Oznaka: maribor

  • Nalezljivo!

    Nalezljivo!

    [wp-review id=””]

    Tole ni recenzija špila. Če bi bila, bi bila najslabša recenzija sploh. Ne, joj, bog ne daj, ne zavoljo odličnih nastopajočih, dinamičnega prostora, neutrudne mucke, kamina na tvju, zaljubljene najstnice na oknu. Celo ne zaradi kelnarja, ki je zabrisal pet pirov na tla oziroma, glede na ceno, svoje štiri ure dela. Temveč zato, ker smo, po svoje celo hvala bogu, zamudili na špil. Hvala bogu zato, ker se je končno nekaj začelo relativno točno.

    Ne moreš resno recenzirat špila, če dobiš sms. Da je to zadnji komad. Na wc. V sosednjem lokalu. Ampak bis, dva, tri komade, je dovolj prijel, zazibal, trofil. In pokazal. Da je skupina Infected upravičeno pobasala vse tiste nagrade, ki jih je. Vnovčila jih je bolj v svoj prid kot CV. In prišla v prostor, kjer moraš znat špilat. Pri akustiki natega, izmikanja in cincanja pač ni. Si ali nisi. Sploh pa… Katja Zinrajh je frontwomanka, ki drži ritem, štimungo, melodijo in žur. Brada do tal.

    Pa se je našel. Končno! Plac, kjer sem se prvič počutil… No, ne ravno prestaro. Vsekakor pa plac, kjer opazujem, spoznavam in vpijam nekaj, recimo temu, novega. Pisarna KMŠ-ja v Vetrinjski v Mariboru, mikrokozmos mariborske kulture. Pisarna se je umestila sicer precej blizu programsko precej sorodnemu Wetrinskemu, vendar zapolnila prostor, ki ga je, najbrž, delno zapustil tudi McDonald’s, da Udarnika seveda posebej niti ne pogrevam.

    Vesel sem bil, da smo končno na en špil zamudili, čeprav je to neodgovorno in neresno. Vendar ko bi le tako bilo vedno! Ko sem šel, okrog devete, ko je bil špil Infected napovedan, mimo Pisarne, je piarovka Rebeka na vprašanje, kdaj bodo začeli, odgovorila, direktno, kot pač zna, da čez kakih deset minut, a da bodo res načeloma točni. Bravo! Ker se človek na Poštni vedno zadrži na predzadnjem pivu, sploh po novem letu, ko mesto pokaže, kako živahno je (še bolj sta za ta test, koliko žejno, žurersko in žingavo je kako mesto, lakmusov rizla papir november in februar), smo, kot že zapisano, zamudili. Prišli na zadnji komad. Genau. Da ti je žal. In da boš naslednjič res točen. Le da upaš, da v pravi plac.

    Čeprav ima Pisarna preko prsta kakih 20 kvadatranih metrov (in svoj wc, ha!), pa sem najbrž s kvadraturo kroga precej radodaren, se da izpeljati koncert še v tako majhnem prostoru. In to so, če ni ravno nabito do grla, najboljši prostori. Fenomenalen je bil denimo tradicionalni decembrski koncert v Living Roomu ali pa seveda vsi tisti nepozabni dogodki, ki jih na novo obuja neumorni Stolp 3. Manjše je, boljše je!

    Pisarna je resnično majhen prostor, ki ga še bolj pomanjšajo majhne, lične, (pre)nizke mizice, ene tistih, h katerim dodaš na videz lepše stole kot na »orit« (otip). Ampak nič hudega. Starostna struktura je bila, za tak prvi petkov večer leta, vrhunska. Mi smo konkretno dvigovali povprečje pri komaj nekaj čez 30, kar je top. Res. Sama mularija. Pili kaj veliko niso, kar pri ceni piva – 3,60 evra za mali pale ale, najsi bo še tako dober, je res pregrešno (pre)več – seveda ne čudi, ampak se zato niso imeli nič manj fajn. Ravno nasprotno, četudi to ni bil z glavo na zabavo tip dogodka.

    Ne, to je dogodek, ki ga morajo nujno soustvariti tudi ravno taki obiskovalci, kar je v času, ko se dogodek ni zgodil, če nima dovolj lajkov, zajebana stvar (sicer je Pisarna ažurno dodala na svoj fb galerijo, kar je pohvalno). V tem oziru je uspelo ekipi Pisarne, ki ima pod sicer vedno na novo nagruntanem, a izvirnem imenu lokala nekoliko nerodno uvožen slogan »cofee, connect, create«, ki še enkrat več kaže, koliko več truda je treba vložiti v materinščini. Pisarna je tip lokala, vsaj kadarkoli grem čez dan mimo, kjer so tisti z jabučki in, še bolj, polnilčki kakopak zelo zaželeni. Vsekakor bolj kot drugod. In to je Maribor, kaj pa vem, najbrž res potreboval, še posebej na deficitarni lokaciji, kjer je še McDonald’s ocenil, da obstaja cenovna meja (navzgor), Udarnik pa takisto (navzdol). Glede nato, da je to periodična ulica klimatsko-urbanih sprememb, saj se odpirajo in zapirajo lokali (Cantante, ex-Podmornica), je Pisarna tam, kjer »mora« biti.

    Je najprej in predvsem lokal, kakršnega bi Rory Gilmore pokofetkala danes, če bi seveda bila protohipsterka. Pa nič proti hipsterjem, res ne. Prav je, da se je zgodil tako hip-kič lokal, kjer je v ospredju bolj kreativnost s kavo kot pivo s kreativnostjo. Edino, kar je res hipstersko tumač, vsaj za moj okus, kamin, ki se je vrtel na televiziji. Že umetni kamini, saj veste, oni, ki oddajajo le svetlobo, so rahlo narobe, to pa že skoraj preveč. Morda bi, glede na naravo večera, bilo bolje, če bi še kaj na tvju izvedeli o skupini, ki se je tako zelo pripravila, poakustila in potrudila, da je sploh v avtorskih slovenskih komadih pokazala, zakaj je zmagala na Droogstocku 2015 (ker sem bil predsednik žirije, lahko povem, da nam je bilo prav nerodno, ker so pobasali skoraj vse nagrade, a so resnično izstopali), Battle of the Bands 2016, Festival vizije 2016 in zakaj je ob Zinrajhovi glavna faca, motor, jedro, hruška banda basist Gašper Bračič.

    Presenetljivo je Pisarna za točno take akustične špile, ki so za ozvočiti še tolikanj bolj zajebani, skorajda idealna. Električne, pardon, distorzirane kitare bi najbrž povozile vse, kar je telesno, vokalno, miselno in zlasti čustveno ustvarjala Katja Zinrajh. Ne samo, da zna punca peti. Ona ne poje. Kar počne ona, je migetanje, čustovanje, zmagovanje. Ker glasbo čuti tako, da verjamemo njenemu tekstu, kar je TOLIKO lažje sprejeti, razumeti in vpiti v slovenščini. Zato sta komada Ironičen trenutek in Čustveni lonec tisto, kar te prej spravi naprej in samo upati je, da bo tudi skupina Infected, ki je imela nekaj nesreče le pri izbiri imena (če imaš angleško ime, poj v angleščini; v izogib ni slabo izbrati nevtralnega imena – po liku, mestu, dogodku, osebi -, čeprav seveda obstaja tudi Big Foot Mama), zmogla naprej in pokazala vse to čim širšemu krogu.

    Ampak najprej je dobro, če to pokažeš v takem prostoru, kot je Pisarna. Škoda le, da morda niso bile luči še bolj zatemnjene (okej, pravzaprav niso bile), saj bi bila glasba tolikanj bolj mistična in oprijemljiva. Ampak po drugi strani je upati, da bodo vztrajali in ponujali zlasti prostor tistim, ki jim sicer ostajjao le Scenafest, Špil liga, Droogstock itd., kjer težko v treh komadih pokažeš, kaj točno si. Zato je Pisarna dobrodošla za koncertni Maribor. Ker je ravno dovolj majhen, četudi po svoje velik, ker si praktično direktno pred ljudmi, povrhu (po)znanimi, ko je velika stvar ne imeti (preveč) treme. Pisarna je nekaj fint pokazala bližnjemu Wetrinskemu in se pravi čas lotila nadaljevanja koncertne zgodbe, ki v KMŠ-ju nikakor ni zaživela zares. Naslednja bo v Pisarni 19. januarja nastopila Zala Kralj. Upamo, da točno.

    Bis. Vse pohvale za točen začetek. Morda osebju ne bi škodilo malo manj prepotentnosti. Ta je sicer dobrodošla, če znaš metat pir flaše po luftu tako, da njih vsebina pristane v kozarcu. Sicer pa fajn plac. Še pridemo.

  • Talentiran(a), to(rej) sem!

    Talentiran(a), to(rej) sem!

    Nežno. Potihoma. Komaj slišno, skoraj mimobežno, na pol sramežljivo in na pol v-svojem-svetu odsotno, sredi božičnega koncerta, saj veste, od cukra do Mariah Carey, je pristopicljala na oder. Utišala je hrup spominov in sveta. Za seboj je vlekla kabel, priključen na talent, skrit v kitarske strune. Stopicljala je, kot da bi šla skozi čas. Sprehodila se je kot poezija Sylvie Plath. Sedla z izrazom Jane Eyre. Ali, bližje nam, kot potret Ivane Kobilce. Kot njen potret Mice Čop. Obraz, ki toliko pove, pa sploh ne govori. Sedla je. S povsem poravnanimi nogami. Lasje so ji padali točno tako, kot ji je padalo ogrinjalo. »Em… Pardon…« je nekaj kakor šepnila, ko je krenila drugače, kot je zastavila. Tako plaho, tako nehote, tako tankočutno. Nato je prebrala strune. Ne ubrala. Prebrala jih je. Skupaj s poezijo, ki v petju, podobnem pravljici za lahko noč in nasvetu za dobro jutor, ne utiša samo do šteng nabasanega amfiteatra. To je sicer, ja, primarno glasba. A je več kot to. Je talent, ki utiša čas, ustavi prostor. To je Zala Kralj.

    Ni me samo prilimalo na zic. Ne. To je trenutek, ko ugotoviš, da si sam v množici. Ko ne veš, če sploh slišiš lastno dihanje.Vdih še, ajde, kaj pa izdih? Prišla je, sedla, zapela in iz treh minut naredila tri minute, ko lahko prisluhneš sebi zato, ker si prisluhnil nekomu drugemu. Ne, to ni cuker. To je nadtalent. Zdaj vem, zakaj me je za to punco klical Andrej Karoli, ko jo je vabil na Val 202. In jo naposled tudi dobil. Hvala bogu. Da je Slovenija slišala, kar je resnično vredno slišati. Sam sem si izkušnjo raje prišparal za v živo, čeprav sem o tej punci, ki je najboljše po Tomažu Pengovu, slišal že dovolj. Z zadržkom, ker to so primerjave, ki te lahko povozijo. Poglejte samo Lorde. Šestnajstletna Novozelandkinja gre in napiše Royals, izda prvenec Pure Heroine in David Bowie, malo preden nas je bil zapustil, reče, da v njej sliši prihodnost glasbe. No pressure, piki.

    Daaaaleč od tega, da bi sam bil David Bowie. Je pa Zala Kralj naša Lorde. Vsaj. Pika. V približno treh minutah je naredila, za kar mnogo, mnogo, mnogo bolj izkušeni potrebujejo celotne koncerte, drugi kariere, tretji pa, naj se še tako trudijo, nikoli. Saj sem že lani pisal, da je na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor toliko talenta, da tv talenti izpadejo kot plastična operacija nerešljive estetike medijske umetnosti.

    Povedano drugače, Zala Kralj je ne samo razlog, da berete ta tekst, temveč jih boste na Urbani.si poslej spet brali več. Ali pa kjerkoli. O tem nekdo mora pisati. O punci, dijakinji četrtega letnika, ki pač ima. Ne samo Tisto nekaj. Ne samo Talent. Ima zgodbo. In liriko. In aranžmaje. In oktave. In črno kitaro. Kdo ve, kje je vse ta punca pobasala talent, kje je vse to, kar valovi v njej, našla, nato skreirala in nato predstavila. V njeni glasbi se sliši vse od Joni Mitchell do Nece Falk. Od Leonarda Cohena do Tomaža Pengova. Od Lorde do Severe Gjurin. In to je samo njen vokal, s katerim se plahoma ovija v preveliki pulover kreativnosti, s katerim ogreje, upočasni in stiša ves ta hrup. Ker ima tako huronsko glasno liriko, da je ta oglušujoče tiha.

    »Je vse b’lo zaman? / Naivno pogledam vstran. Cela v belem, /upi da je to za zmeraj. // Znova k vrtnicam,/ ta vijolčnim in rdečim. Življenje je paleta barv, črno belo je za te, / ki ne upajo si daleč.« Še enkrat: življenje je paleta barv, črno belo je za te, ki ne upajo si daleč. Halo? Kje se to jemlje? Noro! Ni čudno, da se v refrenu sprašuje, če »sploh luna ve za morje, da vpliva na navade in valove«. To je mesečniški folk pop. Ko ti nosiš luno, v spominih, ne luna tebe. Zakaj pop? »Redkega nasmeha, a iskrenega odnosa do sveta. Cela v modrem, ker b’la bi ocean in morje.« Zala Kralj je, še preden je bila sploh zares mlada, dobila svoje Slovo od mladosti skozi Gašperja Šantla. Dni njenih lepših polovica kmalu se zgodi v »v poletni žalosti / mladost se zgub’la je / ne čutim radosti, zafrustrirana da ni tako kot bi lahko bilo.« Vendar najsi deluje še tako mračnjaško, skoraj vse v črnem, se punca poigra s časom, zeitgeistom. »Sem rada sama s sabo, pa vseeno iščem tinder za to noč.«

    In še in še. To so verzi, ki jim – kot, haha, fotkam na Tinderju – stežka slediš, ampak jih ne spraviš dol. Kot moker sneg. To se prime v lase, zapraska v dušo. V enem samem komadu, ki dobiva nadaljevanja, klike, lajke. Zala Kralj je vse tisto, kar ta čas ni več. Je talent, je punca s kitaro, ki zna nastopiti sama s kitaro, avtorsko, originalno, izvirno. Na božičnem koncertu prinese točno tisto sporočilo, ki ga dobrodelni božični koncerti ponujajo. Nas same. V okolici.

    Daleč od tega, da bi zasenčila vse drugo, kar je plejada talentov prikazala v poldrugi nadkvalitetni profi uri. Vendar hkrati nas je Zala Kralj spomnila, kako je, če si to, kar si. Če izhajaš iz sebe. Ona ni »nežna«, ker bi bil komad »nežen«. Ni rekla, tako plaho, tako boječe, tako skrbno, pardon, ko se ji je zataknilo na zadnjem od štirih koncertov. Ona taka je. Dlje kot bo točno takšna, boljša bo. V času, ko lahko damo filter na obraz, karakter ali kariero, je ona brez filtra. Zato je tako dobra. Zato je takšen talent, da niti dihat nisi upal za tiste tri minute. You could hear a fucking pin drop, bi zapisali Američani. Mi pa, da ko poje Zala Kralj, dobiš občutek, da poje samo tebi. Ne zate, ker to skuša danes narediti vsak. Ni večje dragocenosti kot pozornost. Vprašajte Marka Zuckerberga. Zala Kralj zapoje tebi. Vzemi ali pusti, ampak ravno zato, ker mrmajoče, srebajoče, šelesteče, šepetajoče pljuska z življenjskimi, večnimi verzi. Če mi ne verjamete: Zala bo v torek nastopila na solo špilu v Udarniku v sklopu festivala FAK, predvidoma januarja pa še na II. gimnaziji Maribor s solo koncertom (če bi radi prehiteli hipsterje, še bolj pa ujeli mladost, res pojdite!)

    Ker živimo hkrati tudi v času, ko se poveličuje kult mladosti, je po drugi strani precej ironično, dosihmal pa tudi bizarno, čudaško in nefer, da so tisti, ki so dejansko mladi, praktično premladi za večje stvari. In so, po krivem, prezrti, niti malo krivi zato, če tisti pred njimi niso pravočasno prišli na vrsto.

    Stranger Things so, na drugi strani, ratali takšen hit ravno zato, ker so dali mulcem vloge. Ne nekomu, ki bi naj bil kot mulec. In zato sta voditelja – Mila Kotnik in Muhamed Ami Kulauzović – točno to, česar takšne prireditve prepogosto nimajo. No, ko sta začela s tem, da ne veste, kako napisati scenarij, bi se kaj kmalu zgodil Športnik leta in ostale prireditve, kjer meljejo, prežvekujejo in neinspirativno tolčejo, robantijo in faširajo klišeje, pa še to tiste, ki so jih pravi klišeji že v kameni dobi zavrgli kot preveč klišejske.

    Ne Mila in ne Ami. Kakšen dvojec! Kakšen tekst! In to za božični koncert. Ravno zato, ker sta prikazala, skoraj filmsko, pardon, tvserijsko, kako poteka razmišljanje v glavi na glas – pa ne v smislu Razkolnikova. On bi na čevape, ona ne bi. Malo nerodno je, da je več želja imel Ami, vendar jih je enako suvereno branila tudi Mila. Nista bila stereotip(izira)na, sta pa igrala na te note. Na takšnih prireditvah lahko cukrasto, lirično in profesoricam slovenščine ustrezno nizaš nek duhamorni, siv, neoprijemljiv štof brez vonja in okusa. Mila in Ami pa sta svoj »dejt« postavila nekam med SNG Maribor in Baščaršijo. Zato pa smo se krohotali. In zato je njuna oddaljenost, gledanje drug mimo drugega, tako vžgalo. Ker sta bila tu, pa spet ne. Duh časa. V nulo. In Ami se je hvalevredno vrgel na granato ljubezni, eksplodiral v poku narjene osladnosti in dal vrhunsko lekcijo, kako se ne peca.

    »Daj, brez mene bi ti bil … Dobro. Poglej, predstavljaj si, da sem zlata ribica, ki lahko vsakemu v tej dvorani uresniči tri želje.

    »Ti bi bila ribica za moj akvarij.«

    »Še nikoli nisem slišala česa slabšega.«

    »Daj no. Kaj jim želim? Čim več tolerance do klišejev, čim daljše poljube in čim več nagajivosti.«

    »Jaz pa si želim, da dovolite, da je vaša hiša blatna od mokrega snega. Dovolite si, da se vsaj med zimo pomladite za nekaj let ali desetletij. Življenje je eno samo.«

    »Dovolite, da ga izkoristijo tudi drugi. Prebuditi dobro, ozavestiti včasih zaprašene misli – pomagati drugim.«

    »Skratka imejte se vsaj malce osladno. Izstopite iz svojih okvirov.

    »Poskrbite, da bo dijakom iz socialno ogroženih družin lepši ne le današnji, ampak tudi jutrišnji dan.«

    Tako se to naredi. Točno tako. Tako Ami kot Mila imata perfektno, radijsko, igralsko, tv, filmsko dikcijo. AGRFT bi moral po take sam laziti, umetniške hiše pa še bolj. Pretiravam? Niti ne. Res ne. Suverenost, ki jo kažejo tisti, ki so sodelovali v zadnjih dveh muzikalih English Student Theater (Alica v čudežni deželi, Sen kresne noči) bodo lahko gladko sledili denimo Mii Skrbinac, Tini Vrbnjak, Urošu Kaurinu in ostalim, ki so jim na AGRFT takoj dvignili palec.

    Ko pogledam, kakšni so bili prvi božični koncerti (od leta 2001), ko sem nastopal še sam, ko so nastopali še profesorji (to je morda edini manjko)… Če bi vse tiste točke takrat združili, bi se komaj kvalificirali za letošnji program. Resno. Pa smo se ravno tako trudili, vendar… To zdaj je liga prvakov. Če ne veš, kaj točno bi, če ne verjameš, jih fašeš takoj že pet v prvem polčasu. Že res, da smo »mi« imeli Tomaža Gajšta na trobenti, Saša Grozdanova na klavirju, Uroša Beleta na klarinetu in Tomislava Šarenca na kitari, vendar Drug’ orkester ima zdaj svoje adute – in v Aleksandru Čonču dirigenta, ki je uspešno vpeljal edino, kar je manjkalo. harfo.

    Zdaj pa zares. Vse od časov Martina Počkarja in Mihe Sagadina takega basista, kot je Maj Husar, ni bilo na II. gimnaziji. Ta tip ne igra basa, prej bas igra njega, oba skupaj pa sta naredila groove, da ima aranžma Nikolaja Sajka v Peter Gunn, ki smo ga tudi mi prežvekovali, filmski šus, tisti prepotreben filmski šus. Pubec igra na cajon, dela koreografijo v najboljšem božičnem bandu z najboljšim imenom Bad Decisions in je v orkestru več kot motor in jedro. Je ritem. Je tip, ki miga z glavo in že s tem daje tempo. Ni lahko biti takšen fultrefer na basu. Zato je Husar tolikanj večji muzičar. Drug’ orkester še naprej vztraja pri železnem repertoarju za božični koncert, kar je prav, saj Mission Impossible s sedmimi flavtami, ravno pravim wah-wah pedalom in voditeljema, ki se skoraj bondovsko/bournovsko ušunjata, zazveni ravno dovolj razgibajoče, skoraj seksi, da večer ni le zdaj turoben, zdaj skladkoben. Vid Homšak pa je v Črmljevem letu vrgel Sašu Grozdanovu rokavico, kromatično lestvico in vse tri klavirske pedale. Pubec je z desno roko oddrmal dvaintridesetinke Korsakova, kot se jih pač mora, ampak tako suvereno, skoraj nadcarsko nonšalantno, da se je zdelo, da bo s prosto levico zraven rešil še sudoku.

    Potem je pa tu Blaž Režonja. Gal Gjurin, Nino Kozlevčar, Uroš Perić v enem, če vam te reference kaj povedo. Najprej je že uvodoma v klavirju tako nizal akorde v You Raise Me Up, da je poneslo Mladinski pevski zbor II. gimnazije, ki je doživel celovito menjavo in spremembo (iz izjemnega v še bolj izjemno, sploh moški del zbora je prepričljiv in vse bolj izstopajoč). Nato je šel v dva mega noro težka dueta z Laro Benedejčič, ki mu je, naj se je še tako trudil,a stežka parirala. Pri čemer je jasno le to, da mu težko pariraš. Samo gledaš ga lahko. Še pisati je težko o njem, če si sposodim pri Pepu Guardioli. Blaž Režonja je kot Lionel Messi. Saj je sam dober, ampak nuca ob sebi take, da lahko še komu poda. Aranžma skladbe Mlade oči je babicam gotovo narosil oči. Za brisalce. Na največjo jakost. Še Ditka Haberl bi se razjokala, kakopak. Sploh ker je Maj Husar sledil na cajonu, ki ga je kasneje samo še Sani Smajić v Sladka kot med (Mi2) bolj razploskal in razploznil, in ker zimzeleno pač na takih dogodkih vžge – bolj kot Muff, najsi bo Naj sije v očeh še tako vseprisoten song.

    Blaž Režonja je za glasbeno ustvarjalnost to, kar je MacGyver za pač, no, macgyverstvo. Tipu lahko daš triangel in bi z njim prišel v Talentih vsaj v polfinale. Gladko. Zakaj? Zato ker je v Peter Gunn s sončnimi špegli hammonsko dajal okraske kot mi okraske gor na jelko. Tako je, pri teh letih, tolkel prvi med vsemi hammond znalci Ray Manzarek v The Doors. Nato je, proti koncu, še pokazal svoje beatbox sposobnosti, ko se je skupaj s Klaro Žinković, Majo Dretar, Laro Rantuša in Krištofom Križancem lotil Pentatonix in njihove priredbe Hallelujah. Če je kateri komad, oprostite izrazu, zajeban, je ta zajeban. Ker če greš delati priredbo, moraš biti vsaj Jeff Buckley. Ali pa pač Pentatonix. No, peterec, dva tipčka, tri tipice, so pokazali, zakaj bo tudi tretji del Pitch Perfect (Prava nota) ziher spet takšen hit. Ne zaradi Anne Kendrick, temveč zaradi songov.

    In, e, tako je bilo s to peterico, kjer je vsak dobil verz in v razmetavanju talenta so se dobacivali, šikali in dokazovali, da bi bili nanje ponosni Cohen, Buckley in Pentatonix. Povedano drugače, ko sem jaz hodil na to isto gimnazijo na točno te koncerte, smo komaj vedeli, kaj beatbox sploh je. To je tako nezaustavljiv talent zaradi talenta samega in to je tisto, zaradi česar je vredno obiskovati in popisovati te dogodke. Morda tudi zato, ker koga iz te generacije, ki je tako superiorna, sposobna, razgledana, zagnana in predvsem delovna, ponese in postane, še bolj pa ostane točno to, kar je sedaj.

    Recimo Rahela Horvat Toš in Blaž Pridgar, ki že v muzikalu Sen kresne noči ponujata neprekosljive duete, skupaj s Sarah Marn in Jako Kunstom pa najboljšo priredbo priredbe v Love is Blindness (original U2, priredba Jack White), sta skoraj mimogrede, kot tisti hollywodsko edinstveni brezbrižni, a vendar tako noro prepotreben nasmešek Ryana Goslinga, ki zdaj je, zdaj ga ni, no, tako, na ajns, cvaj, draj sta ponudila City of Stars iz La La Land. Zamenjala sta le to, da je klavir igrala ona in ne on. Pač še en dokaz. Ko talent pač pritisne še na (prave) tipke.

    Kar je bil, jasno, le predfilm, trailer. Za to, kar je pripravila Sarah Marn. O njej smo pisali že precej tudi na Urbani.si. In še bomo. Ker se punci ne ustavi, ma ni šans. La Vie Boheme iz muzikala Rent (1996), ki je iz Puccinijeve opere naredil rock šov. Marnova je zadela točno tam, kjer lahko zadanejo samo tisti, ki so komaj naredili izpit za avto, mature pa še ne. Mladi, zagnani hipiji, jebivetri, svobodomiselni, celo anti-božični mulci, ki bi tako radi (za)furali bohemsko življenje. Koreografija je že sama po sebi taka, da se vprašaš, kje je Marnova poleg sebe našla še ducat sebi podobno mislečih in, pomembneje, sposobnih. To je bil šov zase. Marnova ima že zdaj sposobnost režiserke, ki lahko sama pokaže, še bolj pa uvidi gozd. La Vie Boheme je bil ekskurzija, za katero si vmes dobil občutek, da nima povratne vozovnice. In to je tisto, ko lahko res rečeš, da te je – odpeljalo.

    Še najbolj – saj vem, inflacija presežnikov – pa se pri tej mulariji pokaže, kako neustrašni so. Ne vem, ali je kriv youtube ali dejstvo, da se danes pred objektiv postaviš vsakič, ko se ti zahoče, ker je snapchat ustvaril nepozabno kulturo pozabljivosti, ampak po drugi strani je ravno selfie kultura pomagala (ali pa je takšen pač le občutek s tribune) vsaj malo zatreti bolj samocenzuro, ker trema bo itak vedno obstajala. Sploh pred sošolci. Še bolj pred prfoksi. In najbolj pred starši. Ampak ko vidite, kaj sta odplesala Tosia Robar Žerak in Matic Vučina v svojem Cha Cha Cha… Noro. In potem slišim, da je punca – fazanka. Pa ne se hecat, no. Kako? Kako za vraga?

    Ja, saj. Kako za vraga. Katarina Kukovec je tako ubrala po violini, ko se je lotila We Wish You A Jazzy Christmas, da ji je na klavirju Gabrijela Grabušnik komaj sledila, jo dohajala. Kukovčevo bi odneslo. Oprostite, ko sem jaz hodil v šolo, solo violinistk, na tak način, da bi nekdo šprudlal in se z izrazom Nicola Paganinija kapricirano postavil vsem nam z violino v brk. Punca, kapo dol.

    A če mislite, da je to pugum… O, ne. Vzamite, recimo, Ivo Mićanović. Tradicionalno Oro je priredila punca, ki se je odločila, da mora priti v Maribor, magari gre eno leto šole mimo. Maribor ali pa nič. In o bog. Itak smo kmalu pozabili, da smo na božičnem koncertu. Smo bili pa, to je bil ves čas občutek, še vedno nekako v decembru. Nenazadnje, če Guardian piše, kako zastavlja besedo, da je Die Hard božični film (seveda je, ni božič, dokler Hans Gruber ne pade s stolpnice Nakatomi, yipikaieee)… Ampak ne, ko je visokorasla, visokotalentirana in visokomotivirana Iva Mićanović pričela s petjem… Nismo več bili v decembru. Bil je maj, sredina maja, mi pa vsi skupaj na Eurosongu. Ja, tako prepričljiva je Mićanovićeva. Že kot Titania v muzikalu Sen kresne noči je bujno talentirana. Kot solo pevka, na matrico, sama pred širno planjavo priložnosti, ki jo imaš kot jedva polonoleten, pa je s svojo izrazito nižjo lego, zaradi katere je njen glas prodoren preko meja žanrov, združila oriental in pop. Tako, na ena, dve, tri.

    Tako kot lani, pa je bistvo povzel zbor, kjer se je Viljem Babič, zborovodja, ki se mu pevci ves čas nekaj kakor hihitajo, vendar mu tako zvesto sledijo, da gre vse tako, da se ti zdi, kot da je nekdo pritisnil play, pokazal kot mojster izbora. Prišla je noč in Božična uspavanka sta dala tisto, po kar prideš na božični koncert. Po malo miru. Ki pa ga je treba na koncu našpanat. Saj, kot je rekla Kotnikova: »Božič ostaja zato, da lahko z nekom poješ Mariah Carey, kljub temu da si brez kančka posluha.«

    In je prišla, spet, Rahela Horvat Toš. Kot diva. Kot posluh na dveh nogah. Zdi se, kot da poje na takih koncertih, točno ta komad že deset let. Da se je vrnila na gimnazijo po uspešni karieri. Kot kaka Maja Keuc. Zaradi takih pevk, zaradi takega programa veš, zakaj je Love Actually takšen film, kakršen pač je. Nujno cukrast. Rahela se ni šla dirke visokih C-jev z Mariah Carey. Ne. Padla je v točno ta občutek, ki ga božič, v izvedbi dijakov, potrebuje. Niti malo kričeč, ihteč, patetičen. Ne. Temveč tradicionalen. Na to babice, dedki, še prfoksa kemije ploskajo. Navdušeni.

    Zakaj? Zato ker je to špil mladih. It’s a young (wo)man’s game. Sprašujem se samo, kako in kje najti nove Zale Kralj, nove Sarah Marn, nove Blaže Režonje. Baje jih je zadaj še kar nekaj, ki komaj čakajo. Da niti malo ni lahko sploh priti v ožji izbor za program. Hvala bogu. Če je lanski božični koncert na II. gimnaziji Maribor raztural, je letošnji bil mestoma bolj nežen, a nič manj mo(go)čen. V uri pa pol ne samo, da ne gre nič narobe. So prireditve, celo državne, kjer se vprašaš, čemu je to namenjeno in kaj bi nekdo sploh rad povedal. Na božičnem koncertu 2017 tega ni bilo. Niti slučajno. Ker nisi imel časa razmišljati. Samo sedel si, vpijal in se čudil. Od kod ves ta talent? In kam bo šel?  

  • Za taki špil sta RES potrebna dva

    Za taki špil sta RES potrebna dva

    [wp-review id=””]

    Kak je gušil! Ijaaaao! Tip je bil res neumoren. Tako s štamperli kot z glasbeno željo. Taki. Pravi mb tip. Take, ki jih Maribor ima in mora imeti. Gušil, šrajal in lajal je. Kar je Hamotu, takšen kot je, vrhunski šmeker z vrhunsko tremo, skoraj podrlo cel sklepni monolog in dramaturgijo, v katerem bi naj ne samo peli, temveč peli za Bucota in Zvezde plešejo in lubezen in še in još. »Črni konji čeeeez neboooo!« pa je šrajal ovi dripec iz šanka. In šrajal hudo na glas. Hamo je, kaj pa bi, refren komada, ki ga je hitreje pozabil kot publika, z njim pač odpel, potem pa ga zaključil z: »Ej, ta star, jaz sem tekmoval s tem komadom, pa vsi vemo, kok’ se je končal’. Zmagal nism.« Morda ne na Emi, res je, toda v KGB-ju je Hamo s Tribute 2 Love pokazal, zakaj zmaguje v točno takih placih. Ker ga ne gane. Ker… Sta za tak špil res potrebna dva.

    Najprej me je Doda, šefica vseh šefic, seveda našrajala in nalajala. Kot to zna, zmore in mora itak samo Doda. To je šrajanje z moralnim naukom in nepermisivnimi prijemi. »Ja pa ki te hoiš ti??!? Dve leti nas niti povohaš ne! Niti pogledaš, javiš, nič!« Pa saj je imela prav. Ampak kaj ji naj rečem? Da je novinarstvo riknilo? E, jebiga. Lepo naju je posedla tja v kot, čisto v zadnji kot šanka, kjer mi je, sram me bodi, tudi mesto. Čeprav je hkrati res, da je tisto najbrž najbolj legendaren šankerski zicleder v mestu, kjer so sedele najbolj talentirane riti.

    KGB se, ko je Borštnik in Lent, napuni. Ono. Kultno napuni. Vmes, v teh dveh letih, so prišli do res fensi blagajne, ko pridejo bandi tipa Hamo & Tribute 2 Love, pa imaš na voljo še garderobo, če te fejst zebe, pa si lahko nabaviš še majčko. Čeprav imajo najmanjši WC na tej strani Trojan, imajo tudi najbolj dišečega, urejenega in če temu pridaš še marljivo osebje, ki se gužva, tučka in rinta med tisto gužvo… Fajn pupe. Proper špil, proper petek, proper moment.

    IMG_3915

    Mutavo sem vprašal Dodo, če je špil razprodan. Ne vem, kaj točno je rekla, ampak v vsakem primeru je bilo vprašanje tumasto. Itak. Vmes me je Doda informirala, da se ji je v četrtek narisala cela ekipa filma Prebujanja po premieri in ko Doda razlaga take stvari, imaš legitimen občutek, da si vedno zamudil najbolj kultna popivanja do štirih zjutraj. In si jih najbrž res. KGB ohranja vonj, patino, program, špricer, štenge in glomazno prevelike majice za top osebje, ki v teh majicah daje duh devetdesetih, ko je KGB postal plac, o katerem smo Mariborčani od Nemariborčanov vse bolj poslušali, kaj da imamo, pa se nam še sanja ne. In se nam ne bo tako dolgo, dokler ne bo prišel dan, ko KGB-ja več ne bo. Doda in Bogdan garata, vidno, skušata najti prihodnost v preteklosti. Ki je impozantna. Ravno oni dan sem bral spet biografijo Mi2, kjer Tone Kregar lepo pove, da je prav tam prvič proper igral z bandom. Ni čudno, da se radi vrnejo in tam kaj radoživega popacajo.

    Hamo, jasno, ni bil prvič v KGB-ju. Popi, tonski tehnik, še manj. Zato je ekipa prekleto dobro vedela, kakšen špil bo. Okej, morda ni, ne vidim mu v mozak, ampak tole je bilo v štartu povsem drugače kot Kino Šiška ob izidu albuma 3P, v tekstu, kjer je Buco postal nadzvezda. KGB nima ne širine ne globine Kina Šiška. Ima pa, kar je nujno za Hamotove špile in Bucotovo koreografijo, razpoložene ribice. O, ja. To je špil, vsaj če sodim po bejbi, ki mi je svetlih las, razpoložene riti in žejnega glasu pospremljala pogled na oder, ki si ga bejbike od fantov izfehtajo brez veta ali pravice ugovora. Na to se gre. Razmerje moški:ženske, ki ga imajo Hamo & Tribute 2 Love, je res impresivno.

    Hamo je začel podobno kot v Šiški zelo… Khm. Ne preveč udarno. Pa saj, zakaj bi. Začel je z Wishing Well, kjer se pač ne poje zraven, ker je Hamo tako prekleto dober v slovenščini, da se angleščina zdi kot google translate greh. Ampak pravi poredni blues rock za dva je bilo nato čisto vse, kar je sledilo. Začenši z Nazaj, ko se je narisalo še več ljudi, ki pač vedno na take špile zamudijo.

    Še vedno je Pol plošča, ki najbolj narajca. Komad, ki je podpisal špil in naredil vikend… Seksi? Gospa magister. Kričanje, kako sta za te stvari res potrebna dva… Te poveže. Napali. Naseksa. Napenetrira. Vse se kar naenkrat da. Lahko zažvališ punco, trenutek, muziko, novinarstvo. Vse je dovoljeno, vse se da, vse se da zalizat. O, ja. Čeprav se nagrada zlata piščal morda (pre)počasi prijema, je vidno, da so z izvajalcem leta absolutno zadeli v nulo. Hamo je itak dovolj velik maher, da na kitari hrope še bolj kot z grlom, ampak ključ je celoten band.

    IMG_3912

    Ker to je res band. Ki se posluša in ceni. Ceni tako zelo, da se genialno jebejo v glavo. Še Uroš Škerl Kramberger, ki je bil na koncertu skoraj v Melju, ker je stal tako tam sam v kotu, je nadcarski z basom in backvokali. Potem je tu Denis Horvat Duki, ki na klaviaturah parira Hamotu v otipavanju porednih akordov. In seveda. Ne moremo mimo njega. Peter Dekleva. Najbolj versatilni kitarist v državi. »Včeraj je imel na špilu Koala Voice belo srajco in pil je refošk, pa koja kombinacija!« ga je potunkal Hamo, ko se je dovolj sprostil, da je zinil to in tisto, ko je govoril o Wernerju, ampak za ta hec bi pač morali biti v KGB-ju. Vam ga raje drapnem, šleka pac.

    Ampak kako biti sproščen v bandu, če imaš Martina Janežiča Bucota. Pol koncerta in vsi v placu kričijo Bu-co, Bu-co, Bu-co, da se še kelnaraj steguje in gleda, kaj je takega za bobni. Kaj »kaj takega«? Buco je slovenski rock na dveh nogah. Ni človeka, ki bi bil taki rocker, tako živel vse to, človek piksna, ki ga samo pogledaš, pa drmneš dva pira, vzameš kitaro, magari samo ono v luftu, in rockaš. Smo ga prehvalili že februarja, ja, seveda, ampak zdaj ko je imel svoj mini šov, orientalski ples, pomešan s sodobnim jazzbaletom, je raztural še bolj. Velike tajne prevelikih majstora. Ne, Pop TV tega ne bo nikoli poštekal. Ma ni variante!

    Vendar ključno je bilo, vseeno, špilanje. Hamo & Tribute 2 Love sploh ne špilajo več. Oni se valjajo, božajo, rajcajo, drgnejo ob svojo glasbo. Nazaj, Gremo se igrat boga, Telo so postali slečeni komadi, ki pa si jih niso ihtavo slekli samo. Ne, ne. Slekli smo jih vsi mi, ki jih štekamo. To je drgnjenje v seksi zoknih. Da ti je toplo, prijetno, objeto, srečno, veselo. Da se nisi sam slekel. Da smo se slekli skupaj.

    Na špilu Hamota se ne moreš imeti slabo, pa ne glede na karkoli. Še bejbe so v zrak tiščale gin tonike. Folk je čoril na štengah. In se režal, dojel glasbo kot zabavo, kar nam v teh časih morda še posebej manjka. Sploh pa taka slovenščina, kjer »se še rime zataknejo v moje privito telo« in kjer se na Štajerskem vrže ven »j« v ljubezen in znamo tudi mi meteorološko napovedati – lubezen. Je pa Hamo videl, spoznal, občutil, kako je, če kričiš »Maribor« sredi Maribora. Ga je kar lepo poneslo, da je pokasiral trikrat nazaj »šampion!«. In Matevž Šalehar Hamo ima z ekipo po albumu 3p tisti prepotrebni občutek, da si se sebi že dokazal in da prekleto fejst verjameš v to, kar delaš. Zato imaš pa lahko tako slečene komade. S tako dinamiko. S toliko seksa. 

    Ja. Taki špil je to bil. Pravi. Nabriti. Pobriti. To, kar si vedno želiš. Da nekdo, če že kaj pove – pri čemer je Hamo imel vidno tremo, kar čudi glede nato, kako veliko špilajo, še zlasti za naše razmere -, to pove tako, da glasbi samo doda, ne pa odvzame. Za take place je ekipa, ki tako uživa v špilanju in se niti malo ne naveliča, pogruntala, kako distorzirane kitare raje »nachrunchati«, ampak da vseeno ni čebelica. Ko je muzika taka, lahko jočeš kot joče nebo. Ker Rožice. Ker vici, zajebancija, šrajanje. Ko si tam, sediš, poslušaš in vpijaš ter piješ, se ne zavedaš, kako dragoceni so taki špili, kako redki in kaj pomenita tako Hamo & Tribute 2 Love ter KGB. Najbolj uigran band v najbolj uigranem placu. Ja, za te stvari sta RES potrebna dva.

  • Mi. Smo. Maribor.

    Mi. Smo. Maribor.

    Pet ugotovitev: Maribor – Spartak [1:1]

    Ni. Predaje. Ni predaje. Ni. Predaje.

    Uvodne tekme Maribora v ligi prvakov… Uf. Hudo. No… Kako bi se reklo… Moraš biti pripravljen nanje. Dobro. Ker očitno nekaj bo. Nekaj se bo zgodilo. Nekaj bo spokalo. Ali gol Anteja Šimundže v Kijevu, po taki, ekipni akciji. Ali gol Luke Zahovića proti Sportingu, ko je tekme že praktično konec. V Ljudskem vrtu. In zdaj še plasirana mojstrovina Damjana Boharja. Maribor ima, ko gre za otvoritvene tekme v ligi prvakov, glede na dejstvo, da je osvojil sedem točk v ducat tekmah (štiri prvič, tri drugič), izjemne uvode. Tudi spektakularne, vendar točkovno izvenserijske. Nekaj ima ta Maribor. Ta aufbix. Ta kaj-nas-briga-zaj-smo-mi-tui-tu. In če s(m)o tu, nimamo kaj izgubit’. Težko se milijoni borijo s tako voljo.

    Do Schalkeja je treba nazaj, globoko v pozno jesen, zimo 2014, ko se je liga prvakov poslovila za tri leta. Tam se najde zadnji evropski poraz Maribora v Ljudskem vrtu. Osem tekem že ni noben tukaj slavil. Nak. Marsikaj mu manjka, legendarnemu stadionu. Marsikaj. Stara tribuna… Raje ne bomo. Ampak takšen, kot je, je v svoji relativni majhnosti, vendar z izjemno akustiko, ki jo (pre)pogosto izkoristijo tudi gostujoči navijači, sploh če jih je dve tretjini na severu in tretjina na zahodu, je za fuzbalske milijonarje kot tisti stadion, kjer se je zanje vse začelo. Ni ravno miniaturen, četudi najmanjši v ligi prvakov (a so manjši tudi v španski primeri), vendar ima karizmo stadiona, kjer pokažeš, ali si ali nisi. Milijonar ali ne milijonar.

    In Maribor, kjer folk o fuzbalu ve dosti, dokler znanje ne zamenjajo želje, je spet pokazal. Ne samo Rusom, ne samo Spartaku, ne samo Evropi. Pokazal je predvsem sebi. S sloganom: Mi. Smo. Maribor. Zaostanek 0:1 je znal obrniti. To je bilo bistvo obračunov s Hapoelom iz Beršebe, nauk, da ni konec, dokler Maribor ne reče, da je konec. Nasprotnika, kdorkoli je, je treba premagati. Pika. Ali pa pokazati, zažugati, da si mu enakovreden. S 27 poskusi na gol je Maribor pokazal predstavo, kakršne že doma ni doooolgo pokazal, kaj šele v Evropi. Seveda je to posledica, če smo taktično pedantni, trka dveh sistemov, Milaničevega 4-2-3-1, ki rabi potezo več, in Carrerovega 3-5-2, ki računa na igralca na boku več, toda v prvih 20 minut je vrat bolel, ker tole je bilo teniško nabijanje, izmenjevanje, ping-pong priložnosti. Ja, Tavares ima slovenski rekordno hiter gol, toda uvodna akcija, ko je Ahmedi med nogami spustil žogo Martinu Milcu in se je Artemi Rebrov že po 54 sekundah pobiral s tal, srečen, ker je ubranil… To je to. Maribor se na prvi tekmi ne pusti trepljati po ramenih in po glavi, pokroviteljsko, češ, welcome to the nfl, kid. Ne.

    Mariboru morda ni šlo vse povsem prav, kot bi si bil želel, ni pa šlo dolgo nič narobe. Ja, imeli so eno napako. Saj so jo imeli v Mostarju, pa ne samo eno. Pa proti Hapoelu, ko je žoga Nwakaemeju sedla na nogo, ko je Milec izbijal. Zdaj Vrhovec ni izbil, Samedov, prefrigani Rus, kakršnih bi Spartak rabil več, je odbitek pospravil pod prečko, česar Ješčenko v prvem polčasu ni.

    In Spartak je imel dve match žogi, zaključni, zicerja, kaj sta naredila mariborski obrambi Promes in Fernando. O. Moj. Bog. Za aplavz. Nič kriva obramba Maribora, tokrat ne. Pač dobra sta. Frdamano dobra. Našikala sta jih, da je bilo luštno gledat. Iskreno. To je pač fuzbal. Skupinski del lige pvakov ni več, kar je bil. Ni več dosadnih 0:0. Ena tekma v torek, nobena v sredo. Gol na gol elita. Vendar Maribor se… Ne, ni se pobral, ker ni padel. Morda Milanič ne bi bil tako rabil kričati na svoje fante. Se zgodi. V taki tekmi, polni ritma, pa sploh. In so se pobrali. Zelo. V Ljudskem vrtu. Ki je imel najlepšo priložnost za zmago, če odštejemo zgrešeni zicer Klitona Bozga proti Bayer Leverkusnu in še zlasti še večji zicer, priložnost stoletja, za Luko Zahovića pri vodstvu 1:0, ko s par metrov ni spravil žoge v gol. Ker prideta Sevilla in Liverpool, je vprašanje, ali ni to bila največja (edina?) možnost za zmago, zato ne čudi, da so bili igralci s točko manj zadovoljni kot trener.

    FullSizeRender 16

    Dobrodošel, evropski Damjan Bohar

    Ko sem v torek šel na tiskovno konferenco Maribora, v dežju, opoldan, se mi je zdelo, da škilim. Res. Na vozniškem sedežu avtobusa, ki je čakal, da odpelje moštvo v karanteno, je sedel Damjan Bohar. Manjkalo je samo še, da bi proizvajal zvoke. Vruum vruuum. Saj veste, ko smo se kot otroci igrali in se delali, da šofiramo. Ni skrivnost, da ima Bohar rad avtomobilizem. Recimo, da sem sodijo tudi avtobusi.

    No, seveda bo klišejsko znucan simbol, toda Bohar je včeraj pripeljal Maribor do točke. Ni bil ravno vođa puta, ni bil vodič. Ampak ni bil pa »along for a ride«. Sam nisem pozabil njegovih dosežkov iz sezone lige prvakov, ko je zabil Maccabiju, Celticu in nato še Schalkeju. Kakšna sezona za Prekmurca, ki je nekoč obiral krompir ter na vprašanje, kdo je bil idol, ko je odraščal, rekel, da je bil idol samemu sebi. Tudi prav. Ko je imel še posebej slabo tekmo spomladi v Kidričevem, ko so avtmigeci s strahom čakali, če bo pomeril še kakšno tja daleč v šumo, se je odmahovalo. Da je z njim konec. Da ne bo šlo več.

    Jezen, besen, skoraj užaljen je bil, ker je bil poškodovan v Mostarju. Naslonjen na steno je čakal. In kdo ve, kaj vse razmišljal. Ampak morda je tam bil začetek preobrata, da se je spet zgodil »evropski« Damjan Bohar. Da bi bil še vedno joker s klopi, bi bilo pri njegovih letih in izkušnjah neresno. Ne moreš biti večni adut, rezerva, za-tisto-nekaj. Ne pri Mariboru. Manjkala je samo še konkretnost. Tako kot Bohar je denimo tudi Bajde silno željan zadetkov. Bajde je svojim najbližjim še dolgo po tekmi kar na Mladinski razlagal, kako si je želel. A tudi poslušal nasvete. Prilagoditi se je treba, razumeti logiko, moto, filozofijo, taktiko. Drugače se v Ljudskem vrtu, kot je najbolj izkusil Sintayehu Sallalich in se izgubil med svojimi lastnostmi in idejo moštva, pač ne da.

    »Bohar je specialist za evropske tekme. Zelo dobro izrablja medprostor in sodeluje z napadalci. Po tekmi proti Celju je bil zelo dober, spodbudil sem ga h konkretnosti in tokrat je bil konkreten. Ekipa ga na evropskih tekmah zares potrebuje, saj ima hitrost. To so njegove tekme. Odločil je že nekaj evropskih srečanj. Take tekme niso za vse, on pa se na njih odlično znajde,« je rekel Darko Milanič za strelca gola. Bohar je zadel vratnico, sprašil zadetek in imel še zmago na nogi, ko je za las, tak, iz hofa, pomeril in je žoga šla res za las mimo zmage. Tekma, kakršne ni imel … Pa vsaj tri leta. Maribor lahko upravičeno vsaj upa, če ne kar pričakuje, da bo naslednja prišla prej. Da ne bo Bohar samo zraven. Da bo vozil. In tokrat je več kot zvozil. Igralec tekme.

    FullSizeRender 21

    Milaničeve menjave tokrat v nulo uspele

    Pogled na klop ali pa na list rezervistov, kakorkoli hočete, ni bil kdovekako obetaven. Res ni bil. Amir Dervišević se je tudi tam znašel. Človek, ki je tam, ko se drugim zalomi. Morajo računati nanj, ker na Aleša Mertlja pač ne. Razlika med njima? Po tekmi se je Mertelj lepo mirno rokoval z novinarji, navijači. Dervišević je med živim intervjujem Martina Kramarića grobo potrepljal in kričal kot jesihar. Pač.

    Dervišević je bil na klopi, ker Denis Šme in Jean-Claude Billong zaradi zdravstvenih razlogov nista bila. Vrnil se je še pravočasno Aleks Pihler in zamenjal, sicer kot zadnji, Blaža Vrhovca, ki je imel nevarne napake bolj kot se je tekma lomila. Ni imel več moči za izbijanje žoge, čeprav bolj kot kondicija pri Vrhovcu skrbijo same odločitve. Že res, da ima Marko Šuler bolj očitne kikse, tiste, ki se mu pripetijo, ko je samozavest bolj kamuflaža za pomanjkanje rešitev, toda Vrhovec moštvo prevečkrat pusti na cedilu in morajo skupaj popravljati njegove individualne napake. Kar ne pomeni, da je imel Vrhovec v celoti slabo tekmo. Ni imel, proti koncu prvega polčasa se je zelo sestavil in s Kabho sta zdržala metamorfoze Spartaka na sredini, ki je bil enkrat s premalo, nato pa s preveč igralci.

    Kar želimo povedati, je to, da so Darku Milaniču menjave več kot le uspele. Sploh dvojna Kramarić->Bajde in Mešanović->Ahmedi je bila vse, kar je še imel. Ni izpadlo obupano, čeprav je bil Ahmedi še vedno aktiven in do tistega trenutka, sploh po zadetku, igralec s potezo več. Mešanović se je tokrat dovolj znašel, da je ustvaril prostor, pritiskal na obrambo, medtem ko je bil Martin Kramarič vse tisto, kar se je za fanta, ki je malo posebne narave, govorilo, da bo. Kramarič ni bil kdo ve kako priljubljen med soigralci pri mladincih Maribora. Kar sploh ni čudno. Ni. Kramarič je igralec, ki prekleto dobro ve, kaj hoče. Tudi takrat, ko to morda ni najboljše za ekipo. Je igralec ena-na-ena, kakršne Slovenija sicer uvaža. Olimpija, Domžale, Maribor. Čeprav so pogosto pred nosom. In tudi Kramarič je bil, ves ta čas. Proti Spartaku je pokazal, da je včasih bolje na glavo, samozavestno. Kramarič ima morda celo najboljše driblerske sposobnosti v tej ekipi Maribora. In včeraj jih je lahko pokazal. On je zmogel komunikacijo s sicer odrezanim Tavaresom, ki niti pred leti ne bi mogel, še v najboljši formi, sam proti taki kvaliteti. A v dvoje je šlo. Cik-cak, cik-cak. Do Boharja. Maribor je Spartaku vrnil tam, kjer je Spartak želel streti Mariboru. Na bokih. In menjave so tokrat Milaniču resnično uspele.

    FullSizeRender 18

    Carrera bolje naštudiral Maribor kot Spartak

    Ni neobičajno, da trenerji med sezono menjujejo sisteme. Še najbolj, če že, je čudno, če to počnejo v obrambi iz treh branilcev na štiri. Vendar Massimo Carrera je pri 53 letih v svoji prvi tekmi v vlogi glavnega trenerja v ligi prvakov presodil, da bo to za Maribor več kot dovolj. Zadostovalo je. Spartak ima kvaliteto, ki pridejo z milijoni (bolj kot obratno). Sistem 3-5-2 jim je deloval tako dolgo, dokler ni Maribor pokazal na svojo kvaliteto: moštveno igro.

    Spartak je, po vseh priložnostih, ki jih ni bilo malo, zabil tako, da Maribor ni izbil »pimplanja«. Fernando je pomeril, Handanović odbil in Samedov je odbitek pospravil v mrežo. Spartak je imel vsaj dva, pardon, tri zicerje, ki bi Maribor pokopali. DO konca prvega polčasa se je zdelo, da je Carrera prebral Milaniča in ga taktično zdrobil, ko gre za igro prek bokov, kjer se je pravzaprav vse dogajalo.

    »Kljub doseženemu zadetku smo v nadaljevanju še naprej vztrajali pri svoji igri, poskusili še enkrat zabiti, nisem želel zapreti igre. Igrali smo dobro, ampak vseeno menim, da je izid pravičen. V ligi prvakov ni lahko igrati, ne glede na to, kdo je nasproti. Maribor ni imel toliko priložnosti kot mi, po dobljenem zadetku se nismo dobro odzvali. Vsekakor želim dejati, da smo šli v Maribor zmagat. Pred nami je še pet tekem in boj v tej skupini bo napet do konca,« se je branil Carrera. Ruski novinarji so se za mikrofoni tako stegovali, da je zdaj že kultni piarovec, ki nam je v torek rekel, da lahko sprašujemo samo o tekmi in da naj vsi ugasnemo telefone, rekel, da bodo mikrofon še zlomili na pol.

    Niso ga, a jih gre razumeti. Tiskovke, sploh Uefine, znajo biti mukotrpno naporne. Prevajanje je šlo tako: ruska vprašanja se je prevedlo nam v slovenščino, Carreri pa je pomočnik prevajal v italijanščino. On je odgovarjal nato v italijanščini, pomočnik je prevedel v rušino, prevajalec pa še v slovenščino. Vprašanj so imeli pa še in još. Razumljivo, pet let Spartaka ni bilo v ligi prvakov, njihovi rezultati so milo rečeno klavrni in pričakovali so, da bo Spartak premagal (vsaj) Maribor. Carrera je lani res priboril prvi naslov po dooooolgih petnajstih letih. Ja. Vendar Carrera ni imel evropskih izkušenj. Te pa Milanič, čeprav ni imel še nobene tekme v ligi prvakov, vsekakor ima. In jih je izkoristil ter dal tisto, česar Carrera skozi dvojni prevod ne more. Navodila za moštveni duh do konca.

    FullSizeRender 19

    Navijaški efekt in Milaničeva izjava

    Dve raketi sta včeraj prileteli. Prva, prava, je priletela iz severa, kjer so navijači Spartaka precej upravičili svoj sloves. Poleg političnega prepucavanja, ki ga Uefa ne mara, o Kosovu in Srbiji, je novo dimenzijo ultraštva uprizorila raketa, uperjena proti nemškemu sodniku Denizu Aytekinu. Ruski navijači so se dobro borili v prvem delu, kar malo pokvarili žur domačim navijačem, ker so bili res silovito glasni. Na obeh tribunah. Ne. Na vseh treh. Da tudi na vzhodu je bil kakšen, se je našel, kakopak.

    Preprodaja. Grda beseda, sploh ko gre za stadion z že itak majhno kapaciteto v mestu, ki ima (predvsem) fuzbal. Ni prvič, že pred tremi leti so jo Avstrijci pridno mahali v Maribor, ker je to pač najbližja pot do lige prvakov (beri: Salzburgu nikakor ne gre). Izkazalo se je, da niti tovrstna prodaja, ko je moral plebs v vrsto, čeprav so šli bolj za kolege kot zase, saj so imeli dostop do kompletov le lastniki sezonskih vstopnic, niti retro model ni preprečil tega. Vzhod se je prebudil v drugem delu, vendar občutek je bil, da je bilo proti Hapoelu bolje. Od začetka do konca. Bolj konstantno. Viole so se potrudile in letos kažejo na stadionu precej bolj konstruktivni odnos, čeprav se nikoli ne ognejo zbadanju tekmečevih navijačev. Že zato, ker je sever prepogosto prazen, priložnosti pa redke. A vseeno. Nobena baklja ni priletela z juga. Se je pa na zahodu poznalo, da liga prvakov pač prinaša… Drugačen tip publike. Ni bilo malo takih, ki so se v vipu očitno zadržali krepko do Spartakovega gola. V tem Maribor ni izjema, vsaka tekma premier lige kaže v drugem polčasu prazne sedeže, ker je petnajstminutni odmor pač prekratek za žvenketajoče minglanje.

    No, druga raketa je priletela na samem koncu novinarske konference. Stipe Jerič je povedal, da ima Darko Milanič še sklepno misel. No,to je bilo novo. Tega nismo vajeni. Okej, smo bili, ko je Milanič po lanski tekmi z Domžalami, jezen nad žvižgi po zmagi, povedal samo, da je Tavares podaljšal za dve leti in odšel, osorno, jezno, domala užaljeno. Zdaj je bilo podobno, le da kritike tokrat niso letele na nobenega doma. »Kazen, ki jo je dobil naš športni direktor, da ne more biti zraven; upam, da nikoli ne bo povedal, zakaj jo je dobil.« Ostro? Seveda. Za Maribor, ki vedno pazi, da je Uefino osebje – uradna predstavnica iz Srbije je ponudila obupno angleščino, mimogrede – zadovoljno in potešeno, ker v Mariboru pač iščejo vsako malenkost, medtem ko gladko zamižijo, ko v Sevilli ni ne duha ne sluha o wifiju, čeprav je ta med glavnimi zahtevami. Tista Islandija bo tepla Zlatka Zahovića do 28. februarja prihodnje leto. Dolgo. Kaj je bilo, vedo povedati tisti, ki so bili. Islandci so, kolikor vemo mi, resnično težko prenesli poraz in se temu (ne)primerno tudi obnašali. Vendar zdaj je, kar je. Nenavadno je samo ta, da je Milaničev ton bil tako prekleto resen. A ima po svoje prav. Maribor ni samo na igrišču pokazal, da je resen evropski klub, vreden resne obravnave. Sama reakcija birokratske Uefe, na čelu katere je vemo kdo, bo zanimiva. Najprej v kazni za Spartak. Pa tudi sicer. Maribor je poslal jasno sporočilo: Mi. Smo. Maribor.

    FullSizeRender 20

  • ¡Groteska!

    ¡Groteska!

    Ne zgodi se ravno pogosto, da se režiš v galeriji. In to dovolj na glas, da bi ti moralo biti nerodno. Pa ti ni. Kurc pa bonton. In še manjkrat se ti primeri, da se slika reži nazaj tebi. O, ja. Haha. Hihi. Hehe. Kako prcanje in drkanje v glavo! Kičkanje in driblanje z deli. Še ven na ulico, taki derbi od komunikacije. Noro! Noro, vam pravim. Ker Groteska našega časa, nova stvaritev Umetnostne galerije Maribor, je točno taka razstava, kakršne vidiš po tvju, ko grejo ameriško dodelani in popkulturno (samo)zavedni liki na razstavo. Okej, tam se potem pecajo, žalijo in nalokajo, ampak, e, toliko da dobite občutek, kakšna otvoritev je to bila. Groteskna! Kaj to pomeni? Ha!

    Naj najprej takoj povem, da itak noben moj tekst niti slučajno noče biti, niti ne bi znal biti, objektiven. To niso strokovni teksti per se. Nak. To so besedila izkušenj, doživetij in občutenj. Jap. In pisati o prvi razstavi nekdanje sošolke… Je subjektivno subjektivnega. Ker ja. Ker drugače ne gre in drugače ne znam. Videlo se je, da je to bila njena prva razstava. Ne toliko zato, ker nas je nagovorila tako, da je brala z lista. Ne sfolga, štekamo, ima toliko dela, da se ven ne vidi. Boljše kratko pripravljeni profesionalizem kot dolgovezno polamatersko improligaštvo. Ne. Bolj zato, ker se ji je po rokah prekladala hči, ker so prišli njeni starši, pa njeni kolegi, ker sta bila tam tudi dva ustvarjalca (ali pa trije, morebiti sem bil preslišal) in ker je bilo nasploh tako domačno vzdušje, kar je v UGM Studiu, placu na Trgu Leona Štuklja, ukleščenem med pekarno in sendvičarno, dokaj velik dosežek. Sploh za petek, ko se vreme ne zna odločiti, ali bi spraznilo mesto ali ne. 

    Otvoritve razstave Umetnostne galerije Maribor – to je bila moja, hm, tretja? – znajo biti komorne narave, še posebej v Studiu, ker gre za kvadraturno gledano enoinpolsobni stiskavac s pridihom garsonjere, kar niti slučajno ni omalovaževanje prostora. Kje pa! Prej se mi to zdi bolje, primerneje in družabno. Nekako te UGM Studio »prisili«, da pogledaš slikam in ljudem v oči. Ne moreš se skrit, okej, spodaj, v kletnem delu, bi ta občutek lahko nabile stopnice, ampak tisto ni plac za klavstrofobične. Ne, ne bo to opis prostora kot takega, ker to ni naš prvi obisk UGM Studia. Zgolj nastavimo občutek.

    FullSizeRender 8

    Petkova otvoritev je bila dobrovoljna in odkritosrčna, ne glede na tematiko in motiviko in lajtmotiv razstave. To je ena tistih razstav, kjer ne rabiš kvazipoznavalsko buljiti v dela. Zakaj? Ker ta buljijo vate. Čisto res. Vem, sliši se klišejsko. Okej, vredu, ne buljijo. Ne. Žalijo te, s prstom kažejo nate, hihitajo se ti. Frdamana umetnost!

    Čeprav je to pregledna, skoraj retrospektivna razstava, ki sega tja do devetdesetih, če sem dobro prebral na resda nekoliko premajhnih napisih ob delih (kazalo bi jih povečati in izboljšati tipologijo pisave, to so malenkosti, ki pa se opazijo tako, da folk masovno preverja svojo dioptrijo), se zdi zaključena in celovita in taka, da od nje nekaj odneseš. Kaj točno? Hm. Jaz sem odnesel smeh in absurd. Ne vem, zdelo se mi je, da bi rad spoznal Evo Lucijo Kozak, ker me je iskreno povozila s svojimi deli. Nekaj ima v sebi, nek posmeh, ki je žalosten, kritičen, ampak anekdotičen hkrati. Enako velja za njeno soimenjakinjo Evo Mlinar, ki v svojem serialu riše kovance v glavi, na križ pribija kače, ženske, tipe in vse nas. Jajks! Pri čemer »spoznal« ni mišljeno ne biblijsko ne hipstersko, torej ne preveč, ne mimobežno. Ampak saj ne gre za ad personam, ne? Rad bi le vedel, od kod ta percepcija sveta. Kako ti pade na pamet narisati točno to. Huf!

    Ampak to je razstava, kjer se pogovarjaš z ustvarjalci tako, da bolj bereš kot gledaš njihova dela. Okej, pri Nenadu Cizlu ne moreš prebrati ničesar, kar je kompliment za njegova dimenzionalno huronska dela. Če drugi ustvarjalci pišejo v latinici, Cizl riše hieroglife ali pa pismenke. Noro! Njegovi »filuteki«, črtasto in pikčasto razdrmani, ti nekaj kakor mahajo s svojimi grotesknimi nasmeški. Se režijo meni, sebi, Cizlu? Huf! 

    Aja, saj res. Taja Toplak zapiše v svoji predstavitvi razstave, že na začetku, kaj je groteska (da ne bomo kradli iz SSKJ). »Beseda groteska je izpeljanka iz italijanske besede grotta, ki pomeni jama in je prvotno označevala stenske poslikave starorimskih palač, ki so jih odkrili in jih tako imenovali šele v 15. stoletju.« Temeljne značilnosti groteske, tako Toplakova, so mešanje heterogenih elementov na podlagi svobodne domišljije: »Spajanje med seboj nezdružljivih stvari, oddaljevanje od zakonitosti nam znanega splošno sprejetega vsakdanjega sveta oziroma pogleda na svet, kršenje klasičnih zakonov prostora in časa, namerno odstopanje od mimetičnega modela z vizualnim pretiravanjem določenih fizičnih potez in značajskih lastnosti.«

    Gre točno za fantastičen svet, ki je opisan v spremnem tekstu. Ko stopiš v ta svet, ne stopiš v atelje ali dnevno sobo ali hajzl ali špajzo ustvarjalcev. Ne. Stopiš v lucidno perverzen svet, ki se ga hkrati bojiš in te hkrati impresionira. Delo Marka Požlepa, denimo. Srhljivo, a ko bolje pogledaš, začneš gledati skoraj skozi delo Raft of the Meduza. Vladimir Leben se z Animal Liberation poigrava s plišem! Z madafaking plišastimi medvedki! Tanka je linija med grotesko in grozljivko, ne? Enako velja za delo, ki sem si ga najbolj zapomnil: Babies update, kjer Eva Lucija Kozak tisto, da otroke prinašajo štorklje, zasuče res… Em… Twisted, je beseda, ki je ne znamo prevesti? V enak osmer gre tisto gigantsko delo, na dnu katerega piše »MAYBE WEIRD AND DARK BUT CERTAINLY ALIVE«, kjer je z žebljički narisan še srček.

    Taka je ta razstava Groteska našega časa. Naslov je Toplakovi (ponovno opozorilo, je moja nekdanja sošolka) pronicljivo uspel. Zakaj? Ker je preprost, zapomnljiv, ampak predvsem zato, ker končno nekdo upa rečt »našega« časa in ni ruski pisatelj izpred 200 let. Kaj točno to pomeni, se je videlo po generacijskih vrstnikih kustosinje (in tudi nekaterih ustvarjalcev), ki so prišli na otvoritev. Tega se manjka, se baje pravilno slovnično napiše? Nekako tako, ja. Manjkajo kalibri tipa Jure Kirbiš, ki komaj čaka, da nas vse povabi na penino ali pa na pivo. Skuša, trudi se, da ne bi bilo vse skupaj tako zategnjeno, kar na razstavi, kjer med govorom rohni iz zvočnikov mini animacija z vzklikom »Dolce Far Niente!«, niti ni tako nemogoče. Res ni. Zato… Bravo, Jure!

    FullSizeRender 9

    Morda je spodnji del razstave, sploh če ste spodaj sami, bolj udaren, srhljiv in bogaboječ. Nekaj naredijo gotovo dimenzije del, ki so resnično zajetna in so vsaj meni dale občutek, da sem se znašel v teh slikah. Ker »groteskno nas zmoti in impresionira, ker v nas vzpodbudi misli, občutja in ideje, da obstaja drugačen svet ter da je naša sedanjost samo ena od mnogih.«

    Toplakova ima prav tudi, ko pravi, da gledalec ni zmožen prepoznati neskladij pri nečem, kar je že po naravi nenavadno: »Ločeni elementi so nato ponovno združeni v nove celote, ki so na prvi pogled absurdne.« Jap. Bo kar držalo. Gledati Cizla v živo in gledati Cizla na platnu… Je kar absurd.

    A najboljše pri razstavi, ki jo bom nemara šel res še enkrat pogledat, ko ne bo petek, ko se ne mudi naprej, ko je vse bolj stopili-smo-na-žogo, je njena subjektivnost, ki je hkrati izrazita avtorska nota: »Definicija groteske je izmuzljiva kategorija in sodobni teoretiki so jo interpretirali na zelo različne načine. Pomemben element groteske je vsekakor humor, saj groteska na posmehljiv, ironičen način prikazuje vsakdanjo resničnost. Pričujoča razstava je moj subjektivni izbor sodobnih umetnikov, ki se na posreden ali neposreden način dotikajo te teme.«

    FullSizeRender 10

    To ni razstava, kjer bi kaj bolje vedeli, kaj točno je groteska ali groteskno. Sanja se mi ne. Je pa raztava, kakšrne pokasiraš v tujini, recimo v Albertini na Chagal bis Malevich, kjer so se kustosi poigravali s percepcijo časa, stila in prostora ter vse to tako pregibali, da si ven prišel kot deltoid. Iz te rasztave prideš pa ven kot popisana škatla, oštemplana in pripravljena, da te pošlje v svet, kamor morda prej ne bi bil upal niti poškiliti. In to ni razstava, vsaj meni se je tako zdelo, kjer bi morali po sedem minut stati pred vsakim delom. Sploh ne. Pred večjimi se splača, ker se najde kaj, kar gladko spregledaš – ko greste mimo dela Luke Uršiča tretjič, boste še v tretje našli nekaj drugega, kar vas bo predrmalo. Pridite večkrat mimo. 

    Ker točno to je ta razstava. Mindfuck, kakor koli se to že prevede. Ne toliko kritika družbe kot kolaž razmišljujoče razočaranih, ampak tudi prefriganih umetnikov. Z velikim u. Po popartu še druga razstava v tem letu v Mariboru, ko si misliš, da take stvari baje vsak vikend odpirajo v Ljubljani, pri nas pa kao nič ni. Ni res. Groteska našega časa v Mariboru skoraj rigne zraven. Po slabo prežvečenih idealih s kislo smetano. Dela pa hkrati gledajo ven na ulico, kjer je druga groteska našega časa, tako da si v nekem absurdnem komunikacijsko-umetniškem derbiju podajajo sem in tja svojo grozo.

    Bis. Penina je bila primerno ohlajena, postrežba ravno dovolj nasmejana, vzdušje pa družinsko, domačno, otročad več kot dobrodošla, predvsem pa je lepo videti, da ekipa potem proslavi družno trdo delo.  

  • Prišli. Vidli. Zgrizli.

    Prišli. Vidli. Zgrizli.

     

    So res dobri koncerti, ki jih (res dobro, haha, #egotrip) popišeš in med pisanjem doživiš še enkrat. Na pune. In so fajn obletnice, ki jih praznuješ, obeležiš in spektakularno, po možnosti s pirom doživiš še enkrat. In potem je to, kar so naredili Happy Ol’ McWeasel. Ajme. Meni. Kjer pomagaš potiskat prikolico. Kjer se na zajtrku nadevano režiš nadevani hrani. Kjer dobiš nasvet, da gresta arašid in rozina krasno skupaj. Kjer na odru narediš selfieja. Dvakrat. V petek v Šiški, v soboto na Štuku. Kjer se ti dva vikenda kasneje še kar smeji. Kjer se ti zdi, da je čas morda šel naprej, pa sicer nič narobe, da je šel. Ampak da tudi nič ni narobe z nami, ker bi še enkrat splezali Alešu za bobne in se potem zabrisali na glavo iz odra. Stejđzdajvali svoj lajf. Štrbunk. Direkt. Na. Glavo. To ni bil rojstni dan, to ni bila obletnica. To je bila oda preteklemu času. To je bila desetletka moje generacije. Jebeš obletnice valete in maturancev. To je bila obletnica emsija, rocka, Maribora.

    Dva vikenda sta mimo, dva vikenda, ko bi sicer lahko šel na kaki koncert, pa se mi je zdelo, po drugem koncertu ob desetletnici Vizlov, kakor jim bolj ali manj pravimo vsi, da takih koncertov morebiti res ne delajo več. Da tega ne moreš nabasat kar tak. Mimogrede. Po Štuku pa sploh. Kako je Štuk zdaj lep, obnovljen, pizda, vse ima. Ni, da ni.

    Ampak ko smo s Trash Candy obujali spomine na oni steber pri didžeju, kjer si se vsak petek skušal zažvalit, pa si potem steber na koncu objemal, ko ti didžej ni namenil nobene balade povrhu, vmes pa sanjal o top koncertih, o sardinasti Siddharti pa tja do Serš rocka. O, ja. Happy Ol’ McWeasel so ob desetletnici pokazali, kakšna je vmes nastala celo razlika med Mariborom in Ljubljano, tokrat v prid prestolnici, kakor koli že obrnem. Vem, blasmefično. Totalno. Da je Ljubljana nadskakala Maribor? Ni šans! Ne? Em… In ne, nihče ne pravi, da je Ljubljana, khm, boljša. Ste smešni? Itak, da ni. Ampak če bi Vizli res razpadli, kot so se kvalitetno pohecali za prvi april (ja, pubeci, meni je dejansko srce padlo v rajsaste gate)… Ne, mariborskega rocka ne bi bilo fertig kar tak’. Seveda ne. Bi pa nekaj iber manjkalo. O, ja. Manjkalo bi to, zaradi česar se zdi, da smo bili v petek in soboto večno mladi. Ali pa se meni še zdaj zdi. Dva tedna kasneje. Pubeci, počakal sem, da se tole vsede. In sedlo je. O, ja. Kot ata na mamo.

    FullSizeRender 3

    Začelo se je… No, spontano. »Čuj, mor’ma še po backdrop, po zastavo…« mi je rekel Gregor Jančič, ko me je pobral v petek, 7. marca, dan Sv. Patrika, opoldan. »Uuu, ste novo naročili za ta dva špila?« sem ga navdušeno, predvsem pa novinarsko vprašal. »Ja in ne… V bistvu… Smo prejšnjega pozab’li, pa sploh ne vemo, kje.«

    Krohotal sem se skozi nos. Vi se ne bi? To je taki band. Ki pozabi backdrop. Boli te briga. Ker taki so ti pubeci, še vedno. Itak. Flegma, jebivetrska, na-boli-te-briga. Začelo se je v petek opoldan, končalo v nedeljo ob treh zjutraj. V noči s petka na nedeljo. Vikend, ki ga ne pozabiš. Koncerta, ki ti ostaneta. In desetletnica, taka, proper. Ja, band Happy Ol’ Mcweasel je star/mlad deset let. Torta? Ne, jebeš torto. Konfeti! To je to. Ko imaš konfete, te veš, da ti je ratalo. Od tam do Wembleyja ni več daleč. Vsaj v glavi ne. Kajti back-to-back koncerta v Kinu Šiška (petek) in Štuku (sobota) sta pokazala, da lahko špil zajebancija rata resna špil zajebancija, ampak ostane zajebancija. Kjer članu banda pade na pločnik, ko lovi taksi ob dveh zjutraj, v noči med dvema špiloma, po tleh 50 evrov, pa jih ne odpihne, temveč ga počaka. Taki zegn ima ta band. Pride, vide, zgrize. In se ima fajn. Res fajn. In ne, jebeš klišeje, Happy Ol’ McWeasel ni band, ki bi bil družina, kot reče vsaki drugi band. Ne. To so posvojenci, nabrani na kup. Rejniška familija. V vsem svojem sijaju. O, ja.

    Kajti ni ga banda, ki bi te spustil tako blizu. Novinarja pa sploh ne. Pa ne, ne mislim na backstage, na kombi, na hotel, celo na skupni zajtrk ne, čeprav smo dali vse to skozi. A-a. Tako blizu, da jim pomagaš tiščati prikolico do kombija. Ker ne gre kombi dol do placa za vaje. Če ne pride gora k Mohamedu in to. »Kaj se režiš? Saj boš pomagal, veš?« ti reče Matej Kosmačin in ker s Kosmačinom ni zajebancije pač tiščiš. Z veseljem. Tako blizu, da jih vohaš. Švic, upanje, volje. Tako blizu, da skačeš z njimi na odru, se štuliš k bobnom. Zgodba Vizlov, kot jim res pravimo v bistvu vsi z njimi vred (če jim še ne, jim začnite), je mariborska zgodba o Mariboru, kakor koli čudno se to sliši. Je zgodba moje generacije, je zgodba vseh nas, ki smo imeli v srednji šoli in takoj po njej občutek, da smo že takrat živeli nostalgijo. Da nič ni bilo res. Da so časi rock bandov mimo. Da kelnarji niso več, kar so bili. Da je šlo pač, skratka, mimo. V desetih letih, kar so Vizli štartali, se je namreč ogromno spremenilo, kar sta pokazala vsebinsko sicer skoraj identična, doživetveno pa precej drugačna koncerta v Ljubljani in Mariboru. Spremenilo se je praktično vse. Vse razen Vizlov.

    Najprej je bila ideja, ki je bila v bistvu bolj štos. Tiste klasične mariborske finte, čuj, kaj pa če bi mi… Pogojnik. Kaj pa če bi. Pogojnik tipa, kaj če bi šli samo na en pir. In ne, ne greš samo na en pir. Kot oni niso šli organizirat le enega špila. Kar bi naj bil en St. Patrick’s day, leta 2007, je ratal band, dva albuma, deset različnih članov skupine, če sem dobro preštel, in ohoho koncertov. Ter nepreštete gajbe pira, ultimativni piar na slovenski rock sceni. Vizli s pirom, ki leti iz odra, ne kupujejo svojih oboževalcev. Ne. Če ne, se ne bi zgodilo, kot takoj na začetku špila v Ljubljani, ko je Gregor Jančič pokasiral pir – resda iz plastičnega glaža – direkt v fris. Vizli menjajo pir za backvokale publike. Deal? Deal.

    FullSizeRender 4

    Happy Ol’ McWeasel je bil kmalu tisti band, za katerega in od katerega noben ni ničesar pričakoval. Še sami najbrž ne. Veste, kako so dobili ime? Ne, zgodba ni enotna. Luka Cajnkar, Aleš Voglar in Primož Zajšek imajo že lokacijo različno, ko sem jih vprašal, če se spomnijo. Eni MC, drugi studio zadaj, kjer je danes hostel. »Ime je prišlo šele po drugem, tretjem koncertu. Sedeli smo za mizo nasproti šanka v emsiju. Apostrof pa še zdaj falim. Dirty Ol’ McWeasel sem mislil, da smo,« mi je v Ljubljani natrubnjal bobnar Aleš. Na poti do Ljubljane se je pobralo še laška favorita Aleša Pišotka (bobnarja) in po stažu najmlajšega člana Matjaža Piavca (akustična kitara, bendžo). Vizli so v kombiju band debat, kjer se ne špara nič, nikogar, še najmanj drug drugega. Vozi običajno Aleš, ključne dovtipe pa, če bi jih želeli pokasirati, prispevata Kosmačin in Zajšek.

    Ob prihodu v Ljubljano se je band hitro lotil postavljanja odra, opreme in tega. Očarani nad širokoročno pomoč Šiškarjev so jim zažarele oči in ko so slišali, koliko vstopnic je prodanih v predprodaji, so bili kot majhni otroci, ki lahko po risankah ostanejo še malo pokonci. Noro. Sam sem sicer skušal pripomniti, da je važna kvaliteta in ne kvantiteta publike, ampak povsem razumljivo je, da so imeli pred Šiško, čeravno so že igrali v Cvetličarni, Ortu in še kje, svojevrstno tremo. Tja se zbaše do 900 ljudi (gre pa seveda tudi več, a jebiga, birokracija ne dopušča) in to je resna cifra za band, ki je bil najprej zajebancija.

    FullSizeRender 12

    »To je bilo čisto spontano, bili smo odločeni, da nekaj ‘moremo’ naredit. Izziv je nastal sproti. Priložnost je bila dobra in nobenega drugega banda ni bilo na voljo. Zdelo se je logično, ono, dajmo, bomo že zrihtali. Impulzivni smo.« In zakaj so taki ostali – nikoli preveč in nikoli premalo ambiciozni? »Mi se fuknemo na glavo. Glej nas, v Šiški smo! V Šiški!« je bil vesel Ufo, kakor vsi kličemo harmonikaša Zajška. »Ljubljana je trdnjava, nekaj za osvojit. Mislim, da nismo še presegli te oznake in da tovrstni bandi te oznake nikoli ne presežejo. Plus, skromen sem in ni v tem nič napačnega. Seveda nosimo tudi sporočila, ampak smo party band. Najboljše leto? Lansko, ker smo igrali pred Iron Maiden. Ne delamo si visokih pričakovanj, zato tudi razočaranja niso tako velika.« Nikoli ni tako, kot se zmenijo. »Zdaj smo šli prvič po desetih letih vaditi sklop komadov, ko se en takoj pretoči v drugega.«

    In zakaj je bila Ljubljana takšen izziv? Gregor Jančič pravi, da Ljubljana pač vedno prva pade, Maribor pa vedno ostane: »Maribor ima manjšo kritično maso in je v tem oziru Ljubljana popolno nasprotje. Ni nas bilo strah v petek prirediti koncerta v Ljubljani. Mi bomo špilali v Šiški, pa magari sami: na foro smo obrnili.« E, štekate zdaj? Primož Bezjak, violi(ni)st, je pripomnil, da bodo naslednji dan, v soboto, v Mariboru samo še potrdili zmago.

    Zakaj toliko o Mariboru in Ljubljani? Seveda so Vizli mariborski band. Jebiga, kakorkoli obrneš. Irsko-štajerski, če želite. Ker se je vse začelo v emsiju, še s precej drugačno zasedbo, toda hvalevredno, častno in prav je, da je skupina namesto medijskih-kao-zvezd povabila raje tiste nekdanje člane, ki so lahko prišli. Tine Trapečar, ultimativni bendžo maher, je tam v sončni Kaliforniji slavil gotovo v mislih (in s kozarcem penastega, kakopak), sta pa v živo prišla, opremljena z inštrumentoma, nekdanji kitarist Luka Cajnkar in nekdanji basist Bine Zorko. Kaki žur sta si naredila… To je bilo treba videt! Noro vesela, ponosna, razposajena. Ni veliko bandov, kjer bi nekdanji člani šlu tako na glavo. O, ne. Cajknar je mislec svoje sorte. Pravi, da si apostrofa, ki ga je Moony, kot pravijo Jančiču, edini vztrajno postavljal na pravo mesto, kjer ga drugi pač niso, nihče ne lasti. Zajebancija gor ali dol. »Vsi smo skupaj spoznavali irski punk – ne da ga nismo poznali, ampak tovrstni bandi v Mariboru niso imeli prezence. Želeli smo narediti le zajebancijo, določili smo ime, naredili repertoar in stvar se je takoj prijela. Na koncertu se je hitro pokazalo, da ljudje potrebujejo in želijo dobro glasbo, žur, rock’n’roll. Band je rastel s publiko, kar je danes težko videti.«

    FullSizeRender 6

    Bine je prikimaval. »Happy Ol’ McWeasel je postal piedestal, na katerega lahko stopiš in rečeš, hej, tu sem, zdravo! Morda reklama navzven ne pove vsega – jaz denimo v prvo vrsto ne upam.« No, glede tega, da si Bine česa ne bi bil upal.. Zelo relativno. Hudo relativno. Ja, že res, Cajnkar je na oder v Šiški prišel zgoraj brez. No, Bine je prišel na oder samo z basom. Jap. Samo z basom. Nagi. Goli kot takrat, ko se je rodil. In na koncu še dvignil svoj bas. Evo vam… Haha. Totalni odlom, vam pravim. To je rojstni dan, obletnica, vse v enem, kakor si želiš, da bi bila taka stvar. Ravno prav na foro organizirana, da ni preresno, ampak da tudi ni preveč ohlapno. Kako jim ves ta čas uspeva vendarle ostajati resen pri vsej stvari? Zdaj se jim kitaro že tu in tam poda v roke, čeprav klasičnih roadijev seveda nimajo. Zvadili so prehode med komadi. Jančič je, tako se je zdelo, tuhtal, kaj bo povedal med komadi, čeprav ga je, kako ga ne bi, gotovo malo zdrmal Tine Matjašič iz Trash Candy v imitiranju Vizlov, napovedniku, trailerju za špil, ki si ga lahko namudrijo samo v Mariboru. Haha.

    Vizli tako kot noben profi band niso klasična demokracija, so pa demokracija, ki ve, da je to najmanj slaba opcija, da zdržiš skupaj, ne da bi si skočil v lase ali potamanil upe, željo, voljo in trud. »Na eni točki se moramo vsi strinjati glede naslednjega izziva. Morda se zdi čudno in da za nas ni značilno, ampak tudi mi se dobimo izven vaj in sedemo. Tudi mi se resno spravimo zraven, drži pa, da če se le da, delujemo tudi spontano. To, kar angleškim bandom pomeni Amerika. Maribor je z nami gor ‘rasto’ in mi z njimi,« je modro povzel Voglar. In kaj vidi izza bobnov? »Kot obiskovalec koncertov sem videl kar nekaj profi bandov, kjer vse štima. Pri nas sem najprej začutil nebrzdan kaos, nekontrolirane presežke, ki so ostali na tak način, da vsaj zgledajo organizirano. Če kdo misli, kako smo vse naštudirali… Nismo, marsikaj rata spontano.«

    In tako je ratal špil v Šiški. Veste, kak’? Tako, kot ni nič od Megadeth in Dropkick Murphys dalje zgoraj v predemenzionirani Katedrali. Če so bili Megadeth nafilani tako, da je teklo po riti, v kanal in naprej, smo na Murphyjih vsi plezali gor na oder, ampak zato, ker smo pač bili vsi povabljeni in je bila to finta – med Kiss Me, I’m Shitfaced -, redno uporabljena na njihovi turneji. Pri Vizlih je to šlo bolj na aufbiks. Trajalo je, da se je prvi dol zabrisal. Zakaj? Ker pač Šiška ni primarni plac, da bi se metal folk dol z odra. Ni taki plac, pika. In je šel gor prvi. Model za vaterpolo reprezentanco. Omara od človeka. Dras in na glavo. »Kar pridite gor, ne se bat!« ali nekaj takega je rekel Jančič, »pri nas se skače!« Varnostniki so vedeli, koliko je ura, poštekali situacijo in se prepustili kemiji banda in publike. Kaj mislite, da se je zgodilo? Pol madafaking dvorane je šlo gor na oder. In se metali. Eni na folk, drugi na štenge, tretji na ograjo. Folk je plezal po Jančičevem »grilu« kot pravi železni, khm, pručki, ki jo da čez monitorje, da ne bi skakal po njih, ker se je že prevečkrat skegljal čez ostre robove zvočnikov in zletel kdo ve kam.

    FullSizeRender 7

    Letelo je sem, tja, gor, dol. Vmes pa štikl na štikl. Vizli imajo dve plati za sabo, ampak delujejo kot band, ki je ali posnel več plat ali pa band, ki je posnel dve res dobri plati. Najbrž pa kar oboje. Da si folk prepeva njihove komade, je po svoje čudno in po svoje ni. Saj podobno uspeva, denimo, Elvis Jackson, ampak Vizli so po prvencu No Offence (2012) v nadaljevanju Heard Ya Say! (2015) zavili še bolj tudi v socialne, ljubezenske in ostale teme, ki niso nujno žurerske. Left Behind že ni tak štikl, kaj šele spot. Pa dela. O, ja. Kot dela njihov sploh prvi komad, še danes instant hitič, Harry Grizzly, oda mačku, slabemu seksu, fehtarjenju za keš in še čemu, tako neskončno ovekovečenem v videospotu. Ja, videospoti, kjer Vizli gladko naplahtajo Jano Morelj in Jerneja Dirnbeka, da se oblečeta v nemško verzijo osemdesetih… So nepozabni šus. Manequin čelindž so si izmislili, preden je ratal viralni hit. In še in še. V spot fuknejo vse in vsakogar, s toncem Markom Jakopancem vred. Ali pa nas in vas, kot v zadnjem Join the Crew, še eni odi, tokrat popivanju in popevanju.

    Vizli so band, ki se je lahko tudi sofisticirano lotil pitja. Iz odra zdaj ni letela kar neka piksna. Ne. Leteli so bevogi. Ja. Dafaq. Bevogi. Je to uspeh? Seveda je. Kot je tudi to, da žingajo skoraj dve uri, kar je za band, ki koketira s punkom, ki ima mejo tam nekje pri treh minutah po štiklu, res garanje. In so garali. Prešvicani, prekurjeni, prenapaljeni. Kosmačin je migal z basom, Bezjak je minglal z viol(in)o, Voglar je skrbno držal vse skupaj, Pišotek je nastavljal svoje top akorde, Zajšek je vlekel tisti svoj meh, Piavec se je čelavo smejal sploh z bendžom in Jančič, najmanjši med vsemi, je velikansko rohnel. Publika? Mešano, ampak mularije ni manjkalo. Ni bil magnet samo petek, St. Patrick’s Day povrhu. Ne. Privlači njihova zajebantska energija. Dovtipi, ki jih nima smisla ponavljati, šleka pac, kaj pa vas ni bilo tam.

    Šišenski koncert je Vizlom dal potrditev, da nekaj delajo prekleto prav in da je še bolj prav, da ne ugotavljajo in potem potencirajo točno tega, kar delajo tako prav. Največji kompliment je bilo morje plastičnih kozarcev po špilu. Na koncu špila smo bili vsi gori, jaz pri Voglarju, ki se je imel čas med Cotton Eye Joe slikat. Noro. Taki band je. To. Ajmo se slikat. Jančič je takoj po koncu zadnjega štikla, bisa, ki je bil totalna razpaljotka, skočil iz odra in skušal med, saj še sam ne ve, najbrž med oboževalce. Ni prišel daleč. Vizli niso rock zvezde, pa ne zato, ker pri nas z redkimi izjemami rock zvezdami ni. Ampak so pa tipi, ki bi jim stisnil roko, jih objel, peljal na pir.

    Zato je bilo morje kozarcev, ko je malo utihnilo vse skupaj in so se fantje lotili pospravljanja, takšen kompliment. Ker je bilo vse kot po dobljeni bitki. Tišina, bingljanje z nogami čez rob politega odra. Ja, bil je žur. Ja, bila je čaga. Pismo, pa kaka. Forza Vizli? Forza Vizli. In ker so redke priložnost za dva koncerta, se seveda ni šlo takoj spat v bližnji hotel. Par urc spanja bo dovolj. In potem v Maribor, pri čemer so Vizli band, kjer se v kombiju pelje manj ljudi nazaj kot se jih je peljalo tja. Haha. Ne, nihče ni padel ali bil povožen. Kje pa. Zmačkani, ampak dobro zmačkani, Hairy Grizzly točno tja, kamor je šel spot. Na Štuka. Kako kitico so že odspali, potem pa spet postaviti vse na oder, kakšen intervju, pica, pivo in jovo na novo.

    FullSizeRender 8

    Vizli so seveda upali, da bo Maribor triumf vikenda. Poln Štuk bi bil eno od uspešnih meril za triumf, vsekakor. Žal Štuk ni bil povsem poln. Zakaj, kako, čemu se je porodilo že med koncertom predskupine Trash Candy, kjer so sploh pupikam med I Should Have Listened, balado, ki je tako za zjokat dobra, da ti sije vse v očeh. Maribor nima koncertne kontinuitete, kot sem potem debatiral z Markom Brumnom, ko je naslednji vikend prišel na spored klasično mariborski dvojni paket (Hamo & Tribute 2 Love v Satchmu, Demolition Group v Wetrinskem). In to se pozna. Saj ima Štuk koncerte, pa Satchmo, pa KGB, pa Poštna, pa Salon, pa Wetrinsky pa… Ni, da ni. Ampak ni pa več tega klasičnega gremo-na-koncert filinga. Pa ne samo zato, ker bi bil v letih. Ni več isto. Saj vem, ne more bit’, Jaša, ne sanjaj. Itak. Ampak ko se zgodi v Mariboru na veliko, takrat rata. In rata dobro.

    Zato je špil na Štuku po svoje vseeno uspel. Pred špilom sem Jančiču smeje rekel, da naj reče »Štuk, saj ste vreji, sam fčeraj v Ljubljani je bilo pa boljše« in bi folk zmetal gor vse z zokni, šuhi in trepalnicami vred… A glede na zadržanost občinstva je čisto možno, da nihče ne bi ničesar gor zabrisal. Pa to ni kritika publike. Takle pač ‘mamo. Vizli so zgolj to pokazali, ko so prirohneli iz neverjetnega špila, takega, ki ga pač ne pozabiš. Pelo se je, vse od On Your Own, Not True, Sail Away pa do No Offence, Good Deeds in ostalih šus štiklov. Folk je ravno tako splezal gor, a v precej manjšem številu (na Štuku je sicer oder malo višje, to je treba povedati), na koncu smo vseeno skakali in ja, bili so konfeti. Kar je velik uspeh za band, ki bi pred leti za konfete narezal pač cajtng papir. Za band, ki se je lotil irskih priredb, pub’n’roll rocka, pa mu ni dalo mira in je hitro videl avtorski prispevek, kaj prispevek, totalno avtorstvo in šel špilat svojo verzijo tega žanra, ki ga razteguje po svoje.

    Ko so leteli konfeti po luftu, na koncu Cotton Eye Joe, ki se je prelevila v All the Small Things, se mi je ne samo zdelo, da je pa nekomu v moji generaciji ratalo. Jebiga. Konfeti res niso kar tak’. Deset let še manj. In to band, ki pozabi zastavo. Ki si pove med sabo vse tak’ kot je. Ki tišči gor prikolico. Za lasten špas, primarno. To je band, ki samemu sebi vredu naredi. Dobro želi. In to tako naredi. Piksna, flaša, steklenica, točeno… Nima veze. Samo, da je. Imajo službe, niso rock zvezde, gurajo vsak po svoje. Ampak ko gurajo tisto prikolico, nafilano do amena, gurajo svoje sanje. In tudi moje. In upam, da še čigave. Ja, Happy Ol’ McWeasel so imeli tako desetletko, da je trajalo dva tedna za tekst. Ne, ne zato, ker bi imel avtor zgodovinskega mačka. Ne. Ker se mu je zdelo, da se vse to niti ni tako zgodilo. Pa se je. For real. Čisto zares. Pubecom vse najboljše in samo tak’ dalje. Ostanite (ne)resni. Gurajte. Nekdo mora. Seos!

    Bis. Še enkrat, iskreno hvala skupini za prevoz, prenočišče, nasvete, hrano, pijačo, intervjuje in neskončno nepozabni vikend. Hvala!

    FullSizeRender 13

    FullSizeRender 9

  • Hendrixu, Ditto, bre!

    Hendrixu, Ditto, bre!

    [wp-review id=””]

    Ko greš po Emi najbrž kamorkoli, potrebuješ malo, da prideš k sebi in spet vidiš, kje dejansko živiš. Pa ne, to ni mišljeno kot kritika. Ej, eh! Res ne. Ampak pač v soboto zvečer, ko so kaplje spet rahlo padale in se nas je nabralo, kaj pa vem, dva ducata v klubu Wetrinsky… Res ni nič kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je doslej/nazadnje le v Stolpu 3. O, ljudje! O urbanceljke, o urbanceljni! Pozabite na Gossip in Beth Ditto, kjerkoli že so te dni. Ne. Raje se spomnite na Jimija Hendrixa. O, ja. Na Hendrixa, bre! Ker to so bili Halftones. Ja!

    Še enkrat, res nič ni kazalo, da bo to taki koncert, kot je bil. V Wetrinskem so menjali osebje, tanova je sinonim za hitrost, ustrežljivost, je pa res, da v špricer najprej natoči radensko (obratno, draga, vsaj za moj okus!). Žiga Duh, tonski gigatehnik, je nekaj čoril na stolih in pač čakal, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Kanček mi je pojamral, kako jebeno je ozvočevati tako glasen band, kjer bobnar pač ne zna tolčt’ nič manj ne glede nato, da Vetrinjski dvor res ni plac za tako žleht in vesoljske kitare in bas kitare in vse te efekte. Ne, saj ne doni toliko kot pač mikrofon za vokal požira vse ostalo, ker se bandi zgužvajo na tepih, ker je trenutni oder, žal, premajhen.

    FullSizeRender 18

    Ampak to pomeni, da se gledamo iz oči v oči, kar je že prejšnji teden vrhunsko izkoristil N’Toko ter nam izprašil rime direkt v usta, oči, ušesa, hipotalamus in spomin. To je ključna prednost Wetrinskega, ki se tako osvetljen, morda celo malo preveč, saj sta dva retro reflektorja ravno prav zadimljena, zazdi kot predzadnji prostor, kjer bi pokasirali tako dozo neorocka ali kakorkoli že bi označili taki špil.

    Halftones so beograjski psihadelični / noise / art kolektiv. Podprti z undergroundom 80-ih svoj razigran ter edinstven izraz oblikujejo v new-wave maniri. Za seboj imajo dva albuma in en ep, pri čemer so sodelovali z založbo iz Berlina / Porta, producentom Roryjem Atwellom in drugimi. Zasedba bo nastopila v Mariboru prvič, kot del programa INTRO. Halftones so Suzana Sumrah (vokal), Vlatko Džogović (bas), Vukašin Đelić (kitara) in Nikola Gnjatović (bobni). Halftones so ljubezen, rakete, konfeti, drama, grizenje nohtov in sijaj. Nastop pa čisti Rock & Roll.

     In pade potem glavno vprašanje, ko vem, da vas firbec matra. Kol’ko pa je b’lo kaj folka? Bili so pravi! E, to! Bili. So. Pravi. Ja, uvodoma sem napisal dva ducata, lahko bi jih šel štet in tudi sem, pa sem zgruntal, da to sploh ni slaba metodologija, ker ugotoviš, da vidiš spet te frise. Seveda ne bi bilo dobro, če bi tja hodili le eni in isti. Ne bi bilo. Zdravo. Ampak fajn pa je, da so prišli taki, ki so temu bandu dali po poti iz Beograda točno tisto, kar so rabili. Poligon za svoj vesoljski špil!

    Kot rečeno. Ni nas bilo ravno veliko, počasi smo šli noter, še vedno je malo preveč stolov in miz spominjalo, sporočalo, da to morda sploh ni špil, temveč neke vrste domači, hišni žur. Nekateri s(m)o sedeli zadaj, nekateri spredaj, drugi ob strani, večina je stala, med onima dvema največjima stebroma na planetu, ki se jih bomo težko privadili, četudi se jim bomo pač morali, jebiga. Poudarjamo pa znova: kakšna škoda, da oder ni postavljen k stopnicam, me prav zanima, če bodo gospa arhitekta, ki so to prepovedali, kdaj prišli na kakšen koncert.

    FullSizeRender 14

    Pa dobro. Ni to poanta. Halftones so vzeli, kar so dobili. Lahko bi jamrali, lahko bi jim vse padlo dol, lahko bi bil polom. O, ja. So taki špili pri nas tu in tam, tudi v Mariboru te dni, ko se skuša furati staro ime s še bolj starimi fintami in so bolj ali manj črički namesto aplavzov. Wetrinsky tega nima, ker ohranja prepotrebno svežino, noviteto. Stari noviteti, kot je nekdo zakričal iz publike (resda je šlo za odgovor na napoved novega komada). Ampak ja. Stari noviteti. To. Ne bi mogel opisati bolje tisti visokorasli model.

    Halftones so skupaj dve leti in pol, menjali so kitarista in, čeprav ne vem, kakšen je bil prejšnji, hvala bogu, da so ga. Veste, da česa takega pa še res nisem videl, pa recimo, da res nisem videl malo? Da bobnar tvojega banda snema kitarista med odfukano solažo? Ha? Kaj pa to? Dafaq?! Ja, Vukašin Đelić je kitara. O, ja. Ko sem se kasneje z njim pogovarjal, je deloval povsem umirjeno, pač tip v škrlatni srajci, razgledan Beograjčan. Tumbal sem mu o sceni pa o Repetitor pa ga spraševal, kako kaj scena u Beogradu, bre, pa je povedal, kako je kot mulo naivno verjel, da lahko špilaš kjerkoli in da te zato plačajo. »A ja nisam ni kužio, da moram ja njima platit 250 evrića,« mi je razlagal, jaz pa sem ga še vedno videl, kako s komolcem špila po kitari. Kar sem mu reke: Hendrix. Woodstock. 1969. Voodoo Chile. Pa mu je bilo malo nerodno, ker je pomislil, češ, da smo opazili samo te gimmick finte in fore in vragolije, ki so tudi Hendrixu kmalu šle na kurac, ker pač ni imel The Who apetita po vsakokratnem uničevanju inštrumentov.

    FullSizeRender 16

    Pa ni šlo za to. Za te rock finte. Ne. Halftones so izkušeni mački, vsi delujejo, da jih imajo okrog ali čez 30, kar pomeni, da niso od včeraj. Ampak ravno to. Če niso od včeraj, kako potem prideš v Maribor, se cijaziš, upaš, pa pride pač to, kar pride. In kako se jim potem da? Zakaj? Ja, samoumevno! Samo jaz/mi se morda kaj takega vprašam(o). Martina Magdič je band opisala kot beograjski psihadelični / noise / art kolektiv, pa še kaj bi komot dodala, ker je Halftones band, ki zraste pred tabo v gmoto umetnosti. Štekaš, čeprav ne štekaš, štekate? Grizli so, zgnetli gmoto v plastelin rock’n’rolla zelo sodobno in čeravno je zadnji štikl Radio Kabul pokazal, da bi v srbščini nemara stvar bolje delovala, sploh ni šlo za jezik. Ne. To je univerzalni jezik, pa jebeš kliše.

    Kajti ta band je vsota posameznikov kot pri nas le redko vidiš. To je četverica Muzičarjev. Veliki M. Nikola Gnjatović, kot rečeno, ne zna šlatat bobnov. On gre na polno. Kar je delal po tom-tomih, je bilo bolno, ker je dalo prostor ne le Đeliću na kitari, temveč izkušenemu Vlatku Džogoviću, ki je imel na svojem basu šleper efektov, s katerimi pa ni težil, moril ali se duval, ne, eh, kje pa, vse je imelo svoje mesto in ko imaš takšno podlago, je vse perajt za Suzano Sumrah. Ona ni pevka, dame in gospodje. Ona je zgodba. Migetala je, plesala, kričala, dehtela, žvrgolela, rohnela, sopla, hropla, gnetla, se smejala, bila nežna in groba.

    Kje ste zdaj, naši alter bandi, ki so vas polna usta scene in tega in onega? Če bi videli Suzano Sumrah, bi videli glasbo. In ko bi videli tiste kitarske solaže, bi videli glasbo. Pri čemer videli pomeni začutili. Kriki po Whisper In My Dreams pokažejo na razliko med bandi, ki so pač bandi, in bandi, ki ti želijo nekaj (do)povedati. Ki ustvarjajo. Tu in zdaj. Karkoli je Suzana počela, je to živela. Lahko so star(ejš)i, ampak so tako mladostno prvinski, da adijo pamet. Če imaš takšen pristop in vajb, je res nepomembno, v katerem jeziku sporočaš svoje misli, opažanja, doživetja. Štekali bi pa če bi žvrgoleli v aramejščini. Še dve zali pupi, ki sta se nam pridružili na koncu, sta v bistvu ponazorili špil: najprej ju je hrup (pa saj ni bilo takoooo zeloooo glasnoooo) malo pretresel, zmedel, nadrmal, ampak ko sta se prepustili, ko sta se spustili s ketne, ko sta se odprli za ves ta moralno-čustveni izliv umetnosti, ko ugotoviš, da je rock glasba še vedno lahko tako prvinska brez pr in marketing ološ prijemov, no, takrat sta se čudili, kaj vse počne ta band.

    Sicer ime pravi, da gre za poltonski band in ja, kitare so na trenutke res kromatika naprej, kromatika nazaj. Črno-bele tipke, prečka po prečki, efekt na efekt, hej, še vokalistka se je igrala z vokalom in efekti in sintiči. Toda vse je tako delovalo, vsak zakaj je imel svoj zato, Radio Kabul pa je na koncu zdemoliral dobri stari rock in ga prežvečil in nato izpljunil, da bi se mi najraje hranili s tem pristnim alterjem. To je to. Bolje se ne da doživeti tako velikega koncerta na tako majhnem prostoru.

    FullSizeRender 15

    Halftones so vzeli, kar so dobili, in naredili zgodbo ter špil, kakršne smo nazadnje doživljali res samo v Stolpu 3, kjer bi ta koncert postal legendaren, v Wetrinskem pa se bomo za zdaj omejili pri besedi epski. Ko listamo Mladino ali beremo Radio Študent imamo občutek, da kaj takega, kar ima Metelkova, pri nas nimamo, ker pač premalo hodimo v Gustaf. Ampak cikel Intro je s Halftones spet pokazal, kaj se zgodi, ko se vsi potrudijo in dajo vse od sebe, pozabijo na okolico, na število obrazov, na honorarje, na slavo in kaj vem kaj še vse.

    Tole je bilo po dolgem času najbližje, kar je alter scena prišla Woodstocku. Ker šteje duh. Ker še enkrat: bobnar je snemal kitarista, nasmejano in zaprepadeno, pa saj ga vendar ni prvič videl solirati. »Ali, čoveče,« mi je rekel bobnar Gnjatović, »kad se ovako napali… Ne mogu, da ga ne bi snimio!« In to! Petka! Do jaja! Do kraja!

    Bis. Hvala Marku Brumnu za špricer in Martini Magdič za napoved četrtkove Pop Torture II!

  • Atomsko jabolko spora

    Atomsko jabolko spora

    [wp-review id=””]

    Tako. Zdaj smo dokončno videli postresničnostni svet. Kaj pa to! Kaj. Pa. To! Ja, to so mokre sanje Donalda Trumpa. Pa ne le njega. To je nekaj, kar še algoritmi facebooka niso pogruntali. Intervju s samim sabo. Po smrti. Zrežirano odigrana lastna percepcija sebe. o! O! o! Predstava B U M! resda nima stvarne kataklizmične eksplozije, ker Rok Kravanja v vlogi Roberta Oppenheimerja ne prižge tiste piratke/petarde, ima pa tisto še bolj grozljivo.

    Ni kaj, ko greš še drugi petek zapored v GT22 in spet narahlo pada dež in veš, da predstava ne bo neki štikl s premorom in da boš lahko zbiral sedež in da bodo v publiki tisti, ki gledališče živijo (ne pa zgolj hodijo vanj), to postane neke vrste poseben ritual. Tokrat si spet sploh nisem prebral, za kaj in koga in o čem gre predstava. Naj me zabriše na rit. Ker to je – vem, zlajnan refren – Intimni oder GT22 in to so te Moment koprodukcijske predstave. Kjer te igralec že čaka na odru, kjer predstavo začutiš že, ko greš dol po zavitih stopnicah.

    Zdaj, Uroš Kaurin je imel kar prav, ko me je najprej nagovoril z »ljubitelj gledališča«, še bolj pa s tistim, da ga bo resno najebal oni, ki bo pokasiral slabo recenzijo. A kaj je »slaba recenzija«? Za nas na Urbani.si je to gotovo nekaj, kar te pusti hladnega, kar je štanc, kjer zehaš, gledaš na uro ali, blasfemično, v glupi telefon. Ne vem, kakšna je vaša ideja za idealni petek, toda zame je taka izkušnja vnovič idealna, potem ko mi Glej, vitki študent še vedno ne gre iz glave.

    MG_4562

    Predstava B U M! morda nima takega šusa, ker ga pač ne more imeti, ko gledamo monotragedijo, kjer Robert Oppenheimer in vse tisto, za kar je še Christopen Moltisanti v Sopranovih rekel, da je »saj res, gledal film o tem«, ko je šlo za kubansko raketno krizo, vse to, kar naša generacija razume skorajda kot popkulturo, vstane od mrtvih na tako prismuknjeno prepričljiv, sodoben in interdisciplinaren način, da tudi če o Oppenheimerju, Heisenbergu (pa ne onem iz Breaking Bad/Kriva pota), projektu Manhattan, Einsteinu, cepljenju atomov, atomski bombi, Hirošimi in Nagasakiju, New Mexicu, Los Alamasu ne veste ama nič.

    Eh. Tole je narejeno poučno. V bistvu kot neke vrste pouk. E, če bi taki pouk fizike in kemije imeli mi v šoli? Uf, gde bi nam bio kraj, jel? Čeprav tekst kot tak sploh ni tako na izi, ono, petkov, je in medias res delujoča uvodna predstavitev, kjer Kravanja prebere točno tiste srhljive besede, ki so antiverzija Neila Amrstronga in majhnega koraka za človeka, velik korak za človeštvo. »Dober večer, moje ime je Robert Oppenheime in sem že skoraj petdeset let mrtev. Sem tako slaven, da imena niti ne potrebujem. Sem smrt in sem Uničevalec svetov. Sem njegov Rešitelj. Sem oče atomske bombe.«

    Srhljivo, kakopak. Zakaj? Ker je režiser Zoran Petrovič z dramaturgijo Mareka Turošíka razčeploznil zgodovino v tv intervju. Ki ga Oppenheimer voditelj opravi z vsemi svojimi osebnostmi, pa naj bodo zložene kronološko ali psihopatološko. Sigmund Freud bi si ga ob takem šovu vrgel na roko. Filozofi pa bi se pometali skozi okno, ker je skozi klasično glasbo a la Peklenska pomaranča pa When Johny Comes Marching Home Again v stilu Die Hard in Ken Burns dokumentarca o ameriški državljanski vojni prikazana vsa absolutnost relativnosti, kakršen koli oksimoron že to je.

    MG_4582

    B U M! ni le drama, tragedija za eno lik v štirih osebah. Ne. Kar Rok Kravanja prinese v leto 2017, kjer je najboljše, da bi bili kar sami svoji biografi, publika in factčekerji, skrbniki facebook profilov, je njegovo lagodno prehajanje med posameznimi tehnikami in skoraj umetnostmi. Ko opiše Oppenheimerjevo otroštvo, gledamo v počen televizor, kamor postavi lutkovno predstavo. Bolano dobro. Ko skuša podoživeti prvi uspešni test atomske bombe, kjer je bil izrekel bojda tiste zlovešče besede iz Bhagavad Gite, vzame nekaj kakor legokocke, legočloveške, luštkan tovornjaček, kamor nabije gor petardo. Ko gre skozi zgodovino fizike, Newtona in Einsteina, pri čemer je itak slednji glavni krivec, kot se skuša izgovoriti nanj, češ, saj je Einstein pisal Rooseveltu, pa mu v bistvu ni (živimo v Trump časih: verjemite, kar vam je pač bližje), vzame jabolko in v jabolko naspidira atome (radona, urana ali karkoli že) in tako spomni na Newtonovo gravitacijo, ki jo je Eistein upognil v vesolju in poskrbel, da je baje vse relativno.

    In to je tisto, kjer predstava tako zmaga, da vsi izgubimo. Oppenheimer je postal simbol za vsesplošno relativnost, kjer težkamo smrt in življenje, zmago in poraz, krivda in nedolžnost. In ko Kravanja zmore preklapljati med vlogo tv spraševalca, ki na stara leta niso bili tuji Oppenheimerju, ki je rad šel na tv, profesorja, kjer ob tabli nariše, kako pridemo do atomske bombe, tako predano in preprosto, kot da bi razlagal poštevanko, ni sploh več pomembno, kaj drži in kaj ne. Oppenheimer je vstal iz groba in tumba svojo resnico o sebi in svoji vlogi v svetu. Morda bi kdo v predstavi videl krik, upor in boj pacifizma, ampak saj ne gre zdaj za to, nam, moji generaciji, se atomske bombe in to zdi pač hollywood produkcija (hej, Oppenheimer je dobil že kar nekaj filmov, pa tudi opero in še kaj) in predvsem dobra streljačina. Kaj pa mi vemo o obveznem vojaškem roku, o katerem zdaj tumba Karl Erjavec, ne?

    FullSizeRender 5

    Morda še najmanj močno izpade ključna nit predstave, in sicer avtointervjuji, kjer so na treh stolih posajene tri stare katodne televizije. Pa ne zato, ker kmalu pogruntamo štos premikanja med in pred kamerami, kar Kravanji uspeva v naglici, a ne z ihto, temveč ker je težko gledati v kamere levo in televizorje desno. Je pa ta del psihološko najmočnejši, saj Oppenheimer sprašuje, opisuje in opravičuje samega sebe, kar je za te čase ultimativna »tetrapolarnost«, če kaj takega seveda sploh obstaja.

    B U M! je spoj umetnosti in znanosti, kakršnega redko pokasiramo v tako oprijemljivi, kritični in dostopni obliki. Ni presenetljivo, da je to opisano kot »avtorski projekt za odrasle in mladino«. Ker je. Če bi tole sukali v šoli, bi več dijakov poštekalo, kako smo prišli do atomske bombe, kakšen pa bi se gotovo navdušil tudi nad igro, ker je to jezik milenijcev, ker je to duh časa, ki sploh nima duha, čas je pa itak relativen, kar predstava mojstrsko pokaže, saj obudi Oppenheimerja, a ga skuša nato spraviti nazaj v stekleničko, potem ko je uresničila tri želje s tremi bombami; eno v ZDA in dvema na Japonskem.

    FullSizeRender 6

    Grozno je, ko pamet in razum nista v simbiozi, kar pospremijo vrhunske lučke, ki jih je spretno usmerjal in uperjal Andrej Firm, dodatni član predstave, gotovo (Miha Horvat mu je pomagal še kot zunanje oko). Predstave, kakršna je B U M!, so ustvarjene za GT22, ampak uhajajo kot izotop izven prostorov vse bolje in vse močneje in vse hitreje. Ravno zaradi tega, ker je tudi kataklizma na petkov večer lahko dober žur. In ko postanejo lego kocke, zrelo jabolko in dobra stara zelena tabla, po kateri se piše s kredo otroški inštrumenti najbolj nevarnih namenov. Rok Kravanja ni en Robert Oppenheimer. So pa vsi Oppenheimerji v tako lucidnem, mestoma sarkastičnem tonu Rok Kravanja. In je linija med resničnostjo in idejo, med dejstvi in fikcijo, med življenjem in smrtjo tako frdamano tanki, da te predstava lahko pretrese. Ne povsem, a te.

    Bis. Se opravičujem mladenki, ki sem ji rekel, da je poleg mene stol še prazen. Nisem je želel pecat ali karkoli, sodeč po njenem odgovoru. Mislil sem, da bi raje sedela v tisti vrsti. Zato se res iskreno opravičujem, ker se mi je zdelo, da sem ji stopil na živec. Sicer pa top klima, fajn vzdušje, še bi.

  • Potverkaj me, milenijca, na gobec!

    Potverkaj me, milenijca, na gobec!

    [wp-review id=””]

    Nazadnje se mi je to zgodilo… Kaj pa vem… V osnovni šoli? Takrat sem stikal po denarnici in se zaletel res s polnim šusom v prometni znak. Ironično, v onega za prepovedano zaustavljanje. No, zdaj sem zajahal oni mini drogec, v onega na vrhu Poštne. Centimeter desno in adijo familija! In oni so se smejali. Jaz pa sem lahko rekel samo: »Če pa je bila taaaaka predstava!«

    Okej, izi, bom pojasnil. Bilo je že več kot uro po predstavi. Po kateri je šla prijateljica Amy raje kar domov. Rekoč, da mora tole predelat. In ja. Morda bi nemara bilo res bolje tole predelat. Ker jaz več kot očitno nisem zmogel. Kajti ko smo se kobacali iz Isabelle proti Wetrinskemu, smo na vrhu Poštne naleteli ravno na tole ekipo, ki je v GT22 na Intimnem odru odzružila, odtwerkala, odkričala predstavo Glej, vitki študent. Buljil sem, čekiral, kar zdrznilo me je. Čisti šok. So to oni? Niso? Kaj če so? In ko sem tako ugibal in zijal vanje kot v neke vanzemaljce, sem se zaletel kar ornk v oni mini drogec. In rekel, pohvalil, droljal, kako dobra predstava in kako noro dobri. »Reči še svojim kolegom, naj nas pridejo jutri pogledat,« so rekli v smehu in šli, tako kot mi, naproti N’Toku.

    Foto: Sunčan Stone
    Foto: Sunčan Stone

    Že res, da sem si desnico skoraj okrog obrnil od silovitosti trenutka, ampak še bolj me je šokiralo, kako je to v bistvu bistvo (hehe) igre. Da te nekdo tako prepriča, pretrese, premeče, prešejka, da sploh ne moreš odklopit in jih še kar vidiš v vlogah. Sploh ne prideš k sebi, ne dihaš prav. Vdih-izdih? Ha?

    Skoraj namenoma sem uletel tokrat na predstavo direkt iz malega pira. Češ, da vidimo, enkrat, kako je, če greš malo manj resno v gledališče. Pa dobro, na Intimnem odru res nihče ne piči in ne fura fensijade od teatra. Zdaj, ko sem videl že tri predstave dol po onih poimensko nagrajenih štengah, lahko gladko rečem, da je Intimni oder največji šus v glavo od odra. Kar je bil Stolp 3 za muziko, je Intimni oder GT22 za teater. Pristno doživetje, pa naj se sliši še tako gumitvist obrabljeno.

    Skratka, zamudil sem, čeprav v bistvu nisem. Prišel sem genau in bil res vesel, da nisem nikomur (še) zmotil predstave. Narobe. Spet narobe. Take predstave ne moreš zmotit, ker ona »zmoti« tebe. Vsa tvoja prepričanja, temelje in videnja in oh in sploh. Okej, saj kasneje sem moral scat (pir pa gledališče gresta pač reeees dobro na hajzl), ampak moja poanta je bila, da bi videl predstavo kot uvod v petek, vikend, žuranje in to. Ne vem, če je to še možno, najbrž res ni, ker redkokdaj naletiš na sproščeno (a ne banalno) ter udarno (a ne čizi) predstavo. No, Glej, vitki študent v produkcij Študenteatra je bil najboljši možen uvod v petek, ki je trajal tam nekje do štirih zjutraj, ko sem se vzneseno kregal o Prešernu, Kaplanu Martinu Čedermacu in kdo ve čem še vse. In vse zasluge gredo temu kolektivu. In zdaj vam bom tudi napisal zakaj.

    Foto: Sunčan Stone
    Foto: Sunčan Stone

    Karkoli že je rekel mentor Vito Weis tej generaciji igralcev, tej res novi in sveži in napaljeni generaciji, je rekel dobro. In bi veljalo slišati. In kako je Brini Klampfer uspelo tole zrežirati tako, da dela kot singerica… Bumf. Dras! Tole ni toliko predstava kot razstava. V bistvu je showcase, je nekaj, kar so v Ljubljani imeli onidan na Mentu, ko se bandi pač predstavili v čim krajšem času čim bolj udarno. No, e. Ta predstava je točno taka. Pokaži, kaj znaš, ampak ultimativni pokaži, kaj znaš. Ne vem, če je kaj v tej predstavi manjkalo, vsaj kar zadeva čustev ali doživetij. Okej, noben ni umrl, čeprav tudi to v bistvu nekako vselej visi v luftu. V predstavi je torej – fse. S f. Fse. Migranti, posilstvo, neizživete sanje, kuharija, mediji, golota, monolog, kadenca, prolog, ironija, cinizem, sarkazem, pravljica, bučka, Abba, Ebony & Ivory, Leonardo di Caprio… Skratka, overdoza. Skoraj nakokirana predstava. Skoraj. In ja, prebija se četrti zid tako zelo, da se ga skoraj nazaj na koncu zgradi. Ali kot pravi opis

    Sami smo plazili čez skale in vode vmesnih svetov. Lisice so se pasle na ovcah. Ovce jejo travo, tako kot krave, da preživijo. Mogočni hribi in pizde od ljudi invazivno skakajoče po ponižnem kamenju. Pitajo in podkupujejo pozornost. Na vsakem koraku gostota korakov odtujenih ljudi, ki strumno ustvarjajo svet. Nasmeški praznine. Hiperaktiven oportunizem. Namenskost. Posplošeno ugajanje in ugodje v plašnicah po zadnji modi.
    Preživljati dolg čas.

    Avtorski projekt v katerem so v okviru ŠtudenTeatra sodelovali študentje različnih študijskih smeri. Vstopna točka v improvizacije je bil odziv na novembrsko izdajo časopisa Dnevnik. Hipokrizija medijev oz. mediji kot tisti, ki mislijo namesto nas. Glej, vitki študent se predstavlja kot najboljša predstava lanskega Študenteatra, ki ga z letošnjim letom vzpostavljamo tudi v Mariboru.

    Foto: Sunčan Stone
    Foto: Sunčan Stone

    Tisti stavek pove vse. Oni, o tem, da so mediji tako naduvano pretenciozni, da mislijo namesto nas in bi radi, če bi le šlo, vsaj klasični mediji, še čutili namesto nas. In, e, temu rečejo ti igralci v takem tekstu lepo eto, ližite mi šupak, jebemovammater. Redkokdaj vidiš realnost tako razbrcano v zobe, polomljen špegl, v katerem ni slike, ki bi jo baje morali videti. Ker smo zavozili tako daleč, da smo tv ekran zamenjali za ogledalo in se nam zdi, da gledamo sebi na kuharijah in fitnes oddajah. Ta del je ekspresivno najmočnejši, saj pokaže na nesmisel, nateg in skomercializiran epic faking fail naše družbe, kjer je vse baje tak lahko, instant in dosegljivo. Jebiga, ni.

    A če je kuharska oddaja, kjer zablesti Raquel de Lima, ki zgodaj nakaže, da je to predstava, kakršne klasičen teater ne bi mogel igrati, saj ne dojame airbnb/prevozi/uber prekarne generacije, ki šalta med jeziki levo-desno, no, če je kuharska oddaja že močna, je to, kar naredi Vanessa Benak Cvijanović v fitnes/aerobika delu… No. Tumač. Ženski se, taki klasični, joškasti, lepi, urejeni, opicanjeni, no, strga se ji. To presega ortoreksijo, saj veste, one tipe in tipice, ki so živeli od čipsa, potem pa padli v krizo srednjih let in začeli laufat in telovadit in ti celo leto dondat samo o ljubljanskem maratonu. No, to gre še dlje. Ker Vanessa Benak Cvijanović poseksa najprej samo sebe, potem počepe kot take, na koncu še skoraj nas, ampak, kot rečeno, najbolj samo sebe. Taki solo redko vidiš. Njen shorts je namerno prekratek, da se ji vidi ja cela rit in skoraj še kaj več. Ampak ni vulgarno, ni banalno, ni preočitno. Je še več kot to. Kajti ko se ji sname, ko poseksa svojo življenjsko filozofijo fitnesa, gre in ponudi najboljše tverkanje v zgodovini slovenskega teatra. Ja, prav ste prebrali. Nor stavek, ampak ja.

    Potverka tako, da ne veš, ali bi ti bilo nerodno, ker res ni težko razumeti, da se naguzi in naseksa, ne veš, ali bi se smejal, ali bi te ganilo ali karkoli. Priliman si. Gledaš, kako se ženski odpelje. Čisti šus. In kmalu spoznaš, da je to v bistvu nemara res lajtmotiv predstave. Saj tudi Raquel de Lima ponudi svoj portugalski monolog in pride kasneje oblečena v hidžab (upam, da sem to prav napisal) in se naredi za žrtev posilstva, kar je tako narobe, da bolj narobe ne more biti. Iztok Jereb ima svoj veliki solo z bučko, ki jo lupi in sprašuje o drkanju. Drkat nekoga o drkanju. Preganjanje dolgčasa. Ampak to naredi ekipa tako subtilno in hkrati sporočilno, da te predstava poskrka, zveže in vzame za talca. Krasno. Ne, ko si enkrat na tej predstavi, ko gledaš Vitkega študenta, te ugrabi. Ni šanse, da spizdiš.

    Foto: Sunčan Stone
    Foto: Sunčan Stone

    Kajti ko vidimo, kako se Andraž Jug, biser te predstave, spozabi do konca, najprej želi podoživeti Titanic od vseh scen in želi nakurbati migrantko za en kurčev vbogajme in nato še pride nag pred nas ter ponavlja en-te-isti monolog in ima živčni zlom v živo, snap trhlih živcev, bi ga najraje tudi mi objeli in oblekli v pajaca, kot so ga soigralci. Radi bi nekako pomagali tem likom. Ampak ne mi, ne jaz, ne moja generacija. Saj ne, da ne premoremo hiperempatijo, toda tudi če naletimo na prebit četrti zid in pridejo igralci med nas ter fehtajo za keš, žvenkeč tisti kurčev bakreni drobiž… Ne vemo, kaj točno bi naredili. Jug je prosil, če bi lahko dobil kaj hefta, dobre stare travce za 20 evrov. Nuša Knez je pribila, da če ne zberejo 20 evrov, jim je režiserka rekla, da odpade predstava naslednji dan (igrajo danes ob 20.00, pojdite pogledat, res, če ste koliko toliko zjebani in nimate popolnih življenj). Še dlje je šla Vanessa Benak Cvijanović in kar pribila, jebeš travco, tudi »kouk« bo dob’r.

    Marko Bratuš, umetniški vodja Gleja, zato v podcastu ni pretiraval, ko je rekel: »To je zelo pogumna predstava. Ta predstava je ludistična, all over the place, z mislijo, mi smo zdaj tukaj in nam ni mar in ta na gobec zadeva se mi zdi super.« Je dobro povedal, tako v nulo, da težko bolje. In zato za petek zvečer težko najdeš boljšo predstavo, ki je premiero sicer doživela že aprila in je nekaj, kar bi gotovo pretreslo in šokiralo dijake. In je nekaj, kar ne samo prebija zid, temveč razbija privid naše meglene realnosti. Kaj če smo res taki kot ti liki? Tako bedno nemočni, razvajeni, polnoritasti, nafitnisirani. Ker potem res pomaga »lenor« in si »le nor«, kar je briljantna igra besed, kar vnovič kaže, kako moč ima lahko tekst, če si igralci sami naložijo besede v usta, kaj besede, kletvice, pridevnike, krike, angleščino, pogovorni jezik, ki le pri Nuši Knez nekoliko zdrkne v trivialno štajerščino, ki nima nekega večjega efekta… Noro. Res. Odbito.

    Glej, vitki študent nima nobene želje, da bi se nas kot predstava dotaknila. Ne. Na gobec nas. Ravno zato, ker karikira samo sebe. Boljše ne gre kot z Abbo – Money, Money, Money, potem ko Benak Cvijanović v top korzetu fehta za keš, ker taki pač so sodobni umetniki danes, davkoplačevalsko revni, kar je v Cankarju, kot vemo vsi, opozoril Vinko Möderndorfer. Tudi ples na Ebony & Ivory, ko so si soplesalce igralci poiskali v dobro razpoloženi publiki (manj nas je, boljši smo!), je bil karikatura in je izgledal kot nekaj, kar bi nam v živo narisal Tomaž Lavrič. Saj… Kaj če so naša življenja jebena garfield karikatura, jebeni strip? Ha? Kaj pa to?

    Foto: Sunčan Stone
    Foto: Sunčan Stone

    In kaj če bi res radi bili, globoko v sebi, drek na pladnju, kot v sklepnem monologu, vrhuncu predstave pove Andraž Jug? Ko nam pokaže svoj šupak? In reče, da bi bilo najbolje, če bi mu ga vsi lepo oslinili. Ha. Kakšen zlom človeške duše, idealov, sanj. Kajti poanta je, da poante sploh ni. Seveda je ni. Kako poanto pa, za božjo voljo, pa ima moja generacija? Tudi če bi jo imela, bi jo zamenjala kaka druga v približno treh sekundah. Morda predstavi do petke zmanjka samo to, da bi deli lahko bili čisto malo bolj šokantno povezani med sabo, čeprav tudi tako surovo, opekasto, granitnokockasto pahnjeni dol po štengah delajo in je ta surovost res alternativa, čeprav slovenska kultura nima mainstreama, ker smo za kaj takega čisto premalo kulturni in preveč kolturni. Govorim za mlajšo generacijo, za vrstnike te peterice, ki nam v predstavi izpraši rit in nas na koncu spomni v srhljivih mini vinjetah, mini črticah na »vseee naaašeeee pravljice«, ki zadoni iz zvočnikov iz grl otroškega pevskega zbora. Smo bili sploh kdaj otroci ali bomo večni otroci?

    Odgovora ti seveda predstava ne da, ker dragi urbanci in urbanke, ne živimo v renesansi, antiki ali na Švedskem. Morda so tudi zato večino časa luči skoraj na polno prižgane, le redkoma ugasnejo, in je vse presvetlo in skoraj na pol kot vaja, impro, nekaj mimobežnega. In jaz teslo sem se oblekel v suknjič in srajco, bog me nima rad. Saj nič narobe, ampak teslo, kako ne štekaš, bumbar božji, da ni v tem poanta, v »teaaaaatru«. Ne. Gledal sem v bistvu sebe in svoje. In se niti nisem zgražal, temveč sem bil nekaj med žalostnim in patetičnim. Če je kdaj komu uspelo pokazati špegl in nas nasmejati ter nam ni prilepilo moralno vzgojnega (ne, samo na gobec nas je), kot se v takih primerih lovljenja zeitgeista rado primeri, e, je to uspelo tej ekipi. Ker kar te res povozi je znani glas radijke Nade Vodušek, tisti resni, nacionalka in to, kjer projekt Botrstvo zamenja projekt Podri igralca. Tako daleč smo prišli. Tako nizko. A smo ob tem tverkali, fitnisirali, hujšali, rezali bučke, ločili rumenjake in verjeli, da se bomo rešili s predstavami. Ma, jok. Glej, vitki študent te ponovno vpraša, kaj si želel postati, ko si bil velik. In to je zelo shrljivo. O, ja.

    Bis. Če je Eva Kraš briljirala v Od blizu s svojim seksapilom, je Vanessa Benak Cvijanović postavila letvico še višje in pokazala, kaj lahko vse igralka pokaže z enim skrajnim tverkanjem. Noro. Nepozabno. Bravo! Kritika z guzo. Nedojebljivo! 

    FullSizeRender 6

     

  • Ko ljubezen ne gre na taksi

    Ko ljubezen ne gre na taksi

    [wp-review id=””]

    Zadnjič sem, ravno po tiskovki Staromodne komedije, slišal eno res žiletkasto. Tako, ki te razreže. Kot smejoča sirota Jerica, ki namesto na orglice igra na žiletko. Češ, pri gledališču je ta fenonemalni zajeb, da lahko zbereš, kaj boš gledal, ne pa tudi s kom. Uf. Kruta, ne? Taka, trpka, rezljava, dvorezna, klepetava in kašljava. Da odbije pol zvezdice pri oceni resnična. O, ja. In, drage urbanke, dragi urbanceljni, zgodi se večer, ko bi mladi dijakinji najraje prilepil eno (verbalno, da ne bo pomote) vzgojno. Potem pa gre to dekle, ki ji povrhu še poznam ime, in se tako razjoče, da se ji je robček iskalo. Ne farbam vas, res ne. Iskalo se ji je robček. Punca se je zjokala. In to z razlogom. Staromodna komedija je tako večno nostalgična, tako nedosegljiva v tem času, da se bomo večni romantiki itak, walda zjokali. Ki se moramo, kot punca za mano, opravičiti zaradi solz. »Se opravičujem, da sta mogli videti ta del mene,« se je opravičila kolegicama.

    Pravega imena te punce vam ne bom izdal, redko je, lahko bi jo kdo prepoznal. In ne, ni Brigita iz ulice maršala Tita, kot rohnijo Mi2, pri katerih sem si tole sposodil. Punca je povrhu iber talentirana mlada pevka, dijakinja in dejstvo, da jo poznam, se mi je zdelo nekaj kakor posebno. Tako fino fajn. Ves čas je skozi predstavo nekaj kakor šušljala, kar sem nekako še pričakoval. Saj je svoji kolegici namreč tik pred začetkom razlagala, da jo žnabli resnično prav bolijo, ker se, če sem dobro ujel na uho (vem, se opravičujem, ampak na Malem odru so vrste resnično precej tesno skupaj – kar niti slučajno ni kritika, eh, prej pohvala, ampak pač slišiš res vse), tako poljublja s svojim tipom, da jo že vse boli. Ali pa je govorila o nečem drugem in sem raje bil uvideven? Ne vem, ni pomembno.

    FullSizeRender (1)

    Vem pa, da je bila to predstava, ko sem, ne vem niti dobro zakaj, gledal okrog sebe. Ne samo zato, ker je bila tam moja prfoksa angleščine iz gimnazije. Ali zato, ker sta v prvi vrsti bila čopasti gospod na vozičku in mladenka, ki mu je šla žgečkljivega pogleda in dolgih nohtov v skuštrane lase. Čisto noro. Ja. To je naredilo publiki, čisto napalilo in narajcalo, to naredi Aleksej Nikolajevič Arbuzov in njegova Staromodna komedija (1975). A to je le podlaga. Kajti včasih je lahko gledališče tako malo pa je hkrati tako veliko. In včasih te gledališče zažvali kot te realnost pač več ne more. O, ja. In dva stola levo od mene je sedela mladenka, ki se mi je od nekod zdela tako prekleto znana, želel sem jo ogovoriti, vprašati, od kod neki jo poznam, pa se nikakor nisem opogumil. Niti, ko je stala zunaj pred SNG. Zakaj? Zaradi frdamane igre! Ker ima tako sporočilo, da sporočila nima, ker ga v tem času skorajda ne more imeti. Morda je na ključni romantični trenutek življenja treba čakati in nositi rože na pokopališče najlepših spominov.

    Šele ko sem odložil plašč, sem ugotovil, da imam na puloverju odtis riti ene zelo fajn punce, s katero sva onidan iz golega brezizhodnega veselja skakala drug po drugem. Tak, za hec. Vem, delim kao nekaj intimnega, ampak le zaradi efekta, dragi čitatelji. Ker je to taki tip predstave, ki se ji smejiš, potem bi se pa najraje zjokal, nato pa naklestil avtorja, režiserko, igralca, v bistvu pa bi sebe. Če ima kdo nerazčiščeno preteklost ali ne ve točno, ali bo še kdaj ljubil, bo nemara res vprašal za robček. Ali pa se bo, kot ona tamala, razjokal, ker očitno tako doživeto čuti nekaj, kar danes ni več možno doživeti. Le gledati in se v najboljšem primeru tako vživeti, da mislimo, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo nam.

    Foto: Damjan Švarc
    Foto: Damjan Švarc

    Zelo namreč v meni donijo misli iz gledališkega lista (ti so, mimogrede, res hvaležni material, hvala SNG Maribor!) in tisto, kar je napisal dramaturg Vili Ravnjak, da je »današnji način ljubezenskega zbliževanja (zapeljevanja, osvajanja) precej drugačen od tega, ki je prikazan v besedilu Staromodne komedije […] Danes mora biti erotična želja takoj uresničena, za odlašanje ni časa.« Po Staromodni komediji pa je bistveno samo trajanje zbliževanja. Sploh pa ni ne staromodna ne komedija, kot je na krasni tiskovki povedala Diana Koloini, umetniška direktorica SNG-ja: »To je zgodba o ljubezni. V igri moški in ženska zrelih let, vsak s svojo življenjsko zgodbo, vsak s svojimibolečimi življenjskimi izkušnjami in ko se srečata in zaljubita dva taka človeka, je mali čudež, ampak saj ljubezen je vedno en mali čudež in nekaj običajnega v tej komorni, nežni in izredno subtilni igri.«

    Ali kot pravi mini obnova oziroma izhodišče, kjer sta tudi imeni precej zanemarljivi, saj je zgodba tako brezčasna:

    Odštekana in simpatično svojeglava gospa Lidija Vasiljevna je poklicana h glavnemu zdravniku sanatorija, ker kali red in mir, odkar je prišla. Njeno šestdnevno bivanje je sprožilo val pritožb in doktor Rodion Nikolajevič v vsej svoji karieri še ni imel tako “nenavadne bolnice”. Lidija namreč že pred sončnim vzhodom svoje sosede zbuja z glasnim recitiranjem in s petjem, ponoči jim ne da spati, ker skozi okno pleza na vrt, da bi se, kot sama pravi, naužila mesečine, da bi tavala do morja in bila sama z naravo. Zdravnika Rodiona Nikolajeviča “zmešano bitje” s spremenljivim značajem nervira, razburja, a hkrati se mu, na nek prismuknjen in medicinsko nepojasnjen način, zdi z vsakim novim srečanjem bolj zanimiva in privlačna.

    Foto: Damjan Švarc
    Foto: Damjan Švarc

    Hipokratova zaprisega tokrat torej postane Kupidova, ampak niti najmanj banalna, vulgarna ali patetična. Ali kot pravi režiserka, hipertalentirana, mlada, zagnana, resna, preudarna, korajžna, celovita, senzibilna Ajda Valcl: »Ko sem tekst prvič prebrala, mi je bil všeč, saj se spretno izogiba patetiki in poceni sentimentu, kar je za ta žanr precej redka zadeva.«

    In tu se režiserka, ki ji je uspelo iz igralcev nekih povsem drugih časov ujeti ravno tisto – neke druge čase! -, česar morda sodobniki obeh igralcev ne bi želeli ali hoteli (ali, še bolje, znali), niti slučajno ne ustavi. Njen premislek je vrhunski: »Berem jo kot zgodbo o zbliževanju dveh osamljenosti, dveh življenj, ki sta precej samozadostni, berem jo kot zgodbo, da smo si ljudje lahko usodni en drugemu, da se srečujemo in da so ta srečanja lahko usodnega pomena, ker nas spreminjajo in transformirajo, pa če si tega želimo ali ne. Govori o tem, da je z leti ljudem vedno težje spoznati ljudi in postati odprt za stike, ki so močnejši. Ko nekaj preživimo, nas izkušnje bremzajo in smo nekoliko bolj previdni. Pri uprizoritvi smo se rahlo oddaljili od realizma, ki ga predstavlja predloga. Želeli smo izpostaviti dinamiko odnosa, ki je usoden za oba karakterja. Upam, da je predstava duhovita in emotivna.«

    O, ja. Ne samo to, je še še več. Je taki »mindfuck«, da se nam hkrati zdi – meni in generaciji Valclove -, kako gledamo pecanje naših dedkov in babic, hkrati pa se nam zdi, da bi to »morali« biti mi, pa nemara nismo in nikoli več ne bomo, ker je še ljubezen postala prekarna, kot pravilno ugotavlja Ravnjak. Ljubezen danes lahko postane projekt, zveza je trdna, fajn in smiselna le premosorazmerno s število lajkov, postajamo hermetični in še in še. Nimam sicer najboljšega pojma, kako točno ljubezen gre, kaj šele zveza, vem pa, kako je, ko nabašeš na patološko lažnjivko in nekoga, ki pozna samo še sredstva, ker je cilj že davno nejasen, zamegljen in v bistvu kleptomanski. Huf. Bamf. Taka predstava, ja. Saj se režiš. O, ja. Pa kako se ne bi!

    Foto: Damjan Švarc
    Foto: Damjan Švarc

    Milada Kalezić in Bojan Maroševič se poznata še iz faksa. Si lahko mislite? Kdaj je to, kako dolgo nazaj? Kako ne bi bil potem že uvod, ki so ga odšpilali na tiskovki, tako dinamičen, čeprav govorita paralelno, drug mimo drugega? Vr-hun-sko! Sploh pa je scena takšna, da so slike, kot pravi Valclova, povsem nepomembne, skoraj nekaj kakor kolaž instagram fotk, preveč obdelanih in sami sebi namen. Čigavi spomini so tu? Njuni že ne. Dosti bolj, če smo že pri zunanjem vplivu, na vse skupaj vpliva glasba Polone Janežič, ki gre tja, kamor igralca, ravno prav obsedena in nafopana z dialogom, pač ne moreta. »Glasba je odraz, ne poskuša ilustrirati niti časa niti prostora niti okoliščin, temveč predvsem njuno notranje doživljanje zgodb. Povezuje ta razvoj odnosa od začetka do konca in verjetno še malo naprej. V bistvu pa se zgodba ne zaključi zares,« je premeteno rekla Janežičeva na tiskovki.

    Ker v tem je finta Staromodne komedije – še zlasti pa v taki izvedbi, kjer lahko tankočutno spoznamo, da ljubezen nikoli ne zbledi ali odmre, vsaj tista prava ne, le preizkušnje potrebujemo in Lidija je v tem oziru za Rodiona ultimativni, zadnji preizkus. Kaj če na stara leta srečamo odgovore na vsa naša vprašanja? Kaj se zgodi, ko ne moremo pozabiti preteklosti? Ko ne moremo izpustiti? Ko ne gre, četudi je sreča v grobu? In kaj narediti, ko nam glavo zmeša patološka lažnivka? Ha? Kaj pa to? Kaj pa nach? Nach-potem? Noro, ne? Saj tudi Valclova ne ve, kakšen je dejanski konec te zgodbe.

    Triintrideset dni se leta 1968 v Rigi zdravnik ubada s svojo pacientko, ona se ubada z njim, včasih bolj, drugič manj, prekršita vsa načela, za katera sta mislila, da jih še imata. Pijeta. Plešeta. Pojeta. Ni, da ni. Zadnji veliki dejt ali nekaj takega. Za Rodiona se razkrije, da ni ostal v Leningradu, temveč je šel ob morje, v Rigo, kjer je na grobu, kamor vsako jutro položi cvetje, pokopana njegova večna ljubljena. Med vsem tistim blebetanjem, ki ga Kalezićeva tako podoživi, da smo ji skoraj favš, ker se tako vživi v vlogo, je to bil trenutek, ko se je tisti punci za menoj vse očitno sesulo v njej in se ni mogla zadržati in je hlipavo zadrževala solze (oksimoron, vem).

    Foto: Damjan Švarc
    Foto: Damjan Švarc

    Kar je bil za njo samo hec, četudi v bistvu ni bil, vse bolj in vse hitreje postane jasno, da njeno konfuzno življenje, v katerem je bilo delo v cirkusu še najbolj »resno«, samo razkriva pomanjkanje stabilnosti ali samozaverovanja (imeti se rad in te jajce), no, kar je bilo njej preganjanje časa in izogibanje starosti, je njemu prehitro postal resen špas. To je vendar mož, ki liže bonbone, ker že petnajst let ne kadi več. Ki se redko sprosti. In taka notorična lažnivka pač ne more biti velika luč, zadnja velika šansa za evrogol ljubezenske kariere. Nak. Laži laži laži meee, ti me lažeš najboljeeeee. Oh ja. Kruto, ne? Je. Zelo. Ne slutimo sicer, da bi ga utegnila ugonobiti, predvsem zato, ker je Maroševič tako prepričljivo prismuknjen, romantično neponovljiv Rodion Nikolajevič. Ampak ga. S tem pa postaneta nevarna drug drugemu, ker počasi zamenjujeta vlogi, vendar tega ne storita do konca. Prosto po Valclovi je konec nekaj srednjega, ne srečen ne nesrečen, tako kot vse v življenju: »Toda junaka absolutno gresta naprej v parku. Kam, pa verjetno ve vsak pri sebi.«

    Ravno v tem je finta. Kaj če nabašemo na nekoga, ki nas premakne, nas in naš status quo, kaj če nam nekdo dopove, da je spomin vsakič lepši in da nas nazaj ne čaka prav nič? In kaj, če ta nekdo niti slučajno ni to, kar bi rabili, smo vajeni ali ljubimo, temveč nekaj, kar se je pač znašlo? Ha? Ker zato potrebuješ šampanjec. In zato moraš plesati charleston, kar je vrhunec predstave, kar zadeva komični del, in je Maroševič tako prekleto dober, da bi tole lahko igrala po celi državi. In ne, ne samo upokojencem, še zdaleč ne, ker presega klasične standarde, čeprav ima vse elemente greatest hits in je nekaj, kar bi komercialna, kaj šele amaterska gledališča tokrat morala priznati klasičnemu teatru. Da premore enake štose, le izvede jih precej bolj dodelano, zrežirano, v stilu.

    Ni vulgarno niti za sekundo, ker mora za to preprostost, ki jo premoreta dva igralca v debelih 85 minutah, da je še Kalezićeva na tiskovki priznala, da se zdaj tudi sama sprašuje, kot so jo prej stalno drugi, kako za vraga si zapomni taki štikl od teksta, zasedba pošteno garati. »Ta tekst je na videz zelo preprost tekst, nobene filozofije ni, nič takega ni – kar se mnogokrat zgodi – da se sprašuje, kaj pomeni in to in kaj ono. Vse je jasno in zelo enostavno. Ajda se je tega lotila na fantastičen način, ki bazira na enostavnosti. In tu je največji problem za igralca: biti enostaven in preprost in s tem povedati največ. Igralce (ne)hote potegne v ponazarjanje z igralskimi sredstvi z mimiko, tekstom; tukaj pa je vse tako decentno, preprosto in razumljivo. Če bi kdo šel čez, postane patetično. Najtežja je enostavnost, kako funkcionirati, glede nato, da sva dva povsem različna karakterja, ki se na koncu zbližata kot dva človeka.«

    Foto: Damjan Švarc
    Foto: Damjan Švarc

    Ne da se bolje povedati, kot je to povedal že vnaprej Maroševič in v petek s soigralko, ki odhaja v zasluženi pokoj (uradno, a bo gotovo še igrala), požel bojda spektakularne stoječe ovacije (mi smo se žal po Antigoni zamudili v prestolnici in smo tokrat prav malo pogrešali premierno ozračje, saj je moralo biti še bolj doživeto in čustveno). Staromodna komedija je najbrž najboljše darilo za vaše starše, če ste milenijci. Ali tudi za stare starše, morda še bolj. Ampak predvsem je, še bolje, predstava za vse, ki znajo sebe peljati primarno v gledališče. Najprej sebe, potem še koga drugega. Če lahko tole vidite sami in si znate odgovoriti na nekaj osnovnih vprašanj in vam ni nelagodno, tudi če odgovori morda niso perfektni, potem bo to predstava, ki si je ne boste samo zapomnili, ampak jo boste odnesli v vaš naslednji odnos. Ali da boste, kot čakamo nekateri že dneve in tedne in leta skupaj z Otom Pestnerjem, zaslišali, kot se neslišno konča prikupna, prismuknjena, a tudi otožna, pač ruska, klasična slovanska predstava: »Ja… Hecno… Vse svoje življenje nisem počela nič drgega, kot da sem ti šla naproti.«

    Ker ja. Včasih ljubezen gre na taksi. Z najbolj kilavim slovesom v zgodovini, gotovo najmanj romantičnim. Ampak včasih ne sede na ta taksi. Včasih je ljubezen tudi kompromis za lastno zgodovino. Včasih moramo piti penino, plesati tvist, peti totalni šus (Milada Kalezić ima noter taki solo, da si jo bom zdaj zapomnil po tem, prej sem si jo, jebiga, po sijajni vlogi razredničarke v filmu Outsider, kar je glede nato, da je dobitnica Borštnikovega prstana, nevarno blasfemično, vem), da bi lahko ne povsem preboleli, temveč šli naprej, da bi tisto nazaj še vedno dobilo rože na grob, a tudi kozarec v roko. Škoda le, da je Arbuzov to napisal deset let pred mojim rojstvom. In da na naša stara leta takih predstav ne bomo mogli videti, ker takih igralcev ne delajo več. Delajo pa fajn publiko in tista punca, katerega imena vam ne bom izdal, je že ena takih. Ona, ki je jokala. Pa ona mala drobna, ki je sedela zraven mene, gotovo tudi. Še je upanje. Vedno je upanje. Magari na stara leta. Mimogrede, ljubezen se včasih ne odpelje s taksijem.

    Bis. Ko enkrat gledaš Od blizu, se Mali oder zdi prav čuden in pust, ampak je bilo fajn, četudi vsi sedeži niso bili zapolnjeni. Hvala hostesu, ki me je vprašal, kako se mi je zdelo. To so pravi hostkoti. Jap. Hvala! Vr-hun-sko!