Oznaka: pet ugotovitev

Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:0]

Tekma za tekmo – remi

Najprej… Ker nas res (pre)dolgo ni bilo. Najprej: dobra novica. Iz prizme Maribora, seveda. Še vedno je nepremagan v prvenstvu, kar je zavidljiv dosežek. V sezono 2013/14 je treba, da bi našli še boljši niz, takrat so klonili šele v dvanajstem krogu, večinoma je Maribor v zadnjih štirih letih izgubil že po petem krogu. Takih tekem, kot je bila trdoživa taktična borba s Celjem, ki je precej bolj spominjala na tekmo brez golov proti Olimpiji kot Domžalam, takih tekem vijoličasti trenutno, letos, za zdaj ne izgubljajo. Pa saj to ni niti namen, cilj, razmišljanje. Vendar ob tako premešani ekipi, po takem poletju, po uvrstitvi v ligo prvakov… Je težko oceniti, skozi prizmo ene tekme, kakšen je ta Maribor in ali je točka vseeno dosežek, kjer je kozarec bolj pol poln kot prazen.

Milanič se je, gotovo tudi zavoljo uigravanja za Spartak, odločil za klasični 4-4-2, ki ga je ponudil že v Sežani. Kar razumemo, saj je to »njegov« sistem, ne glede na poletne in občasne izlete v 4-2-3-1. Tak sistem je dovolj stabilen, da štoperja ne grabi panika, četudi ni tekme, da se okrog Handanovića z žogo ne bi dogajalo kaj nenavadnega ali nevarnega. Ampak nič usodnega. Takšen Maribor ima sidrišče, čeprav se zdi – in statistika temu pritrdi – da z dvema zadnjima vezistoma (Ogrinec, Vrhovec) in dvema napadalcema (Tavares, Mešanović) ob ne dovolj prodornih bokih (Bohar, Bajde + Milec, Viler) ne more zabiti. Ni ne v Sežani v prvi uri iz igre (Rajčević je pospravil odbitek, nato so izboljšale predstavo menjave), niti proti Celju v uri in pol. Tokrat menjave niso zalegle, čeprav se je videlo, kolikšno moč ima proti domačim tekmecem Maribor od 80. minute naprej. To je ta »mednarodni nivo«, o katerem je spoštljivo govoril Dušan Kosić, trener Celja.

Točka proti Celju ni slab rezultat, je rekel tudi Marcos Tavares, čeprav je tudi on malo škrtal z zobmi, ko (mu) ni šlo. Vendar ni lahko igrati na tekmi, kjer se uradni obisk med tekmo zamenja iz 2.500 na 3.000, ker je pač težko oceniti, ko je več praznih kot polnih sedežev. V sredo pa bo nabito in nekaj čisto drugega. Ni lahko, a tako pač je. »Mamo mi to v sredo pubeci!« so sporočile Viole in pokazale, kje so pač misli te dni. Tako pač je.

Moteči faktorji reprezentančnega premora

Nismo najbolje razumeli, kaj je mislil Darko Milanič, ko je po tekmi s Celjem povedal: »Nekatere stvari so se spremenile, so tudi moteči faktorji, to bomo morali se navaditi, dati na stran. Biti takšni, kar smo.« Moteči faktorji? Mediji, oglasi? Ali selektorji, soigralci v reprezentanci? Samo nehvaležno ugibanje, ki ga nekoliko, a zdaleč ne povsem, razblini Milaničevo izkustvo: »Tudi sam sem igral za reprezentanco. Vem, kako je, ko si v drugi zgodbi. Ni enostavno. Vsak pri sebi mora [razčistiti].«

Hm. Še v četrtek in že po žrebu, ko je bil znan spisek vsaj slovenske reprezentance, je bil Milanić za Boharja in Vilerja (A) ter Kramarića (U-21) zelo vesel. Morda manj za Bajdeta, ki ga je Srečko Katanec poklical naknadno. Odšla sta tudi Valon Ahmedi (Albanija) in Marwan Kabha (Izrael). Prvič. Oba sta debitirala, Ahmedi bolj za vzorec, Kabha pa na polno, dvakrat po 90 minut, proti Italiji menda celo izjemno, pa ne zato, ker si je menjal dres z Buffonom. Tudi to je Izraelca malo vrglo iz ritma, v katerega v Mariboru, iskreno, letos še ni povsem prišel. »Upal sem, da ga ne bom rabil danes,« je rekel Milanič. A ga je. Pri čemer Kabha ni imel dobre tekme, kar je dokazal prekršek za rumeni karton. Tega si je v še manj stabilni, skoraj nevarno nestabilni igri prislužil Martin Milec, ki so ga ulovile lastne besede po tekmi z Domžalami, ko je govoril, da je slovenska liga napredovala.

Maribor se že v Sežani ni počutil najboljše na igrišču, Denis Šme jih je pošteno slišal od Milaniča, malo tudi zato, ker je vsaka malo višja žoga, če je v vratih Matko Obradović, resna priložnost za tekmeca. Davor Škerjanc je bil kar precejšen zalogaj, pa je vstopil s klopi. Celje ni imelo tako nevarnih posameznikov, je pa Mariboru pokazalo, da mora dati vse, kar ima, če želi zmagati. Da mora imeti točne podaje, sprejeme in bolj konkretne strele. Spartak, še bolj pa prvenstveni tekmi z Gorico in Aluminijem v gosteh bosta pokazali, če bo Maribor spet tisti »pravi«, kot si želi Milanič. Ki ima tako širok kader, da Aleš Mertelj ne pride na spisek za ligo prvakov, Dino Hotić pa niti na klop proti Celju.

Je Mešanović pridobitev ali problem?

Ker je v torek zabil dva gola, ko se je zdelo, da bo prej moral Aleksander Rajčević še enega, je bil za silo mir. Ko zmagaš 0:3, četudi proti drugoligašu v terminu, ki si si ga lahko kar sam izbral, ker imaš »privilegij« sedmih tekem v septembru (osem, če štejete še nekatere reprezentante), se ne gleda v zobozdravstveni kartonček, kdaj se je nazadnje odstranjevalo zobni kamen. Pregovor, da. A temu se ne gleda v zobe.

Jasmin Mešanović je najprej sijajno preigraval v izteku tekme, vstala je celotna mariborska klop, stadion je zajel sapo, evo, zdaj bo, Metod Jurhar se je raztegnil in pustil tako levo kot desno stran gola povsem odprto, kakšna priložnost, zdaj bo gol… No… Ni bil. Mešanović je pomeril naravnost v vratarja. Izpucal, jebiga. Okej. Nič hudega? Ne. Ne po reakciji klopi. Uf, kako so bili hudi. Milanič je prav udrihal z rokami, ko so jezni še fizioterapevti, potem veš, da tudi tista dva gola v Sežani ne pomagata. Ne moreta. Mešanović ima v ligi en zadetek, tistega v preobratu proti Triglavu v 2. krogu, ko se je zdelo, da bo take odbitke pogosteje pospravljal v mrežo. Ja, jih je. Še dvakrat. Proti sežanskemu Taboru.

Na naše vprašanje, kako je (ne)zadovoljen z Mešanovićem, je bil Milanič konkretno direkten. Ni vedno takšen. Niti ne. »Bistveno bolj bi bil zadovoljen z Mešanovićem, če bi zadel. Odkar je z nami, je priden in delaven. Danes bi lahko rešil tekmo…« Pa je ni. Okej, ena tekma, kjer si vsaj odnesel točko, ni taka drama. Toda Mešanovićev problem – pa ne njegov lasten, saj se v Maribor ni pripeljal sam – je ta, da je sprožil verižno reakcijo. Ob poškodbi Luke Zahovića, ki bo moral kmalu uloviti svojo formo iz začetka pomladi, je bil še preutrujeni Lior Einbrum (čakamo še, da Milanič izgovori njegovo ime, zdi se, da se ga še ni naučil) dodatni razlog, da Maribor na klopi ni imel niti tretjega napadalca.

Mešanović je delno oslabil Zrinjski, ko je odšel, in kdo ve, kaj bi bilo, če bi on igral… Ampak to je zdaj mimo, v nogometu naj bi se gledalo naprej (čeprav v Mariboru tudi nazaj), proti golu, proti zmagam. Morda Mešanoviću manjka malo zmagovalne miselnosti, čeprav ima dva naslova prvaka BiH. Ni serijski strelec. Dober je kot pomožni napadalec, zna igrati s hrbtom, več se pričakuje od njegove igre z glavo. Problem je, da Maribor vse to že ima v Tavaresu. Ki je imel tudi eno priložnost, pa je bil raje sebičen, ker je mislil, da bo on storil spet tisto, kar vedno stori. Ni. Maribor te tekme ni zmagal, ker na takih prvenstvenih tekmah morajo zabijati tudi napadalci. Če izvzamemo Tavaresa, je zadnji »napadalec«, ki je zabil, Gregor Bajde proti Krškemu. Pa še Bajdeta težko štejemo za napadalca. Maribor bo v septembru moral dvigniti strelsko formo. Na vseh treh »brezgolnih« remijih je namreč imel konkretne priložnosti, morda najbolj konkretne na tekmi: Domžale, Olimpija, Celje. Pa ni zabil. To je šest točk.

Antična usoda Dareta Vršiča

Gustav Schwab bi se gotovo samo naslonil na sedež in rekel nekaj v zvezi z bogovi, Zevsom, morda Prometejem. Tako so ugotavljali tudi novinarski kolegi po tekmi. Da nogometni bog vse vidi. Ja, nekoč, zdaj se zdi davno tega, je navijal tudi za slovensko nogometno reprezentanco. In gotovo je navijal tudi za zgladitev karkoli-že-je-to-bilo med Zlatkom Zahovićem in Daretom Vršičem.

Da ni pozabil igrati nogometa, ampak da je tudi pozabil, kakšen je pravi tempo, da mu manjka boljša forma, je še v četrtek rekel Milanič. Vršiča je v igro poslal že v Sežani. Ne ker bi ga tako nujno moral, ampak ker ga je »moral«, če želi imeti spet izkušen(ejš)ega kreatorja. V slabe pol ure je Vršič idealno sodeloval pri enem od dveh zadetkov, ki sta padla, ko je bil že na igrišču. Tista ena podaja je bila sploh genialna in je spomnila, zakaj je bil Vršič lani med najbolj zaslužnimi za štirinajsti naslov.

Fuzbala pač ne pozabiš igrat’. Če si Miroslav Radović, Albert Riera ali Robert Prosinečki. Bomo videli, kako dolgo bo za vrnitev še dlje odsoten Agim Ibraimi, ki ima relativno podobno zgodbo kot Vršič – vsaj ko gre za Maribor. Poudarek je na relativno. Težava je, da se v nogometu (in v življenju najbrž ne sploh) ne da preskakovati. Želje so eno, realnost pa druga. Dare Vršič je resda podaljševal pogodbo vso poletje in se počasi vračal, toda nazadnje je pred tem igral 12. aprila v povratni tekmi pokala. Ko je tudi vstopil s klopi.

Tudi proti Taboru se je videlo, da sicer tek na Pohorje in lastni treningi pomagajo, toda nogomet je ekipni in predvsem kontaktni šport, kar ugotoviš boleče, če nerodno stopiš, udariš po žogi ali karkoli se je že zgodilo. Gotovo ne bo Vršiča tako dolgo kljuvalo kot Prometeja, vendar Milanič je bil silovito razočaran: ne ker je izgubil Vršiča, temveč ker je proti Celju, ko je bilo izjemno izenačeno in je Maribor potreboval rešitev s klopi, takoj izgubil še zadnjo menjavo.

Celje kot trenerski izziv

Dušan Kosić je vmes, kar smo ga nazadnje videvali kot trenerja Olimpije, nekoliko osivel. In še bolj bo, nemara. Toda poslušati njegovo vizijo, njegov pristop, njegove cilje, kaj bi rad dosegel v Celju… Skoraj poezija. Podobno kot Miran Srebrnič (čakamo še Sebastjana Gobca med tistimi z rekordnimi nastopi v slovenski ligi) tudi Kosić prekleto dobro ve, kaj je najprej potrebno sploh za nivo prve lige. Šele potem tekmovati z Mariborom, ki ima mednarodni nivo, kot se je bil sam izrazil.

Pri 46. letih se je Kosić odločil, da se bo podal na Areno Petrol ‘Z Dežele. Tomaž Petrovič se je nekoliko opekel, ker se, kar je očitno, tiste zgodbe Krškega iz prvih dveh sezon ne da »skopipejstati«. Ni enako. Celje ni tak klub. So videli že več in bolje. Celjani imajo mešanico izkušenj (Travner, Džinić, Žinko) in zagnanosti tistih, ki bi se resnično radi dokazali (Požeg Vancaš, Pungaršek, Cvek, Dangubić), ker vidijo, kam se da priti iz Celja (Verbič, Vrhovec, Bajde…).

Kosić se je vsaj na tiskovki zdel tisto najboljše v slovenskem nogometu. Nekdo, ki je kritičen, a zna pohvaliti. Poudaril je, kako so bili v prvem polčasu nedorasli, skoraj srečni, da Maribor ni zabil. A da so se sestavili in v 2. polčasu naredili tisto, kar so se domenili. »Nekateri fantje so imeli krče, očitno niso vajeni takega nivoja. Več nivojev je v nogometu,« je sporočilo, ki lahko hrabri tiste, ki bodo v Celju resnično razumeli menjavo trenerja kot reset, restart, novi začetek. Petrovič nikakor ni znal sestaviti ekipe, ki je ni najbolje poznal, ta pa ne njega. Metod Jurhar, ki je branil zdaj že drugo tekmo, naj Matjaž Rozman še malo razmisli o izletu v vas Nikamor proti Rudarju, je povedal, kar pove večina: da so nekatere razlika pri trenerjih,vendar da velikih sprememb ni.

Mi mislimo, da so. Celju, ki sta mu Olimpija in Domžale pritisnila sedem golov v prvih dveh krogih, Maribor ni zabil. In Gatarić, Dangubić ter Požeg Vancač so imeli (pol)priložnosti. Ker je Celje od zlatih časov Simona Rožmana spet v težkih časih, z novim sponzorjem na dresu in po »ukrajinski zgodbi« ter trenerju Igorju Jovičeviću, ki je imel soliden rezultat in na koncu slab odnos do kluba in tudi slovenskega nogometa kot eden tistih trenerjev, ki slovenski fuzbal dojema kot odskočno desko za dokazovanje na Hrvaškem ali v Srbiji (takšen občutek smo imeli tudi pri Igorju Bišćanu, vendar smo se ušteli), je Dušan Kosić točno tisto, kar grofje potrebujejo. In imajo točko iz Ljudskega vrta. Glede nato, da je po osmih krogih komaj deveta, je to lep uspeh.

Igralec tekme: Jure Travner [Celje]

Vtis ni vse, a zelo šteje, če že rezultat ne

Žvižgi so povedali veliko, še zdaleč pa ne vsega. Maribor je po Aluminiju izgubil še s Celjem. V porazih, sploh ko si enkrat prvak, štiri kroge pred koncem, ni toliko hudega, če si blizu. In Darko Milanič pravi, da je bil Maribor blizu. No, Maribor ni bil blizu Celju. Nak. Ni bil. Pika. Ja, imel je dva bolj resna strela Marcosa Tavaresa, to pa je bilo tudi to. Predstavljati eno akcijo po prekinitvi, ko je kapetan iz gneče stegnil glavo, a pomeril čez gol… Ne, to ni »blizu«. Sploh če izgubiš z 0:2. Doma. In četudi je drugi gol nesrečen, prvi pa odbitek.

Maribor ima kot institucija ta privilegij, da si lahko sam postavlja cilje, čeprav venomer poudarja, kako je pritisk okolja vedno prisoten in kako je s tem treba (profesionalno) živeti. Seveda je profesionalizem tudi to, da Aleš Mejač hodi le na treninge, Amir Dervišević pa brcat v Veržej. Ali da Aljaž Cotman najbrž sam najbolje ve, da ne bo »resneje« branil za Maribor, vsaj ne tam, kjer bi mu na dresu pisalo Zavarovalnica Sava (v B moštvu piše Reflex). Toda profesionalizem je tudi odnos do dela. Težko bi Mariboru očitali goli odnos, tega igralci imajo, ko ne zabijejo, zamahnejo, je pa tudi res, da kriljenja trenutno ne vidimo toliko, kot smo ga zaznali še v aprilu. Maribor je trenutno klub, kjer igralci pač hodijo v službo. Business as usual? Ne povsem.

Fuzbal je v toplem maju lahko prekleto luštna stvar. Ker odloča, ker je napeto in ker pridejo na dan vse želje, s temi pa čustva. Pa ker sezona dobi nek svoj kontekst. Poštekaš, kaj si videl, kje je klub, kam gre. Mariboru pa trenutno v iskanju težišča konteksta manjka prav to. Želja. Pa ne samo v ednini. Saj jih imajo, samo Darko Milanič je po osvojitvi naslova naštel vsaj tri, ki pa se zdaj odmikajo. Luka Zahović bo nemara stežka najboljši strelec lige, čeprav se to lahko proti Radomljam in Krškemu tudi spremeni; precej manj optimistična pa je napoved o 20 točkah prednosti pred drugouvrščenim in končati kot prvak z najmanj prejetimi zadetki. Dva poraza, pet golov. To ni slab izplen. To je lov, kjer se ustreliš v koleno. Že štiri tekme brez zmage.

In predvsem, kar je najbolj očitno in kar ljudstvo najbolj jezi, preveč rigidna, stoična, avtomatizirana, pragmatična, taktično preobjestna igra. Če je to sploh igra. Maribor (se) trenutno pač ne igra. Če je to zmožen samo z Daretom Vršičem, bi moral klub organizirati žur ob podpisu nove pogodbe. A o tem ne vemo še nič.

Težava pa je, da se Maribor tradicionalno ne znajde v vlogi nosilca/favorita, kar je zdaj avtomatsko kot državni prvak, sploh pa proti Aluminiju, Radomljam in Krškemu. Da je težko igrati, če imaš še v četrtek piknik, v nedeljo pa tekmo, smo tudi slišali. Ko rezultat ne šteje več sam po sebi, imaš lahko vsaj vtis in to je lani vsaj nekoliko pomirilo navijače, ko je Maribor po zapravljeni sezoni rezultatsko kolovratil z Rudarjem in Gorico (2:3). Takrat navijači porazov niso zamerili, ker so verjeli, da moštvo čaka remont in da bo poletje prineslo spremembe. Nekatere je, glavna je ta, da je klub osvojil vsaj pokal, bil le za en strel Erika Janže nepričakovano oddaljen od evropske lige ter nato, najpomembneje, postal državni prvak. Lovorika.

Morda bo igra pozabljena, radi znucamo kliše v taki situaciji. A če igre ni, ni česa pozabiti. A ko igre ni, ko ni vtisa, so tudi žvižgi, v Ljudskem vrtu pa povrhu še aplavz za tekmece, ne zgolj za Daliborja Volaša in Gorana Cvijanovića, ki vsakič znova spomnita, da ti Maribor da (tudi če igraš za tekmeca) toliko, kot si mu dal sam.

So tudi slabši dnevi, seveda so. Toda nikar ne pozabimo: saj se je Darko Milanič sam naveličal tako pragmatičnega fuzbala, kjer je važen rezultat, vse drugo pa je v pogojniku. In je odšel, leta 2013, da bi bil prišel pred letom dni nazaj. Navijači se – za razliko od njega – kluba ne bodo naveličali, čeprav težko pogoltnejo podcenjujoče izjave Zlatka Zahovića, da Maribor težko igra »prijateljske« tekme. Nevarno je, da se zgodba/karma lahko obrne in bodo podobna vprašanja padla, ko bo Mariboru šlo tako zares v Evropi, kot je šlo zdaj Aluminiju (za obstanek) in Celju (za četrto mesto). Eno je, da je športni direktor vseeno ponosen na svoje fante. Ker da kažejo, da znajo osvajati lovorike. Hm. Ne povsem. Maribor je letos izpadel v polfinalu pokala, torej vseh lovorik vendarle ne znajo osvajati. Če je to Maribor, zaradi katerega je v mesto ob Dravi prišla liga prvakov in trikrat evropska liga… Je škoda, da je Zahović nedostopen širši javnosti (medijem) toliko večja, saj izjave težko razumemo. Problem bo namreč, če bo to enak Maribor, torej z igralci, ki so že vse to dali skozi. Zdi se namreč, da se mlajši ali tisti, ki imajo pred sabo še cele kariere – Hotić, Ogrinec, Hodžić, Šme, Bajde, Pihler -, v tem ne znajdejo. In da tudi individualno v najboljšem primeru stagnirajo. In čakajo, medtem ko poslušajo o starih časih. Ne pozabimo, jeseni bo liga prvakov zgodba, stara že tri leta. To pa je v sodobnem nogometu že daljši čas.

In predvsem morda igralci, ki so ob prihodu v Maribor slišali ravno te zgodbe, slišijo trenerja, kako nezadovoljen je, ko pade tv vprašanje o motivaciji. In ne reče niti hvala, adijo. Ko mu pridejo še kako do živega ravno dejstva. Morda res živimo v času »alternativnih dejstev«, toda to ne pomeni, da jih moramo tudi sprejeti. Maribor ni bil blizu Celju. Bil je, mogoče, blizu remiju. Če Celje ne bi zabilo. Ali če ga ne bi bil zabil Aluminij. To je pa tudi vse. Maribor zna prodati lastno zgodbo tako, da zdaj sami najbrž ne verjamejo, da bi lahko razprodali ugled. Ker da vsi komaj čakajo priprave in novo sezono. Ampak nogomet ne deluje tako, da zamahneš z roko, v sredo pozno zvečer, in si rečeš, eh, bo drugič boljše. Še najmanj pa bi si takšen privilegij lahko privoščila Darko Milanič in Zlatko Zahović. Prvi sploh.

»Komaj čakam na začetek nove sezone,« je, ko imaš še dve ligaški tekmi, govorjenje, ki samo nastavlja pritisk za prav to novo sezono. Sploh če se bodo pojavili stari problemi, h katerim Maribor zdaj rine sam. Ko ugotavlja, da nima tako široke in sploh globokega kadra. In si sam postavlja cilje, ki so kontradiktorni tistim, ki bi naj klubu najbolj pomagali na dolgi rok.

Prekomande, ki ne delujejo

Včasih je težko razumeti kontradiktornost, ki jo slišimo v NK Maribor. Bojan Ban umirjeno ponavlja, da klub ne more preživeti s sponzorji in prodajo vstopnic ter artiklov, zato potrebuje evropske uspehe in prodajo igralcev. Prav slednje je nekaj, kjer si bolj odvisen od sebe in ne moreš govoriti o žrebu, naključjih in podobno.

Da se je Adis Hodžić dobro, če ne celo najboljše – poleg Denisa Šmeja, ki pa manjka celotno pomlad – znašel na desnem boku v prvi ligi (pustimo tekmo z Levskim, za katero ni imel ne izkušenj ne pravih navodil), ne more biti presenečenje. In ni. Niti za Milaniča. Ki je, ne pozabimo, Hodžića kar šestkrat letos postavil v prvo enajsterico in ga pri tem skoraj nikoli ni razočaral. Hodžić je vedno dal, vsaj na oko, več, kot Matej Palčič. Vsekakor pa ni razočaral tako kot vidno nedorasli Žan Karničnik. Ali Luka Uskoković, ki seveda nikoli ne bo pravi levi bočni branilec. Kot ne bo niti Dino Hotić. Že res, da je to ena tekma, en eksperiment, a kaj, če si v to prisiljen? Ali tvegaš, kot je to storil z Boharjem Ante Šimundža?

Da je Sandi Ogrinec takoj želel igrati, poslati žogo naprej, jo suvereno zadrževal in ni z njo cincal, kot počneta to spomladi Aleks Pihler in še bolj Damjan Bohar, prav tako ni nobeno presenečenje, saj se je mladenič izkazal na dveh derbijih kot izredno samozavesten igralec, takšen, ki gleda naprej in ne nazaj. Oba, tako Hodžić kot Ogrinec, sta prinesla točno tisto, kar Mariboru manjka. Že res, da je klub povedal – via Milanič -, kako se mladinci borijo za svoj in skupni naslov s kadeti (mladinci niso bili prvaki že pet sezon). Toda kako bo Maribor prodajal igralce tipa Hodžić in Ogrinec, če ne dobivajo priložnosti niti takrat, ko bi jo najbolj morali? Koliko sploh ceno, pozornost dvigne skupni naslov kadetske in mladinske lige?

Valon Ahmedi je imel očitno le en preblisk, drugi polčas z Gorico, na specifični tekmi, kjer se je Maribor pošteno potrudil, da ni izgubil, ko je postal štirinajstič prvak. Daniel Vujčić je pa sploh svojevrsten primer: Milanič govori, kako je skozi vsa ta leta – v klubu je že pet sezon – pridno in marljivo dela, pokazal je, da se nanj lahko računa. »Pokazal je, da si zasluži minute, ne glede na posledice ene same tekme,« je Milaničeva ocena, ki pove približno dovolj, če ne vsega. Vujčić bi pri 22 letih že moral biti izdelan igralec. Pa ni. Ne glede nato, da je bil v defenzivnih nalogah nekoliko bolje pripravljen kot za napad. Predstavljal je idejo zadnjega veznega, ki jo je Maribor dobil z Marwanom Kabho po Željku Filipoviču (in v precej manjši meri Amirju Derviševiću) in jo za silo ohranja v Alešu Mertlju, ki bo očitno ostal pri eni letošnji tekmi, kjer je dejansko igral na svoji matični poziciji (Gorica, pokal). Skupaj je začel zgolj na treh.

Darko Milanič izpostavlja, kako si želi konkurenčno moštvo, kjer bo vsak igralec na svojem mestu imel konkurenco. No, trenutno je nima. Sta Mertelj ali Rajčević resnično konkurenca? Matko Obradović komaj zbere kakšno obrambo: če je v Kidričevem težko reševal, je bil pri obeh zadetkih Celjanov sila anemičen in tudi nezbran, prav tako mu težave delajo predložki, najprej zaradi višine, potem pa še zaradi pomanjkanja tekem. Na levem bočnem Maribor rezerv sploh nima, saj Uskoković in Hotić ne moreta in niti nista rešitev, Marko Šuler brez Rodriga Defendija ne more vsega rešiti sam, naj se še tako bori. Rezultat? Maribor je dobil v štirih dneh na dveh tekmah pet lahkih golov. Pet. Vse pa tako, da je bil tako ali drugače izigran ali pa vsaj nezbran. To že za drugi krog kvalifikacij za ligo prvakov vsekakor ni dovolj. Na sredini je Blaž Vrhovec še najbolje izkoristil izostanek Kabhe, vendar je znova vprašanje, kako se bo znašel pod pritiskom, če Izraelec odide iz Ljudskega vrta. Pihler ne najde jesenske forme, Bohar niti predlanske. Ahmedi in Vujčić sta se pokazala kot igralca, ki sta se očitno naveličala čakanja na veliko priložnost, ker to očitno ni priložnost, ki bi jo lahko izkoristila.

Dino Hotić desetico na hrbtu nosi kot veliko breme, še zlasti zato, ker se je najprej pričakovalo, da bo ponovil vse, kar je prikazal v Krškem, nato se je moral znajti tam, kjer je začenjal Dare Vršič (ob avt liniji), nato pa še postati Dare Vršič. Da napada raje ne omenjamo, ker je to vredno svoje ugotovitve. Prekomande in uvajanje igralcev, rotacija in globina kadra… Ne, to Mariboru letos ni uspelo. Stavijo na igralce, katerih prihodnost je še vprašljiva. Sandi Ogrinec in Adis Hodžić sta, kot je videti sedaj, zapravljena, a obetavna priložnost. Vsaj za letošnjo sezono lahko to rečemo. Igralca, ki sta konkurenca, a to hkrati nista. Že res, da je Milanič dokončno vse podredil sistemu, toda sistem že vsaj štiri kroge ne deluje. Maribor ne zmaguje. Krunoslava Jurčića je to odneslo, ne pozabimo. Pa je imel vsaj na oko lep(š)o igro.

Lovljenje rekordov na napačen način

V našem nogometu imamo fetiš na rekorde. Že res, da je Milivoje Novaković povedal za Delo, kako se z Zlatkom Zahovićem pošalita o rekordu v slovenski reprezentanci, kjer Novagolu (31) manjkajo štiri gole, da bi ujel Zahovića (35). Trenutno se to zdi sila težko, saj Novaković ni zabil vse od septembra 2015, Slovenija pa pod Srečkom Katancem ni ekipa, ki bi razguzila Malto ali nafilala Litvo.

Podobni fetiš imajo zdaj tudi v Ljudskem vrtu na strelske rekorde. Za vsako ceno torej, če gre prav razumeti Darka Milaniča. Luka Zahović bo odigral obe preostali tekmi od prve minute. »Za Luko bi želeli, da je prvi strelec lige. Zato je na terenu. Uporen bom, igral bo, četudi ni v taki formi, kot je bil,« je uporen Milanič. Maribor je lani dal najboljšega strelca, saj si je Jean-Philippe Mendy s 17 goli delil prvo mesto z Andražem Šporarjem in Rokom Kronavetrom. Prva dva sta šla na tuje, tretji je prišel do reprezentance. Biti prvi strelec ni majhna stvar, ne glede nato, kako malo zadetkov je potrebnih za prvo mesto. Letos zna biti celo 16 golov dovolj, kar je sorazmerno malo glede na primerjave s tujimi prvenstvi, čeprav je na Hrvaškem trenutno za prvega strelca dovolj še zadetek manj, kot ga imata trenutno John Mary in Dominik Glavina (oba po 16, Zahović jih ima 15).

Pri Zahoviću je kočljivo dejstvo, da ne vemo točno, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je rekel, da je usoda njegovega sina v »naših« rokah. Če je Zahović vedel, da bo sina lahko prodal in se za prestop že dogovoril, potem je izziv biti prvi strelec le estetske narave, dodatna alineja v življenjepisu, ki pa absolutno pade po prioriteti za gol proti Sportingu v ligi prvakov, denimo. Luka Zahović se trenutno kot prvi napadalec ne znajde, morda ga prav dejstvo, da je trenutno nezamenljiv (v Kidričevem je manjkal zaradi kartonov), po svoje celo duši. Na silo pač ne gre.

In potem je tu še Marcos Tavares, ki letos vsekakor še ne bo ujel Štefana Škaperja. Manjka mu osem zadetkov oziroma točno toliko, kolikor jih je dal na letošnjih 31 tekmah. Prav Tavaresova pozicija je največja Milaničeva težava, saj se za obema napadalcema ne znajde, ne pride do položaja za strel, zato poskuša spet – kot lani – na silo z razdalje in ima srečo, če žoga pride skozi vse noge. Zadnji gol proti Domžalam je bil bolj izjema, nekaj, kar se zgodi le enkrat. Dovolj za rekord, najhitrejši gol, ne pa tudi za konsistentno igro moštva, ki je trenutno v napadu z mislimi bolj pri statistiki kot pa pri tem, kako žogo dejansko spraviti v gol.

Celje željno Evrope, a ta se začne doma

Igor Jovičević je z zmago v Ljudskem vrtu, kakršna koli že ta je, vsaj za ta portal pridobil nekaj kredita in kredibilnosti. Toda če ciljaš na četrto mesto v prvenstvu, se čez noč ne pozabi poraza, kakršen je bil tisti petkov s Krškim, ko so jih nižjerangirani Krčani pošolali v zadnji akciji, mimo katere ni mogel, pet dni kasneje, niti Goran Cvijanović.

Grofje imajo prepoznavno individualno kvaliteto, ki ji zaploska tudi Ljudski vrt, relativno kompaktno moštvo, a tako, ki se, vsaj spomladi, vidno zagreje predvsem za tiste na lestvici pred sabo: proti Olimpiji, Gorici, Domžalam in Mariboru so zbrali štiri remije in zmago, kar je hvalevreden dosežek za klub, ki je letos zamenjal predsednika, trenerja, del ekipe in vse manj skriva svoje »agencijske« ambicije. Tudi tako, da Matica Kotnika, nenazadnje občasnega (tretjega) reprezentančnega vratarja, ne uvršča niti na klop, da tam obstane tudi Lovre Čirjak, da ne vedo, kaj točno bi z igralcem tipa Lupeta.

Jovičević je precej rezerviran trener, ki bolje ve, kako remizirati kot zmagati, v vsakem primeru pa ne izgubiti, kar je osnovni motiv tujih strategov pri nas, ki najbrž še pomnijo, da lepa igra ne prinaša dolgoročnosti (lep primer Krunoslav Jurčić). Celjani so v Ljudskem vrtu zmagali tudi zato, ker so končno igrali tudi moštveno, da jih je za akcijo Volaš & Podlogar nagradila tudi sreča z avtogolom, podobno velja tudi trud Džinića pri kotu, da je žoga prišla do Lovra Cveka, ki jo je dovolj dobro nabil za Obradovića za vodstvo. In to je bilo naposled vse, kar so Celjani potrebovali za zmago nad Mariborom. Da šteje še več, pa v težkih okoliščinah: »Danes imam mešane občutke. Pred tekmo se je zgodilo nekaj zelo žalostnega, namreč, preminil je oče mojega pomočnika Yuriya Bena. To je bil velik šok za ekipo in tudi zame, ker poznam njegovo družino. Izničili smo veliko kvaliteto Maribora, zmanjšali smo jim tehnični nabor možnosti v napadu. Za nas je to velika zmaga, tudi zame osebno, imamo nove tri točke in ostajata še dve tekmi, da se pripravimo in da vidimo, ali lahko pridemo do tega cilja. Dokler bo matematično možno, se bomo borili do konca zmožnosti.«

Celjani so trenutno med moštvi, ki legitimno ciljajo na Evropo, z najmanjšimi možnostmi, da bi po dveh letih spet videli Evropo. Tudi lani niso bili daleč, le enajstmetrovke v finalu pokala so jih ločile od uspeha. Zdi se, da jih bo letos preveč remijev, preveč kiksov in tekem, kjer so igrali bolj vsak zase kot za skupni cilj.

Odprti tribuni, kaj pa obisk?

Glede nato, da je te dni Prva liga Telekom Slovenije na reunion turneji po krajih, kjer so nekoč gledali prvoligaški fuzbal (Ptuj, Murska Sobota), in tam, kjer sicer ni pogojev za prvo ligo (Radomlje), smo vajeni že marsičesa. Tudi tega, da se pritožbi na odločitev disiplinske komisije ugodi par ur(ic) pred tekmo, kar je pomenilo, da sta bili severna in južna tribuna naposled odprti, čeprav je NZS želela izpeljati svetovni unikuum in navijače Maribora, ki so nedvomno v Stožicah kršili pravila, kaznovati na domačem stadionu za nekaj, kar se je pripetilo na gostovanju, kjer je za organizacijo zadolžen nekdo drug.

Kakorkoli že, odločitev se je izkazala za smelo, saj je po tekmi Ljudski vrt vnovič doživljal rahlo bipolarno izkušnjo. Če je večji del zahodne in zlasti vzhodne tribune Darka Milaniča izžvižgal (ter zaploskal Celjanom), so Viole vseeno ponudile podporo takrat, ko jo klub sicer najbolj potrebuje. Tudi zato Zlatko Zahović govori praviloma o njih, ko govori o mariborskih navijačih, čeprav ima klub letos prodanih 1.800 sezonskih vstopnic. Bolj kot žvižgi, ki jih je Milanič nenazadnje že tudi lahko vajen, a se jih nikakor ne privadi ter mu vidno pridejo do živega (že drugič letos, prvič po Domžalah jeseni), pa lahko klub skrbi obisk. Prišli niso niti vsi lastniki sezonskih vstopnic. Zakaj, vedo oni, a to bi moralo zanimati tudi klub.

Že res, da je prvenstvo odločeno, toda sredinemu terminu navkljub je prišlo z naskokom najmanj gledalcev v Ljudski vrt v letošnji sezoni (prej je bil najnižji obisk štirikrat po 2.000, vse tekme jeseni). Pa še teh 1.200 se je zdelo, glede nato, da je bil identičen obisk tudi v nedeljo v Kidričevem, malo čez palec.

Maribor zdaj gostuje v Murski Soboti, za kar v klubu uporabljajo besedno zvezo »nogometna romantika«. Morda za neke druge čase in predvsem za drugačno igro. Nič romantičnega ni v fuzbalu, ki ga Maribor goji v aprilu in maju. Pričakovati, da bo to navdušilo Prekmurce, je naivno in podcenjevalno, sploh glede nato, kako napadalni fuzbal gledajo v 3. SNL – vzhod. Pustimo razliko v kvaliteti, gre za pristop. In ne glede nato, da ima Milanič dobre off the record argumente, zakaj je situacija takšna, kot je, je v klubskem interesu (ali bi vsaj moralo biti) dobro napolnjen stadion in rajanje v zadnjem krogu.

Remi z Gorico se je požrlo, igralce se je lovilo za njihove drese in kakopak bo podobno tudi proti Krškemu, čeprav bi tudi v tem oziru klub, ki je za to zaposlil dodatnega človeka, moral kanček bolje poskrbeti za varnost. Kajti trenutno – pustimo navijaško evforijo ob strani – ni veliko razlogov, da bi se lovilo igralce in njihove drese, saj pokažejo premalo, ne glede na točkovno razliko. Maribor ni zmagal že na štirih tekmah in če ne premaga niti Radomelj, bo klub moral bolj kot na igralce in strokovni štab vnovič staviti na PR in marketing oddelek. Toda ta stežka nadoknadi zaostanek, ki ga za zahtevno ljudstvo nabere moštvo. Kako to vemo? Saj smo videli na pokalnem derbiju, ko resda ob zgodnjem terminu Ljudski vrt še zdaleč ni bil poln. In tudi ni na koncu verjel, da je Maribor zmožen obrniti rezultat.

Vijoličasti so z leti postali klub, ko se na koncu stvari nekako poklopijo in morda se jim tudi tokrat bodo. Vendar preostala liga je spoznala, da se to ne more primeriti več samo od sebe. Da se da. Če bi Maribor imel rad lepo slavje za štirinajsti naslov, bodo morali (precej) več prikazati tudi igralci in strokovni štab. Sicer bo slavje resda pristno, vendar tudi rahlo nenavadno.

Igralec tekme: Matej Podlogar [Celje].