Pot v x je našel svoj cilj. Piknik. In bilo je desetletje, ko si prav tako ne bi predstavljal, da bo Tomi Meglič tako mastno, življenjsko in trpko zaklel. Naj se trese je postala izpoved. Govoril je, pred skladbo Dolga pot domov, če parafraziram, kako te življenje pelje, ko vozi ljubezen. In je lepo. Dokler ni. Dokler ni ovinek prehud. »Ker včasih,« se je nekaj kakor zataknilo Tomiju Megliču, »včasih … Včasih pa ti ljubezen da po pički.«

    Po. Pički.

    In pride tema. Hm.

    Ampak zato pa potem pridejo. Dobri ljudje.

    Dvignili so roke. Pomahali. Zapeli, ko sploh še ni bilo spremljave. Rimali s pesnikom izpod klobuka. Vroče poletje, voda hladi, senca zavetje. Eden tistih dni. Čisto brez skrbi. Tjarari. Ko življenje zakrije zobe, pridejo iskre in dobri ljudje.

    Čisto zadaj so najbolj dvignili roke, v čisto zadnji vrsti, tam, kamor niti cesta več ne zapelje, ker je Žička kartuzija pravzaprav zadnja postaja neskončne enosmerne ceste življenja, kraj, do koder prideš, postaneš in kreneš po poti, kjer si prišel. Ampak ne greš nazaj. Nisi več enak. Nisi isti. Ni več, kot je bilo. Ko narediš tam obrat, ga res doživiš. Morda se zato tam ljudje tako radi poročajo. Mogoče že zato, ker se je Otokarju prikazala bela košuta, kot pravi legenda o Žički kartuziji. Da so se dolgo lovili, dolgo potovali, a na koncu le prišli semkaj, je povedal tudi Tomi Meglič. Kako ne bi. Debelih osemsto let star kraj, ki je hkrati kičast in naraven, obenem uglajen in sproščen. Prostor, kamor eni pridejo v štiklih in kiklicah, drugi z odejo in čipsom. Kjer se pije pivo iz majhne pločevinke (za, khm, 2,5 evra) ali sreba izbrano penino ali vino. Kjer se sedi, leži ali stoji. In kjer pade ograja. Da. Sredi špila. Ker bi bilo eboran. Narobe. »Da se ne gledamo skozi rešetke. In obratno.« Najprej so mislili, da je to signal, naj vendar vstanejo. Ne. Kar sedite, lezite, objemite se. Bodite. In na koncu so vstali. Ne, ker se spodobi, ne, ker bi bilo prav, ampak ker Ledena.

    Že na Sagi je Siddharta začela peti o Naravi. Naredila je preobrat. Začela je peti bolj okolje kot občutke. In že v času Petrolee izdala svoj album Izštekani, kjer se je izštekala v akustiko, ker se je zdelo, da z elektriko težko povedo še kaj več. Kar seveda ni držalo. Pa saj. Že na prvencu Id (1999) je zadehtela akustika. Tako ali tako v štiklu …, ki smo mu eni rekli tri pike, drugi brez naslova, tretji pa »oni angleški«, je imel ves potencial sveta, da je naposled pokukala iz labirinta osnov tudi Ledena, pa tudi v Le Mavrica, kjer se je elektrika pretopila v akustiko. In spet. Kot se je v Križankah 2001, ko je Jani Hace pokazal, kaj je to bas solo v baladi. Takrat je samo pokazal. Zdaj je to izvedel. Eno polnoletnost kasneje.

    Da, slišali smo najdaljšo verzijo komada Le Mavrica. Komad, ki je na Id pokazal, kam vse lahko Siddharta zavije. Imel je vse, kar je kasneje imela Siddharta. Elektriko, akustiko, besedila o meni, tebi, njej, naravi, mavrici. O boju, preboju, porazu, zmagi. Ker kaj je mavrica. Le juban ti besno. Karkoli že to pomeni. Še danes pravzaprav ne vem. Prav Le Mavrica v skoraj, koliko, dvajsetminutni izvedbi, je pokazala, kakšno dolgo pot je band prehodil. Danes je komad daljni spomin. Ali nekaj novega za tiste, ki so bolj novi. Zdelo se je, da štikla ne bo konec. Da ne bo obrata. Da bo samo nevihta, dež, oblaki. Ne. Ne. Ne. Do nadaljnega sicer komaj še živim, rana skeli, zaledenela kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil.

    Kajti… Ko pomisliš le, da v bistvu si srečen.

    V barvah je naenkrat spet vse.

    In kakšne barve so to bile. Ko lučkar ve, kaj dela, potem ve, da je vijolična tista barva, ki ti lahko, khm, Moonlight, prinese celo oskarja. V primeru Siddharte ti prinese kuliso, vredno oznake edinstvena. In zgodovinska. Ker se nikdar še na njihovem akustičnem špilu ni zbralo toliko ljudi. Rekord. Beseda, ki zna biti pusta, če jo samo zapišeš, ne pa tudi doživiš. To ni bil dosežek. To je bila izkušnja. Ležeča, stoječa, objeta, pokončna, vesela, radostna. Hej, nekdo je celo tridesetko praznoval. Ker to je zdaj Siddharta. Tam nekje vmes, na dolgi poti domov. V petek zvečer je seveda tudi band za žur. Čeprav to ni žur. B Mashina, ki je tako (ne)opazno manjkala na jesenski dvoranski turneji, je še bolj post-industrijska balada. Balada, da. Če so Izštekani preoblekli še en hit Klinik, ki je zdaj manjkal, potem so Nomadi dokončno preoblekli tudi B Mashino.

    Še zlasti, če pride po komadu Naiven ples. Za Bežigradom se je zdel skoraj preveč topel, svetel, lep. Saj je lep, ampak temačno lep. To je komad, ob pravi osebi, za solze. Trpljenje, ki pije znoj in solzi oči. Drugi komad, po Nastalo bo. To je čisto svojevrsten uvod. Zdaj umiram na dežju, nikogar ni nikjer? In krvavo bo meso spomin ohranjalo na jesen, ko mu je dih ustavilo? Naiven ples. O, kako naiven. In to med stebri, ki še pomnijo, kaj so »grozljive slike pred ime« in »koder tema je kraljica saj«. Mističen kraj za mističen band. Človek bi skoraj slišal piščal, s katero je žile rezal Cene Resnik (da bo treba zdaj, zdaj kupit zadnje karte za jesensko obletnico prvenca ID).

    Ampak Siddharta ves čas grize, rine, hoče naprej. In to je presežek tega koncerta. Ne to, da je tako markantna, mrakobna, oprijemljiva predelava štikla Rave, kjer je še bolj »finis mundi«, ali da je Na Soncu še vedno hit. Ne. Hit so novi štikli. Novi in malo manj novi. Toda Strele v maju so tako prekleto delale. Tudi brez Urbana. Ali da je Spet otrok dejansko presežek na plošči, ki je šla skoraj povsem v pozabo (ampak VI vsaj ima svoj štikl, Petrolea ga edina nima). Zmaga je Jaz. Ni se šlo na pivo. Nak. Mobiteli v zrak. Kdo bi si mislil. Saj sta tudi A.M.L.P. in Lej lej lej zelo delala. Ampak Jaz? Neverjetno. In to na takem prizorišču, v taki preobleki, v petek. Trpka, skoraj jedka, črna, ampak ne pa brezupna izpoved.

    Ker to je Siddharta v svoji akustični preobleki. Besedila so porinjena povsem naprej. Preostala peterica – da, peterica, na tolkalih piruete in bisernate dodatke dodaja večni profesor Martin Janežič Buco – nudi oporo, osnovo in harmonije, še zlasti Tomaž O. Rous na klaviaturah, medtem ko Primož Benko na zvesti kitari ter Boštjan Meglič z ravno prav odmerjenim bobnanjem skrbita, da je podoba komadov kot slika, ki je dolgo nismo videli, a jo zdaj vidimo z drugačnimi očmi, kot se temu reče.

    Ker za šegavost gre. Šegav. Beseda, ki jo ima Tomi Meglič zelo rad. Besede. In ko je tako osebno, da se mu ustavi pri Dolga pot domov, cmok v grlu, priložnost v zraku, hvaležnost v duši, se mu ustavi še pri Ring. Da, Ring. Druga kitica. Kar je bil fak-pozabil-sem-kaj-delam hec na Prešernovem trgu 2006, je zdaj še večji hec. »Pa ne že spet«. Ni šlo tako narobe. Ladja še na suhem potonila bo. In dobri ljudje to razumejo. Kot so se nasmejali, ko so klaviature odžvižgale Mission Impossible temo. Ker ja, misija nemogoče je tudi Eboran. Kreativni potencial zasedbe, ki je, samo zato, ker je lahko in ker je fajn, šla brat tekst nazaj.

    In tam, zadaj, našla Ledeno. In sebe. Medrevesa je nadaljevanje, je idealno stičišče človeške bližine v njenem naravnem okolju. Da posije Sonce, če se je že narisala Le Mavrica.

    Ker nekaj sije v ljudeh. Sije, sije. Rokenrol je lahko tudi nekaj povsem drugega. Je lahko ravno to. V naravi. V petek zvečer. Drugačni petek. Tam. 

    Tam, kjer živi tja ra ri.

  • Razguzili

    Razguzili

    [wp-review id=””]

    Kaka jajca. Kaka generacija. Kaki dis. Kako pišmevuhovstvo. Kako kratkohlačkanje. In kaki vajb. In kako bagrasti boki napaljenega folka. O, ta folk. Ta folk je najprej statiral za mogoče novi kip Vlaste Tihec. Ko pa je špil ravno ratal najboljši, malo pred koncem enournega nastopa, seveda brez bisa, ker fakju pa bis, ker ne se betlat z mano, se je pa folk razguzil. Rok u zr’k. Folk, kjer če si rojen pred letom 1998, nezadržno izstopaš. Ampak v bistvu ne. Ker ne moreš. Ker to je dis trap. To je razguzenje. To je Kamnik. To je Matter.

    Pa pravijo, no, kaj bi tretja oseba, pravimo, kako so ti, tamladi, nova generacija, kaj pa oni vejo, kaj je old school, pa da buljijo samo v telefone in snepajo. Niso ouđi, oni so ajđi. Heštegni me. Ne, ne. Ne moreš heštegnit Matter. Oni heštegnejo tebe. Tvoja mami, stari, roba, safari. »Ti nimaš šans, jaz sem intelektualc!« Bam! Dras! Dunk!

    Matter je najboljši v tem, da(t) rapa mimo in okoli tebe. Trojček je prišel na oder približno tako kot če moraš v McDrive not, ker se ti ne da čakat v vrsti. Kar je, da ne bo felerja, hud kompliment. Dacho, Tunja in Levanael, tipi iz Stripa, so prišli na oder iz backa, pa bi lahko gladko prišli tudi iz publike. Batman, dragi moji, je tudi Bruce Wayne, ne? No? Kaj pol zijate? Prideš, odrepaš, klizneš. Jo! Dacho se je zabrisal v ksihte in repal vanje, samo ni rimal niti zanje, niti za sanje. Matter je, sploh če imaš hudo dolg dan, na koncu večera tako dober trash, da začneš nevede migat. Še spiješ malo manj. Vpijaš, ne piješ. Ker skušaš sledit, kaj sta Tunja in Dacho izpljuvala. Zvok je bil čisto okej, mogoče se je podpičjem Tunje dalo slediti malo lažje, a je zato Dacho svoje rimanje žrtvoval na račun šusiranja. Ra-ta-ta besedkasto vijuganje. 

    Matter ne komunicira kaj dosti s publiko. Dol visi. Raje z varnostniki. »Ej, a se kle lohk kadi? Roke gor za čikeeee!« Na koncu so zinili »Hvala, Maribor«, potem ko so povedali vse o – »tvoji mami«. Matter je praznik slovenščine, čeprav bi šli puristi po mitraljezko. Dizldorf je najbolj zažgal, forza 50 odtenkov zlate in Sophii Loren na čast. Saj nič hudega, če ni jasno vam ama niti malo. Ni pomembno.

    Še to. Nekaj tako posebnega je na Udarniku. Udarnik te, kakorkoli že se pripraviš in misliš, e, ne boš me, ne danes, no, Udarnik te vedno nabriše in nadribla. Pa saj. To je njegov čar. Da misliš, da si dasa, da veš točno, kaj in kako, pa veš en kurac. Itak prideš vedno prej. »E, vemo, vemo,« je Miha K. zinil, ko sem mu na vprašanje, ej, kak je, odgovoril, ej, zamujate. Ni bilo dvajset minut, bilo je pol ure, ampak nima smisla pizdovakat. Nima. Prvič, ne pomaga, drugič, ni lahko spraviti folka noter. Niti če napišeš, kdaj se bo špil začel. Moralo bi se ob desetih, začelo se je ob enajstih.

    Ampak ravno v tem je fora. Ne podpiram zamud, niti malo, navzlic videzu, tekstom in zlasti napakam v tekstih, sem dejansko redoljuben, ampak saj tu ne gre zame. V bistvu ne gre za nikogar. Taki večeri ti pomagajo, da si v tisti iber temi, ko kelnarca – Udarnik ima najnižje, ampak tudi najbolj prijazne, gibčne in rim sposobne pupe, – sveti s telefonom, da vidiš, kolko in kaj, no, v tisti temi se lahko povsem porazgubiš, odklopiš in odlomiš. Z Matter, ki jim je sledila zagrebška škvadra High5, samo, jebiga, škoda za zamudo, pa se sploh lahko odlimaš za eno dobro, pravo, odlomljeno uro. Odlom. Pa mulke, ki se razguzijo. Prebihtna baghra. Pa mularija sploh ni buljila v telefone. Ampak na oder. (T)rapajo mimo tebe, ne zate. Ne štekaš nič, ker nastreljajo toliko nadrealizma, neologizmov in beatov. Ampak včasih je ravno to tisto, kar nujno nucaš. Hvala, ajde!

    Bis. Kapo dol za reeeees fajn hladne, četudi ne najbolj poceni piksne pira. Pa pohvale za led, Udarnik. In hvala blagajničarki. Nikoli še nobena ni tako lepo gledala moje osebne. Jo!

  • Amfiteatrične muzike

    Amfiteatrične muzike

    [wp-review id=””]

    Pokajo ti strune. Jezi te kapodaster. In tremo imaš. Tudi taki koncerti se morajo zgoditi. Ampak če se ti taki koncert, kjer te nenehno zafrkava kapodaster in kjer te povrhu konkretno zdeluje trema od vseh placov na svetu na tvoji gimnaziji, kamor moraš v ponedeljek naprej gulit klopi, kjer se ti razštela kitara in kjer vate bolšči skoraj 200 ljudi, pa preguraš, pretumbaš in preživiš… Je pred tabo lahko še prav vse. In pred Zalo Kralj je točno to: prav vse.

    Zala Kralj je postala nekje, nekako resno ime z resnim hitom. In punca, od katere čakaš, kaj bo. Njena glasba je kot koledar, kjer z vsakim odtrganim listom pogledaš za hip malo nazaj, a te bolj zanima, kaj šele bo. Pa je dijakinja četrtega letnika, kar je pri nas še vedno razumljeno kot hudo, hudo mlado, zeleno, neizbrušeno, neuko, marsikje pa neupravičeno tudi nezrelo in podobno. Pa tudi če si nezrel in odložiš kitaro na stol, ne preveriš, če je uglašena, ko se lotiš igranja… Je čar prav v tem. Nekje je pač treba začeti.

    No in ne: Zala ni začela v soboto, 3. februarja 2018, v Amfiteatru II. gimnazije Maribor. Ne, dovolj smo popisali že o tem, kako je prišla na Val 202, pa kako je očarala na festivalu FAK v Udarniku, imela solo špil v KMŠ Pisarni in zdaj, na koncu, dočakala še proper samostojni špil v konkretnem prostoru. Doma, kot se je recimo temu izrazila sama. A včasih je ravno doma najtežje. Tudi če je to zadnji koncert mini turneje v tvojem mestu.

    Ne da bi jo kdorkoli napovedal, je pristopicala na oder. Sama. Osamljena kot zvezdni utrinek. Dobro, saj je bila edina nastopajoča, napoved bi ji v tem oziru samo malo olajšala splošno slovensko vzdušje, kjer noben ne ve, kdaj bi točno naj človek zaploskal (tokrat ni nihče); povrhu smo vsi v dvorani dobili zloženko z besedili, ki bi ji še lažje sledili, če bi bil zabeležen vrstni red skladb. Ampak to je še najmanj pomembno pri vsem skupaj. Čar Zale Kralj je, da na oder pristopiclja, prišeta, pripiha. Kot rahel piš. Zaziblje se. Rekla ni prav nič, se niti predstavila, nula. Nič narobe, prav nič. Takšna je, takšna, upamo, tudi bo. Čim dlje, čim bolj. Vzela je kitaro, se sklonila k mikrofonu in začela. Manjkal je še samo kakšen maček, ki bi se ji bil plazil okrog nog.

    Kmalu zatem, po prvi skladbi, ko je huronski aplavz prebil tisto najhujšo tremo, je povedala, da bo igrala izključno avtorske skladbe, kar je ultimativna zmaga pri teh letih, in na koncu še ena priredba, ki da jo bomo vsi prepoznali; no, izkazalo se je, da se ni odločila za Wicked Game (Chris Isaak), temveč med starostno mešanim občinstvom Havano (Camila Cabello), kar pa sploh ni bilo največje presenečenje, vendar do tega pridemo na koncu.

    Zala Kralj je tista punca, ki si s kitaro pomaga spesniti svoje občutke. Pika. Sama sicer poudarja, da bi rada še izboljšala igranje kitare, vendar na poti do prvenca je prav njeno konstantno brenkanje in predenje po strunah njena tipična lastnost. Čeprav morda sčasoma komadi postanejo podobni, se ravno v tem lahko ločijo sporočila komadov, ki so še kako bistvena. Zato je bila odločitev, da nam ponudi zloženko, briljantna. Zala ni punca, ki zna samo pet, temveč punca, ki zna povrhu še povedat. »Čeprav se me bolj malo razume, ker imam takšno izgovarjavo… Morda še boljše,« se je pošalila.

    No, vic je v tem, da sta Zali Kralj vsaj dve. Prva je tista, ki poje v angleščini in čeprav ima v Empty Clouds in še bolj v Don’t resen hit, je tista druga Zala, ki poje v materinščini, tista z največjim potencialom. Tako je bilo, je in bo. Ne da bi prerekovali ali pokroviteljsko dajali nasvete. Daleč od tega, ravno nasprotno. Toda skladbe Valovi, Kakor veter, Bela klop ji dajejo tisto posebnost, ki se jo izjemno išče in še težje najde na naši sceni. Sploh Kakor veter je najbolj zrela, najbolj dodelana in najbolj sporočilna skladba, še bolj kot Valovi (te je sicer spisal Gašper Šantl). Zakaj? Zato, ker se razgrne pred nami, ker se da slediti in ker tega nihče ne počne.

    Za čisto pravi solo špil, še vedno največji možen izziv, kar je to vsekakor bil, je bil njen vokal ravno prav tresoč, da smo čutili, kako imamo pred seboj punco, ki je še tako zelo na začetku, vendar se je vse lažje predajala sebi, svojemu svetu in nas sproti vabila vanj. In to ravno takrat, ko jo je jezila kitara. Na začetku pač moraš imeti klump kitaro, pa ne pravimo, da ima klump kitaro. Sploh ne. So pa kitare in so kapodastri, ki ne gredo nikakor skupaj, ker posamezne strune, bodisi višje bodisi nižje, potem ne zazvenijo oziroma delajo plk-plk-plk. Kar gre skozi, če si pomagaš s celimi akordi, ne pa s prstki, s katerimi prede Zala Kralj. Nič zato. Če že, je bila bolj moteča kitara proti koncu, saj se je že pošteno razglasila, razštelala, vendar to mlade pevke ni vrglo iz tira. Niti malo.

    Predala se je bistvu svojih komadov. Pesmi o razlikah, približevanju, oddaljevanju, odnosih. Zala Kralj poje o tistem, o čemer naj bi peli najstniki, dijaki, mladostniki. Ljubezen, ki spoznava sočloveka, sebe in svet, kot pravi skladba L’ete En Rose. Vendar je hkrati razlika ta, da bo Zala Kralj širše in vneto občinstvo najbrž precej lažje in bolj uspešno našla v materinščini, v kateri je neprekosljiva, saj spomni na najbolj žlahtne čase slovenskega kantavtorstva. Če bo nadaljevala po tej, najbrž precej težji poti, bo dvakrat bolj nagrajena.

    In ko je po kakih 40 minutah končala z akustičnim delom koncerta, se je zdelo, da bo dočakala to, kar je Bob Dylan v Newportu, ko je drugi dan vzel v roke električno kitaro in se je narodu, kritikom in Dylanu samemu naposled spipalo. Težko si pripravljen na kaj takega. Na takšen eksperimentalen šus. Ampak hvala bogu! Gašper Šantl je prinesel domala na oder eksperimentalni laboratorij, novodobni tip kitarista, ki solira skozi računalnik in ne Marshallov ferš. Pomagalo je, da je na oder prišel sfingasto, z živalsko glavo, kot tujek, kar nenazadnje njuna verzija Valovov tudi je. Vendar dela. Zelo dela. Morda sta se edino v pritiskanju tipk, gumbov in strun preveč oddaljila od občinstva in je dodatek postal nov koncert, do katerega pa smo težje dostopali, saj se je zlasti Zala Kralj zatekla k mikrofonu in povsem izgubila stik z občinstvom. Nič hudega, samo po treh komadih smo bili bolj priča javnim vajam, hkrati pa dobili uvid v moderen kreativni proces.

    Kar ne pomeni, da Gašper in Zala skupaj nimata takšne kemije, kot jo ima Zala sama. Eh. Niti malo. Sta bila na momente to, kar sta Jack Antonoff, najbolj zaželen producent ta hip, in denimo Lorde, ko sta na SNL predstavila Liability. Dvojni program bo dobrodošel zlasti, če bosta oba našla najprej svoj glasbeni jezik in svet, v katerem je Zala samostojno že izredno suverena in potrebuje le kilometrino, ki jo vse bolj dobiva in ni težko videti, zakaj. Ker je tako redko, da nekdo stiša prostor s komadom v slovenščini in ob praskanju na kitaro. Prav to je največ, kar ponuja Zala Kralj. Muzike. Zato bi takih koncertov, kjer vidimo nekoga, ki se bori in hkrati vidimo napredek, še čim več. Potreben je predvsem pogum. In ta uvodna trojka bo gladko petka. Kmalu. Verjamemo. 

    Bis. Dobrohoten nasvet izvajalki, še bolj pa tehnikom, naj drugič ne polagajo kitaro na stol (raje na stojalo), preverijo uglasitev (sploh ob uporabi kapodastra) in morda kitari dodajo kakšen efekt, da ne bo tako suha. Sicer pa se je »amfič« izkazal za več kot primeren prostor. Tudi zaradi luči.

  • Nalezljivo!

    Nalezljivo!

    [wp-review id=””]

    Tole ni recenzija špila. Če bi bila, bi bila najslabša recenzija sploh. Ne, joj, bog ne daj, ne zavoljo odličnih nastopajočih, dinamičnega prostora, neutrudne mucke, kamina na tvju, zaljubljene najstnice na oknu. Celo ne zaradi kelnarja, ki je zabrisal pet pirov na tla oziroma, glede na ceno, svoje štiri ure dela. Temveč zato, ker smo, po svoje celo hvala bogu, zamudili na špil. Hvala bogu zato, ker se je končno nekaj začelo relativno točno.

    Ne moreš resno recenzirat špila, če dobiš sms. Da je to zadnji komad. Na wc. V sosednjem lokalu. Ampak bis, dva, tri komade, je dovolj prijel, zazibal, trofil. In pokazal. Da je skupina Infected upravičeno pobasala vse tiste nagrade, ki jih je. Vnovčila jih je bolj v svoj prid kot CV. In prišla v prostor, kjer moraš znat špilat. Pri akustiki natega, izmikanja in cincanja pač ni. Si ali nisi. Sploh pa… Katja Zinrajh je frontwomanka, ki drži ritem, štimungo, melodijo in žur. Brada do tal.

    Pa se je našel. Končno! Plac, kjer sem se prvič počutil… No, ne ravno prestaro. Vsekakor pa plac, kjer opazujem, spoznavam in vpijam nekaj, recimo temu, novega. Pisarna KMŠ-ja v Vetrinjski v Mariboru, mikrokozmos mariborske kulture. Pisarna se je umestila sicer precej blizu programsko precej sorodnemu Wetrinskemu, vendar zapolnila prostor, ki ga je, najbrž, delno zapustil tudi McDonald’s, da Udarnika seveda posebej niti ne pogrevam.

    Vesel sem bil, da smo končno na en špil zamudili, čeprav je to neodgovorno in neresno. Vendar ko bi le tako bilo vedno! Ko sem šel, okrog devete, ko je bil špil Infected napovedan, mimo Pisarne, je piarovka Rebeka na vprašanje, kdaj bodo začeli, odgovorila, direktno, kot pač zna, da čez kakih deset minut, a da bodo res načeloma točni. Bravo! Ker se človek na Poštni vedno zadrži na predzadnjem pivu, sploh po novem letu, ko mesto pokaže, kako živahno je (še bolj sta za ta test, koliko žejno, žurersko in žingavo je kako mesto, lakmusov rizla papir november in februar), smo, kot že zapisano, zamudili. Prišli na zadnji komad. Genau. Da ti je žal. In da boš naslednjič res točen. Le da upaš, da v pravi plac.

    Čeprav ima Pisarna preko prsta kakih 20 kvadatranih metrov (in svoj wc, ha!), pa sem najbrž s kvadraturo kroga precej radodaren, se da izpeljati koncert še v tako majhnem prostoru. In to so, če ni ravno nabito do grla, najboljši prostori. Fenomenalen je bil denimo tradicionalni decembrski koncert v Living Roomu ali pa seveda vsi tisti nepozabni dogodki, ki jih na novo obuja neumorni Stolp 3. Manjše je, boljše je!

    Pisarna je resnično majhen prostor, ki ga še bolj pomanjšajo majhne, lične, (pre)nizke mizice, ene tistih, h katerim dodaš na videz lepše stole kot na »orit« (otip). Ampak nič hudega. Starostna struktura je bila, za tak prvi petkov večer leta, vrhunska. Mi smo konkretno dvigovali povprečje pri komaj nekaj čez 30, kar je top. Res. Sama mularija. Pili kaj veliko niso, kar pri ceni piva – 3,60 evra za mali pale ale, najsi bo še tako dober, je res pregrešno (pre)več – seveda ne čudi, ampak se zato niso imeli nič manj fajn. Ravno nasprotno, četudi to ni bil z glavo na zabavo tip dogodka.

    Ne, to je dogodek, ki ga morajo nujno soustvariti tudi ravno taki obiskovalci, kar je v času, ko se dogodek ni zgodil, če nima dovolj lajkov, zajebana stvar (sicer je Pisarna ažurno dodala na svoj fb galerijo, kar je pohvalno). V tem oziru je uspelo ekipi Pisarne, ki ima pod sicer vedno na novo nagruntanem, a izvirnem imenu lokala nekoliko nerodno uvožen slogan »cofee, connect, create«, ki še enkrat več kaže, koliko več truda je treba vložiti v materinščini. Pisarna je tip lokala, vsaj kadarkoli grem čez dan mimo, kjer so tisti z jabučki in, še bolj, polnilčki kakopak zelo zaželeni. Vsekakor bolj kot drugod. In to je Maribor, kaj pa vem, najbrž res potreboval, še posebej na deficitarni lokaciji, kjer je še McDonald’s ocenil, da obstaja cenovna meja (navzgor), Udarnik pa takisto (navzdol). Glede nato, da je to periodična ulica klimatsko-urbanih sprememb, saj se odpirajo in zapirajo lokali (Cantante, ex-Podmornica), je Pisarna tam, kjer »mora« biti.

    Je najprej in predvsem lokal, kakršnega bi Rory Gilmore pokofetkala danes, če bi seveda bila protohipsterka. Pa nič proti hipsterjem, res ne. Prav je, da se je zgodil tako hip-kič lokal, kjer je v ospredju bolj kreativnost s kavo kot pivo s kreativnostjo. Edino, kar je res hipstersko tumač, vsaj za moj okus, kamin, ki se je vrtel na televiziji. Že umetni kamini, saj veste, oni, ki oddajajo le svetlobo, so rahlo narobe, to pa že skoraj preveč. Morda bi, glede na naravo večera, bilo bolje, če bi še kaj na tvju izvedeli o skupini, ki se je tako zelo pripravila, poakustila in potrudila, da je sploh v avtorskih slovenskih komadih pokazala, zakaj je zmagala na Droogstocku 2015 (ker sem bil predsednik žirije, lahko povem, da nam je bilo prav nerodno, ker so pobasali skoraj vse nagrade, a so resnično izstopali), Battle of the Bands 2016, Festival vizije 2016 in zakaj je ob Zinrajhovi glavna faca, motor, jedro, hruška banda basist Gašper Bračič.

    Presenetljivo je Pisarna za točno take akustične špile, ki so za ozvočiti še tolikanj bolj zajebani, skorajda idealna. Električne, pardon, distorzirane kitare bi najbrž povozile vse, kar je telesno, vokalno, miselno in zlasti čustveno ustvarjala Katja Zinrajh. Ne samo, da zna punca peti. Ona ne poje. Kar počne ona, je migetanje, čustovanje, zmagovanje. Ker glasbo čuti tako, da verjamemo njenemu tekstu, kar je TOLIKO lažje sprejeti, razumeti in vpiti v slovenščini. Zato sta komada Ironičen trenutek in Čustveni lonec tisto, kar te prej spravi naprej in samo upati je, da bo tudi skupina Infected, ki je imela nekaj nesreče le pri izbiri imena (če imaš angleško ime, poj v angleščini; v izogib ni slabo izbrati nevtralnega imena – po liku, mestu, dogodku, osebi -, čeprav seveda obstaja tudi Big Foot Mama), zmogla naprej in pokazala vse to čim širšemu krogu.

    Ampak najprej je dobro, če to pokažeš v takem prostoru, kot je Pisarna. Škoda le, da morda niso bile luči še bolj zatemnjene (okej, pravzaprav niso bile), saj bi bila glasba tolikanj bolj mistična in oprijemljiva. Ampak po drugi strani je upati, da bodo vztrajali in ponujali zlasti prostor tistim, ki jim sicer ostajjao le Scenafest, Špil liga, Droogstock itd., kjer težko v treh komadih pokažeš, kaj točno si. Zato je Pisarna dobrodošla za koncertni Maribor. Ker je ravno dovolj majhen, četudi po svoje velik, ker si praktično direktno pred ljudmi, povrhu (po)znanimi, ko je velika stvar ne imeti (preveč) treme. Pisarna je nekaj fint pokazala bližnjemu Wetrinskemu in se pravi čas lotila nadaljevanja koncertne zgodbe, ki v KMŠ-ju nikakor ni zaživela zares. Naslednja bo v Pisarni 19. januarja nastopila Zala Kralj. Upamo, da točno.

    Bis. Vse pohvale za točen začetek. Morda osebju ne bi škodilo malo manj prepotentnosti. Ta je sicer dobrodošla, če znaš metat pir flaše po luftu tako, da njih vsebina pristane v kozarcu. Sicer pa fajn plac. Še pridemo.

  • Za taki špil sta RES potrebna dva

    Za taki špil sta RES potrebna dva

    [wp-review id=””]

    Kak je gušil! Ijaaaao! Tip je bil res neumoren. Tako s štamperli kot z glasbeno željo. Taki. Pravi mb tip. Take, ki jih Maribor ima in mora imeti. Gušil, šrajal in lajal je. Kar je Hamotu, takšen kot je, vrhunski šmeker z vrhunsko tremo, skoraj podrlo cel sklepni monolog in dramaturgijo, v katerem bi naj ne samo peli, temveč peli za Bucota in Zvezde plešejo in lubezen in še in još. »Črni konji čeeeez neboooo!« pa je šrajal ovi dripec iz šanka. In šrajal hudo na glas. Hamo je, kaj pa bi, refren komada, ki ga je hitreje pozabil kot publika, z njim pač odpel, potem pa ga zaključil z: »Ej, ta star, jaz sem tekmoval s tem komadom, pa vsi vemo, kok’ se je končal’. Zmagal nism.« Morda ne na Emi, res je, toda v KGB-ju je Hamo s Tribute 2 Love pokazal, zakaj zmaguje v točno takih placih. Ker ga ne gane. Ker… Sta za tak špil res potrebna dva.

    Najprej me je Doda, šefica vseh šefic, seveda našrajala in nalajala. Kot to zna, zmore in mora itak samo Doda. To je šrajanje z moralnim naukom in nepermisivnimi prijemi. »Ja pa ki te hoiš ti??!? Dve leti nas niti povohaš ne! Niti pogledaš, javiš, nič!« Pa saj je imela prav. Ampak kaj ji naj rečem? Da je novinarstvo riknilo? E, jebiga. Lepo naju je posedla tja v kot, čisto v zadnji kot šanka, kjer mi je, sram me bodi, tudi mesto. Čeprav je hkrati res, da je tisto najbrž najbolj legendaren šankerski zicleder v mestu, kjer so sedele najbolj talentirane riti.

    KGB se, ko je Borštnik in Lent, napuni. Ono. Kultno napuni. Vmes, v teh dveh letih, so prišli do res fensi blagajne, ko pridejo bandi tipa Hamo & Tribute 2 Love, pa imaš na voljo še garderobo, če te fejst zebe, pa si lahko nabaviš še majčko. Čeprav imajo najmanjši WC na tej strani Trojan, imajo tudi najbolj dišečega, urejenega in če temu pridaš še marljivo osebje, ki se gužva, tučka in rinta med tisto gužvo… Fajn pupe. Proper špil, proper petek, proper moment.

    IMG_3915

    Mutavo sem vprašal Dodo, če je špil razprodan. Ne vem, kaj točno je rekla, ampak v vsakem primeru je bilo vprašanje tumasto. Itak. Vmes me je Doda informirala, da se ji je v četrtek narisala cela ekipa filma Prebujanja po premieri in ko Doda razlaga take stvari, imaš legitimen občutek, da si vedno zamudil najbolj kultna popivanja do štirih zjutraj. In si jih najbrž res. KGB ohranja vonj, patino, program, špricer, štenge in glomazno prevelike majice za top osebje, ki v teh majicah daje duh devetdesetih, ko je KGB postal plac, o katerem smo Mariborčani od Nemariborčanov vse bolj poslušali, kaj da imamo, pa se nam še sanja ne. In se nam ne bo tako dolgo, dokler ne bo prišel dan, ko KGB-ja več ne bo. Doda in Bogdan garata, vidno, skušata najti prihodnost v preteklosti. Ki je impozantna. Ravno oni dan sem bral spet biografijo Mi2, kjer Tone Kregar lepo pove, da je prav tam prvič proper igral z bandom. Ni čudno, da se radi vrnejo in tam kaj radoživega popacajo.

    Hamo, jasno, ni bil prvič v KGB-ju. Popi, tonski tehnik, še manj. Zato je ekipa prekleto dobro vedela, kakšen špil bo. Okej, morda ni, ne vidim mu v mozak, ampak tole je bilo v štartu povsem drugače kot Kino Šiška ob izidu albuma 3P, v tekstu, kjer je Buco postal nadzvezda. KGB nima ne širine ne globine Kina Šiška. Ima pa, kar je nujno za Hamotove špile in Bucotovo koreografijo, razpoložene ribice. O, ja. To je špil, vsaj če sodim po bejbi, ki mi je svetlih las, razpoložene riti in žejnega glasu pospremljala pogled na oder, ki si ga bejbike od fantov izfehtajo brez veta ali pravice ugovora. Na to se gre. Razmerje moški:ženske, ki ga imajo Hamo & Tribute 2 Love, je res impresivno.

    Hamo je začel podobno kot v Šiški zelo… Khm. Ne preveč udarno. Pa saj, zakaj bi. Začel je z Wishing Well, kjer se pač ne poje zraven, ker je Hamo tako prekleto dober v slovenščini, da se angleščina zdi kot google translate greh. Ampak pravi poredni blues rock za dva je bilo nato čisto vse, kar je sledilo. Začenši z Nazaj, ko se je narisalo še več ljudi, ki pač vedno na take špile zamudijo.

    Še vedno je Pol plošča, ki najbolj narajca. Komad, ki je podpisal špil in naredil vikend… Seksi? Gospa magister. Kričanje, kako sta za te stvari res potrebna dva… Te poveže. Napali. Naseksa. Napenetrira. Vse se kar naenkrat da. Lahko zažvališ punco, trenutek, muziko, novinarstvo. Vse je dovoljeno, vse se da, vse se da zalizat. O, ja. Čeprav se nagrada zlata piščal morda (pre)počasi prijema, je vidno, da so z izvajalcem leta absolutno zadeli v nulo. Hamo je itak dovolj velik maher, da na kitari hrope še bolj kot z grlom, ampak ključ je celoten band.

    IMG_3912

    Ker to je res band. Ki se posluša in ceni. Ceni tako zelo, da se genialno jebejo v glavo. Še Uroš Škerl Kramberger, ki je bil na koncertu skoraj v Melju, ker je stal tako tam sam v kotu, je nadcarski z basom in backvokali. Potem je tu Denis Horvat Duki, ki na klaviaturah parira Hamotu v otipavanju porednih akordov. In seveda. Ne moremo mimo njega. Peter Dekleva. Najbolj versatilni kitarist v državi. »Včeraj je imel na špilu Koala Voice belo srajco in pil je refošk, pa koja kombinacija!« ga je potunkal Hamo, ko se je dovolj sprostil, da je zinil to in tisto, ko je govoril o Wernerju, ampak za ta hec bi pač morali biti v KGB-ju. Vam ga raje drapnem, šleka pac.

    Ampak kako biti sproščen v bandu, če imaš Martina Janežiča Bucota. Pol koncerta in vsi v placu kričijo Bu-co, Bu-co, Bu-co, da se še kelnaraj steguje in gleda, kaj je takega za bobni. Kaj »kaj takega«? Buco je slovenski rock na dveh nogah. Ni človeka, ki bi bil taki rocker, tako živel vse to, človek piksna, ki ga samo pogledaš, pa drmneš dva pira, vzameš kitaro, magari samo ono v luftu, in rockaš. Smo ga prehvalili že februarja, ja, seveda, ampak zdaj ko je imel svoj mini šov, orientalski ples, pomešan s sodobnim jazzbaletom, je raztural še bolj. Velike tajne prevelikih majstora. Ne, Pop TV tega ne bo nikoli poštekal. Ma ni variante!

    Vendar ključno je bilo, vseeno, špilanje. Hamo & Tribute 2 Love sploh ne špilajo več. Oni se valjajo, božajo, rajcajo, drgnejo ob svojo glasbo. Nazaj, Gremo se igrat boga, Telo so postali slečeni komadi, ki pa si jih niso ihtavo slekli samo. Ne, ne. Slekli smo jih vsi mi, ki jih štekamo. To je drgnjenje v seksi zoknih. Da ti je toplo, prijetno, objeto, srečno, veselo. Da se nisi sam slekel. Da smo se slekli skupaj.

    Na špilu Hamota se ne moreš imeti slabo, pa ne glede na karkoli. Še bejbe so v zrak tiščale gin tonike. Folk je čoril na štengah. In se režal, dojel glasbo kot zabavo, kar nam v teh časih morda še posebej manjka. Sploh pa taka slovenščina, kjer »se še rime zataknejo v moje privito telo« in kjer se na Štajerskem vrže ven »j« v ljubezen in znamo tudi mi meteorološko napovedati – lubezen. Je pa Hamo videl, spoznal, občutil, kako je, če kričiš »Maribor« sredi Maribora. Ga je kar lepo poneslo, da je pokasiral trikrat nazaj »šampion!«. In Matevž Šalehar Hamo ima z ekipo po albumu 3p tisti prepotrebni občutek, da si se sebi že dokazal in da prekleto fejst verjameš v to, kar delaš. Zato imaš pa lahko tako slečene komade. S tako dinamiko. S toliko seksa. 

    Ja. Taki špil je to bil. Pravi. Nabriti. Pobriti. To, kar si vedno želiš. Da nekdo, če že kaj pove – pri čemer je Hamo imel vidno tremo, kar čudi glede nato, kako veliko špilajo, še zlasti za naše razmere -, to pove tako, da glasbi samo doda, ne pa odvzame. Za take place je ekipa, ki tako uživa v špilanju in se niti malo ne naveliča, pogruntala, kako distorzirane kitare raje »nachrunchati«, ampak da vseeno ni čebelica. Ko je muzika taka, lahko jočeš kot joče nebo. Ker Rožice. Ker vici, zajebancija, šrajanje. Ko si tam, sediš, poslušaš in vpijaš ter piješ, se ne zavedaš, kako dragoceni so taki špili, kako redki in kaj pomenita tako Hamo & Tribute 2 Love ter KGB. Najbolj uigran band v najbolj uigranem placu. Ja, za te stvari sta RES potrebna dva.

  • Ene. Ljudske. Karaoke.

    Ene. Ljudske. Karaoke.

    Gudek je bil gotof. Tam pa sploh. Ni ‘mel šans. V kot se je stiskal, v svinjskem jeziki je milosti iskat. Oni pa… Nabrušeni so se postavili v krog. Dedi na en konec, pupe na drugega. In na eno, ta najbolj luštno med njimi, tak’ luštno, da bi šel s peciklom ali pa peš v Juršince, so vsi s prstom pokazali. Na. Češ. Daj zdaj ti. In je. O ja, kako je. Zašrajala je na svojo, lastno ekipo. »Prokleti dedi!!! Kaj vas ni sram!!! Vas je, ena, dva, tri, gudek pa sam!!! Pa saj te ne koljemo krave! Pol preveč si jih prpelo! Butl!!!« In potem, malo kasneje, so samo čakali. Kak’ so čakali. Nič otožnosti v takih trenutkih se ne nariše v naših občutkih. »Smo prišli pred štalco. En šnops smo vsi spili. Jebiga gudek…« je zadonelo z odra. Šotor se je skoraj podrl, ko so zašrajali. Zaj. Te. Bomo. Vbili!

    Oda gudeki je štajerski Stairway to Heaven. Je. Rečite karkoli. Je. Komad, ki je tako lahek, tako preprosto, tako ajnfoh, da je resno zajeban. Vprašajte Egona Hermana Srajco. Dva frdamana akorda, ampak se hitro zgubiš, ker Tonč in Dimek neusahljivo streljata rafal verzov, v katerih je gudek še vedno do zdaj krulajoče riknil. Bogi gudek, že res. Ampak… Ampak… Ampak…

    FullSizeRender 4

    Gudeka sem v živo slišal, kaj pa vem, ogromnokrat. Ampak nikoli ni delal tako kot je delal v Juršincih. Igor Peter Orač Mali kar ni mogo nehat. Srčni utrip gudeku ni gagnil, nikak’. Tup-tu-tup. Gudek se že dolgo ni tak’ boril. Skoraj mu je ratalo. Pomisliš… Kak’ hitro živjenje beži… Še včeraj si krulo… Dnes te več ni. Kurc. Danes mam cajt, cajt je pa gnar. Kolikor vem – kar se zgodi, ko prideš bandu tako blizu, da se bojiš, da si mu že preblizu – ga je band z leti včasih raje izpustil. »Tu ga pa ja moremo špilat!« so mi rekli, ko sem jih pobaral, če ga bodo morda tokrat zažignali.

    In videlo se je, zakaj. Ja, Mi2 so band, ki hara v Tivoliju, na Štuku, v Cvetličarni, Kinu Šiška, na Trgu Leona Štuklja, you name it. In bodo gotovo tudi v Stožicah 8. decembra z Dan D na Ritmu mladosti. Saj smo lani konec leta tukaj pisali o nastopu v Kinu Šiška. Mi2 sede urbano okolje, ker prinesejo vanj prepotrebno sproščenost. Saj vem, ja, lahko bi pisali o tisti večni krilatici, kako lahko človeka spraviš z vasi, vasi pa ne s človeka. Mi2 so več kot to. So vas, mesto, regija, država, vesolje. Kajti tam, v Juršincih, na Oktoberfešti, v sendviču med dvema polčasoma Mambo Kings, tam so Mi2… Doma. Okej, ja, doma doma so v Rogatcu. Ampak da bi vi videli te ksihte, te frise, te obraze. To dobro voljo. Mularijo. Povprečna starost je bila, preko palca, v primerjavi s špili v Ljubljani ali Mariboru za vsaj pet, če ne deset let nižja. Zazdelo se je, kot da je petek na Oktoberfešti za bolj mlado, sobota (Dražen Zečić, Dejan Vunjak & Brendijeve barabe + gostja) pa za malo manj mlado.

    FullSizeRender 8

    Brada ti do tal pade, kako lušten je ta folk. Pristen. Nenarejen. In, ja, lušten. Pupe imajo tako lepe obraze, tako polna, vesela, radostna in večna lica. to ni ista punca samo v drugem kraju. Ni. Kamorkoli si pogledal, so si natakali, se objemali in peli. Skupaj. Okej, iskreno, itak je svoje naredila tudi ura. Uf. Ura je bila skoraj genau polnoči. To so ti, zajebani termini. A takšni so. Leta, desetletja. Ob polnoči so se Mi2 zdevali gor na oder. Del banda je skušal na kmečkem turizmu odkinkat kako kitico, ampak pomaga itak ne in ni. Pa bi moralo, če imaš v petek špil v Juršincih, v soboto pa v Kranju. Ampak ko je šel skozi prvi akord za Štajersko nebo, ni zehal noben. Ni šans. Iz prve, direkt, šus. Z Brigito in tak’ dalje. Mi2 je band, ki fseka, ko mora fsekat. Ob polnoči, v Juršincih, v šotoru, kakršne smo čudno gledali pred desetletjem, dvema v Avstriji, tam ne moreš fejkat, se šparat ali glumit. Ma ni šanse. Tam moraš. Na püno.

    Roke so šle v luft. Mi2 ni band, ki bi moral reči, raja, kje so roke, kje so srca. To je tam samoumevno. Gre v luft, v srca samo po sebi. Mi2 ostaja band, ki je spremljava za karkoli bi radi, da bi bil vaš žur, kar znajo tudi sami povedat. Da pogosto nimajo občutka, da so ljudje tam zaradi njih, kot mi je enkrat rekel Tone Kregar. Da so Mi2 le spremljava njihovega večera. Da pojejo o sebi za sebe skupaj z njimi. Ob šestih zjutraj je vstal v petek, pesa na sprehod, na šiht, v Beltince na sestanek in potem na špil. Ob polnoči. Zmatran? Ne, na odru ne. Pa tudi sicer.

    FullSizeRender 6

    Koliko energije ima ta band. Eko energije. Laufajo na biomaso. Vidiš namreč, od blizu, od strani, ko pohodiš skoraj kablovje, band, ki tako prekleto rad igra. Že zase, če pa ob tem uživa še raja, pa toliko bolje. In se neprekosljivo prca v glavo. »Veš kaka je?« mi je rekel Dimek, ko sem ga vprašal, kako je zdaj, ko imajo in-ear slušalke, da se slišijo še bolje, torej ne več iz monitorjev. »Prej sem si vedno mislo, pismo, da bi jaz lahko tak dobro pel ko Tonč. Zdaj, ko ga boljše čujem, pa si mislim… Kaj bi dal, da bi Tonč pel tak’ ko jaz.« In Tonč je stal zraven. In se krohotal. To je to.

    Na Oktoberfešto v Juršince sem šel, ker sem lani slišal od banda take superlative, da sem rekel, da ni šans, da letos zamudim. Če so si lani oder delili v še bolj binarni kombinaciji s Poskočnimi muzikanti, so se letos stučkali med garanje Mambo Kings, ki žgejo po pet, šest ur na večer. Neverjetno, kako v Juršincih uspe miks recimo temu vaške veselice in rock’n’roll urbanijade. Kje drugje mogoče to ne bi šlo skupaj. Tukaj gre. Na nivoju. Res. Toliko dobre volje. Kajti ne najdeš pogosto tako nasmejane kelnarije v taki masi. Pa niso bile samo pupe oblečene v recimo temu narodno nošo, čeprav z nesramežljivimi dekolteji. Ne. Tudi pubeci so bili tako našemljeni. In se režali. Trudili so se, koliko je šlo, da so predvsem natisnili vse račune, ker to je pač Slovenija. Sredi Dunaja ti kelnar na roko napiše račun, v Juršincih mora biti davčna blagajna. Ampak je šlo.

    FullSizeRender 7

    Ker take vrste tudi ni bilo. Ker so ljudje naročali… Kot temu pravijo Tekochee Kru: štajerski kristal. Liter-liter. »Ste z njimi?« me je vprašala še posebej prijazna natakarica in pokazala na družbo zraven. Ne, ne. Nisem. Pa saj… Špricer je bil po evro dvajset. In to taki, pravi, ravno dovolj sladki, dovolj zagnani špricer, ki ti da zalet. Ker Oktoberfešta je prireditev, kjer prodajajo za štirimestne cifre litrov vina. Lani so bližnjega vinogradnika sredi noči budili. Ker je pijače skoraj zmanjkalo.

    Seveda se je veliko spilo, toda občutek je bil recimo podoben tistemu na Pivu in cvetje, čeprav si prireditvi ne bi mogli biti bolj različni. Predvsem zato, ker so Juršinci točno takšni, kakršni »morajo« biti. Štimunga naredi vse. Seveda šotori akustično niso ravno idealni za rock bande. Ampak je delalo. Gor taki šotor postavijo roke, držijo pa ga glasilke in srca.

    Dovolj, da je ono pupo iz uvoda, ki je znala vsa besedila z vejicami in podpičji vred na pamet, kasneje pubec, taki še posebej visoki, fliknil gor na rame in sta oba rohnela in kričala. Mi2 je band, kjer je publika ves čas zbor, še posebej, če sestavijo tako pregledno setlisto, kamor ušunjajo tudi nova štikla, ki še čakata na svojo plato (bojda je okvirno planirana za konec leta 2018, ampak poudarek je na besedi okvirno), pa Proklete vijolice, ki niti malo ne skrivajo odmeva Čiste jebe, in Lanski sneg, enega od tistih komadov, ki ga je Tonč tako dolgo rohnel, da so ga naposled posneli v svoji nostalgični maniri, ki jo je zakrivil Zbudi me za 1. maj, štikl, ki je nenazadnje odprl njihovo 20 obletnico v Hali Tivoli.

    Zanimivo, da ga tokrat niso igrali. In še marsičesa, denimo Pa si šla, so pa zato ponudili Strel v koleno, če smo že pri baladah, ki temu bandu ne odvzamejo prav nič šusa, temveč mu dodajo ljudskost, to besedo, ki se nalepi na band kot sladka žvaka na šuh. Ampak so. Ljudski so. Karkoli naj bi to že pomenilo? Evo: v Juršincih se je dalo v živo videti, kaj je ta ljudskost. To sta punci, ki pritečeta, objeti za roko, da bi odkričali skupaj Sladka ko med. To so dedi, dobro natrenirani za gvihtanje, ki rečejo, kak bodo dobli močne roke, ko bodo šli v toplice. To so kraji, kjer selfie ni statusni simbol. Ni, jebiga. Tu so v luftu roke, ne telefoni. To je celotna spremljevalna ekipa Mi2, ki je morda celo največja tiha zmaga banda, ki je ob sebi ohranila tiste, ki so jo tja pripeljala in te vedno pričaka z močno besedo, pijačo, nasvetom in hrano. Mi2 marsikoga najbrž ne bi spustili tako blizu, da bi jih lahko spraševal, kako je nastala Samo tebe te imam, v bekstejđu, ki je v bisvu klet lovskega doma. Na steni lovorike, divjad, ponos teh krajev, kakopak. Noter pa debata, razmišljanje in pomanjkanje spanca.

    FullSizeRender 3

    Ampak z Mi2 ne rabiš biti ob odru, v bekstejđu, na degustaciji ali v debati. Ne. Dovolj je bilo tisto, kar je rekel Dimek pred Samo tebe te imam. »Kolko krat lahko rečete pupi poleg sebe ‘samo tebe te imam’, ne da bi izpadli sisiji?« Ne vem, če so vsi pod šotorom vedeli, kaj je to sisi. Si pa videl kakega deda, ki je krepko pod roko prijel svojo ta malo. In jo objel. In sta pela. In se lizala. V malem kraju z najmanjšimi ulicami. Tudi če si bil sam, naslonjen na nosilni steber šotora, postavljenega na fuzbal plac, nisi bil sam. Ko sva skupaj nisn sam. In z Mi2 nisi sam. Ne moreš bit’. Ker imajo vsi ti komadi od Pojdi z menoj v toplice prek Zbudi me za 1. maj in do neprekosljive Čiste jebe vse, kar so imeli, ko so nastali. Ko Mi2 ponudi večno zadnjo skladbo Odhajaš, ko Flik vedno znova preveri, če ima bas kitara še kako polje, petindvajseto ali šestindvajseto, in ko Mali razturava s triolami na bobnih, ko Egon preko naštima svoj bluz, kot mu rad reče Tonč, ko Dimek niza akorde, kot jih samo on, tip, ki kitare ne igra, temveč kitara igra njega, ga ziba in mu narihta tisti neponovljivi nenarejeni ksiht, kot da bo ravnokar povedal še kaki mastni vic, in ko Tonč zakriči, kako je življenje praznik. Je. Preprosto: je.

    Saj so Tivoliji, Šiške, Štuki. In bodo tudi Stožice z Dan D. Ampak ko v Juršincih vihtiš plastični kozarec, se polivaš po roki, šalali šalala, sam sebi najboljši sovražnik, res ugotoviš, da je življenje, vsake toliko, res lahko praznik. Samo pogledaš okoli sebe in vidiš – ljudi. Čustva, spomine, sedanjost, prihodnost, nostalgijo. V Juršincih je plac, kjer med Sladka ko med vidiš najstnika, ki se tako ližeta, da se skoraj še sam posliniš. Juršinci so kraj, kjer je rock’n’roll ravno tako doma kot v Rogatcu, Ljubljani in Mariboru. Zato se vračajo tja. Ker tam gudek res skoraj spizdi. Da bi videli tisto rajanje… Ko so ga zaštihali. Te pa smo vsi dobre volje… Vzeli inštrumente v roke… In vžgali vkup za mizo… Ene… Ljudske… Karaoke. Žingaš, se objemaš, plešeš, veseliš. Pozabiš. Na vse probleme, skrbi, bilokaj. Si tam. Si. Kot ona pupa na ramenih onega deda. In se počutiš, ob tem arzenalu komadov o življenju, kakršno je, ne kakšno bi lahko bilo, da si človek, ker so vsi ti komadi bili že v nas, Mi2 so jih samo morali še posneti. In prešpilat, prežagat. V Juršincih. Z Mambo Kings. Ravno zato tako dela. Ni fejkanja, ni glume, ni šparanja. Na püno. Fultrefer.

     V tistem špeglu, kjer naj ne bi bilo več tega, kar bi nekoč lahko prepoznala, pa je v Juršincih lahko točno to, kar bi vsak od nas rad, da bi lahko bilo. In je bilo. Za uro in tričetrt je bilo. Mogoče ni vsaki dan nedelja, samo življenje pa je lahko praznik. Samo tebe te imam. Brez velikih ciljev. Brez lažnih upov in želja. Čakaš. Kot kreten. Jutro praznika. Kot lanski sneg. S prerešetanim kolenom. Kot mali pizdun. Ene. Ljudske. Karaoke.

  • Selfie, odjebi!

    Selfie, odjebi!

    [wp-review id=””]

    Kaka lekcija! Kaki moralni focn. Taki, vzgojni. O. Moj. Bog. Kaj pa to? A? Ha? Kaj. Pa. To! Ne, Billie Joe Armstrong nas ni samo pošolal. Ne, ne. Poslal nas je nazaj v šolske klopi. Kaj. Mi. Je. Naredo. Ko ti t’ršica, danes gospa učiteljica, drapne mobitel. Ker ga ne rabiš. Zijaj naprej, predse, vpij znanje, vzgojo, prihodnost. Samo ne drkaj po jebenem telefonu. In kaka lekcija. To je bil koncert, ko bi se bil najraje na planetu fotkal. Pa mi je bilo lepo rečeno. Ne. Odjebi s telefonom. »Če me gledaš skozi zaslon telefona, me ne vidiš!« dobri stari Billie ni našrajal le modela v prvi vrsti Stožic. A-a. Našrajal je vse nas. Green Day je uspelo v letu 2017 nemogoče. In to med Boulevard of Broken Dreams. Okej, da bi v luft šli dobri stari faracajgi, je domala nemogoče. Ampak da smo dali telefone v žep? Buljili na oder? Ki ni imel zaslonov? Tole je imelo vse, kar je imel Dookie z močjo American Idiot brez megalomanskosti Uno, Dos, Tre.

    Bilo je, kot rečeno, proti koncu Boulevard of Broken Dreams. D štiklu, če ste bili leta 2004 stari vsaj kakih deset let. »Tako jebeno čudovito je!« je dahnil Armstrong, ki niti slučajno nima teh svojih 45 let. Nima. On je ostal… Pubec. Nimrod. Jebeni minority. Žgoljo. No fucks given. Ampak rock zvezda. Verjel je, požgal najprej alter sceno, nato pa postal ikona punk rocka, ki ni pustil, da bi prameni Avril Lavigne nagovarjali, naj gremo v supermarkete delat revolucijo. Jebeš Europark, gremo na pir. Green Day so tu, kot je na iTunes festu resno zadet in nalokan ponavljal Armstrong par leta tega, od jebenega leta 1986 in se lahko vsi lepo drmnete. Dobro, Billie ne bi rabil takrat terat Steva Jobsa v tri krasne, ampak, kurc, saj to je »rock’n’roll, ne jebena čajanka«. Ne, Billie, čajanka to kakopak ni bila.

    Zakaj je bilo jebeno čudovito? Ker so telefoni ostali v žepih. »Nikjer ni videti telefonov, prav je, da živite v tem trenutku in jih ne shranjujete za pozneje.« To lahko rečeš, če si Billie. O, ja. Če si Green Day. Ker imaš ob sebi goro od človeka, kar Mike Dirnt, basist, ki je zobe pustil na Woodstocku 1994, in človeka, ki je zamenjal več barv las kot komplektov bobnov – Tre Cool. In ja, zakaj ostajajo tako mladi? Evo, vam povem, zakaj. Ko grem danes k frizerju, vedno, ampak čisto vedno, rečem, da če bi imel tako strukturo las, pa nimam, ker so faking svileni, pisnem, naj jih namalajo in skuštrajo na Billieja Joea Amstronga. Sledi skoraj nujna »ha? kdo te to je?«. Pa rečeš pevec od Green Day. In vsakič, ampak res VSAKIČ, slišiš potem… Karkoli. Tudi od frizerk, da. Še posebej od njih.

    FullSizeRender 3

    Green Day uspeva, pa vam bom zdaj naflodral najbolj poflodran kliše, da ostaja večno mlad. Da je band, ki svojo slavo ponuca, ne pa zlorabi. Da predse vržejo najprej Rancid, ki so promptno začeli ob devetnajsti uri, nato pa na glas zarolajo celotni verziji, ja do gonga, Bohemian Rhapsody in Blitzkrieg Bob. To je približno tako pogumno, kot če bi si Ronaldo in Messi pred slovenskim derbijem malo podajala žogo v Stožicah ali Ljudskem vrtu. Ampak ja. Tole je bilo prodano že ohoho naprej, če ste želeli stati v parterju, do katerega se je sicer potem gladko dalo prehajat najbrž tudi brez zapestnice, vsaj sam sem imel tako izkušnjo.

    Tole je bil no-bullshit špil. Tu so bili ljudje, ki jih je gladko bolelo za vse drugo. Samo da so tam. Toliko nasmejanega folka zlepa ne vidiš. Ali one, ki na rdečem ringu, torej pod stropom in z razdalje Postojne, Kamika ali Šmarja-Sap (enkrat moraš uporabit Šmarje-Sap, ne?) kričijo, plešejo, norijo, skratka razčefukajo se, tam, pod stropom. In to v Stožicah, ki so med Rancid pogrnile na celi črti, mačka pod vročo pločevinasto streho and all. Ja, za rock špile so Stožice… Khm. Ne baš najboljša roba. Doni, odboj, metaličen zvok, kar bi bilo super na Slayer, ne pa nujno na Rancid in Green Day. Ampak dobro. Pogoltneš. Ker se je devetnajst let čakalo, ne, ne čakalo. Poslušalo. Kaki klipani smo, mi, rojeni za vse prepozno (kmalu se bo to izrodilo v prehitro), ker nismo žurali v Tivoliju z zelenoglavim Armstrongom do jutra, bodisi leta 1996 ali 1998, ko so bili časi gotovo precej drugačni, karta gotovo cenejša, folk pa starostno najbrž precej manj raznolik.

    Plačipičkasto, cerarajansko jamrajoče, bi bilo reči, da je Green Day band za celotno familijo. Ampak je. Med Dookie in American Idiot je deset let razlike, od American Idiot do danes bi imeli že trinajstletnico, ki bi vam gušila, ati, mami, prosiiiiiim, saj Taj pa Pi tudi gresta, a lahko tudi jaz?! Green Day se je vseskozi spreminjal, da bi ostal to, kar je. Punk rock band. Ameriški punk rock band. Ki bo rohnel politične proteste. In pač kriči. Sredi jebene Ljubljane o jebenem Donaldu Trumpu. Jebeno. Da naj se jebe. Punk je bil in bi moral biti tudi to. Iztegnjen sredinec, ki ga sicer mi naj ne bi usmerili jugovzhodno proti Sevnici, ali ipak jebiga. Melanija gor ali dol. I don’t care if you don’t care, kot se kriči na koncu Jesus of Suburbia.

    FullSizeRender 6

    To je bil špil za filing. Za soljudi. Ko vidiš bejbo na levi, ki isto air-bobna med Jesus of Suburbia, kot ti. Ko ded na tvoji desni zasuče bejbiko, do tal, njej padejo hlače dol, da se ji vidita oba hlebčka in predvsem sinjemodre tangice, ampak se režita in gremo dalje. In kriki. In nasmeh. In pirotehnika. Od prve Know Your Enemy je tole muzikal, ki ga je band želel spraviti na megalomansko use-your-illusion-axl-rose-v-devetdesetih-megalomansko trilogijo Uno, Dos, Tres. Itak je Green Day vmes ratal muzikal. O, ja. American Idiot je pač iz punka naredil večji koncept, vizualiziral je novo generacijo kot je Dookie ni mogel. Ker Dookie ni imel časa za čisto nič. In čeprav danes She in When I Come Around nimata več takega šusa, imata spomin, imata osnovni zagon. Starejši, kar smo vsi čez 20, i guess, smo te komade pohrustali. Samo da je pripalil uvodni G akord. Ca-ka-ka. Jap. Billie, Mike in Tre so prišli okoli. Mi smo prišli malo bi temu rekli v Mariboru.

    Ampak Green Day niso prišli za malo. V nobenem pomenu te fraze. Nak. Nope. Njet. Prišli so na veliko. Ampak brez zaslonov. Bil sem garant prepričan, da bodo, da ne bomo stegovali vratov iz parterja. Pa jih ni bilo. Nadcarsko. To je to. Jebeš zaslone! Glej! Poslušaj! Vpij! Poceni finta? Ja. Vse štose, ki obstajajo, Green Day redno ponuca. Vem, bil že tretjič. Dvakrat poprej na Dunaju so gor vlekli mularijo, predvsem mulke. Najprej je gor prišel model, v proper punk majici, in pomagal odpeti Longview, himno skakanju iz odra – jump na lamp! -, Ani, ravno pravi punk pupi, ki bo imela štorijo za povedat danes v šoli, ko je prežagala tri akorde v priredbi Knowledge, Billie pa ji je, pupi, ki jo povlekel gor na oder, da smo se vsi kitaristi razjokali in si šli prste žagat, najprej na levi roki (desničarji pa na desni), ko ji je rekel: »Ana, draga, kitaro lahko pa kar obdržiš.« Ja, Green Day si lahko privoščijo še štikl dlje od The Who. Oni so kitare razbijali, Green Day jih pa talajo sredi Slovenije. Junija smo, pa je jasno, da Ana letos ne rabi pisat Dedku Mrazu.

    Vse to, vključevanje v občinstvo, je šola rocka. School of Rock, Jack Black, to ja. Okej, ne ravno, ampak ja. Šola, ki te pošola. Naredi pizda nekaj iz tebe. To je bila šola, kako naj zgledajo koncerti, ki potešijo najstnike, študente, post-študente, študente FDV-ja, atice, mamice in še koga. Najprej, špil se je začel ob – osmih. Ob. Faking. Osmih. In se končal pred pol enajsto. Ja, prej kot liga prvakov. Jebiga, it’s a school night, ne? Jutri je ja šola. In če se pripiksnaš iz Maribora ali pač od kod drugod kot iz Trnovega ali Prul, je tole idealna ura. Top ura. Tole je tak vzor, da glava boli. Lepo časovnica naprej in ob 19 uri je bil parter proper nafilan. Ravno dovolj polno. Ne preveč, ne premalo. Pir vrsta je bila dolga samo ob vstopu, sicer pa so se Stožice izkazale: celo v parterju, kjer nismo rabili rintat na dixije nekam tja do slačilnic Union (Petrol?) Olimpije, temveč smo lahko komot šetali gor, kot ljudje, čeprav tudi to ni optimalna rešitev in bi, vsaj kar se mene tiče, arhitekti morali nagrado za Stožice vrniti. Ker ja. Ker ne.

    IMG_2739

    Green Day je band, ki lahko danes našopa set-listo iz sedmih svojih plat. In še par priredb, koščkov ali kolažev. Zakaj? Ker lahko. Veste, kdaj je to bil uradno špil za pet zvezdic, ko gre za Slovenijo? Že pri Revolution Radio, ki presega naslovno plato, a ne tako zelo kot Still Breathing. Pupa poleg mene komada ni poznala, pa se ji je milo storilo, ko so se »tak kot na Lentu!« spustile iskrice. O, ja. Iskrice. Pirotehnični šov je pomagal in naštancal momente takrat, ko se je to spodobilo. Niso ravno preterali. Razen z glasnim pokom pri Jesus of Suburbia. Pa rečeš sebi in vsem poleg: zružilo bo. Pa ne pomaga. Izpraši ti guzo. O, ja.

    Karkoli so ponudili, je delalo. Zakaj? Ne samo zato, ker lahko. Ampak ker se trojica ob pomoči back-up podpore vrže na glavo. In ker Billi Joe Armstrong. To je bil koncert, ko vidiš, kako se nekomu jebeno da, kako uživa in kako se pozna, če ima band en dan prej fraj, se pošeta po Ljubljani, pofotka in pofočka, gre malo na Bled, sem, tja, gore, dole. Saj verjamemo, da Billie vselej vzame zastavo države, v kateri žagajo, ampak ko je tako mahal s slovensko zastavo se je – pa ne zato, ker bi bili premajhni in padli v znak, ne, to je počel Bill Clinton, remember him? – zdelo to za hip nerealno. Je to res pri nas? Band, ki še dela hite, ki je še totalno in, morda ne the in, ampak vseeno, tole je in. Green Day je band, ki ga pozna tvoja babica, tvoj sosed, vse tvoje punce, tvoje sošolke in tvoj froc.

    Ampak kljub temu tole ne spada pod »dad rock« kategorijo. Ne. Green Day ne more biti taki band. Ne. Ker se kriči »a one, two, a one two three four« na ultimativnem štopu v Hitchin’ a Ride. In ker se vsakič, kot rečeno, zame tretjič v živo, zdi kot prvič, ko si slišal Basket Case. Ki se skobaca v She. Ki postane King for a Day, da pa dejanska šola rocka, ko Tre Cool ravno prav prehitro drži ritem, mi pa pojemo Shout, Always Look on the Bright Side of Life in predvsem Hey Jude. Jebeni The Beatles, na-na-na-na, ne? Noro! Kako ne bi pel? To je špil, kjer si lahko točno to, kar si. Točno. To. Green Day ni band, ki bi se zajebaval, pobasal svoj keš, rekel, kako nas ima rad in čao pero. Ne. Seveda je to mainstream. Kot so bili Sex Pistols, pa me kregajte in žalite, kolikor vam drago. Je. In? Pa kaj! Med American Idiot si malo premislil. Kdo nas ma tu za norca in kdo je tu idiot. In med Jesus of Suburbia, najboljšem najdaljšem punk komadu, ki je kadarkoli pobral najboljše finte od Summer of ’69 (faking Bryan Adams), Ring of Fire (Johnny fucking Cash) in All the Young Dudes (David Bowie je tole napisal najprej za Mott the Hoople, nato pa še za Green Day). Da bi vse prišlo do konca in do akustike ter samega Billieja. On to lahko tudi sam. Ja, padale so zavese, Green Day se je izpisalo na še in još napisov. A najboljše se je, hej, še jaz sem praskal po tleh, ko so v luft šli konfeti, na katerih je pisalo, ja kaj pa drugega – Green Day.

    FullSizeRender 5

    Na koncu bi sicer Billieja naskočili dedi in dedke, pjebi in pjebke, bejbe in bejbi, če bi namesto Ordinary World zaigral 21 Guns ali Wake Me Up When September Ends. Ne rabi. Ne nuca. Ne. Je to čisto zadosti. To je štikl, da se objameš, stisneš. Sebe, onega poleg, kogarkoli. Za mano sta stali bejbi, ki sta bili, če sem videl in ocenil dobro, na svojem prvem špilu. Si predstavljate taki štart? Da ti je Green Day, taki Green Day, v Stožicah, prvi špil? Ha? Ludo, a? Kaka prihodnost! In potem so prileteli konfeti. Med Good Ridance (Time of Your Life). Komadom, ki smo ga eni prvič slišali v dobri stari Urgenci/ER. O, ja. Kaki časi. Kaka devetdeseta. Da tako končaš špil, a? Samo s kitarco. Eno. Jebeno. Akustično. Kitaro. Mike in Tre sta se narisala zraven in tole je bil taborniki moment tudi za one, ki ne ločimo tabornikov od skavtov in sestavljamo šotore z youtubeom. Kaj bi še? Po dveh urah in dvajsetih minutah? Nič. Nič več ni treba. Več… Se skoraj ne da.

    Green Day so pokazali predvsem to, da se da slovenski živelj, slovenski plebs, slovenski zadržani karakter spraviti… Takoj na noge. Brez da rečeš kaj. Da samo šrajaš in šrajaš in šrajaš. Tole je bil špil, ki Ljubljane ne bo nič bolj uvrstil na koncertni zemljevid. Ljubljane se ne da premakniti, je tam, kjer je. In hvala bogu. Naj bo. Se je pa pokazalo, kakšni smo lahko. Kako Slovencem, ki rintamo na špile v Prage in Milanote, sede, če je to na našem hofu. Pred ksihtom, pred nosom. Tole je bil špil, ki je Slovencem izprašil rit. Dvignil na tace in ajmo. Roke v luft. Smo? Perajt? Smo! Perajt! Gremo! Še bi, še. Billie gre danes dalje v München, Green Day naprej. Kam greste vi? In predvsem: kje boste imeli telefon? V žepu, ne? Ker včasih, ko je tako jebeno lepo, je najboljše delati snapshote z… Očmi. Ker ja. Ker lahko. Ker… Je lastni spomin najlepši. Sploh, če ima prihodnost. In po takem špilu… Prihodnost je. Tu. In. Zdaj. Samo odločit se je treba zanjo. Jo zagrabit. Gremo!

     

  • Prišli. Vidli. Zgrizli.

    Prišli. Vidli. Zgrizli.

     

    So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.

    Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.

    Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.

    FullSizeRender 3

    Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«

    Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.

    Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.

    Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.

    FullSizeRender 4

    Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.

    Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.

    FullSizeRender 12

    »To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«

    In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.

    Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«

    FullSizeRender 6

    Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.

    Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«

    In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.

    FullSizeRender 7

    Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.

    Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.

    Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.

    Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.

    FullSizeRender 8

    Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.

    Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.

    Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!

    Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!

    FullSizeRender 13

    FullSizeRender 9