Oznaka: pet ugotovitev

  • Pet ugotovitev: Maribor – Radomlje [1:0]

    Pet ugotovitev: Maribor – Radomlje [1:0]

    Dare Vršič, kreator mariborske sezone

    Ni čudno, da je novinarski kolega vprašal Darka Milaniča, če ni, Radomlje gor ali dol, nemara tvegano povleči iz igre najboljšega igralca, najbolj versatilnega in najbolj vplivnega nogometaša Maribora ne samo ta trenutek, temveč vse odkar ga je proti koncu poletja trener končno postavil na mesto, kjer mu je, khm, mesto. Dare Vršič je spet zabil, tokrat z glavo, ponudil tudi eno najbolj iskrivih, da ne rečemo genialnih dvojnih podaj, ko je zicer nastavil Luki Zahoviću tako, da mu je instinktivno podaljšal z glavo, ter bil ob Dinu Hotiću tisti igralec, ki je komaj čakal, da je videl, kam in kaj bi še lahko z žogo.

    Seveda Vršič igra tudi zaradi svojega statusa. Da ima tudi ali ravno zaradi tega sezono življenja, pravijo tudi nekateri. Tako smo ga videli brcati, še bolj pa tekati samo še takrat, ko je v Olimpiji imel showcase za tujino, kjer pa se nikoli več ni naigral in vprašanje, ali se še kdaj sploh bo. Pa pustimo vpoklic v reprezentanco, ki bi bil več kot smiseln, glede na njegovo formo. Maribor mu je zelo pisan na kožo, čeprav mu navijači z juga, tudi zdaj, ko je odločil tekmo, ne vzklikajo »Vršič – Viola«. Pomagalo gotovo bi, vsaj kar zadeva podaljšanje pogodbe, ampak Vršič ne glede na vse kaže konstantne igre in je tisti igralec, ki z žogo v svojih nogah pripravi ostale, da se, no, pripravijo. Na akcijo, na nekaj, na gol.

    Da pa je to, da bo Vršič igral tekme kariere, lahko tudi nevarni avtopilot, je Maribor najbolj izkusil v Domžalah, ko ga je Simon Rožman s taktiko povsem onemogočil. Maribor je najbolj odvisen od Vršiča in če ga klub zaustavi, se nato zanaša na solo akcije Luke Zahovića, kot se je zgodilo denimo na derbiju. A kakorkoli že, Dare Vršič je dobil nekaj minut odmora tudi zato, ker bo v Krškem najbrž spet on tisti, od katerega se bo pričakovalo, da nekaj spravi skupaj. In po vsej verjetnosti tudi bo.

    FullSizeRender 8

    V vnovičnem iskanju drugega gola

    »Če pogledamo niz realizacije na zadnjih petih tekmah, je realizacija okej. A pozna se, da nam je Luka spet nekoliko zbolel,« je Milanič odgovoril na vprašanje, zakaj Mariboru že drugič v nizu ni uspelo zabiti še drugega zadetka. Kar ni nepomembno ali nadležno vprašanje. Že zato ne, ker je vijoličaste to stalo treh točk v Celju in proti koncu tokratne tekme so podobno začutile celo Radomlje, ki v Ljudskem vrtu igrajo pokončno, korajžno in niti najmanj bojazljivo. Ja, bolj se nagibamo k besedam Adnana Zildžovića, ki je ponosno dejal, da niso igrali bunkerja, na kar je Milanič cinično pripomnil, kako tekme vidimo vsak s svojimi očmi. Radomlje niso igrale golega bunkerja, igrale so pač v skladu s pričakovanji in Milanič je očitno pozabil, da so v prvi minuti (kot v prejšnjem krogu proti Krškem) prišle do resne priložnosti in kota, kamor je žogo kar malo panično izbil Palčič.

    Maribor je spet hitro zabil – v Celju je Novaković zabil v šesti, Vršič zdaj v sedmi minuti – in take tekme je jeseni v tem nizu dobival z vsaj tremi zadetki, ker je nekako steklo, ker se je odprlo in ker je preprosto več šlo noter. Tokrat ni, kar pa je delno razumljivo, kot je pojasnil tudi Dino Hotić: »Prvič smo na sredini igrali skupaj v tej zasedbi na prvenstveni tekmi. Dominirali smo, imeli priložnosti, nismo pa dali drugega gola.« In poudaril, da zelo rad igra skupaj z Vršičem, čeravno sta si na trenutke bila tudi nekoliko v napoto, saj je Hotić tokrat pogosto posegel tja, kjer je bil sicer prostor za Blaža Vrhovca, h kateremu se je še raje zatekal Sandi Ogrinec.

    Maribor je imel vsaj dve izjemni priložnosti (Vršič, Zahović), poskušal je s streli od daleč, ko je ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka niti po bokih. Prav boki so postali problem proti zgoščenim moštvom, ki se znajo postaviti na sredini (»peterici v zidu« je temu rekel Milanič). Mitja Viler je preredko prihajal visoko, Matej Palčič je to storil pogosteje, ampak vidnejšega efekta tudi ni bilo. Med reprezentančnim premorom je Maribor igral z avstrijskim nižjeligašem, kot je povedal Milanič, kjer so se ubadali predvsem z učinkovitostjo, ampak to pač nienako – niti ko gre za Radomlje.

    Maribor je presenetljivo končal s kar tremi napadalci, ko je vstopil še Marcos Tavares, ki se dobro ubada s svojim statusom, saj vstopi v igro vselej kot najbolj razpoloženi rezervist. Bi pa to lahko bila tekma tudi za četrtega pogojno napadalca Gregorja Bajdeta, ki pa mu je zdravje preprečilo, da bi Radomljane prebijal po diagonali in predvsem po tleh, saj je Maribor poskušal prehitro z visokimi žogami in predložki.

    FullSizeRender 4

    Druga tekma Sandija Ogrinca

    To ni bila prva tekma, ki jo je za vijoličaste začel Sandi Ogrinec. Ne, Milanič mu je namenil polno minutažo v zadnjem lanskem krogu v kislem porazu z Gorico, ko pa mu je publika – ob žvižgih tetoviranim in ošišanim – vseeno namenila topel aplavz. Enako je veljalo za prijateljsko tekmo s Celticom in predvsem za zimske priprave v Beleku. Ogrinec igra lahkotno, preudarno in samozavestno. Že skoraj preveč za osemnajstletnika.

    Poznalo se je, da so prvič igrali skupaj na sredini v tej postavi, predvsem kombinacija z Blažem Vrhovcem, ki še nima rutinske samozavesti Marwana Kabhe, je Ogrinca nekoliko begala, česar ni spregledal niti Milanič: »Upam, da bo Sandi več igral naprej, ko bo imel žogo in priložnost. V bodoče mora biti bolje.« Drži, Ogrinec je žogo premalokrat poslal naprej, raje je izbral previdnejše opcije, česar pa mu pri osemnajstih letih in v tretjem nastopu sploh v prvi ligi (še) ne gre očitati. Vsekakor deluje bolj dojemljivo in stabilno, kot je sprva deloval denimo Dino Hotić, preden je odšel v Krško, kjer se je na novo našel in predvsem opogumil. Bližje temu, kar je – a s precej več izkušnjami v prvi ligi – pokazal Aleks Pihler, ko je dobil priložnost. Prav to potrebuje Ogrinec v tem nizu tekem, kjer bo Milanič očitno še rotiral.

    Rotiral je namreč tudi na klopi, saj je Valon Ahmedi po Celju ob izostankih drugih znova dobil vsaj mesto na klopi, se tudi segreval, a priložnosti ni dočakal, saj je Milanič ob koncu raje v igro poslal Aleša Mertlja, kar so posebej nagradile tudi Viole, ki očitno pogrešajo podkapetana večkrat na igrišču. Mimogrede, Mertelj je vstopil sploh prvič v tej pomladi na zelenico. Na klopi je bil tudi Žan Celar, kar ni nepomembno iz vidika srednjeročne slike ob morebitnih odhodih (Kabha, Zahović, Sallalich).

    FullSizeRender 2

    Krhka usoda Sintayehuja Sallalicha

    Darko Milanič ima rad konkretna vprašanja; tudi o posameznih igralcih, ni pa nujno, da na konkretna vprašanja, sploh tista, ki imajo med vrsticami še kakšno podvprašanje, zagotovo pa podton, tudi konkretno odgovori. A tokrat je povedal dovolj, ko gre za Sallalicha, ki se je čez zimo znašel komaj drugič na klopi in zdaj še prvič na igrišču (jeseni ni začel le na štirih tekmah). Bržkone zaradi njegovega statusa, o katerem se neuradno ve dovolj za pojasnilo njegove statistike.

    Sallalich je prišel v Maribor kot YouTube zvezda. Fuzbaler nove dobe. Zdel se je kot nogometaš, ki ima tisto, kar imajo gotovo tudi nekateri drugi (doma vzgojeni) nogometaši, vendar tega ne znajo, nočejo, ne morejo ali celo ne smejo pokazati, ker se je pač treba podrediti cilju. Toda vsi njegovi driblingi so se izničili praviloma v zadnji sezoni – sploh po prihodu Milaniča, ki je Izraelcu namenjal izdatno minutažo, tudi na račun Damjana Boharja, za katerega zdaj, ko je poškodovan, Milanič sam obžaluje, da bo spet padel iz ritma, v katerega se nikakor ne ujame več, odkar je bila Sallalich/Bohar najbolj predvidljiva in uporabljena menjava – tako, da je driblal sam zase, pri podajah (ima eno asistenco na svojem računu) pa se nikakor ni ujel z moštvom.

    In glede nato, da v napadu ni zablestel (71 tekem, 11 zadetkov), je njegova neobrambna igra nekaj, kar Mariboru v fazah tekme, ko žogo dobi tekmec, ne zgolj manjka, temveč tudi škoduje. Proti Radomljam je Sallalich vstopil v času, ko bi Maribor lahko sam odločil tekmo in ne bi naposled vsi upali, da bo Handanović žogo odbil čez prečko, ko je nevarno pomeril Rok Jazbec.

    Ne, Sallalich se nikakor ne ujame. Kar je še huje, zdi se, da bistva mariborske igre sploh ne razume. V tem oziru je igralec, ki samo odžira minute drugim (Boharju, Ogrincu, Hotiću in še komu). Maribor bi rad našel evolucijo v svoji igri, a čaka, da svojo najprej pri sebi opravi tujec? »Pokazal sem, da Sallalichu še zaupam. Kako bo naprej, pa bo še vprašanje,« je Milanič med vrsticami vseeno konkretno odgovoril na vprašanje. Sallalich ne bo prvi igralec v eri Zlatka Zahovića, ki bi zbledel in potem potihoma odšel. Še zdaleč ne. Bo pa zanimivo videti, kako bo klub rešil zgodbo z njim: resda zanj ni odštel odškodnine, najbrž pa je Sallalich igral za plačo, o kakršni je še lani igralec tipa Pihler lahko samo sanjal.

    FullSizeRender 7

    Dobra sreda in zgodba Radomelj

    Čeprav gre ta ugotovitev v smer, da se Radomljam najbolj pozna, da nimajo osrednje zgodbe, bržkone zato, ker svoje tekme igrajo v Domžalah, kamor pa, zanimivo, pridejo njihovi organizirani navijači, kakršnih ne poznajo (več) niti v Domžalah, in da so sicer dobro organiziran klub, ki ima na papirju vse, ampak je problem v tem, da je to vse samo na papirju – dobre pogoje, redne plače in solidno vzdušje, kot je v Ofsajdu opisal Adnan Zildžović -, je bil obisk Ljudskega vrta v sredo prava ligaška izkušnja. Ena tistih tekem, kjer Viole pobrskajo po zimzelenem repertoarju in ponudijo pesmi, kakršne ne slišimo več tako pogosto, obenem pa čestitajo Rudolfu Maistru za rojstni dan.

    Ljudski vrt je letos spet dobro obiskan – trenutno (4.092 na tekmo) nekoliko manj kot lani (4.259) – in 3.500 gledalcev za obračun prvega in zadnjega sredi tedna je zavidljiv dosežek, hkrati pa dokazuje, da je spomladi nogomet resnično (še bolj) priljubljen v mestu ob Dravi. Čeravno pride tudi ogromno otrok, ki jim pozornost kmalu popusti, sploh ob tovrstnih tekmah, kjer se dolgo lomi tekmeca, išče različne načine, kako do gola, in ko ima tekmec bolj malo priložnosti, so take tekme v bistvu osnova slovenskega nogometa in predvsem ponujajo marsikomu prvo izkušnjo obiska Ljudskega vrta. Še posebej lahko vijoličaste veseli, da je med mladino na tribunah ogromno deklet, odetih v šale ali majice kluba.

    Je pa težava pri Radomljah, ki igrajo svojo drugo prvoligaško sezono (prvo so končali s 16 točkami, ko so zabeležili štiri zmage, trenutno ostajajo pri zgolj eni), da tudi zdaj, ko igrajo na vse ali nič, iztržijo vselej slednje: nič. Presekal jih je poraz z Aluminijem, ko se je spisala zgodba njihove jeseni. Priložnosti, prečke, vratnice, na koncu pa poraz za porazom. In ne, ne do končne zmage. Če je lani zadnja Krka vsaj kanček črpala iz lokalne zgodbe, Radomlje tega nimajo, čeprav so v Ljudskem vrtu spet delovale kot klub, vseeno vreden prve lige.

    Kranjski Triglav, ki bo kot kaže nadomestil Radomljane, v minulih sezonah pokazal vseeno nekoliko več in je, če nič drugega, igral na svojem stadionu, kar bi morala biti osnova, ob kateri NZS prehitro zamiži stran, ko lista čez točke licenčnega postopka. Radomelj gotovo – razen tistih, ki so povezani s klubom – nihče ne bo na veliko pogrešal. Kot bi veljalo denimo za Zavrč, da v javni zavesti legendarnih klubov raje niti ne omenjamo.

    Igralec tekme: Dare Vršič [Maribor]

    FullSizeRender 3

  • Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

    Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

    Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

    Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

    Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

    Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

    Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

    To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

    Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

    FullSizeRender 10

    Strelska forma: 2x4x4

    Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

    Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

    Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

    V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

    FullSizeRender 7

    Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

    Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

    »Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

    Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

    Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

    Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

    Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

    Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

    FullSizeRender 9

    Krt rije po Ljudskem vrtu

    Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

    Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

    Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

    Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

    FullSizeRender 6

    Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

    Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

    Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

    Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

    Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

    Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

    FullSizeRender 11

    Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)

  • Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

    Luka mali-ma-nos-za-gol Zahović

    Opisali bi ta gol lahko tudi mi. Ne zato, ker bi to tako znali, temveč ker bi lahko skopipejstali. Itak. Ampak Branko Ilić je kar najboljše opisal, podoživel, prenesel. Saj, pa kako ne bi. Imel je itak najboljši razgled. Hop-cup, mimo njega, mimo nog, v vratnico in v gol. Dras! »Žoga se je odbijala večkrat, vsi smo čakali in jo hoteli odbiti, potem pa je Zahović res dobro zadel tam, kjer je najbolj nevaren. V šestnajstki.« Če so trije goli Milivoja Novakovića na prejšnjih štirih derbijih Olimpijo jezili tudi iz menedžerskih razlogov, jih pri golih Luke Zahovića lahko jezi nekaj drugega. Po odhodu Hentyja in Šporarja namreč nimajo igralca, ki bi jim stisnil (še drugič) tako preprost, iznajdljiv, igriv štikl od gola.

    Luke Zahovića v prvem polčasu ni bilo praktično nikjer. Darko Milanič se na ljubljanskem derbiju ni odločil zanj (vstopil je s klopi in nemudoma zabil dokončni gol za še bolj prepričljivo zmago), toda zdaj je hierarhija v mariborskem napadu bolj jasna, pri čemer Milanič najbrž (razumljivo) verjame, da tudi če pusti enega od trojice na klopi (tokrat Marcos Tavares), ima tam še vedno »jokerja«.

    Tokrat ga ni našel na klopi. Nihče ni mogel vedeti, kaj bo z žogo storil Damjan Bohar v tisti 51. minuti. Najbrž celo Bohar ne. Pač odbila se je. In ker je bil Alexandru Cretu za hip nepozoren in je Branko Ilić okamenel vkopan v mehek teren Ljudskega vrta, je bil Zahović spet kot tisti pubec, ki šika na dvorišču precej starejše od sebe, da ti stiskajočih zob stiskajo, kako iz tega pubeca še nekaj bo. In v tem je finta. Iz njega že nekaj je. Ne nekaj. Precej. Zadetek ni toliko mojstrovina po estetski ali tehnični plati kot po tisti drugi: nekaj med šmekerstvom in aufbixom je to, kar počne Luka Zahović. Poskrbi, da fuzbal včasih zgleda tako preprost šport. Pač stojiš tam, malo našikaš, bincneš in že kušuješ grb kluba.

    Kaj in kako to spremljalo tam gori na Nizozemskem, v Hereenveenu, je precej veliko in ne tako nerelavantno vprašanje, čeprav smo februarja in je do maja, ko poteče posoja, še relativno daleč. Pisali smo že, da bi bilo nevarno, če bi Maribor gradil sezono okrog mladega strelca, pa bi ta nato odšel, soigralci pa bi se mučili z goli v Evropi, kar bi spet padlo na ramena Tavaresa. A to je že drugo vprašanje, bolj za ateja Zahovića. Ki ni mogel skriti ponosa, da je bil družinski večer popoln, pa je pokazal Luka z objemom sestr(ic)e. Zadetka pa nikakor ni mogel spregledati Srečko Katanec. Če bo v bodoče še klical Novakovića, bodo legitimna vprašanja, četudi se Novaković vrača po poškodbi, zakaj potem ne pokliče še Zahovića?

    FullSizeRender 20

    Pokaži, kaj znaš: Olimpija ima talent

    Ne, da samo Maribor ni mogel vedeti, kakšna bo ta »nova« Olimpija s petimi, šestimi novinci. Jasmin Handanović je rekel, da jih je bilo kar osem, a se je sam popravil. Ne, niti on ni vedel, pa bi recimo temu kot golman, ki mora vedeti, od kod bo prišla nevarnost, moral. In, kar je bilo na koncu tekme še bolj jasno, niti Olimpija ni vedela, kaj točno bo pripravila in ponudila. Niti ali še najmanj Luka Elsner. V prvem delu se je zato zdelo, da gledamo neke vrste showcase. Olimpija ima talent.

    Že res, da je tudi v Domžalah pogosto spomladi moral na novo sestavljati kader, a praviloma z zajetno in predvsem neevforično zalogo brez kakršnega koli resnejšega pritiska. Elsner je tako vnovič – še bolj kot prvič, četudi je tokrat prišel Milaniču vsaj malenkost bližje, dovolj, da je lahko razlagal, kako bi si zaslužili tudi točko (v Stožicah si je niso) – deloval kot tisti fant, ki legokocke sestavlja bolj uspešno z navodili, ne pa po navdihu, v želji po svojevrstni kreaciji. Olimpija pa ima – še zlasti po potezah Milana Mandarića glede Marijana Pušnika, ki je sestavljal legokocke za šefa celo preveč po svoje, pa tudi glede Ranka Stojića – samo eno navodilo: zmagaj. In nato zmago čim bolje prodaj.

    Pa mu spet ni uspelo, čeprav je imela Olimpija v prvem polčasu tudi po zaslugi Maribora, ki se je povlekel nazaj, predstavo Pokaži, kaj znaš. In kaj so pokazali? Vsekakor imena Oduwa po tekmi ni vzklikal nihče. Morda edini, če že, je bil Damir Skomina, ki ni nasedel Nigerijcu v njegovi želji po enajstmetrovki. Vsekakor Matej Palčič ni vzklikal njegovega imena, sopihajoče in utrujeno, kot bi nemara pričakovali. Ja, Oduwa je šel prvič mimo njega kot prepih. A tudi prvič in zadnjič. Palčič ga je najprej zatrl na igrišču, potem pa še na tiskovni konferenci: »Dodatno me je motiviralo, da ste ga opevali mediji, malce pa se je opeval tudi sam.« Malce fejst. Boateng in Oduwa sta skušala pripraviti akcijo za gol, pa je žoga prišla do Leona Benka, ki pa še vedno deluje preveč neokretno (pa ne v tistem smislu, kot je veljalo za Miroslava Radovića), kar je pomenilo, da je Olimpija poskušala z razdalje, toda strela Danijela Miškića in Alexandra Cretuja je Handanović ubranil.

    Olimpiji se je, kot je pravilno ugotovil Elsner, ki nasploh dobro ugotovi in opiše lastnosti svojega moštva, a praviloma le post festum, ustavilo trideset metrov od gola. Ni boljšega analitika Olimpije od Luke Elsnerja. Denis Klinar, svojevrstni perpetuum mobile napadalne igre Olimpije in njen najbolj prepričljivo standardni člen, tokrat ni mogel najti Mihe Zajca kot na prvem letošnjem derbiju. Ne samo, ker Zajca ni več. Nikogar pa očitno ni mogel Elsner najti ne v kadru ne na klopi: Jakob Novak, mladi talent, je trenutno bolj mlad kot talent, medtem ko Blessing Eleke išče goriško formo približno tako uspešno kot Ranko Stojić novi klub Roku Kronavetru. Prav igralec tipa Kronaveter je manjkal Olimpiji na sredini, ki ji v sistemu 4-3-3 bodisi na vrhu bodisi v sredini še vedno manjka golgeter.

    Ampak na derbiju je poleg zadetka zmanjkal predvsem občutek, da je Elsner resnično vedel, kako bi naj njegovo moštvo zabilo. Češ, jaz vam pripravim taktiko do 30 metrov od gola, potem pa nekaj spacajte sami. Že en, kaj šele dva zadetka, ki bi zares potrdila status aktualnega prvaka? »Nezadovoljen sem, kako smo igrali zadnjih deset minut, ker smo se prepustili neki paniki. Morali bi imeti več nadzora. Ker skozi sredino nismo imeli možnosti prebiti tekmeca, bi morali prek Štigleca in Klinarja prihajati do predložkov s strani in odbitih žog,« je izjava, ki bi jo bolj razumeli od Mandarića ali Stojića (ali celo Saše Udovića).

    Elsner svoje moštvo na takih tekmah, kjer resnično štejeta preboj in preblisk (kot se je pokazalo Domžalam proti West Hamu v Londonu), bolje opisuje kot vodi. »Trenutek nepozornosti nam je spremenil potek tekme. V obrambi se nam niti ni toliko poznalo, da smo nova ekipa. Videti smo bili dobro uigrani, formacija je bila kompaktna, razdalje so bile majhne, osvajali smo veliko žog. Težje je bilo v zadnjih 30 metrih, kjer pridejo bolj do izraza avtomatizmi in neki občutek, da poznaš soigralca, njegovo gibanje, da veš, na kakšen način bo zaključil. V celoti gledano pa mislim, da smo se prikazali v luči, kot da že nekaj časa igramo skupaj.« Igrajo že, toda Elsnerjeva prihodnost bo hitro (še) bolj majava, še drugič po derbiju, če ne bo pozitivnih rezultatov. Legokocke, ki jih ima Olimpija, so take, kakršne so. Sodeč po videnem se da sestaviti kar zanimivo kombinacijo. Težava, tako se zdi trenutno, so navodila.

    FullSizeRender 5

    Milanič naučil Ljudski vrt potrpežljivosti

    Če je proti Domžalam nazadnje kar nekako šokiralo vijoličaste, da jim nekdo vzame žogo in z njo celo večkrat zlahka pride pred gol ter da Daretu Vršiču ne ponudi samoumevno prostor za njegove kreacije, je bila potrpežljivost tokrat največja odlika Milaničevega moštva. Kot da bi Milanič naučil potrpežljivosti sicer na derbijih tudi neučakani Ljudski vrt. V prvem polčasu so se vkopali in čakali, da se Olimpija izgubi/najde v iskanju nove identitete.

    Kakršne koli pomanjkljivosti so krpali sproti. Mitji Vilerju je na levi strani izdatno pomagal Damjan Bohar, a je zato toliko bolj trpela Prekmurčeva igra na sredini in naprej. Če je kaj ali kdo šel skozi, je tu bil Marko Šuler, poleg Luke Zahovića glavni igralec Maribora. Matej Palčič je po daljši odsotnosti dobro izkoristil priložnost, na katero je čakal. »Pri Palčiču sem na pripravah pogrešal agresivnost in napadalno usmerjenost, tokrat pa je to pokazal. V drugem polčasu je prestregel nekaj žog in takrat smo se znebili pritiska Olimpije. Zdaj mora samo še verjeti, da mu zdravje ne bo več povzročalo težav. Mora pridobiti dinamiko. Odlično razumeva različne položaje v obrambi in napadu,« ga je pohvalil Milanič.

    Maribor v prvem delu na sredini ni želel tvegati z rizičnimi podajami, Milanič je rekel, da zaradi neravnega igrišča, saj je Ljudski vrt (sicer manj kot na generalki proti Rudarju, morda zaradi nižjih večernih temperatur) trenutno precej mehko igrišče. To je lahko en razlog. Drugi je bil gotovo ta, da sta si bila Marwan Kabha in Dare Vršič – ob že tako nazaj pomaknjenem Boharju ter rezerviranem, nekoliko zakrčenem Aleksu Pihlerju – tako daleč narazen, da bi se lahko slišala le po telefonu. Ampak taka je bila očitna taktika, zato ni čudno, da je Milivoje Novaković neutrudno borbal za vsak (redki) skok, da bi nekako žogo zadržali na oni strani igrišča, pri čemer ni bilo skoraj nikjer, kot smo že zapisali, Zahovića.

    Zakaj je torej prišel »enako drugačen« Maribor v nadaljevanju? Ker je imel Vršič vsaj malo več prostora, ki so mu ga ponudili Miškić, Alves in Cretu. Ko je Maribor šel bližje golu, se Olimpija ni znala prilagoditi. »Pričakoval sem, da bo imel Vršič ves čas enega igralca, ki ga bo tesno pokrival. V organizaciji igre smo imeli višek, težave smo imeli s krilnima napadalcema Olimpije, ki sta nam v prvem polčasu povzročala težave. V drugem polčasu je imel Vršič več prostora, kar je znal unovčiti. Tekmec ni bil več tako kompakten. Če je kakovost tekmeca slabša, je prostora še več in Vršič to zna izkoristiti,« je ocenil Milanič. Zadetek sicer ni bil zasluga Vršiča, je pa pristop v nadaljevanju prisil Olimpijo, da se je pomaknila nekoliko nazaj in narazen, da je imel Bohar sploh priložnost za odbito podajo. Maribor igra pod Milaničem potrpežljivo in, kar je trenutno ljub izraz, kompaktno.

    FullSizeRender 3

    Maribor gotovo še čakajo rotacije

    Dejstvo, da je Milanič uporabil le dve menjavi, ni tako neopazno, kot bi se morda zdelo. Če je ponovil postavo iz generalke z Rudarjem, je imel še pomisleke glede izbire rezervnih igralcev tja do osemnajstega in zanimivo imel na klopi kot »branilca« le Aleša Mertlja. Marcos Tavares je skušal izvesti nekaj pritiska in uporabiti še kakšen protinapad, a je soigralcem pošlo precej moči, medtem ko je Dino Hotić odvzemal energijo Olimpiji prav na sredini, skušal skreirati še kaj, da bi potoklel goste, a je Maribor verjel, da bo en gol zadoščal.

    Milanič ima še rezerve v lastnem kadru, ki bo slej ko prej iz zunanjih (poškodba, kartoni) ali notranjih (taktika, forma) razlogov doživel rotacijo. Zanimivo bo zdaj, ko se je Palčič dokazal na desnem boku, videti, če bo mesto spet kje našel Denis Šme ob suverenih Šulerju in Defendiju. Mitja Viler je upravičil besede Zlatka Zahovića, morda ne ravno, da bo največja spomladanska okrepitev (trenutno se je za to prej izkazal Palčič), ampak Maribor bo potreboval hitrejšo in gibljivejšo igro tudi po bokih, še posebej, če bodo tekmeci tako fokusirani na Vršiča. Luka Uskoković takšen profil igralca ni, zato ni izključeno, da bomo videli desetko Hotića na boku. Veliko prostora ponuja leva stran sredine, kjer je Sintayehu Sallalich brez obrambnih aspiracij pač zreduciran na drugi plan, medtem ko je Damjan Bohar hitro znova pokazal na svoje omejitve, ki jih je v sezoni lige prvakov še elastično raztegoval (celo tja do reprezentance), zato bo zanimivo videti, ali bo Milanič preusmeril koga drugega oziroma kje bo našel prostor za obetavnega Sandija Ogrinca, obenem pa ima v kadru še tokrat kaznovanega Blaža Vrhovca.

    V napadu je za zdaj hierarhija strogo jasna, kar pomeni, da bo Gregor Bajde dobival drobtinice. Ni pa nezanemarljivo, da status Novakovića in Zahovića še ni rešen za prihodnjo sezono, o Luki Štoru in Žanu Celarju pa je širša publika več slišala kot videla. Maribor ima širši kader kot Olimpija, vendar je občutek, da je našel moštvo, ki je zmoglo zmagati na derbiju, ne pa še nujno enajsterico, s katero bi prepričljivo naskakoval naslov. Obrambo šampionsko gotovo v tem trenutku ima (kot jo ima tudi Olimpija), več dilem pa je spredaj.

    FullSizeRender 4

    Dobro branjenje pač ne zadošča 

    Tako suverenega nastopa, kot ga je imel po tekmi na tiskovki Branko Ilić, že dolgo nismo videli – zagotovo ne za nekoga iz moštva, ki je izgubilo. »Mislim, da smo vso tekmo dobro igrali. Vedeli smo, od kod nam preti nevarnost in da lahko Maribor zadene samo, če mi naredimo napako. To se je tudi zgodilo. Imeli smo žogo v nogah, jo izgubili, nato se je odbila, Zahović pa je res dobro zadel v malo mrežico. Škoda, da smo izgubili. Seveda smo bili po tekmi razočarani, a kljub porazu je bilo vzdušje kar pozitivno. Truditi se moramo, da na naslednjih tekmah ne prejemamo takšnih zadetkov. Tudi sam ostajam pozitiven. Če bomo tako igrali, se nimamo česa bati. Imamo zelo dober kolektiv in dobre posameznike, da lahko igramo še veliko bolje. Če bomo igrali tako, kot smo igrali danes, in bo Maribor igral tako, kot je igral danes, bomo gotovo do konca sezone mi zmagali na več tekmah.«

    Težava Olimpije je bila sicer tokrat na igrišču, še zlasti na polovici Maribora, a se zdi, da jih bolj »tepejo« tiste izven njega. Dokler je Rok Kronaveter član Olimpije (in prestopni rok bolj ali manj zaključen – razen na Kitajskem), je težko razumeti, da ne uporabijo vsega, kar imajo. Še zlasti na derbiju, pri čemer ima zdaj Olimpija posredno štiri, ne zgolj tri točke zaostanka zaradi dveh porazov in remija z Mariborom (prvi obliž bo sicer aprila ponudil pokal).

    Rodolfo Vanoli se je najprej izvlekel ob koncu lanske uspešne sezone, nato še na derbiju v Ljudskem vrtu, vendar je bilo jasno, da se le čaka, kdaj mu bo naslednjič spodletelo. Pri Elsnerju tega občutka sicer še vedno ni, toda glede na poteze Ranka Stojića v lanski in letošnji sezoni se mlademu trenerju gotovo kolca po domžalskih časih, kjer je imel gotovo več vpliva in besede pri sestavi kadra. Zdaj je pač zreduciran na profi trenerja, ki pač mora narediti najboljše iz tega, kar ima. Takšna je seveda praksa marsikje, toda Elsner tega v svoji vzpenjajoči se trenerski karieri, ki zdaj doživlja prvo prelomno točko, na tak način ni vajen. Ne zna namreč najti prave pozicije svojim igralcem v sistemu, ki ga je delno podedoval delno pa nadgradil. Blessing Eleke se v 4-3-3 še vedno ne znajde – kot se nista niti Julius Wobay in Etien Velikonja -, daleč od prave forme je Benko, Olimpija pa ima iz Pušnikove ere, ko je igrala vsaj na oko najlepši nogomet, zgolj še Alvesa in Nemanjo Mitrovića v prvem planu (ter Kenana Bajrića in še koga v drugem).

    Pri filozofiji Ranka Stojića in Milana Mandarića je težko uganiti, kaj je prvi cilj. Če je rezultat, potem zakaj ni igral Kronaveter? Če je prodaja igralcev, zakaj ni igral Kronaveter, zakaj niso za Miho Zajca počakali na bolj donosno ponudbo (takšno, kot so jo dobili za Hentyja in Šporarja), zakaj takšen eksodus še lani nosilnih igralcev in kar dveh kapetanov (Darijan Matić, Antonio Delamea Mlinar)? Olimpija je lani kljub težavam Maribora (ali pa ravno zaradi njih) postala prvak zato, ker je imela neko osnovno identiteto. Vedela je, vsaj približno, kako zabiti zadetek. Zdaj se znajo dobro braniti, ampak to je nekaj, kar glasno na tekmah nagradijo z aplavzom v Domžalah, pozitivno, češ, jih bomo pa naslednjič. V Ljubljani pa na dolgi rok gotovo ne. Je pa na koncu treba priznati, da je derbi imel sicer visok tempo in veliko želje na obeh straneh, ampak se je poznalo (zlasti pri kondiciji enih in drugih), da se je spomladanski del šele začel. Težava bolj za Olimpijo kot Maribor v tem trenutku pa je, da se bo čez štirinajst tekem že končal.

    Igralec tekme: Luka Zahović (Maribor)

    FullSizeRender 6

  • Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [3:2]

    Domžale dobro ujele Maribor na finto

    Previdno, boj se tistega, kar si želiš. Zlajnano znucan rek iz ameriških tv serij, ampak če pa tokrat tako drži. Če bo Maribor namreč še kdaj potarnal, kako bi si želel evropskih tekmecev, se lahko spomni na še eno naporno tekmo z Domžalami. Kjer se ni izšlo niti s piko. Z Zlatkom Zahovićem vred, ki je za klubsko spletno stran še v petek rekel, da sicer ne podcenjuje slovenskega prvenstva (ker ga res ne), a da se v evropski konkurenci »zahteva hitrost več s taktično kulturo in ambicioznostjo na najvišjem nivoju«.

    In dobili so točno to. Energetsko vrhunskega pripravljenega tekmeca, tako Simon Rožman, ki ni pustil vijoličastim dihati niti za sekundo. Vsak skok, vsak dvoboj, vsak nalet iz hrbta. Grizli, garali in disciplinirano so mleli tekmeca, ki je pričakoval povsem drugačno tekmo. Pozna se, da je Rožman do onemoglosti gotovo ponavljal fantom, naj trdo primejo nasprotnika in ga raje utrudijo in zlomijo, ko ima žogo. Maribor se je namreč zaletel, pognal in dobil hitro enajstmetrovko (več o tej nižje), povedel, se udobno namestil in mislil, da je Rožmana dobil na finto in fertig. Nak. Niti blizu. Domžale so namreč šele nato začele igrati, Maribor se je ujel na trnek, v taktično pajčevino, kjer so Domžale pokazale, kaj so se naučile iz poraza proti Olimpiji. Tam so Ljubljančani namreč igrali trdo, zelo trdo, fizično, ampak garaško. In predvsem uspešno. Tako, kot so tokrat igrale Domžale.

    Zategadelj je Simon Rožman nadaljeval tam, kjer se je zaustavil v Ljudskem vrtu ob polčasu, ko Domžale niso zmogle še drugega zadetka in so šle domov z mislijo »kaj bi bilo če bi bilo«. Zdaj pa so s 3:2 slavili s premešano postavo (Matija Rom je kapetan mladinske ekipe!), na trdi podlagi in – kar je največji dosežek – povrhu po dveh slabih tekmah z Radomljami in Krškim. Pri čemer bi lahko domače še bolela glava po zapravljenih priložnostih. Takih proti Mariboru pač nimaš veliko, toda tokrat se je »domžijem« izšlo. In si za zaustavitev niza nepremaganosti ne zaslužijo le pozornosti, temveč občudovanje, ker se poberejo tako, da se iz svojih napak veliko (na)učijo. Maribor pa je ugotovil, da je bil resda nepremagan, ne pa tudi nepremagljiv. Fuzbal pač težko igraš na avtopilota.

    fullsizerender

    Zakaj je sredina brez Kabhe pokleknila?

    Ko zdaj pogledamo nazaj, ni čudno, da Darko Milanič v četrtek ni neposredno odgovoril na vprašanje, kako se bo znašel brez Marwana Kabhe na sredini. Blaž Vrhovec je kvečjemu le dodal, da je pripravljen. In to je bilo to. Je zdaj kar razumljivo, da vprašanje ni dobilo neposrednega odgovora. Ker ga ni. Izkazalo se je, da je bila sredina brez Kabhe brez svojega težišča in se je povlekla globoko nazaj (še Pihlerja je kar posrkalo), kar je Milaničeva razlaga, da je Maribor ostal brez točk. Že po vodstvu je zazevala najprej luknja med sredino in obrambo, posledično prjeti zadetki zato po svoje ne čudijo. Še posebej ne ob šovu Slobodana Vuka, ki je sicer imel pravi derbi z Markom Šulerjem.

    Če se je Luka Zahović oddolžil z zadetkoma in je uspel popraviti svojo napako pri slabem pokrivanju Amadeja Vetriha (pri 1:1), je Sintayehu Sallalich vnovič pokazal, da preprosto nima obrambnih kvalitet za trde tekme. Ker pa hkrati nima takih oh-in-sploh individualnih kvalitet, da bi pričakovali, kako se bo liga podredila njemu, je upravičeno vprašanje, zakaj strokovni štab vztraja z igralcem, ki mu je sicer uspela tekma proti Olimpiji v Stožicah, tokrat pa sta dva zadetka padla iz domžalske desne (pa ni neposredni krivec on, je pa puščal prostor). Nasploh je bil izgubljen, odrezan in ni čudno, da je drugi gol Maribora kvečjemu padel po desni, ko je Denis Šme izkoristil praktično edino akcijo po boku. S Sallalichem ima na takih tekmah Maribor (vsaj) enega manj.

    Maribor ima namreč vsled tega širok kader takrat, ko gre. Ko zagusti, ko se ustavi, ko se pogleduje tudi na klop in išče ad hoc rešitev, se pokaže, da lahko serija nepremaganosti, kjer se bolj malo menjuje (kar je povsem logično, da ne bo pomote), a hkrati ne morejo računati, da bodo Blaž Vrhovec, Sunny Omoregie, Dino Hotić ali celo Aleš Mertelj kar naenkrat pokazali nekaj, česar prej niso mogli. Seveda je to odlika velikih klubov in profesionalnih standardov sodobnega nogometa. Toda teh odlik v Domžalah brez Marwana Kabhe in z le razpoloženima Jasminom Handanovićem in Luko Zahovićem pač proti takim ekipam ne gre. Domžale so pokazale, zakaj so ugnale West Ham (s precej drugačnim kadrom in drugim trenerjem) in dale Mariboru evropsko tekmo tudi v zimskih dneh.

    fullsizerender-8

    Luka Zahović, prvi (so)strelec lige

    Gola številka devet (penal v desno) in deset (evrogol, prek noge v prečko in v gol). Luka Zahović igra svoj špil. Še naprej. Ujel je Dominika Glavino na vrhu lestvice strelcev, deset štiklov, pri čemer je zbral Glavina 1.696 minut, Zahović pa 824. Skoraj natanko pol manj. Razen njega ni nihče pri vijoličastih prišel v Domžalah na resda trdem igrišču, kjer pa se je vseeno dalo igrati (videli smo spet eno najboljših tekem, ko gre za golo spremljanje fuzbala) niti blizu zadetku, Marcosa Tavaresa in Dareta Vršiča so (podobno kot Velenjčani prejšnji vikend) Domžalčani pogoltnili v svoji pressing igri.

    Prvo vprašanje: je bil penal? Bila je zelo nerodna situacija, kjer se je Gaber Dobrovoljc (Srečko Katanec ga presenetljivo ni vpoklical za svojo PLTS/NZS akcijo, pa je vpoklical kar osem igralcev Domžal) bolj kot ne spotaknil v Zahovića v svoji želji po žogi. Je to penal? Pa… Recimo, da je. Še bolj presenetljivo kot hitro dosojena enajstmetrovka, je bila žoga v Zahovićevih rokah. Ne Tavares ne Vršič nista dobila priložnosti, čeprav bi lahko vrgla iz rokava seniorni status. Luka je vzel žogo, dras in gol.

    In drugo vprašanje: kako je dal tisti gol? Pri drugem zadetku je šlo Domžalam res vse narobe, najprej je Jure Balkovec povsem zgrešil tajming pri prenosu Vršiča do Šmeja, ta je podal, malo zavrnjeno žogo in… Dras! V prečko in v gol. Čez nogo, čez Milića, ki je komaj utegnil videti žogo. Ni kaj, dva zadetka, ki sta dala občutka, da bo vijoličastim malo lažje tokrat v Domžalah. No, ni jim bilo, tudi zato, ker v napadu niso našli igralca, ki bi lahko zadržal žogo ali povlekel voz naprej, kot je to v tej sezoni neutrudno počel Milivoje Novaković, ki ga je Maribor očitno pogrešal na zadnjih dveh tekmah sezone.

    fullsizerender-6

    Vprašanja za zimski rok: golman & klop

    Ne moremo začeti drugje kot pri Jasminu Handanoviću. Saj bi rekli, češ, opravlja samo svoje delo. Ne. Opravlja več kot to. Po lanski sezoni, ko ga je prizadel zlasti obračun v Zavrču, je letos reševal najprej v Evropi in poskrbel, da je Maribor lahko remiziral tekme, ki jih je še lani izgubljal. 28. januarja bo dopolnil že 39 let, povrhu mu poteče pogodba. Dlje kot se bo Zlatko Zahović ogibal vprašanja o vratarju, večja bo težava, ko bo trenutek prišel sam od sebe. In bo. V Matku Obradoviću imajo vijoličasti vratarja, ki je pokazal proti Gorici v pokalu, da lahko vskoči in suvereno odbrani tekmo, dve, mogoče tri, vendar še vedno raje omenjamo njegove predstave v Krki, ki so pa zdaj stare že skoraj tri leta. Aljaž Cotman nima kvalitet niti za drugega golmana Maribora.

    Ni namreč majhen dosežek, da so vijoličasti prejeli le 15 zadetkov. Od tega so jim Domžale zabile kar šest komadov v tej sezoni. Sploh Rodrigo Defendi je postal branilec, ki ga je Handanović potreboval, ko se obramba ni znašla pod vodstvom precej bolj zgovornega Marka Šulerja, kar pa naravi mariborske obrambe ni godilo, saj ne Rajčević ne Arghus nista bila preveč komunikativna. Raje sta odgarala svoje, pri čemer, da ne bo narobe razumljeno, ima Marko Šuler res dobro sezono. V vsakem primeru bodo zimske priprave pozornost usmerjale tudi v mariborski gol. Handanović lahko brani Husmaniju in Babiću še s takimi paradami, toda v nedogled vendarle ne bo šlo.

    Ko gre za vprašanje preostalih, ki jim letos poteče pogodba, bo zanimivo spremljati razplet z Daretom Vršičem, na katerem je slonela igra v drugi polovici prvega dela sezone in je postal nepogrešljivi člen novonastalega trojčka z Zahovićem in Tavaresom. Toda če ima na sredini Maribor občutek, da ima dovolj igralcev, se porajajo vseeno dolgoročna vprašanja v napadu. Pogodba bo potekla kmalu Novakoviću, ki ga čakajo trde priprave in nato povratek. Ko je lani prišel prav na derbi, je zapravil priložnost, ki bi lahko obrnila vsaj trenutek, če ne prvenstvo. Luka Zahović je, ne pozabimo, le posojen nogometaš Heerenveena. Nevarno je graditi igro in računati na nekoga, ki ga boš izgubil v kratki poletni pavzi. Takšen je vsaj dogovor sedaj, obenem je Gregor Bajde še vedno igralec Maribora, ki pa se v Milaničevem sistemu težko znajde. Sunny Omoregie je prišel v paketu z Blažem Vrhovcem, kar trenutno niti približno ne deluje več kot dober biznis, čeprav ima Sunny na svojem računu pet golov, toda vse bolj se zdi, da bo pri tej številki še dolgo ostal. Mariboru manjka robusten napadalec, a manjka mu tudi mladost, saj je trenutno edini napadalec s prihodnostjo Marcos Tavares. Ki je naredil ogromen preskok tokom jeseni, ko je dalj časa vstopal s klopi in z delom prišel do 120 golov.

    Nekaj vprašanj bo tudi s tem, kako bo v bodoče izgledala klop Maribora. Če je Aleš Mertelj hvaležen material, ker lahko pokrije kar tri pozicije, je resno vprašanje za priprave ambicioznost Mitje Vilerja, stabilnost Aleksandra Rajčevića in dolgoročnost Dejana Mezge. Noben od trojice namreč ni prepričal, težko bi celo ocenili, da vsaj stagnirajo, in poraja se vprašanje, zakaj ne dobi priložnosti še kdo. Maribor se v preteklosti iz priprav veliko ni naučil – izjema je bilo minulo poletje, ko je postalo jasno, da je Aleks Pihler pravi material za Maribor in da je Adis Hodžić res velik talent, ki pa potrebuje zaupanje v obliki priložnosti. Da je Dino Hotić dobil desetko, se je izkazilo kot breme. Zanj in za trenerje. B ekipa ima dobre rezultate, prav tako mladinska. Med pripravami bo zato pozornost usmerjena tudi v širini in globini kadra, ki trenutno najbolj pogreša asistence z boka (največji napredek je storil Janža), gole z glavo (Novaković?) in vsaj tri agilne menjave. Trenutno tega nima in v Evropi bi to krvavo potreboval.

    fullsizerender-3

    Ko pridejo sodniki še v TV Dnevnik

    Roberto Ponis ni imel ravno lahkega večera. To moramo priznati. Ker je bila zelo »kontaktna« tekma, čeprav precej športna in borbena, kot običajno so tekme Domžal in Maribora, kjer imamo letos še največ od enakovredenega fuzbala, ki je gledljiv. No, če bi gospod Ponis ekoliko manj govoril in razpredal in se kregal za avte (fetiš slovenskih fuzbal sodnikov), bi imel gotovo lažji večer. Ampak slovenski sodniki že vse odkar se lahko pokažejo pred kamerami dobro gledane televizije nič ne delajo zlahka. In radi govorijo. O, kako radi. In to vsi, ne le glavni sodniki. Debata Erika Janže in Manuela Vidalija, drugega pomočnika, ob nepomembnem avtu se je lepo brala iz ustnic. Tako… Pristno sodobno žaljenje.

    fullsizerender-4

    No, gremo k bistvu. Roberto Ponis je bil točno tam, kjer mora biti pri vseh treh situacijah za penal. Dosodil je dva, lahko ne bi nobenega, čudi pa nas, da ni vseh treh. Če je ocenil, da je bil Dobrovoljc pač namerno neroden ob Zahoviću, okej. Ampak če je dosodil, da je Denis Šme »želel« igrati z roko, potem bi moral dosoditi tudi tretjo, ko je z roko igral Balkovec. V tem primeru bi se Domžalčanom povsem upravičeno snelo, strgalo in sfižilo, ker za kaj podobnega niso dobili penala v Ljudskem vrtu, ko se je žoga peljala po roki Tavaresa, ki je žogo še malo pobožal, Damir Skomina pa se je preizkusil v vlogi profesorja biologije. Bodimo iskreni: pri drugem penalu Šme ni igral z roko. Niti blizu. Je krilil z njo, bil napol v padcu? Je. Ampak penala se ne dosodi zaradi sloga ali umetniškega vtisa. Razen če si Roberto Ponis, ki je prav to storil že pri prvi enajstmetrovki. Ali ima gospod Ponis težave z vidom, anatomijo ali pa z nameni, žal ne vemo.

    Žalostno pri vsem skupaj ni samo to, da smo se vsega tega privadili. Sodnikov, ki radi govorijo v situacijah, pomembnih le njim, ter molčijo in klečeplazijo od igralcev, ko je drama. Pa da ne bo pomote: na forumu Maribora se navijači strinjajo, da Maribor ni izgubil niti slučajno zaradi sodnikov. Jih pa zelo boli, da Denis Šme ne bo smel igrati zaradi kartona proti Olimpiji na derbiju. Za to bi se moral Ponis opravičiti, sprožiti postopek in mu sčrtati karton. Priznati napako. Kot bi jo moral tudi Skomina po tekmi v Ljudskem vrtu, kjer je oškodoval Domžale. Pa seveda ni. Nejca Kajtazovića pa naj nekdo pri tretjem golu Domžal vpraša, če je želel na hamburger ali na wc. Niti slučajno namreč ni mogel videti, ali je žoga čez črto, ker se je ubadal z genitalijami Erika Janže, kamor ga je žoga zadela in je obležal. In zamudil zadetek, kjer na srečo ni bilo drame. Kajtazović več kot očitno ni dozorel situacijam niti kot peti sodnik. In ja, Kajtazovića imamo na piki. Z razlogom.

    fullsizerender-9

    Vendar vse to je vnemar pisanje, ker imajo slovenski sodniki vzore drugje. Povsem drugje. Še najmanj jih zanimajo sporne situacije. Glede nato, da so se znašli na Požarreportru in v TV Dnevniku ter postajajo osrednje figure (karikature) volitev za predsednika NZS, je nekaj v slovenskem nogometu resnično narobe. Sodniki, glavni akterji slovenskega fuzbala? Radenko Mijatović je sicer našel čas za TV Slovenijo, sicer pa ostalim medijem pravi, da časa nima. V tednu, ko kandidira za predsednika NZS. Kako nima časa? Kaj bi lahko bilo pomembnejšega? Pravi, da se bo v Ofsajdu oglasil po volitvah. Ga bomo z veseljem gostili.

    Ampak sodniki bodo, če bo šlo tako naprej, dokončno ugrabili slovenski nogomet in iz njega naredili karkoli jim bo pač padlo na pamet. Kdo bo to gledal, pa je vse bolj relevantno vprašanje. Trenutno sodniki ne delajo slovenskemu nogometu nobene usluge. Spravljajo ga na slab glas – nekako vse od takrat, ko je postalo jasno, da Damir Skomina, ki je naredil največji preskok in si zasluži kompliment, ne bo sodil finala lige prvakov. Zakaj ne, naj se vpraša gospod Skomina sam. In takisto velja za slovenske sodnike, ki se čudijo, zakaj jih nihče nima rad, če pa sodijo v ligi prvakov. Razen če bi radi zamenjali igralce, ligo, klube, navijače, trenerje, medije.

    fullsizerender-7

  • Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

    Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

    To je Maribor za naslov prvaka

    Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.

    V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.

    Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.

    Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.

    Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.

    fullsizerender-16

    Odraščanje Luke Zahovića

    Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.

    Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.

    Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.

    fullsizerender-14

    Globina kadra ima dva standarda

    Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.

    Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).

    Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).

    Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.

    Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.

    fullsizerender-13

    Tudi Glažar ima težavo v pristopu

    Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.

    Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.

    Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.

    fullsizerender-10

    Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh

    Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.

    Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.

    Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.

    Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.

    Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.

    fullsizerender-11

  • Pet ugotovitev: Maribor – Koper [4:0]

    Milaničeva napoved je meso postala

    Ko je rekel, da bo Maribor gazil, smo novinarji sicer besede Darka Milaniča pretipkali in predali naprej. Naj javnost presodi, kako in kaj. In izjava je bila v tistem momentu… Ambiciozna, bi rekel Ante Šimundža. Šur. Zelo ambiciozna. Milanič je to namreč izrazil v začetku sezone in kmalu je prišel avgust, ko je Maribor po remiju z Olimpijo, kjer si je pridobil samozavest, a še ni uspel sklatiti aktualnih prvakov z vrha, nato izgubil dve tekmi zapored (Gorica, Aluminij), en gol je zmanjkal za evropsko ligo, rotacija se je sesuvala… Takrat bi težko kdo pomislil, kaj šele napovedal, da bo Maribor gazil. Milanič je (mislim, da tam enkrat okrog prvega letošnjega derbija). In v to zatrdno verjel, ko marsikdo ni. Tudi njegovi fantje ne, še zlasti po lanski sezoni. Vedno je bilo nekaj. Če ne Rudar, pa Aluminij. Ni bilo poraza, je bil pa kisel remi. Zdaj se to zdi le kot prehodna faza.

    Reprezentančni premori so se doslej izkazali za ključne, kar je po zmagi proti Kopru izpostavil tudi Milanič: »Spremenilo se je to, da smo imeli več časa za treninge. Tekme so se nato vrstile, spremenili pa smo tudi sistem igre.« Zdaj se namreč zdi neverjetno in nemogoče, da bi Dare Vršič spet zaigral na krilu, kjer nikakor ni našel svoje igre. Ironično, postal je kralj asistenc, letos jih ima že kar enajst (devet mu jih priznava liga). Romb je zacementiran in Milanič ima spet stabilnost, ki je prinašala naslove in Evropo v njegovi prvi eri. Toda razlika je v številu doseženih in tudi prejetih zadetkov. Mariboru se je odprlo v napadu po prihodu Luke Zahovića, obramba pa že šest tekem v ligi ni prejela zadetka, zadnjega mu je dala Olimpija v Stožicah. Seveda pridejo trenutki, ko Marwanu Kabhi pade koncentracija in gre kakšna žoga zadaj nevarno od noge do noge. A zdrsov ni. »Lepo je videti, da fantje tako pristopajo k tekmam,« jih hvali Milanič.

    Zanimivo je, kako se igralci nasmejijo, ko dobijo vprašanje o tem, kaj je zdaj tako drugače. Naj bo to Dare Vršič ali Erik Janža. Že v slačilnici začutijo, vejo, da bo nekako šlo. Ljudski vrt je bil proti Krškemu in Kopru spet tisti stadion, kjer tekmeca prevzame magnituda renomeja mariborskega kluba, pa je že 2:0, 3:0. Po petnajstih minutah v soboto, po dvanajstih v sredo. To je zastrašujoča forma, ki pošilja jasen signal prek Trojan. Toda tudi od tam prihaja jasen signal. »Nasprotnik nam zanimivo ne pusti dihati, da bi se odlepili na vrhu, čeprav smo v dobri seriji,« se je k tekmecu za naslov ozrl Milanič. Olimpija vsekakor ne zmaguje tako prepričljivo, toda trenutno se v Mariboru s tem, tako se vsaj zdi trenutno, ne obremenjujejo. Igrajo svoj špil. Na vprašanje, če prihaja zimski premor še prekmalu, pa je vseeno stopil na žogo. Maribor ni povsem brez težav. Rodriga Defendija je zamenjal Aleksander Rajčević, ki podobno kot proti Celju še vedno poraja vprašanje, ali bo še kdaj zaigral tako, kot je kazal v najboljših časih. Mariboru na tekmah proti določenim tekmecem zmanjka prodor na krilih (Matej Palčič), vendar se je v prvem delu sezone najbolj »naredil« Aleks Pihler. Spisek poškodovanih ni kratek (Novaković, Bohar, Palčič, Defendi…), je pa tudi res, da ni kratek spisek fantov, ki čakajo na svojo priložnost. Dino Hotić dobiva polovico polčasa, trenutno pa je težko sploh priti na klop, kjer imajo mesto rezervirani zaslužni igralci na podlagi izkušenj (Mertelj, Viler, Mezga).

    fullsizerender-5

    Lahko Tavares res še letos ujame Škaperja?

    Tava in Pef se osebno ne poznata. Vsaj ne še. V intervjuju za Dnevnik mi je s ponosom razlagal, kakšen dosežek je 130 golov v slovenski prvi ligi. Pa naj bo to v devetdesetih ali danes. Je. Pri čemer ni nezanemarljivo, da je Štefan Škaper gole štepal za Beltince in Muro. Toda Tavares je napovedal, jasno in glasno, da ga bo skušal ujeti še letos. To je bilo pred dvema tednoma, ko je imel na letošnjem računu v sezoni komaj tri ligaške gole, skupaj pa 117.

    Zdaj jih ima že 120 in v trenutni mariborski igri se zdi celo rekord dosegljiv, čeprav smo kmalu na začetku sezone preko palca računali, da bo potreboval poleg letošnje vsaj še eno sezono – nato je podaljšal za dve leti. Če je bil pri prvem golu proti Kopru predvsem dobro opažen, je pri drugem vse storil sam. Pa ne v tistem egoističnem smislu, kot se je dogajalo lani, ko je na silo, z glavo med rameni, kresnil po žogi, ta je šla pa premehko in premedlo po tleh, v najboljšem primeru do golmana.

    Bolj kot je Tavares vključen v igro, lažje prihaja do priložnosti. Sam ve, da ni več klasičen napadalec. Vprašajte ga, kaj je po poziciji, pa bo tuhtal. Rooney efekt, le da Tavares nima takšnih težav s svojo prezenco na terenu, kot je letos pokazal v Evropi, ko je rešil v Sofiji in v Bakuju poskrbel, da je Ljudski vrt še upal na evropsko ligo. Viole bi zlahka naredile še kako pesem zanj, ker se bodo trenutne še zlajnale, če bo zabijal tako še naprej. »Če bo tako nadaljeval, je vse možno. Odvisno bo od njega, časa in priložnosti bo imel… Že v soboto proti Rudarju,« je kapetanu pokadil tudi Milanič. Glede nato, da je ostalo še sedemnajst krogov do konca letošnje sezone, deset oziroma enajst zadetkov ni nemogočih. Je pa še vedno kar precejšen zalogaj.

    fullsizerender-6

    Luka Zahović & mi trije smo najboljši par

    V intervjuju za Večer je povedal, da na Nizozemskem spremljalo njegove igre in mu čestitajo za vsak gol. Kar ni malo smsov, že sedem jih ima v ligi. Še vedno je od četverice napadalcev zbral najmanj minut (644) in še vedno ima na računu največ zadetkov. Zdaj je že pri sedmih, sledi Tavares s šestimi ter Novaković in Sunny s po petimi. Njegov nos za gol postaja vse bolj izpostavljen. Ni več, zdaj pa res ne, »čudno«, da je Luka tam, kjer drugi niso. Tam je. Če je to taktiki, ideji, publiki, soigralcem, nogometni naravi všeč ali ne. Luka Zahović zabija. Ali zgodaj ali pa takrat, ko je nasprotniku treba vzeti še zadnje upanje.

    Zdaj, koliko na to vpliva dejstvo, da Milanič ne rabi razporejati minut med vsaj tremi napadalci (Sunnyja je kmalu postavil na stranski tir in mu daje drobtinice, vse odkar je Zahović prišel na posojo v matični klub), bomo še videli, ko bo Novaković spet zdrav. Njegova lucidna mini poteza ob podaji Dareta Vršiča za Tavaresov prvi gol pa samo potrjuje, kako željan je kombinatornega razbijanja nasprotnika. V tem je vsekakor močnejši kot s samostojnimi prodori ali streli z razdalje, ki očitno res ne bodo njegova močna plat. Ni pubec za dosegaje golov že tam od penal pike dalje. Je mojster kazenskega prostora, petke. Plus, zdi se, da sta s Tavaresom najboljši par, čeprav bi bilo za klub dobro, da bi si zapeli z Novakovićem »mi trije smo najboljši par«.

    fullsizerender-6

    Fuzbal v minusu

    Še v soboto je Dare Vršič odgovoril, da ni termin 20.15 tako napačen, če je vreme še koliko toliko nad nulo. Da pa nima smisla brcati po mrazu, če bi lahko brcal prej. In je padla temperatura že v sredo pod ledišče. No, Kanalu A so letos očitno številke povedale, da je bolje če Maribor igra ob sobotah (sredah) ob 20.15 in Olimpija ob nedeljah popoldne. Zgodnjejesenski termin 20.15 v soboto je vsekakor bolj prikladen kot nedelje, ki se v Mariboru pač ne primejo (ne glede na nekdanjo jugoligo), vendar bi Kanal A lahko pogledal tudi ene druge številke, in sicer da obisk na stadionih že pošteno pada v zadnjih krogih (celotna liga ima trenutno 1.446 lani 1.569 gledalcev/tekmo)

    Nihče ne zagovarja četrte ure med tednom, ker potem pride v Velenje 120 gledalcev na sicer zanimivo tekmo Rudarja in Krškega. Tega si prva liga ne zasluži in ne niti s pojasnilom »enkrat pač moremo dati tekme med tednom«. Že zato ne, ker so to praviloma trije krogi na sezono in tri srede, ko se zna marsikaj zgoditi in gledalcem vsaj v živo uide. Ligaški razpored je takšen, kot je, težko ga je premikati, bodo rekli na NZS, toda kompromise bi počasi vendarle lahko našli. Sicer bo Erik Janža postal strokovnjak za travnate površine. Najprej je rekel, da je bilo v Kidričevem »živo blato, dobesedno«, zdaj pa sta oba z Milaničem poudarila, da pod nulo igrišče postane neravno (čeprav je zelenica v Ljudskem vrtu zelo spodobna v primerjavi z nekaterimi drugimi, še zlasti s tisto v Stožicah), vsak udarec zaboli in regeneracija utegne biti v tednu, ko so na sporedu tri tekme, zelo dolgotrajna. Maribor je nenazadnje končal z desetimi, saj je Luka Zahović ob porabljenih menjavah sam odkorakal z igrišča po bolečinah v preponi.

    Vseeno je pohvalno, da se je zbralo 2.000 gledalcev v sredo zvečer. Maribor, ki bo v mestu preselil svojo Vijol’čno bajto, kar je nov spodbuden marketinški korak, je primerno spustil cene vstopnice v predprodajnem paketu, čeprav se ti očitno množično še vedno ne obnesejo, kot bi si to klub in mesto želela (izhaja iz tega, da je bilo proti Krškemu 3.500 gledalcev v soboto).

    Je pa Gorazd Elvič pred začetkom tiskovne konference po tekmi obujal spomine na jugoslovansko ligo, ko je bila cena karte takšna kot za eno pivo. »Kdaj to?« je vprašal Milanič, ki se na tiskovkah počuti vse bolj sproščeno, skoraj domače. »Je bilo pivo tako poceni ali tako drago?« se je še pohecal. No, danes vstopnica stane, preko prsta, za štiri pive, čeprav seveda to ni noben kriterij, le primerjava. V spomin na stare čase, ko je bil slab obisk, če je prišlo 7.000 gledalcev. Povprečni obisk v Ljudskem vrtu je za zdaj (3.644 na tekmo) kar nižji od lanskega (4.259), res pa je, da Maribor čaka še en ligaški derbi.

    fullsizerender-7

    Koprske muke & Pamićeva iskrenost

    Igor Pamić deluje kot posrečen lik. In predvsem zelo iskren, kot smo slišali že po remiju z Gorico, ko Koper po štirih tekmah vsaj ni izgubil na Bonifiki. Tam je krepko usekal čez pristop svojih fantov, za katere je upal, da bodo v Ljudskem vrtu postali možje. Čez noč to seveda ne gre, Koper je povsem padel in z izjemo dveh strelov z razdalje ni zmogel nič, toda Pamić je tokrat izpod ikonične kape na šilt iskreno povedal, da prevzema sam odgovornost, v upanju, da bo to njegovim fantom kaj bolj pomagalo. Trenutno je to težko verjeti, res pa je, da Koper zdaj čaka Aluminij. Vsekakor pa se sprašujemo, kam je šel Koper, ki je na Bonifiki namučil tako Maribor in Olimpijo.

    Koprski nogomet se te dni pogosteje znajde na drugih kot športnih straneh. Občutek na razdaljo je, da je šlo marsikaj navzdol vse od tiste tiskovke, ko je Boris Popovič najprej napadel Roka Mavra v svoji video avdiciji za tv kolumnista (koprskemu županu dajemo v tem oziru retrogradno spodbudno trojko, res pa je, da ni imel kdo ve kakšnega viralnega hita), nato pa žongliral z enim talentiranim pubecom in omenjal celo ligo prvakov. Zdaj je Koper daleč od tega. Prej se slišijo besede druga liga kot liga prvakov. Taki Koper deluje bedno in podhranjeno, vsaj sodeč po Pamićevih besedah. Da Milan Obradović ni bil zamenjan »kar bezveze« in da klub nima niti dveh normalnih štoperjev, pet igralcev enakega tipa na sredini in sploh nobenega napadalca, so Pamićeve trditve, ki jih lahko podpišemo, in niso ravno pogoste v slovenskem nogometu, čeprav dvomimo, da bo Pamić, ki je deloval že z eno nogo na odhodu, za te izjave v klubu dobil pohvale.

    In ko k temu dodamo še vprašanje lastništva kluba, licenčni postopek, njihovo lansko spomladansko formo, ko so v zadnjem krogu čez Zavrč (!) ohranili prvoligaški status, čeprav so na Bonifiki že bili prvaki (niti ne tako dolgo tega) in v predlanski evropski sezoni edini napredovali in to kar dvakrat… Je situacija črnogleda. Kopru tega nihče ne privošči, še najmanj igralcem, ki delujejo nezainteresirano, kot se je pokazalo še posebej v obrambi. Toni Datković in Kevin Ed Kokorović sta bila lani stebra dobrih iger Zavrča. Aja, in na tekmi je bil tudi Danijel Pranjić, čeprav smo ga komaj našli. Najbolj žalostno p je, da je klub v takem stanju, da ne more izpolniti niti kvote sedmih rezervnih igralcev (Pamić jih je imenoval le šest).

    fullsizerender-4

  • Pet ugotovitev: Maribor – Celje [2:0]

    Milaničeva druge era počasi dobiva in poudarja svoje obrise

    Darko Milanič (si) je – najbrž šele, ko je svojeglavo odšel v Sturm – priznal, da ne moreš imeti vsega v Ljudskem vrtu. Četudi imaš rezultat, pa igra ni kdo ve kako gledljiva, se drugo ne bo nalezlo prvega v tistem dobrem smislu. Ne deluje pa niti obratno: četudi zmagaš na derbiju, pa ne dobiš naslova… Ni dovolj. Še zdaleč ne. Da raje efekta Krunoslava »to ti je fuzbal« Jurčića sploh ne opisujemo.

    Tekma s Celjem je pokazala, da zdaj Maribor igra suvereno, stabilno, nihanj v igri je počasi vse manj (lani so recimo za povrh vsega tekme, kot je bila ona z Aluminijem, izgubljali), čeprav so Celjani do konca prvega polčasa izenačili razmerje, na začetku drugega pa konkretno pritisnili na gol vijoličastih. Ampak počasi Maribor v tej sezoni vseeno ne le dobiva, temveč poudarja obrise Milaničeve druge ere, ki je prinesla pokalni naslov, play-off za evropsko ligo, gledljivo zmago na derbiju v Ljubljani, ampak se hkrati še ni povsem znebila lanskih post-Astana padcev. Zdaj se to, tako se vsaj zdi, počasi izboljšuje. Maribor kiksne zdaj le enkrat (okej, dvakrat, če štejemo zaporedna poraza z Gorico in Aluminijem). Nihanja imajo svoje dno in svoje rešitve.

    Maribor je po prejšnjem reprezentančnem premoru tako navdušil proti Olimpiji ter se nato uspešno, ampak precej ubadal z očitno proti vijoličastim najbolj razpoloženo Gorico in iskal tudi stare ideje za nove zadetke (skoraj bi bil znova odgovor na vprašanje mariborskega napada – Marko Šuler), da je moštvo potem obtičalo v dobesednem živem blatu proti Aluminiju. Na vprašanje, kaj se je spremenilo v zadnjem tednu dni, je Milanič preprosto odvrnil: »To, da smo zadeli dvakrat.«

    Drži, večino drugega se namreč ni, vsaj ne kar zadeva igro. Milaničeva vztrajnost pri določenem sistemu igre mu je v minulem mesecu dni prišla prav predvsem zato, ker je moral iskati že permutacije v hkrati vse bolj stabilni obrambi (Denis Šme je zadnji dve tekmi začel na boku in obe končal kot štoper, zamenjali so se kar štirje bočni ter štirje štoperji), še bolj pa je moral menjavati na sredini (Dino Hotić je šele na peti tekmi zaigral na »svoji« desni strani; Sintayehu Sallalich je proti Celju tekel, kot da ne bi igral vseh tekem; minute je dobil tudi Blaž Vrhovec), kjer se je vnovič pokazalo, kakšno razliko naredi navdih Dareta Vršiča, prvega asistenta v moštvu. Tudi vrnitev Aleksa Pihlerja, ki ga je naknadno (zasluženo) vnovič vpoklical tudi Srečko Katanec, je najbrž zelo obetavna.

    Nauk minulega meseca? Da je včasih bolje vztrajati pri sistemu, čeprav se vrnitev k dvema zadnjima veznima na povratni pokalni tekmi z Gorico ni izkazala za ravno »gledljivo« variatno; Milaniča pa lahko nekoliko skrbi morda le posest žoge (vsakič so vijoličasti prevladovali, a so tekmeci zabeležili: Olimpija 46%, Gorica 49%, Aluminij 44%, Celje 49%), čeprav deluje suveren: zahvaljujoč stabilni obrambi, ki že (če štejemo še pokal) štiri tekme ni prejela zadetka. Vijoličastim se nekje sredi polčasov, sploh če ne dosežejo gola, še vedno vračajo sindromi lanske sezone, ko nekako upajo, da bosta rutina in izkušnje opravila svoje. Tekme, ko je Maribor odločil v drugih polčasih, kažejo, da je za naslov potrebno pošteno garati. To ugotavljata na novo tako moštvo kot publika.

    fullsizerender-11

    Luka »Pippo« Zahović + Milivoje »Zicer« Novaković = 5+5

    Prvi, drugi, tretji, četrti, peti. V zgolj 346 prvenstvenih minutah. In ne samo to: Luka Zahovića ga je zabil (spet) takrat, ko je tekmec prišel najbližje svojemu golu. Tisti kot, ko je Novaković končno na glavo dobil žogo, vendar nekoliko oddaljen od celjskih vrat, sam po sebi najbrž ne bi bil prelomni trenutek tekme. Pa je nato kar naenkrat bil. Ker ga je Zahović zabil iz manj kot metra, da Matjaž Rozman ni niti dobro niti videl niti vedel, kako ga je prejel. Ker še Janez Pišek ni slutil, da bo nekdo… Tam.

    Je to mojstrstvo? Pa… je. Kaj še zahtevati od napadalca – razen da zabija? Ni zaman rekel Milanič že v petek, da je Zahović zaradi bolezni precej manjkal v Kidričevem, kjer je manjkala ta njegova iznajdljivost, ki pa zdaj že res spominja na Filippa Inzaghija in njegove gole z obrvmi, trepalnicami, komolci, koleni, lopaticami, trticami, kolki. Kar ne zmanjšuje sposobnosti ne enega ne drugega, niti približno! Samo da je gol, ne? Je pa po drugi strani res, da Zahović cele faze tekem pospremi neopažen in delno neaktiven, upajoč na globinske žoge: kot je bila tista takoj na začetku, ko sta kombinirala z Novakovićem.

    Tako se je Zahović (prvi) izenačil s Sunnyjem s petimi zadetki in po reprezentančnem premoru bo zanimivo videti, kakšne kombinacije bo v napadu izbiral Milanič. Ko sem ga v petek vprašal, kako izbira napadalce, je govoril skorajda izključno o formi. In v tej je očitno tudi Milivoje Novaković, ki je prek Rozmana (»končno«) pospravil zicer, ko je žogo preprosto prekucnil prek golmana. Tudi za Novakovića je to peti zadetek, Tavares je dodal še tri, tako da so napadalci v prvenstvu zabili 18 od 28 zadetkov. Zadovoljivo? Pa… Je. Če odštejemo tekmo z Aluminijem, ko bi bil zadetek kogarkoli zelo dragocen. Nekaj je jasno: zadetki Maribora slej ko prej pridejo, nekoliko je treba čakati nanje, ni nujno, da boste uganili, kdo ga bo zabil. A nekdo ga bo. Ko boste obupali nad Luko Zahovićem, pa ga bo najbrž res dal prav on.

    fullsizerender-9

    Je to bila Vrnitev ali vrnitev Rajčevića

    Če smo dobro razumeli Darka Milaniča v petek, potem naj Aleksander Rajčević včeraj še ne bi zaigral za prvo ekipo Maribora. Pri B ekipi je stopnjeval vse tri predstave [nazadnje celotnih 90 minut], zato ga je Milanič že pred tekmo z Aluminijem vprašal, če bi bil že na voljo. Pa je raje rekel ne. Ni pa zaman trener Maribora ponavljal, kako je Rodrigo Defendi svojevrstni čudež, saj je po udarcu v Evropi stisnil zobe in poleg Jasmina Handanovića zbral največ minut. Defendi se je nato, karma, v Kidričevem poškodoval – kot že pred tem Matej Palčič – in v kolobarjenju, v katerem izstopata Denis Šme in Aleš Mertelj, je priložnost dobil Rajčević.

    Prvič po 25. juliju 2015 v Domžalah je začel tekmo na svoji štoperski poziciji. Vrnil se je ob Mitjo Vilerja in Marka Šulerja, na desni se je moral privaditi na Denisa Šmeja. Rajčević je odigral le prvih 45 minut in po besedah Milaniča začutil »nelagodje«, zato je vstopil Aleš Mertelj, najbolj hvaležen igralec vseh časov. Kakšna naj bo ocena Rajčevića? Solidno, recimo. Dalibor Volaš je povzročal vse večje težave, ki jih je potem povzročal v nadaljevanju Elvedin Džinić, a to je že zgodba drugih. Aleksander Rajčević je bil nekoč reprezentant in še vedno kaže, da se to ni zgodilo po naključju. V trojici starejših Mertelj-Mezga-Viler deluje najbližje prvemu. Za zdaj. Vsekakor pa je jasno, da trenutno težko konkurira Defendiju in Šulerju.

    fullsizerender-12

    Forma globine kadra: Viler, Mertelj, Hotić

    Začnimo, samo za trenutek, tokrat v vratih, kjer je Jasmin Handanović dvakrat mojstrsko ubranil strela z glavo Elvedina Džinića, ki je še v vijoličastem take strele praviloma spravil v mrežo. Paradi Handanovića sta res bili lepi. Pri nelagodnem strelu Gorana Cvijanovića mu žoga ni odskočila kot v trenutku nepazljivosti v prvem polčasu, ko mu je po kotu žoga spolzela iz rok v čelo in na tla, a jo je ukrotil. Nekoliko bi lahko z Mitjo Pirihom uskladili le še izmet žoge, saj Handanović praviloma hitro pogleda, če je kdo prost, nato pa žoge ne poda, kar kuri nekaj energije in živcev.

    Mitja Viler je imel (dajmo najprej pozitivno plat) eno solidno podajo in na koncu tekme še nevaren strel z desnico. Ponudil pa je tudi dva predložka, ki sta končala tam nekje pri tabli za Radio City. Za korner zastavico. Za ponovitev v drugem polčasu mu je za trud Novaković vsaj zaploskal. Publika mu ni. Davek za Vilerjevo vse manj konkurenčno kondicijo je plačeval Sallalich, ki se je zaganjal po levi strani, kolikor so ga le noge nesle. In nesle so ga konkretno, le da soigralci niso točno vedeli, kdaj bo naposled podal, ko da glavo med ramena in se spusti v dribling. Če bi Sallalichu na takih tekmah uspevala še zadnja podaja, kaj šele taki streli, kot sta bila tista zapravljena proti Aluminiju, najbrž ne bi več igral za Maribor. Tako pa igra tukaj, kjer se vsekakor bolje ujame z Erikom Janžo, ki je kar precej manjkal.

    Aleš Mertelj se je spet znašel na desnem boku, Denis Šme pa znova na štoperju, poziciji, ki mu nemara bolje leži, vendar nimamo veliko priložnosti za resnejšo oceno. Za zdaj se zdi Šme prva izbira za »konkretne« tekme na boku, čeprav nima napadalnih aspiracij (aka Milec aka Stojanović). Mertelj je letos v štirih ligaških tekmah odigral trikrat na štoperju (Koper, Domžale, Aluminij) in zdaj še na desnem bočnem, le v pokalu pa je prvič letos odigral na svoji matični poziciji zadnjega veznega – in nalogo opravil za Milaničevo pohvalo. Mertelj se vsakič zdi enako pripravljen in je bil uspešen Milaničev gembl, ko je zgolj njega uvrstil na klop kot »branilca« v še eni tekmi poškodb.

    Dino Hotić je imel zdaj nekoliko manj žogo v nogah, ko se je znašel na desni strani. Vrnitev tako Pihlerja kot Vršiča ga bo – če ne bo novih poškodb – najbrž vrnila na klop in bo vstopal ob rotacijah. Milanič najbrž še ni dobil dokončnega odgovora, ali si Hotić poleg desetice zasluži tudi mesto v prvi postavi.

    fullsizerender-10

    Ekspert bi moral biti Jovičević [ne novinar]

    Igor Jovičević bi lahko Tadeju Vidrihu [Kanal A] prišparal cinično, kako smo »mi eksperti in strokovnjaki«. Ne, gospod Jovičević, mi nimamo Uefa PRO licenc. Nismo mi »eksperti«. Vprašanja o igri Celja so namreč povsem na mestu: zakaj grofi iz imensko izkušenega in močnega kadra ne iztržijo več. Ekipa je tako izkušena, da se v vseh kolobocijah ne bi zdela nora niti ideja, da bi moštvo treniral kar kateri od igralcev, saj je celjska igra slonela precej na organiziranem navdihu.

    Dalibor Volaš je bil preveč odmaknjen in odrezan, saj sta si bila z Amarjem Rahmanovićem predaleč. Celjani bi lahko bolje izkoristili negibljivost Vilerja na levi in previdnost Šmeja na desni strani, vendar Lovre Čirjak očitno nima kvalitet za takšne tekme, zato ni presenečalo, da je žogo naprej peljal Goran Cvijanović, Jasmina Handanovića pa je v dve ornk paradi prisilil Elvedin Džinić. Jovičević iz izkušenj Travnerja in zagnanosti Pungarška in Piška ni izvlekel praktično nič, čeprav so Celjani imeli praktično enakovredno posest (to je proti Mariboru sicer vse lažje očitno) in kar devet kotov. Ni kaj, nekateri zelo pogrešamo Roberta Pevnika, ki je imel premalo časa, da bi pokazal, ali ima Celje »evropsko« moštvo. Na papirju ga gotovo ima, toda pod Jovičevićem nikakor ne sestavijo dveh dobrih predstav. Škoda.

    fullsizerender-7

  • Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [0:0]

    Težka & nemogoča zelenica: bolj izgovor

    Bojan Špehonja, trener Aluninija, je povedal zelo pošteno. Da igrišče ni bilo v dobrem stanju in da to tudi precej bolj koristi ekipi, ki se brani. Pri Mariboru niso čez zelenico ravno »šimfali« niso pa tudi štedili s kritikami. Darko Milanič, trener Maribora, jo je označil za nemogočo. Dejstvo? Niti ne. Kar ne gre tako lahko po grlu, saj Maribor ni bil brez priložnosti, enako velja za Aluminij. Ni bila »njiva«.

    Je pa zato Erik Janža iskal in iskal in iskal besede. Dokler ni našel prispodobe: živo blato. Kar vendarle nekoliko preseneča, saj je še pred tremi leti igral za Muro. Pa ne pravimo, da imajo v Prekmurju same njive, niti slučajno: cel kup sijajnih terenov, ki pa se jeseni, hočeš nočeš, zmehčajo. Pravimo le, da igralce Maribora taka zelenica vseeno ne bi smela tako presenetiti. Saj so prišli uro prej na stadion in se sprehodili po njem. V bistvu se lahko zdaj vrnejo v sredino septembra in na stadion Matije Gubca, kjer drenaže sploh ni in smo gledali Umri pokončno, pa je vijoličastim proti Krškemu (1:2) vseeno uspelo zmagati. Zakaj? Ker je igral Dare Vršič in je Marwan Kabha tudi z malo sreče zadel iz – razdalje. Tokrat Mariboru ni uspelo, povrhu so zdaj v gosteh izgubili v Novi Gorici in remizirali v Domžalah, Velenju in Kidričevem. Ni morda tako res, da igrajo v gosteh (15 točk) lažje kot v Ljudskem vrtu (16 točk).

    Na tem, vzhodnem koncu države nimamo toliko megle, vendar so nizke jutranje temperature vendarle nekoliko zmehčale teren, kot je potrdil tudi Špehonja. Čeprav je bilo vreme za fuzbal že skoraj optimalno, morda za zelenico že skoraj pretoplo. Ampak fuzbal in meteorologija nimata ravno veliko skupnega, vsaj ne, ko gre za razlaganje rezultatov – še posebej ne, ko sta moštvi izenačeni (46:54 posest žoge, 9:9 v strelih, 2:4 v kotih, le 21:8 v prekrških za Aluminij bi lahko kazalo na domače adute).

    Lahko pa ob tem vendarle opomnimo, da so zelenice v prvi ligi vse slabše – kar velja tudi za ponižujoče slabo vzdrževane Stožice in vegetacijski Ljudski vrt, včasih pa celo za Areno Petrol (svetla točka sta Nova Gorica, pa tudi tam ne vedno, in jasno Bonifika). Klubom pri vsem žal najbrž zmanjka denarja prav za vzdrževanje terena. Nespoštljivo pa je, da sodniki v oblekah in rekelcih in čeveljcih stopajo po zelenicah in kažejo s prstom po njih. Mitja Viler je pred tekmo pogledal in rekel, da nič, da nekako že bomo.

    fullsizerender-3

    Neprilagojena taktika: igrišču & tekmecu

    Darku Milaniču je v rotaciji 2.0 (torej po Evropi) uspelo, kar mu v rotaciji 1.0 (med Evropo) ni. Ohraniti sistem igre, ki ima z rombom v nizu nepremaganosti, ki pa ima ob remijih v Velenju in Kidričevem vseeno dve kisli točki, več uspeha kot z dvema zadnjima vezistoma. Ni točno jasno, kam tukaj vtakniti Nicola Machiavellija, je pa jasno, da so Mariboru poškodbe vzele elan in pokazale, da kljub najbolj »globokemu« kadru v državi nimajo takšne globine, kot bi morda mislili, da jo ima. In to najbolj na sredini.

    Največja težava tokratnega obračuna z Aluminijem je bila ta, da je zavladala nekoliko samoumevna, naveličana, domala prepotentna nemoč, da se bosta tako Aluminij kot njegova zelenica pač prilagodili Mariboru kar sami od sebe. Ne samo, da se nista. Ni čudno, da je Erik Janža rekel, kako je še dobro v vsem skupaj, da so odnesli točko. Ker bi lahko tudi manj, saj so bili Kidričani enakovreden tekmec. Morda ne povsem, saj jim je pošla sapa, bližje kot so prišli golu, kar se je pokazalo ob podaji Matica Vrbanca, ko je bil Blaž Kramer blizu, a hkrati daleč, Jasmin Handanović pa je ob vseh poskusih na mestu in je vzel Aluminiju tisto prepotrebno samozavest, ki pa je načela tako prodore Janže kot, še bolj, Denisa Šmeja, ki ga je ob poškodbi Rodriga Defendija na desni strani zamenjal Adis Hodžić, še en, ki komaj čaka, da nabere minute.

    Nepravilna bi bila ocena, da je Maribor igral preveč ležerno. Ker ni, borbenosti ni manjkalo, je pa preprosto zmanjkalo ideje, kako dati gol. Tista najlepša priložnost Sintayehuja Sallalicha je bil dober moment, a je žogo dobil na nogo fant, ki je v petek dobil vprašanje, če kaj pogreša zadetke (in če je kaj utrujen, saj igra praktično neprekinjeno). Da Maribor ne najde načina, kako zabiti gol, ni prvič, še manj ni to nova stvar, že na sedmi tekmi letos napad ni zabil. Maribor je po derbiju, kjer se je vsekakor zgodil vrhunec dosedanje sezone, Gorici zabil dva gola v treh tekmah, enega iznajdljivega in za napredovanje v polfinale v pokalu odločilnega Luka Zahović, ki je bil tokrat bolehen, in drugega po kotu Marko Šuler. Kar je odkrito premalo in dokaz, da teorija vedno v praksi ne bo delovala.

    fullsizerender-5

    Mezga, Hotić, Sunny: minuta na minuto

    Če pogosto slišimo od Milaniča, kako omenjeni igralci potrebujejo minute… Sta jih Dejan Mezga in Dino Hotić zdaj dobila, medtem ko Sunny, še naprej prvi strelec kluba, dobiva še manj minut kot Luka Zahović (po prihodu slednjega). Tako Hotić in Mezga premoreta nogometno znanje, ki bi v drugi sredini v prvoligaški konkurenci uspevalo, zadihalo in domala očaralo. Maribor pa je zdaj dokončno ugotovil, da pač nujno potrebuje Dareta Vršiča in Aleksa Pihlerja precej bolj, kot bi to morda delovalo na prvi pogled. Okej, Vršič je kreator in igralec dodatne poteze, vsekakor, medtem ko se je Pihler moral najprej »otresti« Blaža Vrhovca na sredini, nato pa se prilagoditi še na desni strani sredine. Oboje je storil bolje od pričakovanega. Tam ni »šikal«, temveč potiskal globinske žoge, obenem pa znal držati ravnotežje naprej-nazaj ter puščal nekoliko več prostora tudi desnemu bočnemu (Šme, Palčič).

    Mezga te gibljivosti pri 31 letih nima, čeravno je s kako potezo že znal sodelovati v protinapadu, toda hkrati se pozna, da nima kondicije za 90 minut in da na trenutke vrhunski nogomet spoznava na novo. Zato je njegova funkcija v tem moštvu bolj vprašanje za Zlatka Zahovića, ki ga je vrnil v Ljudski vrt, saj Maribor ob rezultatski dirki z Olimpijo nima ne časa ne prostora, da bi preverjal, če bi kdo še lahko ali če se bo prebudil, kar je bilo usodno (že) lani.

    Pri Hotiću gre vse lepo in prav, sploh tisti plasirani strel je navdušil, dokler ne gre kaj narobe. Njegove poteze so mladostne, kreativne in gibljive. Res gibkega pubeca ima mariborska sredina z njim, vendar Hotić v Mariboru od tekmecev že na oko ne dobi toliko prostora, kot ga je dobival pri Krškem. In to mu izčrpa energijo ter eksplozivnost, ki je trenutno nima v takšni meri, da bi sploh v drugih polčasih lagodno preigraval in kombiniral. Ker Novaković in Tavares čakata ali na hitro globinsko podajo ali pa na lastno kombinacijo, jima povrhu odžira še čas in prostor. In čeprav je pustil dober vtis, je to tudi vse, kar je pustil ob izostanku Pihlerja, Vršiča in Boharja. Dobil je priložnost na poziciji, ki se zdi narejena zanj – pa ne samo zaradi številke na hrbtu, ampak tudi. Izkoristil jo je solidno, ne pa tako, da bi Maribor v njem imel takšen individualni biser, kakršnega upa, da ima. In bi ga na teh tekmah, ko se proti Aluminiju ni izšlo kot proti Gorici, kar pošteno potreboval. Morda rešitev ni čas, temveč prestopni rok.

    fullsizerender-2

    Aluminij (za Maribor) novi Zavrč: ja & ne

    Rezultatsko gledano je temu nemara blizu, da bi postal na igrišču (ne mislimo na vse peripetije okrog njega). Pa saj… Tri igralce Zavrča premorejo v svojih vrstah (Cvek, Rogina, Jakšič), ne premorejo pa tistega občutka, ki si ga dobil, ko si prišel na stadion Mirana Vuka. Ko je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med polčasom lokalnega veljaka vprašal, zakaj imajo reflektorje na stadionu zraven, kjer je umetna trava, odgovor niti ni bil pomemben niti nisem več vlekel na ušesa. V Zavrču bi bilo namreč obratno, tam nam je Vuk kar sam megalomansko kazal, kaj vse še bo gor postavil. In, najbolj noro pri vsem je bilo to, da je potem marsikaj dejansko uresničil.

    Pri Aluminiju je bil edini občutek, da bi se lahko dvignili iz devetega mesta, kar rezultatsko še zdaleč ni nemogoče, pa tudi kadrovsko ne, ko je občinstvo, med katerim so prevladovali navijači Maribora, vendarle glasno in navdušeno pozdravilo 0:0. To je tretji 0:0 za Kidričane na domačem igrišču (Koper, Gorica, Maribor) ob dveh zmagah (Krško 3:0, Radomlje 2:1) in treh porazih (Celje, Rudar, Olimpija). Daleč je prišel Špehonja od tiste junijske tekme dodatnih kvalifikacij, ki tako ali tako na koncu niso štele za nič, ko je Aluminij na prvi tekmi vodil 2:0 in zapravil vodstvo proti Zavrču (3:2) in nato po dobrem uvodu (1:1) zadel dve vratnici na povratni tekmi. Takrat se je zdelo, da bi Aluminij lahko zmogel več.

    Neverjetno je to, da je Aluminij lani bolj ali manj gladko izgubljal proti Radomljam (6:1 v gosteh, 0:4 doma, 1:1 v Radomljah) ter proti tekmecu, ki je lani slavil v drugi ligi za pet točk, na prvi tekmi v prvoligaški konkurenci iztržil le remi (2:2) v Domžalah in se mučil tudi doma (2:1). Podoben sindrom je mučil tudi Haložane, vendar šumarji seveda nimajo (pre)visokih ambicij. Imajo pa zdaj plejado tujcev in igralcev, ki izkoriščajo možnost igranja v prvi ligi, s čimer pa mesto odžirajo domačemu, preverjeno interesantnemu kadru, ki je v preteklosti bil tudi precej več kot le opcija b za tiste nogometaše Maribora, ki jim v Ljudskem vrtu ni uspelo. Se pa lahko ponaša Aluminij z dejstvom, da ostajajo edina ekipa, ki jim vijoličasti letos še niso zabili. V treh urah fuzbala.

    fullsizerender-6

    Termini tekem: raje prej kot kasneje

    Odgovora, kakšen bi bil obisk, če po nedelji ne bi bila dva prosta dneva, ne bomo dobili. Ugibamo le, da ne tako prijeten, kot je bil (če odštejemo kitajske pikapolonice, ki so nam delale družbo). Tisoč dvesto gledalcev je lepa cifra. Vidimo pa, da Kanal A vztraja pri trenutni terminski shemi: sobotni prenos ob 20.15 in nedeljski ob 16:55, kar pri Aluminiju ne gre skozi, saj žal nimajo reflektorjev.

    Še zlasti sobotni termin, ki je bil tokrat specifičen zaradi praznikov, bi veljalo v prihodnje, sploh zdaj, ko se je premaknila ura, premakniti znova raje bolj zgodaj na 16:55, ki je precej bolj všečen termin za vse tiste, ki se odpravljamo na stadione. Zmrzovati na stadionih ni ravno reklama. Morda je večerni termin res boljši za gledalce na kavčih, toda če je lanska sezona kaj potrdila, je to, da dober obisk na tribunah in dobra gledanost sobivata precej bolje, če je drugo posledica prvega – obratne verzije še nismo dočakali.

    fullsizerender

    Igralec tekme: Luka Janžekovič [Aluminij]