Oznaka: liga prvakov

  • Nedosegljivi naj komentator

    Nedosegljivi naj komentator

    Po svoje še dobro, da bomo vedno imeli Antona Borkoviča. Naj komentatorja. No, v narekovajih. Žogo brcno, brcno žogo. Leti naprej, leti. Gremo, gremo. Zaj! Ja, vedno bomo imeli Antona Borkoviča. In zgodbe. Ja, še včeraj sem za enim šankom slučajno ujel spet eno od anekdot. Ki so povedane tako… Doživeto.

    Svoj čas sem mislil, da obstaja najboljši komentator. No, da lahko obstaja. Kot neke vrste tv Zevs. Sedi na svojem tronu, nekem posebnem, gotovo mojstrsko oblazinjenem kavču in tam pripoveduje, komentira, spremlja, poroča o fuzbalu. Kot neke vrste polbog. Fuzbal svinga.

    Najbrž zato, ker sem se, kot del generacije, ki je bojda vse najboljše zamudila, naposlušal. O Mladenu Deliću. O siru, obrambi, Bolgarih. Pa potem kmalu še tiste, ki so prišli za njim in hvalili vsak svoj vzor. Večinoma iz tujine. To je bil čas, ko so eni gledali HTV, drugi ORF, tretji Italijane. Večina pa, ker so bili taki časi, TV Slovenija. Kolikor in kaj je pač prenašala.

    Ker pri nas… Vemo, kako je bilo. Recimo prvo polovico samostojnosti. Andrej Stare in njegova nova očala. Ivo Milovanovič in njegove »igrajo v modrih oziroma temnejših hlačkah«. Potem je prišel sveži Igor Bergant in njegov potres, ki da bi lahko edini preprečil zmago Sloveniji, ki je potem seveda remizirala. In nato so prišle komercialne televizije: prvič se ni najbolje obneslo, čeprav zanosa na SP 2002 mladi generaciji, ki do Kolodvorske ni prišla, na Kanalu A ni šlo očitati. Ko je angleška liga preko, em, Prva TV, počasi prihajala k nam, je prihajal Dejan Obrez. Nato s špansko ligo Goran Obrez. In z italijansko Tomaž Lukač. Takrat smo, no, sem temu še sledil. Potem je prišlo vedno več kanalov, vedno več tekem, vedno več komentatorjev. In nato je prišla še Arena TV ob Sportklubu in Šport TV in zdaj včasih dvakrat premislimo, katera liga je na kateri televiziji. Ali tekma. Ja, velja tudi za slovensko prvo ligo.

    Mogoče je to moja izrazito subjektivna presoja, ampak zdi se mi, da je komentator ravno zaradi eksluzivnosti pravic postal… Ne vem. Se premaknil nekoliko v ozadje. Kakor da pač pride s pravicami. Ker je taka narava poklica in poslovnih praks. Ostaneš tam, kjer si. Ne seliš se s pravicami, ki pa slej ko prej se selijo. Čeprav se tudi komentatorji, kakopak, saj to ni v medijih nobena izjema, seveda selijo. Če je nekako bilo samoumevno, da je Dejan Obrez komentiral angleško ligo, brat Goran pa špansko, je bilo svoj čas za Tomaža Lukača, da komentira italijansko ligo, zdaj pa že lep čas tudi ligo prvakov. Potem ko je res predano tri sezone komentiral slovensko ligo, ko je Pro Plus dvignil renome in nivo ne le medijske obravnave fuzbala, temveč posledično najbrž celo fuzbala. Ker so vzeli nekaj in iz tega naredili, pa naj se sliši še tako biznis profano, produkt.

    Na neki točki lahko tudi komentatorji postanejo… No, skoraj produkt. Ko presežejo svojo osnovno vlogo. Učbenika, takega pravega, pri nas ni. Stili so različni. Načeloma pri nas gotovo nihče ne govori premalo. Ali pretiho. Joj ne. Predvsem bi veljalo, tako po dolgem in počez, oceniti komentatorje kot poznavalce, ki v prvi meri jemljejo komentirajo resno. Pripravijo se, spremljajo, pogledajo. Vsaj ko gre za večje lige in tekme. Vse ostalo je potem stvar pristopa, stila, osebnosti. In posledično okusa. Pri Andreju Staretu vemo, kaj bomo dobili. In vemo, da se ne bomo strinjali, kaj je (ne)dopustno. Ker prav tisto, kar dela Stareta posebnega, je spolzko. Podobno velja tudi za druge.

    Ampak v tem eseju želim izpostaviti nekaj drugega. Želim izpostaviti Tomaža Lukača. Njegovo komentiranje lige prvakov je z leti postalo… Več kot le prepoznavno. Prav sinoči, ko je Inter grizel, a se samopokopal proti Liverpoolu, je znova pokazal, da lahko približaš vsako tekmo gledalcem. Lukač vselej »pade noter« v tekmo. V fuzbalu preprosto uživa. To se sliši. Kako? Nemogoče je pojasniti, ampak se. Lukačev prodorni glas bi lahko bil njegova hiba, pa ni. Ker ne kriči ali podkrepi vokala samo zato, ker lahko. Ali ker bi bilo prav. Ne, zato ker to začuti. In daje možnost, da gledalec to naredi skupaj z njim. Lukač me tako vsakič znova spomni, zakaj je včasih bolje gledati tekmo – doma. No, tako tekmo, kjer imaš bolj malo možnosti, da boš šel v živo na stadion. Ker se ti zdi, da tekmo bolje začutiš. Akterje, dogodke, zgodbo.

    Slovenski film in televizija praktično ne poznata naratorja. Sila redko se ga uporablja, kar je po svoje škoda. Tomaž Lukač pa je neke vrste ta manjkajoči narator. Že v skupinskem delu mu uspeva iz tekem, ki še niso dramatične in nujno odločilne, delati zgodbe. Ko gre na izpadanje, pa dela drame. Take. Napete. Kjer se praviloma ne postavlja na nobeno stran, vsaj sam ne dobivam tega občutka. Lukač ne rabi niti povedati, da mu je »vseeno«, kdo zabije gol. Ker poznam kolege novinarje, ki se pohvalijo, da »niso za nikogar«. Kar ni enako. Predpogoj za dobrega komentatorja takih tekem je nevtralnost, ki sem jo pri Lukaču cenil že v prvi ligi, čeprav vem, da se nihče ni strinjal, je pa imel po svoje tudi to srečo, morda celo privilegij, da je polovica rekla, da je naklonjen Mariboru, polovica pa, da je itak za Olimpijo.

    Tomaž Lukač je glasen, včasih tudi preglasen, ampak takrat, kadar je to popolnoma upravičeno. Več kot le dobrodošlo. Komentira za one, ki redno spremljajo fuzbal, in one, ki uživajo bolj ali manj občasno v dobri tekmi velikih klubov. Lukač zajema z mogočnim glasom dogodke, ki so tega vredni. In večinoma deluje predvsem, kar se najbolj ceni, iskreno. Če tekma ne bo najbolj kvalitetna, bo to povedal. Nima česa izgubiti. Morda je drugače v naši ligi, pa vendar. Gledalci čutimo, kadar komentator »drži štango« vsebini samo zato, ker pač mora. Zaradi odkupljenih pravic. Seveda tudi Lukača kdaj zanese, koga pa ne, ampak deluje, kot da mu je, po domače povedano, pol oproščeno.

    Vem, da Lukač ni večinsko sprejet za naj komentatorja. Ker nihče ni. Ker nam je to nekako vsajeno. Sploh pa Lukač ne komentira nacionalnih zgodb, ker nas pri ligi prvakov pač ni (več) zraven. Drugače je, denimo, komentiranje košarke na olimpijskih igrah. Uh. Zelo. Ampak tudi tisto ima svojo specifiko in terja neko povsem svojo oceno. Medtem ko sem se včeraj, ko je tekma Liverpoola in Interja šla h koncu in je bilo vse bolj jasno, da je vprašanje samo še, kako bodo Milančani izpadli, vprašal ravno to. Kako. Lukač včasih reče točno tisto, kar se mi zdi, da sam razmišljam. In to tudi pove. Izpade, kot da je tako preprosto. Pa ni. Potrebuješ občutek, znanje, talent.

    Zato sem izpostavil Tomaža Lukača. Ne trdim, da je najboljši. Ne. Lahko bi se zatekel k tisti, da je najboljši pač po moji presoji/okusu. Pa ne gre zato. Gre za željo, da bi spet sledil takim tekmam. Ki sploh niso ravno neke klasike. Ko nekdo začuti stvar in je to, kar je. Nič več, nič manj.

    Saj zato pa je, na povsem drugem koncu, Anton Borkovič požel svoje warholove minute. Ker je bil iskren, predan, zagnan. Ne primerjam ga z Lukačem. Želim samo povedati, pohvaliti, izpostaviti, da je Tomaž Lukač z leti postal… Liga prvakov. Kot komentator. Ja, zato ker jo pač on komentira, ko ima pravice Kanal A, ki si jih tako ali tako deli s Sportklubom. In marsikoga tudi moti. Ampak upam pa si trditi, da bi redko kdo oporekal mnenju, da je Lukač res predan komentator. Vreden tega, da se to tudi pove. In zapiše.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. AIK [2:1]    

    Maribor naredil skoraj vse prav. Bo to dovolj?

    Morda ne o taktiki. Gotovo ne o vlogi favorita. Vsekakor pa sta se Maribor in AIK strinjala o nečem. Da bo dvoboj zares odločen v Stockholmu. Da, seveda je to kliše, ki ga, ko se spopadeta relativno izenačeni moštvi, redno čungalungamo. Ampak v primeru tega dvoboja je res, drži, mhm. Sploh ne zato, ker bi to bil kliše. Odločila bo povratna tekma. Zakaj? Ker prva tekma v Ljudskem vrtu ni. Pa bi lahko. Skoraj. V tem je razlika. 2:1 je pač zelo aktiven rezultat. Za oba kluba. Za koga bolj? Odvisno. Od? Tega, kako bosta moštvi taktično postavljeni naslednji teden.

    Cel drugi polčas. Skoraj. Morda ena faza, kakih deset minut. Sicer pa je celi drugi polčas bil kot priprava na tretji in četrti del čez teden dni. To je bilo skoraj kot drugi niz Novaka Đokovića v Wimbledonu proti Rogerju Federerju, ko je »počival«. Seveda moštvi nista počivali, sploh ne, ni šans. »Fizično močni,« je Martin Milec, ki ga je ob Kolbeinnu Sigthurssonu odbilo kot od kombajna, ampak mu je takoj vrnil in šel v duele, kot sta šla nenehno tudi oba na sredini, še zlasti Alexandru Cretu, nenehno ponavljal. Nekaj je presenetilo. Že Darko Milanič je ocenil, da bi AIK bolj sodil za tekmeca v tretjem krogu. Ne že v drugem. Milec je to pripisal naravi AIKja. »Predvsem fizika je tista, ki bi jih skoraj uvrstila v naslednji krog. Saj smo vedeli kaj bo, ampak vseh 90 minut moraš biti pripravljen, ne veš, katera bo zalutala, kdo bo priletel. To je tisto, kar te tekme dela posebne in se odločajo. Zato bi spadala v kak krog višje.«

    Podobno je menil Milanič, ampak to je zdaj realnost kvalifikacijskega sistema lige prvakov. Veliki bodo veliki ne samo zato, ker so veliki, ampak ker se majhni potolčejo že (večkrat!) med seboj (za še manj, dve in pol mesti manj, kot prej, ko jih je bilo pet za prvake držav, ki niso šli direktno v ligo prvakov). Tekmeci zato sploh niso nujno z vsakim krogom toliko težji, močnejši, brutalni. Ne nujno, kot je Mariboru dal slutiti žreb, ki je v tretjem krogu ponudil zmagovalca iz dvoboja Bate vs. Rosenborg (2:1 v Belorusiji prva tekma, mimogrede).

    So pa neugodni. Med Mariborom in AIK-jem ni čutiti velike ljubezni ali naklonjenosti. Oba sta bila najbrž bolj navdušena takoj nad žrebom kot pa potem nad dejanskim spopadom. Rikard Norling je pred tekmo deloval vsaj presamozavestno, če že ne na meji arogance. Maribor se tudi ni štedil, ko je Saša Gajser za klubsko stran dejal, da »smo premagovali že boljše.« Norling je poudarjal, da je AIK pač velik klub, ki od teh vlog favorita ne beži, čeprav je Sebastian Larsson ponovil na vprašanje, da je že 20 let, kar je AIK edinkrat igral v ligo prvakov, nato pa sam wikipediasto pristavil, da je Maribor igral dvakrat v treh letih. Drugič in tretjič.

    Zato je bila to tekma, kjer so tekmeci vse vedeli drug o drugem, povedali vse prav, imeli oboji prav. In oboji narobe. In spet prav. Norling je imel prav, ko je rekel, da bo ključno, kako bo Maribor igral doma. Godilo bi jim, če bi se postavili bolj previdno oziroma drugače. Če ne bi, po domače rečeno, toliko šikali. Pa so. Takoj. »To je res lep nogomet, briljantno!« je bil navdušen še Norling. So pričakovali kaj takega? So. Da bo velik pritisk. Kar je lahko samo kompliment. Pa ne da bi z njimi skoparil, še posebej je pohvalil pred tekmo Milaniča, ne toliko zaradi naslovov z Mariborom v prvenstvu, temveč zaradi njegovih uspešnih izkušenj v Evropi. Milanič pa je opozoril, da bodo morali biti pozorni na vsako žogo, paziti na vse in vsakogar. Ko niso, so ga dobili. In ga potem spet dali. S predložka. Z glavo. Nekaj, kar naj ne bi bila opcija, kot je še v torek rekel Milanič. »Ampak analiziramo vsakega nasprotnika, vemo, kje so njihove pomanjkljivosti. Sale je dobil blok in dal gol.« Zveni tako preprosto.

    Pa ni. Maribor je imel cel polčas. Še Dino Hotić je dodal, da so bili Švedi »zreli za tretjega«. So bili. Skoraj cel polčas. Ampak ni šlo. Mariboru se nekje tudi ustavi. Seveda AIK ni Rudar ali Triglav. Kot tudi nemški sodniki niso slovenski. Ampak dejstvo je, da utegne Maribor še več kot tolči po zelenici, ker žoga ni šla v gol (Kotnik), ali se držati za glavo, ko so žogo slabo zadeli (Kronaveter).

    AIK igra na Friends Areni. Ampak prijateljsko ne bo niti malo. Tam ne bodo umirjali, kaj šele zavlačevali, še posebej, če dolgo ne bodo zabili. »Moramo dati gol,« je prepričan nenazadnje Dino Hotić. Kar samo kaže, kaj čaka Maribor. Po Olimpiji, seveda.

    Kronavetrova špička? Evropska klasa.
    Špička. Samo to: špička. Ko bi kdo drug okleval, pomislil, premleval, da bi morda bila prelahka, prepoceni, prenavadna opcija. Pa ni bila. Še zdaleč ne. Najprej se moraš sploh znajti v taki situaciji. V Ljudskem vrtu. Rok Kronaveter je imel dolga leta, desetletje profesionalne kariere, čas, željo in razmislek, da je tuhtal, v bistvu pa obžaloval. Da se to ne bo zgodilo. Nikoli. Ne v vijoličastem. In zdaj? Ne. Ni prvi gol za Maribor. Že tretji je. Doslej najbolj pomemben, čeprav sta bila tudi tista pri Valurju. Ampak tu je pokazal, kakšen fuzbaler je. Na tretji evropski tekmi. Tretji gol. Ni čudno, da je Darko Milanič rekel, da bo Kronavetru počitek zaradi kazni prišel prav. Seveda bi mu najbolj godilo, obema, če bi lahko igral na derbiju. Vendar ne bo. Gladko je pa pozabil na Velenje, na kazen, ki ga čaka zaradi izključitve, na Sagrkovića. To je ta visoki tempo nogometa. Nimaš niti časa, da bi premišljeval, premleval, grizel samega sebe.

    In to je profesionalnost, evropska klasa. Tako umirjena, izzivalna, preprosta, predvsem pa igriva špička. Kot na Željotu. Kot med bloki na desnem bregu. Cik, cak. Bum. Pa ne samo to. Kronaveter je zdaj težišče, bistvo moštva. Kot za zadetek je priboril, ko Maribor ni imel ravno najbolj prepričujoče faze. Našel je prostor in priboril kot. Ne edinega. Je pa podal še Saši Ivkoviću, kar samo kaže, kako hitro je nagruntal vse tisto, kar pač krasi Maribor. Ima zastrašujočo fizično pripravljenost, če odmislimo priložnost na samem koncu, ko je nekoliko slabše zadel žogo in jo je Oscar Linner uspel odbit.

    Nekaj je jasno: Maribor, sploh Milanič, bo v nedeljo na derbiju prvič spoznal, kako je tekmo začeti zdaj, ko nima več svojega prvega igralca-kreatorja. V Velenju se to niti malo ni dobro obneslo, ne glede na širše razloge poteka tiste tekme. Morda bo Maribor šele zdaj ugotovil, kakšno vlogo ima zares Rok Kronaveter.

    Tokrat je bila napaka celo privilegij
    Maribor je imel proti AIK Stockholmu celo privilegij. Lahko si je privoščil napako. Pa to ne majhno napako. Ne. Napako, ki je privedla do zadetka. Za izenačenje. Uf. Kako sezono nazaj, pa bi jih to ne sicer pokopalo, vsekakor pa načelo. Najprej v nogah, potem še v glavah. Zdaj pa ne več. Grejo dalje. To je na prvi tekmi dvoboja drugega kroga kvalifikacij za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu, res velik privilegij. Kar samo kaže nato, kako drugače se Maribor ne samo loteva, temveč procesira tekme v Evropi. Reagira na napake, ne potolčejo ga, ne zlomijo in povozijo, četudi se je Andrej Kotnik vidno sekiral. In bil bitko s samim seboj.

    Saj se je imel za kaj. Izgubil je žogo, prelahko, skoraj prepoceni, kar je Sebastian Larsson izkoristil, ker je – Sebastian Larsson. Mož je prebrcal 113 tekem za švedsko reprezentanco. Se žogal leta in leta v premier ligi. Podaja je bila taka, da je še Milanič povedal, kako bomo pisali, da je bila odlična, a da njega bolj zanima reakcija njegovih fantov. In ta reakcija lahko skrbi. Ne toliko Kotnikova, ki sicer neredko zapravlja žoge na sredini, vse v veliki želji po igri naprej in iskanju novega zadetka, praviloma zadetka za dvojno vodstvo, temveč reakcija Saše Ivkovića. »Tako je reagiral že proti Triglavu,« ni ušlo Milaniču, ko je Ivkovića podobno prehitel, nato pa še nasmodil David Tijanić. Henok Goitom je še nivo višje.

    Privilegij je bil samo zato, ker je Maribor lahko popravil svojo napako. In to osebno, poimensko. Prav Ivković ga je zabil. Lahko bi ga tudi Kotnik. Da se še uči, da je to proces, pravi Milanič. Dejansko je za te fante prednost veliko število tekem, ker nimajo niti preveč časa tuhtati, kaj vse so zapravili. Bo pa za tretji krog takšne napake v Friends Areni moral Maribor eliminirati. Ne sme jih biti. Če bodo… Kenan Pirić žal, tudi tokrat je z eno parado zgrešil ne samo žogo, ampak tajming, trenutek in v bistvu vse, še zdaleč ne daje občutka, da bo rešil, ko bodo vsi pred njim zatajili. Vsaj za zdaj je občutek tak. Zato pa so tekme.

    Rezultat & igra = kdaj gol za 2:0?
    Razlaga je zdaj že redna. Ctrl C + Ctrl V. Kopiraj, prilepi. In ne samo pričakovana, ampak upravičena. Dokler si Maribor pripravlja toliko priložnosti, potem težko rečejo pri vijoličastih, da niso dobro igrali ali da ne morejo biti zadovoljni. Razen z… V tem razen, ki je neke vrste nogometno neromantični »ampak« (angl. but), utegne biti ključ mariborske sezone. Zaenkrat gotovo je. Maribor na dveh od petih tekem ni znal doseči gola za 2:0. Imel je priložnost, 60 minut, proti Rudarju. In zdaj po 2:1 še tudi skoraj spet natanko 60 minut proti AIK. Imel je posest, akcije, podaje, strele. Vse. Zmanjkal je le gol. Andrej Kotnik je zgrešil, tolkel po tleh, Kronaveter se je držal za glavo, ker polvoleja ni najbolje zadel.

    Vprašanje se zato porodi, še zlasti, ko vstopi igralec kova Rudi Požeg Vancaš, zakaj se ne zgodi in dočaka gol za dvojno vodstvo, ko bi bil ravno drugi gol (ali tretji tokrat) tisti, ki bi ne bil odločil, vsekakor pa nagnil tekmo. Vsako. Evropsko pa sploh. Razlogov je kar nekaj, ampak ključni se nemara skriva se v odločitvah, načinu, psihologiji vodenja ekipe in tudi v ekipi sami. Ter še zlasti v menjavah. Ne to, kdo gre noter, temveč kdaj in namesto koga. Maribor ima zdaj res prvih enajst, postavljenih in definiranih – ob dolgoročnih poškodbah (Zahović). Kot da bi prvi gol lažje prišel kot drugi, kar vsekakor ni običajno – kjerkoli, ne samo pri Mariboru. S tem ima Darko Milanič še veliko dela. In celoten strokovni štab.

    Izziv zanj namreč je, da je Maribor moštvo, ki zdaj skoraj ves čas želi napadati, kar je sicer razumljivo in samo po sebi nič izstopajočega, toda tudi ko ima žogo dalj časa, tekmec začuti in čaka, da bo nekje, nekaj, nekako šlo narobe. In AIK je to izkoristil. Še bolj, kruto, sta to kaznovala Rudar in Triglav. Morda bo za tekme, ki bodo pristale v »mirnih vodah«, kot si je v Velenju zaželel Milanič, moštvo moralo igrati na več načinov. Sprejeti rezultat, manj tvegati, počakati. To je AIK naredil daleč najboljše v Ljudskem vrtu, čeprav je odigral pod pričakovanji in tvegal s taktičnim saltom. A se je obnesel. Kar kaže, da AIK zna odigrati drugače. In zato odnesel rezultat, ki mu očitno ustreza. Če mu je že proti Ararat-Armenii v prvem krogu. Zato bo ključno vprašanje, ali je tega zmožen tudi Maribor. Vprašanje, če mu bo »kdo da več« koristilo v Stockholmu.

    Norling (pre)samozavestno (ne)preprečljiv
    Rikard Norling je, ne bomo okolišili, kar pojava. Fejst pojava. Dostopen, prijazen in, pa nič slabega, nadut. Na koncu tiskovke po tekmi je recimo obžaloval, ker ni bilo še več vprašanj. »Če pa ta fant tako rad govori angleško,« se je pošalil iz Stipeta Jerića. Dober štos. V bistvu je Jerić res izpadel »skandinavsko«, svoje delo pač jemlje zelo resno, kar je tudi prav, če smo pri stereotipih, kot je tisti, da so, kot je rekel Norling, Švedi še 15, 20 let tega brcali po slabih, popeskanih igriščih. Ampak da se razlika manjša.

    Se. Seveda. Švedi znajo igrati fuzbal. Reprezentančni. Klubski pa kljub temu trpi, pohvalno sicer je, da imajo dokaj solidno število švedskih nogometašev, nekje jim nekaj zmanjka. Preko prsta, kot se je dalo slišati na novinarski tribuni, je njihova težava, kar je seveda priložnost za Maribor, da imajo tri izstopajoče nogometaše, ki lahko naredijo razliko. Sebastian Larsson jo je s podajo, Henok Goitom z golom, nekoliko je ostal dolžan še Tarik Elyounoussi, vendar je tudi on imel dobro tekmo, le da je spoznal, kaj lahko pripravita Blaž Vrhovec in Alexandru Cretu. In zmeljeta in zaustavita.

    Zato AIK najbrž ne bo Mariboru zapretil s posamezniki, četudi te premore. Ne. Milanič ni zaman opozoril, da v prvenstvu in nasploh doma AIK igra povsem drugačen nogomet. Z več tempa, z več pritiska, vse to delajo hitreje. Tečejo po žoge, ki gredo v avt.  Na pamet jim ne pade, je šlo razumeti Milaniča, da bi zavlačevali, umirjali, stopali na žogo, se tako consko branili in čakali, ker da bo 2:1 dovolj. »Umirjal je stvari in nam hotel uničiti ritem igre. Kdor je spremljal, kako so igrali v prejšnjem krogu kvalifikacij doma, je videl, kako so potem hiteli. Hitro so izvajali kote, avte, pritiskali. Na to moramo biti pripravljeni. Danes so prišli v Maribor z namenom, da umirjajo ritem igre, v nekem trenutku so tudi malce zavlačevali, na povratni tekmi pa pričakujem višjo raven igre Aika,« je napovedal Milanič.

    Morda je zato Norling povedal precej sprijaznjeno, skoraj čisto samoumevno, da je to šele prvi del in da ta rezultat zdaj daje vedeti, kaj morajo narediti. Deloval je čisto skulirano. Odgovarjal kratko, skoraj odrezavo, če ne bi bilo komično. Kot da tako lažje živi s pritiskom, ki ga takšni navijači, kakršni so bili ti, ki so prišli v Maribor, seveda nalagajo. AIK že lep čas ni doživel evropske jeseni, letos niso več tako suvereni v prvenstvu, ko je Malmö razrešil svoje težave.

    Toda to ne spremeni dejstva, da je Norling kot hladen špricer. Res skuliran tip. Izgubijo, pa vseeno najde razlog za smeh. Da je dvoboj še živ in rezultat, kakršen je. Skandinavski tip humorja, pač. Ampak pomembno bo, kdo se bo smejal na koncu. Doma ga čaka gotovo drugačen tip tiskovnih konferenc. In vprašanj. In nemara tudi manj smeha, če se bo še enkrat od bolj prilagodil Milaniču kot obratno. Nevarno za Norlinga je, da je sam pred tekmo rekel, kako bo pomembno ravno to, kako bo Maribor igral. In Maribor je naredil ravno to. Kot je rekel Dino Hotić. Da je dojel, da se nogomet lahko tudi malo igra. Poigrava. In to je Mariboru prineslo zmago. Sicer s prejetim golom. Tekma v Ljudskem vrtu bo svoj kontekts zares dobila na gostovanju. Po derbiju. Kakšen teden, koliko nogometa! Dobrega nogometa!

    Drajek

    Sojenje. Nemški sodnik Sacha Stagemann je odelal vrhunsko tekmo. Skoraj ga ni bilo. Pa ne da je to vedno nujno dobro, ker ni. Ampak tokrat… Kakšna razlika. Kakšno sojenje. Kakšen stil. Nič govorjenja, nobene razlage. Nič. Res pa je, da je bila tekma zelo poštena. In niti malo groba. Četudi trda. To. To je to.

    Švedski navijači. Takšni gostujoči navijači lahko pustijo velik vtis. Res vtis. Tudi na fantih v vijoličastih dresih, kot je po ovinkih povedal Milanič. Prednost Ljudskega vrta je ob tako zagnanih gostujočih navijačih celotno navijanje stadiona. Violam je to tokrat zelo dobro uspelo. Zelo.

    Obisk. 7.816 je zelo soliden obisk, sploh glede na tempo tekem (in ceno vstopnic), bi pa lahko bil boljši. Ampak zato bi moral biti tudi razpored tekem nekoliko drugačen.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Valur [2:0]

    Evropska rotacija, evropska disciplina
    Morda je to celo prvič. Sploh. V eri Zlatka Zahovića. Pa tudi sicer. Da se Maribor bolj udobno počuti, ko igra v Evropi. Že res, da se je v Ljudskem vrtu še bolj udobneje namestil, ker je imel domala neulovljivo prednost proti Valurju. Ampak ravno sledenje načrtu, ponavljanje recepta in disciplinirano dojemane tekme je zlomilo tekmeca. Vložek tekem za ligo prvakov je neposredno večji, posledice, učinki in nagrade skoraj takojšnje in to je tisto, kar Mariboru zaenkrat bolj ustreza, saj je v Evropi vsak gol nagrada in dosežek, če je že v domačem prvenstvu ne le nuja, ampak sodeč po tekmi s Triglavom še psihološka muka, ki načne samozaupanje. Če je svež, okrepljen Maribor v Evropi prednost, je za domače razmere okrepljen za branjenje naslova. Kaj je lažje oziroma težje, je znano.

    Darko Milanič je ta teden trikrat precej presenetil. Prvič seveda v soboto, ko ni prišel na novinarsko konferenco (dobro, saj nihče od vijoličastih ni, nekoliko nenavadno je bilo samo to, da se je Stipe Jerić opravičil v prvi osebi ednine, nato pa napeljal na celotni klub). Nato pa v torek, ko se ni zabubil v pričakovano in že uporabljeno »tema konference je prihajajoča tekma«. Nak. Ni se. Direktno je povedal in to marsikaj, čeprav niti enkrat ni omenil sodnikov, je nakazal svoje razmišljanje, o katerem morda več kdaj prihodnjič. Preseneča le njegova vse bolj prisotna in uporabljena odkritost, s katero razkriva svoje razmišljanje, filozofijo in predvsem karakter.

    Tretjič pa je presenetil po tekmi. »Bom zdaj povedal iskreno: včeraj smo bili na treningu slabi,« je povedal, ko je bil Valur, še bolj pa Triglav, za njim. Da je načelo samozavest, ker niso strli Triglava vsem dogodkom navkljub. Nemara to kaže, četudi je tudi Saša Ivković spomnil, da jim odločitve res niso šle na roko, temveč so vplivale na igro, da znajo pogledati na tako izkušnjo tudi samokritično. Ko se glave ohladijo, kakopak. In se potem pobrati, sestaviti in tekmo nekam »spakirati«, kot je dejal Ivković. Manj je bilo solo akcij, ki jih Milanič pač ni vajen v takem obsegu, še zlasti, ko gre za Andreja Kotnika, ki ga je ravno zaradi svoje vztrajnosti, četudi ta občasno meji na trmavost, pohvalil. Zato, ker se je tudi on držal načrta. In ker je tekma šla, kot si je Maribor zaželel. Hiter gol in zdravo. Ko gre vse po načrtih, se Maribor poigrava in sprehaja tekmeca.

    Ovacije Kronavetru, naposled
    Niso sicer vstali vsi, ampak več kot dovolj, da se jih je videlo v živo in da jih je ujela tudi kamera. Še spomladi ga je tukaj zabil za Olimpijo. Še kakega je dal Mariboru, vendar ni pozabljeno, da je v tisti tekmi, ki je več kot le prestavila, temveč skoraj pokvarila čago Mariboru, pridržal roke in ni želel slaviti. Čeprav je imel konkreten razlog, da bi. Pa ni. Ker ve, kje bo živel, ko bo kariere konec. Ko ne bo mogel več na igrišču narediti, česar ravno na igrišču leta in leta ni mogel.

    Zdaj je lahko. Rok Kronaveter je igralec, za katerega se v tem trenutku zdi, da mu je težko sploh karkoli reči. Razen: bodi, kar si. Ampak ni prišel v slačilnico kot da je vse to samoumevno. V tem gotovo spominja na Milivoja Novakovića, vendar utegne biti učinek in končni izplen precej drugačen, kot je bil z Novakovićem. Kronaveter nima samo več še aktivnega fuzbala v nogah, temveč mu ob vsej profesionalnosti koristi, da je – Mariborčan. Trenutno se osredotoča izključno na to, dela svoje in dela za ekipo. In še več. »Vi vidite samo to, jaz vidim še kaj drugega: odnos do soigralcev in obveznosti je spoštljiv, dobro se počuti tukaj,« je predal Milanič in s tem nakazal, da je dobil igralca, ki ga preteklost niti malo ne bremeni. Še več. Okrepilo ga je.

    Primerjava z Daretom Vršičem se sicer ponuja, vendar je obenem v kali zatrta. Predvsem in že zato, ker je dal še precej več skozi kot Vršič. In ker je Mariborčan. In ker ljudje cenijo bolj to, česa drugje ni povedal, kot to, kar je počel (tudi Mariboru, za Olimpijo) na igrišču. Zadetek, ko je Andrej Kotnik sklonil glavo, pa je samo dokaz, kako drugačen je zdaj Maribor.

    Kreativnost in hitrost zelo godita – Tavaresu
    Tako dolgo je tu, da ne samo, da sta dva Marcosa Tavaresa v evidenci Prve Lige Telekom Slovenije, ampak ga bo počasi sin, ki je pobiral žoge proti Valurju, ujel. Vsaj po višini. Ampak nič ne kaže, da je Tavares tu le zaradi dobrih starih časov. Zaradi rekordov. Zaradi spomenika. Eh. Tavares je tu zaradi tega, ker ima rad fuzbal.

    Zabil ga je. In to kako? Tako da je našikal, nadriblal, povozil islandskega branilca. Začel z levo, dokončal z desno. Zato pa piše na Transfermarktu, temu gigantu nogometnega ugibanja in ocenjevanja, pri »foot« piše »both«. Ja. Z obema. In tako ga je tudi zabil. Evropski gol številka devetindvajset. Koliko je to? Naslednji, Dejan Mezga, bo ostal pri enajstih. Agim Ibraimi in Ante Šimundža jih bosta imela po osem. Resda se je Tavares nabrcal že v Evropi, tekma številka 87. Kar samo kaže na konstantnost, ki jo Maribor premore. Le eno sezono od osamosvojitve Evrope ni bilo, v prvi Tavaresovi. Godi mu, da podira rekorde, to bo njegov dosežek, to je njegov vzpon, njegovo drugo, tretje, četrto in devetindvajseto dejanje. To je njegov odgovor na vprašanje, kako to, da se je žogal z Danielom Alvesom, žural z Ronaldinhem, brcal v mladi brazilski reprezentanci, nato pa šel igrat nogomet na drugi konec sveta.

    Ampak nekaj drugega je. Ključna ugotovitev morebiti. Za nadaljevanje sezone. Ker ni nepomembno, kako se kapetan počuti, kaj počne, kakšna je njegova vloga. Lani je redno vstopal s klopi, v nekem trenutku spomladi celo največkrat v celotni ligi, pa mu je to godilo. Zdaj ima to še raje. Prva izbira je v sistemu z enim napadalcem. Čeprav je Milanič kar alergičen, očitno, ko dobi vprašanje, če je dovolj en klasičen napadalec. A če je to Tavares, razmišlja Milanič, potem so to tudi Kotnik, Kronaveter in ostali. Seveda niso. Tavares je že leta, no, Tavares.

    Predvsem pa je kapetansko odgovoril, da so rekordi lepi, zadetki tudi, vendar brez soigralcev ni nič. Zahvalil se je. Andreju Kotniku. Za lepo podajo. In dal vedeti, ne toliko kdo, temveč kaj je kapetan. In to bo letos toliko bolj pomembno, ker ima moštvo toliko izrazitih igralcev.

    Islandci pokazali (še) manj
    Olafur Johannesson, trener Valurja, je posrečen tip. Dal si je že gor čepico na tiskovni konferenci po tekmi, ko je začel on postavljati vprašanja. Če vemo mi kaj več morda o Ludogorcu, ki zdaj čaka islandske prvake v boju za evropsko ligo. Zanje bo to sicer popravni izpit, vendar hkrati velik zalogaj. Sploh če ne bodo izkoristili domačega igrišča, forme, prvenstva, kadra in momenta.

    Zamenjali so kapetana Haukurja Pall Sigurdssona že v 19. minuti. Poškodba. Spet jim je Maribor povzročal težave po njihovi levi, kjer niso našli rešitve za Dina Hotića. V Ljudskem vrtu so še težje predstavili svoj model igre, saj so bili predaleč za predložke in se omejili raje na protinapade, kar pa jim je povrhu posrkalo moč. Ko so dobili priložnosti, dočakali svoj strel, je Einar Ingvarsson pomeril, a je Blaž Vrhovec strel blokiral. Johanneson je imel morda prav, da je bil prvi gol dosežen iz prepovedanega položaja, vendar smo spet pri tv produkciji, ki žal ni na nivoju, vrednem resnega prenosa v letu 2019. Na oko se je zdelo, da je Hotić nemara res prehitro stekel ob podaji Milca. Četudi je vplivalo na potek tekme, je malo verjetno, da bi obrnilo obračun.

    Johannesson je namreč vljudno čestital, priznal poraz, vedel je, da je bil dvoboj le na prvi tekmi do 2:0, potem je bilo le še srečanje, spoznavanje, potovanje v precej toplejši del Evrope. Ni pa bilo povsem neopazno vprašanje. Ne zanj. Temveč za Maribor. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve višje od FH-ja izpred dveh let. Kako, če pa je Maribor dvakrat sicer zabil po 1:0, toda Zahovića je razburjenje na prvi tekmi stalo resne evropske kazni, pripeljal je Kassima Doumbio, kar je bila preveč zaletava poteza, glede nato, da ta ni igral niti ene uradne minute. Valur je pa ponujal prebliske, Maribor pa ga je strl. Milanič je to pripisal ravno dobri pripravi in dejstvu, da je Valur raje igral kot tekel. In tu je mariboru težko pariral. Sodeč po videnem, bo s tako igro, ki je nekonkurenčna že v islandskem prvenstvu, težko pariral tudi Ludogorcu.

    Zelo soliden obisk v Ljudskem vrtu
    Drugače je, ko je v mestu evropska tekma. Celo sredi julija. Sredi dopustov. Zapreš dve ulici okrog stadiona in je drama s parkiranjem. Da, ko Maribor igra evorpsko tekmo, je novica tudi to, da bodo redarji postreno nadzirali in kaznovali nepravilno parkiranje. Če pride toliko gledalcev na stadion, sploh po treh golih prednosti z Islandije in povrhu po trpkem porazu s Triglavom, ko niso videli tistega, kar so brskali na internetu sredo poprej, je jasno, po kaj pridejo. Po to, o čemer je govoril Milanič tri dni po porazu s Triglavom. Da jim pač mora ponuditi, kar ima. A je bolje, da ni spet tvegal z Rudijem Požegom Vancašem. Bo izzivov še več kot zadosti.

    Na oko se je obisk, blizu sedem tisoč (uradno 6.716, da, škoda da ni tako pedantnih številk tudi v domačem prvenstvu, pa ne samo v Ljudskem vrtu, temveč na vseh stadionih, a razlogi, zakaj tega ni, so seveda jasni, imamo precej več drugih izzivov), zdel za prvo evropsko tekmo zelo dober. No, statistika pokaže, da je to v zadnjih desetih letih na kvalifikacijskih tekmah za ligo prvakov, drugi najmanjši obisk. Seveda to ni slab obisk, daleč od tega, sploh po zmagi 0:3, obenem Valur ni imel ne še svežega evropskega naboja (Astana) ali regionalnega draža (Zrinjski dvakrat, Železničar). Zato je kompliment, ko pride toliko gledalcev. Se pa vse bolj pozna, koliko bolj atraktivna je polna vzhodna kot zastarela zahodna tribuna.

    Proti Triglavu je bil obisk 3.500, kar je za začetek in uvod v sezono dobro, ampak Maribor še vedno čaka veliko dela, da bi ga še dvignil, čeprav mu je lani to že precej dobro uspevalo. Pozna se namreč tudi na prihodkih kluba, toda obisk bo še lep čas neposredno povezan z rezultati. Bo pa, sploh ob tako zagnanem navijanju Viol, ostala v spominu tekma z Valurjem kot tekma, kjer je bilo nogomet, vsaj tu in tam, tudi zabava. Če že ni bila v soboto.

    Drajek

    Glasbeni izbor. Ni kaj. Zelo fajn je slišati Zarjavele trobente. Pa Pizduna. Pa Štajerca. Se stari komadi vračajo v sicer že precej obrabljeni glasbeni izbor. In prav je.

    Navijanje. Viole so padle v svoj trans, ki je tokrat uspel in na koncu, ko so naslovile vzhodno tribuno, dobil svoj odgovor. Stari transparenti pa so zdaj, ko se bližina 30-letnica navijaške skupine, toliko bolj dobrodošli.

    Tv prenos. Sicer pohvala Sportklubu za prenos, vendar znova je bila tv produkcija pač »za silo«. Boljše sicer to kot nič, absolutno, toda vseeno je to premalo. Zelo premalo.

  • Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Desetka na dresu? Dve na igrišču.

    Kenan Pirić 6/10 Tisto parado, v prvem polčasu, je pošteno zgrešil. Najprej je letela žoga, nato je bil premor, nato je letel on. Sicer še zdaleč ne usodno, vendar dovolj, da se še naprej poraja vprašanje, ali nudi takšno zanesljivost, kot jo je navdušujoče kazal v minuli sezoni. Nasploh mu predložki občasno delajo težave, še bolj pa želja po tem, da pokaže nekaj tudi takrat, ko za to ni potrebe. AIK bo njegov največji test doslej. Večji od vseh derbijev. Zlasti v tem, da bo prevzel vlogo. Ne zato, ker bi bilo prav, ampak ker ga bo to ločilo od konkurence.

    Martin Milec 6/10 Zdaj že postaja trend: napadalni del zelo dobro, pravzaprav odlično, zaposlil je Dina Hotića pri golu za 1:0, v obrambi pa je imel nato kar nekaj dela in tudi situacijo, ko mu je tekmec naivno pobegnil. Nudi zanesljivost, toda – niti malo po njegovi krivdi – je nagnjenost napadalnega dela bokov po desni strani lahko tudi njegova slabost, če se bo od njega pričakovalo (ne)sorazmerno več od pripadajoče leve strani.

    Saša Ivković 7/10 Povedal je, da se pozna, ker se s Špirom Peričićem še uigravata in da bosta potrebovala čas. Kar gotovo drži. Kot tudi tista, da prilagajanje velja tako za novince kot za tiste, ki so že v postavi. Ivkovića bo, tako kot Pirića, resnični evropski test čakal proti AIK-ju.

    Špiro Peričić 8/10 Steber obrambe. Je. Četudi na svoji komaj tretji tekmi v vijoličastem. Sicer je še ne krmili, ni njen osnovni člen, a je siguren, ko najbolj šteje. Če včasih še deluje manj okretno, vsekakor ne tako zelo okretno kot v Muri, je skrb zaenkrat zaman. Ne boji se več vračati žoge vratarju ali jo imeti dlje pri sebi. Vsekakor še naprej: stabilen.

    Mitja Viler 7/10 Godi mu rotacija. Očitno zelo. V Reykjaviku je bil namreč daleč najšibkejši člen, tokrat pa se mu je bolj posrečilo tempiranje razmerja napad-obramba. Kombiniral je s Tavaresom, predvsem pa vnovčil izkušnje, ko je Adolphsson s picigin parado dneva želel izsiliti enajstmetrovko, Viler pa je mojstrsko komuniciral s sodniško ekipo in pomagal spremeniti odločitev. Predložki še iščejo zares naslovnika, začuda ni tokrat uporabil svoje blagovno zaščitene finte.

    Alexandru Cretu 7/10 Tekma, kjer bi imel precej več dela, če bi potekala drugače. Ni, tudi po njegovi zaslugi. Tako je skrbel za težišče igre ter diciplinirano pazil, da v obrambi ne bi zmanjkalo branilcev, da je včasih tudi prevzel zadnje mesto ob številnih protinapadih. Suverena tekma.

    Blaž Vrhovec 7/10 Rešil je potencialni zadetek Valurja pred polčasom, ko je Maribor nekoliko padel. Izjemno. Točno tam je bil, kjer je moral biti. Nato je tekma spet ravno njega navrgla na strel, ko se spredaj ne prebije in ko je treba akcijo začeti znova ali najti drugačno rešitev. Podobno je bilo že v generalki proti HNK Gorici pa tudi v Reykjaviku. Vrhovec ni rojen strelec, za Maribor ima v 113 tekmah le 5 golov, zato ni šlo pričakovati, da bo počel, česar tisti pred njim niso. Je pa bodlo v oči, da dveh izrednih situacij ni izkoristil.

    Dino Hotić 8/10 Vrhunska tekma. Zares vrhunska. Če bi Valur ponudil več, bi imel tudi oceno višje. Tako je že ta visoka, ampak na Urbani.si so ocene za individualno delo in skušajo biti del celote, vendar ne imanentno pripadajoče. Hotić postaja morda celo najbolj agilen člen sredine, vsaj ko gre za preigravanja, vtekavanje, iskanje prostora. Je pač drugačen tip igralca kot Kotnik in Kronaveter. Kar opaža in razume tudi Milanič. Hotić se dobro počuti na igrišču, trenutno se nihče ne ubada s številko na njegovem dresu. Še najmanj on sam. Pomeri pa že tako. V prečko, takoj na začetku, ali tik čez gol. Razigran.

    Andrej Kotnik 7/10 Vse bolj in bolj postaja igralec, v katerem kulminira potek ne samo igre Maribora, ampak tudi tekme. Niti malo ne okleva, ko ne najde druge rešitve, kot da pomeri iz razdalje. A rad kombinira, rad podaja, najraje zabija. Milaniču zaenkrt to godi in ni težko videti, zakaj. Že s konstitucijo ponuja nekaj, česar Maribor prej ni imel. Prav tako s talentom, pristopom in odnosom.

    Rok Kronaveter 8/10 Pa ga je slišal. Svoj priimek v Ljudskem vrtu. Več kot zasluženo. Bil je točno tam. V tem je razlika. Da ima Maribor v njem garancijo, da ne gradi vnemar dolgo akcije samo zato, da bi vse začel znova. Ne s Kronavetrom. Zadetek je bil dokaz njegove silne, brezkompromisne, profesionalne učinkovitosti. Kronaveter je sredstvo za dosego cilja, ekipni igralec, ljudina. In tako tudi igra. In se tako tudi obnaša. Zato pa. Ovacije.

    Marcos Tavares 7/10 Rad ima to. Kot je sam rekel. To je lepo, to je nogomet. Mogoče ni bilo več daleč, da bi rekel »joga bonito«. Ker je Luka Zahović poškodovan in Jan Mlakar le še spomin, je zdaj on tukaj. Spet. In ni nadomestilo, ne krpa, ni mašilo. Ne. Je to, kar je ves čas. Neusmiljen borec. Kompenzira, sproti se uči, čeprav že vse ve, a najde pot. Vidi, koga lahko nadribla. In obramba Valurja je bila godna. Za šikanje. Ena, dva. Leva, desna. Bum. Gol.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Rumeni karton je bil dokaz, da želi, da bi rad, da hoče. Vendar je bil tudi zelo poceni prejet rumeni karton. Pri skupnih 5:0? Je to kar neumnost. Toda prišla je kot posledica velike želje, da bi le zabil, upravičil nalepko, ki je trenutno še nihče ne vidi na njem. Dobiva čas. In ga bo še naprej potreboval. Morda bo več potrpljenja potreboval strokovni štab. Želel je dobro, vendar učinek spet ni bil najboljši.

    Jasmin Mešanović 5/10 Če je bil v Reykjaviku taktična menjava na samem koncu, je proti Triglavu potrdil vse dvome, ki so se nakazali ob koncu prvenstva ter potrdili med pripravami. Zdaj pa še nadgradili. Mešanović ima težave. Ne toliko v tem, da bi pregorel v želji, temveč z golim vodenjem žoge, tempiranjem, spremljanjem igre. Vse tisto, kar ga je krasilo v ligi prvakov, ko je tudi zabil. Proti Valurju bi lahko zabil vsaj enkrat. Ni. Kar postaja problem. Če drugi potrebujejo tekmovalne minute, so prav te trenutno Mešanoviću v breme.

    Martin Kramarič 6/10 Zanimivo, da je Milanič posegel v sredino, šel po še kaj več, Kramarič je želel izpolniti želje, toda bil pri tem vztrajen, a ne pretirano učinkovit.

    Darko Milanič 7/10 Rotacija bi mu povsem uspela, če bi bil uspešen tudi proti Triglavu, ko je usodno posegel v postavo in se moral na novo preizprašati o starih izzivih in novi realnosti. Tako je znova dobil odgovor, kako se ta postava zelo obnese, če in ko gre vse po načrtih. Če bo razumel nekatere odgovore – o prevzemanju odgovornosti v obrambi, učinkovitosti menjav, tempiranju forme, zadovoljevanju pričakovane minutaže –, potem ga čaka veliko veselja. Za AIK nima veliko časa, vmes Rudar, zato se bo zdaj pokazalo, kako uspešne so bile priprave, kako povezan in učinkovit je strokovni štab ter ali bo znal preživeti pritisk rezultata. Sploh takrat, ko ne bo šlo vse načrtu. Tokrat je zelo šlo.

    Sodnik: Joao Pinheiro 7/10 Možno, da je bil pri prvem golu Maribora prepovedan položaj, kar so poudarili tudi gostje. Možno. Žal televizija ni posredovala kadra, ki bi to potrdil. Nenavadno, toda pravilno je spremenil odločitev in razveljavil že dosojeno enajstmetrovko. Maribor tega, kar mu na twitterju med tekmo ni ušlo, vsekakor ni vajen. Je pa evropsko sojenje res bolj tekoče in tudi v primeru sodnikov, ki še nabirajo evropske izkušnje.

  • Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Pet ugotovitev: Valur – Maribor [0:3]

    Raztegnili. Maribor Valur, Valur pa himno. Mhm. Morda pa so himno lige prvakov, ki jo sicer Uefa uradno rola od četrtega, zadnjega kroga kvalifikacij naprej, ko se zarolajo tudi milijoni in ko se nam ne rola od iskanja »streamov«, no, morda pa so v Reyjkjaviku himno lige prvakov zarolali, ker je to pač tako redka priložnost. Pa daljšo verzijo so upalili. V postroju. Da bi vsaj nekaj imeli od evropskih kvalifikacij, kot se je izkazalo. Držalo je, da je bil Maribor formalno nosilec, realno pa velik favorit. Ni držalo, da atmosfera ni kdo ve kako nogometna. No, nogometna. Drugačna. Islandci so trmasti, predvsem pa vztrajni ljudje. In tako so tudi izgubili. Zakaj pa je Maribor zmagal?

    Maribor zmlel Valur. Zakaj? Kronaveter.
    Razlogov, da je Maribor na koncu še malo sprehajal Valur, kot se je posrečeno izrazil Darko Milanič, je vsekakor več kot pet. Eni so stari, drugi sveži, tretji znani, četrti gotovo ne. Ampak ključno je bilo ne samo, da je Maribor imel načrt. Še bolj je bilo ključno, da se je tega načrta držal. In ga izvedel. Ampak tudi to ni bilo najbolj pomembno. Kar je privedlo do relativno visoke zmage – relativno zato, ker Valur ni bil brez priložnosti –, je bila pripravljenost Darka Milaniča in strokovnega štaba, da je Maribor pokazal, kaj premore zdaj. In premore več. Precej več. Še Špiro Peričić je zabil prvega z glavo ter tako z eno potezo odrešil sebe in še (marsi)koga, ampak ključ do uspeha sta bila Andrej Kotnik in zlasti Rok Kronaveter. Kakšna tekma za fanta, ki je dolgo iskal pot domov. Dve podaji, gol in še dve resni priložnosti. Pa ne samo to. Njegova umirjenost, potrpežljivost, pripravljenost. Počakati. Da bo priložnost že prišla. Igralec, ki nima le poteze več, ampak je poteza več. Od česar imajo ogromno vsi, ki so mu blizu. Tako izkušeni Marcos Tavares kot Dino Hotić in Martin Kramarić.

    Drugi gol tako dober, da je končal tekmo
    Akcija, v kateri so sodelovali Mitja Viler, Rok Kronavater, Andrej Kotnik in Dino Hotić, je bila taka, da je še Milanič malo poskočil. Takšen gol? Na prvi tekmi? Prvi evropski tekmi? Še en dokaz, kaj je Maribor pridobil v prestopnem roku. Ko ulovi v napadu tako kombinatoriko, ko se ne zatika, ko ni sebičnosti in ko vsi delajo za skupni cilj, potem je tisto, da se igralci postavijo v vrsto in skupaj zibajo v čast novorojencu Dina Hotića… Ni čudno, da so izjave šle v smer, da je Valur pač po tem golu padel. Ker je. Po takem golu bi padel še kdo. Maribor je pokazal, kaj je kontinentalni nogomet, kaj balkanski nogomet in kaj nogomet, v katerem se odigra, da se igra, kot je lucidno naslovil klub na spletni strani. Gol, v katerem se najde Maribor, ki se je iskal. Dolgo. Zdaj je tu.

    Špiro Peričić zabil in odrešil sebe in obrambo
    Med vsemi štirimi novinci je užival najmanj zaupanja. Ni mu bilo lahko, v njegov bran bo gotovo šlo dejstvo, da je že aprila nehal brcati, ko je postalo jasno, da bo šel v Maribor. Užival zaupanje bo pa kar dobra beseda. Ker ni bil ravno užitek gledati, kako Maribor vse bolj skozi priprave ugotavlja, kakšno težo je imel Marko Šuler. Špiro Peričić je dajal vtis nogometaša, ki vsakič znova in vselej bolj ugotavlja, kakšna je razlika, če igraš za Muro ali za Maribor. Ampak vse je ovrgel, ko je v 42. minuti zabil. Z glavo. Ne najbolj estetsko, ampak naredil je, kar pač mora. Kar je bila lani domena Saša Ivkovića – ta se še vedno išče -, je zdaj uspelo njemu. Tudi zato, ker je Rok Kronaveter s prostega strela ponudil točno tisto, za kar je bil pripeljan. Peričić je del tiste faze igre Maribora, ki edini še lovi formo iz lanske sezone. Je pa pohvalno, da Maribor – odštejmo Dravinjo in Mozirje – ni prejel gola. Prvič v tej zasedbi.

    Eksperiment Cretu
    Zrel je bil za menjavo ob polčasu. Zelo zrel. Najprej je storil obupno napako – sreča le, da ni bil edini –, ko se je lahko zahvalil le oklevanju in nespretnosti Finsena, da ni izkoristil njegovega kolovratenja. Alexandru Cretu je še vedno eksperiment, čeravno igra na svoji matični poziciji. Da ima prednost ravno zaradi svojih obrambnih kvalitet, je razlog, zakaj zdaj – pa ne da bi za to bil tudi posredno kriv Cretu, takšna je pač ideja mariborskega strokovnega štaba – dobiva minute. Ampak njegov prekršek za rumeni karton, na sredini igrišča, v fazi tekme, ko Valur res ni nudil nevarnosti, je bil velik kiks in pokazatelj, da mu včasih niti izkušnje ne pomagajo. In da je res imel najboljšo formo tam nekje zgodaj spomladi. Bolj je šla tekma h koncu, bolj udobno se je počutil in tudi dobival dvoboj, vnovčil svojo višino, toda če bi se stvari odvile le malo drugače, centimeter ali dva tu … Bi se mu res slabo pisalo. Fizične predispozicije mu nudijo vse, ampak še vedno ga včasih muči razumevanje igre. Še dobro, da ima ob sebi Blaža Vrhovca, tihi motor destrukcije, težišča in varovalke.

    Valur igral na vse ali nič
    Kako so šli. Uf. Na polno, ostro, brez oklevanja. Zlatko Zahović je ocenil, da je Valur stopničko, dve boljši od FH-ja, ki ga je Maribor ugnal predlani na poti do tretje lige prvakov. Dalo se je videti, kje je to videl, ampak povsem ni držalo. Valur je imel precej boljši napad, drži, Finsen, Pedersen in Sigurdsson so to nakazali, ne pa tudi izvedli, a so zato vse bolj in bolj trpeli v obrambi.

    Valur je igral, kot da mora zmagati, če želi kakorkoli še upati, vendar je znova pokazal, zakaj ima letos težave v islandskem prvenstvu. Povsem osredotočeni na napad, na prekinitve, na vse tisto, kar jim sicer očitno prinaša uspeh. Ampak z Mariborom so se šli na »kdo da več« in potegnili precej kratko – še zlasti, ko jim je Maribor vrnil najprej z njihovo mero, nato pa jim dokončno vsilil svoj stil igre. Valur ima vseeno dostojno podporo s tribune, pa četudi ta ni bila povsem polna. Že res, da je tako majhno število gledalcev domala bizarno, toda atmosfera ni bila nič manj strastna, k čemur je pripomoglo tudi deset viol. Valur je pokazal, da ima prebliske, ima konkretne igralce v napadu, stavi na Halldorssona, vendar ob taki obrambi in takem gor-dol nogometu je v Evropi pač težko zdržati eno tekmo. Kaj šele dve.

    Drajek.

    • Himna lige prvakov. Ta dolga verzija za začetek. Delovalo bi poceni, če ne bi bilo tako iskreno

     

    • Zalivanje umetne trave. Svojevrstno in nekoliko čudaško, vendar zelenica ni bila prednost Valurja. So pa zato igralci Maribora imeli obhladke po tekmi. Ker noge trpijo. Še en dokaz več, zakaj v Angliji že vse raje zamenjujejo igrišča z umetno travo, na kateri še vedno igrajo slovenski otroci.

     

    • Stream. Na koncu se je dalo spet čisto okej gledati stream, če seveda spustimo kriterije na katero drugo leto kot 2019. Povsem jasno je, da tekma sredi poletja, sredi tedna, ob 22. uri zvečer, ne more biti tržno zlato za televizije. Ne pomaga jadikovanje, da bi televizije to »morale« prenašati. Seveda bi, ampak saj že dolgo vedo, da ne gre za »morati«. Pokazalo se je tudi, da je sicer Ekipa najbrž dobro mislila, ponudila svoj prenos, toda plačljiv, a se je znova dalo zaobiti tudi to.

     

    • Navijanje. Če bi zapolnjen jug na evropskih tekmah tako navijal kot deseterica na Islandiji? Uf. Bi Rangersi lani padli.

  • Kronaveter? Vse in še več

    Kronaveter? Vse in še več

     

    Kenan Pirić 6/10 Imel je srečo. Večkrat. Ampak pri Kenanu Piriću gre ravno za to. Za zdaj. Neposredno ni odgovoren, kaj šele kriv, za situacije, ki bi lahko Valurju dale (pre)zgodnje vodstvo. In to več kot le enojno. Čeprav se pozna, da nima komande, da še ni dovolj glasen. Imel je tudi precej sreče, ko je sam nespretno ravnal po kotu in strelu z glavo Patricka Pedersena. Malo je manjkalo, pa bi mu bila žoga ušla med nogami. Žogo je ukrotil še pravi čas, ni prečkala črte s celotnim obsegom (VAR-a in tehnologije golove črte v tej fazi, tako kot resnega tv prenosa, ni) toda sigurnost mu še vedno manjka. Popravlja jo zlasti z izjemnim krotenjem žoge pri predložkih.

    Martin Milec 7/10 Če je lansko sezono na koncu padal v formi, je zdaj pokazal, kaj je Darko Milanič mislil, ko je rekel, da »tisti, ki smo igrali nekaj nogometa, vemo, kako je na prvih tekmah sezone«. Točno tako je Milec tudi odigral. Pogumno, hrabro, storil tudi kakšno napako, izgubil duel, vendar nikoli tako, da ne bi sam popravil lastnih napak. Preudarno in naštudirano je tempiral prodore naprej. Zelo suverena predstava.

    Špiro Peričić  7/10 Zadetek mu, kakopak, dviguje oceno. Ne veliko, a mu. Dal je gol z glavo, ko se je zdelo, da bi ga naj, češ, ta je še iz lanske sezone, zabil Saša Ivković. Če že. Peričić je s tem potrdil vse, kar ga je krasilo v Muri, torej da je branilec, ki ima tisto nekaj, je pa res, da je obenem nevarno izgubil kakšen dvoboj in se nekoliko tudi lovil v obrambi, vendar na srečo zanj in Maribor ne usodno. Potrebuje pa ravno take tekme. Za prvič, taka tekma? Ne pozabimo, to je bila njegova prva evropska tekma. Pri 25. letih. Za prvo tekmo? Precej okej. Če štejemo gol, zelo okej.

    Saša Ivković 6/10 Nekoliko tiha tekma, vendar takšne so bile tudi njegove priprave in življenje po Marku Šulerju. Ivković je tip igralca, ki bo najprej oddelal svoje, nato pa, če že, ponudil tisto nekaj več. Danes ni, osredotočil se je na Valurjeve napadalce in svojo bitko z njimi, saj so bili, ne vedno in ne pogosto, ampak zato nič manj nabrito, vseeno zahtevni. Če bi danes naj pokazal vlogo liderja obrambe, potem ga čaka še nekaj dela. Če je ta vloga seveda sploh zanj.

    Mitja Viler 5/10 Tako kot Tavares je dobil minutažo zaradi izkušenj. In prednost pred Žanom Kolmaničem. Gotovo. Da se ne bi Kolmanič prenaglil, kot se je denimo Adis Hodžić v Sofiji na drugi strani obrambe na prvi evropski tekmi. Ker za prvo tekmo, kot je razumeti Milaniča, je zelo pomembno, da pač treba »odigrati nekaj nogometa«. Težava je, da je Viler svoj najboljši nogomet že odigral. Nazadnje predlani, ko je dal gol Zrinjskemu in Hapoelu. V mislih je tu napadalni aspekt njegove igre, na stara leta pa bi bolj do izraza – sploh ob takem kadru – naj prihajala forma v obrambi. Ta pa mu dela težave. Velike. Valur tega ni izkoristil, Vilerja pa mučijo tudi predložki, ko se priključi v napadu. Odločitev, komu dati prednost, bo vse bolj pomembna. Ne bo šla stran. Ni težava, da bi Kolmanič bil Erik Janža. Težava je v Vilerju samem.

    Blaž Vrhovec 7/10 Tiha tekma, kakršnih bo najbrž vse več, zdaj ko mora imeti napadalni del za seboj varovalko. Vrhovec je prav to. Varovalka. Ne samo za tiste spredaj, ko kombinirajo in nemara izgubijo žogo, kar tako ali tako ni bilo pogosto, temveč tudi za tistega ob sebi. Cretuju nudi oporo, ki mu je Aleks Pihler najbrž ne more. Če bi jo seveda Pihler sploh potreboval.

    Alexandru Cretu 5/10 Še dobro, da je tekma zavila v drugo smer. Še dobro, da njegove napake, nespametne, eklatantne in zelo opazne, niso imele resnih posledic. Še vedno je eksperiment, a zdaj celo na lastni poziciji. Hitro prejeti rumeni karton na delu igrišča, kjer je bil že prekršek nesmiseln, kaže na delo zanj in še bolj dilemo, ki čaka Milaniča zlasti proti tekmecem, ki takih tekem ne bodo oproščali.

    Rok Kronaveter 9/10 Dve asistenci. In gol. In še ena resna priložnost, pa mu jo je vratar ubranil. Pa še ena. Če bi bil Valur boljši tekmec, bi dobil desetko. Rok Kronaveter se je sicer nekje v prvem polčasu nekoliko umaknil, stopil v senco, a nato zasijal. S prostega strela je ponudil žogo, ki je zvita vsaj toliko, kot so bile tiste Amirja Derviševića. Prednost? Ne rabi iskati le Sašo Ivkovića. Akcija za 0:2 je pa sploh dokaz njegovega nogometnega perifernega vida. Dvojna izmenjava in nesebična podaja. To je to. Pa naredil je, kar Lionel Messi ni. S penala je gladko dal gol Hannesu Halddorssonu.

    Andrej Kotnik 8/10 Drži. Vse, kar se je o njem pisalo, govorilo in zlasti videlo na pripravah … Drži. Kotnik je tisti igralec po Tavaresu, ki mu je skoraj nemogoče odvzeti žogo. Ko bo našel še pravega naslovnika – sploh skozi tako postavljene tankerje -, bo imel Maribor igralca, kakršnega dolgo ni imel. Vsekakor ne v tem kadru. Občasno celo s Tavaresom vred. Fant rad ne samo igra, ampak se poigra. In to na takih tekmah. Nor začetek.

    Dino Hotić 7/10 Kaj bi lepšega? Na tak dan? Ko se doma rodi prvorojenec? Dovolj je bilo, da je bil samo – tam. Za drugi gol. In da ga je Rok Kronaveter videl. Po dolgi akciji, ki je pokazala ne samo na razliko med kluboma, ampak v nogometni miselnosti. Lep gol, s katerim se je Hotić dokazal v sistemu igralcev, ki vedo kaj z žogo. Godi mu, vse bolj, da ima ob sebi kreativce. Ker je tak tudi sam.

    Marcos Tavares 7/10 Seveda je dobil minute zaradi izkušenj. A seveda ne zgolj zaradi njih. Temveč sistema, s katerim pa je Milanič precej ne ravno tvegal, ampak bolj stavil. In zadel. Tavaresu pač Skandinavci ležijo, že FH-ju je zabil oba gola predlani, tokrat se je osredotočil na držanje žoge in pritisk. Morda ni več najhitrejši, ima pa ogromno kondicije.

    MENJAVE

    Rudi Požeg Vancaš  7/10 Vstopil je v 75. minuti namesto Marcosa Tavaresa in takoj  pokazal, kaj lahko ponudi. Vse tisto, česar Valur ne more. Pa še kdo tudi v vrstah Maribora med krilnimi nogometaši. Ko bo dobil še zajetnejšo minutažo, bo prodore in strele še bolj lahko izpilil. Željan zadetka.

    Martin Kramarič 7/10 Vstopil je v 83. minuti in priboril enajstmetrovko, kjer je preigraval, kakor je običajno ali na pripravah ali pa v Krškem. Zelo uspela menjava.

    Jasmin Mešanović -/- vstopil v 89. minuti. Taktična menjava.

    Igralec tekme: Rok Kronaveter [Maribor]

     

  • Top Pop

    Top Pop

    [wp-review id=””]

    Če bi tole bila tekma, bi Pro Plus nacionalko kar lepo zgazil. Še posebej, če se spomnimo zadnjega, lanskega svetovnega prvenstva. Seveda ni primerljivo, ker je mundial enomesečni dogodek. Ampak vseeno. Finale lige prvakov je težji ravno zato, ker je bila – še zlasti letos – tako dolga pavza preden je velika sobota naposled prišla. In ko je prišla, se je Pop TV izprsil. Nek-se-vidi-razkoš izvedba. Top pop izvedba. Čeprav je, nenavadno, manjkal morda ravno ta »pop« moment. In, še bolj nenavadno, prispevki in javljanja so pohrustali relativno skromen studijski del.

    Najprej, ja, slaba plat. Studijski del je bil, em, preskromen. Ne toliko vizualno, to je bilo čisto po predpisih, čeprav še kakšen zaslon za Pop TV ne bi smel biti takšen zalogaj. Ker to ni Kanal A. Finale lige prvakov se preseli na Pop TV. In tam bi lahko, ne, morala televizija ponuditi več – še zlasti, če se spomnimo zadnjih parlamentarnih volitev, ko se je v studio pripeljal virtualni falcon in podobno.

    Ampak kljub rahlo utesnjenemu studijskemu delu, ki je deloval kot antiklimaks, kot tiha ritem kitara, ki je v bistvu tam samo zato, da nekaj doda izjemni solaži, je Pop TV uspel narediti izjemno dinamičen prenos, kar je toliko večji uspeh glede nato, da na Kanalu A, med zelo redkimi, v skupinskem delu in celo tja do polfinala, ne ponudijo prav nobenega avtorskega, novinarskega, montažerskega dela. Štartajo pravzaprav vsako leto, vsakega maja/junija, znova. Kar ne koristi, ampak očitno tudi škodi ne.

    Foto: Pop TV

    Kar jim je uspelo tokrat, je dinamično povezati finale, ki je težko presegel polfinalno dramo in četrtfinalni šok. V bistvu, bodimo iskreni, ni imel šans. Kot se je zgodilo tudi gri prestolov v osmi sezoni. Težko presežeš presežek. Niso pa se fokusirali na to, da morda Liverpool vs. Tottenham ni najbolj spektakularni obet. Daleč od tega. Zakaj bi minimalizirali, če bi lahko maksimizirali? Ciljali so na to, kaj pomeni finale lige prvakov. Zlasti za nas. Za Slovenijo. Za vsakega na kavču, v bifeju ali kjerkoli pač že. Pa ne samo za frontmana Aleksandra Čeferine ter Damirja Skomino z njegovo ekipo, ampak tudi za vse ostale, ki so (bili) slovenski nogomet. Seveda bi lahko ponudili še (marsi)koga, nenazadnje zlasti selektorja ali pa koga iz državnih (Maribor) ali pokalnih (Olimpija) prvakov.

    Foto: Pop TV

    Ampak so uspeli, denimo, tudi z Igorjem Bišćanom, ki je v Sloveniji pustil velik pečat v kratkem času, kar je bil v Ljubljani. Pop TV lahko pogosto očitamo, da pridejo zraven samo h spektaklu, toda podobno kot v primeru Eurobasketa so znova pokazali, da ko se nečesa res vložijo, ko grejo all-in, ko zgrabijo zadevo, jim nacionalka ne more parirati. Ker drugega ni, so potem sami na tem tronu. In hvalevredno je, da sami sebi dvigujejo letvico. Nacionalka jim je ne, ker je med svetovnim prvenstvom preveč stavila na studio, premalo pa na terenske poročevalce (ima nekaj res dobrih) in spodobne komentatorje (teh še vedno nima).

    Tomaž Lukač 10/10 • Povsem stvar subjektivne presoje. Še enkrat: subjektivne presoje. Vendar za tiste, ki nogomet reees veliko gledamo – sicer več v živo kot na tv –, se floskule začnejo hitro ponavljati. In potem so tabori, ki jim je všeč ta, oni, tretji. Prednost Lukača je, da zna nogomet komentirati tako, kot da bi sedel na kavču zraven nas. Zna se vživeti v vsako tekmo, izrazito nepristranski je, vselej strokoven, a ne preveč, in predvsem ima izjemen dramaturški lok. Poslušajte samo, kako je pospremil gol Divocka Origija. Ne flodra številk, statistike in vseh nemogočih podatkov do onemoglosti. Ne vsiljuje svojega mnenja. Ni zastarel ali preživet. Je točno tak, kakršnega rabiš za spektakel. Desetka za celo sezono. Zelo manjka pri komentiranju tekem Prve lige Telekom Slovenije. Dani Bavev mu na Planet TV ne pride blizu. V bistvu mu ne bi mogel biti dlje.

    Božidar Bulat 10/10 • Konkretna vprašanja predsedniku Uefe takoj po tekmi. Tako o kvaliteti tekme kot to, kaj je rekel Damirju Skomini. Zelo dinamični prispevki pred tekmo, sploh tisti o Skomini je prinesel dodano vrednost, zlasti prispevki s terena iz tekme zvezd. Obrne se v hipu, pravi terenec. Pa če sedi v hotelu, ob robu igrišča ali pred stadionom. Človek je rojen za to. Presežek. Razume fuzbal in, kar je pomembneje, zna vse to tudi povedati na »telegeničen« način.

    Foto: Pop TV

    Miran Pavlin 8/10 • Velik potencial v izmučeno iztrošenem bazenu strokovnih komentatorjev, nekdanjih nogometašev. Odkrit, direkten, jedrnat, nepreračunljiv. Škoda, da je redko v tej vlogi in, še bolj, da ni mogel razviti prave, večplastne in predvsem večglave debate, ker zna biti v tej pronicljiv, ne preveč glasen, preudaren in vselej na mestu. Potencial.

    Milenko Ačimović 8/10 • Reees škoda, da je bil le gost v prispevku Nataše Gavranić. Ima neposredno povezavo, igral je za Tottenham in pred kamero ga ravno tako zabije s polovice. Velja podobno kot za Pavlina, morda še bolj. Ačimović se je na Televiziji Slovenija, zlasti pri tekmah reprezentance, izkazal kot najboljši strokovni gost po Matjažu Keku in Zlatku Zahoviću. Morda bi imel resen potencial kot strokovni komentator, kar ob Branku Zupanu seveda ni ravno velik zalogaj.

    Nataša Gavranić 7/10 • Njene izkušnje iz Prve lige Telekom Slovenije so več kot dragocene. Njena izvedba je na terenu zato izredno suverena, škoda le, da Udoviću po tekmi niso ponudili slušalke in da nista razvila takšne debate kot z Ačimovićem. Še kakšno vprašanje več ne bi škodilo, toda Gavranićeva je iz Udovića izvlekla več kot vsi, ki so poskušali, se matrali, garali pred njo. In zato si zasluži visoko oceno. Izvlekla je največ, še zlasti, ko je Udoviću dala možnost, da je spregovoril o Jurgenu Kloppu. Ob terenu se je sprva malo lovila, kar glede na težo dogodka gre razumeti in celo daje pristni občutek, da je Nataši Gavranić zelo mar, da je tam. Ne samo, da ceni, da je tam, ampak da v tem uživa. In to je ogromno.

    Foto: Pop TV

    Andraž Hočevar 6/10 • Pozna se, da ni v formi. Sicer je želel narediti bolj »strokoven« studijski del, vendar v ena-na-ena formatu je to težje izvesti. Morda bi Pop TV več izvlekel, če bi, kot že zapisano, ponudil še kakega gosta, morda bolj opremil sceno in jo skušal narediti manj sterilno, toda Hočevarju bi kot uvodnemu možu v večer v vsakem primeru bilo, em, težko. Pavlin mu je ponudil več iztočnic, kot je imel sam pripravljenih in debata ni najbolje stekla, vsaj na začetku ne. Bolj je šel prenos h koncu, bolje mu je šlo, kar pove pravzaprav vse. Pro Plus bi z več prakse bil (še) boljši.

    Sašo Udović 5/10 • Glavni problem Saše Udovića ni, kot bi pomislili, njegova izgovarjava, s katero se nihče ne ubada. Pa bi se moral, če se ga pošlje na finale. Njegov glavni problem je, da ni napredoval ne v televizijskem niti v fuzbalskem smislu. Povedano preprosto, človek nima resne teže. Skuša kopirati najboljše »pundite«, ko ponudi primerjavo z »bitlesi«, vendar kaj, ko pripravljene metafore ne zna podkrepiti.

    Foto: Pop TV

     

  • Precej več, a še vedno premalo

    Precej več, a še vedno premalo

    Pet ugotovitev: Liverpool – Maribor [3:0]

    Znajo se (u)braniti… En polčas

    Šola je bila draga, res je, ampak tečaj je pa vseeno nekaj prinesel. Malček pa nekaj vseeno zna. Nekje, nekako, v bistvu pa takoj, se je vseeno poznal premislek. In Maribor je konkretno premislil. Moral je. Da se ne bi bilo ponovilo še enkrat. »Vidi se, da so se veliko naučili iz prve tekme,« je bil odkrit še Jürgen Klopp, pohvalil je Maribor, češ, da saj zna igrati nogomet. Ni bilo pokroviteljsko, še zdaleč ne. Predobro je ocenil tekmo v Domžalah, da bi govoril na pamet. Če si v ligi prvakov, nekaj znaš. Kvalifikacije gor ali dol. Maribor je pokazal precej več, vendar realno še vedno zdaleč premalo. Proti Liverpoolu, ki ne daje ravno občutka tiste ekipe, ki bo premier ligi vrnila čast v Evropi. To počneta Manchester City in zlasti Tottenham precej bolj udarno. Liverpool bo svoje pokazal na Ramon Sanchez Pizjuanu čez tri tedne.

    Ampak… To je napredek. Vsekakor je. Maribor je bil en polčas, prvi, na Anfieldu konkurenčen. No, delno konkurenčen: zgolj v fazi obrambe in zgolj v taktiki, kako ne dobiti zadetka. Ampak to je znal početi. En polčas i kusor. Pragmatika, bunker, avtobus, nabasana šajtrga. »Pripravili smo se na drugačen način in postavili drugače, fantje so oddelali tekmo dobro, bi jih pohvalil za veliko teka, borbe, garanja. Na koncu je razlika v detajlih, v prvem polčasu niso imeli rešitev, škoda za zadetak na začetku druega polčasa. Ta gol nam je vzel nekaj energije, nam je pa dala obranjena enajstmetrovka Jasmina Handanovića energijo nazaj, a ni bilo dovolj proti izredno kvalitetnemu nasprotniku,« je bil Milaničev povzetek tekme za Pop TV.

    V primerjavi s prvo tekmo, ko je Liverpool zadel sedmico, je opravil kar pet menjav. Pet. In vtaknil prav toliko mož v zadnjo vrsto. 5-4-1 je sistem, ki ga Maribor doma ne more igrati. Še v evropskih kvalifikacijah ne. Billong, Rajčević in Šuler so se »stučkali« na sredino, še bolj očitna navodila sta dobila Milec in Viler (»Čim manj čez polovico«?) ter se jih tudi držala. Ta del je precej striktno funkcioniral. Kar ni lahko. še Klopp je to priznal. Maribor tako doma ne igra. Ni naravno. Doma bi Milaniča križali, če bi tako igral. Morda proti Olimpiji, še posebej v Stožicah, vendar tam je to kompaktno, vendar diha. Ni vakuumsko zaprto in epredušno zaprto ter nikoli s tremi štoperji. Tokrat je bilo, vendar bi še več pomoči – za končni uspeh, 0:0 – potrebovala zadnja vrsta v sredini. Tu pa je zmanjkalo za resnejši uspeh.

    Zakaj se je Milanič odločil za Aleksa Pihlerja in Marwana Kabho, ne pa (sploh?!) za Blaža Vrhovca (prej kot za katerega koli od prej naštetih, vsekakor pa prej Pihlerja), bomo še preverili. Sploh Pihler, ki se mestoma sprehaja po zelenici, čeprav veliko preteče, je bil kritičen pri oddaji žog in še bolj pri striktnem pokrivanju, kjer je puščal ogromno prostora – podobno kot v Sevilli. Kar pomeni, da se Maribor vseh lekcij vendarle do 4. kroga še ni naučil. Sredina bo tista, ki bo podala odgovor, ali lahko Maribor tudi raste v ligi prvakov in ne zgolj pada.

    Dino Hotić je skušal vsako žogo izkoristiti za dribling ob avt črti, kar je vratolomno, naivno, kamikazasto proti takšni kvaliteti, vendar je tudi prineslo eno lepših, redkih akcij, kjer je neumorni Hotić znal izkoristiti prostor, čeprav je od daleč vidno, da Hotić, ki v fizičnem razvoju ni napredoval, težko parira na tem nivoju in da je uspešnost teh driblingov precej nizka. Ne samo v ligi prvakov. Na drugi strani je bil Damjan Bohar aktiven kot celotno sezono, a je hkrati zapravil najboljšo priložnost, ko ni točno vedel, kaj bi z žogo. »Malo nas zmanjka zgoraj, to je največja razlika,« je priznal tudi Rajčević, ki je najbrž komaj videl, kje je Jasmin Mešanović. Ta se je še enkrat več skoraj hvalevredno objestno podredil navodilom, taktiki in sistemu, kar je pomagalo v prvem polčasu in je Mešanović vnovič dal vtis igralca, ki najbolje razume, kar Milanič želi od njega – zato pa je tudi dobil mesto v prvi postavi.

    Milaničeve menjave so dale precej manj kot Handanovićev ubranjen penal, pri čemer je ključno vprašanje, zakaj se – če izvzamemo Vrhovca – vendarle ni odločil za Dareta Vršiča, saj je daleč najmanj pokazal Valon Ahmedi, ki se počasi, a vztrajno izgublja v preveliki konkurenci vezistov. Gregor Bajde je bil Gregor Bajde, kar pomeni, da je želel driblati za vsako ceno, medtem ko je bila menjava Marcosa Tavaresa, ki ga bo klub novembra očitno zelo potreboval in katerega goli vse bolj manjkajo, ker mu do živega prihaja menjavanje sistemov, bolj častna kot konkretna.

    »Meni lažje ni,« je za Val 202 po porazu povedal Marko Šuler in tako pokazal, da Maribor vendarle želi tekmovati oziroma ne izgubljati. »To so osnove nogometa, prepoceni prejeti zadetek,« je opisal tretji zadetek, ko so se vijoličasti kregali s sodnikom in pozabili na branjenje. Liverpool tega ne oprošča. Ker že pri pri prvem in drugem ni. Kot tudi ne trenutek nepozornosti, kot se je zgodilo Rajčeviću, ko se je zgodil penal. »Cicibanska napaka, to se ne sme zgoditi,« je odkrito priznal.

    Če bo Maribor več tako odkritega, direktnega, javnega priznanja zmogel tudi doma, bo (še bolj) napredoval. Liverpool mu je pokazal, kaj je bistveno, ko igraš proti bunkerju. Potrpljenje in individualna kvaliteta. Individualna. Ne moštvena. Salah je potreboval tako malo. Çan tudi. Zdaj sledi november, ko bo več moral prispevati tudi napad, če bo Maribor želel osvajati lovorike. V domačem prvenstvu obramba dobro stoji, na zadnjih štirih tekmah so dobili en gol. Hkrati pa se bo Milanič moral tudi ubadati z vprašanjem, zakaj njegovo mošvo, včasih tudi komaj, zmaguje le za en gol. Odgovore bomo dobili še v tem mesecu. Tistega, ali bo Maribor prezimil v Evropi, pa smo že dobili.

    Martin Milec pokazal, kako je treba

    Martin Milec je imel po povratku v Maribor eno res dobro tekmo. Tisto povratno proti Hapoelu v Ljudskem vrtu, ko je pospravil Anthonyja Nwakaemeja. In eno zelo solidno: proti Olimpiji. Že vmes proti Domžalam je pokazal, da je sicer hitrejši, okretnejši in bolj vpliven kot Matej Palčič, vendar se je hkrati poznalo, da mu manjkajo bolj standardne sezone. Povedano drugače, forma.

    Še v Domžalah je Milanič o njem govoril sicer s presežniki, omenjal kvaliteto in se zahvaljeval Zlatku Zahoviću, da ga je pripeljal. Hkrati pa vendarle posredno priznal, da se od Milca pričakuje tudi nekoliko več: »Ve, kakšne so zahteve.« In zdaj je ta »več« tudi ponudil. Ja, ve, kakšne so zahteve. Na morda najpomembnejši tekmi za mariborsko obrambo in bistvo mariborske igre, ki ima na sredini osnovo, na bokih pa dodano vrednost, je Milec pokazal, kakšen je, ko je takšen, kakršna ga mariborska publika pozna. Aktiven, vendar primarno zato, ker svojo aktivnost črpa iz aktivne obrambe.

    Čeprav je imel nekaj težav z obvladovanjem žoge na začetku tekme, je kmalu tudi žoga postala njegova prijateljica. Bil je edini – poleg Boharja, delno Hotića in Bajdeta -, ki se ni bal imeti žoge v nogah. In pomeril je, kresnil po materialu, imel najlepšo priložnost na tekmi, ko se je Karius moral edinkrat konkretno stegniti. »Lepo je sedla, morda je šla malo preveč po sredini,« je priznal Milec.

     

    Še več pa je povedala njegova izjava po tekmi za Pop TV. Ko je spregovoril o tem, kaj pomeni igrati na takšen način proti takemu tekmecu. »Smo izgubili, vseeno je bila drugačna zgodba, borbeno do konca. Imeli smo kakšno priložnost za gol, na koncu so zasluženo zmagail, prevladala je njihova kakovost. To je super izkušnja, nekateri lahko samo sanjajo, da bi igrali v takem ambientu, za nas pa je to nagrada. Smo razočarani zaradi poraza, hvala pa vsem navijačem za vso podporo, bilo je fino igrati. Z moje strani je bilo tokrat 200 odstotkov bolje kot v Mariboru.«

    Morda je 200 odstotkov nekoliko (pre)visoka ocena, saj so vijoličasti še vedno izgubili in bili najbližje izenačenju tako, da je Jasmin Handanović ubranil enajstmetrovko, toda tega, kar je storil Milec, bo Maribor potreboval še več v novembru, ko se bo trikrat pomeril z Olimpijo in gostoval pri Spartaku, ki komaj čaka, da nabere tri prepotrebne točke proti Mariboru. Če bo Maribor imel več Milcev, jo lahko znova pošteno zagode. In pokaže, zakaj je odšel v tujino. Zdaj ima možnost, da pokaže, zakaj bi v drugo lahko dobil več priložnosti. Če bo imel takšen pristop, kot ga je imel tokrat.

    Druga plat veteranov/izkušenih

    Sezona je dolga in nihanja v individualni igri so njen sestavni del. Ena krat ena. Še posebej se to pozna, če strokovni štab pri nekaterih igralcih vztraja skoraj za vsako ceno. To se ne maščuje le Mariboru: analize jasno kažejo, da bo Chelsea stežka ubranil naslov v Angliji in resno tekmoval v Evropi, če bo Antonio Conte uporabljal samo 17 igralcev. Darko Milanič rotira že zdaj letos bolj kot v lanski sezoni, saj je že proti Krškem v 6. krogu uporabil več igralcev kot v celotni lanski sezoni, ko so priložnost po osvojenem naslovu dobili mlajši; vendar ne rotira povsod enako.

    Mitja Viler je odigral prav vse tekme – razen na tekmi s Krškim, ko je Milanič dal prednost Žanu Kolmaniču. Glede nato, kaj je fant pokazal v pripravah, si je absolutno zaslužil to mesto. Vendar ga je premikanje sem in tja v mladinski pogon – podobno kot lani Sandija Ogrinca – obremenil tako fizično (število tekem) kot še bolj psihološko in posledično Viler adekvatne, konkretne menjave nima. Morda bolje, ker kadarkoli izkušenejši dobijo tekmeca, se ne konča vedno nujno dobro. Menjava Janža-Viler je že bila ena takih, enako velja za dobre predstave Denisa Šmeja pred poškodbo. Zagnana mladost – Sandi Ogrinec, Martin Kramarić, Valon Ahmedi – dobi priložnost, vendar bolj zaradi priložnosti same kot zavoljo resne konkurence v moštvu.

    Maribor je najbolj tanek na levi strani, kjer mu je Liverpool primazal prve štiri gole v Mariboru in še prvega na Anfieldu. Krivec ni neposredno Viler, je pa res, da se je Milanič jezil nad levo stranjo tudi v Sevilli. Ne neupravičeno. Že res, da je imel Viler vrhunsko poletje in zgodnjo jesen, kronano z golom proti Zrinjskemu in Hapoelu ter dokaj uspešnim vpoklicem v reprezentanco (Slovaška), vendar Viler ni nič mlajši, tekmeci v domačem prvenstvu, kaj šele v Evropi pa nič manj obzirni. Okej, finta Rulo™ še dela, tokrat je nasmodil Trenta Alexander-Arnolda, Viler je imel letos nekaj izjemnih tekem in je bil med glavnimi aduti, da je Maribor premagal Hapoel in remiziral s Spartakom. Toda njegov oktober je bil stagnacija v najboljšem smislu. Kje bo Viler v tem ritmu našel rezerve v mesecu in pol fuzbala, kolikor se bo še igralo do dolgega premora, je legitimno vprašanje. Milanič ponavlja, kako Viler rabi tekme bolj kot treninge, vendar klub, za kakršnega se Maribor upravičeno ima, potrebuje več konkurence. Nujno.

    Pa ne samo na levem bočnem. Rotacija treh štoperjev je sicer dovolj. Če so vsi zdravi. In fit. In v formi. Aleksander Rajčević je imel na Anfieldu izrazito slab dan, najslabšega letos, pri čemer je krenil v sezono zelo dobro. Podobno kot Viler. Toda na drugi strani se je Billong po krstnem nastopu v Sevilli veliko naučil in pokazal, da je resen konkurent, dobrodošlo je tudi, da ima v domačem prvenstvu med trojico največ tekem. Pri čemer Maribor potrebuje ves čas četrtega štoperja. Odgovor ne more biti »Šme še okreva«. Rajčeviću je pobegnil Salah pri prvem golu, nato še Firmino takoj po njem. Se zgodi. Pride tudi takšen dan. Vendar to so vse opozorila, ki znajo biti še posebej boleča, če se to zgodi proti Olimpiji ali naslednjič, ko bo šlo bolj na tesno.

    Na drugi strani druga »veterana« Šuler in Handanović seveda nista brez madeža niti v tej sezoni, daleč od tega, vendar sta se Anfieldu zelo dobro odrezala – še posebej glede nato, da sta bila vmes že oba letos poškodovana in sta izpuščala tekme. Handanovićeva obramba ob odbitku Billonga pri strelu Firmina v prvem polčasu in njegov ubranjeni penal ter nasploh suvereni predstavi sta v vsej svoji legendarni veličini prav tako resno preizpraševanje o kadrovski politiki kluba. Handanović brani vrhunsko, res je, toda kako dolgo še? Matko Obradović ima prebliske, vendar nima višine, prezence in je že tako dolgo drugi golman, da smo že pozabili, kakšen je kot prvi vratar. Pa je pri Krki zelo obetal, da ne bo pomote. Tibor Cajnko se v mladinski ekipi dokazuje kot velik talent, ki ima ravno tisto, česar Obradović nima: sigurnosti v kazenskem prostoru. Vsaj glede nato, kar smo lahko videli na tekmah mladinske lige prvakov, kjer Cajnku – ravno tako kot Handanoviću – ni lahko.

    A ključna poanta te ugotovitve je, da ima Maribor sicer presežek igralcev glede na potrebe (slovenske lige in pokala), vendar ne enakomerno na vseh pozicijah. Ne razvija igralcev sproti, tokom sezone. Kar ni lahko in tega v večjem obsegu ne počne nihče. A po drugi strani so včasih ukrepi nujni. Reakcija prepotrebna. Zato bo počasi »moral« dajati priložnost drugim ali pa vsaj pokazati, da resno misli nanje. Ker tako Pihler in Kabha v najboljšem primeru stagnirata. Pa, tako na oko, v bistvu ne. Čemu potem premikanje Ogrinca iz klopi nazaj med mladince, in vrnitev Amirja Derviševića? Da o napadu raje sploh ne začenjamo, ker je tam Maribor, ko gre za domače prvenstvo, najbolj tanek.

    Kloppova lekcija in usoda skupine E

    Nihče ni tako šprintal cel rigidni prvi polčas, kot je Klopp stekel v slačilnico takoj ob premoru. Čeprav se težko znebi stereotipne nemške okorelosti, tudi takrat, ko pošola novinarskega kolega Božidarja Bulata – nasploh je v izjavah Klopp na obeh tekmah pokazal, zakaj je postal tako poseben in drugačen, ker govori neposredno, v celofan in floskule zavija le spodrsljaje, kar pa je del samopreživetvenega trenerskega nagona, je vendarle na koncu očitno zelo umirjen tip.

    »Povedal nam je, naj ne paničarimo, da bodo priložnosti že še prišle,« je Alexander-Arnold povedal po koncu tekme Tadeju Vidrihu. Nič dretja, nič težkih besed. Ker je Klopp vedel, da te niti malo ne bi pomagale. Sploh zato, ker se Liverpoolu to dogaja redno. Moštva se mu na Anfieldu zaprejo. Ne, ne tako kot tekmeci Mariboru v Ljudskem vrtu. To so resni bunkerji. To so 5-4-1 sistemi, kjer po hokejskem power playu ali po rokometnem principu žogo podajaš okrog, okoli in počez. Iščeš preboj. Po zraku, po tleh, po sredini, po kotih, po bokih. Priložnost je nato v nadaljevanju hitro prišla in Liverpool je strl Maribor tam, kjer je tudi vedel, da ga mora streti. Po svoji desni. Se je pa poznala odsotnost Coutinha, absolutno. Roberto Firmino je sam premalo, ne glede nato, da je bil igralec tekme Mohamed Salah vnovič razpoložen in se za letošnji Liverpool skupaj s Coutinhom zdi zrel za odhod, če želi pobirati lovorike.

    Nihče noče omalovaževati zmožnosti in kvalitete Liverpoola. Daleč od tega. Vendar delujejo kot moštvo v sestavljanju, kar so precej bolj bili lani, pa so končali na četrtem mestu, ki se jim, na pavšalno oko, letos precej bolj izmika. To je Kloppova tretja sezona in počasi se vidi, da bo težko uveljavil svoj heavy metal fuzbal, s katerim je navduševal pri Borussii. Čeprav sta si kluba v marsičem podobna, ima Liverpool preveč gibljiv napad in mestoma premalo trdno sredino ter včasih tudi naivno obrambo, da bi našel kombinacijo konkretne metalske solaže na nujno stabilno ritem kitaro. James Milner ni imel tako dobre tekme kot v Mariboru, ampak je po zastreljanem penalu sijajno odigral z Emrejem Çanom, ki si je sila želel gola in pokazal, kakšen je letošnji skupinski del lige prvakov, kjer je 0:0 sila redek rezultat. Podobno je potrdil Daniel Sturridge na samem koncu tekme, ko mu je prerekanje Mariborčanov s slovaškim sodnikom prišlo še kako prav, da ga je zabil.

    Skupina E se je po zmagi Seville nad Spartakom (2:1), kjer Andaluzijci sicer pravijo, da ni šlo za maščevanje po šetnji Moskovčanov doma (5:1), spremenila v dokončni troboj, kjer je Liverpool opravil minimum: dvakrat je ugnal Maribor. Spartaku je že spodrsnilo in malo verjetno je, da bi si Rusi to dovolili še enkrat. Sploh zdaj, ko so tako blizu napredovanju. Sevilla ostaja favorit v tej skupini vsaj za ta portal in bo to potrjevala v naslednjem, najbrž odločilnem krogu, ko bo gostila prav Liverpool, kjer bo tudi Maribor relativno spoznal, kako močen je dejansko ta Liverpool.

    Mariboru bo življenje težko v zadnjih dveh krogih. Sploh ker prihajata Spartak in Sevilla na koncu že tako nabitega urnika, kjer pokalna derbija na vrh ligaškega z Olimpijo ne bosta prav nič olajšala dela klubu, ki vseskozi poudarja, kako je vse to nagrada/privilegij. Morda pa celo še bolj kot štirinajst prejetih zadetkov, govori podatek, da Maribor ostaja pri golu Boharja proti Spartaku. Ni tako hudo, ima vsaj točko. Benfica (gol razlika 1:10) in Anderlecht (0:15) imata še slabše dneve. In morda na oko težji skupini. Zdaj se vseeno pozna, da je bolje dobiti takšno skupino. Koliko toliko tekmovalno. Čeprav je Maribor igral proti Liverpoolu z mislijo, kako čim kasneje dobiti gol.

    Desant navijačev razmislek tudi za klub

    Takšnega desanta slovenski klubski šport ne pomeni. 2.416 vstopnic so pokupili mariborski navijači oziroma tisti, ki navijajo za Maribor. To ni ogromno. To je gigantsko veliko, še posebej glede na dejstvo, kje je Liverpool in kako priti do njega. Ne tako zlahka, kot se je izkazalo. Pri čemer je večina slovenskih agencij, tudi lokalnih, očitno gladko spregledala možnost zaslužka, tako da so več od tega imela letališča v Budimpešti, Milanu, Zagrebu, Dunaju. Da kolobocije, ki si jo je (ne prvič) privoščila Adria Airways, zdaj v tuji lasti, raje ne omenjamo. Morda le to, da bi poslovni del kluba počasi lahko razmišljal o menjavi. Saj sam izbira in plačuje čarterje. In Adria jih ni prvič pustila na cedilu.

    Tako masovno gostovanje je najprej impozantno in nekaj, s čimer se klub lahko absolutno postavi. Takšna gostovanja so sicer praksa v Evropi, vseeno pa ne za slovenske klube. Pri čemer je bil mariborski sektor razprodan. Ne dan pred tekmo. Že lep čas. Raz-pro-da-no. Več kot 2.000 kart. Ampak po drugi strani je letošnji obisk ligaških tekem v Ljudskem vrtu 2,543. Lani je bil 4,222 in tudi letos bo zrastel, saj bosta domači ligaški tekmi z Olimpijo gotovo dobro obiskani. A kljub temu je – gledano širše evropsko – anomalija, če imaš v gosteh več gledalcev kot včasih na domači tekmi. Kar ni le problem Maribora, da ne bo pomote, saj se to, ko gre za večja gostovanja, zgodi tudi drugim klubom iz Balkana.

    Vendar to ni edini primer. Večkrat smo že pisali o fenomenu, ki ga recimo nemška mentaliteta, bližja Mariboru, ne pozna. Da greš na tekmo glede nato, kdo je tekmec. Psihološko gledano greš potem na tekmo tudi zaradi tekmeca. Gledat Olimpijo. No, gledat Maribor, ki igra proti Olimpiji. Ne pa proti Triglavu ali Ankaranu. Vendar naprtiti to navijačem seveda ne gre. Hvala bogu, da jih je toliko šlo Liverpool. In da se Ljudski vrt napolni za Olimpijo. Vendar ključno vprašanje, s katerim bi se moral ubadati tudi klub, je, kje točno nastane ta razlika. Maribor ima še vedno impozantni obisk v Ljudskem vrtu, ki ga povrhu čaka obnova (čeprav kdaj točno in kakšna še zelo visi v zraku). Ampak večinoma so pogoji v Ljudskem vrtu dobri, gledati tekme v Ljudskem vrtu je še vedno doživetje. Na katerikoli tribuni. To je rekel tudi Darko Milanič, ko smo ga vprašali, kam bi sam šel, če bi kupoval karto. Kamorkoli.

    Liverpool je bil dobra priložnost, da je klub videl, srečal in spoznal tudi tiste, ki jih zanimajo večje tekme. Nekateri jim pravijo tudi »derbi« navijači. Da. Če imaš preveč teh, ki jim je nogomet predvsem socialni status na facebooku in instagramu, se ti lahko začne dogajati in naposled zgodi to, kar se v Angliji. Gledališko vzdušje. Tisto čemerno, komorno in tiho. Na Anfieldu so Viole gladko preglasile celoten stadion. Ni čudno, da sta bila Angleža, ki sta lani obiskala derbi v Stožicah, bila tako navdušena. Da, tudi nad bakljami in tistim, kar sicer deli mnenja (baklje na igrišče tudi mi ne podpiramo). Ampak nasploh nad pristopom, nad hrupom, nad dogajanjem.

    Vse to ponuja tudi Ljudski vrt. Vsaki drugi vikend v času sezone. Viole so v tej sezoni ravno na »manjših tekmah« ponudile precej kvalitetno navijanje, črpajo iz svojega vse bolj bogatega repertoarja, pri čemer – za nas nostalgike – novi napevi ne delajo tako kot zdaj že zimzeleni. Maribor je inštitucija, ima dve klubski trgovini (kaj se zgodi, če je nimaš, so lahko ugotovili Škoti v Ljubljani), večina avtov v Mariboru ima pod ogledalom zastavico z grbom kluba, insignije kluba se redno nosi, ljudje poznajo igralce in nogometni klub je simbol mesta. Bi pa lahko bil obisk še precej boljši.

    Čeprav se klub trudi z grafičnim delom, ki (spodrsljaj z nemškimi uniformami gor ali dol) resnično kvalitetno nagovarja navijače, mu vendarle še vedno manjka napredek pri marketingu in zlasti odnosu z javnostmi, ki se je sicer po predlanski sezoni precej izboljšal in je odprt v komunikaciji, igralci pa tudi vse bolj dosegljivi, sploh zdaj, ko so uspehi. Vendar spletna stran kluba ni (mobilno) odzivna (responsive), je zastarela in predvsem ponuja absolutno premalo vsebin. Facebook in instagram kluba sta na evropski ravni, vendar še vedno ponujata premalo vsebine. Tudi twitter profil je postal bolj aktiven, zlasti med tekmami, s čimer je Maribor začel ujemati v smislu družabnih omrežij – ne glede nato, da ima glomazno in impozantno število všečkov in sledilcev – celo nekatere domače klube, ki so ga začeli v tem prehitevati (Rudar, Olimpija, Domžale, Gorica, Triglav).

    Če bi bil Maribor v vsem tako pedanten in profesionalen (kot je bil v Ljudskem vrtu, ko je moral Firmino nazaj na bus po akreditacijo), bi se to še bolj poznalo. Že zdaj se, klub dobro opravlja svoj posel (letos precej bolje, saj je imel minuli dve poslovni leti klub več kot milijonsko izgubo) tako na igrišču kot izven njega. Vendar bi se lahko začel spraševati tudi, kje nastane razlika med 1,500 gledalcev proti Triglavu in skoraj desetkrat več proti Olimpiji. Odgovor so ponudili tudi vsi tisti, ki so se v največji večini odpravili v lastni režiji za svoj denar navijati za svoj klub. Seveda bo povsem drugačna slika v soboto v Krškem, a tako pač je. Vendar možnosti za izboljšave so vedno. »Hvala navijačem za podporo, želim jim varno pot domov,« je izjava Martina Milca, ki je pokazala, da igralci vedo, kako se počutijo navijači. In to je tisto najbolj dragoceno. In kar občasno tudi manjka. Večja povezanost igralcev z okoljem. In okolja z igralci, ko ti igrajo prav za to ligo prvakov. Tudi v Krškem. Ali kadarkoli doma.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

  • Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Avtodestruktivno strahospoštovanje

    Pet ugotovitev: Maribor – Liverpool [0:7]

    Boleče strahospoštovanje, čas za preizpraševanje
    Če je kdaj bila tekma, ki ima eno ugotovitev (ali pa neskončnih milijavžnt), je to tekma, ki jo je Maribor takoj po žrebu daleč najbolj čakal. In to po žrebu, ko bi lahko dobil tri take tekmece – in še boljše, kar Real Madrid, Tottenham in Borussia Dortmund gotovo so -, kot je Liverpool. Maribor se je primerno napalil za Liverpool. Nahajpal, naborbal, naspidiral. Tekma sezone, ki je bila obkrožena z debelim vijol’čnim robom. Tekma kariere za tiste v kadru, ki so v ligi prvakov prvič. Tekma življenja za tiste navijače, ki so razumljivo ponavljali, da je Liverpool, petkratni evropski prvak, najbolj prestižno moštvo, ki je kadarkoli gostovalo v Ljudskem vrtu. In moštvo, ki je Mariboru nasipalo sedmico. Neutrudno, neumorno in neustrašljivo. Spoštovanje je dobilo predpono »straho«. In rezultat je bil tu. Ena, dve, tri, štiri. Polčas. Pet, šest, sedem. Konec.

    Vse je očitno vplivalo na moštvo, ki ni tekmovalo na tej tekmi. Ni moglo. Dve, tri napaki in hvala lepa, nasvidenje. Kruto, boleče, pretrdo. Nekoliko je presenetila izjava Aleksa Pihlerja pred tekmo, ko sem ga vprašal, kaj bo ključno v karanteni, debeli dan pred tekmo. Je rekel, da so vsega tega že vajeni. Hm. Gostoljuben ni bil Maribor samo do nizkega Liverpoolovega avtobusa, s katerim želijo redsi nabildati svojo znamko, obenem pa pokazati, kaj si lahko vse privoščijo. Ni bila postavljena samo klančina za lažji dostop avtobusu. Maribor je klančino nagnil tudi do svojega gola. Kajti vijoličasti so klonili tam, kjer so poprej črpali največ samozavesti. In našli zmago. Ključni napaki sta storila Mitja Viler, ki se je odkrito pokesal za svojo napako v četrti minuti, po kateri Maribor ni zadihal, kot se včasih zgodi po šok terapiji, in Marwan Kabha, ki je najprej sijajno odvzel žogo, nato pa vnovič pokazal, da je dokončno daaaaaleč od lanske sezone, ko je bil sidrišče moštva, ki je pripeljalo naslov nazaj čez Trojane.

    In ko so tisti z manj izkušnjami (Ahmedi, Vrhovec, Kramarič) na takem nivoju videli, kako slab, grozljivo nemočen večer imajo najbolj izkušeni, se je igra sesula v prah. No, »igra«. Maribor je imel igro samo takrat, ko sta žogo dobila, če že, predvsem Marcos Tavares, edini, ki mu žoge tekmec ni odvzel takoj, in je bil tudi edini, ki ni dajal občutka, da se žoge boji, ter Blaž Vrhovec, ki edini stopnjuje formo tokom te jeseni. Bolj kot je neopazen, boljše tekme ima.

    IMG_1049

    Ker taktika ni mogla biti kriva, saj za taktiko potrebuješ kolektiv, je potem za rekordno visok ne samo domači evropski poraz (prej 0:4 z Laziem), temveč tudi nasploh najvišji domači poraz v zgodovini lige prvakov, če že, kriv pač pristop. Ali pa ocena, da so ti fantje sposobni parirati največjim.

    »Dobra ugotovitev,« mi je Mitja Viler rekel po tekmi, ko sem ga vprašal, koliko pogrešajo takih vtekanj, kot so se jim dogajala ob nepostavljanju ofsajd zank, za hrbet v domačem prvenstvu. »Prihajali so od vsepovsod,« je dodal Viler. Zdelo se je, da se bo še po tekmi obrnil za hrbet, če bo Salah še kaj pritekel. Že v Sevilli je Milanič, vendar ne ad personam, pokritiziral levo stran. Vsi prvi štirje goli so zadetki padli po akciji, začeti na tej strani. V Sevilli dva od treh. Tu bi Viler potreboval pomoč, če že zamenjave nima ali ne sme/mora imeti.

    Ne samo, da nima zamenjave, Maribor je z njim podaljšal pogodbo. To gre razumeti, nenazadnje se je Viler dobro odrezal v slabi tekmi proti Slovaški na svojem (pre)poznem reprezentančnem debiju. Vendar narava Vilerjeve igre je, da se vključuje naprej in tam ponudi svojo finto, ki jo tukaj imenujemo »Rulo«, na katero je nasmodil tudi Jamesa Milnerja in takoj po njej poleg Šulerjevea medlega strela z glavo sprožil edini strel v okvir. Viler je vsaj ponujal napake, Martina Milca po Hapoelu praktično ni več, muči se s tekmeci, zamuja v štarte in daje vtis igralca, ki ga čaka daleč največ dela v dolgem zimskem premoru. To ni bila namreč tekma – in tudi na Anfieldu ne bo, sploh ker je Spartak imel v Mariboru očitno slab dan in ne dobrega proti Liverpoolu in Sevilli -, kjer bi bil navdih dovolj. Kjer bi »bočna igra« lahko nekako presenetila tekmeca. Klopp je vedel, kaj bo počel Maribor. Edino, česar ni mogel vedeti, je, da se bo Maribor tako mučil sam s sabo in si sam grenil življenje, saj sta le dva gola padla kot posledica resnično lepe akcije, Jasmin Handanović pa je ubranil tisto, kar je pač lahko. In to dobro. To ni bila tekma, kjer bi se dalo igrati na »kaj pa če nam danes rata«. Milanič je rekel pred tekmo, da bi uspeh prišel, če bi pokazali vse, kar krasi nogomet. Ampak govoril je o napadalnih delih igre: vtekavanju, vključevanju, driblanju. Kot da bi pozabil, da je bistvo takih tekem predvsem obramba. Najbrž ni mogel pričakovati, da bo Maribor imel posest v vsaj 50 odstotkih? Opozoril je, da Liverpool hitro odvzame žogo. Ja. Odzvame. Ni zaleglo.

    IMG_1051

    Kar so si igralci med sabo očitali tudi med polčasom, je bila tudi morda premehka in preveč spoštljiva igra. Absolutno premalo število prekrškov. Nihče ne pravi, da bi morali mesariti poletni trojček Firmino, Coutinho, Salah. Če že, je boljše imeti renome »kante za napucavanje« kot mesarjev. Pa saj Maribor ni kanta za napucavanje, čeprav je gol razlika 1:11, pa smo šele na polovici, res negativno izstopajoča. Tega se glede nato, da so vijoličasti doslej v petnajstih tekmah v ligi prvakov zabili vsega šest (!) golov, ne bo dalo zakriti. Maribor ne bo najslabši v zgodovini, brez skrbi, vendar pogledovanje v Zagreb k Dinamu in 0:15 gol razliki brez točk ne pomaga kaj dosti. Čeprav se zdaj remi s Spartakom zdi že večji uspeh, ne glede nato, kako blizu je bila tudi zmaga. Maribor je klub, ki resnično gleda predvsem nase in to počne v okolju, ki ne vidi ključnih izzivov moštva, kot rad poudari Zlatko Zahović. In prav to je zdaj tisto, kar jih čaka v naslednjih tednih. Če bo Maribor znal ne samo povedati, kje ima napake in razložiti, kaj je šlo narobe, v čemer je Milanič zelo napredoval kot trener, ki kritike ne jemlje nujno (pre)osebno, temveč to udejanjiti tudi na igrišču, ne samo na pohvaljenih treningih, temveč tudi na tekmah, bodo porazi nižji. Ne gre se namreč znebiti občutka, da je moštvo premehko in da so se napake Seville, vsaj ko gre za trd(n)o pokrivanje tekmeca, ponovile.

    Izjave športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki jih Ekipa ni uspela položiti v usta Jürgenu Kloppu, ki se takih lokalnih, folklornih štosov pač ne gre in je pokazal »klaso«, ko je rekel, da pač bi bil smešni in karizmatični luzer, če bi odgovarjal na take provokacije, se kar precej maščujejo, ne glede nato, da nekatere stvari, ki jih je Zahović izjavil, preko palca tudi držijo. Klopp res še nima tega, kar ima denimo Jose Mourinho. Že res, ampak če kdaj, je zdaj čas, da se Maribor zazre v lastni kader in si počasi prizna, da je v nogometu treba včasih naprej. Povsem razumljivo je, da strokovni štab ne bo menjal ekipe, ki je omogočila ligo prvakov. S tem ni prav nič narobe. Toda po drugi strani podaljševanje pogodb vse starejšim igralcem pošilja trdo sporočilo tistim z manj izkušnjami (ne nujno mlajšimi), ki nikakor ne dočakajo svoje priložnosti. Pa saj ne nujno mlajšim. Toda vztrajanje pri Luki Zahoviću in posoji Liorja Einbroma se kaže, kako trmast je Maribor, ki nikakor ne da prave priložnost tistim, ki zadaj čakajo in zabijajo v drugi ligi na posojah. Ali pa prave priložnosti sploh ne dočakajo. Ali pa se dogaja primer Amir Dervišević, ki se bo, če bo Kabha tako padal v formi, kmalu ponujal kot rešitev, obenem pa Sandi Ogrinec niha v preklopu iz članske v mlado ekipo, kar je še ena od potez, ki Mariboru ne uspeva.

    Tekmo, kjer je Jürgen Klopp po tekmi vsem mariborskim fantom stisnil roko in govoril spoštljivo o tekmecu, zato ne gre označiti neposredno za sramoto. Ne. Tekma bo itak dobila svoj kontekst na Anfieldu, še bolj pa bo pomembno, kakšen november bo imelo moštvo, ki ima za sabo že naporno sezono. Dolgo sezono. Nekoliko je moštvo tudi žrtev lastnih uspehov, saj so se vpoklici reprezentantov eksponentno povečali po uvrstitvi v ligi prvakov. Zato še dobro, da ni dodatnih kvalifikacij, če razmišljate kot Darko Milanič. Maribor čakata v novembru dve težki gostovanji na Anfieldu (ob 2.500 mariborskih navijačih) in v Moskvi, kjer bo Spartak želel maščevati uvodni remi, najbrž kar tri tekme z Olimpijo, gostovanju v Krškem in Celju ter še tekma z Gorico. Kader je dovolj širok, da bo vse to zdržal, vendar Milanič bo moral poseči po menjavah tudi tam, kjer prej niti pomislil ne bi, da bi menjal. Tudi na levem in desnem bočnem ter v osrčju vezne vrste. Ali morda vendarle presoditi, če zdrav štoper vendarle ne pride bolj prav kot še tako izkušeni pokrpan Šuler.

    Ključna bo sledeča izjava: »Morda bi bilo s petimi v zadnji vrsti ali sredini drugače in bolj zaprto, vendar nam zmanjka res pravih specialistov za branjenje.« Kaj je razlog, da Mariboru takih igralcev primanjkuje? Jih res nima ali jih noče pripeljati in vpeljati?

    IMG_1057

    Taktika pogubno prepogumna glede na “žar”
    Darko Milanič je na prvo vprašanje, ki ga je dobil po tekmi na novinarski konferenci, odgovoril tako direktno, kot smo ga vajeni le redkokdaj. »Ni Martin Kramarič kriv, da smo danes dobili [sedem golov]. Bili smo preslabi. To se je takoj pokazalo pri prvem sprejemu [Viler],« je nanizal strateg, ki je imel za sabo enega najtežjih večerov. Da, padla so vprašanja o sistemu. Če se je v Sevilli odločil za zadržano, konservativno postavitev 4-3-2-1, pri čemer Aleks Pihler ni točno vedel, kaj igra, je pa pomagal tam, kjer je bilo treba pomagati, vendar je leva stran trenutno resnično šibka, je Milanič proti Liverpoolu poskusil s 4-2-3-1 in vtaknil namesto Pihlerja v sredino Kramariča. Ki žoge domala niti pošlatal ni.

    Njegova obrazložitev? »Ne smemo pozabiti, da nas je točno taka postavitev [4-2-3-1] pripeljala v ligo prvakov,« je poudaril Milanič. Resnici na ljubo je letos sistem tudi nekoliko prilagajal in se vmes naslanjal tudi na romb, na trenutke pa pokazal obris klasičnega 4-4-2 sistema, ki je podpisal njegovo prvo ero. Milanič se k preverjenemu, rigidnemu modelu, kjer je po lokalni oznaki izumil igralca, z imenom Luft, ki da je manjkal za povezljivost sredine in napada, ne vrača ali pa vsaj ne tako očitno. Maribor mora igrati nekoliko bolj odprto in atraktivno, če želi vsaj malo pokazati, kakšne individualne igralce ima. Nič narobe, če je to poskusil proti Liverpoolu, vendar obenem je Milanič precenil sposobnosti in zlasti zmožnosti moštva, ki ima v bočni igri največje prednosti, a posledično tudi pomanjkljivosti.

    Vendar v samoprežitvenem trenerskem nagonu je ocenil, da bi »pravi« lahko pokazali precej več. »Prepričan sem, da smo sposobni tudi proti Liverpoolu v idealnem stanju odlično odigrati tudi v taki postavitvi.« Morebiti, vendar če trener reče, da svojih igralcev sploh ni prepoznal, je to precej skrb zbujajoče. Strokovni štab čaka zdaj veliko, če ne celo največ dela. Tisto delo, ki ga lani spomladi niso znali opraviti in so cincajoče pomlajali moštvo, ki ji je štirinajsti naslov postal (pre)hitro tudi breme. Maribor čaka zdaj taktični izziv, kako se lotiti zadnjih treh tekem, kjer bodo vsi v vijoličastih videli tri točke. Kdor bo izgubljal točke proti Mariboru, bo spomladi igral v evropski ligi. Tako je, žal, videti vsaj sedaj. Kar pa ne pomeni, da tako tudi nujno bo. Sploh ne. Vendar ključna – sploh za domačo sezono – bo rekcija po tem rekordno visokem porazu. Iz katerega se lahko Maribor veliko nauči tudi, če pogleda, kako je Liverpool igral tudi v zadnjih desetih minutah. Na polno in do konca. Maribor je letos tako igral samo proti Ankaranu.

    IMG_1052

    Usodni tretji krog: Lazio, Chelsea, Liverpool
    Ko, če bo Maribor naslednjič v ligi prvakov, bo moral biti hudo previden, pozoren in spoštljiv, ko se bo podal v tretji krog. Ne glede nato, da se v trenutnem sistemu žreba pare in ne več določa glede na boben, v katerem se posamezni klub znajde.

    Začelo se je v Rimu, ko je Maribor po (še vedno edini) zmagi v Kijevu proti Dinamu nato doma boleče po porazu z Bayerjem kar pošteno obžaloval zapravljeno priložnost Klitona Bozga, zato se je tekma s takrat izjemnim Laziem izkazala za lakmusov papir, ki je – gledano iz današnje perspektive – nakazal, da Maribor z velikimi res težko igra. Že res, da je bil Geri Čipi strogo izključen, res pa je tudi, da je Maribor dihal na škrge in poraz 4:0 je spodrezal krila. Kajti ko je Lazio prišel v Maribor, je vajo ponovil in vijoličastim nabil najvišji poraz. Bil je 19. oktober 1999. Kasneje nihče ni dal Mariboru več kot tri gole v Ljudskem vrtu.

    V drugi sezoni je Ante Šimundža krenil v London razumljivo samozavestno. Maribor je doma v izdihljajih odprl tekmo z remijem s Sportingom (1:1) ter proti Schalkeju z neverjetno kolektivno predstavo, kakršno smo videli, iskreno, le še proti Hapoelu v letošnjih kvalifikacijah, izvlekel še drugo točko. Da ni imel nič izgubiti, je morda pretirana izjava. Vendar odprta taktika, ko je Maribor imel občutek, da pa saj, saj pa, pa saj, nekako igra steče, a so pokasirali šest golov. Rekord, tista famozna tekma z Ajaxom (9:1), je bi še daleč. Maribor se je takrat pobral. Ko pride november, igra lažje v ligi prvakov. Najhujši je ravno tretji krog, ko se najbolj pozna, kakšna razlika je, če začneš s sezono v drugi polovici avgusta (z evropsko pa celo septembra) ali zgodaj julija.

    Vendar tako pač je. Maribor je vedel, kakšen je razpored. Kar je Milaniča najbolj presekalo, je bil najbrž, tako je vsaj videti sedaj, reprezentančni premor. Že res, da je zmogel premagati Rudar na tekmi, ki kaže karakter in zmožnosti ekipe, da se pobere po anemičnem prvem polčasu. Je pa tudi res, da so bili Marko Šuler, Valon Ahmedi, Marwan Kabha in Martin Kramarič že lep čas brez klubskih minut. In pač niso bili kos, dorasli nivoju, pri čemer še največ odpustka zaradi mladosti in sploh prve tekme, ki jo je začel v ligi prvakov v prvi postavi, dobi Kramarič.

    IMG_3825

    Liverpool našel, kar je iskal
    Philippe Coutinho je igral vseh 90 minut. James Milner je imel tekmo, kakršne že dolgo ni imel. Roberto Firmino kaže, zakaj je Brazilija tam, kjer je (na vrhu Južne Amerike), Mohamed Salah pa, da se odkrito ponuja kot najboljši afriški nogometaš na prihodnjem svetovnem prvenstvu, kamor je po žnj letih spravil Egipt. Liverpool je tekmo v Mariboru več kot očitno razumel tudi kot popravljanje vtisa po tekmi z Manchester Unitedom, ko so si pred golom jemali žogo iz noge, in dvigovanje samozavesti pred tekmo s Tottenhamom, kjer potrebujejo več kot le samo točko, če želijo upravičiti pričakovanja in znova končati med štirimi najboljšimi v Angliji.

    Maribor je na Liverpool nabasal v najslabšem možnem momentu. Klopp je dobro vedel, kako pomembna je ta tekma iz vidika težišča sezone. Če Liverpool po uvodnih sicer potentnih in napadalnih remijih s Sevillo in Spartakom, ko so preštevali zapravljene lepe priložnosti, ne bi slavil v Ljudskem vrtu, bi si zelo otežil življenje. Tako je zdaj na vrhu skupine E, kjer je Spartak pokazal, da je v Moskvi pač letos očitno nepremagljiv. Liverpool čaka še gostovanje v Sevilli, kjer se zna odločiti ta skupina, kjer bo očitno tudi najbolj štelo, če iz gostovanja odneseš kakšno točko.

    Obenem pa smo lahko v Ljudskem vrtu spoznali, kakšna hitrost, tehnika in igrivost krasijo najboljše fuzbalerje na svetu. Pa Salah, Firmino in Coutinho ne spadajo nujno v top 3 trojčke. Ima pa Klopp ekipo, v kateri ne rotira preveč, vendar so denimo Alex Oxlade-Chamberlain, James Milner in Daniel Sturridge, ki niso nujno v prvem planu, pokazali, kakšno željo imajo in koliko je ta tekma pomenila Liverpoolu, ki še sam ne ve najbolje, do kam lahko letos pomeri. V Angliji so očitno premalo konkurenčni, ker sta kluba iz Manchestra letos pač razred zase, v Evropi pa imajo Kloppa, ki lahko zasuka miselnost, ki tako tepe angleške klube (še bolj kot božično-novoletni fuzbalski ritem). Je Liverpool najboljše, kar je kadarkoli gostovalo v Mariboru? Najbrž je res, čeprav še vedno delujejo kot moštvo v izgradnji, ki ima za sabo poraz v finalu evropske lige in četrto mesto. V primerjavi s tem sta Chelsea in tudi Lazio imela bolj impozantni moment. A ne glede nato je bil Liverpool iz drugega planeta. Ker je pokazal, kaj je profesionalizem do konca. Že res, da gre za milijone, toda Liverpoolovi fantje so tokrat pokazali, kako je, če oddelajo te milijone. Bum, bum, bum.

    IMG_3831

    Viole pokazale, kaj je bistvo nogometa
    Še Trent Alexander-Arnold, ki je uvalil sedmega z razdalje, ni mogel, da ne bi ne samo opazil, temveč pohvalil tega, kar je ponudil Ljudski vrt. Saj smo v preteklosti opazovali, kako so recimo navijači Bayerna rohneli, prepevali in skandirali, pa jih je Real na Alianz Areni naravnost gazil. V Ljudskem vrtu se je večkrat slišal krik »ni predaje«, najbolj slavno proti Palermu, precej manj denimo proti Zürichu ali Viktorii Plzen, ko je bilo vsega kmalu konec.

    Za tekmo, ki je seveda najbolj pritegnila tiste, ki Maribor gledajo v Evropi in proti Olimpiji, je bilo vzdušje precej boljše kot bi morda pričakovali. Bilo je morda še boljše kot proti Chelseaju, pa je tam Agim Ibraimi sprašil evrogol. Seveda je vzdušje samo stvar relativne, subjektivne presoje, vendar nihče ni mogel ne preslišati ne spregledati fanatizma na jugu Ljudskega vrta. Malo je vse skupaj podžgal sodobni fenomen, ko se Slovenci v rdečem dresu narišejo v Mariboru kot največji feni Liverpoola vseh časov. Tisti, ki so se naguzili po tekmi na ograjo, čakajoč na ograjo, da si se komaj spravil na tiskovko mimo njih. Fenomen, ki je pač posledica globalizma, nekaj pa ima s tem tudi pomanjkanje zdravega lokalpatriotizma, ki je ata in mama vsakega poštenega, zgodovinsko bogatega kluba. Tisto, kar pogrešamo na domačih tekmah. Predane navijače, ki podpirajo klub, za katerega je samoumevno, da je »njihov«.

    Novinarski kolega na moji desni, ki so mu navijaški fenomeni tuji, kar gre razumeti, ni mogel razumeti tega fatalizma. Saj v tem je finta. Ne gre za razum. Gre za gola čustva. In ta so preplavila tiste na stadionu, ki so znali narediti preklop v glavah in raje do konca občudovali Liverpool, ki je imel svojo najboljšo tekmo letos, ne glede na razliko v kvaliteti tekmecev. Ostali so do konca. Večji del njih. Nekateri so odšli, kar tudi gre razumeti.

    Vendar aplavz viol, ki so se jim nogometaši prišli poklonit po koncu tekme, je tisto, kar je bistvo nogometa. Maribor je že znal črpati tudi iz trdih, hudih porazov. In redko šteje le en remi kot uspeh. Tudi zbadanje, lepljenje posnetkov tekme Olimpije z Liverpoolom iz leta 2003, ko so redsi obtičali z 1:1 za Bežigradom, je po svoje dobrodošlo. Je pa tudi res, da je na dve tekmi takrat Olimpija gladko izpadla, pri čemer poraz na Anfieldu (0:3) ni bil prav nič slabega, kaj šele sramotnega. Je pa res, da mariborska kluba na fuzbal gleda bolj »sezonsko«, ne iz prizme ene ali dveh tekem. Imajo tretjič ligo prvakov. Zdaj so šele na pol. Liga prvakov je pač vrtiljak, včasih smeha, drugič groze, če si klub kot Maribor. Stvar karakterja pa je, če si znaš prepevati, ko tvoje moštvo guzijo in gazijo. Takšni navijači si – ampak ne kar tako, čez palec, na račun knjižnice ali zdravstvenega doma – zaslužijo najboljše pogoje. Tudi do je Maribor. Ali pa predvsem to. Goltanje, požiranje (pre)visokih porazov. S pesmijo. In spoznanjem. Ter kritiko. Predvsem pa upanjem, da bo naslednjič pač boljše. Tokrat ni bilo. Najdražja šola, ki jo je doslej plačal Maribor. Ampak tudi najbolj glasna.

    Igralec tekme: Mohamed Salah [Liverpool].

    IMG_3830

  • ¡Uno, dos, tres, amigos!*

    ¡Uno, dos, tres, amigos!*

    Pet ugotovitev: Sevilla – Maribor [0:3]

    Dobrodošli (nazaj) v ligi prvakov, fantje
    Ravno ko so se namestili, premislili, tuhtali in domala čakali. Kaj pa če.. Kaj pa mogoče… Kaj pa… Samo res… Kaj pa če… Zakaj pa ne bi… Kaj pa… Bam. Vidi, kak je krenil. Šika. Prvega, drugega, tretjega. Podaja. Gol. Bemtiš. Bemomast. Gledali smo gol mi doma, gledali so gol Kabha, Rajčević in Billong. Kruto je to. Ni časa niti za čips niti za pivo.

    Ligo prvakov gledaš ali v njej tekmuješ. Sodelovanja, tistega vmes, pač ni. Pierre de Coubertin bi v ligi prvakov bil piarovec najbrž. Krut, brutalen nauk, a takšen je ta šport in takšno je to tekmovanje. Večje kot so nagrade za zmage in tv pravice, bolj najboljša moštva nabijajo, rešetajo in harajo. Nenazadnje, Sevilla je raje izgubila tekmo z Atleticom in se pripravila na Maribor. Še enkrat: Sevilla je raje izgubila z Atleticom. Ki je imela pred tem štiri zmage in remi. Ker dobro vedo Andaluzijci, da se ob ugodnem žrebu lažje in bolje znajdejo v Evropi kot doma. Čudaška, ampak takšna miselnost je. Skoraj bizarni kompliment za vijoličaste: premagali vas bomo, ker nam je tako zelo do tega, da vas premagamo. Ja, Maribor je naletel na lačnega tekmeca, ki si vijoličastih ni prišparal za malico, temveč za slow-food večerjo. Sevilla v takih večerih uživa. Da tekmec ne ve niti, kdaj je sprožil tisti uradno zabeležn strel. In to je povedal tudi obisk: 34,705 gledalcev (kapaciteta 42,714). Za primerjavo: pred tremi leti in pol v šestnajstini finala evropske lige jih je prišlo na Ramon Sanzhez Pizjuan 21,562. Statistični primerek, kaj naredi liga prvakov. Kakšno razliko. Ja. To je ta nivo.

    Dobrodošli v ligi prvakov, fantje. To je bilo sporočilo, ki so ga na novo spoznali Mariborčani. Ni se ponovil Chelsea (6:0), niti oba obračuna z Laziem ne (4:0, 0:4). Izgubiti 3:0 v gosteh pri tekmecu, ki te je komaj čakal, naštudiral in skakal, kot Carlos Alberto Kisluk, pomočnik trenerja Eduarda Berizze, ko je končno prvič zabil in nato še dvakrat, ni nič žalostnega ali kritik vrednega. Ni. Takšno je fuzbalsko življenje. Sploh pa v Španiji.

    FullSizeRender 7

    Zatorej, nobena tragedija ni, da je Maribor izgubil v Sevilli. Tudi da je izgubil 3:0 ne. Že točka bi bila čudež proti moštvu, ki je zabilo minuto, dve zatem, ko je njegova lastna publika postajala nestrpna. To je ta profesionalizem, Španci pa se v evropskem fuzbalu povrhu še radi igrajo. Wissam Ben Yedder je pokazal, kako preprosto je moč zabijati, naj se tekmec še tako organizirano brani. Bam. Bam bam. Bam bam bam. Ena, dve, tri. Hat-trick. Ob polčasu, ki bi se lahko končal tudi s penalom za Sevillo, ki ga je itak potem dobila kasneje, resda ni bilo konec, nihče ni sklonil glav, je rekel Martin Milec, vendar po drugi strani je tudi bilo. Maribor je imel šele v nadaljevanju polstrel na vrata, tako beleži Uefa. In imel je tri, štiri situacije (Pihler, Ahmedi, Tavares, Kramarić), ko je imel nekaj prostora, na katerega je čakal cele faze tekme.

    Vendar realno je Maribor ugotovil, kje je njegova meja. Kljub temu se ob pregledu letošnjega še posebej brutalnega skupinskega dela dobro upira tekmecem, ne glede nato, da skupina E ne sodi med najzahtevnejše. Kajti po drugi strani imata Feyenoord in Apoel v svojih skupinah gol razliko že -6. In nobene točke. Maribor ima eno in minus tri gol razliko. Svoje priložnosti bo, zdaj to ve, moral iskati in najti drugje. Liverpool se ponuja kot tekmec, ki se muči z bremenom lastnega imena. Kako se bodo pobrali po drugem (evropskem) porazu sezone, bo ključno za nadaljevanje. Če so igralci tako utrujeni še preden je prišel oktober… Bo težko, je pa tudi res, da je bila to za Maribor že osma evropska tekma sezone, skupaj devetnajsta. Za Sevillo pa deseta.

    Maribor se lahko, ko se bo prebudil in opomogel, opogumlja z dejstvom, da moštveno ni razpadel, da je bil tudi dovolj trmast za domaće žvižge, da je Sevilla napadala tudi po 3:0, pa so se znali tudi zaradi Jasmina Handanovića ob luknjasto utrujeni obrambi ustaviti na še znosni meji. Poraz je bil suveren, če ne celo predvidljiv, toda Maribor kaže, da ni kanta za napucavanje, material za doseganje rekordov in nabijanje gol razlike. Povedano regionalno: Maribor ni Dinamo.

    »Vsi imamo to željo, še edno je živa, vse imamo v svojih rokah in nogah,« Jasmin Handanović in Val 202. Bomo videli, kaj se bo dalo narediti v Mariboru. »Vsakemu bo tu težko igrati, padale so že velike ekipe, če bomo upali igrati, zakaj ne bi padel tudi Liverpool,« je hraber Martin Milec. In takšno razmišljanje je edino pravilno. V slovenskem nogometu – pomislite samo na Srečka Katanca – pa še zdaleč ne tako samoumevno. Zdaj bo tritedenski premor v ligi prvakov, ko bo Milanič upal predvsem, da se vrnejo Zahović, Vršič in morda tudi Šuler.

    FullSizeRender 3

    Milanič presenetil s 4-5-1

    Darko Milanič je – stavek, ki ga ne napišemo pogosto – presenetil z začetno postavo. Čeprav je bilo težko uganiti, kaj natanko je igral Aleks Pihler, ki je bil nekako »waserwagasto« težišče in bi naj pomagal tistemu boku, kjer je Sevilla raje iskala preboj (izkazalo se je, da je to bila leva stran), je Maribor postavil v sistem 4-5-1. S katerim, seveda, nima izkušenj, ker jih v domačem prvenstvu niti ne more imeti. Proti komu? Olimpiji? Nak. Ne gre. Pihler svoje naloge ni najbolje razumel, je pa bil simbolni primer tekme, kjer je Maribor lahko nabral dovolj izkušenj, da vendarle Sevilla ni nek bav-bav. Pihler ni bil kriv, da je Maribor dobil tri gole. Ali da se je mučil na bokih.

    Da bo igral Jean-Claude Billong, je bilo jasno že za vikend, v petek, ko je Marko Šuler sedel za nami novinarji v Kidričevem. In nam povrhu še povedal, kako je z Denisom Šmejem, ki bo potreboval za povratek še dlje kot on sam. Milaniča to najbolj jezi, bolj kot izostanek Vršiča in Zahovića, že kot nekdanjega branilca, saj ve, kako pomembno je sodelovanje centralnega para, sploh pa na tekmi, kjer je prevzemanje tako nujno. Če ga ni, ima Correa pač slalomski šov. Maher, zvezda, talent, itak. Ampak videlo se je, da obramba ni vedela, kdo bo tisti, ki ga bo, magari, zrušil. Nihče ga ni. Gledali smo, kot smo gledali mi. Očarani. In bojazljivi, da jih ne bi pokopal en bedni penal. Če že, bolje tako, ne?

    »V prvem polčasu smo se do prvega zadetka dobro postavili. Nasprotnik je kvaliteten in hiter, s podvajanjem smo skušali to kompenzirati, kar ti na dolgi rok pobere nekaj moči. V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, čez celotno tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče odigrali in da bi lahko bili bolj nevarni. Nažalost ni bilo tako, potem pa je nasprotnik, ki ima kvaliteto, to izkoristil. Ko smo v nekaterih situacijah malo zamudili in prostora nismo zaprli dovolj dobro, so povedli na 2:0,« je opisal Darko Milanič. Ko je bilo že 2:0, ko je Vazquez našel Ben Yedderja, ta pa milimetre med Handanovićevo levo nogo in levo vratnico, je Sevilla imela vse, kar si je želela. »Potem so kontrolirali tekmo. Mi smo sicer v drugem polčasu pokazali kompaktnost. Kvaliteta je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar v trenutku, ko nam to ni uspelo, smo prejeli zadetek.«

    Maribor je, kar je še najbolj pozitivna izkušnja, zdržal uvodni nalet ekipe, ki je bila nastavljena za napadanje v navalih in zlasti po bokih. Kaj je, tako, čez palec, zmanjkalo, da moštvo ni zdržalo dlje, do polčasa? »Komunikacija, pomoč, top sodelovanje na levi strani je manjkalo. Ja, Šuler velikokrat reši tudi v zadnjem momentu, mogoče bi on to rešil, vendar problem je bil drugje.« In dobra stvar? »Dobra stvar je ta, da imamo izkušnje in da na takem nivoju ne moreš biti, da ne delaš tisto, česar ne, četudi ti to ne paše. Enostavno moraš delat. Ne moreš se šparati, da bi bil v napadu boljši kot drugače, to vodi do tega, da ne gre. Iz tega lahko nekaj povlečemo.«

    V izjavi za Val 202 je to zvenelo kot kar trda kritika, Milanič je bil jezen, ker fantje niso upoštevali očitno zelo jasnih, nazornih, pedantnih, naštudiranih in prigaranih navodil, ki naj bi zaprli levo stran. Ali desno. Pa je niso. Maribor je igral lahko toliko, kolikor mu je Sevilla pustila, je že danes najbolj pogosto uporabljena taktična ugotovitev. Milanič pravi, da ga nihče ni presenetil. Izpadlo je, da ga je bolj nesodelovanje njegovih fantov pri prvem golu. Zameriti jim ne gre. Res ne. Sevilla je brnela, tečno so čakali na vsako žogo, želeli zabiti še četrtega, petega, šestega.

    FullSizeRender 6

    Ko ni bočnih, ni strelov
    Mitja Viler se je našel in naredil spomladi, marljivo delo pa žel poleti z goloma Hafnarfjordorju in Hapoelu. Martin Milec se je pobral po Izraelu in doma zaustavil, kolikor je lahko, Anthonyja Nwakaemeja. Zdaj bi morala to predstavo nadgraditi. In sta jo, kolikor sta jo lahko. Vendar hkrati – kot večji del moštva – spoznala svoj limit.

    Vilerja razumljivo Milanič brani z ritmom tekem, ki je bil še večji, ko je Srečko Katanec moral zamenjati Bojana Jokića z Rulotom že proti Slovaški in ga uporabil proti Litvi. Proti resnično boljšim tekmecem se pozna, da Viler nima kondicijskih kapacitet za prodiranje po boku, ki je v napadu (pre)pogosto mariborska rešitev, če ni igralca, ki bi reševal ena-na-ena.

    Na drugi strani je Milec najbrž dodobra preklinjal Ramon Sanchez Pizjuan. Tretjič je bil tukaj, z dvema kluboma, pa tretji poraz. Dovolj časa je imel, ko je prišel do sape, da je pojasnil, kakšna in v čem je razlika igrati z Aluminijem v petek in s Sevillo v torek: »To ni slovensko prvenstvo, da bi lahko jaz na desni in Viler na levi hkrati napadala. Igrati je treba bolj pametno. Sevilla nas je po izgubljenih žogah hitro pritisnila. S tem smo imeli težave.« In s tem so imeli velike težave, saj je ob tako zgoščeni sredini Sevilla iskala in našla prostor ravno na bokih, kjer je Maribor – za razliko od prebliskov Ahmedija in dveh spodletelih driblingih Kramarića – deloval utrujeno, počasno in preprosto ne dovolj kvalitetno za ta nivo.

    »Zavedali smo se, da igramo proti izjemnemu nasprotniku. Poskušali smo jim zapreti sredino, podvajati na bokih, a smo premalo držali žogo. Nismo bili dovolj dobri za kaj več. Na žalost najdejo vsako najmanjšo luknjo in izkoristijo priložnosti. Mi zmoremo več, a tokrat smo bili premalo konkretni,« je za vecer.com povzel Aleks Pihler. To je šola, ki jo moraš dati skozi, je za Kanal A povedal takoj po tekmi Mitja Viler. Maribor je na nek način v Sevilli prilezel v učilnico, kjer se študira za višji nivo in je upal, da bo šlo. To ni nujno preskakovanje razreda. Maribor je pokazal vse, kar zna. In pač ni bilo dovolj. Za ta nivo.

    FullSizeRender 2

    Sevilla v Evropi gradi renome za doma
    Kar nekaj analiz – tudi na Kanalu A v studiu – je povsem spregledalo dejstvo, kakšno sezono ima letos Wissam Ben Yedder. Pa kakšen Nolito in Jesus Navas. Pri čemer se Ben Yedderjeva zgodba bere kot pravljica. Še pri dvajsetih je nabijal futsal, resda celo za francosko izbrano vrsto, a se v »velikem« fuzbalu preganjal po francoski četrti ligi. Zmogel je do b ekipe Toulousa (20 tekem / 14 golov), prilezel do članske (156 tekem / 63 golov), kjer je v šestih letih kot nenazadnje tudi nekdanji mladinski francoski reprezentant dovolj opozoril nase, da ga je lani, pri 26 letih, Sevilla pripeljala. Podrl je rekord Andre-Pierra Gignaca, ko je sprašil 50 gol v Ligue 1. Devet milijonov evrov še v Sloveniji ne bi bila dih jemajoča cifra, v Španiji pa še tolikanj manj.

    Toda Ben Yedder je v taki konkurenci pokazal, kakšno sezono ima. To je bila osma tekma, zabil je hat-trick in prišel že do sedmih golov. Zabil je v ligi, kvalifikacijah in ligi prvakov. Gol na gol. Hat-trick je dišal v zraku, ker je Maribor ekipa, ki ponudi hat-trick tistim, ki bi se resnično radi dokazali. Tako je bilo na White Hart Laneu pri Tottenhamu, ko je imel Gareth Bale sicer svoj šov, vendar je Jermain Defoe s tremi goli spravil selektorja Anglije v zadrego, saj so bili časopisi prepolni poročil ne o tekmi, temveč o zadetkih.

    Ben Yedder v megatalentirano francosko reprezentanco seveda ne more, ne še, toda s takimi predstavami dokazuje, da nogomet niso samo uveljavljena imena, saj Nolito ni imel kdo-ve-kako megalomansko dobrega večera, medtem ko je Jesus Navas po vstopu skušal sijajno prefrigano lobati Jasmina Handanovića in bi ga, če ne bi bilo prečke.

    Sevilla je moštvo, ki ima tekmeca že v lastnem mestu in je že tam fifty-fity. Kao. Pa je seveda Betis zdaj, zmaga na Santiagu Bernabeu prejšnji vikend gor ali dol, daleč zadaj. Sevilla ima pet naslovov v evropski ligi/pokalu Uefa, od tega tri zapored. Pehnila je tudi Liverpool v finalu, da. Predlani, ko mu je pokazala svoj anti-istanbulski čudež. Čeprav jima je skupno z Liverpoolom ravno to, da lažje do uspehov prihajata v Evropi kot doma, kjer sta bila prvaka davno tega (Liverpool nazadnje 1989, Sevilla edinkrat davnega leta 1946).

    Zato je Evropa toliko več, sploh odkar se je Atletico pod Diegom Simeonejem približal Realu in Barceloni. Nenazadnje jih je od tiste tekme z Mariborom vodil Unai Emery, ki ga je lani zamenjal Jorge Sampaoli, ki pa je šel za argentinskega selektorja ter mesto prepustil Berizzi. Sevilla si mora renome dvigovati v Evropi. S tem se postavlja že proti zelenemu delu mesta in skuša zoperstaviti Realu in Barceloni. Skuša biti, drugače povedano, Valencia zadnjega desetletja. A kaj, ko je to Atletico.

    FullSizeRender 10

    Studio kot se šika, strokovni gost ne
    Če bi le Kanal A imel tako v nulo dodelan studio in predvsem toliko časa (oglasi, ki pridejo z ligo prvakov, gor ali dol) in še zlasti takšnih vsebin tudi v Prvi ligi Telekom Slovenije. Uf. Kje bi bila meja, a? V razpoložljivem času pokažejo, kaj kot športno uredništvo in komercialna televizija zmorejo, če vložijo čas, sredstva, kader in se projekta lotijo tako premišljeno kot (ne)nazadnje Eurobasketa. Poročila Žige Lesjaka in javljanja Tadeja Vidriha, vključitev Tomaža Lukača, ki je potihoma – subjektivna presoja, povsem – postal prvo komentatorsko fuzbalsko ime pri nas, in vsi reportažno pristni prispevki so tisto, kar je presežek in posebej do izraza pride zlasti na oddaljenih gostovanjih, kamor številni ne more(m/j)o. Vidrih je po tekmi dobil v rafalu izjave Milaniča, Tavaresa, Handanovića, Milca in Vilerja, med polčasom pa še Saše Gajserja, ki ponuja vse bolj konkretne izjave, oprijemljive in sporočilne, (samo)kritične in povedne.

    Kjer pa Kanalu A vseeno zmanjka, da bi studijski del naredil še bolj nivoju lige prvakov primerne, pri čemer bi podlago »morale« prinašati ravno vsakovikendaške izkušnje PLTS, je pri izbiri gosta. Stane Bevc nima nivoja za ligo prvakov, ker z njo nenazadnje nima veliko skupnega. Eno je pokrivanje NFL, kjer Slovenci nimamo (aktualnih) izkušenj, drugo pa je liga prvakov, kjer skoraj zmanjka prstov obeh rok za Slovence, ki so zabili gol v ligi prvakov. Tistih, ki so igrali v njej, pa je itak še mnogo, mnooogo več.

    Maribor medijsko ni najlažje mesto za najti razpoložljivega in kompetentnega sogovornika (v bistvu je razmerje obratnosorazmerno), čeprav se – čeravno kot trener Mure – iz glave ponuja Ante Šimundža predvsem kot eden od treh trenerjev, ki so vodili klub v ligi prvakov, na TV Sloveniaj pa se je ob Miletu Ačimoviću izkazal kot mož, ki pove, kakor je, ne da bi se bal za službo, vtis ali imidž. Nenazadnje bi celo Bojan Prašnikar, njegova predvidljivost gor ali dol, bil najbrž bolj smiselna in razumljiva izbira. Prav je, da Kanal A vztraja pri Bevcu, še posebej ko gre za tekme Maribora. Seveda se šušlja, kako Bevcu Maribor domnevno ni blizu, vendar to samo po sebi ni moteče. Kar je moteče, je njegovo razpredanje, takoj uvodoma, kako se je Maribor na sredini mučil in imel srečo v – Kidričevem. Proti Aluminiju. Z dolžnim spoštovanjem do Aluminija, se razume. Težava pri Bevcu – pa pri tem ni edini, podoben občutek daje že leta Branko Zupan – je, da se zdi, kot da gledamo razgovor za službo, pri čemer Rok Tamše (ali Sašo Jerkovič ali Anže Bašelj na TV Slovenija) seveda ni(so) kadrovska služba. Zdi se, da smo to vsi mi, ki imamo z ligo prvakov ravno toliko izkušenj kot Stane Bevc. Ki je tekmo dobro povzel po njenem zaključku, povedal to, kar se pač pove, če tako dolgo še pustite televizor prižgan. Bevc zato niti ne nujno po lastni kridvi deluje kot tisti selektor, ki mu je edinemu uspelo iz kavča priti do televizije.

    Kajti nemudoma se je poznalo, da so bile še zadihane izjave Vilerja in Handanovića precej bolj konkretne, izkustvene in povprečnemu gledalcu razumljive kot Bevčeve, pa je imel Bevc čas, kulico in posnetke. Ker imajo ravno to: izkušnje. Sploh pa je format zgolj enega gosta v tujini že zdavnaj preživet, razen če imaš res gosta, ki je suveren, karizmatičen in retorični dribler. V Mariboru sta to Matjaž Kek in Zlatko Zahović. A žal trenutno oba objektivno nedosegljiva. Kanal A bi se, tudi iz vidika Prve lige Telekom Slovenije, lahko še bolj potrudil in našel koga, ki ima z Mariborom (in ligo prvakov) nekoliko več skupnega. Stane Bevc žal nima, naj Rok Tamše še tako neutrudno borba.

    Igralec tekme: Wissam Ben Yedder [Sevilla]

    *Ena, dve, tri, prijatelji

    FullSizeRender 5