Boljšega samozaštihanje se ne da najti! Nak. Kakšno samozaštihanje! Ko se režiš in ti gre hkrati na jok. Shakespeare bi ploskal, gotovo. Ni nemara to najbližje časom Shakespeara, elizebatansko gledališče? Ko ni samo zaželeno, temveč priporočljivo, da se krohočeš? Saj ste gledali film Shakespeare in Love. Ali pa kake druge filme, najbolj nam iz glave pade Dead Poets Society/Društvo mrtvih pesnikov. Pri nas morda ni take močne tradicije v ZDA, kjer se igralci spominjajo svojih srednješolskih gledaliških vlog. Ampak točno taka predstava – še posebej, če jo gledaš z dijaki, tokrat Prve gimnazije – je Sen kresne noči, slabo leto po aprilski premieri, ko smo obhajali 400-letnico Shakespearove smrti.
Priznam, da nisem nikoli bral Sna kresne noči (upamo, da sklanjamo prav?). Ne vem, zakaj. Nisem. Ni me Društvo mrtvih pesnikov tako namamilo, da bi šel čitat Shakespeara, kot me je recimo 10 Things I Hate About You, da sem ne samo šel čitat Ukročeno trmoglavko, ki je v bistvu osnova filma, temveč sem do onemoglosti gledal, kako Larisa Olenyuk zažvali Josepha-Gordona Levitta, kar je imelo dolgoročne posledice. Ampak o teh kdaj drugič in na katerem drugem mestu.
S Shakespearom je bil že v srednji šoli križ. Ne, Baz Luhrmann in njegov Romeo+Juliet ni kaj dosti pomagal. Ko misliš, da štekaš Hamleta, ga v bistvu ne. Ko ga ne, ga v bistvu štekaš. In ko sem šel čitat sinopsis tokratne uprizoritve, mi ni bilo jasno ama nič. Čital in čital in čital sem, gor dol, dol gor, pa nisem prišel nikamor. In ugotovil, ko sem se zaman in napak piflal, kot v sredni šoli, da je to najslabši možni način, da bi bil dojel neko umetniško delo. Saj jo bodo uprizorili, ne? Plus, na spletni strani lutkovnega gledališča je lepo z modrimi velikimi črkami pisalo 12+. Torej, če najstniki tole poštekajo, bom pa jaz tudi, ne?
Pač, ne vem, kakšen odnos imate vi do klasikov. Jaz premorem preveliko dozo strahospoštovanja, s poudarkom na strahu. Ne vem, zakaj, ampak tako pač je. Toda po drugi strani lutke? Ko sem srečal v Isabelli kasneje kolega, glasbenika Martina P., je tudi sam pokazal kake pol metra od tal, ko je razlagal, kdaj je bil nazadnje v lutkovnem. »Ko sem bil taki… Mali.«
Nesporno dejstvo je, da je Lutkovno gledališče najboljše gledališče v Mariboru. Vsaj za nas. Zložljivi stoli, mično urejene hostese, ki jih pohvalijo še gospe. Res luštkane, ena se je sploh tako vljudno smejala in tokrat smo se zelo fino znašli tudi z blagajničarko. Garderoba je štimala, morda bi lahko le nekoliko prej začeli spuščati v dvorano, saj se je zunaj pripravljalo k dežju, poleg tega je včasih malo utesnjeno hoditi po hodnikih, ura je pa tri minute do predstave (karikiramo). Morda to pišemo samo zato, ker se v Lutkovnem tako dobro počutimo, čeprav smo tam doslej gledali, hm, da se spomnimo… Ja, Tovarishio in že pred časom Jureta Ivanušiča, ko je prirejal Jacquesa Brela in je bilo nasploh nepozabno. Pa tudi sicer, sprehod po Lutkovnem, ki ima krasno ekipo, je sprehod, kjer gledaš, z otroškimi očmi, kaj vse imamo danes. Ker včasih smo lazili gor nad knjižnico, v najmanjšo dvorano v mestu in ja, tam uživali, neskončno, baje smo kričali, takoj ko so pogasnile luči nato pa se, vsaj sam imam par spominov v obrisih, predali temu magičnemu svetu lutk.
Foto: Boštjan Lah
Ampak okej. Tisto so lutke za otroke. To pa je predstava za odrasle. In to za odrasle, ki se znajo sprostiti, predati in zabrisati na glavo v še tako klasično predstavo. Ki je klasična. Kot je spisal v recenziji kolega z Dela: tole je commedia dell’arte, mojstrsko komedijo. Ampak je predvsem predstava v predstavi. Kako nor preobrat, premik, dvojni zasuk pripravi režiser Metteo Spiazzi. Za tiste, ki smo šli lutke gledati prvič »po sto letih« in upamo, da bo takih predstav čim več (saj pripravijo po šest premier na leto!), je tole bila lekcija vseh lekcij. Kako ne imeti pričakovanj, kako se niti ne ustrašiti, češ, saj sem prestar za lutke. Eh.
Sen kresne noči v taki izvedbi in samo v taki izvedbi lahko prikaže komedijo, kakršnih v »resnih teatrih« (narišite si največje možne narekovaje, prosim lepo) danes skorajda baje ni več. Ali pa mi živimo nekje za luno. Eno ali drugo, saj ni pomembno. Že začetek je namreč dvojen: dvakrat slišimo opozorilo, naj ugasnemo telefon; zavesa gre gor, pa spet dol, pa spet gor. Kako poigravanje z gledalci, neverjetno. Aja, saj res, gledalci. Tako, čez palec, je bila publika mešana, otrok – torej takih, ki še gledajo, če jih v Gardalandu spustijo na vlakec – relativno mala, dva premajhna, pri čemer je fantek padel noter, ko je gledal lutke, punčka pa zaspala. Nič hudega.
Prav ta fantek, star, kaj pa vem, nekje med šest in osem, nismo stručkoti, je bil dober tesni material. No, saj je bila tudi Minca Lorenci, ki je sedela na moji levi (hvala za bonbon, mimogrede) in padla totalno noter v predstavo. Toda fantek je ponazoril bistvo predstave, ki je v bistvu razsekana na dva dela. Najprej namreč vidimo ekipo petih »gumbcev« – prav vsi imajo nadeto lutkovno masko -, kako se pripravljajo na to, da bodo odigrali Sen kresne noči. To je najbrž skoraj neponovljivo, kako dobri so. Njihova severnoprimorska/kraška dialektalna govorica je nekaj, nad čimer bi stoječe ovacije odkričala Iztok Mlakar in/ali Smaal Tokk. O, ja. Bi. In v tem delu, ko se nariše popolnoma magičen svet, čeprav je v bistvu razgaljen, saj je scena slečena do zadnje stene, je Tilen Kožamelj briljanten. Tako briljanten, da nas povsem povozi, ko se nato spremeni v žensko vlogo, ki pripade tudi izvrstnemu Mihi Bezeljaku. Maksimiljan Dajčman, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik en za drugim temu briljantno sledijo. Zakaj briljantno? Zakaj tako razmetavamo s pridevniki in hvalo? Zato, ker so spomnili, pokazali in razkrili, kaj je bistvo igralstva kot takega. Kako se pripraviti na vlogo, kako jo definirati. Res. Če je kdaj bila kaka predstava v predstavi prikazana tako, kot bi naj bila, je to uspelo tej zasedbi.
Kajti preskok, pa naj bo to pantomima z uporabo listov, iz katerega se da narediti najbolj preprosto masko vseh časov, ali igranje z lučmi, kjer svetilne luči že dolgo niso tako osvetlile temačno stran karakaterjev, je režijsko driblanje prve klase. Kajti preskoki med priprave na predstavo in nato igro so bili močni. Že zato, ker bi otroke zbegali in tistega fantka tudi so. Namreč, ko so igrali vloge, torej izven sebe, so maske igralci slekli in igrali čisto konkretno predstavo. Kakšen zasuk, a? Saj, kot pravi napovednik predstave:
V sanjah pogosto oživijo skrivnostne podobe, osebe in simboli, katerih smisla si budni ne znamo razložiti. Takšen želi biti tudi ta Sen: čudaško zrcalo življenja kot labirint, kjer tu in tam izgubimo občutek za to, kdo smo in kam smo namenjeni. Zato je fabula v dinamični multižanrski predstavi ohranjena le v osnovnih potezah – ljubezenska tematika jo na rahlo veže v številnih barvah in zvokih, ki sporočajo o večplastnosti najmočnejše življenjske sile.
Torej sploh ne gre za klasično interpretacijo. Ja, saj razumemo, da skuša Spiazzi vsaj v obrisih slediti izvirniku, toda že na Wikipedii je obnova zgodbe relativno dolga in tudi dokaj konfuzna. Za lutke gotovo, kakopak. In za nekoga, ki ni prebral izvirnika, tudi precej tuje in temu delu zgodbe, kaj spada kam in zakaj, ni tako lahko slediti, čeprav je močnejši tisti del, kjer se pripravlja igra o Piramu in Tisbi.
Sen kresne noči v tej izvedbi ovrže kakršno koli linearno sledenje tekstu ali njegovemu sporočilu. Uspe mu nekaj drugega. Gledaš. Predaš se. Vsaki sceni posebej, ker so žanrsko tako ločene in po svoje na prvi pogled nepovezane. Ko j treba igrati steno ali se pogovarjati skozi luknjo, razumemo vse. Ko se igra ljubezen, je karikirana do onemoglosti, saj vse vloge odigrajo moški, ki pa svoj spol reducirajo na karakter in bolj izražajo osnovna človeška čustva, razpoloženja, stanja. Lutkovnemu gledališču primerno je vse potencirano, ampak tako, da je tako prekleto resnično in dojemljivo, da smo mi povsem padli v predstavo, ne da bi v bistvu dobro vedeli, o čem gre.
Vsaka scena je zgodba zase. Vsak lik je drugačen, vsaka cunja, sablja, krzno, lisica.. Vse dobi na novo pomen. Pa ni prav to bila največja želja in hkrati odlika gledališča v Shakespearovih časih? Da so ljudje antični ali zgodovinski ali bajeslovni štof relativno hitro dojeli? Videli astronomske razlike med jokom in smehom, med seksom in smrtjo? Zato je Sen kresne noči Mattea Spiazzija predstava, ki bi najbrž vsakega dobrega igralca spomnila, zakaj je sploh postal igralec, zakaj to počne in zakaj gledamo to, kar gledamo, zakaj uprizarjamo to, kar uprizarjamo?
Baje je 75 minut, kolikor traja predstava, dokaj dolgo za lutkovno gledališče. Nam se ni zdelo niti malo, ker je tako prekleto zgoščeno, razumljivo, spoštljivo do prav vsega, čeprav gre v vsem ravno daleč, čez rob, hodi po tanki liniji, vendar je nikoli ne prestopi, četudi skače po liniji, da bi jo zlomil. Pa je ne. Niti ne s harmoniko, ki tako presneto paše noter, celo s sklepno glasbo iz filma Boter ne. Sen kresne noči je bojda lahkotna predstava, če ne kar lahkomiselna, in to je uspelo Spiazzi. Da gledamo podobe, da spremljamo vsako sceno posebej, da vpijamo, se predajamo in da nas vrže v nek čisto drug svet, kar igralcem uspe že s spektakularno dobrim izražanjem. Ne, take primoriščine še dolgo ne bo in v primerni rabi dialekta bi se lahko slovenski film (izjema je tu Pr’ hostar) marsikaj naučil. Igralci – še zlasti Kožamelj – ne zlorabijo dialekta, temveč ga gnetejo, delajo z njim kot s plastelinom. Prav na plastelin sem se večkrat spomnil. Kdaj sem ga nazadnje gnetel po rokah? Pa bi ga. Po taki predstavi absolutno.
Foto: Boštjan Lah
Že res, da je ta predstava slavila 400-letnico Shakespearove smrti (če se to sploh lahko slavi, pa pustimo naše dojemanje kulturnega praznika), vendar v bistvu slavi igro kot tako. In samo škoda je, da to ne igra precej pogosteje. Že res, da dijakom pripravijo nacionalni teatri večne klasike, kot smo videli v petek na Antigoni v ljubljanski Drami, toda sodeč po reakcijah dijakov Prve gimnazije, jim tak princip zelo sede. Kot tisti iz Alice v čudežni deželi English Student Theatra, ki pripravlja za jesen prav premiero Sna kresne noči. Bomo videli, kako se bodo tam spoprijeli s Shakespearom. Spiazzijeva predstava, kjer se režiser ravno dovolj umakne in da prostor igralcem, česar pogosto drugi ne naredijo in predstava izpade naduvano pretenciozno, postavlja letvico prekleto visoko. Bravo! Zakaj? Ker nam je dal občutek, na tistih najboljših sedežih v mestu, da lahko gnetemo spet plastelin in se igramo. In to s Shakespearom. Špasno, molto špasno!
Bis. Gospe, ki je imela phablet, torej največji telefon v državi, sporočamo, da lahko precej boljše fotografije najde na spletni strani lutkovnega, hkrati pa jo prosimo, naj tega ne počne več; Hvala Lutkovnemu gledališču za prijazno in hitro sodelovanje;
Trema! Kakšna trema me (je) dajala. Treeeema, kakšna trema, ljudje! To je ipak bil moj prvi obisk opere. Sploh. Ne prva opera, to sicer ne, vsekakor pa prvi obisk opere. Kaj šele premiere. Vse novo. Iber novo. Sploh. Strahospoštovanje. In povrhu on. Richard Wagner. Dobri stari Riči. Ko že na tiskovki povejo, bemtiš, Slovenci ga ne špilamo kaj dosti, ker, jebiga, dobri stari Riči ni ravno pisal arij. Ni to holjadri. Je heda, hedo. In potem te mravljinci stresajo, pozavne te cukajo, timpani mendrajo želodec. Naj se trese. Naj. Se. Trese. Ni malo manjkalo, pa bi stoje vstal in kričal. Pismo. Trans. Res, ljudje. Trans. Kričal bi. Kar je malo jeba. Ne malo. Malo fejst. Kajti glede nato, kdo je bil njegov največji fan vseh časov, pri nas po letu 1929 Wagner sploh ni prišel na spored z Renskim zlatom. Ampak jebeš ideologijo, ne? Tole je delalo tako, da sem bil pretresen. Še cel vikend. In sem še.
Četudi sem operetno bolj zelen kot renske nimfe. Ampak… Tri dni kasneje, ponedeljek dopoldan, pa še kar drži. Bum, bum, bum. Še kar se mi poje. Rheeeeeein-gold. Rheeeeein-gold. Eto. Bom kar butnil. Kaj me briga. Tak’. Pa sem se postavil v vrsto tudi sam. Ja, eto, priznam. Maham, tam nekje zadaj v vrsti Riči Wagner Fan Club. Kaj me briga, če sta tam Hitler in Nietzsche. Sta tudi Baudelaire in Verlaine. Treslo me je, ko so renska dekleta v super slow-motion sceni, odpele tematsko kadenco. Rensko zlato! Rensko zlato! Najčistejše zlato! O, da bi še naprej sijalo v globinah! Samo udobje in resnica ostajata na dnu: kar je podlo in lažnivo, se tam zgoraj veseli.
Foto: Matija Lukič
Zapojmo vsi, Š(t)ajerska se veseli!
Zavesa se je počasi spuščala. Pevci so stali, nepremično, zrli, kaj te vem, tja gor v Valhalo, ki jo tako dobro kao poznamo vsi oni, ki gledamo noro dobro tv serijo Vikingi. Treslo me je. Čisto zares. Tres-lo. Skušal sem nekaj kakor zajokati, pa ne hlipavo, ampak ker me je tako treslo, mrazilo, potiskalo. Ker sem tako frdamano padel noter, čeprav, kaj bi vam bil lagal, po svoje nisem. Rensko zlato ni nekaj, kar bi padel v zgodbo. Ne. Zgodba pade vate. Moraš se pa namučit. To je zicleder opera. Jebiga. Je.
Šel sem na tiskovko, prebral gledališki list, obračal Wikipedio okoli, šel na YouTube in se skratka pripravil na Wagnerja. Pa nisem imel niti za burek. Saj osnovno zgodbo nekako še poštekaš, ampak potem je itak vse skupaj tetralogija, imenovana Nibelunški prstan, da ti je jasno še manj. Pa sem vzel v roko Kondorjevo knjižico, številka 132, Pesem o Nibelungih, prebral spremno besedo, začel čitat, zakinkal, spet malo čital, spet malo zakinkal in nikakor se nisem mogel dovolj zbrati, da bi prišel resno nadkrano napiflan na predstavo. Da bi rekel, ajde, Riči, mamo mi to.
Ker na Urbani.si v tem silovitem tempu kulturnega pohajkovanja (trenutno le po Mariboru, načrtujemo pa velikotepozno wagnerijansko pohajkovanje) želimo zaobjeti duh in navade posameznih umetnosti, se borimo z zaostankom v znanju, ki je prav pri operi največji (še baletov smo videli več). Zato pred nadaljevanjem zgolj spolzelo opravičilo: nočemo, da bi bili zasloveli kot kavč selektorji kulture, ampak če nam to neslavno kot stranski učinek uspe, hej, zakaj pa ne. Nismo operni poznavalci in nikoli ne bomo. Bi jo pa radi imeli radi. Ali pa vsaj videli, v čem je finta. In je. O ja. Rheeeeein-gold! Rheeeeeein-gold!
Namreč… Če sem se na Medeji, svoji prvi premieri v mariborski Drami, počutil relativno skulirano, neživčno, netesnobno in niti najmanj nelagodno ali premalo smetanosto (morda k temu pripomore precej številčnejši predhodni obisk gledaliških predstav), me je obisk premiere opere vseeno precej bolj povozil, pregazil in še enkrat v rikverc. Zdaj, iz milijavžn filmov se lahko naučiš, gotovo zmotno, kako velik dogodek naj bi bila premiera opere. Češ, ali bodo pecali, fukali, vsekakor koketirali, pa naj bo to Vojna in mir, če ne pa bodo nekoga ustrelili ali kaj takega. Skratka, na operi vidiš in si viden. Pa naj bo to film Boter, bogokletno blasfemični tretji del (tam sem prvič želel, da bi imel res rad opero), ali celo ono gospo z golobi iz Sam doma 2, ko je Kevinu razlagala, kako je na podstrešju poslušala največje operne zvezde. In še in še se tega nabere. Zaostanek samo raste, če pri 31. letih prvič greš v opero.
In se vprašaš, pismo, pa zakaj opera nekako nikdar ni prišla na spored? In to vse do lanskega Lenta, ko se je Trg Leona Štuklja spremenil v hipu v top oder za Turandot, ki ga je tik pred koncem potamanil in pomendral in odplaknil kruti dež s še bolj kruto nevihto. Jebiga. Se zgodi. In to je bilo to. S šolo nas v ducat letih obveznega izobraževanja v opero niso spravili, kar smo se naučili, smo se pač iz filmov in da je opera največ, kar spravi skupaj klasika in človeštvo, sem menda pogruntal iz filma Amadeus, kjer se je Mozart tako pehal z Don Giovaniji po vaseh in to. Nekako tako. To je bilo moje predznanje, čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo in bil najbrž edini pubec, ki je naravnost ljubil solfeggio, kvartsekstakorde in imel boljšo oceno kot pri inštrumentu (klarinet, kjer sem se imel fajn, čeprav je stvar bolj poševno piskala). Da obstaja kontrapunkt in to, smo nekaj slišali, od kvintno-kvartnega kroga (mislim, da se zadevi tako reče) pa smo pubeci, ki smo potem sami namudrili kitaro, odnesli predvsem najbolj poceni finto, kako sestaviti predvidljivi komad za pecanje (kvinto-kvartni krog je zelo prav prišel v Idriji, kjer sem vjagal kar dve na isto finto, hvala lepa, solfeggio, t.i. nauk o glasbi).
Foto: Matija Lukič
Pardon za osebno izpovedni predolg uvod. Jih v bodoče ne bo, samo toliko, da dobite občutek, kje je naša začetna točka. Nizka, visoka, pač relativno, ne? Včasih ti pač kake stvari, naj se še tako trudiš izobraziti in seznaniti z neutešeno radovednostjo, preprosto uidejo. Kar nucaš, je neki potisk (beri: push). Da te nekdo porine na gugalnico kulture. Saj se lahko sam, ampak gotovo je bil zame prelomni najprej balet Giselle (moj prvi kvazinovinarski tekst sploh, moš mislit), nato pa lanska Opera v parku, ki smo jo znamenito popisali prav na Urbani.si.
Bom dal najbolj eklatantni primer, kako lahko zletiš v kaki kulturni fenomen. Nikoli ne bom pozabil, kako smo šli gledati Gospodarja prstanov. Prvič. Do takrat tovrstnih filmov nisem gledal, Tolkiena nisem poznal, jebiga, bil sem drugi letnik gimnazije, kaj sem pa takrat vedel. Nekaj so o tem sicer tumbali v Prijateljih, ampak je bilo enako kot z Vojno zvezd (ki sem jo prav tako prvič pogledal predlani, vendar sem vse finte že poznal iz serij, kjer so pač povedali in spojlali največje finte Lucasovne kvantne žajfnice).
In tako sem s tremi najboljšimi kolegi sedel v nepozabnem Kinu gledališče, najboljši dvorani, kar jih je Maribor kadarkoli imel (in jo seveda poslal v stečajno maso). Sedeli smo in gledali. Uvodna scena, ko je režiser Peter Jackson pokazal, kako zlati prstan (khm, lajtmotiv tega teksta bo, opozarjamo vnaprej) ni šel v ogenj, me je premaknil in se je občutek ohranil vse do danes. Padel sem v film, grizel ustnice, se tresel, čakal, kaj bo, jebeni Frodo pa Mordor pa Saruman pa Golum pa ono pa ovo. In tri ure skoraj minejo, pa Frodo še kar ni zabrisal prstana v ogenj. In potem konec. Ha? Dafaq? Halo?
»Ja kaj pa zdaj?« sem ogorčeno vprašal sošolca Luko.
»Nič… Kaj? Drugi del.«
»Ja, kdaj, pizda, ura je že deset, doma moram bit, staradva me bosta ubila, če spet pridem prepozno domov!« sem šrajal in gledal na svojo svočko.
»Ne, stari, čez eno leto je drugi del!«
»Kak pizda čez eno leto?«
»Ja, trilogija je! Kaj nisi vedel? Haha.«
Ker so bili trije sošolci relativno potrpežljivi z mano (recimo, niso mi zamerili, kot tudi uredniki dolgo ne, da sem pisal triologija namesto trilogija), nisem postal vic leta, ker bi jih itak bilo preveč. Ampak eto. Četudi sem bil čisto zelen, sem stvar kupil, vzel za svojo in Gospodar prstanov sem pogledal v kinu, mislim, da vselej v isti zasedbi, in je nekaj, kar bo gotovo ostalo.
No, e, nekako tako sem se podal v petek, 27. januarja 2017, v SNG Maribor. Na svojo prvo opero. Na svojo prvo operno premiero. Da je stvar drugačna kot pri dramah, se je pokazalo že na tiskovki. Ki ni bila kar na hodniku kot pred Medejo (kar je, bajdevej, povsem prikupno), temveč gori v Kazinski dvorani. Večja novinarska zasedba in takisto ansambelska. Ornk tiskovka: taka, kot se spodobi. In potem ko so vsi svoje povedali in to precej domiselno in niti najmanj dolgočasno (v bistvu je taki obisk kar luštna izkušnja), je padlo eno samo vprašanje (sam sem še grozovito preveč junfrau, da bi bil kaj pobaral), toda kolegica Melita ga je zastavila res lucidno: zakaj se Wagnerja, če jo malo parafraziram, tako bojimo in ga sploh ne igramo?
»Wagner zahteva od pevcev toliko, da jih je težko dobiti celo v Nemčiji. Celo najboljše hiše težko najdejo wagnerijanske pevce. Najprej se je gotovo zgodila ideologija, ko je bilo skoraj prepovedano govoriti o Wagnerju, leta 1976 v Beogradu, v Zgarebu je prekinila vojna predstavo. Vzrok ni enoznačen, kriv je tudi ansambel, gotovo pa idelogija, ker ni bil zaželen.« Dirigent Simon Krečič je dostavil še primerno razlago, da do leta 1994 v Mariboru niti nismo imeli dovolj velike dvorane za Wagnerjevo grandioznost. »Res pa je dobro vprašanje, zakaj smo tako vezani na italijanski reperotar v Mariboru, ko pa smo tako blizu. Strahospoštovanje do Wagnerja je preveliko pri nas. Narediti zasedbo za Turandot je pa ravno tako težko dobiti kot za Wagnerja. Po partituri so Puccinijeve opere ravno tako zahtevne: vidimo pa, da imamo pevce prav vseh vrst. Niso vse vloge dramske. Skušamo narediti kombinacijo mladih in izkušenj, čim bližje originalu, imamo tri nemško govoreče pevce, skušali smo najti kombinacijo, v kateri bi čim več profitirali.«
Če temu dodam še besede Igorja Pisona, tržaškega režiserja, ki ne samo, da je izgledal kot Bono, ampak če bi bil Bono pošteni metalec z nenavudanimi jajci in boljšim smislom za humor (in najboljšim tširtom!), da je v Münchnu v času študija videl, koliko vaj je potrebnih za režijske posege in da si je Wagner svoje Nibelunge tako zamislil, da bo na podlagi tega sledil nov teater, stvar pa je tako kompleksna, da si je treba novo hišo izmisliti.. Smo dojeli poanto. Wagner je resno zajeban. Ornk zajeban. Ono, dragi poslušalci, abonentke in abonenti: tole bo trpljenje. Kri, znoj in solze.
»Večkrat sem v živo videl, kako je to vse videti v živo. Potrebovali smo tri tedne manj kot drugi, kar je bil velik riziko. Zame je prvič, da delam Wagnerja z ekipo, ki ni primarno nemško govoreča. Kompleksna struktura je, ni arij, nekateri pravijo, da je največji recitativ: na podlagi motivov, kam gre Wagner, vidim jaz, kdaj se bo kaj pojavilo. Pri Wagnerju obstaja nekaj, česar pri drugih ni: filmsko dramsko igro lahko povežemo z močno glasbo v smislu, da je to glasba svinca, železa, ni lahkotna, ampak užitek je prisoten. Nekateri se ustrašijo, ker ni arij – ni res, da v tem ni užitka. To je drugačen tip poslušanja in kako pripovedujemo zgodbo.«
No, zdaj pa to prestavimo v konkretni čas in prostor. Glasba svinca in železa. Hu! Heda! Hedo! Krasna ideja, v osnovi, je, da tik pred premiero (in tudi v bodoče še dvakrat) organizirajo predavanje nekoga, ki se na tematiko spozna. In dr. Gregor Pompe gotovo se. Saj je dramaturg predstave! Zato se je SNG polnil že debele pol ure pred predstavo, ker smo drli v Kazinsko na predavanje o Wagnerju, tako drli, da je hostesam in »hostkom« (še iščemo besedo za moškega hosteso v našem nagradnem natečaju) tekel švic dol po riti, ker niso sfolgali tako hitro nositi stolov. In prostora bi bilo kmalu premalo za vse.
Je pa res, da je gospod Pompe dobro načel debato – tudi o tem, da ne bo podal obnove, ker ni to fora -, nato pa skrenil v razlago, za katero nam je bilo jasno, da nima sposobnosti slovenske rokometne reprezentance. Našega zaostanka minus osem golov ni zmogel spraviti v slabe pol ure, kolikor je imel na razpolago. Prav zanimivo je bilo videti, kako je stockholmski sindrom tolkel iz skorajda ugrabljenih ljudi. Nihče ni želel prvi sklizniti iz dvorane, češ, jebiga nevljudno, čeprav je bilo enako nevljudno da je mikrofon tako presneto donel na začetku predavanja.
»Em… em…« so pogrkovali eni, češ, sedež imam na osemnajstem balkonu, walda na sredini, ni šans, da pridem pravočasno do tja in pol bo sramota in joj prejoj… Nekdo je rekel, da se malo mudi, ampak je Alan Kavčič, fajn piarovec SNG-ja, resda žal šele po predavanju rekel, naj nikar ne laufamo, saj da nas bodo že počakali. In so nas res. Poanta predavanja je bila sicer krasna: videti nekoga, ki Wagnerja res šteka in zna o tem tudi nekaj povedati, hej, saj gospod Pompe je sedel za klavir in naštancal par motivov na klavir, ki jih najdemo tudi v gledališkem listu, ampak kaj ko je toliko motivov v basovskem ključu in lestvicah s po tremi nižaji… Zato bolje, da to naredi on, kot da si mi prste polomimo. Škoda, da je Pompetu zmanjkalo časa. Z veseljem bi drugič stvar začeli uro pred predstavo. Pridemo!
Ampak saj smo se nekako znašli, gotovo tudi zato, ker so v nas bolj ostale besede režiserja Pisona: »Z dramaturgom sva se zmenila, da bo nemški del omiljen, ne morem predpostavljati, da vsi v Sloveniji vedo, kaj se dogaja v predvečeru Prstana. Odločili smo se, da bomo pripovedovali na najbolj zanimiv in zvest način v strukturi našega časa. Aksiom mojega predvečera je ta, da je ljubezen nemogoča, kjer je denar. Kjer pa je prisotna ljubezen, ni ne zlata ne moči.«
Da traja glasbena drama, kot je temu rekel Riči Wagner, dve uri in pol in namenoma brez pavze, ker se lahko samo tako zgodi estetski orgazem v nas, piše že na Wikipedii in so nam dopisali tudi na mini listku, ki ga dobiš zavoljo predočenja zasedbe. E, govorimo lahko gor ali dol, ampak najboljše je doživeti dojemanje take umetnosti v živo. Poleg mene sta v enajsto vrsto, na rob (iskreno hvala SNG-ju spet za karto precej na robu vrste, to imamo najraje), sedla gospod in gospa, po naglasu nekje blizu Celja, očitno redna obiskovalca oper, in prebrala, da predstava traja dve uri in pol in da, pazi, nima odmora.
Foto: Matija Lukič
»U, danes pa ni odmora….« je rekla gospa nekako v retoričnem polvprašanju.
»Saj… Mogoče še boljše. Če je pavza, jih gre itak pol domov!« se je prijazno, kruto, ampak odkrito zarežal gospod in zarežal sem se tudi sam.
Pogled po dvorani mi je razkril, da bo to odišavljena predstava. Jebote, kako se folk to gor naredi. Ne, ni me bilo sram, niti malo, da imam na sebi tisti edini par kavbojk. Eh. Ampak saj vidiš, da ljudem pač to veliko pomeni. Eni se res pokažejo in slišal sem kako vrsto za sabo, češ, vidi, spet zamujajo eni te isti, samo zato, da se pokažejo. »Modna pista, glej!« je rekel gospod za mano in počutil sem se tako kot 19. stolete in se mi je začuda to prav fajn zdelo.
Gospe so bile pri frizerju, gospodje so se obrili, omare so podale najboljše, kar ponudijo. To so prireditve, ko so še fotorepoterji in fotoreporterke lepe. Nikoli sicer nisem videl poante v vsem tem, saj vendar nihče ne gleda nas, v tisti temi, temveč one gori na odru, ampak dobro, stvar tradicije, ki se ji najbrž nikoli ne bom privadil. Kar ni nič hudega, itak da ne, je pa jeba, ker se vedno v koga zaletim, še posebej v gospoda Mogeta in gospo Potrato, ko sem kasneje pobiral svojo znucano in zlicano jakno. Ne vem, ne ujamem tega gibanja, neko posebno driblanje je to, da hodiš, s šampanjčkom ali kanapejčkom. Kako oni slalomirajo, jaz tga nikakor ne znam. Nikoli tega nisem obvladal, to hojo, ko gledaš kamorkoli, samo v tla ne. Pa nič hudega. Ta del me prav nič ne moti in hvala bogu, da je, kakršen je, saj je lepo videti, res lepo, koliko nekaterim pomeni obisk opere. In da se radi lepo gor naredijo. Tudi prav. Ta del: okej.
Zdaj, ker sem se, kot rečeno, skušal napiflati osnov Renskega zlata, sem največ pričakoval od prvih štirih minut. Od Voršpila. Kolikor vem, je pri operi prolog, uvod, kakorkoli pač že, velika stvar. Bolj že kot predjed. Nekako tako kot je pri velikih rock koncertih. Recimo pri Beyonce, ko so jo v Zagrebu na predzadnji turneji prinesli mikavni tipi kot Kleopatro. Ali kot P!nk, ko je v Münchnu skočila iz deset-in-nekaj metrskega žerjava z bungeejem in vmes pela. Ali AC/DC, ki so ti na Black Ice turneji ponudili spektakularno vlakec smrti animacijo in je iz gigantskega zaslona skočila gigantska skorajda prava lokomotiva. In še in še je tega. Intro pač nekaj šteje, ne? In če to zamudiš, sploh pri Beyonce, denimo, si zamudil pol špila. Čisto zares.
In eto. Potem na Wikipedii preberem, če razumem prav, kako pomemben je ravno intro. Ker je to »drone« v glasbi oziroma očitno, če sklepam po ruskem prevodu, »burdon«, karkoli že to pomeni. Motiv, lajtmotiv, nekaj takega. En ton, ki se vleče in raztegne pač v nekaj več. Nekaj velikega, saj štekate. In za Das Rheingold torej Rensko zlato teta Wikipedia spiše tole:
The scale of the whole work is established in the prelude, over 136 bars, beginning with a low E flat, and building in more and more elaborate figurations of the chord of E-flat major, to portray the motion of the river Rhine. It has been noted as one of the best-known drone examples in the concert repertory, lasting approximately four minutes.
No, e. Verjel sem v te štiri minute. Da so topšit. Čakal sem jih. Kaj bo. Kako bo to. Kaj je to. Če prebereš na Wikipedii, potem že mora delat, grizt, stiskat, rajcat, ne? Itak! Ja pa ja. Igor Pison si je to zamislil genialno in vrhunsko z oblikovalko luči Petro Veber, nedvomno. Češ, da bo orkester začel počasi, ker se ton res začne počasi, in se bodo počasi ugašale tudi luči. Kar pa očitno za slovenski abonirani živelj ni ravno dobra izvedbena pogruntavščina. Ljudje namreč niso poštekali, za kaj gre. Da smo, hej, alo, že štartali. Gospod in gospa pred mano sta se igrala stole. Saj veste, ono, kdor ostane brez stola, ipzade. Ker sta imela namreč en stol prost, sta testirala, kateri ponuja najboljši pogled. To pa je to, ko imaš možnost izbire. Na moji levi sta gospod in gospa poznavalsko prikimavala, češ, kakšna škoda je, da danes dirigira Simon Krečič in ne gospod Letonja. Kar je približno tako kot če pred derbijem rečeš, kakšna škoda je, da sodi Matej Jug in ne Damir Skomina. Ne vem, nisem stručko, ampak pri taki operi, kjer je libreto dolg za pol Iliade, ne vem, koliko lahko opaziš sploh vlogo dirigenta. Ja, tu smo zdaj pri kavč recenziji. Tu smo zdaj gotovo butnili mimo.
Priznam, zmotilo me je, da se ljudje niso odzvali, kot bi se pričakovalo od njih. Da bi se predali in potopili v glasbo. Nisem zbral poguma, da bi onadva pred sabo oteral v devet krasnih ali onadva poleg mene še v s pridevniki olepšana rodila. Mi je pa dvignilo dekl v meni. Grizlo me je. Ker so tako lepo godli. Ker nisem bil v Veliki dvorani še nikoli na operi in ker je osnovni ton tako lepo prodiral med nas, vame, nas potopil dol v Ren in tako dalje. Folk pa se preseda, klepeta in predvsem kreha. O. Moj. Bog. Koliko krehanja, izkašljevanja, pogrkavanja. To ne moreš verjet. Saj razumem, sploh pri starejših, vse razumem, štekam, podpišem. Samo to presedanje in gledanje v mobitel (ljudje božji, sploh abonenti, pa kako do danes niste skužili, da ni signala v parterju Velike dvorane!!!) mi je, milo rečeno, uničilo, sfižilo, zbombardiralo nepopisen užitek, ki ga ponujajo prve štiri minute in si jih na Apple Music vrtim do onemoglosti. In bi šel enkrat na vaje, samo da bi slišal te štiri minute. Večkrat. Na repeat. Skratka, ne vem, kako bi to naredil gospod Letonja, ampak gospod Krečič je to naredil vseeno zelo dobro. Me je potopil, ne da bi se prijel za nos, naravnost dol v Ren.
Foto: Matija Lukič
Šele ko so luči bile praktično ugasnjene, s(m)o očitno pogruntali, dojeli in razumeli, da, hej, zdaj pa gre zares. In je šlo. Ne bom vam zdaj tumbal obnove, ker bi bil tekst dvojno predolg. Ampak rečimo samo, da so renska dekleta (Andreja Zakonšek Krt, Valentina Čuden, Jadranka Juras – ja, ta Jadranka Juras) v svoji zelenkasti potopljenosti nastavile opero, pri kateri bi Wagner morda celo malo pokukal (na praizvedbo v München ga 22. septembra 1869 ni bilo) in bi ostal tudi, ko je na oder prišel fenomenalni Alberich, ki ga je vrhunsko odigral Jure Počkaj. Na tiskovki je razkril svoja videnja tako: »Zelo je zemeljska vloga, polna moškosti. Ni le škrat, predstavlja nekoga, ki se odpove ljubezni, zagrabi moč, da bo naredil ta prstan, ki mu bo dal moč, da bo osvojil ves svet. Na koncu mu seveda ne uspe: kar je pomembno, je, da ta prstan da prekletstvo in se zgodba odvija naprej.«
Vsa štiri dejanja so bila tako v nulo dodelana: sodobna, ampak z pietetnim držanjem k izvirniku, ker kaj več bojda libreto niti ne dopušča. Jebiga, nemška miselnost. Opera je večdejanska igra, ki se jo poje, in na koncu brez odmora najdlje zdržijo Nemci, če si sposodimo pri fuzbalerju Garyju Linekerju. Vse me je hipoma prijelo, zagrabilo, potunkalo. Še dobro, da sem sedel v enajsti vrsti, kaki še dve zadaj bi bilo idealno, ampak sem vseeno dobro videl nadnapise. Brez teh ne bi šlo, če bi sedel par vrst bližje, bi najbrž samo ugibal, kaj in kako. Zgodba je namreč tako prepletena in likov niti ni tako malo in nekaj je skakanja iz preteklosti v sedanjost iz scene v sceno, toda če bereš nadnapise in če nekako odmisliš vso tisto kašljanje, te Wagner zagrabi in ne spusti več do konca.
Malo mi je sicer zmanjkalo oziroma sem se moral opominjati, da je to dno Rena, na katerem je zlato, iz katerega se naredi magični prstan, in potreboval sem, da sem ločil Fricko (Guadalupe Barrientos) od Freie (Sabina Cvilak): ne opernih pevk, temveč lika. Ampak hvala bogu je bil Ernesto Morillo v vlogi Wotana, glavnega šefa Renskega zlata, tako frdamano prepričljiv, vseobsegajoč, ukazovalen, kraljevski, da je bilo res, kot da bi bil gledal film, podkrepljen z mogočno grozljivo, pedantno čustveno glasbo. »To je velika vloga, velika stvar. Za nekoga, ki je latinski pevec, je Wagnerjeva muzika precej oddaljena,« je v italijanščini via prevajalec Pison povedal Morillo na tiskovki. Vsi po vrsti so priznali, da jim je nemščina španska vas. Jebiga. »Sestavim razliko med latinskim gledanjem in nemškim pripovedovanjem, da se zgoda odvija na trgu in so zbori zunaj, življenje je pozuannjeno, Wangerja pa zanima ponotranjenost, voajerizem notranjosti, ki se dogaja v neki hiši. Vloge so brez družbene maske in se prikazujejo takšne, kot so. Ne rabijo se dokazovati. Božanstva, ki jih ima Wagner, niso tako čisti, nedolžni, v sebi imajo odstotek človečnosti, ki jih ne dela manjše, temveč dela višjega človeka. Jaz kot človek sem lahko tudi malo bog, kot je bilo pri Jezusu.«
Foto: Matija Lukič
Vidite? Štekate? Vsaj malo? No, ko Wotan dobi pomoč v iznajdljivem Logeju (ki je skoraj Loki iz Vikingov), je zgodba dokaj preprosta za spremljanje in se lahko posvetimo temu, ali bomo jokali, kričali, rohneli, mižali, sanjali. In v nobenem primeru zehali. Veste, da niti enkrat nisem pogledal na uro med celotno premiero? Niti. Enkrat. Ker če si pomežiknil samo enkrat, ti je libreto pobegnil kot gol pri rokometu. Martin Sušnik je kot Loge morda droben, a deluje odisejevsko iznajdljivo. Pa mu ni bilo lahko. Kajti kaj pa to, kar je kar sam povedal na tiskovki? »Ko mi je umetniški direktor rekel, da bom pel to vlogo, sem prebledel, rekoč, da nisem za Wagnerjevo opero. Vloga je res ena izmed težjih, zelo kompleksna, tako iz glasbenega vidika, ker nismo vajeni takega načina glasbe. Veliko je glasbe, še poseben izziv je za tiste, ki nismo najbolj domači v nemškem jeziku. Kar zahtevno delo. Ko smo se srečali s Simonom, so se začele stvari odvijati in vsi smo začeli spoznavati te vloge še iz drugih vidikov, ne le iz pevsko tehniškega, temveč iz drugih perspektiv. Vloga mi je postala všeč in ko mi je Igor razložil, kako Loge vleče rdečo nit od nemških deklet do škratov in bogov in pripelje opero do konca, se mi je nekako začelo sestavljati vse skupaj, prav lep večer bo vsaka ponovitev, ko bomo lahko izvedli to veličastno delo.«
Morda boste rekli, da je to kičasto in da seveda bo igralec to rekel pred premiero. Kot je rekla tudi Valentina Čuden, kako so kot eno tri renska dekleta, čeprav so tri. Ali kot je pripomnila Zlatomira Nikolova, ki se pojavi kot Erda, ki vse vidi in vse ve: »Ko sem delala Rensko zlato, sem vedno zavidala to kratko, ampak zelo težko vlogo. To vedno pojejo primadone, ker je blazno zahtevna.« In je bila, tudi zanjo.
Rensko zlato je v dveh urah in pol ravno prav predolga opera, ki sploh ni opera, kot bi si opero predstavljali preko filmov. Je glasbena drama. Je Wagnerjevo novo gledališče. Dokaz, da se je dalo predriblati tudi največje klasike. Italijane. In Mozarda. To je pač Wagner, bi rekli. Ne ne. Ni samo Wagner, dragi moji. Scena te je sezula. Res. Že prva, ajde. Ampak druga? Dogajanje na gradu? Dijo mijo! Petra Veber je iz stopnic naredila resnično nadoblačna nebesa. In sceno, po kateri lahko hodijo samo velikani. Spuščanje gor in dol, tek po stopnicah, pod njimi, med njimi. Vau. Maketa veličastnega gradu, ki je spominjala na Plečnikov model parlamenta? Prejebeno dobro. Vse je tako delalo, tako estetsko, dovršeno, naštudirano. Kostumi Sanje Grcić? Pozabi, predobro. Rdeča obleka Fricke gre v anale. Hrustljavo omamno. Božansko. Tolsta lepota. Majke mi! Wotanova maska, mejkup, kjer je skoraj kot The Joker iz Batmana? Mogočno! Logejeva gibkost? In, najboljše od vsega, gangsterska Velikana Fasolt (Tobias Peschanel) in Fafner (Thomas Stimmel), pri katerih si je Wotan izposodil in zastavil svoje bogastvo? To je bilo nekaj med Scarface in kakim Almodovarjevim filmom, dragi moji! Še Wotanovi spremljevalki – Lucija Krašovec, Melanija Markovič – ki sta natakali, stali in hodili malo sem in tja, sta imeli učinek nekdanjih Laibachovih backvokalistk. Tako dobro! Tako delujoče! Vau!
Foto: Matija Lukič
Čeprav je zgodbo Renskega zlata prekleto težko opisati – še posebej na kratko, čeprav je najkrajše delo v tetralogiji -, je najbrž poanta v tem, da je Wotan želel imeti veliki grad in si je izposodil vse pri Velikanih, ki pa želita v zameno Freio, sestro njegove žene Fricke. Iskreno, kdo pa si ne bi želel Sabine Cvilak? In tako bele, skoraj nedolžne, nemočne? In potem Loge izve, da obstaja prstan, obstaja zlato, tam doli pri nimfah, ki so se tako delale norca iz ružno ogabnega Albericha. In kako bi se dalo vse to zastaviti in rešiti. Pa seveda ne gre. Ugrabi se Albericha in ta se more odkupiti sam – z zlatom. Ker ga oropajo prstana (ki ni bil njegov in the first place), izreče prekletstvo in konec je le relativno uspešen, vsi grejo v Walhallo – no, razen onih, ki jih pobijejo – renska dekleta pa tožijo nad samovoljo bogov, ki jih je premamil čar zlata.
To zveni zakomplicirano in nemara tudi je, ker nam, kaj pa vem, srednjeveški srednjeevropski epi niso tako blizu kot antične zgodbe in materiral, ki sta ga štanca Shakespeare in Mozart. Toda ko pride zadnji štikl, ko vidiš, kako bodo renske nimfe obžalovale svojo usodo in kako se bodo bogovi spopadli med sabo in padli še kam nižje kot na glavo… Ko pripali Wagner s sklepnim motivom… Ko udriha, tolče, ropoče, ko trese… Ne vem za vas. Mene je ganilo. Zaštekal sem to usodo. Celo bogov. Tega pehanja za prstanom, zlatom, za kupčijami, za igro, za maske… Ja, nekje vmes so žabe, pa krastače in ogromni Počkajev obraz se filmsko črnobelo iskri čez zaveso. In plešejo, v kletkah, spodaj, v renskih globinah. Skorajda psihadelika, ki jo koreograf Gaj Žmavc ne naredi le zaradi lepšega efekta, temveč učinkovito in pravljično, kar bi nenzadadnje Rensko zlato tudi lahko bilo.
Sklepni akord še ni odzvenel, zavesa še ni šla do konca dol, ko so eni že odhajali. Ko je prišel štikl do konca, ko so Bogovi odšli gor, ko se je Ren potopil sam vase, ko so mravljinci udrihali po meni, so odhajali žal tudi že številni abonenti. In ko je zavesa prišla do konca, točno ob 22.00, je bil aplavz… Medel. Meglen. Švohen. Porozen. Slab. Nič od nič. Jaz pa bi bil kaj kmalu vstal iz zica. Zabrisalo. Tolkel sem se, ne ploskal. Tolkel. Ker sem šele na koncu poštekal, kot pravi libreto o prstanu »kdorkoli ga bo posedoval, se ga bo polotila skrb« in »samo tisti, ki se bo odpovedal moči ljubezni in ljubezenski radosti, bo dosegel čarobno moč in bo mogel iz zlata narediti prstan«, da je to zgodba o ljubezni, o idealih, o moči, o nas samih, četudi nismo in ne bomo bogovi.
Udrihali so še akordi, violine so drajsale, pozavne so rohnele, timpani so bobneli. Wagner je kričal od nekod. Od zgodaj, od spodaj, ni važno. Folk, ta abonirani živelj, pa se nočem zgražati, vsak pač umetnost vidi in pospremi po svoje, pa je odhajal takoj ko je padla zavesa. Ker sta bili dve uri in pol preveč? Ne vem. Njihova stvar, jebiga. Vsakemu svoje, ne? Ozrl sem se, ko sem ploskal, nazaj k pesnici Kristini, ki je z mamljivimi ustnicami kasneje skoraj prišepnila in prikimala: »Vrhunsko!« In se hvala bogu nisem počutil kot kreten, ki nisem stikal po torbici, iščoč premikanje časa naprej, tam nekje po dveh urah, ko so »vsi« očitno čakali, kdaj bo konec. Ni konca. Ni konca ne kraja ni. Je samo Valhalla. Ali pa sem pač sedel v taki vrsti. Ne vem. Nekaj se je poznalo. Večina se je borila z opero. Jaz sem se boril z večino in za opero. Ker ja. Za Wagnerja. Rheeeein-gold. Rheeeein-gold!
Ampak prav kul wagnerjansko se mi je zdelo prav to, da sem uspel to bolj ali manj odmisliti in da tistega poltona renskih deklet ne morem pozabit, ne morem butnit iz glave, kot tudi ne zadnjega bobnenja. Tako je ružilo, tako mogočno, tako je šla dol zavesa, da bi najraje šel potem še naslednje tri dni gledat preostale tri dele. Kot takrat Gospodarja prstanov. Ko sem vsaj vedel, kdaj bom dočakal naslednja dva dela. Kdaj bomo dočakali naslednje tri dele iz Nibelunških prstanov, pitaj boga. Najbrž še dolgo ne. Pa bi lahko, pardon, morali. Seveda je to prevelik štikl, kdo bi našel milijone za štiri take predstave. Ampak bi. O, ja. Ker je tako delalo. Ker je taki štikl od muzike, opere, drame, mita. In ker je tako sodobno zrežirano, odigrano, čeprav bi komot dodali ozvočenje in navili vse skupaj kot za rock špil.
Ne vem, kaj pomeni, če je tvoja prva opera ravno Wagnerjeva. Vem pa, da je ne bom pozabil. Ker ne. In da sem zdaj top oboževalec. Da je lahko gotska pisava tudi tako frdamano lepa. Da je lahko predolgi, naštancani, nafilani libreto tudi osvabajajoč. Da za dve uri in pol ne pogledaš na uro in telefon? Noro! In predvsem me je, ko sem videl utrujene obraze tistih, ki nekako predstavljajo ali pa naj bi poosebljali Maribor na takih premierah, najbolj očaralo tisto, kar sem slišal od dveh še od mene mlajših pubecov. En je namreč drugemu rekel: »Zveni znano, ne?« In veste, kaj mu je drugi pisnil, ko se je krohotal in spomnil na zlati prstan, my precious? Da je bilo to boljše kot Gospodar prstanov. Jap. To je rekel! Da bi še. In ja. Bi še. Zu-ga-be. Wagner. Zu-ga-be. Petka. Evo, petka! Še bi. Še. Bi. Še! Zu-ga-be!
Bis. Krehanje, presedanje in vse ostalo sem najbrž v tekstu nemolakrat poudaril in izpostavil. Razumem, da je kašelj stvar refleksa in da ga je težko zadržati. Ampak vsaj tempiranje in tajming bi lahko bila bolj smelo ubrana. Recimo med spuščanjem zavese, ne med najtanjšimi dialogi. Pa ljudje, prosim, ne gledat v telefone med opero. Ne. Sicer pa hvala SNG Maribor za krasno tiskovko, hostesam za to, da so se smeje spomnili na »najin« šov po Bobu leta, in gledališču, da se je sploh odločilo za Wagnerja. Še na mnogo oper!
Veste, kako neopisljiv rajcig je občutek, ko v Mladini prelistaš kulturne strani, eno (naj)boljših čtiv v državi, pa vidiš tam portret banda, ki bo še isti večer prišel v Maribor, v Wetrinsky? To prekotrojansko prepucavanje, ki ga – razen poleti – dobiš ob spremljanju kulturnih rubrik (še zlasti Televizije Slovenija), zna biti ne ravno boleče, ampak imaš občutek, da te nekdo jebe na suho. Češ, kultura je ono, kaj se zgodi med Cankarjevim domom in Metelkovo. Še zdaleč ne. In pride taki petek, ko se ti v Mariboru zloži polimorna razstava, kjer ne štekaš nič, prvič uprizorjeno Wagnerjevo Rensko zlato, kjer štekaš vse, in potem še taki špil. Overdoza kulture. Maribor v svoji najbolj pristni podobi in izvedbi.
Okej. Gremo na špil. Troje je bilo jasno z garancijo do konca prvega komada. Da imam najboljšo možno družbo na špilu, ker je H. branila hipstersko podobo Persons from Porlock. Jebiga, nisem največji fan in ko smo že pri tem, meni se koncert Tame Impala v Kinu Šiška ni zdel ravno za na hrbet dol past, kar ni nepomembno za ta tekst, saj je to koncert, na katerem so prav ti pubeci dobili šus dozo za ustvarjanje svojega, khm, alternativnega, indie rocka, ampak v tistem pristnem pomemu.
Ampak bili smo drugje, ne? Pri treh garancijah. O, ja. Drugo je to, da Wetrinsky še drugi vikend zapored preseneča s svojo prilagodljivostjo. Toliko stvari, elementov in momentov bi mu lahko špuknilo v ksiht, ampak se gospod Wetrinsky ne da. Oder na sredini resda zavzame čisto tumač prostora in zaostale mize ob že itak monumentalnih stebrih so vzele še nekaj več prostora (za mizo je seveda sedel samo točno en tip). Za katerega se je najprej zdelo, da ga bo itak preveč. Ampak ne! Kmalu so pipike in pimpeki vseeno prikapljali in zbralo se nas je čisto zadosti. Štiri ducate, recimo, pa malo matemačite. Kaki folk? Ja, to je tudi mene zelo zanimalo. Nenad Cizl je imel namreč prav, ko mi je tri leta nazaj za Večer povedal, da Maribor ne more imeti hipsterjev, ker ima špricer. In ja, mislim, da ima prav, toda napaberkovano v petek je bila taka luštna, prikupna ekipica ljudi, ki furajo svojo mini sceno in so, ja, hipsterji. Sploh dekličad je na koncertu boke vrgla ven in čisto padla noter v melodično psihadeliko. Scena z videozasloni pa po Haiku Garden v Salonu najboljša, lajk, sploh. Wetrinsky se je tako po sobotnem didžejanju vnovič izkazal kot precej akustični plac, tepih je pubecom omogočil sezuti špil, nam ostalim pa tisti občutek, da si del neke scene, kar tako iščemo, tako zelo, pa ne najdemo.
In, eto, tretje. To je najpomembnejše od vseh treh. No, kakor za koga, hihi. Enivej, Persons from Porlock so mi lani, priznam, joj prejoj, ušli, a sem jih, ko je Martina najavila špile v Wetrinsky (sklanjano povsem napak, vem), skrbno preposlušal (hvala bogu za Apple Music) in šele naknadno videl, da jih je Radio Študent (za katerega vedno mislim, da ima preojšter okus zame, pa me vsakič znova preseneti) izbral za domačo plato lanskega leta. Tudi če bi konkurenca bila naphana z nadkvaliteto (pa nimam občutka, da je bila), bi tole bilo z naskokom in štirimi goli razlike najboljše. Zakaj? E, tu pa je finta. Zato, ker že na plati dobiš skico, osnovo, neko idejo, kako mora to biti v živo. Če bi rekli, da je to ambientalna rock muzika, bi seveda grdo sfalili, ampak ne pa pretirano. Tudi pop to ni. Niti ni klasično garažno nažiganje, čeprav imata oba kitarista skupaj kakih milijon kitarskih efektov, pedal in ostalega, kar ponese osnovno idejo nekam v devet krasnih, ampak res prekrasnih.
Glasba Persons from Porlock nima jezika, čeprav Nikolaj Mulej poje, mislim da, v angleščini, vendar je na vokalu toliko reverba, da sem nazdravil s tonskim tehnikom, ki je najmanjši konzoli na planetu nastavil največji zvok. Začeli so pubeci plaho, skorajda kot na neki vaji, na tepihu, sezuto. Ampak ko je pripalila še kitara Martina Pavlovca in ko je začel gruvat na mogočno odbitem basu Grege Bajca ter ob nepozabnih du-bi-du-daaa bobnih Vasje Oniča, instrumentalista v bandu, je to glasba za vse čase. Odnese jo, kot kakega papirnatega zmaja. To je muzika, s katero so začeli Velvet Underground in je glasba tistega, kar si predstavljamo pod LSD kulturo šestdesetih via film. Persons from Porlock uspeva točno to: predstaviti neko staro idejo in jo narediti tako na novo, da niti malo ne pomisliš, da bi kaj ali koga kopirali. Eh. To je tako izvirno in inovativno, da misliš, kako se je nekdo grdo zlagal, da ti pubeci koncertirajo komaj leto in pol. Pa že tak. Saj smo imeli bande tipa, hm, Barely Modern, toda Persons from Porlock (ja, vem, ime ni ravno najlažje, ni pa slabo) grejo tako naprej kot Koala Voice.
Težava, edina pravzaprav, ki lahko ob tem nastane, je tista z nagovarjanjem publike oziroma s tistim, kar pač pride. Počasi obstaja neka subkultura, za katero je to soundtrack mladosti (ali pa bi vsaj komot lahko bil), vendar bi težko rekel, tako, čez prst, da se širi in da je trajna. Najbrž bandu za vse to dol visi, ker taki pač so, da jim dol visi. Najprej lasje, kot nekoč Kings of Leon, davno tega, ko so še lahko imeli take čupe. To ni glasba, ki bi te gledala v oči, že zato ne, ker imaš lase prek in ker imaš oči itak zaprte in se pustiš vozakati v devet zlasano krasnih. Je pa res, da sta bila dva nagovora, ki jih je Mulej imel z nami, dokaj… Hm. Malo nepovezana z njihovim glasbenim izročilom, saj sta izpadla preveč plastično in tuzemsko. »Mi smo Siddharta!« je bil prvi in čeravno je infantilni štos, ki se zdi originalen, nima Siddharta na nek način prav nič s to glasbo ali prostorom. Razen če je to nek antimainstream upor? Okej. Potem ja. Kupim.
Drugi je bil, ko se je band predstavil »mi smo iz Ljubljane« in je nekdo iz banda rekel, češ, tega se tu ne sme rečt. Štekamo štos, vemo, kakšno podobo imamo Tutrojanci na oni strani, ampak Persons from Porlock vseeno ne deluje baš kot neki fuzbalski band ali ki bi karkoli imel s fuzbalom. Nič zato. Pač. Pride tak. Morda bi bilo bolje, če ne bi povedali čisto ama nič? Mogoče. Ker potem bi bili tipčki še bolj kjut, seksi, pojebljivi. Ne, tega nisem opazil jaz (seveda ne), sem pa videl v očeh pupik, ki jim njihovi spremljevalci pač niso mogli tako slediti, ker niso videli tega, kar so videle pupe.
Persons from Porlock bi naredili najbrž vse, da jim kdo ne bi dal oznake »rock zvezde«. Ampak bili so v tem, da so – čeravno imajo že dovolj izkušenj, jebiga, ko enkrat špilaš pred polnim Kinom Šiška – tako pičili in furali svoje, da si jim malo celo bil favš. Ne, ne zato, ker sam nimaš banda, ampak ker tudi če bi ga imel, ne bi nafural takega bisa, take melodike, ritma, glasbenega eksperimenta. Ta band uspe vsak komad odpeljati nekam drugam, skupaj s tem pa vsakega koliko toliko odprtega poslušalca. Nimajo refrenske muzike, eh. Si pa mrmraš zraven in je čisto zadosti. Koncert Persons from Porlock je vse, kar si dovoliš, da bi bil. In s tako videoprojekcijo… So pokazali, zakaj včasih ni treba na Dunaj ali v Berlin ali Beograd ali London. Se da tudi tukaj. O, ja.
Persons from Porlock so hipsterskim puloverjem in dolgim čupam dali vsebino, sporočilo in predvsem dobro vzdušje. Tako dobro, da se večer konča… Neverjetno. Samo tako dalje, pubeci. Zdaj pa tujina. Ker ja.
»Zaljubiti se je plod domišljije; zaljubiti se skozi dopisovanje, je plod dvojne domišljije.« Ko se večer, ko bi naj obiskal tri okrogle mize, ki v bistvu, če pomislim dobro, sploh nimajo mize, začne s takim citatom, ne more biti slabo. Eh, kaj slabo! Mamo mi to! Mamo. Mi. To! Ker taki so ti naši mali petki, avtohtono domorodni četrtki, ko že šlataš vikend za pecelj. To je Maribor. Ljudje, dragi, kaj imamo mi v tem mestu. Imamo najboljšo voditeljico. Da nisem poznal Mojce Pibernik, me je lahko samo šmentano sram. Fujmebodi. In da je to bil šele moj prvi obisk Ožuljenega jezika. Kaka scena! Taka, da nisem mogel nehat lupetat.
Ampak gremo lepo po vrsti, ne? Maribor je mesto, ki ne more it’ na en pir ali špricer. In takisto ne more imeti enega literarnega dogodka. Eh. Tudi ta scena deluje po šank principu: em, jaz bom to, pa daj še tu, kaj bojo. Ampak, hej, zgodil se je koledarski napredek in teoretično, vendar zgolj teoretično, bi lahko bil poetični človek obiskal tri okrogle mize minuli četrtek, 19. januarja 2017. Seveda vašemu kroniku kronistu to ni uspelo. Jebiga, opravičo gre Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti. Ni mi zneslo do KBG-ja. Kriva sta Josip Jurčič in Rudolf Maister, kar bosta kmalu tudi izvedela.
Že v sredo je Salon uporabnih umetnosti, kot že prejšnji teden ko sta iz tesnobe naredili žur vselej mično zgovorna Dijana Matkovič in flegmatično izpraševalska Darja Potočan, sekica naredila kar fajn uvod, ko je mislila mlada glava Nine Medved, zverinske mb pesnice. V Salonu so pogovorni večeri skorajda še večji adut kot glasbeno programje. Ne vem, zakaj, ampak ko zicneš, prisluhneš, četudi nimaš pojma, kam si sploh šel, se počutiš pomirjeno, bistro, radovedno. Ekvivalent sprehoda po parku, recimo. Le da ne peljete cuclja ali celolit na sprehod, temveč svoje možgane in srce. Vem ja, kičasto.
No, v četrtek se je v Maribor pripodil Matthias Rambaud (ja, tudi jaz sem najprej mislil, da je bil Arthur njegov prapraprastric, pa ni, manjka i v priimku), kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je v Slovenijo pripeljala, kakopak, Ljubezen z velikim L, tako velikim, da se je priučil klene slovenščine v nulo in pokazal, kako bagetkasto in krosonasto lahko zveni slovenščina, da se res stopiš poleg. Gospod Rambaud deluje, vsaj od šanka na deset metrov, relativno še mlado, čeprav je sam to zanikal. In zrelo. In pretkano. In smelo. In zgovorno. Kaj ne bi bil, ko pa je nedavno izdal prvenec O bivanju in krajih, ki je preveden tudi v slovenščino. Saj vem, še kar držite roko pred ustmi, ker bralci Ubrani.si zelo urbano zehate, kajti ko ste slišali »kulturni ataše«, vas je morebiti bilo prilimalo na zic. Nak. Ataše Rambaud (kako filmsko, jamesbondovsko se to sliši, a?) je uletel v Maribor tako, kot se v Maribor uleti. Ajnfoh in aufbix! Bum! »Takih lokalov, kot je Salon, v Ljubljani ni!« je izrekel uvodoma in dobil prekotrojanski kulturni štempl v naš potni list. Bravo!
Zdaj… Tovrstne debate lahko grejo v kakršno koli smer. Mi smo bolj ljubitelji sproščenih (kakršno sta, še o tako tesnobni temi, butnili Matkovićeva in Potočanova) kot to, kar je zastavila moderatorka Slavica Turniški Simionova (upam, da sem to pravilno odsklanjal). Nič narobe, nič ne bentimo, nič ne šimfamo. Ne, ne. Pač, tako si je gospa zastavila. Najprej je odpiafala neki uvod v francoščini in vse tudi zelo skbrno prevedla, za one, ki nas je skoraj infarkt, ker nam je francoščina pač neka provansalska vas, za katero smo presodili, da je previsoka za naše estetske die-der-das-jebe-nas standarde.
Vselej občudujem frankofile, frankoljube, frankofone, karkoli že so, ki se neskončno zaljubilo v francoščino in vse francosko. Jaz sem se uspel zaljubiti le v Mari-Wenn, ki sem jo spoznal na vlaku iz Lillea v Pariz, ko sem bil videti, kot da bom potegnil zasilno zavoro in se šele potem, ko bo vlak vozil 4 km/h, vrgel podenj, pa je brala Šagrinovo kožo gospoda Balzaca, ki je naštancal 40 romanov (faking štirideset!) in sem jo vprašal, če ima za domače branje, pa me je pogledala, kot da sem neki kroson iz vrečke, kasneje pa sva šla v Parizu na kokakolo za 4 evre po glavi in si pomahala na podzemni in Pariz je bil nato z izjemo par lepih slik en velik pogreb. Zato me tako čudi, ko recimo prebiram Mimi Podkrižnik v Delu, kako so nekateri do konca zaljubljeni v Francijo. Pa res, da ne bo pomote, zavidam jih, ornk favš sem jim.
In to bi lahko bil tak večer, pa nemara ni bil. Ravno zaradi gospoda atešeja. Smejal se je, sproščen, res, izgledal je kot Michael Fassbender, če bi bil Fassbender, no, Francoz. Moderatorka je precej ojštro zastavila ton (ko je iz publike dobila prijazni popravek, da je Aleš Berger oznanjen kot dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in ne za literaturo ter da bo nagrada šele podeljena in ne osmega, temveč sedmega februarja, nas je premerila z ra-ta-ta-ta pogledom), čemur se je gost vrhunsko ne ravno zoperstavil, ampak saj veste kaj mislimo. Povedal je, priznal, da je plačal večni davek prvenca: »Želiš pokazati in dokazati preveč.« Njegovi citati, ki jih je naflodral projektor, so bili več kot le prijetni. »Zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen; zaljubiti se v tujko pomeni biti dvojno izkoreninjen.« Luštna, taka, greatest-hits, ne? Je! Priznamo! Na vprašanje, kakšna se mu zdi slovenska, ljubljanska kulturna scena, ni želel podati generalnega odgovora (»glede nato, kako majhna država je, ima Slovenija veliko kulture«), prav tako ni želel jamrati in bentiti čez globalizacijo, raje je ponudil res plemenit odgovor:
»O, ne vem, če bi želel soliti pamet. Verjamem, da mora biti vsaka kultura odprta, temeljiti na nacionalnih značilnostih, ne sme se pa prodati in vdati globalizaciji ter se izgubiti v svetovnem toku. Še zlasti majhne držav ne, kot je slovenska. Braniti je treba vaše značilnosti. Hitro se lahko zgodi, da boste sicer izgubljeni v tem toku.«
Bumf. Spet, dobra, ne? Gospod ni želel razpredati o veri, je pa dognal – samo v Mariboru – da je nenavadno vraževeren, ampak je hkrati to navezal z dejstvom, da se mu vse to, da govori slovensko, da živi s Slovenko in hčerko, v Ljubljani, zdi nekaj kakor magično, kar baje veje tudi iz njegovega prvenca, ki se glede na slišano zdi kot zabaven, smiseln nakup. »Včasih, ko sedim v Ljubljani z ženo in hčerko, imam občutek, da to nisem jaz. Ne vem, če povem to, kar nameravam. Moje življenje se trenutno dogaja v drugi dimenziji,« je nastatavil in dobil iz publike nenačrtovano vprašanje, če misli, da je tega kriv jezik. »Seveda! To je ključno!« je navdušeno odvrnil.
Nekaj je še povedal o svoji petletni zaposlenosti z doktoratom, o državni pomoči za kulturo, tema, ki nikomur ne diši, še zlasti ne v četrtek zvečer, in ko so nekje priromali do Andreja Gideja (kako sem to pravkar brutalno narobe sklanjal), me je ura opomnila, da je čas za naslednjo rundo. Pot pod noge in to. In ja, ataše Rambaud je pokazal, kako lahko združiš dve kulturi, morda sicer plačaš dvojni davek dvojne razklanosti, vendar Rambaud deluje kot pisec, ki dobro hendla svoj lajf in nima niti kanček tistega, čemur mi rečemo »dela se Francoza«. Eh. Prijeten ataše. E, stavek, za katerega nisem mislil, da ga bom kdaj bil naklepinil. In, ja, moderatorka je s profesorsko skoraj strogostjo spomnila na šolske čase, vendar nič hudega, smo prav uživali in bi še, Odprte horizonte in mariborsko knjižnico pa je za pohvaliti, ker najde publiko, v bistvu starše, ki pripeljejo celo na tako relativno zahteven večer tamalo otročad, pa je ta zbrano poslušala in celo sama brala knjigice. Pa to je Danska, ljudje, Aarhus, ne Maribor. Danska, ljudje, Danska!
Na poti gor po Gosposki sem ugotovil, ko si nisem šel po pico, da se v Mariboru res najde iznajdljiv folk. V pekarni Drava, kjer imajo premastni burek, idealen, če ste ful premačkani, mjav mjav, so si šajbo, skozi katero se nič ne vidi, lagano prelepili z onim debelim, rjavim selotejpom. In piči, miki. Ni to carsko? Meni se zdi. Samo da je. Jebeš, kak zgleda, samo da je fajn.
Ko sem pricepljal do Vetrinjskega dvora, sem pospešil korak. Kar sipal se je folk. Je to zaradi Ožuljenega jezika, devete izvedbe? Res tak hit? Saj sem slišal dan poprej, je Medvedova Nina prikukljala, kako je na pesniškem slamu tudi pogosto gospa, tam, blizu osemdesetih, yo. Ampak ne. Niso šli slemat. Nak. Šli so gor, v ta zgornjo dvorano, karkoli že so tam imeli. Aaaa, sem že bil videl, druga ekipa, naša ekipa, se je zbirala pri ognju, ki ti da občutek Bronxa, ki bi ga res rad videl, ono, New York sedemdesetih in osemdesetih. Marko Brumen in Borut Wenzel sta se ogrevala, pa še dve tamladi kreativni dijakinji, ostali pa so že rintali skozi Wetrinsky (lokal) v veliko dvorano, ki ima najboljše bordo/škratne zice, kar jih boste kdaj videli. Zice iz Nove Gorice! Ha! Res, na tem se morate kdaj zarolat. Kakšno smo rekli, seveda čez občino, nato sem za šankom zganjal cirkus, ker sta Sara in njen kelnarski kolega, katerega ime sem že večkrat pozabil in se prav priletno opravičujem, tako prikupno uigran tandem, ki ti, če še posebej gušiš ob naročilu, dasta celo popust, najbrž na opazko »tako je tu osebje, levolevjeroko« ali kaj podobnega.
Da je to bil moj prvi slem, ki sem ga šel zgolj gledat (me pa mika, da bi kdaj kaj prebral, čeprav so moja leta poezija končala, ko me je MMC cenil kot pesnika dovolj za uvrstitev v dve pesniški zbirki), me je bilo odkrito sram. Kaj pomeni odkrito? Da sem to želel povedati vsem. Najprej Tonji, ki je pobirala trievrsko vstopnino za moderatorje, fotoekipo, plišastega petelina, nagrado (to je – plišasti enooki petelin). Tonja mi je prilepila roza štempl na vrhnjo stran dlani in ne ona ne jaz nisva pogruntala, kaj točno naj bi grafični emblem v bistvu ponazarjal.
Saj to ni poanta, poenta poentasta je ta, da sem se v trenutku, ko sem vstopil v taglavni plac, počutil sprejeto, živahno, multikultiš in v kurzivi. Ko se počutiš v kurzivi (nima nič z alkoholom, škodi pa ne), vidiš svet skozi sebe, zato je vse kanček poševno, si tangenta na splošno družbeno klimo, kar taki dogodki očitno si. En tip je imel klobuk. En je izgledal, kot da je vstal na Dobravi z groba. Punce so bile oblečene, kot so samo na valeti, maturi ali na prvem dejtu. Lepo. Krasno. Hvala bogu ne Desigual ali kaki taki mainstream štanc. Hvala bogu. Skratka, res vzdušje in pol, točka in pol, bi spesnil gospod Brecelj. Zakaj Brecelj? Ker si morajo na Ožuljenem jeziku oni, ki čitajo svoje komade (torej pesmi) in jih ne deklamirajo in interpretirajo in slemajo iz glave, na pamet, na dušek, no, si morajo nadeti takšen leseni klobuk, po kakršnih so helikoptersko šicali v Apokalipsi zdaj, saj veste: »Vsi, ki tečejo, so posrani Vietkongovci. Vsi, ki stojijo, so dobro naučeni vietokongovci, haha.«
Ne bom vam na dolgo in okoli opisoval, kaj je slam poezija. Ne bom. Pojdi, pridi, vidi. Pač. Prideš, poveš, interpretiraš, kar pa zadevo loči od, kaj pa vem, splošnega literarnega krasna-si-bistra-hči-planin večera, je gotovo več rund, turnir od poezije, glasovanje in telesna interpretacija, čeprav neke silne koreografije, razen občasnega dretja in seksualiziranja pand, niti ni bilo. Bolj je samo druženje tisto, kar iz slam poezije naredi prvinsko in prvovrstno izkušnjo. In pa voditeljica. In gost, Denis Škofič. In radovedna Helena. Uf. Nič jasno? Nič hudega, tudi nam ni bilo.
Stvar se je namreč začela »in medias res«, kar je starogrško za »eeee, to je to, štartali smo«. Denis Škofič, za katerega še noben (no, pod noben, mislim sebe) ni vedel, da je Denis Škofič, je namreč prišel na oder in zelo nežno, predano, hlastno prebral svoj štikl. Ni bilo švoh, ni bilo pa za dol past. Ampak ajde. Taki uvod. Za one, ki smo bili prvič (to pa garant nisem bil edini, ne, Urška in Tinkara), nam ni bilo pol kurca nič jasno. Kaj to je to? Ha? Halo?
Ne, ne. Kajti potem je na oder stopila ona. Spominja me na vsaj pet stranskih vlog v Friendsih in na prekrasno vlogo v prekrasnem fimu Don’t Think Twice, ki govori najbrž prav o takih puncah, kot je ona. Na oder je stopila perverzno intelektualna in improligaško driblerska Mojca Pibernik. O, Mojca. O, moja moja Mojca. Na glavi, poštrihani na najbolj odfukano soboto, je imela dva, saj ne vem, kako se temu reče, buhteljna? Cmoka? Žogici? Kot princesa Leja, samo ne ob strani, temveč na vrhu glave. Sicer pa, eto, slika. Kaj. Si. Malo. Nor. Vau. Na oder je vletela kot pomlad in poletje v enem. Če bi rad komu pokazal after party na Lentu, najboljši mali petek na Poštni, najbolj doživeto Piše se leto in vse, kar dobrega in odbitega in svojevrstnega premoremo, bi mu pokazal Mojco Pibernik. Punca, punca. Tako se to dela! Tako!
Ni čudno, da nisem mogel nehat dobacivat. Mojca Pibernik je uletela kot barvna televizija med neandertalce, dragi moji. Povedala je, kje smo, kdo smo, zakaj smo. In povedala, da smo imeli čast slišati Denisa Škofiča, moj letnik, pismo, pa je bil pubec nominiran že za Jenkovo in Kersnikovo nagrado (sem dobacil, da drugo leto pade Prešernova), da bomo imeli čast slišati štiri tekmovalce: Klavdijo, Gregorja, Matic in Tomaž. Zdaj, Tomaža in Matica si nisem kaj prida zapomnil oziroma bi ju težko ločil. En je komaj kaj pisnil iz sebe, čeprav se je videlo, da ga je v bistvu izdala trema in to totalno, drugi pa je čital izpod klobuka in pač čitanje na taki stvari deluje kot naši v tenisu, saj smo poleg, samo nas nikjer ni. Pa dobro, sta si pa upala in jima že zato samo skidam kapo in ploskam. O, ja. Pri Klavdiji in Gregorju pa se je videlo, da se bi utegnil razviti derbi. Pustimo, da sta oba zdaj že preverjena slamerja, kot se me bili podučili.
Zdaj, slam deluje tako, da vsak prebere/pove en komad, nato pa ocenjuje publika. Kdo? Trije, ki so ujeli forčnkuki, onega kitajskega, pri čemer sem jaz domov odnesel dve modri misli, ne da bi mi sicer Urša ponudila kaj za pod zob, so nato glasovali, čeprav se je gospodič Boštjan, ki je sicer glasno nekaj še dobacival, glasovanju odpovedal. Ne vem, zakaj. Saj ni težko. Glasovala sta Urša, pesnik Denis in še nekdo izza stebra. Dobili so tablice s ciframi od 1 do 10, ampak ker je to Slovenija bi lahko enko, dvojko, trojko in desetko komot izpustili, ker Slovenci pač nikogar ne skurcamo in nikogar ne prehvalimo. pa dobro, je bilo kaj za enko? Ne. Za desetko? Ne. Bi pa kaka dvojka ali trojka tudi lahko padli. Ker je nihalo. Fejst je nihalo. Sploh ko so svoje naredili še mikrofon in zvočniki je bilo koga komaj kaj slišati, kar je v poeziji še tolikanj bolj kočljivo in zajebano.
Pa nič hudega. Gregor je na nas kričal. Je pa imel dobro finto. Boštjan se je, kakopak zaradi slabe vesti ob izogibu komisijske dolžnosti, javil, da bo tisti, ki bo Gregorju štopal, medtem ko bo on bral. Zdaj, jaz sem spektakularno pričakoval, da bo Gregor kot Zmelkoow v Kinu Šiška, uspel natempirati na točno, kaj pa vem, dve minuti. Ker to bi bilo za desetko in bi Gregorju dal za pir. Tako pa je uporabil bolj globoko finto in je med tem, ko mu je Boštjan štopal, dobri stari Gregor govoril, koga vse bi natepli z bikovko in koga vse posilili v tem času, ko bi lahko tudi poslušali poezijo (mamo, fotra, partnerja, sestro, otroke, skratka precej sick scena). Ni bila moja šalca čaja, po angleško, ampak ajde, je pa bil efekt. V finalu je Gregor bržkone zmagal z refrenom »zakaj naša panda noče fukat«, kar ga uvršča nekam med Bukowskega in Darwina, i guess.
Klavdija je ubrala bolj osebnoizpovedno pot in z Denisom, ki sem ga vmes spoznal, on je mene tako, ker da pozna naše pisunjenje po fejsbukih z Aljošo Harlamovom (Harlamovim najbrž ne gre sklanjat, ne Aljoša?), sva dognala, da ne bi bila rada pubec, ki je dal skozi te izkušnje. Ker Klavdija je bila resno ojštra, ampak tako dobro ojštra, da sem nekje vmes, ko sem se zaljubil v njeno resnicoljubnost, pridevnike, opise, doživetost in predvsem v seksi rdeč suknjič, začel resno navijati zanjo. Da sem po viski koktejlu, ki je bil precej kiselkasta izkušnja, ampak s popustom (hvaaaala!), segel še po dobro svetovanem kraft pivu, res pa je, da ni več daleč dan, ko bo prvi Mariborčan telebnil čez šank in rekel, da je to nateg za 6 evrov. No, ta pir ni bil, dasiravno hrvaški (ha, pastavek, gospa profesor, pa sem ga uporabil, dajte mi kruha, črnega, ha Cankar, nimaš za burek!).
Mojca je Ožuljeni jezik vodila kot totalna improligašica in vse skupaj res ni bilo tekmovalno – razen morda zame, ampak jaz tu baš i nisem neki faktor, čeprav sem ji, ko je pokazala enookega petelina, dobacil, naj vendar mu da ime (Stane) in nasploh preveč gobcal, da je rekla, da je Mojca in da se lahko kasneje kaj zmeniva na kavi (žal se nisva, ampak na spektakularni dejt v zlati gondoli, ki jo bodo naredili posebej za naju, še upam!). Vzdušje na slamu je bilo kot na kakem res kulskem rojstnem dnevu, še osnovnošolskem, ko starši za kako uro ali dve spizdijo, ti pa ugotoviš, da bobipalčke res lepo gorijo. Njen glas, stas, volja, štancanje dobre volje. Uf. Mojca morda ni material za špikerko v Ljudskem vrtu, bi pa denimo gotovo spravila v zadrego (in hvala bogu) že na Bošrtnikovem srečanju tiste, ki pravijo, kako odpri da so. Ker Mojca je mavrica, ampak da imajo mavrico radi pravijo tudi tisti, ki pizdijo že ob prvem malem dežju, brez dežja pa mavrico najdeš samo na hajzlu iz šestdesetih. Res, Mojca, Mojca. Ko je nekdo pesnil (ne vem več kdo), kako je bil sneg poln brozge in pasjega urina, je prišla na oder in zaključila: »Otroci, ne jest rumenega snega.«
Kaki vic. Kakšna improliga! Vaaaaau! Vmes sta radovedna Helena (pupa iz publike) in Denis opravila najbolj neroden, podpovprečen, ampak za priložnost idealen intervju, kar jih je, pri čemer je bilo nekoliko nerodno to, da je lepa Helena predstavila Denisa tako, kot bi predstavila ugrabitelja Parisa ena druga Helena. Brala je iz telefona, njen svež fant, ki ustvarja v Doljni Bistrici (točno na pol med Mursko Soboto in Lendavo, mi je bilo pojasnjeno), je marljivo odgovarjal, preganjali smo čas, ker imaš najprej občutek, da je po prvem krogu že konec, potem ti rečejo, da sta še dva kroga, in misliš, da bo trajalo cel božji večer, pa je potem res hitro vsega skupaj fertig (zato pa je mesečni ritem ravno pravi tajming!), no, Denisa smo nato napizdili, da je že malo zafristajlav, čeprav ne tako, kot Stekli psi, ker raje kot o sebi rapa o drugih. Ja, vidi se, da je bil malo okoli ta naš Denis. O, ja. Sfristajlal je kar konkretno. Nindri indri!
Finale je bil seveda odločilen (čutite napetost v tekstu, ne?). Klavdija je nizala svoj tekst in nadaljevala točno tam, kot da sploh ne bi bilo pavze vmes. Čisto noter. Totalno noter. Iber noter. Gregor je pa šel k pandam, na stiskavac. Jap. Kaj čemo. Imel je boljši nastop in čeravno sem želel terjati, da manjka za dobro staro EMA kuhno samo še Karmen Stavec, je treba priznati – naj gre težko z jezika ali ne – da je v sodnikovem podaljšku Klavdija zadela štango, žoga se je odbila čez pol stadiona in Gregor je dal gol. Po mojem mnenju iz ofsajda, z roko, brez gat, ampak okej, to ni pomembno. Pomembno je, da se tako ustvarja, bori, ker finale je bila jebena borba. Videlo se je, da grizeta do konca in to je najbrž poosebljalo bistvo slam poezije. Je. Intepretaciji v finalu sta bili tako prepričljivi, da se Gregorja poslej bojim, Klavdiji pa sem čestital za res doživet in izživet nastop in sva nato šla na šank (vredno zapiska zase, pride).
Matthias Rambaud je pokazal, da so kulturni atašeji lahko tudi pisani ljudje, ki nam dajejo poklon, ko tako marljivo plemenitijo in pleteničijo slovenščino v košaro jezikovnih dobrot. Bogatejši smo zaradi takih osebkov, prišlekov. Smo. Zaradi Mojce Pibernik pa je Maribor mavrično, svobodomiselno, leteče, psihadelično, sproščeno mesto, na katerega smo res lahko iber ponosni, še posebej, ko nas Slovenija pozna zaradi česa drugega in morajo dobiti ljudje, ki so zgolj prijazni, dobivati podporo (namesto novih gum). Nič zato. Nič hudega. Ožuljeni jezik je tako kreativna, popisana in prekrasna izkušnja, da bom gotovo še šel. Kdo ve, morda kdaj celo s čim nastopim. Finale mi ziher ne uide, tam pa mi potem vedno nekaj zmanjka. Upam, da v tem predolgem tekstu ni. Samo tak’ dalje, Mojca, Nina Medved in ekipa. Samo. Tak. Dalje.
Bis. Opravičilo, iskreno in duhovito, Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti, ker mi ni zneslo dol v KGB. Razlog je, da so zverine pol ure zamujale, potem pa bi se bil kaj kmalu poročil. Z Rudolfom Maistrom, ampak to ni pomembno. Drugič. Obljubim! Sicer pa… Domišljija, ataše Rambaud, res dela. Fejst. Tale listek me je pričakal v smsu. H. že ve, zakaj 😀
Lahko bi se mu gladko, kosmato in bogato zlagal. Pa kako bi se mu bil? Če mu je bilo pa po svoje nerodno. Vprašal me je, kar me je pač moral. Potem ko je bil ves zadihan, ker je iskal knjigo. Jebeno knjigo. Kot mutec je knjižničar skakal po knjižnici, iščoč Evripidovo Medejo. Potem pa je rekel, opa, imava še dolg. Članarina. Trinajst evrov. »Študent najbrž nisi več, ne?« je bolj svetoval kot vprašal, skušal namigniti, hej, bomo to že nekako zasukali. Teh trinajst evrov. Pa kako bi Mariborski knjižnici odrekel še to?
Ne, ne gre zato, da so tako prijazno takoj ponudili podstrešje pionirske knjižnice, ko sem iskal prostor za snemanje podcasta o tem, kako gre Marigor. In veste, kaj pove skoraj vsakdo, ki pride spet v pionirsko? Kako se spomni svojega otroštva in kako je zdaj prekrasno vse obnovljeno in kako nasmejani so dandanašnji otroci. Hvala bogu, ne? In noben niti črhne ne o naši glavni, rotovški knjižnici. Ker kaj pa naj reče? Samo malo gledam? Ne ne, vi kar poiščete, bom počakala? Sramota, vam rečem, sramota.
Gre za nekaj povsem drugega. Za občutek sramu, zabitosti, nemestotvornosti. Pustimo zdaj univerzitetne knjižnice, NUK-e ali knjižnice na velikih univerzah. Maribor ni Stamford. Jebiga, ni. Ampak kaj pa, ko prideš v Novo Gorico, zraven gledališča? Ko sem šel s kolegom, ki se je tja preselio prav iz Maribora, me je zabrisalo na rit. Kako je to možno? Takšna knjižnica? Dve nadstropji, dolžina za odšpilat vsaj en fuzbal, prostorna in predvsem osvetljena čitalnica. In ne, Nova Gorica ni izjema. Ko sem sestro peljal na pogovorni večer ob njeni knjigi, sem se na Ptuju v knjižnici, kjer imajo najlepši atrij v državi, skoraj razjokal od tistega vonja po lesu, nadstropjih, prehodnih policah, založenimi s tistim vonjem, kakršnega imajo le knjige v knjižnici. Njami njam. Skoraj pohrustal bi jih. Še ko sem v Sežani vzel pot pod noge Tomaju naproti in parkiral na parkingu pred knjižnico, je bila mariborska knjižnica slab vic v primerjavi z njihovo. Jebemti, vsaka osnovna šola ali gimnazija, ki so jo obnovili, ima boljšo, večjo, lepšo knjižnico kot drugo največje mesto v državi.
In, e, tako sem včeraj, po tiskovki v SNG Maribor, kjer bo v petek premeira ravno Medeje, šel v knjižnico. Preveril sem prej, če stvar imajo in glej, kar dva izvoda premorejo. Grem direktno do dram, v tisto najmanjšo sobo, kar jih je v našem bibliotekarstvu. In iščem. Od Evripida vse živo – ipak se je ohranilo vsaj sedemnajst njegovih iger (od petindevetdesetih) – le te knjige ne. Pa se potrudiš. Brskaš. In misliš, ne, saj nekje mora bit. Pa ni bila.
Zato sem šel na šalter, pardon, infotočko, kjer je itak vedno gužva, ker je osebja premalo, bralcev pa, hvala bogu, preveč. In rekel, da ne najdem. V smehu. Knjižničar je pomislil, da sem morda želel najti Senekov rimejk, pa mu je druga knjižničarka rekla, da ne, da mora biti tudi original. In je pokobisala (poguglalala za bibliotekarje) in našla isti zadetek/gol kot jaz. In mu namignila, morda čisto malo prenaglas, da knjiga »pa že mora bit tu«.
Ja pa če ni. Iskal je kot tumpek. Ste kdaj pogledali, kako knjižničarji poiščejo knjigo? Tako kot zagnani najstniki anatomijo najstnic. Pošlatajo vse, z upanjem, da bodo našli, kar iščejo. Hehe. Ampak ne. Premetaval je, prišla sva do Dürerja pa dalje že do Fritza. Nope. Nak. Ni. Kaj pa tu? Ne. »Bom šel v skladišče, zgodi se, da kdo ne označi, kje je knjiga,« se je nekaj kakor opravičeval, v bistvu pa je bilo, ker sem empatični dripec, nerodno meni. »Ne, bova že našla knjigo!« ni izgubil optimizma, ker ga mariborski knjižničarji praviloma res ne izgubijo.
Da so knjige v skladišču, ni redkost. Onidan sem si sposodil Jane Eyre od Charlotte Brönte. Ker je naslovnica ravno rahlo potrgana, nisem videl, da je to šele prvi od dveh delov. Zato sem poklical nazaj in en drugi model se je namučil, šel v skladišče, in rekel, kako noro je, da imajo le prvi del na polici, drugega pa v skladišču. Odgovor je jasen. Ker ni placa. Ker. Ni. Placa. In sem naslednjič potem vprašal, kako sploh sfolgajo in videl napis »inventura – zaprto od 16. do 29. januarja«. Bum. Trinajst celih dni, malo manj delovnih? U. To ni malo.
»Nismo imeli inventure že nekaj let. Moramo. Knjige so po tleh, po skladiščih, saj vidite. To je sto tisoč knjig,« so mi povedali na šalterju in se ob tem režali, čeprav je jasno, da prečekirati, prekodirati, prelistati sto jurjev knjig res ni malo. In verjamem, da se bo teh trinajst dni uporabnikom knjižnice iber poznalo. Zelo poznalo. In bo tudi nekaj hude jeze, viharnega temperamenta, ki ga v knjižnici, hočeš nočeš, začutiš. Vselej. Zakaj? Ja kaj, zakaj? Saj je jasno. Ker je taka frdamana gužva, ker moraš hitro poiskat knjigo, ker bo takoj zatem že nekdo čakal, da greš od polic naprej. Listanje med policami? Ja pa ja. Sanjaj.
Skratka, knjižničar je šel v skladišče in prišel, pardon, pritekel nazaj praznih rok. Ni. Pa kako ni? Se je sam spraševal, itak. In sva šla nazaj do polic. In je stegnil roko na najvišjo polico. »Če pa so tam pod črko D,« sem pisnil, češ, kaj te tam iščeš, tam že ni. »Evo, pa jo imava!« jo je našel in mi jo dal. Ja, tam nekje gori je bila. Zakaj? E, za to rabiš pa diplomo iz bibliotekarstva, dobro voljo in iznajdljivost.
Ni me bilo (še) toliko sram, kolikor sem se počutil uborno, revno, intelektualno povoženo. Je to duh Maribora? Mesto, ki je dalo Draga Jančarja, mesto, kjer je Josip Jurčič sourejal Slovenski narod? Ha? Smo to »mi«?
Pa dobro. Pridem na šalter, nakar mi je knjižničar rekel, da imava še dolg. Članarina. Da nisem študent, ste ugotovili tako vi kot vsak, ki ima tri minute cajta, kot sem jih jaz imel za dva opuščena faksa. Okej. Nisi študent, kaj pa si.
»Nič. Točka razno…« sem raje sam vnaprej rekel, »odgovor e, če obstaja.«
»Haha, ne, tega ni… Nezaposlen? To imamo?«
»Ne vem,« sem rekel, ne da bi opazil, da sprašuje kolegico od prej.
»Mislim, da ne. Gospod, ste brezposelni?«
»Registrirano? Ne.«
»Kaj pa bomo?« je vprašal zdaj spet moj bibliotekar.
Ni mi bilo več za zganjati birokratskega samomora, ker to je tisto, kar ubija našo družbo, naš razvoj, mojo generacijo in zdravo kmečko pamet. Vzel sem denar in ga dal na pult. Kot da bi bil na šanku, ja, ampak ajde. Za teh trinajst evrov me pač ne bo konec, čeprav sem v obrazu knjižničarja razbral france bevkovski/vorancovski socialni čut. Če teh trinajst evrov za letno članarino res ne bi bil imel, bi se bil pogreznil v zemljo. Ja, v predpretekliku.
Videl sem, kako nam je vsem nerodno. Meni, ker nimam statusa. Njim, ker so imeli Medejo založeno na vrhji polici, kjer jo še sami komaj najdejo. In to je ta naša mariborska realnost. Za župana imamo univerzitetnega profesorja, ki se je še zmrdoval, ker je ena od strank dobila od premiera, svojega strankarskega kolega, dva milijona evrov denarja. Za knjižnico. In še sedem(najst) milijonov ali koliko evropskih sredstev. Za katera so potem izvedli tako javnomnenjsko anketo, da javno sprašujem Simono Partlič, Urško Korošec in Aljošo Kiriča iz mestnega piarja, kdaj so kaj bili nazadnje v knjižnici? In kako se ob tem počutijo? Da imamo sami sebe za norca? Pa vi, gospod župan. Ki ste obljubljali, kako bo načitani Maribor rešil samega sebe. Ja? Res? Tako, da si hrbte in kolke upokojenci pomečejo ven in težko poprosijo za knjige, ki ležijo po tleh? Knjige po tleh, gospod župan.
Vi pa nas sprašujete, kaj bi imeli. Sedemnajst stvari ali eno stvar, knjižnico. Kako vas ni sram? Kako ste lahko tako zavozili? Kaj se je zgodilo? Ha? Potem pa hodite na Borštnikovo srečanje, delite Glazerjevo nagrado? Kako si drznete? Če imate denar za knjižnico, pa zdaj dajete občutek, kot da bi bili megalomanski, če bi imeli urejeno knjižnico? Seveda bi imeli novi Lent. Pa obnovo tribune v Ljudskem vrtu. In še in še. Samo ne se potem čuditi, zakaj ljudje razlagajo, kako je Franc Kangler dejansko nekaj zgradil. Lutkovno gledališče je pa lepo, ne? Seveda to niti za milimeter ne hvali ali opravičuje dejanja vašega predhodnika. Niti za milimeter. Ampak imate balo denarja, dejansko balo denarja, projekte in vse. Povejte nam, Mariborčanom, ali boste zgradili knjižnico ali ne? Ker to, da nam je tako nerodno, pa za nič od tega nismo krivi niti za sekundo sami, je sramota brez primere. Lahko Maribor nabije Olimpijo 17:0, pa ne bo pomagalo. Mene je sram. Knjižničarja je sram. Le vas ne. Zato bodi dovolj tega. Pridite, povejte. Boste tisti župan, ki bo knjižnici rekel ne? In ne, to da bi jo selili v SDK, kar tako, pa še malo policijo, pa ne vem kaj vse. Infrastuktura ni vrt, gospod župan. Ne moreš kolobarit.
Zato sem plačal članarino. S ponosom. Pravi Štajerc ‘ma papirje, pravijo temu v Ljudskem vrtu. Štajerc s papirji. In tako bi »moralo« biti. To bi moralo biti sporočilo. Ne pa da nas je sram in nam je neprijetno, ko se komaj premikamo med policami. Vaš klobuk ne bi šel skozi, gospod župan. Svojim piarovcem pa povejte, naj nas nehajo imeti za norca. Še bolj pa svojim svetovalcem. Maribor je načitano mesto, rado bere, dalo je nekaj izjemnih avtorjev. In nihče ne riše gradovov v oblakih. Denar je. Imam pa občutek, da vam ni pogodu, ker je to denar od stranke SMC? Veste kako meni dol visi, kdo bo dal in zrihtal denar za knjižnico? Ali bi radi bili kot Boris Popovič, edinega župana pri nas, ki ima na stadionu plaketo, namenjeno samemu sebi, ko se na Bonifiki vsakdo reži ob napisu »zgrajeno v času župana Borisa Popoviča«. A to bi? Da sem to zgradil »jaz«?
Sreča je samo v tem, da mariborska knjižnica, pet let po tem, ko smo bili evropska prestolnica kulture, ni politično berljiva tema. Vsaj ne še. Upam, da bo. In da se ne bomo počutili kot zadnji bajdleki, ker imamo najmanjšo knjižnico v državi. Zaradi katere nas je, ponavljam, sram. Vi pa medtem čakate in gemblate in nas imate za norca, ker mislite, da vam dejansko verjamemo, kako boste kaj premaknili in obnovili? Ja pa ja. Vi? Don’t make me fucking laugh.
P.S. Hvala knjižničarju za trud, vztrajnost in potrpljenje, Medejo sem sinoči prebral na dah. In ugotovil, da tako kot je Medeja želela zaklati le moža, pa je potem še vsa blazna storila detomor, tako župan kolje nas, ker ni znal poklati tistih, ki bi jih po svojem mnenju moral. Univerzitetni profesor, lepo prosim. Pa sploh ne gre za klanje. Jebeno žalostno.
Komot pokličite Branka Čakarmiša na Pop TV. In mu povejte, da lahko Talente kar lepo dol vgasne. Aha. Ko-mot. Ker po takem božičnem koncertu na Drugi… Je, ono, že skoraj brezveze, brez smisla, hvala lepa, nasvidenje, gremo domov. Vežbat do izbezumljenosti. Ker je bilo predobro. Jap. Res. Pre. Dobro. Poldruga ura perfekcije entuziazma in talenta. Gola dobra volja za sendvič in sok. No, in za večno čast in slavo. Ampak resnično. Ne pretiravam, ker se sploh ne da pretiravati. Ne po tem, kar so skupaj spravili ti mulci in mulke na božičnem koncertu II. gimnazije Maribor 2016.
Zdaj, bom butnil kar direkt, takoj na začetku in brez šparanja in cincanja: od bivšega drugogimnazijca seveda ne morete pričakovati skrajno objektivnega poročila in podoživetja. Sploh pa ne od gimnazijca s takim priimkom. A-a. Ampak okej. Komot si mislite, walda, da hvali, itak, kul, paradjz mi zabrišite v ksiht, samo javite in pridem. Se vržem pod vlak, kot dobra stara Ana, ampak samo zato, da lahko potem prosto po Tolstoju poštekate poanto. In poanta je preprosta. Zelo preprosta. Malo dolga, ampak preprosta.
Sam se prekleto dobro spomnim božičnih koncertov na Drugi. O, ja. O. Moj. Bog. Že v drugem letniku, ko mi mama ni rabila več držati kazalca za prijem bare akorda na kitari, sem, če se dobro spomnim, nastopal, spremljal in sanjal, da bom rock zvezda. Sestro ali koga že. Kaki časi. Janja, Eva, Špela… Pevk je bilo še in še. Ali je bil pa to tretji letnik? No, ni pomembno, ampak tretjega letnika, torej božičnega koncerta 2002, se najbolje spomnim od vseh. To vam pišem tako, za filing. Da boste videli od kod navdušenje. Eni so friki na Emo in Evrosong. Jaz sem pač na srednješolske produkcije.
Tam sem, decembra 2002, ko še ni bilo ne facebooka ne youtuba in smo doma komaj dobili kabelski internet, pa si komaj našel kake tablature (nisi mogel najti nič pod »how to play November Rain«), na kitaro žingal mislim da kar dvakrat in bil hkrati prekleto favš, ker še nisem bil član Drugorkestra. Se pa spomnim, da sem se takrat na smrt in za kake tri sekunde zaljubil v kasnejšo fenomenalno prijateljico Tinkaro. Ki sem jo takrat videl prvič. Kako ji je zažarel obraz, med vsemi tistimi ksihti. Filmsko! Okej, da je bila fazanka, je bilo malo škatljivo, ker fazank se baje ni smelo pecati iz kdo ve katerega razloga. Ampak ko so potem za konec vsi zapeli dobrega starega Elvisa in njegov gigahit Love Me Tender (lav mi svit…) in je dobri stari Tone Žuraj dirigal celotnemu zboru (mislim, da so še profesorji žvrgloleli zraven) se je trenutek ustavil. Ne rabim zapreti oči ali stikat po keksih a la Proust, da bi bil podoživel nezaustavljivi občutek amfiteatra decembra 2002. Ki seveda ne bo nikoli več isti, ker so ga obnovili (in hvala bogu, da so ga) in mu obrezali balkon, da je zdaj bolj kabriolet verzija. Balkon, tisti razvrat. Uf.
No, na vse to, na Toneta, Tinkaro in kitaro, sem se spomnil, ko je Drug orkester odprl letošnji božični koncert. In to z THE štiklom. Ki smo ga na Pohorju žagali in vadili in gulili in je Niko Sajko iz nas izvlekel še več, kot smo verjeli, da smo sposobni (vsi pihalci smo itak želeli biti Tomi Šarenac ali Durič in drajsati po kitari). Uf. Jesus Christ Superstar. Kakšen aranžma, kakšne slajd kitare. In kakšen solo je tam kresnil Tomaž Gajšt, danes prva trobenta Slovenije. Že v moji generaciji si na božičnem koncertu ali Prešernovi proslavi lahko šlatal kvaliteto, ker je bila vsepovsod in tako neverjetno mikavna.
Čeprav kaj dosti nisem razumel lucidnosti Uroša Kaurina, drznosti Tine Vrbnjak, si vedel, ej, ta folk ima taki potencial, da brezveze. In poglejte, kje sta danes. Daleč. Kako je Sašo Grozdanov na klavirju zujil Čmrljev let, je itak šlo med mite, basni in legende. In ko ti potem nekje pri tridesetih ven fseka nostalgija, ki bo pri štiridesetih ziher ratala že senilnost, drage punce in dragi fantje, si misliš, da si bil tako neskončno neponovljivo poseben. In je morda tudi bilo in smo morda celo res bili. Kao. Do te generacije, ki jo ima II. gimnazija sedaj. Smo mi bili analfabeti. Že res, da sem vmes spustil marsikaj in se opravičujem, če komu delam krivico, imenovano spregledanost, toda kot da že muzikal Alica v čudežni deželi ali predstava Živalska farma nista bila lani dovolj, je ta koncert razmetaval s kvaliteto v skorajda vsaki točki.
Okej, gremo lepo po vrsti, tak ko trupla v krsti hiše v Trsti. Gremo najprej k voditeljicema večera. Lani je to bila brutalno šibka točka koncerta, ker je bil tekst sicer krasen in prikupen in okrancljan in sladkor-v-prahu posipan in bi bil idealen – za osnovno šolo. Točke same po sebi niso bile tako švoh, ampak manjkala je iskrica in ko potem še EST tehnika ni imela svojega dne (jebiga, ni vsaki dan nedelja, pardon, petek), imaš pač, kar imaš. Čisto okej božični koncert. Pa saj, božični koncert ima poanto drugje. Dobrodelnost, družina, skupnost, ljubezen. Hitro prideš do izumljanja toplega kuhanega vina. Itak.
Ampak tole letos? To, kar sta ne samo spisali, temveč predstavili Mila Kotnik, v črno odeti piškotek najboljše izgovarjave po Ajdi Kalan, in Julija Lukovnjak, bela lebdeča snežinka? Pozabite. Forget about it. Vstavite poljubni superlativ, saj veste, tiste lepo naštancane pridevnike, in imejte žur. Mila Kotnik ima suvereno prezenco in, še enkrat, milostno navihan glas, ki lahko gre direkt na Val 202, Julija Lukovnjak pa zna iz svoje drobne postave narediti veličastne poteze, vredne vaše pozornosti. In hočete en taki ornk šus v glavo? Ne samo to, da sta sošolki. Pač. Pride tak. Ampak sta sošolki v 2.a. Jap. Drugi letnik. Ha? Kako je to možno? Drugi faking letnik!? In taki tekst o barvah in igranje z besedami, na meji neologizmov. Zaboga nisem še slišal za prislova »prepišno«. Pa dela. O, kako dela. Nekam prepišno je tukaj. Kako neverjetno kul se to sliši.
Kot rečeno, povezovalni program je bil že sam po sebi šov zase. In to je tisto, kar te zabriše na rit in si misliš, da vsi valiči te Slovenije ne morejo spraviti tako pristne energije in razigranosti. Brez kakršne koli resne treme. Okej, na božičnih koncertih je treme res nekoliko manj, vsaj jaz tako pomnim, pa vseeno. To je bil prvi koncert od skupaj štirih (dva v sredo, dva sta še danes, lahko bi jih bilo glede na zanimanje za vstopnice kdo ve koliko), pa je delalo. Če kdo išče voditeljski par, naj se zglasi v 2.a. Čisto resno.
In potem točke. To je teklo tako brezhibno, da se vprašaš, kako je sploh možno, da ne gre ama nič narobe in da je vse od luči do prinašanja/odnašanja stolov tako zvežbano. In da je bil letos zvok v nulo usklajen, saj se je lani zdelo, da se orkester, ki je spremljal dobro ozvočene vokalistke, peljal mimo kot slabi avtoradio v jugecu. S skurjenimi zvočniki. Ne letos, nak, a-a. V uri in pol je bilo, koliko, čez dvajset točk? To ni malo. Sploh če imaš en orkester in en pevski zbor. In balerino. In plesno skupino. In dva banda. In kdo ve koliko pevk. Opozorilo za epileptike: tole bo rollercoaster, ringlšpil, eksplozija.
Zdaj, da se vrnem na začetek, škoda, da Drug orkester nima električne kitare, ker bi bil Jesus Christ Superstar (še) boljši. Takšen, kot smo ga mi špilali? Pa ja. Andrew Lloyd Webber ni ravno kikiriki od muzikalov. Ker res ni. Je ornk muzika. Pa dobro, je orkester zvozil. Dobro zvozil. Pihalna sekcija je iz leta v leto močnejša, kar ni mala stvar. Verjemite, ko štancaš sinkope z alt saksofonom v kvalitetno zajebanih aranžmajih dirigenta Nika Sajka… Potem smo videli retro neinstagram retuširano video preteklost časov, ko je šel foter vsem na živce, ker je s kamero, tem tujkom, snemal vsako malenkost.
Ampak poanta je bila v nulo zadeta. Kaj je v bistvu božič. Bamf! Letošnja edicija je pokazala, da je lahko tudi smeh. Da ne rabiš biti nasilno cukrast. In to sta v Baby, It’s Cold Outside (Frank Loesser, 1944) nastavili Katarina Ružič Koželj in Sarah Marn. Filmsko kabarejska miniatura, igrivo podajanje verzov in teksta. Od kod taka sproščenost pri tako rosno mladih dekletih? Adijo pamet. In še zdaleč ni bila to edina nadtočka. Da EST štanca hite iz rokava, sta na koncu, na samem koncu, pokazala Alen Kirbiš in Rahela Horvat Toš v Master of the House (Les Miserable, ki bi ga šel raje gledat kot še enkrat nazadnje nagrajeno filmsko verzijo, od katere je še krsta Victorja Hugoja v Parizu vsaj meni delovala bolj intrigantno). Za Horvat Toševo itak ni več besed. Kot je Pep Guardiola rekel novinarjem za Lionela Messija: ne pišite o njem, glejte ga in uživajte. Zato nimam kaj pravzaprav dodati za Toševo, ki je s škarjicami zabila evrogol iz polovice igrišča v mojstrsko prirejeni Amazing Grace. In nas narežala v Master of the House. In bila še pri eni točki zraven, eni taki, o kateri boste dobili samostojen odstavek. Toda pri Horvat Toševi – podobno kot Messiju in ja primerjava je na mestu – je bisernato, da nuca podajalke, soigralke, kot je Lucija Divjak in/ali Neli Vuherer.
Suarez in Neymar finta. Ja ja. Konkurenca za prva pljuča Druge ni skromna. A-a. Niti malo. Zala Arzenšek je ob kitarski spremljavi ritmično evforične Lucije Šmid, punce, za katero moja generacija ni vedela niti, da obstajajo, ker je z desno roko delala čudeže na kitaro, That’s Life odpela za čisto petko. Neli Vuherer si je v Vaniliji in Dream A Little Dream izbrala iber zahteven odziv in pošteno zvozila. Hkrati pa nas, khm, spomnila na EMŠO, ker je že debelih pet let, odkar je Maja Keuc, ki je pljuče resneje odprla s Hrošči, band, kakršnega še dolgo ne bo, ravno na Drugi, štikl odpela na Emi in kasneje v angleški verziji No One še na Evroviziji.
Glavna odlika pa je stopnja originalnosti v priredbah (vem, taki žlahtni oksimoron): pri Vaniliji bi dali levo roko, če bi slišali še kakšen vložek, taki ornk baročni, od prve violine Darine Cvetrežnik, ki že izgleda superstar na violini, Maticu Komelu pa lahko da cela šola petko, ker se je lotil in sam posnel svoje videnje Dream A Little Dream, tega večnega komada večno nerazumljene Mame Cass iz Mamas and the Papas. Kje je našel plac za tako gromozansko pogumne beate in dub-step finte ob saksofonsko napeljani aritmiji… Bo moral enkrat povedati sam. Pubec, samo tako dalje.
Ampak če bi radi res videli izvirnost? Ja ja, vsi smo gledali Pitch Perfect in vsi kao vemo, kdo je Anna Kendrick (ki jo je treba videti v Up in the Air ob Georgeu Clooneyju), odkar je tiste kozarčke v Cups premikala in postala viralna zvezda, preden je viralnost postala glagolnik. Ampak za Cups je White Winter Hymnal približno, bolj ali manj to, kar je barvna televizija za klinopis. Lucija Divjak, Tara Sinkovič, Krištof Križanec in, kdo pa drugi, Rahela Horvat Toš so sedli drug ob drugega, najhitrejša zmaga igre štiri v vrsto. Drug ob drugem so se najprej trepljali ritmično po prsih. Potem pa vsak vsakega vsepovsod. Plosk tu, tlesk tam. Pozabite, forget about it, doviđenja. Če bi se s tem prikazali na Talentih, bi šel Lado Bizovičar komot kar lepo domov. Malo vežbat. In kar te res povozi in potepta in pomendra? Da tri dekleta in pubec dajejo občutek, kako je to izi. Ja pa ja. Okej, sam, solo, mogoče da bi se našla dva najbolj ritmično usklajena deda… mogoče. Ampak četverica? Petje in ploskanje še nikdar ni zvenelo tako genialno zajebano. Saj veste, kot Paganinijeve kaprice, ki zvenijo, okej, naučeno šprudlanje po violini, ampak ono, saj pa to se pol da, ko enkrat sfolgaš. Ja pa ja. To je bil gigavrhunec med gigavrhunci. Prišli, odploskali, odleteli. Sicer pa, evo video. Pojdite po robčke. Solze grejo dol od kvalitete. In potem ti še Horvat Toševa po nastopu reče, eh, še se da izboljšat. Kvalitativni preskok generacije, ki ti da ne samo upanje, temveč navdih.
Vseeno pa božični koncert podpiše pevski zbor. Pod vodstvom Viljema Babiča, dobre volje na dveh nogah, je zbor prerasel gimnazijske okvirje. Ni odra, ki bi bil dovolj velik za energijo tega zbora. Ki niti za milisekundo nima tendencije postati Perpetuum Jazzile. Joj ne. Da bi se blamirali z nekimi triki, hkrati pa fušali v Stožicah? Ne, hvala. Ravno to je odlika celotnega koncepta, ki je hkrati dovolj demokratičen in multikultiš, da najde prostor za Justin Bieber sladkobno božanje Reneja Kapela & Vida Homšaka, nadpogumni solo sladkorček prime balerine, hrabro ponudi trampolin priložnosti za Tigrice in njihovo skoraj ravno prav poredno izbiro za Kankan (punce, bil sem v Moulin Rougeu v Parizu, pa je manjkala ta iskrica), za dva banda, ki sta nas nasmejala že z napisi na zaslonu (Ime banda? Bad Decision. Ime songa? Santa Metal Clause Is Coming to Town. Ja, jaz sem bil oni, ki se je naglas režal), še bolj pa s kitarsko solažo. Pubec, ki je soliral, naj se oglasi v Drug orkestru s solažami, kakršne je v naši eri žingal Tomi Šarenac.
Ampak kot rečeno. Pevski zbor je in bo podpisoval božične koncerte, ker zna lokalizirati trenutek. Štempl, etiketa domačnosti. Naj sneži je denimo izpadel krasen prevod Let It Snow, tistega komada, ki nas spomni, da se božič začne šele takrat, ko Hans Gruber na Pop TV pade iz stolpnice Nakatomi (Die Hard, baby!). Sem komaj dol legel je spomin na kolednice in hrabra izvedba, kakršno sta furala banda Katalena in Terra Folk v najboljših časih. Oh, Holy Night / O, sveta noč je vnesla vonj potice in snežink tako, kot se to naredi v 21. stoletju. In če je bil Amazing Grace za zjokat dober, ker smo videli, kaj lahko nekdo naredi s tercami in to v tako dodelani priredbi (flavtistka, ki je odigrala uvodno temo, lahko gre komot v filmsko glasbo že jutri), je bil Master of House za konec tisti podpis, ki ga je dal letošnji koncert. Talent, ki ima dober smisel za humor. In barve.
Ura in pol že dolgo ni bila – še posebej v primerjavi z lani – tako našopana s kvaliteto. In minila tako hitro in vsaj v meni vzbudila nepopisno evforijo ter preizprašujoče začudenje, kako, za vraga, od kod, ti otroci ponujajo iber profesionalno izkušnjo v na koncu dneva totalno amaterskem okolju. In prav to je tisto, česar Talenti ne morejo imeti. Ker bi iz Mile Kotnik, Rahele Horvat Toš, Sarah Marn, Alena Kirbiša in ekipe naredili medijske spake, komercialne konstrukte, jim vzeli dušo in porinili v roke neki product placement. Ker je pač jeba, ko gre enkrat zares (beri: za denar). Ampak zato je bil božični koncert 2016, tri dni po finalu nove sezone Talentov (nisem gledal), nekaj, kar rabimo še bolj pogosto.
Iskrivo, razposajeno, ampak hkrati zdravo ambiciozno razkazovanje želje, talenta, sanj, pristnosti. Brez tekmovalnosti, komolčenja in zvezdniškega egotripa. Ker se prav vidi, kako vsi poslušajo drug drugega. Vsaj na prvem koncertu so. Prečekirali, radovedno, kaj bo kdo pripravil in kam se bo vrgel. In ti otroci se vržejo tako kreativno na glavo, da niti nebo ni več meja. In pride dan, ko je vse tako, kot misliš, da ne more biti, da je to samo v filmih tipa Love Actually (Pravzaprav ljubezen), kjer božični koncert rata top poljub in nastop v komadu All I Want For Christmas. Tega božični koncert pri nas ne nuca. Ker je v Master of the House in sklepni temi Superstar iz Jesus Christ Superstar nasmejal, razdrobil zbor, odprl gajbo (brezalkoholnega!) piva in prepevajoče rignil, z vonjem po talentu.
Iskreno bravo, vsaka čast, nadcarji, kapo dol vsem nastopajočim in sodelujočim. Samo tak’ dalje. Pa Branka Čakarmiša ni treba klicat. Spodobilo bi se, da bi on poklical vas. O, ja.
Če se greš s kom Pop Torturo o Metallici, se greš v Mariboru najprej z njim. O, ja. Marko Soršak Soki je tisti bobnar, ki je baje najbližje Larsu Ulrichu na Slovenskem. Tako vsaj pravijo njegovi glasbeni kolegi. In vsi, ki ga poznajo. Kar ni malo, če preživite z njim slabo uro na Taboru. Ne samo bobnanje v Elvis Jackson, njegov projekt “20 za 20” medijsko prodira tako daleč, da zanj skoraj ni meje. Pomenkovala sva se tako, za uvod, preden v četrtek, 22. decembra ob 20. uri, sedemo v Wetrinsky, art club & café na Pop T[ort]ura I: Metallica, kaj delaš, kjer se bodo mučili Tim Kores Kori, Vasja Jager, Matevž Stepišnik in Vasja Šabeder.
Soki, kaj dela Metallica? »Piše trend in si privošči pri tem kakšno neumnost. Preizkuša glasbene živce ljudi. Ko se je končala evforija črnega albuma, pet let ni bilo nič, nato je izšel Load (1995), ki pa je šel v neko povsem drugo skrajnost. Spomnim se še dobro premiere videospota Until It Sleeps, kako sem čakal in gledal tisti spot in bil zelo presenečen.«
Ker si ugotovil, da James Hetfield ni Kurt Cobain? »Haha, ne spomnim se točno, vem le, da sem kot šestnajstletnik nekako to sprejel. Kupil sem tudi ReLoad (1996), poslušal tri skladbe, ostalo pa je bilo, no, bedno. Zato ni čudno, da me ni več ganilo niti, ko je izšel Death Magnetic (2008), da St. Anger (2003), te žive groze, niti ne omenjam. Ostal sem v prvih petih nepozabnih albumih.«
Ampak poslušali pa ste vse naslednje albume. »Seveda sem.«
Mislite, da so po Black albumu rekli, hej, saj lahko delamo karkoli? »Lahko bi tako razmišljali, a v njihove glave žal ne vidimo. Lahko pa povem eno stvar: njihova glasba je vedno bila korak pred nami. Ne sedejo le sami za mizo, temveč sedejo z ljudmi, ki ugibajo in spremljajo trende.«
Super, toda Lulu res ni bil trend(ovski). »To je bilo v najboljšem primeru spoštovanje do gospoda Louja Reeda. Ko delaš celo življenje eno stvar, je normalno, da si zaželiš še česa in izstopiš iz okvirjev, ki pa jih imamo vsi tako radi. Zato so ti bandi spredaj, pred nami, ker imajo svoja pravila in politiko. Lahko delajo preizkuse, nič jih ne bo uničilo.«
In takšna logika vlada tudi na Hardwired… to Self-Destruct. Toda poslušalci pravimo, da Atlas Rise kaže, da Master of Puppets 2 pač ne more delati. Kaj ste vi slišali? »Slišal sem že v naslovnem komadu Metal Melitia (zdrdra ven riffe in tolče zraven po mize). Slišiš lahko Lepper Mesiah (spet oponaša in še zapoje zraven). Šli so skozi svojo preteklost in postali tudi malo nostalgični, pri čemer so gotovo ugotovili, da se spreminja tudi ‘fizika’. E, zato je nemogoče posneti novi Master of Puppets!«
Saj je Lars sam potarnal, da ga najraje ne bi več igral v živo, ker da je fizično prezahteven. »Vsi se moramo zavedati, da je ta band včasih koncertiral po 250 koncerov na leto. Na. Leto! Najbrž so se skurili že takrat.«
Zakaj potem hodimo na koncerte? Gledati fatamorgano, hologram iz krvi in mesa? Lars ima vse manjši komplet bobnov, da bo kmalu Ringo Starr. »Lars bo star, Ringo pa nikoli (smeh). Bom dal primer Iron Maiden, ki sem jih letos gledal v Splitu. Držijo svoj stil, svojo špuro, a se pozna, da igrajo počasneje in previdneje. Kljub modernizaciji se zvok spreminja, digitalizira in to so časovne spremembe, na katere ne moreš vplivati. Danes se ne da posneti zvoka, v najboljšem primeru je imitacija.«
Foto: Facebook
Kako vi gledate na youtube poskuse, ko se nove skladbe Metallice sfašira skozi produkcijo starih plošč, še zlasti iz albuma …And Justice for All? »To vidim kot obujanje spominov in to je tudi vse. Čas gre naprej, ne vem, zakaj bi poslušal ‘nazaj’? Se mi pa zdi, da Metallico zdaj razumem kot tisto ploščo, ki sledi črnemu albumu. Kar se je zgodilo vmes, se pač je. Saj se tudi na novi plošči sliši pridih Loada in ReLoada, raje so ponudili tudi pridih klasičnega trash metala. Zato vidim nadgradnjo črnega albuma, primerna času. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi poslušal eno ploščo tolikokrat zapored.«
Ni morda razlog za to tudi v dejstvu, da je od prejšnje plošče vseeno minilo kar osem let? »Saj pri Load je bila podobna zgodba, ko se je čakalo na skupino, ki je prej izdajala letno albume in si se težko odločil, kateri je najboljši. Zato je bil na Load še večji pritisk.«
Moja drzna teza je, da je to po prikazani sposobnosti skorajda solo plošča Jamesa Hetfielda. »Hm, nikoli nisem na Metallico gledal tako, da bi kdo bil solist – razen Kirka Hammeta, ki je pač solo kitarist in ki je, vem, na tej plošči posnel solaže, ki zvenijo narejene iz danes na jutri. Ampak po drugi strani tiste njegove solaže iz osemdesetih danes pač ne bi mogle biti aktualne, ker je minil čas klasičnih kitarskih solaž.«
Pa saj so točno to poskusili na St. Anger. Zradirali solaže. Pa tudi ni bilo prav. »Tam nič ni bilo prav (smeh). Sedanji komadi imajo precej več melodike, če je pa nimajo, je zaradi fantastične zvočne podobe šus toliko večji. Kar se Larsa tiče, je na bobnih naredil ogromno, ne bi pa rekel, da je to solo plošča Hetfielda.«
Ulrichovo bobnanje je s(i)lovito sporno. Scott Ian iz Anthrax je v biografiji zapisal priznanje, da so želeli Larsa zabrisati iz Metallice. »Že, že, ampak njega se ne bi moglo nagnati. Prevelik člen banda je. Trenutno težko sodim, ker je marsikaj na albumu, kar lahko slišimo, zlepljeno skupaj, pa gotovo ni tako ‘simpl’ ali bedno. Ogromno duple fuse je noter, ki mu v živo zna povzročati težave, vendar kolikor vidim sedaj posnetke s koncertov, se pozna, da je začel redno vaditi.«
Koliko dejansko po letih izkušenj pomenijo vaje? »Ogromno! Že pri sebi vidim: če en teden ne sedim za bobni ali če nimamo z bandom tri, štiri tedne vaj, je groza. Fizika se pozna, brez ogrevanja ne greš na oder, krči, bolečine, resnično ni prijetno.«
Se je Lars dobro postaral? »Preveč se je postaral. Nekaj časa je bil katastrofa, kar je ponazorjeno v tistih youtube ‘smešnicah’ in kompilacijah njegovih napak. Ki so se zgodile zato, ker je igral po liniji najmanjšega odpora in ‘olepševal’ zadeve, šparal se je, pač letom primerno. Vzemiva komad, kot je Master of Puppets: tam je toliko specifičnih prehodov, da…«
Ali pa Blackened. »U, ja. On igra v živo dvajset odstotkov tistega, kar je zmogel takrat, ko so komad posneli. Ni isto in je bedno poslušati. Saj Lars zvozi, vsak njegovih izkušenj to lahko stori.«
Samo če Hammet z wha-wha pedalom še nekako zakrije, da mu prsti več ne letijo po prečkah, kako to lahko Lars naredi na bobnih? »Prilagaja. Ko ve, da nečesa ne bo zmogel, priredi, zaigra nekaj podobnega. Totalni laik bo zakričal, ej, stari, na Metallici sem, jaz bom pa seveda slišal in se ga spomnil kot carja. Pa ga razumem, zdaj mu je lažje, ko so prerasli drugo puberteto. Čas rabiš.«
Nič ni narobe s puberteto. Dokler nisi »industrija«. »Metallica je zgodovinski učbenik. Ni več le izobraževanje, temveč tradicija, vredna spoštovanja. Ne zamerim Larsu, da je na trenutke res beden bobnar. Vplival je na moj lajf, ko je bil top in so gagali tako, kot mi v Sloveniji ne bomo nikoli. Največji rock/metal band na svetu so. Koliko sem uspel pogruntati, niso toliko industrijsko usmerjeni, kolikor so sami postali industrija. Lahko bi to firmo dol zaprli, a hodijo okoli in iščejo trende na plošči, ki morda sploh ne bi bila potrebna in jim je gotovo pogoltnila ogromno časa. Zdaj so dali drva v ogenj in se žge. Očitno bo šlo v to smer.«
Če pogledate iz prizme Elvis Jackson: zadnja plošča Radio Unfriendly je bil precejšen preskok od Against the Gravity. In če primerjava z Metallico, ki jo na stadionu pride poslušat vsaj tretjina ljudi, ki pozna tri, štiri komade…? »Karkoli Metallica naredi, je še vedno ‘the band’. Kaj s tem mislim? Mi Radio UnFriendly nismo naredili ‘namerno’, kot bi recimo veljalo za črni album Metallice. In kako se je nam zgodila ta plošča? Žgali smo na vajah. To je vse. Če je bil Summer Edition poletni album, reggae, smo zdaj prišli do totalnega žganja. Izvira iz tebe, manjkala nam je žagarija, ki se je vprašala, koji kurac pa ta mainstream. In pri Metallici je podobno, ker išče trend tik pod površjem.«
Ampak v tem oziru bi lahko rekli, da je Metallica pri St. Anger in Lulu pomislila, hej, saj bodo ljudje še drek radi jedli! »E, bom povedal iz izkušenj. Against the Gravity smo snemali z ameriškim producentom, stala nas je 70 tisoč evrov, kar je ogromno denarja, vendar plošča dela. Naslednjo smo snemali na Metelkovi za dva tisoč evrov, sendvič in s kaloriferjem, ker je bila šipa zlomljena v studiu in me je zeblo kot psa (smeh). Pride obdobje, ko si sam postaviš izzive in ti ni več fora, da bi šel delati neko naduvano stvar. Zakaj je šel Dave Grohl snemat v garažo? Najbrž ne zato, ker ne bi imel za burek, temveč ker mu je bilo fajn. Finta, to je vse.«
Koliko neugodno in neudobno ste se počutili med ogledom Some Kind of Monster? So bogovi padli z neba? »V tistem obdobju mi Metallica ni toliko pomenila, nisem bil tako čustveno vpet kot desetletje prej. Some Kind of Monster kaže dramo oziroma limonado, ko je treba delati več in hitreje zaradi digitalizacije. Tudi Metallica je morala marsikaj požreti, kaj pa vem, padlo je gotovo vprašanje tudi o tem, kdaj si bo facebook profil naredil James Hetfield. Imeli so ustvarjalno krizo, pritisk drugih bandov, časa.«
Izkušnje iz koncertov Metallice so…? »Štirikratne. Prvič sem bil leta 1999 v Ljubljani, ko je bilo vseeno fajn, ker so ko si star devetnajst, je vse fajn. Zagreb na hipodromu je bil beden, Dunaj na By Request turneji je bil super, pa še enkrat zunaj leta 2007.«
Foto: Facebook
Najboljša plošča • …And Justice for All, fantazija za bobnarja!
Najboljši basist • Jason Newsted, ker je imel karizmo in deloval kot član, ki paše noter.
Najslabša plošča • St. Anger.
Iskreno mnenje o albumu Garage Inc. • Ogromno kvalitete v starih priredbah, malo manj pa v skladbah tipa Turn the Page.
Leto, ko bi Metallico najraje doživel v živo. • 1992, San Diego.
Na bobne najraje zaigram • Creeping Death, Master of Puppets, cel Kill ‘Em All. Najmanj Justice, čeprav je najljubši album.
Larsu Ulrichu bi v živo povedal… • Hvala za energijo, pačenje in voljo, da se splača delati to, kar počnem v življenju.
Prihod Roberta Trujilla mi pomeni • Ko se člani v bandu menjujejo, ni fajn. Pač sprejmeš, je pa Newsted zame favorit.
Album S&M je bil • dolgčas, ker mi orkestralne zadev ne delajo.
Če na kaj, sem pa čakal na tak večer. Iber čakal. Giga čakal. Da band posveti balado tipu, ki sovraži balado. Da se zahvali pevec skoraj vsakemu posebej, ker smo prišli. Da slišiš štose na lasten račun najprej banda, pol pa še vseh nas. In da te basist, ki te sicer pozna, kar je treba priznat, pred vsemi z odra dol nagoni, ker »si na telefonu«. Četudi si delaš zapiske in to. Kakšen old-school, stara šola, retro, punkiš!
Ne samo punk rock. Ne, ne. Tole je bil melodično preglasen koncert, za kakršne bi celo mi, milenijci, mislili, da jih ne more biti več. Da jih je radirka časa preprosto zradirala. Tisti občutek, ko poznaš praktično vse v publiki vsaj na videz. Ko pride, koliko, dva ducata ljudi v plac, kjer si gor rasel in sanjal o stadionih, pa se vrneš po točno tisto, česar nekako nikoli morda ni bilo. No, tako špil kot nova plata Multiball gresta takoj v spomin. O, ja.
Pa se je začelo bolj tak-tak. Ko sem v petek rintal prek starega mosta (mimogrede, najlepše okrašenega mosta v državi!) na ono stran Drave, bi bil še mogoče celo res imel pomisleke. Pa me je vseeno gnala glasba iz slušalk. Ko v dobrih starih cajtih. No, to in nostalgija. Dobri stari emsi časi. Se počutiš kar malo alter, ko vidiš, kako narod kolektivno hrusta korpo pice in posluša žur bande ob začetku veselega decembra. Naj oni lepo hrustajo in poplesavajo.
Vidim teeee!
Ker nikoli nisem niti dobro vedel, kaj je v bistvu alter, sem mislil, da je to tudi občutek ne ravno osamljenosti, temveč recimo nevključenosti. Kar najbrž delno drži. Kadarkoli grem v petek zvečer čez most proti Klubu MC, četudi to znese za morda tri petke na leto, podoživljam gimnazijo na najboljši možen način. Pa ne stremim k nostalgiji ali, bognedaj, senilnosti. Niti slučajno. Bolje razmišljam, kakšna odlika moje gimnazijske klape je bila, da smo v enem večeru šli v MC in Trusta. Hvala bogu. Kako je danes, nimam pojma, je pa bilo vseeno nekaj kisle volje ob desetih, ko je bil koncert načrtovan, pa ni bilo v dvorani še prav nikogar, zato je basist Matej Kosmačin čoril za šankom s kolegi in smo pač kakšno zinili. Kakšno kvalitetno. Prišel je nadkitarist Samo Šalamon, pa Gregor Jančič, pa Aleš Pišotek, pa Luka Cajnkar in še kdo od tistih, ki še žagajo (ali so žagali) in pridejo podpret svoje soborce in sceno.
Kajti če ne pridejo glasbeniki sami na koncerte, nimajo potem absolutno nobene moralne pravice kritizirati, ko se na njihovih koncertih nihče ne nariše. In da ne bo pomote, glede nato, koliko bandov žuli na Festivalu scena… Bi morala dvorana pokati po šivih še na hajzlih. Brez sodelovanja ne bo šlo, sva kimala s Samo(to)m. Seveda sva šankpametovala in to, malo tudi obujala spomine na čase, ko so kelnarji žalili nas, tisti pravi, žmohtni kelnarji. Pa saj ne, da je osebje zdaj kaj drugačno. Na nek način se je v emsiju čas ustavil, če ne čas, pa ziher infrastuktura. Kar ni slabo, saj je lepo videti mladež, ki ob rock podlagi na tistem koncu mesta nabija ročni fuzbal in to. Škoda je le bila, da je bil občutek, kako sploh ne vejo oziroma jih niti malo ne zanima živa muzika in štikl od koncerta, ki je sledil.
Začetna ura koncertov je v Mariboru še vedno problem, morda celo toliko, da ni več problem in je pač stvar navade. Gotovo nobenemu bandu ni lahko, če bi moral začeti pred prazno dvorano, odigrati tri morda top komade repertoarja samemu sebi, ko bi zainteresirani še pušili tisti večno zadnji čik in se nato počasi primajali v plac. Zdaj… Emsi ima ključno prednost v klasični sireni, ki se jo (mislim da še vedno na roko) zavrti in tako povabi folk na koncert. Tokrat se je, če se dobro spomnim, začel okrog pol enajste. Polurne zamude še niti niso tako grozne, kar veliko pove o tem, kaj vse smo že doživeli.
Zakaj pišem o časovnici večera? Hm, morda zato, ker je potem, dobro poldrugo uro kasneje, ko je šel koncert h koncu, vse skupaj delovalo morda daljše in bolj razvlečeno kot bi nemara sicer. Stvar občutka, seveda, je pa to edini aspekt večera, ki bi lahko bil bolje vsaj premišljen, če že ne izveden. Ni ravno fajn, če prideš na špil in band za šankom ždi v čakanju na folk. Pa nihče ni ždel, ker je to Multiball in ne mamini sinkoti.
Gotovo pa ni dober občutek – še posebej za Mateja Kosmačina, ki ga tukaj doživljamo kot legitimnega domačina -, če si pred tednom dni igral v dobro nafilanem celjskem klubu, potem pa gledaš v Mariboru, če bo še kdo pririntal. Okej, Multiball so celjski band, kar ta argument postavi nekoliko na glavo, vendar vseeno. Karta je veljala 5 evrov, vendar si ob nakupu vstopnice na podlagi štempla (emsijevi grejo še posebej težko dol, haha!) prejel še original cd. Stara šola, vam pravim. In cd Gimme Your Fire, četrti studijski del skupine, ki obhaja že petnajst (!) let delovanja, je res konkretno darilo. Najprej vam, v bistvu pa komurkoli, ki ve, koliko strun ima kitara. Čeprav imamo danes Apple Music, kjer so multiballovci že ponudili svoj izdelek, ki sem mu jaz prisluhnil še isti večer, tik pred koncertom. In kakšno poslušanje je to!
Glej roke!
Noro, neverjetno! Vse, kar bi pričakoval od banda tega žanra. Ruži, dela, pove, kriči. Spevno, vsekakor najbolj doslej (pavšalna ocena). Ampak to ni tisto, kar najbolj zadovolji pri eni najboljših domačih plat tega leta (spet zelo pavšalna ocena). Ko je po devetih komadih in petindvajsetih minutah vsega skupaj konec, sploh ne moreš verjeti, da je že vsega skupaj konec. Ker tako uživaš in padeš noter, da bi ziher še kak komad. Ampak bi prav to morda v času, ko itak vsi snemajo predolge plošče, odvzelo posebnost tej plošči. Ki deluje, kot da je bila posneta na najboljši dan kariere banda, ne pa v treh letih.
Toda kot se v emsiju tonskim mojstrom rado primeri je cd eno, živa izkušnja pa drugo. Nismo ravno zadnji bojazljivci, ko gre za decibele (hej, nekateri smo My Bloody Valentine poslušali brez čepkov, ki so bili brezplačno na voljo za šankom Kina Šiška), toda kar je preveč, je preveč. Ne samo (značilno) preglasne kitare, celo vokal, ki je močan, ne pa glavni adut banda, je bil navit tja nekam do dvanajst, trinajst. Na škodo bobnov in basa. Ampak okej. Multiball niso pusiji, predolgo so okoli, da bi sprejemali gnile kompromise. Je pa res, da trenutna, zdaj že ustaljena konfiguracija odra in boksov v emsiju, pač ponuja že sama po sebi iber glasno podlago za kogarkoli.
Multiball delujejo najboljše kot nezaustavljivi četverec, ki je dal vedeti z novimi komadi, da tega ne delajo le za lasten gušt, temveč da so dejansko posneli konkretni štikl od plate. In poleg tega so za punk rock band neverjetno posebni v svoji individualni izraznosti. Pustimo morda debato, ali bi Kosmačin komot odpel še kakšen komad, ker je njegov vokal morebiti bolj melodičen od šarfnega Gregorjevega rohnenja. Nekje pri drugem, tretjem komadu me je ruknil Grega in s prstom pokazal na kitarista Gorana. Češ, če kaj opazim. Niti ne. Poglej še enkrat. Ne, kaj je. Da je levičar, ampak je kitaro samo okoli obrnil. Dobro, saj Hendrix pa Cobain sta jo tudi. In? Ne, ne. On ni potem strun na novo vezal. On je kitaro samo okoli obrnil in jo igra – kontra.
Baladisti.
E, idi nekam. Multiball sem gledal na istem placu mislim da pred štirimi leti, pa sem takrat gledal precej manj pozorno kot tokrat. Vsekakor nisem opazil, da igra solo kitarist kitaro – »narobe«. Pismo. Pa res. Do konca sem večino časa nato buljil vanj in v njegovo tehniko, s Samom pa sva ugotavljala, kako potem odigraš že Nothing Else Matters, uvod na prazne strune, kaj šele karkoli drugega. Čisti odfuk. Pri čemer Goran ni nek gimmick, neka finta, nek kliše. A-a. Za nič od tega ni bilo časa, ker je Multiball ena taka pocestna zverina, ki dalj časa tava, išče, potem pa ugrizne ob prvi priložnosti, ki se ponudi. Fantom se pozna, da so – resda v različnih postavah – več kot dovolj izkušeni. Da so del neke prejšnje generacije, ki je sanjala o točno takšnih koncertih, kot jih žgejo zdaj. Kot tridesetletniki. Da se punk rock lahko postara po svoje, po svojih pogojih, kažejo letos Nofx (mimogrede, takoj po koncertu je iz zvočnikov pri šanku donela Don’t Call Me White, prvi štikl Nofx, ki sem ga slišal!) in to kažejo tudi Multiball.
Čeprav si tovrstni glasbeni izraz kmalu postane podoben (ne pa nujno enoličen) v variaciji na temo, koncert Multiball, čisto rahlo predolg, niti za trenutek ni postal dolgočasen ali zlajnan. Zato ne, ker so pubeci naredili ravno iz bolj (pod)povprečnega obiska nadpovprečen koncert. Obrnili so vse skupaj na hec. Poznali so večino obiskovalcev, ti pa njih. En tak družaben večer. Sprehod v preteklost na najboljši način. Novi komadi so delali vsaj enakovredno, če ne celo bolje od nekaterih starejših. Shotgun, Papa in Gimme Your Fire imajo morda tisto, kar bi Multiball nucal, če bi želel še dlje, še višje, še bolje – sploh kar zadeva tujino.
Ampak to ni bil večer za sanjanje o tujini. Niti približno. To je bil večer za tiste, ki še upajo ven na koncert, ko grejo vsi drugi na kuhano vino. To je bil koncert, ki daje upanje ne samo za ta band, za ta klub, temveč za celotno sceno. Vidi se, da bo potrebnega še veliko dela, da bi bili taki koncerti pogostejši in prepoznavnejši, kar je manjkajoči del tistega konca Maribora. Kamor smo vsi vselej vabljeni, vendar tam iščemo spomine, ki zna biti pogosto fatamorgana, ker so se časi pač spremenili. Ampak po koncertu Multiball se sprašujem: so se res? Meni se zdi, da se niso. In to sploh ni slabo. Sploh. Ni. Slabo. Ravno kontra. Prekleto dobro je. Še. Še. Še.
Ko je rekel, da bo Maribor gazil, smo novinarji sicer besede Darka Milaniča pretipkali in predali naprej. Naj javnost presodi, kako in kaj. In izjava je bila v tistem momentu… Ambiciozna, bi rekel Ante Šimundža. Šur. Zelo ambiciozna. Milanič je to namreč izrazil v začetku sezone in kmalu je prišel avgust, ko je Maribor po remiju z Olimpijo, kjer si je pridobil samozavest, a še ni uspel sklatiti aktualnih prvakov z vrha, nato izgubil dve tekmi zapored (Gorica, Aluminij), en gol je zmanjkal za evropsko ligo, rotacija se je sesuvala… Takrat bi težko kdo pomislil, kaj šele napovedal, da bo Maribor gazil. Milanič je (mislim, da tam enkrat okrog prvega letošnjega derbija). In v to zatrdno verjel, ko marsikdo ni. Tudi njegovi fantje ne, še zlasti po lanski sezoni. Vedno je bilo nekaj. Če ne Rudar, pa Aluminij. Ni bilo poraza, je bil pa kisel remi. Zdaj se to zdi le kot prehodna faza.
Reprezentančni premori so se doslej izkazali za ključne, kar je po zmagi proti Kopru izpostavil tudi Milanič: »Spremenilo se je to, da smo imeli več časa za treninge. Tekme so se nato vrstile, spremenili pa smo tudi sistem igre.« Zdaj se namreč zdi neverjetno in nemogoče, da bi Dare Vršič spet zaigral na krilu, kjer nikakor ni našel svoje igre. Ironično, postal je kralj asistenc, letos jih ima že kar enajst (devet mu jih priznava liga). Romb je zacementiran in Milanič ima spet stabilnost, ki je prinašala naslove in Evropo v njegovi prvi eri. Toda razlika je v številu doseženih in tudi prejetih zadetkov. Mariboru se je odprlo v napadu po prihodu Luke Zahovića, obramba pa že šest tekem v ligi ni prejela zadetka, zadnjega mu je dala Olimpija v Stožicah. Seveda pridejo trenutki, ko Marwanu Kabhi pade koncentracija in gre kakšna žoga zadaj nevarno od noge do noge. A zdrsov ni. »Lepo je videti, da fantje tako pristopajo k tekmam,« jih hvali Milanič.
Zanimivo je, kako se igralci nasmejijo, ko dobijo vprašanje o tem, kaj je zdaj tako drugače. Naj bo to Dare Vršič ali Erik Janža. Že v slačilnici začutijo, vejo, da bo nekako šlo. Ljudski vrt je bil proti Krškemu in Kopru spet tisti stadion, kjer tekmeca prevzame magnituda renomeja mariborskega kluba, pa je že 2:0, 3:0. Po petnajstih minutah v soboto, po dvanajstih v sredo. To je zastrašujoča forma, ki pošilja jasen signal prek Trojan. Toda tudi od tam prihaja jasen signal. »Nasprotnik nam zanimivo ne pusti dihati, da bi se odlepili na vrhu, čeprav smo v dobri seriji,« se je k tekmecu za naslov ozrl Milanič. Olimpija vsekakor ne zmaguje tako prepričljivo, toda trenutno se v Mariboru s tem, tako se vsaj zdi trenutno, ne obremenjujejo. Igrajo svoj špil. Na vprašanje, če prihaja zimski premor še prekmalu, pa je vseeno stopil na žogo. Maribor ni povsem brez težav. Rodriga Defendija je zamenjal Aleksander Rajčević, ki podobno kot proti Celju še vedno poraja vprašanje, ali bo še kdaj zaigral tako, kot je kazal v najboljših časih. Mariboru na tekmah proti določenim tekmecem zmanjka prodor na krilih (Matej Palčič), vendar se je v prvem delu sezone najbolj »naredil« Aleks Pihler. Spisek poškodovanih ni kratek (Novaković, Bohar, Palčič, Defendi…), je pa tudi res, da ni kratek spisek fantov, ki čakajo na svojo priložnost. Dino Hotić dobiva polovico polčasa, trenutno pa je težko sploh priti na klop, kjer imajo mesto rezervirani zaslužni igralci na podlagi izkušenj (Mertelj, Viler, Mezga).
Lahko Tavares res še letos ujame Škaperja?
Tava in Pef se osebno ne poznata. Vsaj ne še. V intervjuju za Dnevnik mi je s ponosom razlagal, kakšen dosežek je 130 golov v slovenski prvi ligi. Pa naj bo to v devetdesetih ali danes. Je. Pri čemer ni nezanemarljivo, da je Štefan Škaper gole štepal za Beltince in Muro. Toda Tavares je napovedal, jasno in glasno, da ga bo skušal ujeti še letos. To je bilo pred dvema tednoma, ko je imel na letošnjem računu v sezoni komaj tri ligaške gole, skupaj pa 117.
Zdaj jih ima že 120 in v trenutni mariborski igri se zdi celo rekord dosegljiv, čeprav smo kmalu na začetku sezone preko palca računali, da bo potreboval poleg letošnje vsaj še eno sezono – nato je podaljšal za dve leti. Če je bil pri prvem golu proti Kopru predvsem dobro opažen, je pri drugem vse storil sam. Pa ne v tistem egoističnem smislu, kot se je dogajalo lani, ko je na silo, z glavo med rameni, kresnil po žogi, ta je šla pa premehko in premedlo po tleh, v najboljšem primeru do golmana.
Bolj kot je Tavares vključen v igro, lažje prihaja do priložnosti. Sam ve, da ni več klasičen napadalec. Vprašajte ga, kaj je po poziciji, pa bo tuhtal. Rooney efekt, le da Tavares nima takšnih težav s svojo prezenco na terenu, kot je letos pokazal v Evropi, ko je rešil v Sofiji in v Bakuju poskrbel, da je Ljudski vrt še upal na evropsko ligo. Viole bi zlahka naredile še kako pesem zanj, ker se bodo trenutne še zlajnale, če bo zabijal tako še naprej. »Če bo tako nadaljeval, je vse možno. Odvisno bo od njega, časa in priložnosti bo imel… Že v soboto proti Rudarju,« je kapetanu pokadil tudi Milanič. Glede nato, da je ostalo še sedemnajst krogov do konca letošnje sezone, deset oziroma enajst zadetkov ni nemogočih. Je pa še vedno kar precejšen zalogaj.
Luka Zahović & mi trije smo najboljši par
V intervjuju za Večer je povedal, da na Nizozemskem spremljalo njegove igre in mu čestitajo za vsak gol. Kar ni malo smsov, že sedem jih ima v ligi. Še vedno je od četverice napadalcev zbral najmanj minut (644) in še vedno ima na računu največ zadetkov. Zdaj je že pri sedmih, sledi Tavares s šestimi ter Novaković in Sunny s po petimi. Njegov nos za gol postaja vse bolj izpostavljen. Ni več, zdaj pa res ne, »čudno«, da je Luka tam, kjer drugi niso. Tam je. Če je to taktiki, ideji, publiki, soigralcem, nogometni naravi všeč ali ne. Luka Zahović zabija. Ali zgodaj ali pa takrat, ko je nasprotniku treba vzeti še zadnje upanje.
Zdaj, koliko na to vpliva dejstvo, da Milanič ne rabi razporejati minut med vsaj tremi napadalci (Sunnyja je kmalu postavil na stranski tir in mu daje drobtinice, vse odkar je Zahović prišel na posojo v matični klub), bomo še videli, ko bo Novaković spet zdrav. Njegova lucidna mini poteza ob podaji Dareta Vršiča za Tavaresov prvi gol pa samo potrjuje, kako željan je kombinatornega razbijanja nasprotnika. V tem je vsekakor močnejši kot s samostojnimi prodori ali streli z razdalje, ki očitno res ne bodo njegova močna plat. Ni pubec za dosegaje golov že tam od penal pike dalje. Je mojster kazenskega prostora, petke. Plus, zdi se, da sta s Tavaresom najboljši par, čeprav bi bilo za klub dobro, da bi si zapeli z Novakovićem »mi trije smo najboljši par«.
Fuzbal v minusu
Še v soboto je Dare Vršič odgovoril, da ni termin 20.15 tako napačen, če je vreme še koliko toliko nad nulo. Da pa nima smisla brcati po mrazu, če bi lahko brcal prej. In je padla temperatura že v sredo pod ledišče. No, Kanalu A so letos očitno številke povedale, da je bolje če Maribor igra ob sobotah (sredah) ob 20.15 in Olimpija ob nedeljah popoldne. Zgodnjejesenski termin 20.15 v soboto je vsekakor bolj prikladen kot nedelje, ki se v Mariboru pač ne primejo (ne glede na nekdanjo jugoligo), vendar bi Kanal A lahko pogledal tudi ene druge številke, in sicer da obisk na stadionih že pošteno pada v zadnjih krogih (celotna liga ima trenutno 1.446 lani 1.569 gledalcev/tekmo)
Nihče ne zagovarja četrte ure med tednom, ker potem pride v Velenje 120 gledalcev na sicer zanimivo tekmo Rudarja in Krškega. Tega si prva liga ne zasluži in ne niti s pojasnilom »enkrat pač moremo dati tekme med tednom«. Že zato ne, ker so to praviloma trije krogi na sezono in tri srede, ko se zna marsikaj zgoditi in gledalcem vsaj v živo uide. Ligaški razpored je takšen, kot je, težko ga je premikati, bodo rekli na NZS, toda kompromise bi počasi vendarle lahko našli. Sicer bo Erik Janža postal strokovnjak za travnate površine. Najprej je rekel, da je bilo v Kidričevem »živo blato, dobesedno«, zdaj pa sta oba z Milaničem poudarila, da pod nulo igrišče postane neravno (čeprav je zelenica v Ljudskem vrtu zelo spodobna v primerjavi z nekaterimi drugimi, še zlasti s tisto v Stožicah), vsak udarec zaboli in regeneracija utegne biti v tednu, ko so na sporedu tri tekme, zelo dolgotrajna. Maribor je nenazadnje končal z desetimi, saj je Luka Zahović ob porabljenih menjavah sam odkorakal z igrišča po bolečinah v preponi.
Vseeno je pohvalno, da se je zbralo 2.000 gledalcev v sredo zvečer. Maribor, ki bo v mestu preselil svojo Vijol’čno bajto, kar je nov spodbuden marketinški korak, je primerno spustil cene vstopnice v predprodajnem paketu, čeprav se ti očitno množično še vedno ne obnesejo, kot bi si to klub in mesto želela (izhaja iz tega, da je bilo proti Krškemu 3.500 gledalcev v soboto).
Je pa Gorazd Elvič pred začetkom tiskovne konference po tekmi obujal spomine na jugoslovansko ligo, ko je bila cena karte takšna kot za eno pivo. »Kdaj to?« je vprašal Milanič, ki se na tiskovkah počuti vse bolj sproščeno, skoraj domače. »Je bilo pivo tako poceni ali tako drago?« se je še pohecal. No, danes vstopnica stane, preko prsta, za štiri pive, čeprav seveda to ni noben kriterij, le primerjava. V spomin na stare čase, ko je bil slab obisk, če je prišlo 7.000 gledalcev. Povprečni obisk v Ljudskem vrtu je za zdaj (3.644 na tekmo) kar nižji od lanskega (4.259), res pa je, da Maribor čaka še en ligaški derbi.
Koprske muke & Pamićeva iskrenost
Igor Pamić deluje kot posrečen lik. In predvsem zelo iskren, kot smo slišali že po remiju z Gorico, ko Koper po štirih tekmah vsaj ni izgubil na Bonifiki. Tam je krepko usekal čez pristop svojih fantov, za katere je upal, da bodo v Ljudskem vrtu postali možje. Čez noč to seveda ne gre, Koper je povsem padel in z izjemo dveh strelov z razdalje ni zmogel nič, toda Pamić je tokrat izpod ikonične kape na šilt iskreno povedal, da prevzema sam odgovornost, v upanju, da bo to njegovim fantom kaj bolj pomagalo. Trenutno je to težko verjeti, res pa je, da Koper zdaj čaka Aluminij. Vsekakor pa se sprašujemo, kam je šel Koper, ki je na Bonifiki namučil tako Maribor in Olimpijo.
Koprski nogomet se te dni pogosteje znajde na drugih kot športnih straneh. Občutek na razdaljo je, da je šlo marsikaj navzdol vse od tiste tiskovke, ko je Boris Popovič najprej napadel Roka Mavra v svoji video avdiciji za tv kolumnista (koprskemu županu dajemo v tem oziru retrogradno spodbudno trojko, res pa je, da ni imel kdo ve kakšnega viralnega hita), nato pa žongliral z enim talentiranim pubecom in omenjal celo ligo prvakov. Zdaj je Koper daleč od tega. Prej se slišijo besede druga liga kot liga prvakov. Taki Koper deluje bedno in podhranjeno, vsaj sodeč po Pamićevih besedah. Da Milan Obradović ni bil zamenjan »kar bezveze« in da klub nima niti dveh normalnih štoperjev, pet igralcev enakega tipa na sredini in sploh nobenega napadalca, so Pamićeve trditve, ki jih lahko podpišemo, in niso ravno pogoste v slovenskem nogometu, čeprav dvomimo, da bo Pamić, ki je deloval že z eno nogo na odhodu, za te izjave v klubu dobil pohvale.
In ko k temu dodamo še vprašanje lastništva kluba, licenčni postopek, njihovo lansko spomladansko formo, ko so v zadnjem krogu čez Zavrč (!) ohranili prvoligaški status, čeprav so na Bonifiki že bili prvaki (niti ne tako dolgo tega) in v predlanski evropski sezoni edini napredovali in to kar dvakrat… Je situacija črnogleda. Kopru tega nihče ne privošči, še najmanj igralcem, ki delujejo nezainteresirano, kot se je pokazalo še posebej v obrambi. Toni Datković in Kevin Ed Kokorović sta bila lani stebra dobrih iger Zavrča. Aja, in na tekmi je bil tudi Danijel Pranjić, čeprav smo ga komaj našli. Najbolj žalostno p je, da je klub v takem stanju, da ne more izpolniti niti kvote sedmih rezervnih igralcev (Pamić jih je imenoval le šest).
Kdor si je kdaj delal kokice aka pokovko, potem ve, da se jih da kar hitro zajebat. Nepovratno zajebat. Zažgeš, premalo zapečeš, karkoli, hitro lahko ornk zajebeš. Važen je namreč tajming. Pa občutek. In še kaj. Itak. Še posebej, da, v mikrovalovki. Ja, one, ko dobiš celi pakl za manj kot tri evre za štiri porcije. Ampak zato hodimo v kino. No, ja, na filme, okej, ampak na kokice. Ker tam baje najboljše vejo in znajo narediti pokovko aka kokice. Ja pa ja. V Koloseju že ne.
Zdaj, glede nato, da te dni v mariborskem Koloseju poteka obnova – če bi res želeli stvar obnoviti v nulo, bi stvar dol podrli in začeli znova -, vrlim kinematografom še damo nekaj manevrskega prostora za… Ne ravno šlamparijo, čeprav gre nemara prav za lumpavost. Ker sem zadnjič po ogledu Pr’ Hostar iskal v centru mesta parking kot zadnji naivni kreten, sem v izogib koleričnemu šusu raje odpešačil do Koloseja. Kamor vedno pridem prehitro, še zlasti, ko grem v kino sam, kar ni pogosto, je pa konstantno.
Skratka, naguncal sem se za Nočno življenje, film Damjana Kozoleta, za katerega drži, da lahko napetost režeš, kot je za Urbani.si povedal Niko Zagode. Ampak ker mi je ostalo še pet minut, sem cincal. Neverjetno, kakšen strah v kosti mi je nagnal Cineplexx, kjer te za vrvjo takoj opozorijo, da lahko greš v dvorano šele takrat, ko zasveti lučka s številko tvoje dvorane. Ki seveda zasveti zadnja, zato nabaviš še načo čips z osemnajstimi omakami in zapraviš toliko, kolikor bi v čisto spodobni mehiški restavraciji. No, ker nisem vedel, da je v Koloseju praksa vseeno manj brutalna – vsaj minuli ponedeljek – sem zato opazoval, kako je fitnes povsem že pohrustal gigantsko površino Koloseja, kjer so imeli v megalomanskih planih v mislih vse možno in tudi nemožno, kako ožet kupca. No, pozabili so nato, da bi ljudje radi videli vsaj kvalitetno projekcijo filma, po možnosti na stolu, kjer naslonjalo nima čigumija, starih kokic ali luknjo s svedri.
Kolosejeva zgodba je toliko bolj žalostna (ne pa tudi usmiljenja vredna), ker še vedno strogo ločijo (res pa da ne več s steklom) prodajalke vstopnic od kraljestva haribojev in kokic. To je strogo ločeno, s prehodom vmes. Ni tako kot v Cineplexxu, kjer je najmanj pomembno, kje bom sedel, vsekakor ne tako kot akcija ne-vem-katerih-že bonbonov. Tisto me povsem dotolče, ker se filmska umetnost zreducira na nekaj, čemur bi v McDonalds’u rekli happy meal. Tisto me, vsakič znova, prizadene, o čemer sem že pisal,, čeprav nekako vse skupaj pogoltnem dol in grem raje tja, ker so dvorane bolje ogrete, bolj tople, z rdečimi sedeži in skratka za mojo rit bolj udobna. Tistih dvakrat na leto, ko grem v kino, v vsakem primeru pa vse manj, kar je nasploh trend, pri čemer so krivi seveda vsi od Stevena Spielberga, Partisa, Torrentov – vsi razen teh modelov, ki so v Mariboru kino zreducirali na tisti plac poleg fitnesa ali Tuša. Šele zdaj, s čimer si nimajo udarnikovci kaj pomagati, zares pogrešam Udarnik. Da, tudi takšnega, kakršen je bil. Zdaj bi dal karkoli, da bi lahko šel v kino magari s koruzo.
No, skratka. Kupim vstopnico in čorim. Gužve itak nobene, nimaš se kam prav za dat, čeprav so se lepo potrudili z božično-novoletnimi lučkami v bližnjem lokalu, kjer pa so me tri leta tega, ko sem v Mariboru skušal podoživeti liffe, zadnjič videli zaradi tako nesramnega osebja, ki smo mu zvesti kino friki delali promet in šli hkrati na živce.
Zdaj je bil pa za šalterjem, tam pri kokicah, visoki model, ki ga je še ena tamala, očitno sveža uslužbenka, prišla preizpraševat za neke nasvete. Model je torej obvladal, ve, kako in kaj. Ja pa ja. Gledal sem cene kokic in me je sezulo. Ker sem enkrat storil to napako in vzel samo kokice brez pijače in se na krohot svoje bivše punce skoraj zadavil s tisto kokico, ki jo iščeš z roko vse do komolca noter v svojem gurglu, sem seveda gledal še, s čim bi dol poplaknil. Dobro, ajde, kokice in kokakola, naj bo, saj ni pogosto. In ravno na to finto sem se ujel. Da češ, če sem že tu, pa ajmo. Za 4,80 evra, pismo. Mala kokakola, male kokice, to je bil najcenejši paket. Pa dobro, ajde, enkrat, te pa dajmo, čeprav je kino vstopnica znesla 5,50 evra, tole pa le 70 centov manj.
Model zajame s tisto šeflico po kokicah, ki so bile nekako zlato rumene oziroma takšne, kot ti jih tvoja mikrovalovka doma niti približno ne nafarba v zlatorumene odtenke. Kar cedile so se mi solze v očeh od vsega skupaj. Model je zajel, nabasal, ravno prav, da mi je dol padla ena sama kokica. Takoj sem segel z roko, zgrabil še koliko toliko bontonsko nevljuden šop kokic in poskusil. Mmm. Res ni bilo slabo.
Okej. Prvi šop. Potem pa dalje. Ko sem prišel do kinodvorane – v Koloseju ona gori, ki kontrolira karte, sploh nima nobenega računalnika, le pisalo in list papirja, total odkačeno, ampak tole ni retro hipster finta, temveč le živa žalost -, sem zicnil in začel čimprej jesti. Ker je to vljudno. Jebiga, če greš gledati slovenski film, brez podnapisov, pohrustaš vse kokice čimprej. Da ne boš hrustal in cmokal potem in bo folk zamudil. No, jaz sem se basal, en par za mano (edina ženska med osmimi tipi, ki smo bili v dvorani) pa je klepetal lep del filma, do tam, ko je Jernej Šugman golo in sveže pohrustan na Celovški. In bolj kot sem se basal, bolj čudne so se mi zdele kokice. Nobena ni bila več – kljub temi v dvorani – niti slučajno živorumena. Bile so vse bolj stiroporu podobne, da sem žlempal tisto kokakolo in jo skorajda ljubil kot še nikoli dotlej. Saj vem, cuker s kokakole lahko omrtviči brbončice, štekam. Ampak vzel sem si pavzo in nato počasi nadaljeval. Kokice so imele vse bolj okus po nečem čisto devetem. Najprej se mi zavraga ni narisal spomin na kaj za vraga bi to lahko bilo to. Oljasto, da. Rahlo grenko, odtenki kisle. Da, da. Ampak to olje, ta vonj ta… Jebešmumater! Pleskavica, čevapi, gril, mešano meso! Jebemomast! Ne vem, zažgane se mi pač niso zdele, ker ne. Ampak kako lahko tako genialno zajebeš kokice? Ne vem. Nimam pojma. Je s šeflo pomazal po podlagi? Eh, Jaša, kaj pa te ti veš, saj nisi stručko, čeprav kaki kulinarmaher pa te moraš bit’ za – kokice?
Nič, glodal sem do konca, čeprav sem na eni točki obupal in kako osmino paketa pustil. Kar je, saj veste, pri kokicah (ali arašidih ali čipsu ali smokijih) nemogoče odnehati, hujše kot droga in to. Pa sem. Prvič sploh. Ponavadi še glodam tista zrnca, ki jih ni razpočilo, praskam po soli in to. Zdaj pa ne. Dva stola stran sem odložil vse skupaj in se posvetil filmu. Še dobro, da takemu, kjer je bilo glodanje še hujše od te, ki sem jo pokasiral jaz. Ko vidiš, kako lahko človeka najprej pogrizejo psi, nato pa še slaba vest in predvsem strah, so kokice morda še najmanj.
Vendar okus je ostal in zdaj me bo strah jesti kokice. Pa nočem še komu drugemu reči ali zganjati cirkusa. Ne. Pravim samo, da so kokice, ki sem jih v ponedeljek fasal v Koloseju, imele okus po pleskavici, ki jo imam sicer strahovito rad in bi jo lahko jedel vsak dan. Kokice na ta način pa nekako ne delajo. Škoda. Glede nato, da v Koloseju pred projekcijami (gotovo na podlagi izkušenj) opozarjajo z velikimi črkami na platnu, naj gremo povedat, če bodo težave pri predvajanju (podnapisi, zvok, projektor – you name it), je jasno, da še kokice niso več, kar so nekoč bile.
Ali pa je bil le slab dan. Ne vem. Vem samo, da kokic tam več ne kupim. Karto že, čeprav me je proti koncu že malo zeblo v kinu, pa se ne zmrazim tako zlahka in hitro. Kakorkoli, upam, da bodo nekoč prišli boljši dnevi. Kar ima Ljubljana v Kinu Bežigrad (Kinodvor ni možnosti, ker pri nas občinarji ne hodijo v kino ali knjižnico), lahko mi trenutno le sanjamo. In glodamo. Take kokice.
