Oznaka: maribor

  • Bolje samski kot nikoli

    Bolje samski kot nikoli

    Stari ludi smo samo zijali. In čakali. In še malo čakali. Hvala bogu za slušalke. Če ne bi bil ravno Mitja Okorn, bi lagano spakiral domov. Ko te jebe, dragi Cineplexx. Že itak me vedno zaščemi, kadarkoli se spravim v kino, kar je v povprečju do dvakrat na leto, od tega potem vsaj dvakrat ne grem. Nazadnje sem bil v kinu, ko sem se vrgel v Star Wars svet. In mi niti ni bilo tako žal.

    Zdaj pa… Deževna nedelja, ki je sredino junija premaknila na konec oktobra, tisti čas v letu, ko ga samski, ne vem zakaj, najbolj nadrajsamo. Ampak dobro. Kakorkoli. Ker je to ravno Mitja Okorn in ker sem sploh bil začuden, da je Planet samskih [Planeta Singli] sploh še na sporedu… Sem… Ne ravno potrpel. Trpel sem. Pa sem doma še imel kurzor miške na »Nakup vstopnice«. Lepo bi jo nabavil s kreditno kartico, ki jo imam itak samo zaradi letalskih vozovnic, pa itak nikamor ne letim, pokazal QR kodo onemu zdolgočaseno sitnemu modelu, ki raje kaže gor na utripajoče številke dvoran, ta kruti orwellowski način ogleda kina. Čakati moraš, da te spustijo noter oni. Zakaj? Logično. Itak. Vsakič znova vem, da me hočejo napizditi, da bi kupil nacho čipse in vprašal še, če imajo pico, čevape, kalamare in ostale pizdarije. Zato je šlo kino, dragi multipleksi, v kurac. Zato vam obisk pada.

    Ravno zato, ker sem v kino recimo temu zamudil. No, bili so še predfilmi, vrata odprta. Ampak počutil sem se neprijetno. Ne ker bi bil neki pedantni zategnjeni šilček, ampak ker sem bil pač tako vzgojen. Da je kino nekaj med gledališčem in fuzbal stadionom? Ne. Niti ne. Kino je pač kino…

    maxresdefault

    No, o tem sem razmišljal, ko sem čakal v vrsti. Oni. Cik-cak, ko moraš mimo trakov. Kot na letališču ali v gardalandu. Nič narobe, pač… Malo gužve. Nič zato. Ampak potem sem videl, že vnaprej, da so na čelu vrste sami froci. Pa dobro, sem si rekel, nič hudega. Naj naročijo, da se naučijo osnovnih fint in tega. Ampak kaka kurac zrelostna izkušnja naj bi to bila? Stari so tamalim dali kartice, na katero nafehtajo keš in potem grejo vsaj malo na oddih, pustijo frocovje, ki še niti v zadnji triadi osnovne šole ni, da gredo sami v nakup. Krasno. Ko froci vidijo, kaj vse lahko nabavijo, pri čemer je nakup same vstopnice, goli razlog, zaradi katerega so sploh tam, se jim itak skeglja. Zmaga marketinga. V nulo. Froci so na trdi drugi. Slušiji, gigakokice, nachočips… Ni čudno, da se je začela delati gigavrsta, ko so froci v družbi po štiri, kjer je motiv »nea upaš probat totega slušijaaaaa«, nabavljali živež za konec sveta, jebo vas Independence Day 2. Starejši smo stali, pri čemer sem bil jaz še med mlajšimi. Valda nihče ni upal ničesar reči. Frocovje pač mora biti samostojno in permisivno vzgojeno. Zato se je začelo vse zamikati. Številka 8 za našo kinodvorano je začela utripati šele po 18. uri, ko bi se film itak moral že začeti. Kako mi gre to na kurac. Ne, ne. Kako sem šel sam sebi na ološ. Jezus kristus, bog pomagaj, prmejdun.

    V tistem trenutku, ko sem skušal poslušati podcast, pa so mi še Tomić, Nachbar in Conde dojadili, ker jih itak nisem mogel zbrano poslušati, ker je vse šumelo od tistih slušijev… Frdamana Dory, ziher so to šli gledat. Pa dobro… Skušal sem se zbrati, pomiriti, sestaviti. Kaj če bi to bil moj otrok? Okej. Ne odpiraj te teme. Ampak dobro, saj je hipotetično, teslo… Okej… Če bi bil… Bi…Bi… Ma kurac bi. Saj punce nimaš. Planet samskih greš gledati sam. Romantično komedijo, za katero sem si po vseh recenzijah, ki so vse po vrsti vnovič hvalile Mitjo Okorna [več kot upravičeno], zabičal, da če jo grem zijat v kino, se ne bom cmeril, hihital ali metal na čustvene zobe.

    In tako sem tam stal. Čakali smo. Bilo je kar nekaj starejših parov, za katere se ne spodobi ugibati, ali so že v penziji ali še ne, ampak vsem je na facah pisalo, kako težko skrivajo tisto, kar se nam je vsem po glavi podilo. Da je šlo kino v kurac, z njo pa naše največje bogastvo, naši otroci. Ko vidiš, kako je deca vesela, ko cuza tisti cuker, s katerim bi Amerika rada nazaj izvozila sladkorno in pobrala dobiček, si nekako… Ma kaj pa vem. Jaz sem bil nekako vesel, da sem samski. Da še to ni moj problem. Kar problema seveda ne bo rešilo. Če sem jaz v evolucijski enačbi A in je otrok C, mi itak manjka B. Te teme pa raje ne bi odpiral.

    Počutil sem se nekako tesnobno v tisti vrsti. Najprej sem seveda skušal najti milijon argumentov, da so itak krivi prepočasni in leni uslužbenci… Pa jim je ob vseh naročilih otrok tako tekel švic dol do riti, da… Se mi je skoraj milo storilo.

    In tako sem končno prišel na vrsto tudi jaz.

    »Zdravo!«

    »Em… Rezerviral sem, saj ne vem, zakaj, karto za Planet samskih ob šestih. Vrsta 7, sedež 12.«

    »Aha… Ok. Izvoliš še srečko.«

    »Kako srečko?«

    »Ja našo, morda kaj zadeneš.«

    »Močno dvomim, pa tudi nimate tistega, kar bi jaz rad trofil.«

    »Kaj pa?«

    »Ni pomembno…« sem naredil žgoljavi ksiht.

    »Okej. Izvoliš. Šest evrov petdeset.«

    Ker sem tako vljudna drolja, sem seveda nabacil drobiž. Točno. Ampak držal in mencal sem s tisto srečko, da sem dva evra pobasal v svojo roko.

    »Em… To bi pa jaz mela…?«

    »Kaj?« sem jo pogledal. Bil sem ziher, da bi imela mene.

    »Em… Denar…«

    »Aja…« sem razočarano dahnil in se odpravil proti kinu.

    8d223ed2045a2219cfe02f992dc6.1000

    Ko sem rezerviral vstopnico, sta bila zasedena le dva zica, tista na sredini dvorane, ki sta, mislim da, zasedena po defaultu. Zdaj je bila pa dvorana kar lepo popolnjena, no, lepo popolnjena… Glede nato, da film igra od aprila, sem bil ziher, da bomo v kinu jaz in vse moje bivše punce s svojimi iber tipi, kar še vedno pomeni, da ne bi bilo ama nobene gužve. Tako pa… Sem bil pri svojih tridesetih najbrž celo najmlajši v kinu. Kar je… Ko enkrat skužiš, da gledaš sebe na platnu, rahlo okorno. Torej… Starejše pare zanima, kako in zakaj smo mladi singl? Uf. Dobro, saj v filmu je tudi mama glavne junakinje, ampak v njej se seveda starejši niso prepoznali, ker so se nam, našim telefonom, našim aplikacijam, našim fejsbukom pač prevež krohotali in valjali in kikotali.

    Pa dobro. Moral bi sedeti poleg enega para, seveda poleg deda, kar je… Ne hvala. Je bilo čisto preveč zicov. Najraje bi vedno itak sedel čisto na robu, pa potem folk itak zamuja, ker kokice, ker froci, ker slušiji, in si se duplo zajebal. Tako da… Sem se pač zicnil malo stran. Rad imam ta svoj mir. Saj vem… kaj… Boste… Pomislili… Tip ima resno obsesivno kompulzivno motnjo. Pa… Niti ne. Pač… Ko enkrat najdem svoj zic, se predam in sprostim in to.

    Razen če, kot v tem primeru, pred mano ne sede mama s premajhnim otrokom za tak film. Punčka je bila stara, kaj pa vem, mogoče devet let. Znala je čitat podnapise boljše kot poljsko, predvidevam. In tamala je kakšnih osem minut še gledala film, potem pa je stvar postala kmalu dolgočasna in ker so Okornu dopustili 132 minut filma, je tamala proti koncu že skakala po zicu, sedla na rob zaprtega zica in raztegnila roke kot Jezus na križu ter mlahedrala z lasmi. Sedem sem skoraj direkt za njo. In spet. Strah me je bilo reči karkoli. Čisto res. Ker pač… Starši znajo biti resno kolerični dandanes, kino je bil za to mamo očitno oddih, tako da sem spet bil uvidevna drolja in sem najprej počakal.

    »Alo…« je rekla mama.

    Punčka ni rekla nič, sedla je kao nazaj dol. Za kakih pol sekunde. Potem pa znova. Skok, hop, cup, tip, tap, top. Hvala lepa. Presedel sem se, tiho kolikor je šlo vrsto nazaj in skoraj povsem na rob. Aaaa. Pa sem končno zadihal.

    Ko si tako na robu in ko padeš v tak film, kjer je scenarij tako sijajno popeglan, naštudiran in natupiran, si… Cukrast. Si sam kot jebeni sluši. Itak da so mi stopile solze v oči nekje proti koncu. Če pa je glavna igralka tako jebeno ujeta v svoji lepoti izgubljeno-najdenega. Okorn pa itak briljira kot najboljše rock solaže. Ja, saj glavna solaža mora biti iber top. Ampak šele res dobra ritem kitara jo lahko povzdigne do klasike. In tako njemu ratuje, da pod glavno zgodbo zapakira mojstrske podzgodbe. Ja, glavno zgodbo bi kdo med nami še napisal in posnel. Toda toliko likov, tako povezanih, jebeni omnibus?

    Z glavno junakinjo Anjo nisem sočustvoval ali karkoli, bi se pa iber žvalil z njo, ker je tako nepopisno lepa, da bi šel s peciklom magari v Gdansk. Glavni junak Tomek mi je morda malo bližje, ker bi seveda tudi jaz moral enkrat imeti tv oddajo, čeprav bi kvečjemu lahko nastopil kot lutka. Ni pomembno. Kar me je zabrisalo v film, je ta občutek, da je Okornu ratalo. Pismo, še sredi junija je kinodvorana lepo zapolnjena, folk je bil pripravljen stati v vrsti in čakati, da frocovje faše diabetes, film je v faking poljščini in ne nazadnje se dela norca iz nas samih, čeprav mene ni šans, da spravite na dejte prek interneta in to. Pa dobro… Ne bom zdaj tu flodral recenzije, ker pač ne, ampak že ko sem gledal Tu pa tam v Koloseju in so kokice letele po celi dvorani in smo vsi ploskali, ko je Okorn z animacijo lepo prečrtal filmski center in jim tako lepo rekel, naj se lepo jebejo, sem videl, da me nagovarja nekdo, ki se ni predal, porinil glave v pečico ali šel nabavljat šmarnico za pol evra na hektoliter.

    Okorn tega filma pri nas ne bi mogel nikoli posneti. Že zaradi predragih scenaristov in predvsem predobrih, ki jih pri nas s svetlimi izjemami ni. Lahko bi mu dali keson, šajtrgo in bager denarja, pa ne bi dobil takšnih igralcev, ker jih pri nas praktično ne delamo. Igralci pri nas stežka igrajo nas, neke vrste e-realizem, ker ne živijo »našega« življenja. Pa saj vem, pavšalno vsepovprek je zdrisasto šalabajzerstvo, ampak ni šans, da bi to lahko posneli pri nas. Že zato, ker vse od Poletja v školjki in Sreče na vrvici nismo imeli top mladih junakinj v naših filmih, ker bi pri nas 16-letno hčerko itak igrala 28-letna igralka. In tako naprej.

    Ampak kar je zmaga filma… Je to, da je predolg. Ampak je to fajn. Prav to. Da bi še malo. Da veš, da bo na koncu srečen konec, jasno, vmes te sicer Okorn lepo napizdi, ker misliš, da veš, da te bo napizdil, pa napizdiš samega sebe, ko ugibaš, da bo Anjo itak na koncu ruknil oni učitelj športne ali pa, še bolje, ravnatelj, ki z Anjo sicer nima nič… Vedel si, da bo konec srečen, ampak konec romantičnih komedij ni več… Mamljiv. Pa naj bo še tako pocukrano ironičen s princem na belem konju. Mitja Okorn ne nuca več šiltkape na glavi, pa nam še vedno na svoj ikoničen način zasuče stereotipe in pokaže, da bi se z belim konjem ne samo zajebali, ampak da v tej štoriji itak nikoli ni bil bistvo princ temveč beli konj in prav ta te lahko potem zajaha.

    Na koncu sem kar ornk skrival solze, si brisal topla lica. Nisem se cmeril ali cmizdakal, ker, kaj pa vem, nimam punce že dve leti in ker sem počasi začel razmišljati, da bi bilo spet fajn, če bi šli na kaki dejt. Pa da magari reče ne. Samo naj malo počaka, da rata neka štorija. Ker to je bistvo, ne? Da se družimo, da poskusimo, da se zajebemo. Ker samo tako lahko ratujejo neke zgodbe, spomini in ne nazadnje tisti trenutki, ko nam življenje skrene v neko drugo smer, na katero prej ne bi niti pomislili.

    Predvsem pa sem novodobno, torej mamljivo in ponosno favš Okornu, ker mu rata nekaj, česar Slovenci načeloma nismo zmožni. Smejati se samim sebi, pa ne glede nato, ali smo čefurji, Prekmurci, Štajerci, brezposelni, vodovodarji ali karkoli devetega, v kar bi nas predalčkalo. Pa ja, saj so liki v njegovem filmu precej plastično stereotipni, vendar to ne pomeni, da niso večplastni. Ne samo, da imajo lok, temveč imajo tisti filing, da se lahko vsakemu od nas kaj zgodi in da zgodba Anje ni prav nič boljša od zgodbe njene top kolegice. Zgodbe niso večje ali manjše. Eh. Najmanjši v celi zgodbi je itak največji, torej Tomek, ki bi mu resni psihoterapevti šli z geotrikotnikom meriti tamalega in mu povedali, da ima hude mommy išjus.

    Najboljše pa je, da mu je za dve uri uspelo, da sem v kinu tako užival, da bi še šel. Pa ne samo njegovega filma. Šel bi v kino. Sam, itak. Ker če ne morem sam, kaj bom te hodil potem v paru. Morda bom naslednjič kupil magari karto vnaprej in pokazal qr kodo… Ampak ne gre zato. Planet samskih mi je dal tisti prepotreben pogum, ki te natera, da greš in se magari resno zajebeš. Ampak če nič drugega… Dve uri sem gledal lepe ljudi na platnu, z lepim scenarijem, lepo zgodbo in se ob tem imel lepo. Preprosto, ampak vseeno tako, da sem se vmes kar nekajkrat zamislil in preizprašal in te zen jajce. Nisem nič pametnega nagruntal, ker je itak bila največja akcija, do katere me je film spravil, ta, da sem si šel po kebab in da sem si doma ob ogledu fuzbala naredil kokice. No, zase in za fotra.

    Dejti pa bodo že še prišli, ne Mitja?

    P.S.: Zjutraj sem odprl tisto srečko. Ni je bilo treba počohat, ker so me takoj pogledale gigantske črke z napisom VEČ SREČE PRIHODNJIČ. Itak. Komaj čakam!

    FullSizeRender 2

  • Čof!

    Nak, Vinko ni manjkal. Ko ga šljivi. Pa je lahko še takšna mariborska zvezda te dni. In naj je to bil ravno pravšnji njegov, želvast svet, kamor bi… Resno zaplaval. Ono, v nulo, čof čof čof. Toda Vinko, želva hlastavka, ne bi mogel ujeti, pohlastati vsega, kar je zmogel v ponedeljek na svoji zaključni prodkciji Center plesa. O, ne. Vinko bi splezal, kot jaz, na suho. In se samo predano čudil.

    Med najboljšimi življenjskimi metodami, ko se vidi, kdo in kaj si, je najbrž ravno tista z vodo. Češ, zalučali te bomo v vodo in preverili, ali boš splaval. Ali pa pač ne. Izkustvena metoda. Eksperiment. Dela, že leta, preverjeno. Ampak pozor. Seveda ne za vse in v vseh primerih enako, saj vsi pač nimamo enakih predispozicij. Nismo psi, ki naj bi po defaultu vsi znali plavat. Okej, itak naj bi, saj vidite, kam pes taco moli, ta metafora bolj veljala za petje, ono, vsak zna pet’, walda tudi oni, ki ne znajo. Pri plesu pa je… Mah, kaj bom pameten. Kaj se pa meni sanja, okorno sem sukal sosošolko Dašo na plesnih vajah in maturantskem plesu, naučil sem se na srednješolskih čagah tistih par fint, ki si jih ponucal, ko si plesal v neki kleti z neko punco in zganjal cirkus, ki je imel več veze z iskanjem orientacije (in šanka) kot pa z neko dodelano koreografijo.

    Zato… Je to v ponedeljek bila izkustvena metoda. Sam sebe sem vrgel v vodo, ko sem šel v ponedeljek drugič na produkcijo Centra plesa. Prvič sem bil pozimi na tisti božično-novoletni produkciji v unionski dvorani, kamor me je bil povabil Rene. In bil sem… Paf. Okej, saj sem hodil seko gledat še v gimnaziji, ko je plesala za Plesno izbo. Tisto ni bil hec. Tisto je bil resen štof od plesa, tako resen, da sem prvič slišal za, kaj pa vem, jazz balet. Ampak okej, tega je že sto let nazaj. Pozimi sem bil šokiran, da je ena taka, poldrugo uro trajajoča produkcija, kjer nastopajo malčki od treh let pa vse tja do zrelih plesalcev, mentorjev, koreografov, no, da je ena taka produkcija tako celovita, zapakirana, dinamična, tekoča… Tako fejst.

    FullSizeRender (6)

    Toda svoje doživetje sem vzel z rezervo, ker sem pač zadnje čase bolj hitro navdušene sorte. Bojda. Prvič je pač prvič, ne? In zato sem se odločil, da grem še drugič. Niti malo nisem cincal, čeprav sem tako izpustil prvo tekmo Eura 2016 v živo. Ma, naj se prepucavajo Irci in Švedi. Pa saj, kdorkoli bi se, razen naših, ki pa jih itak ni poleg… Bi šel. In sem šel.

    Zdaj… Ko greš na tovrstne produkcije sam, nobene veze s plesalci, kao novinar… Je rahlo bizarna situacija, saj so tam itak ateji, mame, dedki, babice, bratje, sestre, pogojno fantje [in punce, čeprav je bilo zrelih plesalcev skorajda nič], mogoče kakšna res dobra prijateljica… To pa je to. Povozilo me je, ko sem videl, da bo zaključna produkcija v SNG Maribor. Ne vem, ali je bila že kdaj prav, kot rečeno, to je nov svet zame. Čisto nov. Tako na veliko? Velika dvorana? Uf. In ko sem dvignil karto, me je skoraj kap, saj sem fasal prvo vrsto v parterju, zic dvanajst. Lepo sem pogledal rahlo zmedeno hosteso gori na balkonu, ki je bil, hvala bogu, odprt. Zakaj hvala bogu? Ker me nihče ni rabil prenašat. Mojih »bravo«, »kaj si nor«, »kak dobro« ali petje nekaterih songov, ki so pospremili posamezne točke.

    Gori na balkonu je, sploh ko je ta bolj ali manj prazen, totalni žur. Svoboda. Nekako lažje dihaš. Pač, gledališčne dvorane sem nekje vmes odčutil, tisto gledanje pred začetkom predstav… Ni zame. Ja, pod šlicom imam strgane kavbojke. In včeraj so se mi, čisto zares, strgale še bolj. Ker sem se začel tako premetavat na zicu. Ja. Premevat. Skoraj plesat. Pardon, plavat.

    Koncept tokratne produkcije je bil… Morje, oceani, kareta, hobotnica. Naslovljeno: Pustite nam ta svet! Jap, s klicajem. Kar je ornk naslov, skorajda krik, več kot očitno dvojno sporočilo, ki presega le ekološko rotenje. Center plesa se je od leta 2000 do 2007, ko je upal in grizel, boril ravno za ta svoj svet, svoj akvarij. In gre dalje, naprej, višje, močneje, gibčno. Zdaj že do SNG Maribor, velika dvorana. Ker je toliko plesalcev, da se je nabralo za točno dvajset točk v lično pripravljenem programu.

    FullSizeRender (7)

    Ko so ugasnile luči in se je prižgala animacija, veliko morje, koralni grebeni, vso tisto življenje, je zadonel gromki tekst: »Zaprite oči. Predstavljajte si, da živite v morju. Da ste morska žival, recimo velika morska želva. Plujete in obkroženi ste s tisoč rib. Potujete pod morsko gladino. Življenje zunaj je za vas neprijetno. Tam se premikate nerodno. Za vas je resnično prijeten samo ta svet, ki ga živimo tukaj. V tišini, miru in spokojnosti. V vodi.«

    In že na tej točki, še preden se je prva Vodni cikel sploh začela, vidiš, da je Center plesa vse tako presneto naštudiral. Profesionalni odnos, ki pa ni polikano institucionalen. Začutiš pristno energijo, ki že zdavnaj presega amatersko ali zgolj zanesenjaško organizacijsko energijo. Poštekaš, da to delajo ljudje, ki se trudijo, da bi od tega živeli, a tega ne jemljejo kot zategnjeno službo. Igra je. Darilo teles. Radoživost. Not si padel že v drugi točki, Beneath the Sea, ko so se na odru združile kar tri skupine malčkov. Bemtiš, če bi imel otroka, ki bi nastopal v tem slavju brbotanja, bi ne bil samo jako ponosen. Verjel bi. Da so otroci res naša prihodnost. Vem, kliše, ampak… Ker so koreografinje Ajda Pfifer, Katarina Barbara Kavčič in Amy Anne Kennedy tako preprosto združile igro, ples, nauk, druženje… Kot da bi gledal plešočo basen! Nihče se na odru ni porazgubil, vsi so vneto sledili, vsak svoji koreografinji in uvod je bil zatorej tako migetavo prikupen kot v filmu Finding Nemo. Pisano veselje, gibko življenje. In tooooliko otrok, fantkov, punčk, ki poštekajo vso stvar. Vau.

    Če si v prvi točki še nekako postal, pogledal, zaplaval mirno žabico, je nato šlo kot da bi te nekdo nabasal na torpedo in pognal iz (rumene) podmornice. Morski ježki (hip-hop), morske trave (street dance style) in koralni greben (modern/sodobna) so vsak po svoje pokazali, kako se lahko odrašča s plesom, koliko različnih zgodb zmore telo, kaj šele kombinacija teles. In kot da to ni bilo dovolj… So prišle Globokomorske pošasti. Breakdance. Bum! Šest pošasti, ki so razkazovale kaj je in kaj še vse bo. Za vsak korajžen zasuk, premet, preval je padel gromek aplavz. Zasluženo. Mater, koliko in kaj si vse upajo ti mulci in mulke. Vau. Na glavo! Čof!

    FullSizeRender (10)

    Biser produkcije je bila najbrž ravno njena dinamika. Zdaj hitro, zdaj počasi, zdaj burno, zdaj lebdeče. Kot morje. Zdaj mirno, zdaj valovito. Jazz balet štikl Atlantida se je res antično potopil skozi bež telesa, ki jih je mlahedravo premikal tok, ki je sijajno in usklajeno prinesel še potopljene kipe, prav staodavno se je zibljalo, kot se premika boja na površju ali alge na dnu morja. Takšen spokojen mir, ki pa v tišini toliko pove. Zgodba pa je šla dalje, ravno ko smo se dovolj potopili med zapuščene ostanke, so prišli Duhovi na potopljeni ladji, eden od presežkov produkcije. Ne samo zaradi fenomenalno zlasanih (lasulj) plesalcev, ampak zaradi poante, filmske izvedbe in dejanskega strahu, ki so ga s telesi v kosti nagnala zgodnjenajstniška telesa. Spet. Vau.

    In potem… Okej. Saj… Po svoje pričakuješ, da bo… To, kar misliš, da bo. Da se bo mali pubec zasukal. Na glavi. Naredil premet. Da… Bo. Kot v faking filmu. Ampak… Potem se zaveš. To je ja produkcija. To je ja Maribor. To ja ni film. In dras. Mali gre. In se… Zasuče na glavi. Ne rata mu v nulo… Ampak poskusi še enkrat. In še enkrat. In še v tretje. Ker ja. Vredu, pride drugi mulo. Pa se še on meče po odru, razmetava, na glavo, na štrbunk. Bumf! Tresk! Dva pubeca, tako samozavestna na tako prevelikem odru. Kakšen potencial! Kakšna vzgoja! Kakšen šus!

    Ampak ni časa, da bi kaj na veliko razmišljal. Tole je bilo tavhanje na dah. Tok nas je odnašal naprej, ni nas ravno premevatal, ne glede na premete teh dveh pubecov. Prišel je Sea the Truth, kjer smo videli po animaciji, ki je opozorila na ekološke probleme morja, ki ga tudi v sto-in-nekaj-kilometrov od morja oddaljenem Mariboru takoj slano zavohamo, tisto, o čemer ponavadi le slišimo. Zdaj smo pa videli in še zmočilo nas je. Vrtiljak, takšno koreografsko finto, da te je povezanost rok in človeški ringlšpil zamaknil. Pa ni časa. Dalje… Prišle so… Smeti. Kup šušljavih PVC vrečk, ki so letele po zraku, odru, šelestele, šumele, se oprijemale brhkih teles, jih utesnjevale, stiskale, utapljale. Sodobni raziskovalni ples koreografinje Maje Arzenšek je imel najbolj neposredno, proekološko in razpoznavno sporočilo. Top!

    FullSizeRender (9)

    Tako kot se v morju mešajo velike in male ribe, so se proti koncu spet primešali otroci, kar je doživetost samo še bolj navilo, da si čakal, kaj bo zdaj. In je bilo. Rumena podmornica, ki jo je nosila deca, zraven pa so otroka v sebi pokazali power modern kombinacijo odrasli v Plesu pod vodo. Ravno to, da so se otroci in odrasli pomešali med sabo, kaže, kako univerzalen in vselej enako dobrodušen je lahko ples, gibanje teles, že zgolj držanje za roke ali sedenje v krogu. Toda produkcija ni postala, ni si vzela premora. Morje se pač nikar ne ustavi, kit ne neha plavati, želva ne neha migati, hobotnica se ne skrije. Nak. Globočina nas je vrgla na samo dno, Marianski jarek, tja, kamor človek še sploh ni dobro pokukal, le malo posveti. Videli smo lahko, kaj je na dnu. Pretakanje zmedenega kontinuuma, mirna štafeta nore nemirnost. Globočina globočine.

    Nekako razumljivo je bilo, da smo Morske deklice (aerial yoga) videli le na videozaslonu, čeprav bi v živo to guncanje brkhe Ariel krat šest resnično pričaralo polisimfonijo Malih morskih deklic…

    … Pa nič zato. Kajti ko se je kot predzadnji gor na koreografijo Marka Urbaneka zazibal plankton… Ob klasični glasbeni spremljavi… Namenoma… Delam… Tri… Pike… Ker je bila tudi koreografija taka… Motna… Svobodna… Ampak hkrati urejena, nežna, krhka, krotka, povezana… Te je trofilo. Končno vidiš plankton, ki ga nisi nikakor poštekal pri urah biologije. Tam so nam razlagali, da plankton pač… Je. Biva. Miglja. In da je osnova, bit. To pa je bilo tudi vse. Zdaj smo pa lahko videli (balet intermediate/advanced) od blizu, vsak planktonček posebej… In ko je ob sklepni kadenci vsaki plesalki nepričakovano zasvetila lučka na telesu… Je bilo popolno.

    FullSizeRender (12)

    Hobotnica, preplet lovk, teles, nog, rok, trupov, je bil samo še nadgradnja, dokaz, kam vse lahko še pogleda kolektiv Tovarishia, kjer so mentorji razkazali svoje smelo videnje konfuznega morja. Le še priklon, topel aplavz, skupinska fotka.

    Pogledal sem na uro. Malo več kot poldrugo uro je trajal potop v prajuho telesne kreativnosti. Vrhunski akvarij. Ja, seveda se je vsak plesalec spomnil, da je kje zamudil, kje napak podstavil nogo, kje to, kje ono… Vendar iz tudi te produkcije Centra plesa je zavela ta neskončna želja po druženju teles, izražanju človeške biti in neumorni koreografiji sveta, bodisi nad ali pod gladino. Ni kaj, Centru plesa je uspelo (do)povedati, zakaj jim je nujno treba pustiti ta svet. Nujno. Ker so prinesli toliko sporočil, družabnosti, barv, odtenkov na čustveni paleti… Da se sploh za prihodnost mularije ni bati. Niti malo. Ti froci štekajo. O, ja. Koreografi pa tudi. Mojstrsko, celovito, dinamično zapakirana produkcija, ki te je vrgla v vodo in ti pustila plavati. Žabico, kravl, hrbtno, delfin, mešano… Ni pomembno. Nekje vmes je bil res občutek, kot da smo na morju. Ker se je imela otročad tako zelo fino. Mi ostali pa tudi. Tak’. Zdaj pa čofotat’ v življenje. Čof!

  • In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

    Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

    Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

    »Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

    »Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

    »Kaj je?«

    »Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

    Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

    Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

    In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

    Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

    Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

    In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

    »In? Kako je?«

    »Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

    »Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

    »Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

    Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

    Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

    »Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

    In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

    Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

    Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

    Foto: UGM
    Foto: UGM

    Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

    Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

    Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

    Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

  • Maribor, en plein*

    Maribor, en plein*

    Ves čas je bilo res kot iz filma. Vse, kar ste kadarkoli videli o Parizu, je bilo tam. Cinema en Plein. Kino na prostem. Pridi in vidi sistem. Kariraste, šarmantne dekice. Pleteni cekrčki. Plastični prozorni kozarci. Steklenice vina. Bagetke in baretke. Skratka, Pariz kot iz slike. Le da v živo.

    Ne bom obujal spominov, tega je zdaj itak že debelih šest let in sploh ni kino na prostem neka velika novotarija, že takrat ni bila, poleg tega to furamo zdaj že lep čas tudi pri nas. Okej. Ampak te ideje »na prostem« so tako prekleto dobre. No, če je vreme. Ker če vremena ni… Pozabi.

    No, takrat sem šel v Parizu na Cinema en plein. Milijon izgovorov sem želel samemu sebi nadroljati, ker je pač ogled take zadeve bolj ali manj družabna stvar, da ne bi bil šel. Sploh pa sem Peklensko pomarančo že videl. Večkrat. Kubrick, pač. Ampak na prostem? Sredi Pariza? Kako zahojeno, resda osamljeno teslo, butl, omejenec. In sem šel. Lazil za folkom, kot pač klasični bojazljivi Slovenec, ki pač sledi drugim, a ga navznoter trga, ker bi pa morda le naredil kaj po svoje, ampak se bo ziher zajebal in joj prejoj.

    Kakorkoli, zalutal sem v mali market, taki lični, kjer so pogruntali, da lahko take trgovinice še naprej laufajo po sistemu najboljšega soseda. In so. Iber. Prijazni Parižani. Da, tudi to je možno. Gledam, kaj bi nabavil. Kupovati za enega, je načeloma jeba, ker pri nas te, če bi si kupil sir ali vino, vsaka polica, vsak izdelek, vsaka imate-že-našo-družinsko-kartico prodajalka spomni, preizpraša in oceni, v nulo, da si seveda sam in da ti ni pomoči. Ali vsaj tako sem se počutil tedaj. Ampak ne tam. Tam mislijo na to, da med milijoni v Parizu pač slučajno kdo nima družbe in je tudi sam. Brie, bagetka, vino. Tudi za enega. Kak’ kul, ne?

    960-parc

    Vse je šlo. Razen nakup vina. Kot zadnje nepoučeno teslo sem ostrmel pred šokantnim spoznanjem. Da je rose dejansko… Popularen. Pardon. Giga popularen. Ker to, kar sem bil videl… Adeeeeejo. Bila je ena mala polica z belimi vini, bila je zraven čisto mičkeno večja z rdečimi vini. In bili sta dve strahotno (pre)veliki omari samo z roseji. Nič, nabasal sem eno flašo, mišljeno za štiri žejne, in spakiral. Ležalnika nisem vzel, pa ne zato, ker bi mi bilo težko dati tista dva evra ali pet ali nekaj takega, ampak ker ga res noben ni vzel. Bil je prekrasen poletni večer, nedelja, če se dobro spomnim. In ljudi… Da nisi mogel prešteti. Najprej sploh nisem vedel, kje bo platno, ampak zicnil sem se v isto smer kot pač vsi drugi. Nato se je gigantsko platno napihnilo in postalo največji pojšter, kar ste jih kdaj videli. Držal sem pesti, da bodo Francozi požrli vsaj malo ponosa in da film ne bo sinhroniziran. Ni bil. Ampak niti ni to več bilo pomembno. Sedel sem tam. Sam, ampak niti slučajno ne osamljen. Dobra energija, pozitivna, ne glede nato, da smo vsi skupaj prišli zijat Kubrickovo sadistično maltretiranje Burgessove klasike. Nedelja za frike, recimo. In ko se je ravno dovolj stemnilo, da so zaštartali film in so iz bližnjega Orlya osvetljena letala povsem nehrupno vzletala in pristajala, sem si zaželel, da bi kdaj kaj takega lahko ratalo pri nas. Ono, jutri.

    In potem se zgodi ta petek. Prišel sem iz mini izleta v Račah. In že tam, v Mes pubu, ko sem plačeval tisto eno pivo za manj kot dva evra, sem zaslišal, kako so se štirje možje po končanem delovnem tednu pogovarjali ravno o tem. O operi v mestnem parku. Seveda so si raje naročili še vsaj eno rundo in še kako zatem, ko sem jaz odpakiral, ampak vedeli so za stvar.

    Pa saj. Vedeli so očitno vsi. Že lani je opera na prostem res ratala. Nisem šel. Ker pač… Ni pomembno. Letos pa sem se zaklel, da bom šel, a sem si na vsak način prizadeval, da ne bi bil šel sam, ker je eno, če si sredi Pariza sam, drugo pa, če si sredi svojega mesta. Pa saj. Na koncu bi bil šel sam. Ker firbec, ker pisanje, ker kultura. Pa me je poklical Ž. Ravno v pravem trenutku. Da bi šla. Ker ja.

    Žal mi je zmanjkalo časa za trgovino, ampak Ž. je bil dovolj žejen tudi sam, da je kupil dva piva. Ne, ne zdi se mi blasfemično onečaščenje, če si na tako stvar neseš pir. Sam bi sicer vino, po možnosti rose, ampak bi ga moral bil naguziti v premali zmrzovalnik v sklopu hladilnika, ki ni mišljen za takšno petkovo kulturno degustiranje. Kakorkoli. Že ko sem hodil iz železniške postaje proti domu in nato proti parku, sem videl kolono, morje, migracijske tokove. Okej, bilo je malo pred osmo, ura začetka se je vse bolj bližala… Ampak spraševal sem se, v kaj se bo to seštelo.

    In se je. O. Moj. Bog. Fak. Đizs. Ko se je razlezlo po promenadi to mariborsko občestvo… Te je sezulo. Prijazne mladenke so najprej talale spored za abonma nove sezone Opere in baleta SNG Maribor, kar razumem, prav je, da skuša taka ustanova vnovčiti na račun res dobre ideje. In vremena. Pismo. Bilo je pravzaprav nekaj kakor vroče. Se je prav videlo, da se marsikdo ni znal odločiti, ali bo vzel tisto »še nekaj z dolgimi rokavi«, so pa vsi vedeli, da je to, kar nosijo, najbrž zelo primerno. Malo je bilo takih, ki so prišli v večerni toaleti. Pa saj… Toliko naroda na kupu, da za obrekovanje najbrž ni niti časa niti prostora, čeprav o tem vem bore malo, ker se res ne ubadam s tem, kako je kdo oblečen – je pa prav to razlog, da pizdim, ko so vrata v SNG včasih zaprta pred začetkom predstav in se folk (samo)opazuje in igra modne guruje, fuj, fej, marš.

    13263762_10153872211022886_6204798602182505660_n
    Foto: facebook

    Kje bi se zicnil? Bilo kje. Najprej so šli seveda gotovo stoli, midva sva prepozno prišla. Skušala sva pa nekako ujeti še zadnje ali vsaj predzadnje zvočnike, da bi pokasirala koliko toliko dober zvok. Na malo privzdignjenih robnikih, po katerih skače vsak otrok, ko gre po promenadi (tudi jaz sem kot mulo), so ljudje naredili naravno vrsto. Drugi so posedli po travi, nekateri so stali. In tu in tam sem videl otočke. Malo stran, na tisti veliki jasi ali pa tja bližje Akvariju. Tam so bili. Kot da bi bili skupaj takrat v Parizu. Prinesli so si… Piknik. Kozarce, šampanjce, žogo, palice za badminton. Otrok toliko, da je bil cel živžav. A niti slučajno ne moteč. Ne. Kje pa. Malo fuzbala, malo opere. Zakaj pa ne. In tudi, to sem prav pozorno premeril, kar nekaj šolajoče mularije. To je to! Mene šola nikoli ni peljala, v dvanajstih letih, na opero. Okej, če ne greš ti na opero, pa pride opera k tebi. Saj so skrivali ali pa niti ne kako flašo vodke, poceni vina ali generičnega piva. Naj. Vsaj jaz nisem videl nikogar, ki bi bil zrel za solo točko v Rigolettu.

    Ni pa bilo lahko izbrati prave pozicije. Ko se je enkrat začelo, ko je orkester zažingal, krenil precej suvereno v uverturo v Don Giovannija in se je dalo takoj prepoznati Mozarta, nisi točno vedel, ali bo nekdo še pojačal stvar ali bo to to. Nekateri s(m)o še klepetali, drugi so se zleknili, tretji so zaprli oči, eni so ležali, stali, sedeli, polsedeli… Ravno to je ključna finta take »intervencije«. Šus je. Ni recepta, ni bontona, ni nekega lista, ki bi ti pisal, kako tole vpijaj. In v tem Maribor zmaga. Ker pokaže karakter. O, ja. Nihče ni ššššš-jal drugega, vsaj ne tam, kjer sem bil jaz. Nihče ni okaral frocovja, ker je tekalo in se žogalo. Ne. Vsak je bil to, kar je želel biti, kar je hotel biti, kar je. Okej, Soundbiro bi lahko poskrbel za vsaj malo boljše ozvočenje, pa saj vem, obstaja milijon razlogov, zakaj je tako, kot je. Pravim samo. Da bi lahko bilo malo bolj impozantno. Nič ni narobe, če bi tole bilo bližje Woodstocku, kar je itak bilo, če si pogledal levo-desno.

    Zakaj Woodstock? Ker gre za družbeni fenomen. Konec maja in toliko ljudi na kupu? Smo bili vajeni tudi na drugem koncu mesta povsem drugačen tip žura. Pa nič proti koncertom Radia City. Sploh dijaki so to morali dati skozi. Če se nisi vsaj enkrat tam žvalil s kako sošolko, nisi bil… Pravi. Tam je bilo v ospredju druženje, v čemer smo Mariborčani itak hiperaktivni talenti in smo iz radijske čage naredili giga masovko. Škoda le, da nikoli ni prerasla osnovne zamisli, morda pomislila, kaj bi iz take mase ljudi še lahko izvabila. Okej, itak je bilo ponavadi slabo vreme, frdamani dež, da je še pokojni Smiljan Kreže raje premikal Piše se leto, na katerem praviloma dežuje še vedno, tudi v sklopu Festivala Lent.

    Ampak ko sva se sprehodila z Ž. po promenadi, malo sem, malo tja, šla še po kako pivo in videla povsem skulirano mladino, ki se ni nacejala pred obleganim Sparom, nato pa se vrnila skozi morje ljudi in šla bližje Piramidi, na hribček, v bistvu za hrbet orkestra, saj je prostora med deset-in-nekaj tisoč ljudi itak že zdavnaj zmanjkalo. Umirjeno, da si ptice, preden so šle spat, še slišal. Kako je vso to občestvo in predvsem kam šlo lulat, nimam pojma. Ta del bi morda lahko bil zastavljen še bolje, morda bi se postavil dodatni šank, toda to potem rodi cel kup birokracije, trk z ekologi in tako naprej. Je čisto okej tako, kot je. Zleknil sva se tam, poslušala, vpijala, vmes malo debatirala, da ne bi koga zmotila. A z razdalje si še bolje slišal, kako publika da priložnost. Saj so, itak, izžarevali energijo ob Mozartu in Verdiju, ampak meni se je zdelo, da jih je najbolj zadel, trofil in prevzel Aleksander Borodin in njegov Polovski ples iz opere Knez Igor. Kaj pa vem, slovanske duše in to. Nisem stručko za opero, niti slučajno, se je pa videlo, da folk šteka, kdaj solist raztura in kdaj ne. Vsaj po aplavzih sodeč. »Najbolj se navduši ta naš folk nad klasiko, saj veš, Mozart in to. Skrivamo, dalj časa smo zajebana publika,« mi je rekel Ž. in imel je res prav. Sem pa odvrnil, da damo priložnost. Nihče noče na glas reči, alo, kaj nam dogaja ali, še pogosteje, da je nekaj zanič. Pač. Tiho smo, pogosto, žgoljimo, ker, joj, kaj pa bodo drugi rekli.

    13325566_550796801771447_8267798980464447364_n
    Foto: facebook Opera SNG Maribor

    Tu ni šlo za malomeščanstvo, za kislo smetano ali za hohštapleraj. Niti blizu. Tu je spregovorila le ena oseba. Maribor. Kot tak. Maribor kot ena oseba v tisočih. Kako neverjetno mesto smo, sem ugotovil, ko so zvezde že mežikale in je narod fehtal, moledoval, gušil in ploskal za prvi, drugi in zaman še za tretji bis. O sole mio, kankan. Ja, super. Plosk, plosk, plosk. Tako je to pri nas. Ravno ko rata fajn, ko se sprostimo, odpremo, mežikamo, hlastamo, sopemo… Gre stvar h koncu. Zato je bil drugi del konkretno boljši od prvega, vsaj ko gre za vzdušje. Itak pa so vse kadence, vse solaže, vsa dinamika pod Simonom Krečičem, suverenim dirigentom… Vse to je narod lagano poštekal. Kaj poštekal. Kupil. Še bi. Še. Kje se to da še? Več? Kdaj? Kje? Ko deset tisoč ljudi čaka na veliki finale Nessun Dorma in zaploska, ker se tako zaploska v Hollywod filmih… Potem veš. Da smo, pismo, evropsko mesto. Da folk ve. Kako so nagradili Renza Zuliana! Taki aplavz pokasiraš samo še v Ljudskem vrtu za kako res dobro finto ali borbenost. Opera SNG Maribor je prinesla oboje, dobro finto in borbenost, skušala je med greatest hits uštuliti in ušunjati še kaj več kot standarde in Maribor jim je vrnil z dvourno pozornostjo in željo po še.

    »Stari, samo da je zastonj, pa je Maribor tako frdamano kulturen! Ne. Moreš. Verjet!« mi je rekel Ž. Ko je to izdavil, to pravilno, v nulo kratko, ampak pretkano trditev, sva bila že na Židovskem trgu, kjer sva padla na jam skupino v sklopu Jazz ‘ma mlade. Tudi tam – vstop prost. Tudi tam – skuliran folk. Tudi tam – ne. moreš. verjet. Kako »nam« to rata? Saj, vem, ko nekaj v Mariboru res uspe, znamo govoriti v množini, čeravno se samo po sebi, ne vem zakaj, išče tisto eno osebo, pandurja, gogota, krežeta. Pa ni to na koncu sploh pomembno. Če projekt rata, rata. In ta dva, ki sem ju obiskal v petek, sta ne samo ratala. Sta me premaknila. Ne samo, da bi se aktivno vključil, poročal, pisal, hodil na take stvari. Rad bi, da opero vidijo še prihodnje mlade generacije. Mi je nismo in zato tudi nismo mogli lažje dostopno razviti čuta za te presežke, ki jih imamo in premoremo.

    Ko je Matic Jereb Ozzy s svojo grupo na vokalu megalomansko prekrasno združeval, žvalil in stiskal vse možne žanre, da smo se pozibali ob fenomenalnem špricerju za en evro (peresno lahek kozarec pa za 2,5 evra), se je Maribor, kot se mi je zapisalo, zdel vsaj kot New York. Kako to rata ravno tu? Tako… Nenarejeno, pristno, iskreno, naše? Enako je bilo, ko smo se, zdaj še v družbi A., ki živi in dela v Ljubljani, a jo kot Mariborčanko počasi vse bolj vleče sem, kar razumem, ker sem bil sam podoben, le da sem na vsak način skušal poštekati Ljubljano, pa mi to ni ratalo, podali na Poštno, ta simbol sodelovanja, šetanja in srečevanja. Seos, lej ki se srečamo. To bi lahko bil slogan Poštne, komot. Pridi, veni, vici bi lahko bil za Operno noč na prostem. Razgled, špricar, muzike bi lahko nadeli Jazz ‘ma mlade. Kar samo od sebe kipi, tolče, razgraja, vendar v smelem, kreativnem, produktivnem, zagnanem smislu. Maribor. Nima zaman tako ostre soglasnike v imenu. Nima nežnosti Ljubljane. Ima robatost, granitnost, kockastost. Ima. Ampak takoj za tem pa ponudi razigran, odprt, temperamenten folk. Ja, ki ima svoje hibe, poze, štose in hece. In to take, ki znajo samouničiti tudi vse dobro.

    13332943_550792991771828_7640686332922391677_n
    Foto: Facebook Opera SNG Maribor

    Razlika med Ljubljano in Mariborom je ta, da v Ljubljani moraš praviloma na 17 sestankov, preden nekaj rata. A ko rata, potem res rata. V Mariboru pa stvar hitro najde samozagon, nek perpetuum mobile, ki je kar v luftu in se zgodi. Bum. Hitreje, kot bi kdorkoli pričakoval. Ampak potem se gre včasih prehitro na resda zasluženo pivo, kjer se začne delati nadaljne načrte, a je najbolj resen tisti o novi rundi in stvar zna obtičati, zardeti ali, najhujše, zapade v stanje stagnacijskega propada.

    Vendar Maribor zna biti… Ne, ne samo, da zna. Maribor je drugačen. Maribor je… Maribor. In to v petek je bil Maribor, kakršen niti ne rabi kdo ve kako vabiti. Pridi, vidi. Spomnil sem se, kar sem razdal tudi Ž. in A., da sem podobno videl in doživel v Parizu, ampak to je povsem drugačen nivo, druga čustva, drugačen špas. Tole je naše, tole smo mi. Tu. Smo. Mi. Doma. In to v mestu s toliko problemi, toliko stisk, toliko brezizhodnosti in predvsem toliko megle, ki megli in megli.

    Pa ni vse megla, ni vse brezjajčništvo, ni zgolj lapanje. Ne. Maribor v petek, 27. maja 2016, ni lapal. Maribor je pel, soliral, drhtel, žvrgolel. Nepričakovano? Da, tudi. Ni vse Festival Lent ali Borštnikovo srečanje ali Zlata lisica ali fuzbal derbi ali liga prvakov na Poštni. Še imamo, še. Samo upat’ si moramo verjeti, da smo več. In smo bili. Vau. Da ti vzame dih. Kako dobre volje so lahko ljudje z »malo« opere. Opere. Pa živimo v letu 2016. Ravno v tem je hec. Da si car, če se objaviš na facebooku, kako na jasi ali promenadi čilaš in poslušaš opero. Srečaš praviloma nasmejane ljudi, očarane, ker vsak od njih ve, da mu ne more in mu ni žal, ker je prišel na ta večer, na ta dan, v tem trenutku točno tja. Kam? V Maribor. Na prostem. Maribor, en plein. Še bi. Še. V mestu, kjer neverjetno in nemogoče postane še kako verjetno in mogoče. In, prepogosto, žal, tudi obratno. Ampak tokrat je bil Maribor… Na prostem. Prost. Tak, kakršen je najboljši. Sproščen.

    *Maribor, na prostem

  • Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:0]

    Zaviti v nebogljeni klobčič 

    Karkoli že je bilo to na začetku tekme… Manjko energije, pritisk, trema, slab dan, spomladanska utrujenost / brezvoljnost, slaba pripravljenost, nasičenost… Karkoli že je to bilo, lahko Darka Milaniča resno skrbi. Vsaj moralo bi ga. Celje takega uvoda – kar je Milaničevo orožje, tisto, na kar stavi, a se mu doslej še ni tako obneslo, kot bi sam želel – ni kaznovalo. So klubi, tudi v tej ligi, ki bi ga. Namesto napadalne igre, ki jo je obetala intrigantno “leteča” postava Maribora, so se skorajda zvili v klobčič. Malo je manjkalo, pa bi se v obrambi prijeli za roke. Nebogljeni, nemočni, nekonkretni.

    Še Celjani so bili, kot je rekel Matic Kotnik, presenečeni, kako zlahka se da mimo Erika Janže, kar je uspevalo zlasti Mateju Podlogarju. Žiga Kous je iz te strani poskusil presenetiti Jasmina Handanovića. Zakaj? Ker je to kdaj komu v ligi seveda že uspelo. In je stresel prečnik. Šele to, takšen horuk, je očitno dovolj šokiralo vijoličaste, da so se nekako sestavili. Janža, ki je dobil priložnost pred proti Kopru neprepoznavnim Vilerjem, je poskušal z višjo igro, pa ga je to spet stalo samozavesti, ki si jo je povrnil šele nekje proti koncu tekme. Željko Filipović se je dejansko izkazal na mestu štoperja ob Denisu Šmeju, ko je Rodrigo Defendi dobil zaslužen počitek [ob tem ko je začutil aduktor, a Šme pravi, da bo Defendi igral v soboto]. A prav tega bo proti Olimpiji imel tudi na koncu (strogo) izključeni Željko Filipović. Obrambi Maribora bi Celje lahko pripravilo še kaj več kot 15 minut. Že teh je bilo dovolj, da je Handanoviću od sile nenevarna žoga padla iz rok.

    FullSizeRender 5

    Kam z žogo?

    Ključna težava Mariborčanov, če boste vprašali Darka Milaniča, v tem trenutku ni, da žogo podajajo nazaj. Večja težava je, da tudi ko jo podajo nazaj, ne vedo, kam bi jo podali naprej. Saj… Zato jo podajajo nazaj. Ergo. Sintayehu Sallalich in Marko Janković bi glede na videno pod Milaničem morala prikazati več ali, v teh okoliščinah, vsaj nekaj. Pa nista. Sallalich je trmasto poskušal na silo mimo Kousa, Janković se ob takem Travnerju raje ni zaletaval, prostora za prodore proti sredini pa ni bilo, zato je bil zlasti Novaković tako očitno odrezan od akcije.

    Boleče se pozna odhod Petra Stojanovića, ki je na takih tekmah ponujal “vsaj nekaj”, pritekel je iz ozadja in vsaj poživil igro [takšne ne bi mogel niti Agim Ibraimi, ki pa mu je prav Celje nekako ponavadi ležalo], vse bolj pa se tudi poraja vprašanje, ali ne bo nemara usodno trmasto vztrajanje pri “edinih možnih rešitvah”, kakršne so Aleš Mertelj na desnem ter Erik Janža in Mitja Viler na levem boku. Maribor je imel cele priprave [sicer še z Jurčićem] in zdaj že celo pomlad čas, da pogleda, ali niso nemara dol po igralskem spisku [Adis Hodžić je vsaj sedel na klopi tokrat] še kakšne možnosti. Ni res namreč, da možnosti ni. So. Le Maribor jih noče/ne upa izkoristiti. Tiste, ki jih pa ima, pa ne zna postaviti naprej – mislimo na Marwana Kabho, ki ga Milanič ne zna izkoristiti, kot je to uspevalo Krunoslavu Jurčiću in celo Anteju Šimundži.

    FullSizeRender 6

    Tisto malo znova zapravljeno na veliko

    Milivoje Novaković ni imel ravno idealnega predložka Marcosa Tavaresa, svojega vse bolj rednega asistenta. Ni lahko pospraviti polvisokega voleja v rašlje. Ampak… Ja. Ta “ampak”. Bila je priložnost, tisto malo, kar ima Maribor na takih tekmah, pa zapravi na veliko. Na vseh štirih remijih pod Milaničem je imel ravno Novaković na nogi zmago. Proti Olimpiji (0:0) uvodoma za las mimo leve vratnice, proti Zavrču (0:0) v Kovačića, proti Kopru (2:2) prav tako v Tomića, proti Celju pa mimo desne vratnice.

    Če kaj, se Mariboru – poleg odhoda Stojanovića – vse bolj pozna poškodba Gregorja Bajdeta v Krškem. Marko Janković in Jean-Philippe Mendy skupaj morda še sestavita Bajdetove kvalitete na boku in v napadu, toda očitno po sistemu toplo-hladno, saj v eni tekmi navdušita, ponudita nekaj več, nato pa se že naslednjič sprašujemo, katera je tista “prava slika”. Streli Tavaresa in Vršiča od daleč so bili tokrat tisto “vsaj nekaj”, vendar bolj iz sile, nuje, na juriš, kot je temu rekel Milanič. Ampak če je moral na koncu staviti na Amirja Derviševića in morebitne visoke žoge… Še nikoli tako širok kader NK Maribora ni bil tako ozek. In ne, ne zaradi poškodb in odhodov. Prej zaradi trmastega upanja, da bo vse tako, kot je nekoč bilo. Pa ni. Že lep čas ne. Vsaj že od lanske pomladi.

    FullSizeRender 4

    Predfilm za derbi

    Zadnjih deset minut je v smislu konkretno napadalne saj-nimamo-česa-izgubiti igre lahko morda model za derbi, se je strinjal Denis Šme. Toda ne za deset minut. Vsaj za šestdeset. A kaj, ko so si vijoličasti sami naložili več pritiska in še več vprašanj. Bosta Mitja Viler in Aleš Mertelj zmogla na bokih? Kdo bo krmaril na sredini? Kako žogo spraviti v napad? In kako poskrbeti, da bo Novaković osredotočen na svoje strele, ne pa na to, zakaj igra v drugačnem moštvu, kot je pričakoval, moštvo pa, da bo imelo drugačnega Novakovića?

    Če je bila prva spomladanska generalka s Celjem pred derbijem totalni polom, ki je odnesel Jurčića, utegne biti tokratna generalka s Celjem, še ena, kjer je vijoličastim manjkalo prav tisto samumevno (energija, želja, iskrivost, dominanca), na koncu še kje res tista, kjer je Mariboru zmanjkalo energije za naslov. Ker se ne borijo več samo za naslov. Borijo se z navijači, ki jih skušajo na (ne)prave načine spomniti, kje sploh živijo, tremi trenerji, ki jih je bilo treba prepričati [ali pa trenerji njih], svojimi inflacijskimi karierami, ki so zdaj v večji meri na prelomni točki, zdaj močno zdaj nemočno Olimpijo, dejstvom, da bi si sami morali biti počasni na jasnem, kako proti Astani ni zmanjkalo “sreče”, temveč kaj drugega, in predvsem ogledalom, v katerega se mora vsak pogledati. Kaj tam vidijo, bo morda odločilno za derbi.

    Pod Milaničem vijoličasti z izjemo tekme v Novi Gorici niso sestavili zares prepričljive predstave, predvsem pa ne táko, da bi bilo vsaj na oko dominantno kot pod Jurčićem. Glede na doslej videno, je malo argumentov, ki bi Maribor postavili v vlogo dominantega favorita proti Olimpiji, s katero so letos enkrat prepričljivo izgubili in dvakrat enakovredno remizirali. Če je bilo še lani več front in čim več tekem privilegij, letos to vsekakor ni več, ker ima Maribor odprto fronto prek Trojan in tudi v Ljudskem vrtu. Bo pa derbi v vsakem primeru dokončno dal odgovor, ali (še) ima to moštvo zmagovalni karakter. Oziroma kakšen karakter sploh ima. Astana [kvalifikacije za ligo prvakov], lansko Celje [pokal] ter letošnji superpokal [Koper] in na trenutke tudi pokalni polfinale z Zavrčem kažejo, da ga nimajo. Če bi ga imeli, ne bi, za začetek, zamenjali treh trenerjev v eni sami sezoni. Kar se zdaj kaže za vse manj uporabno, sploh ko je očitno pomembno to, da igralci sprejmejo trenerja [ne pa obratno], vse bolj pa je tudi jasno, zakaj igralci niso “sprejeli Krunotovega sistema”. Ker ga niso bili sposobni. Kot niso bili sposobni premagati Kopra in Celja. Deveto in osmouvrščeni moštvi PLTS. Maribor bi rad bil takšen, kakršen je bil. Da bi vse bilo, kot je nekoč bilo. Ne bo. Ampak da se to zgodi… Se ne zamenja zgolj kolekcije dresov ali trenerjev.

    FullSizeRender 3

    (Še) Celje bolj z mislimi pri lestvici

    Nenavadno, toda celo Celjani so igrali bolj tako, da je bilo videti, kako imajo ves čas nekje zadaj v mislih stanje na lestvici PLTS. Borijo se za vsako točko, je povedal Robert Pevnik. Borijo se s tekmeci. Ne sami s sabo, kot Maribor. Da bo to žilava in zgolj surova borba za obstanek, smo komentirali nekateri. Toda Pevnik daje Celju vse tisto, česar ne Kapušin in niti Rožman pred njim več nista mogla. Fuzbal. Igro. Upanje. Celjani igrajo na navdih, njim je bilo 4.100 gledalcev ne samo v čast, temveč radost, še najmanj pritisk. Kar uspeva grofom spomladi, je res hvalevredno. Prišli so prek anemičnih Domžal do finala pokala in so zdaj v vse bolj varni coni, ki bi bila manj varna, če ne bi bil na devetem mestu Koper, medtem ko Krka še kar brca.

    Morda tokrat ni bilo tako videti, toda sredina z Blažem Vrhovcem je bila vsaj enakovredna mariborski, z Matejem Podlogarjem v napadu pa se sprašujemo, kaj neki so v napadu impotentne Domžale mislile, ko so predale Podlogarja v Celje. In medtem ko imata na kakšnih drugih tekmah Marko Pajač in Janez Pišek več prostora, so Celjani povsem legitimno moštvo za Evropo – glede na videno to pomlad. In če koga, je taka tekma najbrž zadovoljila Srečka Katanca, ki je videl v Vrhovcu igralca, ki lahko tako krmili kot zaustavi.

  • Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:1]

    Muka. Res. Ena. Sama. Muka. Taka muka, da nihče najbrž ni bil povsem prepričan, ali si res želimo vsi skupaj, v tistem mokrem, vetrovnem mrazu, še sodnikovega podaljška. Še malo… Muke? Ali pa naj bo raje čimprej konec tega… tega… tega mučenja žoge, oči in možganov? Grotesknih 0:0. Ena tistih tekem, ko zna fuzbal kravžlati možgane, skakati po živcih, spreminjati navijače v zafrustrirano množico.

    No, Damir Skomina je Mariboru, Celju in občinstvu ponudil še tri minute fuzbala. Še tri minute, da Maribor od nekod, nekako, nekje pričara gol. Ali pa da se Celjani vsaj ubranijo. In ravno takrat se je navijač, ki v zadnjih vrstah zahodne tribune Ljudskega vrta, tam pod novinarsko tribuno, ne slovi ravno po optimizmu, vsekakor pa je v svojih krikih običajno luciden, česar smo že vajeni, zadrl: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

    FullSizeRender (3)

    Dve minuti kasneje je dobil odgovor on in šest tisoč drugih, ki s(m)o prezebli čakali, kaj se bo zgodilo v uvodu spomladanskega dela prvenstva. Odgovor, ki smo ga prej gledali prek YouTube prenosov tekem, s katerimi NK Maribor skrbi, da navijači vidijo vse, tudi vse tisto, česar morda nekateri v klubu ne znajo ali nočejo videti, smo zdaj dobili v živo. Milan Spremo. 0:1. Marko Šuler je akcijo spremljal kot vsi mi. In se na koncu prijel za glavo. Erik Janža je akcijo pospremil s tekom srednjega tempa, čeprav je ravno on zapravil žogo. Ni čudno, da je po tekmi pred medije stopil samo Jasmin Handanović. Pri golu ni mogel nič. Ubranil je, kar je lahko, večinoma pa gledal, kako žoga ne gre nikamor.

    Navijač na zahodni tribuni: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

    Nič. Odgovor je jasen. Krunoslav Jurčić je v Turčiji začel očitno podirati vse, kar je tako (visoko)leteče zgradil jeseni. Na svoji petnajsti tekmi PLTS je sicer izgubil šele drugič, vendar ta poraz je prišel v najslabšem času [pred derbijem] in na najslabši možen način: niti Jurčić točno ne ve, zakaj je bila njegova ekipa tako brezzoba.

    V osnovi resda šteje rezultat in Maribor je proti Celju izgubil [0:1], šele četrtič v 23 krogih, kar ni nezanemarljivo. A resna težava je, kako je izgubil. Brezidejno, medlo in predvsem mučno. Težko bi rekli, da nogometaši niso bili pri stvari ali da niso bili psihično dobro pripravljeni. Na tekmo so bili, kot je poudaril Krunoslav Jurčić, morda še preveč osredotočeni. No, Jurčić je uporabil besedo “opterećeni“, kar bi lahko najbolj ustrezno prevedli v obremenjeni. Toda obremenjeni s čim? Jurćić pravi, kot piše SN Portal, da je storil vse, da igralci ne bi razmišljali o minusu točk, o derbiju, o tem in onem. Kaj jim pa pravi okolica, lahko le ugiba. Umik v karanteno, v hotel Betnava, na oni breg Drave, očitno ne pomaga. Igralci, ki imajo za slovenske nogometne pojme ne samo vse, temveč raj, so bili vendarle obremenjeni. Zdelal jih je pritisk? Ekipo, ki je igrala v ligi prvakov? Je 6.000 gledalcev preprosto preveč?

    (Pre)stari, (pre)počasni, (pre)utrujeni

    Že poletne priprave niso prinesle želenega. Ampak čeravno se ponujajo primerjave z Antejem Šimundžo, je bolj skrb zbujajoče to, da se Maribor na lastnih napakah praktično ničesar ne nauči. Če je bil cilj priprav ugotoviti, da sta Dnipro in Esbjerg boljša enkrat, učinkovitejša in močnejša kluba… In da je Astana vse to dvakrat… Rotacija je bila na pripravah najprej hokejska [najprej prvih enajst, potem drugih enajst], nato pa so v zgoščenem ritmu igrali zdaj eni, zdaj drugi, vsi skupaj pa so – sploh, ko so se prišleki Valon Ahmedi, Matej Palčič, Amar Rahmanović in Denis Šme poškodovali – vedeli, kdo bo na koncu igral.

    Resda Jurčić ni imel izbire na desnem boku. Pa saj Aleš Mertelj je svoje solidno opravil, kakor pač ve in zna. Korektno. Ampak staviti pri takem kadru na tako tanko varianto po odhodu Petra Stojanovića? Ko je Erik Janža enkrat jeseni dobil priložnost, se zdi, kot da ni internega boja z Mitjo Vilerjem, ki ima boljši predložek, a počasnejši tempo. Davek je bil viden v soboto. Maribor je zmogel le igro po bokih, pa še tam so letele dooooolge diagonale iz ene na drugo na stran.

    Prvi polčas je bil za… No, ne ravno za pozabo. Ker je to prva tekma po pripravah, bi Maribor proti Celju moral pokazati več. ALi pa vsaj dovolj. Razpored pripravljalnih tekem je sicer bil smiseln, saj se je težavnost tekmecev stopnjevala, vendar Maribor se je Celja lotil, kot da bi nova igral z Esbjergom, Astano ali Dniprom. Prepočasi in predvsem brezidejno. Kombinacija Željka Filipovića in Marwana Kabhe se že jeseni ni obnesla in po takem polčasu je resno vprašanje za Krunoslava Jurčića, zakaj vztraja pri postavi, ki upočasnjuje igro.

    FullSizeRender (5)

    Zakaj sploh taka taktika?

    Največji paradoks pri neumornem teku, kričanju in vriskanju Krunoslava Jurčića je, da se v to pozicijo spravi sam. No, ob predpostavki, da je seveda samostojen pri svojem delu [pa tu ne mislim na nasvete Saše Gajserja]. Njegov stil je resda na trenutke sila karizmatičen, vendar ko karizma preskoči tanko linijo in Hrvat manično skače… Vprašanje, če bi takrat Petar Stojanović na derbiju reagiral, kot je [in dobil iber kazen], če ne bi videl, da trener počne podobno.

    Jurčić bi lahko že na pripravah videl, da ima resne težave v sredini. Lahko upa, kolikor hoče, najde tekmece po celi Evropi, a dejstvo je, da Željko Filipović na tej poziciji ubija igro. Ni ne branilec ne igralec sredine. Še bolj kot zgrešene podaje so škodovali pozni štarti v obrambi, kar je Celju omogočalo protinapade, ki jih niso izkoristili. Dare Vršič že dolgo ni več igralec, kakršnega so Jurčiću najbrž opisovali. Marcos Tavares se v tej taktiki na koncu neumorno vrača po žogo in izgubi vso energijo. Nekaj jo nabere sicer, ko čaka [kot vsi mi], da si Agim Ibraimi nastavi svojo žogo… Poškodbe so resda onemogočile, da bi Maribor dobil nekaj svežine in novih rešitev. A vendarle, Maribor je drugouvrščeno moštvo lige, ki je letelo po igrišču jeseni. Kam je šlo to moštvo? Jurčić bi ga po sobotni tekmi zamenjal. Ampak ne Kruno, njegov brat, kot je povedal na tiskovni konferenci.

    Krunoslav Jurčić pravi, da v te igralce verjame, a videti je bilo, da ti igralci kar naenkrat ne verjamejo več vase. Pa ne pomagajo ne karantena ne oddaljena Turčija ne slastna kosila v Novem svetu ali Rožmarinu in nasploh najboljši pogoji v ligi. Jurčić je jezo publike nekajkrat že občutil in skušal apelirati, naj vendarle podpirajo njegove fante. A ko ti znajo žogo podati le nazaj, ko se mudi in voda teče v grlo… Je spodbujati težko. Zato se je Jurčić zdaj postavil v podobno situacijo kot Šimundža pred jesenskim derbijem v Ljudskem vrtu.

    FullSizeRender (2)

    Rodrigo Defendi & Marko Janković

    Med vsemi okrepitvami smo lahko videli le novega branilca. Kaj smo ugotovili? Okej, boljši je od Abela Giglija. Vendar ob novi vesti, da je par mesecev pred podpisom nove pogodbe Aleksander Rajčević znova poškodovan in da Denis Šme na pripravah, kolikor smo ga lahko videli, ni ravno blestel, Defendi ni ultimativna rešitev, temveč še eno krpanje na poziciji, ki bi nujno potrebovala ravno to. Rešitev. Mario Brlečić je Defendija v prvem delu enkrat pošteno nasmodil, enkrat je bil Defendi povsem iz pozicije, z Markom Šulerjem pa se ne ujame, kar gre bolj na rovaš vnovič nenatančnega Šulerja. Počasi bo vprašanje tudi, ali ni nemara v obrambi pri iskanju stabilnega partnerja težava tudi v Šulerju, ki po vsaki večji individualni napaki pokaže nekaj soigralcem, nič krivim, nič dolžnim. Za začetek ne bi bilo slabo, če bi se nekdanji reprezentant obrnil, ko ga Jurčić trikrat na glas pokliče. Ali da bi ostal na nogah v dvobojih z igralci tipa Danijel Miškić. Njegovo komandiranje soigralcev je postalo ne samo očitno, temveč kontraproduktivno. Šuler ima pač že sam dovolj dela [veliko si ga naloži sam].

    Čeprav je v klubu že od poletja, je sorazmerni novinec še vedno Marko Janković. Mladi črnogorski reprezentant je gotovo najraje videl slovenski potni list Agima Ibraimija, saj ima zdaj večjo možnost, da pride v kvoto tujcev [Welle N’Diaye, Sintayehu Sallalich, Marwan Kabha]. Dosedanjim 28 minutam iz tekme 11. kroga proti Domžalam je dodal še pol ure proti Celju. Zakaj? Jurčić ni želel pojasnjevati menjav [razen Tavares/Bohar], zato lahko le ugibamo, kaj je želel doseči z Jankovićem, ki je zamenjal Kabho. “Iskal sem igralca s potezo več,” je najbrž alibi, ki ga lahko upravičimo z dejstvom, da se je Janković znašel višje, a z žogo tudi ni zmogel kaj prida več kot Kabha. Seveda bo zadaj na priložnost čakal tudi Valon Ahmedi, ne nazadnje bi tako pozicijo lahko izpolnil tudi Damjan Bohar, nekje na sredini bo prostor iskal tudi Amar Rahmanović.

    File_001

    Kapušinov odkriti optimizem

    Ko je Iztok Kapušin prišel na Areno Petrol, ki je bilo daleč od moštva, ki je dalo lekcijo ravno Maribora v polfinalu lanskega pokala, se je mučil s končnicami. Če je omejil število porazov [na 14 tekmah zgolj trije], je šele počasi nabiral točke in Celje spravil na šesto mesto, ki ga bodo Grofje držali, kot kaže sedaj, še vsaj en krog. Po odhodu Simona Rožmana smo se spraševali, ali se bo Celje igralo, da bo prvič izpadlo iz PLTS – kot se je lani Gorica. Bili so več časa v nevarni coni, na dnu, kot Krško. Ko sta odšla še Ivan Firer in Valon Ahmedi, je Sebastjan Gobec, športni direktor, vseeno ostal prizemljen. Vsi ostali so šli še dlje. Videlo se je, da Celjani verjamejo, kako lahko iz pompoznega Ljudskega vrta odnesejo… Vsaj nekaj.

    “Na koncu morda tudi nismo najbolj zasluženo zmagali,” je odkrito priznal 41-letni trener. Pohvalil je svoje moštvo za upoštevanje njegove precej bolj izdelane taktike – do 60. minute, ko je bil izključen tragični junak Marko Pajač. Z naskokom najboljši nogometaš Celja, ki pa mu je zmanjkalo pri zaključku oziroma je bil Jasmin Handanović na mestu. “Čvrsto in agresivno z nekaj sreče – zadel je rezervist Milan Spremo,” je povzel Kapušin. A proti koncu tiskovke se tu ni ustavil. Čeprav je Celja vedno manj [Verbič, Firer, Ahmedi, Bajde…], še vedno verjame, da bo njegovo moštvo poleti znova igralo v Evropi. “Pokazali smo, da imamo kvaliteto. Želimo konkurirati Gorici in Zavrču za četrto mesto, za Evropo, imamo še pokal…” Res je. Celjane, ki so v zadnjih petih letih kar trikrat igrali v finalu, a vsakič izgubili, čaka še polfinale z Domžalami. Kapušin je pametno menjal zlasti spredaj, da je lahko izvajal še višji pritisk v drugem polčasu, kar je Mariborčane še posebej mučilo. Kapušin je letos že izločil Olimpijo iz pokala in zdaj nasmodil še Maribor.

    FullSizeRender

    Novi glasbeni uvod, dober obisk

    Napoved res dobrega obiska se je uresničila. Niti vreme – par minut pred tekmo je še deževalo, nato je pa nesramno pihljalo – ni moglo uničiti te silne mariborske želje po fuzbalu. Paketna prodaja se je tokrat obnesla, saj je pokazala predvsem, kako zelo Mariborčane zanima – Maribor. In ne drugi klubi, kot se to rado primeri v PLTS, ko obisk variira glede na renome tekmeca, ne pa glede na formo lastnega kluba [najboljši dokaz sta bila jeseni Domžale in Gorica]. Vreme, na srečo, letos ni skisalo ali zasnežilo uvodnega kroga. ,

    Še največja pozitivna novost/sprememba je prišla iz zvočnikov. Če se zgolj tisti klasični bobnarski intro, ki se v kar nekaj letih nikdar ni povsem obnesel, da bi Ljudski vrt spremenil v ogenj in kaos Južne Amerike, je akcija Radia City, ki je ves teden vrtel različne priredbe navijaške pesmi Vijolčna je ljubezen večna, tokrat resnično uspela. V prvem polčasu se je ponudila rockerska varianta The Sticky Licks, mariborskega garažnega miksa Rolling Stones in Psihomodo Pop, v drugem pa bolj domača viža Ansambla Poskok, ki je sicer ponudila občinstvu nekaj pozibavanja, ki pa se ni preneslo na teren, saj je Maribor v drugi del krenil še manj animirano kot v drugega.

    Kresala pa so se mnenja – tako, preko palca – na stadionu med dvema taboroma: prvi je želel igralce nagraditi z aplavzom in jim oprostiti slab dan v službi, drugi je igralce nagradil z žaljivkami, žvižgi in še čim. Viole so si tokrat vzele zgolj akademskih pet minut in proti koncu zelo stopnjevale tempo, gradile moment in precej utišale žvižge – dokler niso priletele baklje na igrišču, kar je z dvignjenimi rokami in vidnim neodobravanjem pospremil novi slovenski državljan Agim Ibraimi. Na koncu pa tokrat klasični uvod z juga za derbi “j… Olimpijo….” ni zazvenel ravno kot nekaj, kar bi vsi željno pričakovali.

    FullSizeRender (1)

  • Led v medici, čaga z Dječaci

    Bilo je, hm, kakih sto let nazaj. Tam enkrat. Ne vem, tisti plac, kjer je nastal in gagnil tattoo salon, pa Raca, pa parking pa ne vem kaj še vse… Tisti plac, točno tam, med ono v’lko stavbo [Bukvarna] in Gustafom… Narejen je za točne take špile. No, pa da je kdo letel ven iz MC-ja in tam kozlal. O, ja. Točno za take. Ne vem, kolikokrat sem gušil Ramizu iz Kluba MC, da je tisti plac idealen za tovrstne špile. In to še v tistih časih, ko je bilo pol manj kafičev, stanovalcev pa sploh nobenih. Ko sem potem šel na Kasabian na prvi Open Air v dunajski Areni, mi je bilo še tolikanj bolj žal. Da ta “open air” v KC Pekarna nikoli ni zaživel. Ker… Ima vse. Je popoln. Točno. Za. To.

    Do petka sem čakal. Bum! Iskreno… Nisem imel veliko pričakovanj, kar se obiska tiče. In kot se rado primeri, sem bil ekstra pozitivno presenečen. Itak, da je počasi kapljalo, ker pri nas še prihodnost načeloma zamuja. Ampak ne, končno se nek organizator ni šel kičkuglat s folkom, folk pa z organizatorjem. Pobje in punca iz Koala Voice so skorajda točno začeli. Če bi si Manca Trampuš, trenutno najboljša frontwomanka v državi [Tabu lahko samo sanjajo tako pevko, pa naj jo iščejo ne vem kje, resda v povsem drugem žanru, ampak govorim o privlačnosti, zavzetosti in karakterju], vzela še malo več časa in naštelala svojo ritem kitaro, ki ji je mraz pač prišel do živega [pa dobro, saj ni bilo tako mraz, tri ali koliko stopinj nad nulo], ne bi nihče zameril. Ti. Samo. Špilaj.

    FullSizeRender 7

    Še najmanj, po moje, bi zamik zamerilo osebje na tistih dveh domiselnih štantih. Jaz sem izbral onega bližnjega glede na prihod. Mladenki sta pričakovali manj žeje, kot je je bilo. In, ja, rekel sem, obljubil, da bom napisal, kako mi je modelka v medico dala noter – led. Svašta. Se dogaja, jebiga. Led v medico. Svašta. Kuhano vino so pridno skuhali v lonce za juho, naredili neko dokaj solidno brozgo, ki je, kakorkoli pač izpade, še vedno najboljši možen uvod v decembrske open air zadeve. Aja… cene? Zelo okej! Sicer pa celotna organizacija in vse… tip top. Hcat sem šel dvakrat v Gustava in enkrat v MC, pa je bil slednji tak nafilan [hvala bogu], da sem šel raje v Gustafa.

    Predvsem pa… Nobenega kompliciranja. Ja, varnostnika sta čorila pri obeh možnih vhodih, ampak bolj zaradi lepšega. Nobenega čekiranja, nič. Najbolj izi špil ever, ker pri nas znajo eni zjebat še prireditev, kjer ni vstopnine. Nazadnje kaj takega? Hm. Ko je Večerov oder na Festivalu Lent še imel tisti svoj vajb in nobenih ograj. E, mogoče takrat. Ko je prišel mimo Marko Brumen in rekel, da ne pozna ravno veliko folka, sem bil nad tem navdušen. In on tudi. V tem je finta. Naj pride nek nov folk že, o katerem vsi samo govorimo in ga ne dočakamo. Nikomur ne koristi, da bi se nas dobilo, ono, ducat krat ducat in bi nato samo obujali spomine na neke sentiš senilne finte.

    FullSizeRender 6

    Ozvočenje je donelo malo v ono bolj odprto smer proti tirom, pa tudi sosedi vse tja do mosta so lahko uživali v tem, kar je vnovič pripravil Koala Voice. Ni kaj. Če bi še bil njihov letošnji prvenec Kangaroo’s A Neighbour tako sproduciran, kot sfolgajo v živo, bi bilo že kičasto. Gibljivo, migetajoče, muzika za boke in petkov večer. Bobnar Miha Prašnikar je vse bolj gonilna sila, kitarist in basist pa v nekem svojem svetu, ravno dovolj narazen, da ima Manca na sredini ves tisti prostor zase. V črnem puloverju in s tako dolgimi lasmi je nehote na trenutke spominjala na Ozzyja Osbournea – ampak samo takrat, ko je odložila kitaro, kar rodi, saj ne vem zakaj, presenetljivo željo po tem, da bi čimprej vzela kitaro nazaj. Ker so preprosto drugi band. Pa še z nečim? Kaj že? Aja! Saj res! S slovenščino. Sede jim, kar sem pisal že po avgustovskem nastopu v Rušah. Koala Voice, štiričlanski zagorjanski šus, ima ves potencial in je trenutno, brez konkurence, najbolj živahen, živ, oprijemljiv, s kilometrino nadroljan slovenski band. Pravi izbor! Morda bi lahko le bobnar drugič malo bolj konkretno zakričal, ne pa resignirano, utrujeno in čisto kanček preveč hipstersko dodal: “Jutri pa Murska Sobota.”

    Pavza je bila kratka za en špricer, mali ali v’lki, saj ni važno. Tonski mojstri so se lovili, ker je pač bilo prvič. In pri Dječacih so se ulovili izjemno. Dragi moji, e, tako se pride na oder! Tako. S flašo Jacka! Polno flašo Jacka! Rene mi je pisnil, da bo šel štet folk, pa smo nekako preko prsta prišli do… kaj pa vem… 500, 600? In ja, ta folk ni zalutal. Prišel je… Na Dječace! 

    Hrvaški hip-hop trio, ki je v živo sekstet, je na sceni dlje, kot bi pričakovali – glede nato, da so šele zdaj, konec leta 2015, prvič v Mariboru. Bojda. Tako so (mi) rekli. Skratka, tako se pride gor na oder. Da že vse dela. Da se Nejc Birsa, napovedovalec špilov [kapo dol, to manjka na večini takih prireditev, lokalec, ki ve, kako in kaj!], lahko dere že v uvodu komada. In potem. Ivo Sivo s flašo Jacka. Zondo pa s flašo – janževca. Žlempal ga je, da je pogasil žgoče glasilke, kar iz flaše, dragi moji. Janževec. Ja. Oni. Literski. Šluk, šluk, šluk.

    Za band, ki ima za sabo že tri plate, izpadejo tako profi neresno, kot da jih imajo posnetih že osemnajst. Vse dela. Vse štima. Vse ruži. Hudo dosti moraš dat’ skozi, imet jajca, napolnjena z antifrizom in dober dan, da zvoziš taki šov tako narolan. Punjene paprike, Ajmo ća, Dalmacija, tralala. Folk? Polovica skoraj jih je znala večino refrenov. Band, ki ima v svoji biografiji napisano “nikom slični, najjači”, je točno to. Nikomur podoben in najjaći. Zakaj? Ker so pohvalili ona dva soda, iz katerih je bruhal ogenj, da bi nam bilo vsem topleje. Kot v ZDA, je priletelo z odra. Ja. Res. Soda sta zmagala.

    IMG_7620

    Dječaci nimajo tistega hip-hop efekta, ki zna ubiti špil v živo, če se live izvedba preveč zavleče in odluta nekam v tri krasne. Nak. Dječaci so zadržali publiko… Jaz sem kliznil malo prej, ampak dobil hudo več od tistega, kar sem bil pričakoval iz izkušenj. Da bo pač.. Na pol izvedeni špil, ki bi lahko bil toliko več. Nak. Petkov Open Air večer na Festivalu Mladi Maribor je bil več, kot bi lahko pričakoval in sanjal. Festival Lent že dolgo ni to, kar je bil ta petek. In tudi ne Piše se leto. In še kaj. Tole je nov začetek, nova priložnost, nove iskre. Itak, da je zadišalo tudi po zelenem, vendar mirno, kouzi, nasmejano, prijetno, toplo in domačno vzdušje je pokazalo, kaj vse lahko Maribor zmore. V Ljubljani so podobno poskušali precej bolj velikopotezno tam pri Tobačni s tistim urbanim festivalom in se velikopotezno skeširali in potem na prste šteli folk.

    Tu me je pa spomnilo, ko sem videl par fac, ki je semkaj prišlo iz glavnega mesta, zakaj ima Maribor zadeve, kot so Poštna, Salon uporabnih umetnosti in to. In ko vidiš onega Lovšeta iz Stolpa 3 in ga oteraš nekam, ker ni več Stolpa 3, pa ti pove, da ima baje neko noro novo idejo… Ne smem povedat’, kaj je, ampak ideja je res luda. 

    FullSizeRender 8

    Kot je ta predlog, da bi ta open air na tak način, ki ne daje takoj vnaprej vtisa, ono, kaj se te pekarnarji spet nekaj grejo, saj se ne znajo nič zmenit.. skratka, da bi to prizorišče zaživelo tudi v toplejših mesecih. Morda na zadnji šolski dan? Ja, verjamem, da stanovalcem to ne bi dišalo. Ampak hej. Vseeno pa so lahko ponosni, da se je izpeljalo nekaj takega. Ker… Sicer o takih zadevah beremo v tekstih o Beogradu, Berlinu in to. Ne več. Zdaj imamo kaj takega tudi mi!

    P.S.: Če utegnete, kliznite še nocoj na Site hlapce in Polyzone. Več lahko preberete tukaj.

  • Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [0:0]

    Petnajst pet. Če po čem, si bomo zapomnili gostovanje Maribora v Domžalah [0:0] po tem, da so Domžalčani – prvo kot prvo – resno nadstreljali vijoličaste. In to pošteno, ornk, fejst. Hm. Krunoslav Jurčić je resda že pred derbijem z Olimpijo povedal, da le bedaki ponavljajo napake. Toda zdaj, ko je že minuli vikend stopil v svojo drugo rundo in igra proti tekmecem, s katerimi je že igral, kaže, da ga slovenska liga še kar naprej preseneča, on pa ponavlja ene-in-iste napake. Najprej ni zmogel v drugo premagati Zavrča, zdaj je še drugič remiziral z Domžalami. Pustimo zapuščino Anteja Šimunždo. Nervozni, živčni in na trenutke preveč čustveno vpeti Jurčić je zapravil že sam sedem točk. Olimpija pa vodi za osem. You do the math. 

    Bila je prava ligaška tekma. Vse bolj napeta in čeprav se je nekje v daljavi risal zadetek, Domžalam ni bilo nikakor usojeno. Ker pač ne. Nezbranost in morda strah, češ, kaj pa če res butnemo Maribor. To je pokopalo domače, ki so zdaj poskrbeli, da je razlika med Olimpijo in Mariborom spet osem točk in da se zdi, kako vsi – razen odgovorni v Ljudskem vrtu – vse bolj sprašujejo drug drugega, zakaj igra nikakor ne steče, zakaj sedi Marcos Tavares, zakaj je tako nazadoval Erik Janža, zakaj žogo carinita že na štoperski poziciji Marko Šuler in Željko Filipović…

    “Domžale imajo hitre, majhne igralce.” Krunoslav Jurčič, po drugi tekmi z Domžalami

    Mendy, mene ni

    Še ko ga je Jurčić kričeče poklical [skupaj vsaj kakih ducatkrat], se je Mendy obrnil s konkretnim časovnim zamikom. Nezainteresiran. Kot da bi si bil želel drugačno tekmo. Skoki? Ne, hvala. Vtekanje in iskanje praznega prostora? Ne, hvala. Karkoli, kar ni driblanje in eventuelna dvojna podaja? Ne, hvala. Taktika z enim nemobilnim napadalcem se Jurčiću tokrat ni obnesla. Domžale so pač pod Luko Elsnerjem kompaktna in dobro organizirana ekipa, ki ve, kje ima prednosti, in, kar je še bolje, jih zna vsiliti moštvu, kakršno je Maribor. Ki, še enkrat, se ne more, kot je Jurčić znova storil, zgovarjati na ritem. To lahko počne Tomaž Petrovič, trener Krškega. Krunoslav Jurčić, trener Maribora, ki ima 53 igralcev s profesionalno pogodbo, pa pač ne. Ker ne. “Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” pa je izjava, ki kaj veliko ne pomaga in ni kdo ve kako artikulirana.

    Igrišča niso zapustili pretirano razigrani...
    Igrišča niso zapustili pretirano razigrani…

    Jurčićevo obnašanje

    Hitro je vzkipel in kričal na četrtega sodnika Jureta Praprotnika. Pravi derbi. Praprotnik je potem imel predavanje Saši Gajserju, pomočniku, ki vedno skoči s klopi kot bad cop, kot se pač dogaja v naši ligi, kjer so sodniki zelo glasni, artikulirani in polni razlag – dokler seveda ne gre kaj hudo narobe, ko se vsi poskrijejo in kar naenkrat več ne razlagajo na dolgo in široko. V Domžale gremo novinarji pač še posebej radi, saj smo najbližje klopema in smo tako zdaj lahko prvič od blizu slišali, kako Jurčić spremlja tekmo. Uf. Škodi. Resnično. Nič ni narobe s čustvi in doživetim spremljanjem tekme. Eh. To cela liga nuca. Ampak pri Jurčiću je vse skupaj vendarle preveč doživeto, če mene vprašate. Ko začne skakati za malenkosti, igralci to opazijo. Še bolj, ko gre nekaj narobe, in igrišču obrne hrbet, začne nekaj razlagati bolj sam sebi kot Pirihu in Gajserju.

    Kilava težava namreč postane, če mora trener, ki tako kriči, individualno dajati osnovne napotke igralcem. Recimo tokrat nezbranemu Marku Šulerju, naj vendar malo bližje stopi k zelo gibljivemu Antoniu Mancetu. Vidno iz aviona, to bi Šuler moral vedeti sam. Jurčić je preveč okleval z menjavo katastrofalno povprečnega Sintayehuja Sallalicha z Marcosom Tavaresem.

    Jure Praprotnik vs. Krunoslav Jurčić
    Jure Praprotnik vs. Krunoslav Jurčić

    Posamezno? Handanović in dolgo nič.

    Erik Janža je v nizu svojih treh zaporednih tekem odigral še, recimo temu, najbolje. Vendar fant je povsem pozabil, kdaj naj steče naprej in kdaj naj raje ostane zadaj. Ko smo gledali, kako mobilen je bil v tem segmentu Nejc Skubic… Ja. Je resno vprašanje, kaj se je zgodilo z Janžo v tem letu dni. Zdaj je bil Mitja Viler že na klopi. Maribor je pač brez Vilerja in Stojanovića praktično drugo moštvo, brez enega uda, organa, organizma. Kakor vam drago. Igre prek bokov ni. Ja, Gregor Bajde je lahko sam sebi podajal na boku proti Zavrču, a Domžale so močne prav na bokih.

    Ostala je tako sredina, da bi spravila karkoli skupaj. Pa ni. Ker Marwan Kabha ni imel ravno svojega dne, je šlo vse po gobe. Agim Ibraimi v tem sistemu 4-3-3 tako ali tako razbije celotni smisel sistema, če se pregloboko vrača in se ubada z žogo, kar igro vijoličastih samo še bolj upočasni. Dare Vršič je dobival globinske podaje po sredini – podobno kot na derbiju v Stožicah -, vendar je zadnja linija Domžal delovala pretrdo in preokretno. Sallalich je vnovič odigral povsem anemično in podpovrečno, da je poleg Janže v letošnjem letu definitivno zaradi pomanjkanja iger najbolj nazadoval Damjan Bohar. In ko Jurčić še čaka z menjavo Tavaresa, ki je nato čisto razbila sistem in ustvarila gromozansko luknjo na sredini, po kateri se je sprehajal Matic Črnic… Je bila mera polna. Ja, Maribor je lahko s to točko več kot zadovoljen, zanjo pa se lahko najbolj zahvali – Jasminu Handanoviću.

    FullSizeRender 15

    Elsner ostaja pri dveh zmagah 

    Petnajst strelov. Jap.  Petnajst. Proti Mariboru. In niti ena od številnih priložnosti ni šla v gol. Matic Črnic, Antonio Mance, Morel, Slobodan Vuk… Vsak je skorajda prišel na vrsto, pa nihče ni zmogel brcniti mimo Handanovića. Ki je bil tokrat kralj kazenskega prostora [no, razen pri visokih žogah] in je edini dajal v fazi obrambe občutek, da se za točko ni bati. Ampak je obramba hudo plavala, pokazalo se je predvsem, da Željko Filipović ni za štoperja na takih tekmih, ko gre mimo njega razpoloženi Matic Črnic kot torpedo. “Vedeli smo, da krpamo z igralci. Ko nam je žoga stekla, nismo uspeli privesti tekmo h koncu tako, da bi bilo to dobro za nas. Domžale imajo hitre, majhne igralce,” je bila tokratna Jurčićeva ugotovitev o Elsnerjevi ekipi, ki se je v Ljudskem vrtu Jurčiću postavila precej bolj obrambno in mu snedla remi z neko povsem drugo finto. Jap, Elsner je že drugič uspel povsem presenetiti Jurčića.

    “Nisem razočaran, vesel sem, da so dali tako predstavo dali. Žal mi je, da nismo zadeli, čutili smo, kje lahko ranimo Mariborčane, a nam žal ni uspelo. Smo v začetku decembra in fantje še dajejo vse od sebe. Smo take tekme že izgubljali zaradi napak – kljub premoči. Večkrat sem tulil, pa smo potem izgubili. Fantom nimam ničesar za zameriti,” je konkretna Elsnerja izjava, ki pove zelo veliko že sama po sebi. Zanimivo bo videti, kaj bodo Domžale tokrat storile v Stožicah.

    “Malo sem ‘dosaden’ že z iztrošenostjo po derbiju,” Krunoslav Jurčić

    Prevečkrat viden prizor...
    Prevečkrat viden prizor…

    Najprej pošla sapa, nato še taktika

    “Olimpija beži, o tem nimam komentarja. Zaskbljen sem, ampak nimam komentarja.” To je bil Jurčićev odgovor na vprašanje, da je razlika iz šest spet skočila na osem, čeprav v Zavrču ni bilo Andraža Šporarja [je bil pa sodnik Slavko Vinčić]. Skrbi ga lahko, da Maribor sam kiksa in zapravlja točke in se v njegovem sistemu 4-3-3, ki vse bolj izgublja na okretnosti, igra vse bolj upočasnjuje. Ključni del za Jurčića [in celotno ligo] bo gotovo zimski premor, ko bo vidno, ali je le prišel gasiti požar, ker je dobil Zahovićev klic s številke 112, ali pa bo imel kaj besede. Že rotacija na klopi, kamor je znova recimo prišel Daniel Vujčić ali v soboto Amir Dervišević, kaže na to, da mora gledati v globino kadra, čeprav ne uporablja ravno velike količine igralcev.

    Maribor je včeraj najprej padel kondicijsko, nato pa še taktično, kar je bil opazen problem že pri Astani. Zato so nekateri argumenti, češ, ta igralec je samo za ligo, oni pa za Evropo… Ne ravno neumni, ampak nimajo nobene povezave z realnostjo. Takšen Maribor, ki mu sapa poide po eni uri in ne ve, kaj bi z žogo že pri štoperjih, bo stežka ujel Olimpijo, na kaj več kot dve, morda štiri evropske tekme pa lahko le upa. To je realnost, vidna zdaj, ko je Jurčić padel v “evropski ritem”. Po reprezentančnem premoru je njegov izplen: trije remiji [Olimpija, Zavrč, Domžale] in zgolj ena zmaga [Gorica]. Kar je, žal, premalo.

  • Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [4:2]

    Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [4:2]

    Taka klasična, obič(aj)na, medtedenska zmaga. Okej, saj vem. Ni. Šest komadov na hladno sredo ni, ono, nekaj običajnega. Ne pride vsak teden. So pa običajne take tekme, če ima klub resne ambicije po ambicijah. To, prav to, Maribor spet ima. Cilja tja. Na vrh. Itak. Gladkih 4:2, ki niti enkrat, niti ko se je ustavila igra sredi prvega polčasa ali ko je Gorica takoj po odmoru znižala na 2:1, ni dajala vtisa, da bo G0rica odnesla kaj več kot upanje, da bo naslednjič v Ljudskem vrtu še vedno tako visoko na lestvici. In da bo prišel ta dan, ko bo po petih letih spet nabila vijoličaste. Maribor? Izi-pizi, dokazal je, da ima širino v kadru [Dino Hotić!] in da je remi na sobotnem derbiju [2:2] vzel kot napredek in motivacijo za naprej. Krunoslav Jurčić drži poskakajoče pubece na gumitvistu z Olimpijo.

    Ravno na takih tekmah se dobiva prvenstva, na takih v nizu, med tednom, ko padeta temperatura in obisk. Od štirih zadetkov Maribora si je Gorica kar dva zabila praktično sama, saj je Alen Jogan podaril žogo Sintayehu Sallalichu, nato pa še brcnil v lastno mrežo odbitek istega igralca. To je res slab dan. Uf. Boli. Prvi gol Ibraimija pa je bil protinapad, kakršnega so Goričani najbrž na poti na tekmo planirali sami, četrti pa opomin, da se tako pač v Ljudskem vrtu nima smisla odpreti [kar so letos izkusili najprej Krčani, nato Koprčani in nazadnje dvakrat Velenjčani].

    In dva prejeta zadetka? Prvi je bil iz ofsajda, drugi pa iz pomanjkanja zbranosti na samem koncu, čeprav je bila priložnost še za 5:2, kar je pač dvoreznost Srebrničevega sistema [Gorica ima na četrtem mestu bizarno gol razliko 29:30]. In drugo? Maribor je dovolj hitro rešil tekmo, da je lahko Jurčić radodarno talal minutažo. Dino Hotić 25 minut, Damjan Bohar 20 minut. Sledi pet ugotovitev.

    FullSizeRender 8

    Gregor Bajde x4
    Rudar. Krka. Olimpija. Gorica. Še mesec nazaj je bil Gregor Bajde tretji napadalec. Bil bi morebiti četrti, če ne bi Dalibor Volaš imel svoje “zgodbe”. V sistemu z enim napadalcem in tretji napadalec? Uf. Zdaj je prvo ime mariborskega napada, z dolžnim spoštovanjem do Marcosa Tavaresa, ki mu je nastavil gol proti Krki tako, kot mu ga je tokrat Marwan Kabha. Bajde je najbolj agilen izmed vseh napadalcev, z največ zagona, želje in gibanja. To je tisto, kar so vijoličasti potrebovali, čeprav smo nekateri sprva v fanta, ki je prišel iz Celja, tudi nekoliko dvomili. Zdaj ne dvomimo več. Gregor Bajde je v top formi.

    “Čakal sem, da sem Bajdeta spoznal. Kajti vsakič, ko smo imeli reprezentančni premor, sta skupaj s Hotićem odšla v mlado reprezentanco. Čakal sem na ta znak, da je živ(ahen). Dobil sem ta znak v Velenju, ko smo izgubili 0:1 v pokalu. Ima energijo.Vprašanje je bilo samo vstopanje v tekme, ima dobro energijo. Mislim, da bodo tudi drugi lahko pokazali to,” je povedal Krunoslav Jurčić po tekmi. Statistični fakt za Jurčića: Bajde je vse štiri gole zabil, če je začel tekmo.

    “Čakal sem na ta Bajdetov ‘znak’!” – Krunoslav Jurčić

    Sodniki res niso problem #plts?
    Blessing Eleke je dal enajsti gol, kar pa bi moral biti njegov štirinajsti ofsajd [ta je sicer prišel na vrsto malo kasneje]. Tako ste vsaj pisali in govorili, takoj po golu. Imeli ste prav, tako se vidi tudi na posnetkih. Eleke – čisti ofsajd. Nov feler. Obupen. Meter v ofsajdu. Mariborska klop je vstala, Jurčić je krilil, za njim še igralci, a manj kot v Ljubljani – zavedajo se, da jih publika in javnost opazujeta. In da ima lahko jamranje nad sodniki [razen če spisete maturitetno dolg esej, kot so to storili pri Domžalah] tudi kontraučinek. Igralci Maribora so skočili in predvsem kazali na Francija Pavliča [Laze v Tuhinju], prvega pomočnika anemičnega Dejana Balažiča [Ljubljana]. Maribor je sicer takoj znova povišal, vendar znova so sodniki posegli ne samo v igro, ampak tudi v rezultat, kar pa tokrat ni dalo podpisa na lestvici.

    Čas je, da nekdo za takšne napake odgovarja. Pa nekdo višje od Drečnikov in Pavličev. Liga je pač – to lahko po polovici prvenstva že rečemo – postala prevelika za sodnike, nevajene takega pritiska. Pol Ljudskega vrta se je smejalo, ko Balažič ni upal pokazati rumenega kartona Sallalichu za rokometni vložek. Pač. Nikomu ništa.

    FullSizeRender 7

    Učinkovitost Maribora v napadu
    Največja prednost Jurčićevega Maribora je v zgornji četrtini terena. Torej vse, kar je naprej od zadnjih veznih/drvarjev. Tam Maribor preprosto zmore več, čeprav je prvi polčas po prvem in pred drugim golom dolgih 20 minut znova spomnil na tiste “anti” čase, ko je Ante Šimundža verjel, da bo žoga že nekako prišla do gola. Sama od sebe. Hvala bogu je to preteklost. Ne še povsem, a je. Kar se je prej na sredini končalo, se zdaj začne. Žoga pride do napadalcev, ampak se za to gara in pomaga, ko se igra s hrbtom proti golu [Tavares].

    Gregor Bajde se je na levi strani tudi dokazal kot hvaležen, trpežen in predvsem kondicijsko suveren igralec, kakršnega takšen Maribor nujno potrebuje. Nekoliko je bila vprašljiva znova le igra Ibramija – ob odsotnosti Dareta Vršiča: znova je dobro mislil, a je to počel prevečkrat, čeravno ni sam kriv, da gre žoga vedno k njemu. Maribor pod Jurčićem z manj kakovostnimi tekmeci precej lažje igra. “Prave” pa premalokrat dobi. Zato je motivacija, ko pridejo na vrsto tako (ne)razpoloženi tekmeci, toliko bolj ključen faktor.

    Preveč odprta Gorica?
    Človek bi pomislil, da Miran Srebrnič ni bil branilec v svoji igralski karieri. Vse stavi na napad… Ni plač, ni obrambe? Pa saj… prvih četrt ure je še šlo. Andrej Kotnik je na levi strani stal tako visoko, da ga je še Aleš Mertelj, provizorični desni bek, čudno gledal. Stavili so na protinapad, pa jih je prav to pokopalo takoj na začetku. Nato pa obupna predstava Alena Jogana, ki je podaril drugi gol in dal tretjega. Res obupno za Srebrničevo četo, ki bo ena tistih, ki komaj čaka na zimski premor, saj so vse dlje tisti časi, ko so resno krojili vrh lestvice.

    Še gol Elekeja, ki bo imel vse več razlogov za odhod, je bil dosežen iz ofsajda. Obramba pa živa groza. Mariboru so podarili zmago. Na mestu je bilo vprašanje, zakaj je Maribor za Gorico tak bav-bav. Štirikratni državni prvaki, ki so vijoličastim z nekimi drugimi fanti v predprejšnji sezoni snedli pokalno lovoriko, niso vijoličastih premagali že od leta 2011. In to v štirikrožnem sistemu. Srebrnič? “Odločile so naše napake, proti Mariboru moraš biti pa 100%, če želiš odnesti vsaj točko.”

    FullSizeRender 6

    Zimski obisk: 2.000 Maribor [500 Ljubljana]
    Dva tisoč duš – ko zveš hkrati, da jih je v Ljubljani četrtino tega – niti ni tako malo. Jap, še enkrat, sploh če je po derbiju v Stožice štiri dni kasneje prišlo zgolj 500 gledalcev. Oziroma v Krškem še 100 gledalcev več kot v prestolnici. Uf. Bizarno. Postderbi efekta torej ni bilo, res pa je, da bo pravi efekt derbija viden za vikend, ko Maribor v soboto gosti Zavrč, Olimpija pa v nedeljo Gorico. Okej, Kanal A, bojda rešitelj slovenskega ligaškega fuzbala, ki pač planira svojo shemo očitno dovolj vnaprej, da prestavljenega kroga ni uvrstila na spored v času, ko ima svoj vse bolj prodoren produkt Svet.

    Obisk v Ljubljani in odločitev Kanala A po derbiju nekoliko izgublja na momentu, saj je do zimskega premora še nekaj zanimivih krogov, nenazadnje pa Olimpija in Maribor tečeta mrtvi tek in samo čaka se, komu bo prej spodletelo. In takrat bi vsak rad bil zraven. Res pa je, da takšna premoč – kot v zaostalih tekmah 18. kroga – pač nima takega draža kot izenačeno napeti derbi. Čaj za novinarje – takoj po prvem golu Ibraimija – je znova lepa gesta Ljudskega vrta, saj vse tiste, ki tipkamo med tekmo, pošteno nazebe v roke [fond za rokavice, s katerimi se lahko tipka, bomo kmalu odprli, nato pa razpisali referendum za benificirani delovni staž].

    FullSizeRender 9

  • Kebabmajster na Partizanski

    Kebabmajster na Partizanski

    Nikoli ni slabe volje. Nak. Nikoli. Vedno sicer gleda nekam tja, ne ravno v tla, ampak pač… Nekam nižje. Išče že kaj, najbrž. Ampak kaka faca. Res. Če mi je kdo dal upanje, so mi ga skozi leta, odkar jih je vedno več, dajali prodajalci kebaba. Ta v Mariboru, tam na Partizanski, je iber faca. 

    Ko sem v sredo po kinu domala laufal, šprintal, triatlonil tja do Partizanske, ker nikoli ne vem, do kdaj imajo odprto [baje do enajstih, polnoči, zdaj pa se znajdi], sem prisopihal in evo. Še preden sem rekel, nadihal, namudril, kaj bi… Je on naredil žalostni ksiht. Kot-da-mu-je-kdo-umrl žalostni ksiht. 

    “Zaprto je že, žal.” 

    Zaprto?!??!?!

    Svet se mi je… Padel mi je iz alu folije. Direkt na podn. Nič ni bolj obupno, kot to. Da ti kebab zaprejo pred frisom. Pa tako si sanjal, upal, čakal, odšteval. Zdaj pa nič. Zaprto. Žal. Malo je manjkalo, pa bi se bil zjokal ali pa skočil čez šank in se nabodel gor na oni štil, da bi se jaz vrtel okoli. Ja, vem, že vas vidim vse one, ki zavijate z očmi, češ, kako lahko piše tekst o kebabu, to ja redi, to je fuj tajfl in to. Ma, ste samo favš. Ker bi ga vi tudi. Razen če ste legitimni vegani/vegetarijanci/desni beki. Pol okej. Pol vzamem nazaj. 

    Skratka. Faca. Sesuta. Na jok mi je šlo. Mami, pomagaj, varianta. Nič. Pavza. Bom pač žemljico glodal, jaz, ubogi vrabček. Kakšen down. Depresija. Ne, Niet ne bi napisali tako za-žile-rezat depresivnega komada. Tole je huje od samomora. 

    “Ne, saj te hecam samo. Kakšen obraz si ‘mel. Haha.”

    Faaaak! Najbolj obična, najbolj poceni finta, ona, še iz vrtca. Vici tipa, je bil en, pa je prišel še en, pa sta b’la dva. Haha. Haha? Fak ju, pa haha! Najbrž me je na to foro nekdo nagnil nazadnje, tam, še 1990-ih. In sem se mu iskreno narežal. Res. Ker sem debelo nasedel. Nagnil me je. Uhe. Saj sem pa ja videl, da so v lokalu še gostje, da na notranjem šanku še nekdo naroča. Ampak vse upe pač položiš v kebabmajstra. Vedno. On je takrat tata-mata. On ve vse. On je bog. On je… Karkoli hoče bit. In če kebabmajster reče, da je zaprto – je zaprto. Štekaš? Štekaš!

    “Boš kot vedno?”

    “Ja, ja.”

    In, e. Kako je to topel občutek. To je iztegnjeni sredinec globalizaciji. V H&M me pač ne vprašajo, če bom ono, kot vedno. Še manj v McDonald’su, le če bom za tu ali za zraven; že gostilne, kamor hodiš, je to nemogoče slišat, sploh ker je ponudba danes pač večja in ne moreš rečt “pivo ono moje bi”, ker kelnarco skoraj infarkt trofi. Večja verjetnost je, da me bo mestni redar vprašal, če bom “tak kot vedno”. Aha. Precej Večja. 

    In potem je do okenca, na kebabmajster strani, prišel njegov kolega/sodelavec. Z najbolj horny faco na planetu. Sreda zvečer, študentje ga žurajo, čeprav v center mesta žal ne lazijo, ker so jim vse prinesli direkt do riti. Pač. 2010-ta. Enivej, oni njegov kebabmajster kolega se je naslonil na njegovo ramo in gledala sta me – oba sicer prek 30 let – kot dva top sošolca, 7.b, ki jima manjka samo še žoga. Mislim sem, itak, da zijata mene, čeprav je bil filing preveč čuden. Mah. Kje. 

    “Glej, kak’ ‘ma ona kratko krilo! Glej… Ti… Njo… Ijuuu!”

    “Kje?!”

    “Ona, tam.”

    “Aaaaa. Aaaaa. Aaaaaaaaaaa!!!!”

    “Pizda, veš, zadnjič sem kruh od kebaba zažgal, ker sem se na žarčič naslonil, ko sem eno gledal, pa čisto pozabil na kruh. Kake noge… Ijuuuu.”

    Na glas sem se narežal. Ker sta govorila tako, da si štorijo videl. On demand. Boljše kot na televiziji, majke mi. Tam ti filma ne zarolajo tak nazaj. Še boljše pa je bilo, da sta dialog oddelala v slovenščini. Ti, ta pravi kebabmajstri, se med sabo sicer pogosto pogovarjajo v albanščini. Kar štekam. To je njihova prednost. Folk jim pač komaj, preredko in še to na silo reče “zdravo”, “hvala” ali “nasvidenje”. Ne. Večina folka, ki pride, je mitraljez navodil: “Daj mi… Doner, pa brez čebule… Pekoče mi daj, samo ne preveč… Jufko mi zrolaj z leve proti desni…” Jaz bi na njihovem mestu, če bi lahko, tudi prešaltat in se pogovarjal na nekem devetem jeziku. Itak. 

     

    “Veš, kaj mi je zadnjič en rekel?” mi reče ovi, faca kebabmajster.

    “Kaj?”

    “Da bi kebab brez zemlja.”

    “Kaj?!”

    “Ja. Tak’ je bil pijan, da je rekel zemlja namesto zelja. Haha. Slovenci. Hihi. To je Maribor.”

    Lahko bi zvenelo, ono, podjebavanje na nacionalni ali regionalni osnovi. Nak. Ni. Kebabmajstri garajo tam cele dneve in se še režijo poleg, ko režejo tisto slastno meso. Face. Vsi po vrsti. Vsakič, ko pridem tja, me vpraša, če kaj delam. E, to ti je Maribor. Da ti prešvicani in zgarani gastarbajter nabije tisti filing, ono, delaš kaj al samo laufaš na kebab? 

    To mi je tako kul, da sem vam preprosto moral povedat’. Žal o kebabmojstrih še noben ne poje komadov – kot nekoč Zaklonišče prepeva o burekmejkerjih. Morda se kdo najde. Ker si zaslužijo, tile modeli pa res. Zaklad štosov, anekdot in dobre volje. Pa se naposlušajo o tem, kaki da so. Šiptarji, Albanci in to. Ma, jok. Niso. So face. Velike. Včasih zažgejo kaki kruh, ampak ja. 

    Zato je kebab… Izkušnja. 

    Dober tek.