Oznaka: maribor

  • Nesimo se not’n’vun!

    Nesimo se not’n’vun!

    Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.

    In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.

    Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.

    Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.

    Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?

    Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.

    Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.

    Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.

    Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.

    Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.

  • Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Lahko bi bila floskula. Bi. Gladko. Nak. Ne na ta večer, ne na ta dan, tik pred novimi omejitvami in ob vsej negotovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Katera floskula? Tista misel, da je rock’n’roll najboljše zdravilo za te čase. Rock’n’roll ni bil medikament, rock’n’roll je ponavadi goltal medikamente. Ne zdaj, ne več, ne tu. Ne, če dva tipa brenkata na akustične kitare. Zato je bilo res. Zdravilo. Hit na hit. Pesem na pesem. Beseda da besedo. In zgodi se: vrhunski koncert.

    Najprej sta Gušti in Tomi v Narodnem domu kakopak previdno povedala, da sta prišla z rdečega območja. »Skoraj bi si upal reči, da so to za te čase najbolj primerni špili, ki še grejo skozi. Na ta četrtek. Mešani občutki. Po eni strani vesela, da sva lahko tukaj, po drugi strani pa ne vemo, kaj bo v prihodnje.«

    Vemo, kaj bo. Rock’n’roll. Uro in pol kasneje poslušalci v maskah in na razdalji niso zdržali več. Vstali so. Namamila jih je Nisem več s tabo, prepričala Na Soncu. In še bi. »Moramo domov. Kdaj že pride virus? Opolnoči?« sta se nasmejala Tomi Meglič in Miha Guštin – Gušti. In pokasirala resno konkreten aplavz, ko sta se poigrala z mislijo, da bi za štirinajst dni ostala v (ta večer še) oranžni coni.

    Ena na ena!

    Gušti in Tomi, ki sta le eden od petih tandemov iz cikla glasbenih dialogov 1na1 ljubljanskega Siti teatra, bi morala v mariborskem Narodnem domu nastopiti že 29. marca, a je bil koncert prestavljen zaradi koronavirusa. Seveda je bil. Zdaj sta mu, tako se je zdelo, ravno še pravočasno ubežala.

    Oder je bil pričakovano, no, skoraj gledališki. Dve kitari, dva stola, dva kovčka, dve kupici. Akustični večer, kjer šteje povedano med komadi skoraj toliko kot komadi sami. »Polovica je Guštijevih komadov, ki jih je naredil v četrt stoletja, polovico mojih. Priredila sva jih za dve kitari in dva vokala je uvodoma skoraj preresno nastavil Tomi Meglič, sicer pevec skupine Siddharta.

    Namenoma preresno, da je Gušti, nekdaj član in avtor skupine Big Foot Mama, nanizal, koga so v bistvu poklicali iz Siti teatra. »Povedali so ima, da imajo ta koncept 1na1 in me vprašali, kdo ima še toliko hudih komadov kot jaz. In sem razmišljal, hm, kdo? Razen, em, mogoče ta kolega na moji levi. Poklical sem ga in – ni dvignil. Pošlje mi sms, da je v New Yorku z novo punco in če je kaj nujnega, naj mu hitro napišem. Napisal sem mu ‘jaz, ti in akustične kitare’. In mi je nazaj poslal samo srček. Ni bil pa rdeč, haha.«

    Jaz sem bog ljubezni

    Za začetek sta krenila v Klinik potihoma, skoraj mistično, tako, kakor to ponavadi počne Siddharta. Nato pa je začelo padati. Že za Črn tulipan je Gušti razložil, kako je pevcu Gregi Skočirju za vse petke in sobote dal možnost, da začenja večere z »jaz sem bog ljubezni«. »V bistvu pa je komad bil napisan za mojo ženo,« se je pošalil Guštin.

    Prvi del koncerta je skoraj povsem razvedrilen in predrugačen: Mala nimfomanka zveni povsem v molu, ampak nič zato, če Guštin pove, kako, kje in zakaj je nastala. Če morda niste vedeli: Gušti je bil zadnja generacija slovenskih fantov, ki so še služili vojsko JLA. »V Banja Luki, kjer sem bil tankist, si me predstavljate s tisto kapo na glavi?« In komad je nastal prav tam, ker je bilo, uganili ste, toliko lepih punc.

    Ja, kelnar je bil

    Prav takšni koncerti, kjer si dva avtorja z resnimi hiti podajata top komade ter ustvarjalno preteklost sem in tja, ravno tako, kakor je Tomi nalival Guštiju konkretne špricerje, pokažejo in še bolj spomnijo, za kakšne komade je šlo in še vedno gre.  

    In kako je bilo še v bistvu niti ne tako dolgo nazaj vse drugače. Da, bili so časi, ko je Big Foot Mama bila vse, za Siddharto pa še nihče slišal ni. Nenazadnje, ko je Gušti razlagal, kako je prepričeval preostale člane Big Foot Mame, da so pristali na Led s severa, ki je potem pomagal napolniti Križanke kot prvemu slovenskemu bandu, je Meglič iskreno priznal, da je bil na tistem koncertu. Takrat je bil zgolj tip z rdečo bradico. In ne le to. Tip, ki je bil vesel, da je Guštiju natočil pivo.

    »Ko smo bili z Big Foot Mamo že zelo popularni, sem bil pred špilom doma in sem ob petih, pol šestih gledal televizijo in na TV Slovenija 2 je bila ponovitev oddaje Pomp. In zagledam enega modela z rdečo bradico. Gledam, poslušam in me pritegnejo zvok, komad, pretresla pa me je suverenost pevca z rdečo bradico. Bil je prepričan, da ima super komad, dober band in nisem mogel verjeti, da se je kaj takega lahko zgodilo v Sloveniji.

    Ko sem šel v kombi z bandom, sem povedal, kaj sem videl, govorim o Siddharti in en član banda reče, češ, pojma nimam kdo so ti. Gremo na špil in se hitro vrnemo v Ljubljano, najbrž smo igrali v Postojni ali Logatcu. In če prideš s špila, ne moreš domov še ob enih zjutraj, ne spodobi se. Šli smo na pivo pri Kinu Šiška v lokal Hound Dog in si naročimo pivo in prinese mi ga točno ta model z rdečo bradico. Ja, kelnar je bil.«

    Pesem, ki jo je takrat Gušti slišal in ga je očarala? Pot v x, prvi single Siddharte, kakopak.

    Izgubljene akorde našla na internetu

    Tisti »kelnar« je nato napisal tudi pesem Platina, še danes dobro znano balado. Pesem je že znana, manj pa njeni zaguljeni akordi. Teh je, vseh tistih gis-molov in Dis-duri, res veliko. Dovolj, da jih je Tomi, ki je sčasoma pesem s Siddharto le pel in prepustil akorde kitaristu Primožu Benku, pozabil. Še dobro, da jih je Gušti, kakor je priznal, našel na internetu.

    In tako je to šlo. Pesmi so seveda z dvema kitarama povsem bolj neposredne, oskubljene vsega, kar jim daje produkcijsko moč; naprej stopijo besedila, v bistvu pa je to najboljši način za vpogled v osnovni ustvarjalni proces dveh rockerjev. Zdaj sta v zrelih letih, ni pa težko zamenjati odra Narodnega doma za najstniški sobi, polni upanja. Tomi je tako (iz)povedal nežno zgodbo o tem, kako je namesto v vrtec z babico hodil okrog po nekdanji Jugoslaviji k dedku, ki je na filmskih scenah skrbel za zvok.

    Ko je babica bila že v letih in bolna, ji je Tomi prinesel Nord, drugi album Siddharte. Razumel je, da vse s plošče ni bilo zanjo, mu je pa kasneje njen sin, njegov oče povedal, da si je zaželela pesem za svoj pogreb namesto klasične Tišine. Pesem? Samo Edini.

    Izvolite albume, ki jih takrat niso hoteli

    Koncert 1na1 je zastavljen in predvsem do zdaj že dovolj utečen tako, da poslušalcu ponudi paleto čustev. Od severnjaško ledeno ljubezenskih zgodb (Led s severa, Ledena), prek erotično nabitih štiklov (Kloner, Garbič) pa do pesemi, ki s predzgodbami in gestami dobijo nek povsem drug vidik. Skoraj obrnjen. Gušti je razložil, kako je skoraj po naključju uspel najti Polono Kasal in kako se mu je posrečila skladba Vedno zame, ki je bila sprva plod marketinške želje teleoperaterja.

    In kako so mu poslušalci, kupci albuma, zamerili, ker na kompilacijo Dolce vita, kjer je sodeloval takrat tudi Tomi, enako Polona Kasal, ni uvrstil pesmi Vedno zame. Ta, mimogrede, je nalezljiva še danes. Zato mu je zgoščenk ostalo, kakor je rekel, za eno nepremičnino. Vstal je s sedeža in kot čarovnik privlekel na plano dve škatli albumov. Za pubkiko. Izvolite, vzamite. Narod je kasneje navalil. »Gušti in Polončič,« se je nato zasmejal Tomi, ko je moral peti prirejeni del, ki ga je pela Polona Kasal.

    Ne zadnji, občutek pa, kot da je bil predzadnji

    Nedavno smo se spraševali skupaj z mariborskimi organizatorji, kdaj bo na vrsti zadnji mariborski koncert. Ironično, enako sta se tudi prekaljena glasbenika. Le da s pošteno dozo optimizma. Nobene jeze, nič o maskah, razkužilih, omejitvah, ukrepih, zaporah, bolezni. Nič od tega. Za uro in pol. Veste, kako zelo to, preprosto, paše?

    Vesela, kot nekdanja najstnika, da lahko igrata svoje komade za publiko. Ki te komade še vedno prekleto dobro pozna. Včasih se namreč na takih koncertih pritihotapi občutek, kakor da je to že res nekje vmes postal klasični rock, kjer poznaš precej več komadov, kakor bi nemara pričakoval. In ko se koncert res zdi ne morda kot zadnji, gotovo pa vsaj kot predzadnji. Vreden vsega. Ko se za dobro uro in pol, tudi če sediš narazen in dihaš skozi masko vse zdi, kakor da četudi ni, kot je bilo, morda spet kdaj bo, kakor smo vselej želeli, da bi bilo.

    ***
    OKVIR

    Seznam komadov

    1. Klinik

    2. Črn tulipan

    3. Mala nimfomanka

    4. Pot v x

    5. Garbič (hip hop med nogami)

    6. Platina

    7. Vedno zame

    8. Moj svet

    9. Kloner

    10. Samo Edini

    11. Led s severa

    12. Ledena

    Bis

    13. Nisem več s tabo

    14. Na Soncu

  • Še kuj Jelkeja si je sposodo

    Še kuj Jelkeja si je sposodo

    [wp-review id=””]

    V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.

    »Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.

    Foto: zajem zaslona [Narodni dom]
     

    Rok Terkaj hotel še
    Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.

    Ošpilano
    Oblast
    Draga država
    Lažete
    Avgusta
    Hvala hip-hop
    Veš kaj bi ti mogo
    Rdeče oči
    Neoš ki
    Airplane Mode

    Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.

    »Komu se vi lažete, ha?«
    Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.

    S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«

    Na četvorki uslišana želja
    Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«

    Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.

    Narava barva rdeče oči
    S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.

    In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.

     

  • Štempl VHS časa

    Štempl VHS časa

    [wp-review id=””]

    VHS. VHS kasete. Frdamane, pozabljene in škatlaste VHS kasete. Kjerkoli že so. Nekje. Nekje tam daaaleč. V omari, na podstrešju ali v neki plastični odisejadi bogu za nogo. Na njih pa vse tisto, kar je bilo pomembno posnet, misleš, da bomo to gledali za vse čase. Z flomastrom napisan »rojstni dan 1988« in podobno. In z datumom od spodaj, levo v kotu, tisto, kar so pač posnele. To je morda najboljše, kar so VHS kasete nudile. Štempl časa. Pozabljenega časa, ko smo bili še vsi enako zrnati. In ta čas, ta VHS moment, je Emkej z Muzičari in Vidom Turico, ki ve, kako posneti kitaro, da bi se razjokal in pogrizel strune, vrnil s štiklom Zavist.

    Včasih se ti zdi, da o nekom misliš, da veš vse, kar je fajn, dobro, smiselno in prav vedet. Potem pa… Potem pa… Recimo gostuje Emkej v Apparatusu pri Anžetu Tomiću. In se pogovarjata, prvih, kaj pa vem, petnajst minut menita o palčkah, o sušiju, o nožih, jebenih nožih, cel pasus, bog te nima rad, pa o Aziji, o Tajski, o Arabiji. Ha? Pa mi je tip bil sosošolec (paralelka, preden vprašate) v gimnaziji. Nisem, za boga, vedel, da je Emkej gor raso tam daaaaleč. In to kar dolgo, da je bil, em, osem let cca star, ko je prišel s familijo v domovino.

    Pa saj se zdaj to vse vidi v spotu, kjer ima mali Marko s prevelikimi očmi še vse pred sabo. In še vedno ima, zato pa mu ata, foter, oče, stari Borut Kocjan na srce ob molovski, balkanski, kantavtorski kitari a la Rade Šerbedžija ponuja nauke, kako bo enkrat že občutil, da boli: »Laži ne maram / resnice iščem sam / kje ste zdaj, prijatelji nekdanji / mar zaman zamišljen si / iskrene vse ljudi.« In nauk? »Če zavist v tebi ždi / prijatelju ne gledaj v oči / tudi sam občutil boš enkrat / da boli.«

    Emkej je Zavist ponudil že na Probaj razumet (2017) in že tam pokazal kombinacijo starega in modernega, post-nostalgijo v svojem drdrajočem stilu. Kot pravi sam, dete asfalta s svojimi prijemi. Emkeju je ves čas prekleto jasno, da »vsak od nas ‘ma talent za postat blefer«, ampak sklene s tem, da je »stari doktor iz klinike za zdravljenje favšije«.

    Očetje in sinovi dandanes lahko skozi VHS posnetke najdejo stare nauke na nov način, še zlasti, ko Emkej na nacionalni sceni lahko reče, da »veš kaj bi ti mogo«. Prav to bo morda podpisalo njegovo zrelo obdobje, če se ga lotimo kot Prešerna. Zavist je pogumna ideja in videospot, ki lahko orosi oko – še zlasti tistim, ki so imeli kamero v rokah in snemali nedolžno mladost, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali tukaj pri nas. Je pa to dokaz, da se splača hraniti material. In vrniti vse tisto, kar so starši upali, verjeli in garali. Zato pa… Zavist? Ata Borut lepo pove. Emkej pa razloži.

  • Kurja koža. Ker Vizli.

    Kurja koža. Ker Vizli.

    [wp-review id=””]

    Kurja koža. Aha. Kurja. Koža. Samo ne toliko naša. Saj tudi naša, ajde. Ampak še bolj od totih pubecov. Ker to… Dobro poglejte. To. To je ljubezen do muzike in mesta. To je stara šola. To so norci lepe sorte. To so Happy Ol’ McWeasel. Tako radi žagajo in to v tem našem Mariboru, da grejo, pazi to, zmrzovat tja. Aha. Na Mariborski otok. Pozimi. Pri minus pet. Oni pa na pol nagi. Celi bledi. Pa saj ni čudno, če pa pravijo, kako iščejo pot, da bi bili spet, em, normalni, pametni, zdravorazumni.

    See You Tomorrow je še en tistih vizlastih singlov in spotov, ki so usojeni, da so singli in spot. Komad, ki ni balada in ni niti zgolj je šus. Je nekaj vmes. In je poletje sredi februarja, kajti ua pa ra in trobente, kar je nekaj novega, dodajo vse tisto, kar se je čakalo in se še čaka po drugem albumu Heard Ya Say! (2015), kolikor sta pač vmes pričakovanje, kaj delajo Vizli po tridesetem, krajšala krasna priredba Sunny Side of the Street in drevenškasti video za Brake Them Bones.

    S See You Tomorrow na nek način Vizli še vedno uspevajo zajemati nek mariborski melos, mešanico udarnega in nostalgičnega, skoraj veselega in rahlo žalostnega, vendar če si skupaj, če si dovolj prismuknjen, da se preoblačiš za dvosekunde kadre in se na koncu, ker pač to moraš, če daš kaj, em, nase, še slečeš.

    See You Tomorrow je nekaj, na kar moramo biti ponosni. Ker kaže, kako zelo cenijo fantje svoje okolje. Najprej z muziko, produkcijo in predvsem tudi s tem, da so šli v elektrarno, telovadnico, bazen in tudi v teater. Kar pomeni, da pašejo v bistvu kamorkoli. Kar drži. Zelo. Ker kaže, da so ostali, kar so najbrž v osnovi bili. Tudi zdaj, ko pridejo trideseta, otroci, družine, obveznosti, službe. Še toliko bolj. 

  • Ko še standuperji snortajo

    Ko še standuperji snortajo

    [wp-review id=””]

    Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.

    Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.

    Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.

    Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.

    Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili.  Prošnja  pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.

  • Vikendica #2: Okrogli problem, glaž vode & MB Švedi

    Vikendica #2: Okrogli problem, glaž vode & MB Švedi

    Veste, kakšne oblike je problem?
    Maribor je mesto naukov. Je. Itak. Samo ne ležijo kar tako na cesti. A-a. Je treba malo puzat, gnjavit, gušit in pazit na tajming, da ne fašeš kake druge lekcije. Ampak ja. So. Itak. Kako jih najdete, nabašete, namamite? Izi pizi. Gladko. Bolj ajnfoh vprašanje boste postavili, bolj kot boste pokazali zanimanje, bolj kot boste podali na volej, večji hakl bo ratal.

    In, e, tako nabašem, slučajno, na tipa, ki ve o grafitih v Mariboru vse. No, skoraj vse. Ni, recimo, vedel, kdo je nacrtal onega o Dandrough nad obvoznico na Teznu, tam, galerija, skejt scena pa to. Dats how it is on the embisi strits. Vse drugo pa je vedel. Znalac. Tudi to, da ne bi dal intervjuja, ker ne, ker novinarji vedno rečejo eno, pol pa gre nekdo skoraj v čuzo, ker je malal, pa ni slikopleskar. Ampak je pa razumel, zakaj je hitro padla beseda, da je Maribor preveč počečkam s, kot je podučil, »tagi«, ki so seveda del umetniškega izraza, čeprav mi je kakih osemnajstkrat dopovedoval, da grafiti niso umetnost. Dokler se ti ne odločiš in jo postaviš v prostor umetnosti. Ali nekaj takega. Ampak da je Maribor porisan, že dolgo pa ne kakega res kul grafita, ki ne bi imel sponzorja.

    Skratka, debatirava, on trabunja o onem na Lentu, saj veste, »oka za oko, pasta za zobe«, mogoče najboljši še ne zbledeli grafit, ko je tema nekam zavila. Saj veš, meniš se o grafitih, greš scat, prideš nazaj in se menijo o ontologiji, Žižku in tem. Ja. Maribor, ti pravim. Pa se zicnem nazaj in pač vlečem na uhe.

    »Problem, stari. To je problem,« mu reče ovi zgodovinar MB grafitologije.

    »Vem, samo kaj češ. Problema se je včasih težko lotit.«

    »Sploh če je problem okrogle oblike, takega težko zgrabiš.«


    Najboljši odgovor na kozarec vode
    Tip je vletel noter ob, kaj pa vem, v petek ob sedmih. Ampak s takim švungom, da je bila ura takoj pol dve zjutraj. Mogoče mu je pa zato kelnar najprej uturil kozarec vode. Mi pivo za šankom. On pa vodo. Saj na koncu, skoraj res ob pol dveh, smo vsi cuzali vodico. Poleg kajsije. Mhm.

    Pa gleda tisti glaž vode, ga pošlata, malo ga obrne, profesionalno, tako kot se to pač naredi, saj veste, v smeri urinega kazalca. Prav videl si, kak hudo si je vzel zalet. Pač. Bil je not, bil je petek, bil je.

    »Kaj si mi te to dal?« ga je vprašal.

    »Ja, kozarec vode, kaj,« mu reče kelnar.

    »In kaj si naj s tem? Bi rad, da ti grem rože zalit?«


    Dežuranje v kafiču
    Veš, kdaj veš, da si res dolgo v kafiču? Ko na hajzlu vidiš, da si v enem tednu zamudil samo dva termina za podpisat se na oni list, kjer se preverja, če je lokalu jasno, da vsi mimo ščijejo.


    Instapunkt: Mestni park
    Lepše, bolj toplo, bolj rumeno je vreme, večja je varianta. Da ti to vidiš. Kako instagramabilen je Maribor. Mhm. Ima svoje Instapunkte. Take, zlate. Maribor je očitno lahko filter sam po sebi. Še posebej, ko gre sonce okoli Pohorja. Zdaj, februarja, je zlata ura, zlati čas, zlata šansa tam nekje po tretji. Recimo. Ampak saj se jih najde čez dan, kako skačejo, pozirajo, šklocajo. Ja, ja. Če je polprofesionalno, potem sta ponavadi dva. Ona, ki pozira, in on, ki fotografira. Skoraj vedno. Ni pa nujno. Če se grejo resen, konkreten špas, imajo pa ponavadi kartonasto škatlo, v njej pa dovolj rekvizitov, cot in malenkosti, da pokrijejo čim več mesecev v enem švungu.

    In kje je najboljši instapunkt v parku? Očitno tu v bližini paviljona, med starimi kostanji. Pa na promenadi. In to že zdaj, februarja, ko kričijo bolj ali manj le vrane. Lahko pa počakate do aprila, ampak se že zdaj postavite v vrsto pred magnolijama, ki zacvetita ob promenadi in sta najboljši mariborski približek japonskim češnjam. Do takrat pa… Ja, v Mariboru se tudi februarja nastavljajo za Instagram. Probajte še vi, očitno pali.


    Iz Bergama v Pivolo
    Edini študent, ki ga boš našel v petek zvečer v mestu in ne na poti domov s kolicami, ja, ste videli oziroma slišali, kako gre študent na rajžo s kufrom na kolice, onimi, ko grejo v vse smeri, je Erasmus študent. Sicer so bolj njihovi, em, ponedeljki ali torki, enkrat tam nekje jih lahko slišite, to so oni, ki si ne pojejo Bolje biti pijan nego star na poti domov. Če pa si, pa je v španskem naglasu.

    In tako sem oni petek nabasal na tipa, ki je nekaj kazal s prstom na pipice piva in si zaželel »blonde bira«. Aha. Italijan. Ampak za razliko od stereotipnih Italijanov je ta dejansko znal angleško, čisto okej. Pa ga vprašam, od kod je. Reče, da iz Bergama. Aaaa ta la nta. Ja, ja, se zasmeji, Atalanta, Jojo Iličić, nisem vedel, ali naj mu povem, da je kakih sedem sekund bincal tudi tukaj pri nas, v Ljudskem vrtu, pa sem ga raje vprašal, kaj študira. Ali, bolje, kje.

    V Pivoli.

    Kak te Pivoli. Bog te nima rad. Aaaaa ta lanta, saj res. Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede. Ali, za tiste, ki smo pecali gori, doli, naokoli, oni plac, kamor se zategneš na četrti dejt (po tvojem štetju in prvi po njenem), kupiš dva radlerja in lahko ob gozdu s sijajnim razgledom in ob top objektu svobodno tudi rigneš. In se zaližeš. Ampak nisem ga s tem utrujal. Je rekel, da je razgled res lep, kar pomeni, da se je ziiiiher že tam lizal. Raje sem ga vprašal, kje potem stanuje.

    Tu, blizu, v mestu.

    Aha, sem mu rekel. Samo…

    Ja, dolga je to Pivole.

    Pa saj ni tako dolgo.

    Je. Ena ura.

    U bemtiš. Dober je. Zakaj pa ravno Maribor? Zakaj ne London ali kaj takega?

    Ah, ker je drago. In si naročil pir.

    Za šest evrov.


    Švedska je že tu
    Ni treba niti v Ikeo, kamoli v Stockholm. Da boste videli, našli, srečali Švedsko kar pri nas, tu. Baje, sem zasledil, da na Švedskem sploh več nimajo gotovine. Nobenih kron. Nak. Oni vse s kartico porihtajo. Baje kar v 95 posto primerih. Pa so me popravili zadnjič v enem kafiču. Ja, to je Maribor. Rečeš, da na Švedskem plačujejo v 95 posto s kartico, pa te takoj nekdo popravi, da ne, da je še višja cifra, da je prava 97. E, moj Maribor.

    No, pa saj smo se že navadili malo na »prisloni«, ne? Najprej je bilo do 15 evrov, potem so dobacili še deset evrov. Na začetku je bilo malo čudno, ko ti je rekla trgovka, ono, kar prislonite. Eeeem. Okej. Pa smo se tudi tega navadili, človek se pač vsega navadi.

    No, skoraj vsega. Ne morem se, zaboga, navadit tega, da ta mularija, milenijci, ovo ono, da vsak plača za sebe. Pa dobro, ajde, štekam. Če res ne poznaš folka, s katerim si zalutal ali kaj takega, dobro. Ajde. Recimo. Pa če sta dva, ajde, mogoče, trije. Ampak če jih je šest, sedn, osn? Lepo te prosim. Pa trije bi s kartico, dva bi z gotovino, dva pa z bakrom. Bog te nima rad.

    Pa jim je, ker ni sfolgal, ker gužva, kelnar lepo reko, da lahko, samo bodo plačevali kako uro. Lahko pa takoj zdaj, samo naj nekak naberejo. In se je začelo. Kaj si ti mel, jaz ti ne bom tolko plačal, moj pir je bil mogoče 5 evrov, samo ti si tresno pa gin tonik pa ovo pa ono pa lepo te prosim. Kaj te pol laziš vkup na drink, če samo šteješ in paziš, ne toliko, da boš na boljšem (kar bi morda bilo bolj darvinistično), ampak da ne bo tvoj kolega, prijatelj, frend, sošolec na boljšem kot ti. Ja kaj te hodite potem sploh skupaj. Kaki kolegi te ste? Ja, saj vem, dobri frendi, čisti računi, ja ja. Štekam. Samo saj ne gre za kredit za bemfo, ljubi ludi.

    Saj na koncu so plačali, šli pa ven iz bifeja direkt v Cankarjevo kratko zgodbo. Saj veste, Metka prihaja iz kraja, kjer ne posije sonce in kjer ni prihodnosti. Take ksihte so imeli. Kot boga Metka ali kaj je bila. Kot da jih je nekdo oropal. Še na poti ven so se kregali, kje je prvi bankomat, pa da je ta dobo premalo nazaj, pa da ovi preveč dal, ampak vero ti je vrnilo vsaj tisto, ko je zadnji predlagal, da te pa naj še nekaj spijejo, pa se bo poglihalo. Ker na koncu, če si diht, tudi se. 

  • Vikendica: Štajerska ruleta

    Vikendica: Štajerska ruleta

    Veste, kaj je štajerska ruleta? Štajerska ruleta je, ko greš sam v bife, kateri koli bife, lahko je zadnja bufa, še boljše, po možnosti taka, kamor ne greš ravno dostikrat, ni pa nujno, eh, lahko je tudi tam, ko greste stalno, in se gladko zicneš, pripopaš, naguziš gor na šank. Če bufa seveda ima šank oziroma je ta funkcionalen, ker so taki »gostinci«, ko sicer naredijo šank, pol pa gor namečejo urugvajski cimet za libanonski čaj, nabašejo deke, cote, plinske bombe pod šank, še mine bi nasadili, žico potegnili, samo da se ti ne bi zicnil za šank, ker šank kultura, to je ja treba izkoreninit. Ko pa jim rečeš, alo, v Ameriki je šank cel point, pa pokasiraš, da si naredi Ameriko v glavi tak ko Melania. No, in štajerska ruleta je, da greš v kafič, bufo, lokal, zicneš za šank in čakaš. Da pride prvi mimo. Idealno je, če ga poznaš samo bežno in vprašaš: »Seos, kak je?«. Ene šest možnosti je, kaj se bo zgodilo in samo ena je res dobra.

    No, in točno taka se mi je zgodila prejšnji teden, ko sem čakal kolega, da bova šla na drink v Living Room, pa sem imel malo fora, lufta in časa, skratka, pa sem ga šel počakat v Gramofonoteko, kjer je najboljše na svetu to, da se Domen, en tistih kelnarjev/šefov, ki dejansko vpraša, kak je, kraj, kjer še lahko ti pizdiš, jamraš, hvališ, rojevaš, ne pa da ti kelnar razlaga, da je šel v Obi kupovat Led žarnice in da je jeba, ker modrih več nimajo, smeji foram na svoj račun ti kako izdatno nafila še na tvojega skupaj s tistim pravim računom.

    In tako sem tam sedel, žulil pivo, gledal na uro in v bistvu mi je bilo kar fajn, ker danes je vse manj možnosti, da bo nekdo samo uletel v lokal. Malo pogledat. Danes se, če greš na drink, za to zmeniš. In ta danes traja odkar imamo mobitele, bolj ali manj. Torej celo večnost. Na blef, na ruleto, tega, da bi kdo šel kar tak v kafič, je vedno manj, je pa svinjsko dragoceno. Saj se najde, še še, romantično verjamem, da še zlasti na vasi, ampak tudi v mestu, res da so to zadnje bufe, tam, kjer špricer ne prileze do 1,50 evra, v mestu, pri Domnu, bemomater, ga žlempamo za 2 ojra, se še najdejo taki placi, ki nimajo aplikacije in takih jajc. Sploh ne veš, če imajo facebook stran, no, Domen jo ima, itak hvala bogu.

    No, e, tako sem jaz bil pripopan tam, lokal se je solidno polnil, Gramofonoteka, plac, ki ima ime, da ugotoviš, kateri tvoj kolega je disleksik, je magnet za kvazi dejte, za stare pire in nove zgodbe, zato lahko tudi v petek ob šestih naletiš na kar okej sceno. In ni bilo več kot deset minut, ko se je zgodilo. Štajerska ruleta. Not je prišel tip, ki sem ga enkrat že nabasal na istem placu, isti šank in, kot se je izkazalo, skoraj iste debate. Še celo spomnila sva se, kaj sva se menla in to tak, da si bil kar ponosen, da še imaš spomin. Ne bom napisal, kdo je, recimo, da ga poznate, bom pa rekel, da je imel namen it v kino. Gledat 1917, prva svetovna vojna, jarki, bratci, ki jim raznese ksiht ali pa se zadrgnejo skozi gas masko in ta jajca. Baje dober film, čeprav je na Twitterju Simon Popek, šef Liffeta, rekel, da je skoraj kozlal. Ali pa celo je, ne vem, pa ne zato, ker bi čreve letele, ampak ker da je film očitno kar nekaj.

    Nama s tem modelom se ni zdelo. Žulila sva vsak svoj pir in nato sem probal s štajersko ruleto. In nabasal na tisto edino vredu varianto od šestih, ker lahko da ti kdo izpuca taki šamar od »kaj je, kaj bi rad«, da te sezuje. »Seos, kak je?« sem ga vprašal in mi je rekel, da je na poti v kino, da je prišel prej na enega, da rad gre na pir, dva pred kinom, da gre sicer pol vedno scat, pa čeprav vedno sedi na sredini in tako sva guslala malo sem pa tja, kako je kaj, kako življenje, kako Domen ne zna, hop cup in evo, ura je cajt, cajt je pa gnar… Cajt za kino. In mi je namenil enega tistih pogledov. Onih, detektivsko hiperempatičnih. Ko se spogledaš, za hip, pa vidiš. Da si si na istem. On bi, ti bi. Te pa dajmo. Še en pir. Saj film igra kasneje, kolega pa, kot se je izkazalo, itak zamuja.

    Saj film igra ob večih terminih, samo ta tip seveda kina ni ujel. Vsaj ne ta petek. Ker je padlo toliko debat, da ne bi sfolgal vseh po pisat. Domov sem prišel čez kakih šest ur, tako da si sami zračunajte, kak pa kaj. Se pa spomnim, da smo se spet pogovarjali o Novi vasi, tem mističnem, danes tako lepem kraju, ki je nam razmehkuženim centrašem vedno bil tuj, odtujen, potem pa vedno bolj mamljiv, OG in to.

    Že pred časom, ne tako dolgo nazaj, sem na nekem rojstnem dnevu, ki ni bil le en, trabunjali smo debato potem čez kaki teden, dva, sedem še na eni naslednji čagi, sem izvedel, da S23 bloki, soseska ali kaj to pač je, ne spada v Novo vas. Kak te ne. Pa kak. Vsi so mi rekli ja tak. Fun fact, če boste v Mariboru šli z več Mariborčani na žur, vsaj en bo ziher z Nove vasi. Mene so tja, ko sem se rodil, prinesli, mislim da v ta modri blok in me potem čez tri leta ali nekaj takega odnesli čez Dravo, v center, štirimetrski stropi, glasbena šola, solfeđo, tak da je bil fuzbal edini stik, da si zvedel, kako živijo še drugje.

    Pa to ni bila edina fora. Niti nisem vedel, pa se imam, ono, da nekaj o Mariboru vem, da ni samo ena Nova vas. Mi punca pove. Da oni so Nova vas 2. Kaj te Nova vas 2 je, bog te nima rad. Ja, najprej je bila enka, pol pa dvojka, pa so ločili, ker to sploh ni isto, kaj si smešn, ovi so ja drugačni, pa mamo mi to posebej, pa ne, ni teorije, ne gre. Ja zakaj pa pol te nima kakega drugega imena, če imamo pa še Borovo vas, zakaj to ni, kaj te vem, betonska, lipova, seksi, mariborska, podpekrska vas, ja da to pa ne, ker vseeno obstaja nekaj, kar je skupna Nova vas. Pa iji se cukrat, jim rečeš, pa rečejo, da ja, saj so se cukrali in tak smo v petek padli v debato o devetdesetih, za katero sem bil ziher, da je z leti postajala le vedno bolj kultna, filmska, gangsta.

    »Da ne boš mislo,« mi je reko tip za šankom, »da ko sem jaz to razlagal kolegom v Ljubljani ali pa v tujini, kak so se mi režali in mi pravili, da mojega lajfa pač ni režiral Spike Lee. Pa je bilo tak, stari. Igle, narkiči, onkiči, boš kupo cigl, fajti med bloki, pred bloki, za bloki.«

    In sem pa tja je to šlo, meni je po moje slina tekla preko krigla gor na gate.

    »Veš, jaz sn tui enkrat stal v oni vrsti,« je končal malo daljšo pripoved, ki je vključevala nauk, da ni bilo nič bolj zajebano kot to, če je imel kaki vhod po dva brata, vmes je prišel moj kolega, ki je gor raso v Borovi in je tudi on imel na vhodu dva brata, si dobo taki šamar, da nisi več vedo, kiri vhod si in si pokarisal še enega, pa potem je ta prvi, poleg mene, akademsko ocenil, da se je res poznalo, kako je Maribor zjebala brezposelnost, da se prav vidi, kaj naredi gospodarska rast in boljša socialna slika, danes zgleda Nova vas kot ena zelo srečna vas (doma upokojencev), človek bi se tja preselil, vse obnavljajo, rišejo parkinge, da jim jih lažje zdaj vozijo s pajki, ker nisi mestjanar, dokler ti pajek avta ne odpelje, čeprav ima en kolega taki flet v S23 soseski, da ga v centru ni takega.

    »Kaj? V kaki vrsti?« sem ga vprašal.

    »Ja v oni, znameniti, legendarni vrsti. Vrsti, v katero si se mogo postavil, ker ti je model reko, da če se ne boš postavo, boš dvakrat dobo.«

    »Čaki, kaj? To je res blo? Hahahahah.«

    »Tebi je smešno ja, ko pa čuješ ‘alo, v vrsto, da ne bo keri dvakrat dobo’, pa ti je kislo.«

    »Zakaj pa nisi spizdo?«

    »Stari, noben v Mariboru ni laufal hitreje od APM-a. Doben. Tip bi te dobo in pol bi ga šele najebo.«

    »Pa čakaj, čakaj. To ste stali v vrsti in čakali, da ste pokasirali? Ni to bil mit?«

    »Mit ja, mit ti je mama. Valjda da je blo res.«

    »Kolk pa vas je blo? V vrsti?«

    »Kaj te vem, kakih osn komadov ziher.«

    »Haahhha.«

    »Smešno tebi. Pripalo ti je taki šamar, tak ti ga je zalepo, da ti je cinglalo v glavi, ti se pa režiš, centraš saj, mamini sinkoti, vam nikol ne bo jasno.«

    »Hhahaa.«

    »Glej ga, kak se reži. Ja tak je blo. Da ti ne bom razlago, kaj je bilo najbolj noro.«

    »Kaj?«

    »Enkrat sem ninja zvezdico dobo not v vrat. Tu, glej,« mi je kazal in se držal nekje pod brado, na desni strani vrata, ne tak daleč od aorte ali kaj je ona žila.

    »Haha. Kaj? Ninja zvezdico?«

    »Ja, taka, srebrna, ko v filmu. Made in China al Tajvan al kaj je bla.«

    »Ne me jebat.«

    »Saj te, enkrat mi je en pred ksihtom z nunčakami mahal.«

    »Hahahaha.«

    Zdaj se več nisem režal samo jaz, ampak Domen, kolega, dva pesa in ledomat. Vsi smo se kikotali. Seveda ni smešno, ampak tip je imel taki dar pripovedovanja, da sem si rekel, da si to moram zapomnit in zapisat. Kaj več ne morem, ker nisem rasto gor v Novi vasi, včasih ti je prav malo žal, čeprav ti seveda po svoje tudi ni, ampak si pa ponosn, da ima Maribor taki neki freh karakter, da zna še iz najslabšega vun naredit štos.

    Že zato, ker je imel iskren namen it gledat film.  

  • MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    MuZu 2019 MB: »To morte čut!« ali »zamudili ste« leta 2019

    Rene je v KGB-ju mahal s tisto svojo baročno pahljačo. Na kateri ima napisane štose v opornih točkah. Kako narobe, ne? Kak lahko tak poceni švinglaš no! A kateri Rene? Mislim! Pa dobro! Keri. Ja, ovi, ne! René. Renato Volker. Oni ja. Oni, ko je »zmagal« na gej paradi, prvi, kaj smo jo imeli v Mariboru. Rene. Če ste ga videli, veste, kiri je. Če niste, pa glih tako ziiiher veste, kiri je. No, ampak on ni glavna zgodba te zgodbe, čeprav je. Ker je Rene taka zgodba, da ga ne samo pride poslušat prvi bančnik Maribora. Ne ne, bančnik, ki ne govori slovensko, vsaj ne, kolikor vem. In ne samo to. Ne, ne. Tip je šel gor na oder. Mhm. Tip. Model. John, ja, John. In povedal štos. Po svoje poceni, po svoje premasten, ampak nazoren štos.

    Takih in onakih »ki si te hodo« oziroma »to moraš čut« zgodb je v vsakem mestu milijon, kar pomeni, da jih je v Mariboru tri giljone. Itak. Ampak ta je vseeno v neki čisto svoji ligi. Zdaj, bojda ni prvič, sploh pa je šefa Nove KBM moč videti, kako uživa na Lentu, ženski odbojki, v mestu in še in še. Če seveda veste, kdo je.

    Kajti tisti oktobrski večer, ko je imel Rene svojo drugo, em, mogoče tretjo inventuro, kar je mešanica med stand upom, komedijo in kaj-te-to-je, je John zamudil. Prišel je nekje na polovici. Sedel je v kot, blizu mize, ne nujno sam, skratka, niti ni pomembno. Kar je nujno, da veste, je to, da ga je Rene nagovoril in gladko prekinil nastop, da je povedal še par štosov v angleščini. Fer, ne? Zelo. Itak. Do Johna, malo manj do nas.

    In tako zavidljivo gledam onega tipa, čeprav sem se bolj navduševal, kako sta se zdravnica Ninna in Amo Socialec režala, res iskreno – ja, to je bil eden tistih nastopov, ko si poznal vse poimensko skorajda, ker nas je bilo, da, tako malo –, pa se mi zdi model vedno bolj znan. Ampak okej. Pusti zdaj to. Tam smo bili zaradi Reneja, dober večer je imel, četudi ni mogel skriti, da je pričakoval malo več folka, še zlasti glede nato, kako polno je imel na prvi inventuri. Mogoče se je prenaglil, ampak ne preveč, saj je očitno nagovoril ravno pravi folk.

    Takšen, ki gre, ko Rene vpraša, če bi se mogoče še kdo opogumil, gor na oder. In je šel. Ta tip. Anglež, Američan, karkoli že. V zlizanih kavbojkah, nezlikani srajci, slabo obritega frisa. Čisto iskreno, tip je zgledal res rockersko. Ono, tretji dan že nisem gat menjal in baš me boli.

    Skoraj skočil je preko stopnic gor na oder. Mikrofon takoj obvladal. V nulo. In takrat mi možgani začnejo guglat. In rečem punci, čuj, daj, tebi signal vleče tu v KGB-ju, ne? Ja, ja, mi, reče ona. Dobro, daj poguglaj mi tole. In vtipka ime, priimek in rečem, naj gre na slike. Gre, odpre in jo vprašam, če je ta tip na njenem mobitelu nekam fejst podoben onemu na odru. Je, ne?

    Ne. Me. Jebat.

    John. Šef Nove KBM. Stoji na odru KGB-ja.

    Brez treme, saj, kako bi jo imel, če je pa šef madafaking banke. Te že nekaj ve o nastopanju, ne? Ampak takoj sem si predstavljal naše bankirje, ministre, premiera. Okej, premier, ta sedanji, je vse to počel, haha, hihi in tako dalje, ampak nikdar tako urbano in tako v nulo. Nima tega ameriškega šlifa, i guess. Ker je stand up pač tako ameriška stvar, ne?

    John ni bil dolg. V bistvu ga sploh… Ni imel. Štos je šel pa – po spominu, če je kaj favš, se res opravičujem – nekako takole.

    Tip gre potovat v Slovenijo in na eni točki mu, pardon izrazu, odpade kurac. In se preplaši. Uf. Ne ve, zakaj bi živel. In gre k doktorju, najbrž v klinični center v Ljubljani, ter tam ugotovi, da lahko nabavi kako avtohtono sorto, takoj prišijejo, ni problema, ste srečni, to je edina bolnica daleč naokoli, samo povejte, kirega bi imeli. Imamo tri v hladilniku

    In kaj imate?

    Imamo enega iz Ljubljane, stane 3.000 evrov.

    Aha, solidno, kaj še imate?

    Imamo tegale, že bolj konkretnega. Ta je iz Kopra, že malo večji, ta je 4.000 evrov.

    Okej, bolje, še kakega?

    Ja, imam še enega, ampak je pa v zmrzovalniku. Je iz Amerike.

    Ooo. Koliko pa košta?

    Ameriški je 10.000 evrov.

    Aha. Hm.

     Že veste, katerega bi?

    Hm. Mislim, da bi se za tako velik nakup moral posvetovati z ženo. Brez nje ne morem sprejeti tako velike in pomembne odločitve. Dajte mi minutko. 

    Tudi prav. Bom počakal.

    Tip gre, pokliče in pride nazaj. 

    Doktor ga čaka in čaka. Okej, kaj boš torej imel, vpraša zdravnik.

    Em, reče tip, očitno bom kupil novo kuhinjo.

    Hahahahaha. Položil nas je. John nas je položil in bil je res dober štos, ne glede nato, ali je upravičen strah, ali se bo Nova KBM selila po združitvi z Abanko v Ljubljano in karkoli že si mislimo o tujih lastnikih, ali je dobro ali ne, o Američanih ovo ono. Kakorkoli že, nima to veze. Kar ima, je to, da je John Denhof mogoče najboljši standuper iz publike v letu 2019. In ziher najbolj smešen bankir v državi.

    To je bil najbrž eden od giljavžn “to moraš čut” momentov leta 2019 v Mariboru.

  • Prišo je, o prišo, drugi Rudolf Maister

    Prišo je, o prišo, drugi Rudolf Maister

    [wp-review id=””]

    Vsaj dvoje je v Ljubljani postavljeno narobe. Najprej, Jože Plečnik je lepo ustvaril marsikaj, slava mu, prelepo Tromostovje, NUK, ovo ono, ampak stadion za Bežigradom je obrnil narobe. Na-ro-be. Dobro, Bežigrad ni bil mišljen za fuzbal, česar se v prestolnici že poldrugo desetletje kar pridno držijo in si grdo nagajajo ter bincajo Plečnikovo dediščino sem pa tja, kar zdaj počnejo še, fuj jih bodi, v Križankah, ampak, kolikor vem, res, res, reeees malo je stadionov, ki so obrnjeni v smeri zahod-vzhod. Večina je postavljena po vertikali sever-jug. Zaradi sonca, ki tako sveti le v bok, ne pa v oči, kakopak.

    In kaj je drugo narobe? Ne bi niti pomislil, tudi vedel nisem, se mi je pa, ko pomislim zdaj, zdelo čudno. V Mariboru stoji, pokončno, v Ljubljani pa je Rudolf Maister dvakrat posajen na konja. Dobro, saj to vem(o), ne? Najbrž je tudi edini »naš« na konju, ne? Tako pri železniški postaji kot pred obrambnim ministrstvom, ja ja. In kaj je s tem narobe? Em… Je. Maister po letu 1911, torej ko je naredil vse in še več, sploh ni več bil na konju, kot je v dokumentarcu Boj za slovensko severno mejo izpostavil kdo-pa-drugi-kot Tone Partljič. Škoda le, da tovrstnih momentov v dokumentarcu Valentina Pečenka ni več.

    Nedolgo tega, ko sem šel letos, em, 273-ič na Piramido, sem jih videl. Brke. Tiste brke. Maistrove brke. Gor na spomeniku borcem za severno mejo, ki stoji na vstopu v mariborski Mestni park, tam so. In šele takrat, ko sem prvič to videl… Salutiral sem. Nehote in zelo narobe, ker ne bom, najbrž, nikdar v življenju salutiral, ono, zares. Zdelo se mi je primerno in narobe hkrati. Dokumentarec Pečenka pa skozi stare sogovornike ponovi, da borci s spomenikom niso bili zadovoljni. Razumljivo, glede nato, kako fejst najboljši je spomenik Vlaste Zorko na Maistrovem trgu, kjer Maister, pred katerim se lahko skrije vsak Prešeren, okej, razen oni v Kranju, grabi tisto sabljo.

    Okej, da smo Slovenci s spomeniki res slabi, kar samo kaže, koliko nam je do (lastne) zgodovine, nam je tumbal Stane Granda na faksu, ko je skoraj jokal, kako brezobzirno so v novi državi, sto let tega, v Ljubljani v parku, o katerem je Tadej Golob napisal krimič, gladko odrezali Franca Jožefa, niti toliko, da bi bili umaknili podstavek, ter gor nabili Frana Miklošiča. In da smo, je tumbal Stane, baje eni redkih, ki smo postavljali spomenik Napoelonu oziroma oživljeni Iliriji. Da pa onih spomenikov iz Jugoslavije nismo nič rezali, Kidriče in take. So pa v Mariboru, denimo, v parku obupali nad dobrim, starim, samoupravnim možganskim trustom Edijem Kardeljem, ki so ga vse bolj in bolj zalivali z rdečo barvo, zato so ga raje umaknili in danes na njegovem podstavku ni ničesar.

    Ampak da smo pa tako slabi, da se zmotimo? Uf. Pa saj… Nimamo sreče s spomeniki, naj se je predsednik republike še tako trudil za spravo, je postavil dva monolitna bloka, ki nam skušata povedati predvsem to, da sprave nikoli ne bomo razumeli. Potem je tu Kocbek v Tivoliju, ki je še kar uspel, da na kolobocijo s spomenikom Borisu Pahorju, reklamo na njem, raje ne bi kazali s prstom. Da znamo biti umetniško bizarni s spomeniki, kaže tisti odtok v spomin Jamesu Joyceu na železniški postaji.

    Je pa zato pomenljivo, ker nam dokumentarec tako pove, via Partljič, da včasih ne premislimo, ko bi bilo bolje, če bi. Je pa prav to Partljičevo izhodišče tisto, ki lahko kaže, sploh nam na tej strani Trojan, kako zelo nerazumljen je bil Maister v Ljubljani. In še vedno je, da izpade res lokalna posebnost, skoraj specialiteta, naša, štajerska, »vardasta« stvar, kot je bila vrhunska koreografija viol na jesenskem derbiju 2018, ko smo lahko na odprti sceni videli ogromno karto, kraje in dosežke Rudolfa Maistra. Zdaj… nekateri smo o Maistru slišali največ ali prvič prav tam, v Ljudskem vrtu, na jugu, ko se je vsake toliko zapelo »prišo bo, o prišo, drugi Rudolf Maister / Štajerska do Tokia, samostojna država« in je bil na transparentu njegov obraz, njegove oči, njegovi brki. O Maistru se v šoli pač nismo učili, saj veste, tako kot se nismo razmnoževanja človeške anatomije pri biologiji v tretjem letniku gimnazije, potem ko si se celo prvo leto dudlal celico, jebote endoplazmatski retikulum, pa si potem v drugem oplojeval smreke, na koncu pa tudi pri zgodovini rata Avstro-ogrska prevelik problem, da bi razumel, kako je razpadla in zakaj, zato za Maistra nimamo časa. In tako si Maistra pač spoznaval, kakor si vedel in znal. In tako s(m)o cele generacije, ki nima pojma, kdo so bili ljudje, po katerih so poimenovani ulice in trgi.

    Foto: TV Slovenija

    No, dokumentarec Boj za slovensko severno mejo ne more nadoknaditi zamujenega v šolskem čtivu. Terja vsaj osnovno predznanje, ampak takoj, ko terja predznanje, mora ponuditi nekaj več. Takih navihanih prebliskov, kot je Partljičev, je nekaj, a vseeno (pre)malo. Najbrž zato, ker Pečenku, tako kot Maistru, zmanjka v prvi vrsti časa. Že naslov pove, da film ni zgolj o Maistru, temveč o celotnem obdobju, ki je povezan z obdobjem prej (prva svetovna vojna) in po (plebiscit). Je film, ki hoče povedati zgodbo o mestu, generalu v mestu, mestu v regiji, razdeljenem mestu v času, zgodbo o državni politiki, o meddržavnih odnosih in o svetovni politiki. Za manj kot eno uro je to, žal, preveč. Ne da se, niti z najboljšimi nameni.

    Zelo izstopajo arhivski posnetki, ki kažejo, kako kvalitetno so se takšne zgodbe delale nekoč, ko so navadni ljudje, tudi če so bili na Koroškem s sekiro naslonjeni na ograjo, govorili prekrasno slovenščino, tako v dikciji kot vsebini. Zakaj to izstopa? Ker so precizni, koncizni in črno-belo nazorni. Seveda iz časovne distance, brez čustvene navezanosti, lahko dobimo bolj objektiven pogled, naj se dr. Gregor Antoličič zelo izkaže v lastnem mestu, vendar se s tem izgubi oprijemljivost. Kaj to pomeni? Boj za slovensko severno mejo je predvsem pregled, je sprehod, listanje skozi šolske učbenike v sliki in zvoku, ne prinaša pa katarze, niti tiste, ki jo je iskal režiser in scenarist sam, ko je želel slišati nasprotni, avstrijski pogled. To je Pečenku sicer delno zelo uspelo, ampak ne toliko zaradi dejstva samega, da lahko slišimo, kaj o tem meni Avstrija, ampak ker se dr. Wildhelm Wadl, direktor Koroškega deželnega arhiva, zares izkaže. Ne zato, ker bi bilo tuje vedno bolje od našega, sploh ne pri taki temi, ampak ker zna povedati in aktualizirati hkrati, kar večini domačih sogovornikov spodleti. Zna ponazoriti, kaj so posamezne odločitve pomenile. Začutimo jih. Razumemo.

    Zato, ker se slovenski del ne poklopi zares, Pečenko uporabi izseke iz tv drame Maistrova najdaljša mariborska noč iz leta 1989, ki je seveda duh nekega čisto drugega ustvarjalnega časa. Ampak tudi tam Maister govori na glas, skozi kamero, namesto da bi se v off-u slišalo njegove misli. Slovenci smo itak skregani z off-om, morda kdaj to popravi Sebastian Cavazza, ampak morda nam preprosto ni usojen. Zato tudi nimamo naracije v domačih dokumentarcih, kar dodatno prevali vso breme na izbrane sogovornike, ki so zagotovo in dokazano strokovnjaki, ampak niso »tv« štof, kot denimo Mira Grašič, ki Maistra in njegove boje najbolje opiše, a to prepočasi pove. Za to ni kriva sama, še zdaleč ne, filmu bi dobro dela dobra naracija, off, tekst, v katerem bi Maister bil vodilo. Tako pa, daljši kot je sicer že tako prekratek film, bolj stranski lik je Maister, kar je sicer v osnovi tudi bil, ko je vodstvo prešlo iz Ljubljane v Beograd.

    Vseeno, kljub temu in navzlic vsemu je Boj za slovensko severno mejo film, kakršnih je pri nas premalo. Sploh na nacionalki, ki se vseeno trudi in je v zadnjih letih posnela nekaj izvrstnih izhodišč, kakršen je bil Revolucionar v talarju o Janezu Evangelistu Kreku. Celostna, združena, pregledna serija takšnih dokumentarnih filmov bi bila nacionalni zaklad. Kaj bi bilo če bi bilo… Primerno, glede na usodo, ki jo je dočakal Maister. Valentin Pečenko je opravil zavidljivo delo, zagon ga ne izpusti, dokumentarec je vreden tako pozornosti kot tudi uglednega termina (no, 20.50, četudi na torek, vseeno ni optimalno, a je boljše kot 23.20). Pokaže pa, kar ni njegov namen najbrž, kako malo vemo o tistem, kar bi naj tako zelo dobro poznali. In prav to je izziv za naprej.

    Bis. Slikovni material je presežek, bolj kot razlaga, kje točno so se dogajali dogodki v “krvavi mariborski nedelji”. 

    Ocena: U (3/5, uspešno)