Veste, kaj je štajerska ruleta? Štajerska ruleta je, ko greš sam v bife, kateri koli bife, lahko je zadnja bufa, še boljše, po možnosti taka, kamor ne greš ravno dostikrat, ni pa nujno, eh, lahko je tudi tam, ko greste stalno, in se gladko zicneš, pripopaš, naguziš gor na šank. Če bufa seveda ima šank oziroma je ta funkcionalen, ker so taki »gostinci«, ko sicer naredijo šank, pol pa gor namečejo urugvajski cimet za libanonski čaj, nabašejo deke, cote, plinske bombe pod šank, še mine bi nasadili, žico potegnili, samo da se ti ne bi zicnil za šank, ker šank kultura, to je ja treba izkoreninit. Ko pa jim rečeš, alo, v Ameriki je šank cel point, pa pokasiraš, da si naredi Ameriko v glavi tak ko Melania. No, in štajerska ruleta je, da greš v kafič, bufo, lokal, zicneš za šank in čakaš. Da pride prvi mimo. Idealno je, če ga poznaš samo bežno in vprašaš: »Seos, kak je?«. Ene šest možnosti je, kaj se bo zgodilo in samo ena je res dobra.
No, in točno taka se mi je zgodila prejšnji teden, ko sem čakal kolega, da bova šla na drink v Living Room, pa sem imel malo fora, lufta in časa, skratka, pa sem ga šel počakat v Gramofonoteko, kjer je najboljše na svetu to, da se Domen, en tistih kelnarjev/šefov, ki dejansko vpraša, kak je, kraj, kjer še lahko ti pizdiš, jamraš, hvališ, rojevaš, ne pa da ti kelnar razlaga, da je šel v Obi kupovat Led žarnice in da je jeba, ker modrih več nimajo, smeji foram na svoj račun ti kako izdatno nafila še na tvojega skupaj s tistim pravim računom.
In tako sem tam sedel, žulil pivo, gledal na uro in v bistvu mi je bilo kar fajn, ker danes je vse manj možnosti, da bo nekdo samo uletel v lokal. Malo pogledat. Danes se, če greš na drink, za to zmeniš. In ta danes traja odkar imamo mobitele, bolj ali manj. Torej celo večnost. Na blef, na ruleto, tega, da bi kdo šel kar tak v kafič, je vedno manj, je pa svinjsko dragoceno. Saj se najde, še še, romantično verjamem, da še zlasti na vasi, ampak tudi v mestu, res da so to zadnje bufe, tam, kjer špricer ne prileze do 1,50 evra, v mestu, pri Domnu, bemomater, ga žlempamo za 2 ojra, se še najdejo taki placi, ki nimajo aplikacije in takih jajc. Sploh ne veš, če imajo facebook stran, no, Domen jo ima, itak hvala bogu.
No, e, tako sem jaz bil pripopan tam, lokal se je solidno polnil, Gramofonoteka, plac, ki ima ime, da ugotoviš, kateri tvoj kolega je disleksik, je magnet za kvazi dejte, za stare pire in nove zgodbe, zato lahko tudi v petek ob šestih naletiš na kar okej sceno. In ni bilo več kot deset minut, ko se je zgodilo. Štajerska ruleta. Not je prišel tip, ki sem ga enkrat že nabasal na istem placu, isti šank in, kot se je izkazalo, skoraj iste debate. Še celo spomnila sva se, kaj sva se menla in to tak, da si bil kar ponosen, da še imaš spomin. Ne bom napisal, kdo je, recimo, da ga poznate, bom pa rekel, da je imel namen it v kino. Gledat 1917, prva svetovna vojna, jarki, bratci, ki jim raznese ksiht ali pa se zadrgnejo skozi gas masko in ta jajca. Baje dober film, čeprav je na Twitterju Simon Popek, šef Liffeta, rekel, da je skoraj kozlal. Ali pa celo je, ne vem, pa ne zato, ker bi čreve letele, ampak ker da je film očitno kar nekaj.
Nama s tem modelom se ni zdelo. Žulila sva vsak svoj pir in nato sem probal s štajersko ruleto. In nabasal na tisto edino vredu varianto od šestih, ker lahko da ti kdo izpuca taki šamar od »kaj je, kaj bi rad«, da te sezuje. »Seos, kak je?« sem ga vprašal in mi je rekel, da je na poti v kino, da je prišel prej na enega, da rad gre na pir, dva pred kinom, da gre sicer pol vedno scat, pa čeprav vedno sedi na sredini in tako sva guslala malo sem pa tja, kako je kaj, kako življenje, kako Domen ne zna, hop cup in evo, ura je cajt, cajt je pa gnar… Cajt za kino. In mi je namenil enega tistih pogledov. Onih, detektivsko hiperempatičnih. Ko se spogledaš, za hip, pa vidiš. Da si si na istem. On bi, ti bi. Te pa dajmo. Še en pir. Saj film igra kasneje, kolega pa, kot se je izkazalo, itak zamuja.
Saj film igra ob večih terminih, samo ta tip seveda kina ni ujel. Vsaj ne ta petek. Ker je padlo toliko debat, da ne bi sfolgal vseh po pisat. Domov sem prišel čez kakih šest ur, tako da si sami zračunajte, kak pa kaj. Se pa spomnim, da smo se spet pogovarjali o Novi vasi, tem mističnem, danes tako lepem kraju, ki je nam razmehkuženim centrašem vedno bil tuj, odtujen, potem pa vedno bolj mamljiv, OG in to.
Že pred časom, ne tako dolgo nazaj, sem na nekem rojstnem dnevu, ki ni bil le en, trabunjali smo debato potem čez kaki teden, dva, sedem še na eni naslednji čagi, sem izvedel, da S23 bloki, soseska ali kaj to pač je, ne spada v Novo vas. Kak te ne. Pa kak. Vsi so mi rekli ja tak. Fun fact, če boste v Mariboru šli z več Mariborčani na žur, vsaj en bo ziher z Nove vasi. Mene so tja, ko sem se rodil, prinesli, mislim da v ta modri blok in me potem čez tri leta ali nekaj takega odnesli čez Dravo, v center, štirimetrski stropi, glasbena šola, solfeđo, tak da je bil fuzbal edini stik, da si zvedel, kako živijo še drugje.
Pa to ni bila edina fora. Niti nisem vedel, pa se imam, ono, da nekaj o Mariboru vem, da ni samo ena Nova vas. Mi punca pove. Da oni so Nova vas 2. Kaj te Nova vas 2 je, bog te nima rad. Ja, najprej je bila enka, pol pa dvojka, pa so ločili, ker to sploh ni isto, kaj si smešn, ovi so ja drugačni, pa mamo mi to posebej, pa ne, ni teorije, ne gre. Ja zakaj pa pol te nima kakega drugega imena, če imamo pa še Borovo vas, zakaj to ni, kaj te vem, betonska, lipova, seksi, mariborska, podpekrska vas, ja da to pa ne, ker vseeno obstaja nekaj, kar je skupna Nova vas. Pa iji se cukrat, jim rečeš, pa rečejo, da ja, saj so se cukrali in tak smo v petek padli v debato o devetdesetih, za katero sem bil ziher, da je z leti postajala le vedno bolj kultna, filmska, gangsta.
»Da ne boš mislo,« mi je reko tip za šankom, »da ko sem jaz to razlagal kolegom v Ljubljani ali pa v tujini, kak so se mi režali in mi pravili, da mojega lajfa pač ni režiral Spike Lee. Pa je bilo tak, stari. Igle, narkiči, onkiči, boš kupo cigl, fajti med bloki, pred bloki, za bloki.«
In sem pa tja je to šlo, meni je po moje slina tekla preko krigla gor na gate.
»Veš, jaz sn tui enkrat stal v oni vrsti,« je končal malo daljšo pripoved, ki je vključevala nauk, da ni bilo nič bolj zajebano kot to, če je imel kaki vhod po dva brata, vmes je prišel moj kolega, ki je gor raso v Borovi in je tudi on imel na vhodu dva brata, si dobo taki šamar, da nisi več vedo, kiri vhod si in si pokarisal še enega, pa potem je ta prvi, poleg mene, akademsko ocenil, da se je res poznalo, kako je Maribor zjebala brezposelnost, da se prav vidi, kaj naredi gospodarska rast in boljša socialna slika, danes zgleda Nova vas kot ena zelo srečna vas (doma upokojencev), človek bi se tja preselil, vse obnavljajo, rišejo parkinge, da jim jih lažje zdaj vozijo s pajki, ker nisi mestjanar, dokler ti pajek avta ne odpelje, čeprav ima en kolega taki flet v S23 soseski, da ga v centru ni takega.
»Kaj? V kaki vrsti?« sem ga vprašal.
»Ja v oni, znameniti, legendarni vrsti. Vrsti, v katero si se mogo postavil, ker ti je model reko, da če se ne boš postavo, boš dvakrat dobo.«
»Čaki, kaj? To je res blo? Hahahahah.«
»Tebi je smešno ja, ko pa čuješ ‘alo, v vrsto, da ne bo keri dvakrat dobo’, pa ti je kislo.«
»Zakaj pa nisi spizdo?«
»Stari, noben v Mariboru ni laufal hitreje od APM-a. Doben. Tip bi te dobo in pol bi ga šele najebo.«
»Pa čakaj, čakaj. To ste stali v vrsti in čakali, da ste pokasirali? Ni to bil mit?«
»Mit ja, mit ti je mama. Valjda da je blo res.«
»Kolk pa vas je blo? V vrsti?«
»Kaj te vem, kakih osn komadov ziher.«
»Haahhha.«
»Smešno tebi. Pripalo ti je taki šamar, tak ti ga je zalepo, da ti je cinglalo v glavi, ti se pa režiš, centraš saj, mamini sinkoti, vam nikol ne bo jasno.«
»Hhahaa.«
»Glej ga, kak se reži. Ja tak je blo. Da ti ne bom razlago, kaj je bilo najbolj noro.«
»Kaj?«
»Enkrat sem ninja zvezdico dobo not v vrat. Tu, glej,« mi je kazal in se držal nekje pod brado, na desni strani vrata, ne tak daleč od aorte ali kaj je ona žila.
»Haha. Kaj? Ninja zvezdico?«
»Ja, taka, srebrna, ko v filmu. Made in China al Tajvan al kaj je bla.«
»Ne me jebat.«
»Saj te, enkrat mi je en pred ksihtom z nunčakami mahal.«
»Hahahaha.«
Zdaj se več nisem režal samo jaz, ampak Domen, kolega, dva pesa in ledomat. Vsi smo se kikotali. Seveda ni smešno, ampak tip je imel taki dar pripovedovanja, da sem si rekel, da si to moram zapomnit in zapisat. Kaj več ne morem, ker nisem rasto gor v Novi vasi, včasih ti je prav malo žal, čeprav ti seveda po svoje tudi ni, ampak si pa ponosn, da ima Maribor taki neki freh karakter, da zna še iz najslabšega vun naredit štos.
Že zato, ker je imel iskren namen it gledat film.
