Oznaka: plts

  • Celje. Šteje strgana majica.

    Celje. Šteje strgana majica.

    Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na roki. Takšen, ki najbrž vzame kar nekaj ur. Tatu, ki slavi Celje. In dejstvo, da se fuzbal tam igra 100 let. Dobro, to o letnicah… Kdaj drugič. Ampak tatu, črn, mogočen, malo celo strašljiv, je odražal ponos, ki je izhajal iz upanja in pripadnosti. In to je utrinek, ki si ga bom zapomnil, ko bo nekdo vprašal, kako je bilo, ko je Celje slavilo naslov. V zadnjem krogu, zadnji, odločilni tekmi, potem ko nihče ni zares računal nanje, na glas niti sami dolgo niso, pa jim je uspelo.

    Ime tega tipa sem pozabil v tistem šundru, ki se zgodi, ko zadnja tekma odloča za prvaka in imaš hude, nepredstavljive notranje bitke sam s sabo, povrhu z resnim pivo-pred-tekmo-ni-dobra-ideja glavobolom, ker te navznoter trga, kaj je boljše za slovenski fuzbal, kaj za Celje, kaj za Ljubljano, kaj za Maribor, kaj za tega, kaj za onega. Ko bi rad vse to razumel, pa naprej veš, da ne moreš.

    Morda sčasoma pozabimo, kako je, ko klub iz tvojega mesta prvič osvoji naslov. No, pozabimo. Prvega naslova itak ne, prve lige prvakov tudi ne. Tega ne moreš pozabiti. Ne gre. Tako je bilo v Mariboru, ko so padli Beltinci. Saj tudi posnetki iz Nove Gorice, ki je prva vzela naslov Olimpiji leta 1996 in to z noro dobro ekipe, so bili legendarni. Kot je bilo tudi nepozabno slavje v Velenju, ko je Olimpija, nova, kričala »vse končano je, vse pijano je, naša Olimpija zopet prva je«. Za nekatere Ljubljančane, tiste malo mlajše, je pač bilo prvič. Ponos je bil vedno tam, zgrajen na preteklosti, ki pa je bila le to – preteklost. Kako so takrat Milana Mandarića nosili po rokah…

    In potem je tukaj Celje. Poleg Maribora edini, ki so ves čas v prvi ligi. Gorica je zapravila lani prvo ligo, če že svojih kar štirih državnih naslovov ni mogla, ob tem ko je predolgo verjela, da, eh, mi pa že ne bomo izpadli. Pa so.

    Obratno je bilo v sredo v Celju. Mestu, ki bo pač vedno rokometno. Kar je seveda prav in nadlegitimno, glede nato, da so bili evropski prvaki. V tistem »Celje je tudi nogometno mesto, seveda« pa sem vedno imel mešane občutke, motil me je tisti »tudi«. V Celju sem vedno videl morda (pre)več. Mogoče zato, ker smo tam, stari, kaj pa vem, osem ali devet let, odigrali prvo pravo tekmo kot člani nogometne šole Maribor. Mogoče. Šli smo na Skalno klet in četudi je to bila era, sredina devetdesetih, ko Maribor ni bil prvak in povrhu ni imel ravno spektakularno lepih dresov, je bilo zame to, kakor da bi šli, kaj pa vem, na Wembley. Pa ne da bi takrat zares vedel, kdo ali kaj je Wembley. Skalna klet je imela tiste kao angleške tribune, vsaj meni so se take zdele, tista lesena častna tribuna, podolgovate slačilnice, bližina reke, vlaka, mesta, modre in rumene stopnice.

    Nedolgo tega me je novinarski kolega, kako desetletje mlajši, vprašal, kdaj smo začeli mi takrat »špilat na vlke gole in čez celo (igrišče)«. Kako kdaj? Takoj. Ni bilo malih golov in počez. Saj na treningih so bili tudi manjši goli in to, ampak fuzbal se je špilal z veliko žogo, petko, kakor smo ji mi, pinzli mali, radi rekli, čeprav je nismo imeli radi, ker je bila za pol nas in bog ne daj, da bi ti jo golman degažiral na glavo, sploh pa smo kote izvajali iz roba »šestnajstke«, ker ga ni devetletnika, ki bi jo brco od korner zastavice do gola. In seveda na celo. Veseli smo bili, ko smo tistih dva, trikrat prišli preko polovice.

    Takrat sem spoznal dvoje. Da starejši vedno špilajo ne nujno boljši, ampak močnejši fuzbal, in da si vsak kraj, vsako mesto pač fuzbal predstavlja po svoje, kar mi je kasneje najbrž prišlo prav, ker nima smisla, če vse sodiš le po tem, kar poznaš iz svojega okolja. Moraš okrog. Že takrat, sploh pa kasneje, je bilo pa itak jasno, da so vsi komaj čakali, da bodo nabili razvajene mamine sinkote iz Maribora, ki si mislijo, da so več kot so. Pri čemer je bila socialna struktura naše ekipe, ki jo je vodil trener s takim dretjem, da nismo upali niti pisniti in bi danes, kdo ve, morda odvodil en sam trening, ker se s starši gotovo ne bi ujel, daleč od tega, da bi v njej bili ravno mamini sinkoti.

    Če se dobro spomnim, smo tisto tekmo igrali 2:2. In če se spomnim še bolje, me potem na Skalno klet, žal, ni bilo nikoli več. Najbrž sem kdaj kimal in rekel, da ja, kako je bilo super in to, ker se ti zdi, da si bil večkrat. Kar niti ni tako slabo, zavajanje na stran. Skalna klet je bila pač manjši stadion, brez atletske steze in z navijači, ki so zdaj bili, zdaj spet ne. Spomnim se, kako so se z Muro dajali v pokalu in kako so Sešlarji, Pekići, Žnuderli in podobni v Celju skoraj nekako lažje igrali, kakor pa za Maribor.

    Vse ostalo, povezano s celjskim fuzbalom, pa je seveda padlo na tisto majsko sredo leta 2003, dan, ko se je vsaj zame zgodilo najbrž vse, kar se najstniku, tik preden postane polnoleten, lahko zgodi. Popoln dan. No, skoraj, ker večerni finale lige prvakov med Milanom in Juventusom je bil tako slab, da smo zehali še med penalom. Ampak ja. Ne bom pozabil Večera in slike, kjer so bili obkroženi igralci Celja. Vseh – dvanajst. Ne enajst, dvanajst. In izjave Marijana Pušnika, da prvenstvo ni regularno, ker da sodniki niso videli, da Celje igra z enim več. Pa ni šlo, Pekić in Brezič sta zabila vsak po en gol, popolni preobrat, sodil je Damir Skomina, za katerega takrat noben na stadionu ni vedel, kdo je. Mislim, da sem takrat edinkrat stekel čez ograjo na igrišče. V Ljudskem vrtu je to bilo takrat sicer ustaljeno početje, nekateri so se že po mariborsko hecali, da pri sedmem naslovu tudi trtica več ne zdrži vsega in da »pač te pa dajmo če že moramo«. Nobenemu se takrat sanjalo ni, da bo minilo pet let, kar se bo spet skakalo čez ograjo ob naslovu državnih prvakov.

    Na vse to skoraj nekako pozabiš, potlačiš, pač je tam kot dragocen spomin, ampak ga ne izbrskaš. Vse do te minule srede, ko je tip prišel gor, nazaj do mene, ki sem pač šel sedet na rezervno press tribuno, na sedeže, ki jih po tisti zmagi nad Italijo 2004 ni najbrž noben počistil. Najprej mi je bilo žal, da sem predolgo poslušal celjskega komentatorja, kako premalokrat omenjamo, da se tudi drugim klubom godijo sodniške krivice – ne samo Mariboru. Saj tega si vajen, ne pomaga, da poveš, kaj vse poveš v Ofsajdu, kaj vse tvitneš in tudi napišeš. Ne pomaga. Pač takšen nogomet je, to moraš vzeti v zakup.

    Ko sem prišel na tisto tribuno, kjer so bili zbrani tisti, ki so pač dobili vstopnice in lahko navijali za Celje, so kmalu prišli ti fantje, ki so povedali, da vedno spremljalo tukaj tekme. Najprej sem mislil, da se pač zajebavajo, ampak ne. Se vidi. Da so tista dragocena, najbolj pomembna dobrina, ki jo klub, katerikoli klub, lahko ima.

    Zvestoba.

    »Evropski Rozmaaaan!« so kričali, vedno bolj okajeni, ne preveč, ravno prav, vsaj tam nekje dokler ni šlo res zares, kadarkoli je Matjaž Rozman, celjski golman, proti Olimpiji v tekmi sezone, kjer je Celju zadoščal remi, pobral žogo. Katerokoli. Še tako brezvezno. Videl sem njihov smeh. Slišal pa tisto, kar je rariteta, biser, pomen, bistvo. Seveda so se smejali. Obračali so se k meni, potem ko so ugotovili, da ne delam za stavnice, kjer vpisuješ kje je žoga, koliko je kotov in kdo je dal gol, temveč za Pasivni Ofsajd, kakor je ime naše facebook strani za naš podcast Ofsajd. In da Alex posluša do onemoglosti, kakor tudi Denis, ki sem ga zdaj šele prvič videl v živo, po 218 oddajah, ki so se začele v septembru 2015. Ko vidiš te ljudi v živo, je skoraj nemogoče povedati, kaj čutiš. Ko veš, da nekaj delaš, ker to delaš rad, pa težko od tega živiš, potem pa pokasiraš tisti občutek hvaležnosti, ker veš, da nekdo to tako ceni. Denar, služba, pogoji nimajo nič s tem.

    Ker greš zato, da spoznaš ljudi. Večkrat slišim, češ, pa kaj rineš na tekmo, saj je po televiziji. Ja. Je. In da, včasih se na tv res vidi vse bolje, posnetki so, dobro, saj tudi mi na tablicah, telefonih in prenosnikih vse to vidimo na stadionu, ampak praviloma z vsaj 30 sekundnim zamikom, kar je prepozno za tvit, v katerem itak napišeš napačnega igralca, ki je dal gol, ali, bog ne daj, napišeš, da je sojenje sramota, penal čisti, v bistvu pa je bilo čisto in sramotno simuliranje. Ni čudno, da je prav fuzbal razlog, da sem šel po prva očala, potem ko na Malti leta 2013, na tistem nacionalnem stadionu, nisem videl niti do klopi, kaj šele na igrišče. Takrat ceniš radijske komentatorje do amena, ker ti vse povedo sproti.

    Vse tisto ti televizija nudi, odnos med fuzbalom in tvjem je postal perverzen, ko gre za najbogatejše klube. Pri nas skušajo slediti trendom, ampak pozabljajo, ker tako pač je, da šteje vsebina. Lahko je še taka OLED produkcija, pa lahko en komentator, strokovni komentator ali novinar vse uniči. Sploh pa ko si doma, nisi zraven. Ne vidiš, najprej, na igrišče. Vidiš pač kader. Pustimo, kaj vse to pomeni za taktiko. Ampak ne vidiš. Predvsem pa ne čutiš. Fuzbal je namenjen, da ga vidiš v živo. Ko te zebe, ko nekdo zraven tebe kadi, ko se bojiš, da ti bo nekdo s pivom polil računalnik, ko ti nekdo tišči hrenovko mimo levega ušesa, kakor se je zgodilo recimo v Celovcu… Slovenija ima tu še vedno precej čara, ker stadioni še nudijo prvinsko izkušnjo. Plastike je relativno malo.

    In potem je tu Celje. Tretje največje slovensko mesto z drugim največjim stadionom. In neposrečenim imenom ali pa vsaj neobičajnim, ker pri nas sicer ni tradicije, da bi se stadioni poimenovali po sponzorjih. Najprej je bila Arena Petrol, zdaj je Stadion Z’Dežele.  Objekt, ki je neobičajen. Najprej, prevelik je. Več kot 13 tisoč sedežev. Da, več kot v Ljudskem vrtu. Zares poln je bil proti Italiji, ko še ni bil tako velik, kakor danes, precej proti Nizozemski in na lanskem finalu pokala med Olimpijo in Mariborom. Celje je bila pač zasilna NZS rešitev v času, ko je Bežigrad ujela preteklost, ko Olimpija ni imela sedanjosti in ko se Maribor ni želel zdeti kot prihodnost. Čeprav je potem bil tudi za reprezentanco.

    Ampak ob tem je »moral« na stadionu igrati tudi NK Celje. Tudi zanje je to bila rešitev, v bistvu še bolj nujna, potem ko je Skalno klet prevečkrat zalilo, sploh leta, če se ne motim, 1999. Ampak ves ta čas se je nam, ki nismo iz Celja, zdelo, kakor da nihče ni vprašal celjskih funkcionarjev, kaj šele nogometašev, kaj si oni mislijo o tem, da bi igrali na takrat kao najbolj modernem, za nekaj let kasneje največjem stadionu v državi. Niti dve tribuni nista zares enaki in po tem je precej blizu zagrebškemu Maksimiru, kjer so arhitekti pač sledili megalomanskim željam, ki, bodimo iskreni, niso imele veze z realnostjo. Že res, da je prišlo na tekmo Slovenije in Norveške leta 2005 rekordno število, čez 10 tisoč gledalcev, ampak v eri, ko je Branko Oblak po hokejsko selekcioniral reprezentanco in ko je bilo jasno, da so zlati časi mimo.

    Celjski stadion naj bi veljal za »najbolj moderen stadion«, ko je bil odprt leta 2003, kar se pač vedno reče za nek nov, velik, drag objekt. Ampak takrat so ga še sproti povečevali, dodajali tribune, ne da bi zares preverili potrebe ali stroške vzdrževanja do točke, ko se je resno govorilo o tem, ali imajo vse tribune dejansko uporabno dovoljenje. Za devet let, kolikor je Slovenija igrala tam svoje tekme, je to bilo preveč, ves ta čas, pa so tam brcali nogometaši celjskega prvoligaša. Povrhu ob rokometni dvorani. Skalna klet in Golovec sta vsaj bila vsaksebi, tukaj pa je bil Zlatorog pogosto premajhen, sploh ko je RK Celje dejansko postal evropski prvak, ravno v letu, ko je mesto dobilo tako novo dvorano kot stadion. Stadion je bil pa večno prevelik.

    Vsaj do te srede. Nikoli ne bomo, žal, vedeli, koliko bi se nas zbralo, če ne bi bilo aktualnih NIJZ omejitev zaradi koronavirusa. Že tako se je zdelo, da je na stadionu 50 tisoč gledalcev. Vsaj za tiste, ki smo redno po nadaljevanju prvenstva hodili na prazne stadione in bili nato očarani že, ko je bilo v Kranju 350 gledalcev in še več v Sežani. Vsaj v Celju se je preko prsta zdelo, da je vsaj dva tisoč gledalcev. Uradno kakopak ne, svoje je naredilo navijanje pred stadionom, kjer so relativno kultni bifeji, taki fuzbalski, kjer je na teveju vedno neka tekma in kjer je osebje skoraj vselej nabrito in razume, kaj je fuzbal.

    Tekma za naslov prvaka je iz prve roke ponavadi živčna, nelagodna, celo neprijetna izkušnja. Sploh tista tekma za Bežigradom leta 2001, ko je meni in fotru tip, ki je delal na banki na šalterju, mrtvo pijan razlagal, kar pač mrtvo pijani tipi razlagajo… Huf. Tokrat resda ni bil derbi, ker je Maribor zakockal naslov že prevečkrat, je pa vseeno bilo videti, kako zelo Celje upa. Ampak ni bilo očitno. Nak. To je bolj, tako, ponotranjena izkušnja. Kaj s tem mislim? Celjski grofje so namreč sijajno navijali, prav letos so se vrnili, ponosno nosijo letnico 1992, čeprav so bili vmes pogrešani – zlasti na gostovanjih. Gorica se je lahko postavila vsaj vedno s Terror Boys, ki so vedno prišli, tudi na pokal, v Mursko Soboto v sredo, pa četudi le pet ali šest. So bili. No, tokrat so Celjski grofje res navijali in poskusili tudi s tistim prekotribunskim skandiranjem »Cele – šampion«. Že v prvem polčasu, po golu za 1:0, ni bilo ravno prepričljivo. Saj v tem niso izjeme, ponavadi traja, da prime. Pri tretjem poskusu je že bilo, kot se spodobi.

    Toda ko je bila tekma tesna, ko je bilo 2:2 in je dejansko bolj kazalo, da bo Olimpija zabila še tretjega, se je poskus skoraj povsem izjalovil. Folk, narod, ljudje so bili pač živčni. Kdo bi jim zameril? V ligi so bili dvakrat drugi, obakrat za Mariborom, takrat s Pušnikom 7, nato s Simonom Rožmanom devet točk. Obakrat so imeli dober kader, takšen, ki ima karakter, talent, karizmo, ne pa tudi zmagovalnega efekta. Ni čudno, da je Maribor zlasti rad pobiral iz Celja. »Daj mi nekaj povej,« mi je tako rekel tisti tip, »pa kako vam nikoli ne rata iz Celja vzet, kar je dejansko dobro?«

    Takrat sem vedel, da res spremlja fuzbal in da je razumljivo zabrisal vrečko pistacij čez stole, dol podse, ne da je to prav, ker ni, ampak ga razumeš. Ne zaradi tetovaže, temveč ker se je tako nasmejal, češ, kako je lahko Maribor pripeljal Gregorja Bajdeta in zraven še Sunnyja Omoregija. Pa Rajka Repa in nazadnje, rekordno, še Rudija Požega Vancaša, ki je pozimi nadel desetko, nato pa na koncu sezone rekel predvsem to, da drugo leto bo pa res pravi. Saj je vmes tudi Blaž Vrhovec, zelo soliden, standarden, vesten igralec, ampak eden tistih, ki še ni posegel po tem, kar je kazal, da bi lahko.

    Zato je bilo v Celju tako fajn. Nisem tipkal med tekmo, ker bi računalnik bil najbrž polit s pivom prekmalu. Pa ker ni imelo smisla. Lažje sem dejansko vpijal vse to tako, da sem tam sedel kot gledalec. Seveda tudi kot novinar, tega se ne da nikdar izklopit, nenazadnje sem bil tam akreditiran in gledaš vedno tudi na tak način. Toda ko sem jih gledal, kako hodijo gor in dol po tribuni, si grizejo nohte, nikdar zares obupali, nikoli pa tudi zares verjeli, je vse to, dolga sezona, vse to, kar prinese fuzbal, imelo ne le smisel, ampak se je zdelo nekaj kakor nagrada. Obenem sem jim bil pa favš. Ker tole pride enkrat v življenju.

    Zato ponavadi, kadar sledi podelitev in dvig pokala, obsedim. Vpiješ vase, da je bila dolga sezona, letos najdaljša. Pomisliš, kje vse si bil, kaj vse se je zgodilo, kaj smo vse doživeli. In kako naprej. Prav takrat. Sicer še ni bilo to zadnje dejanje sezone, ker Gorica in Triglav še odločata, ali bodo Primorci prišli nazaj ali Gorenjci ostali. Dodatne kvalifikacije te namreč spomnijo, da obstaja še 16 klubov v drugi ligi, ki upajo, da bi prišli gor. In plejada klubov, ki do tja ne bodo prišli nikoli.

    Ter da je to, da je tudi Celje lahko prvak, četudi z remijem, kjer se je zapravljalo preveč priložnosti in preslabo branilo, prav tako zgodba. Lepa zgodba. Celjanom se je prej pelo, da so smešni. Niso. Ne več. So državni prvaki, ki imajo navijače, ki so bili tudi takrat zraven, ko Rožman ne le, da ni bil najboljši golman v ligi. Ni bil najboljši golman v Celju. »Vse, kar je šlo proti golu, je šlo v gol. Bilo nas je 150, ampak bili smo.«

    In za te fante, za te ljudi, ki se jih da najti na vsakem stadionu, je vse to vredno. Ker je vedno zgodba. V živo. Neponovljivo. Le Koper je doslej ostal pri enem naslovu, Domžale so vzele dva, Gorica štiri, prva Olimpija štiri, druga dva, Maribor pa kar petnajst. In za vsakega, ko je to bilo prvič, je bilo nepozabno. Morda se je zdelo, da Celje nikdar ne bo osvojilo naslova. Zdaj se zdi, kakor da bi ga ne lahko, ampak moralo prej. Ampak ga je. In ko ga je, sem bil tam in videl to veselje, ki ga da nogomet. Ko ne štejejo leta. Šteje strast. Šteje strgana majica.  

     

  • Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Stožice. Beli čevlji in debeli komarji iz ošiljenih blokov.

    Čevlji so še vsaj naslednji dan vedno beli. Ve-dno. Jap. Kadarkoli pridem iz Stožic, imam čevlje povsem bele. No, ne povsem. Spredaj. Ker pač tiščim noge tja, kamor ne bi smel ali kaj. Tja. V podboj, v rob novinarske tribune Stožic. Kakor da bi želel iztegniti noge dol do igrišča. In malo brcniti. Tak. Ker ja. Ker Stožice.

    Pa zraven je vedno dobro imeti poseben podaljšek, ker v tiste omarice s »štek dozami« pač ni sedel ravno vsak polnilec. Zato so kasneje prišli razdelilci. Proti temu se še lahko boriš. Vzameš zraven in gremo. Proti kobilicam, mrčesu, komarjem in kar še prileti, pripleže, živi tam, v tistem koncu Ljubljane, se pač ne da. Upaš na najboljše. Mislim, da sem na zadnjem derbiju zamudil vrat televizijskega kolega. »Nisi videl? Rdeč obroč okoli, ves popikan od komarjev.« Ampak take so Stožice. Svojevrstne. Kraj, kjer nalepke životinjskega carstva letajo po zraku. In kjer te lahko pozimi resno zanohta, ko imaš noge na tisti kovini. Po eni strani največ(je), po drugi pa… No, pač so. Nikoli zares sprejete. Nimajo tiste res prave duše. Pa ne pišem tega kot Mariborčan. No, malo že, ampak ne. Na Stožice se navadiš prej, kakor se one navadijo nate.

    Ko smo v sredo, ko je Maribor gostoval pri Bravu, pobrali izjave in se počasi odpravljali s stadiona, kar novinarji, ki smo na gostovanju, vedno počnemo počasneje od tistih, ki so doma blizu (enako je v Ljudskem vrtu, kjer se nam, domačinom, vedno bolj mudi), smo ugotovili, da so nas bili pravzaprav zaklenili not. Vsaj iz press tribune. Vse so že skoraj pospravili, odnesli, čao, zdravo. Je bilo kar malo nenavadno gledati ob vhodu v garderobe tisti dve rumeni pahljači Bravo, v ozadju pa velik napis Olimpija Ljubljana. Ve se, kdo domuje v Stožicah. No, zaenkrat. Saj kot javni objekt si ga Olimpija le najema, kakor počnejo vsi klubi pri nas. Privatnih igrišč ni. Ker tudi klubi niso privat.

    No, ko smo tako počasi odhajali, smo ugotovili, da smo poleg prijaznega varnostnika, ki najprej ni točno zares vedel, kje je težava, kar je pri nas, em, težava, še edini v Stožicah. Največji stadion v državi. Malenkost 16 tisoč sedežev. Dobro, če bi radi videli predemenzioniran stadion, ga imamo Mariborčani bližje, sprehod v Celje je dovolj, da se najde zablode, ko gre za infrastrukturo, postavljeno bolj na horuk kot resno, zdravorazumsko, kaj šele udobno planiranje. Vendar začuda občutek, ko smo odhajali sami iz Stožic, kjer ni bilo več žive duše, ni bil tako bizaren. Bolj shrljiv, spooky, čudaški. Ker tako je, kadar gre sezona h koncu. Neka romantika udari ven. Ko povzemaš sezono in tuhtaš o vseh tekmah, na katere si vmes pozabil, nato pa jih nekako obudiš. Celo v Stožicah pokasiraš tak občutek, da.

    Nemara tudi zato, ker sem tokrat prvič dejansko stal ob zelenici, tam, kamor novinarji praviloma nimamo dostopa. Razen če bi delali na televiziji. Nič narobe. Stožice so vsaj, kar se logistike tiče, res okej. No, skoraj okej. Ko so jih zgradili, deset let bo 11. avgusta, kar je bila prva tekma med Slovenijo in Avstralijo, sem se tam redno izgubljal. Takrat še kot novinar, ki je več pisal o košarki, četudi zaljubljen v nogomet. Pa si naletel na vrata, za katerimi je bil beton, nedokončane prehode, slepa čreva zablod praznih supermarket privatnih obljub, zaradi katerih Stožice, bodimo iskreni, nikdar niso to, kar bi morale biti.

    Kajti potem ko v Kaunasu spremljaš zaključek Eurobasketa in greš do steklene dvorane, ki je na umetnem otoku, vse tip top, krasno, urbano, urejeno, potem pa prideš v Ljubljano, polfinale in finale Eurobasketa, ter spredaj raste koruza, ki je tam še iz časov Vike Potočnik… Pa nič narobe proti tistemu koncu Ljubljane. Ravno narobe. Ne vem, kako domorodci pravijo tistim BS3 blokom, ampak vsi, ki smo v Ljubljano kapljali na študij in tam ostajali eni manj, drugi več časa, smo iznašli vsa možna imena. Od ošiljenih blokov do korneta ali kaj je še bilo besed. Nekaj posebnega je na Vojkovi cesti, najbrž ker vodi proti obvoznici, ki vodi k našim koncem. Pa tam okrog Reboljeve, ves tisti mikrokozmos mini poti, ki jih pač spoznaš, če zaman hodiš dejtat tam okrog, kakor se je nam študent dripcem pač redno dogajalo. In za tiste, ki smo hodili na faks za Bežigradom, je pač bila kultna picerija Piramida, kjer so se našli le redki heroji, ki so zmogli veliko pico iz oljnate peči in veliki pir. Da se o bufah, ki so tam okrog, ne menimo. Pač posebni konec mesta.

    Stožice so res dobre, kadar so res polne, kar je res redko. Tisti derbi 2:2 pa tisti 0:1 in še kakšen… Že reprezentančne tekme so tam bolj kilave, izjema sta bili Poljska in Izrael septembra, ker ne samo, da ni duše, kaj šele rezultata, ampak ker smo se lahko počutili bedno in ponižano, ko so prihajale Albanije in Bosne in Hercegovine ipd. Stožice imajo dobro akustiko, ampak spet ne tako dobro. Koncert Siddharte v Stožicah je bil organiziran gotovo boljše kot tisti za Bežigradom, ampak izkušnji sta bili seveda neprimerljivi. Pa ne zato, ker je na dvakrat večji stadion (po sedežih) prišlo dvakrat manj ljudi. Ne, ne zato. Eno je bil moment, ko smo prihajali v EU, ko je tranzicija imela nekaj dobrega, ko smo bili »mi«, ko ni šlo tako… Korporativno. Bežigrad je bil dober zato, ker je lahko scalo po tebi. Ker so bili sedeži bogi. Ker smo bili navijači ločeni na tekmah reprezentance. Ker smo delali snežaka pri pumpi pred tekmo z Romunijo.

    Stadion v Stožicah je postala javna infrastuktura, nekaj, kar pač je, ampak dejansko nimajo občutek javnega. Morda zaradi Zorana Jankovića, kdo bi bil vedel. Stadion je večinoma siv, sploh pa ne deluje kakor stadion, če ga iščeš z obvoznice. Dvorana ja, seveda, kupola je impozantna, stadion pa… Vkopan in skoraj skrit. Okrog stadiona ni pravzaprav nič, tiste redke domače bufe pač ne morejo same zgraditi duše, saj podobno je tudi v Mariboru, ampak je vsaj do mesta bližje in stadion je, kakor je bil Bežigrad, v osrčju urbanosti.

    Stožice pa so pač tam. Zdaj je, kar je. Zato mi je bilo žal, da tekma z Bravom ni bila v Šiški na ŽAK-u. Ne samo zato, ker mi bo tako zmanjkal samo ta stadion v tej sezoni prve lige. Vedno, kadar imaš možnost tekme na stadion, kjer se pelje vlak mimo, izbereš to opcijo. Vedno. ŽAK je sicer atletski stadion, ampak vse okrog tam, kjer se mi sicer Šiška nikdar ni zdela zares Šiška, morda ker sem kot bruc bil pri Kinu Šiška, ki je bil takrat še neobetavna podrtija in preživet spomin, vse tam okrog ŽAK-a ima nek pridih, kakor ga pač morajo imeti klub, kakršen je Bravo. Morda zato, ker sem se tam enkrat pogovarjal z Alenko Bikar. Ali pa ker so tista pomožna igrišča med steklenimi bloki neka preteklost, ki kima prihodnost. Ko sem lani delal intervju s Koala Voice, ki so pičili tam nekje v Šiški, sem šel na sprehod ravno okrog ŽAK-a. In videl napise Brava, ki je tam že vse bolj domoval.

    Bravo je najbolj simpatičen klub letos v ligi, no, recimo, blizu Aluminiju, ki pač ima, kar tak klub mora imeti. Ljubljana nikdar več kasneje ni imela zares mestnega derbija, kakor ga tudi Maribor več nima, ko je šel Železničar. Pa je imela klubov toliko, da bi danes, če bi vsi bili tja uvrščeni, tvorili polovico lige. Pa se ni obdržalo in tako je tudi Bravo pač klub, ki marljivo dela. Ko so razbili Olimpijo 5:0 v Stožicah kot gostje, na tekmi, kjer so vsi tuhtali, zakaj trener ni več Safet Hadžić, je bila zgodba Olimpija. Bravo tudi, ampak ne zares. Saj tudi v Mariboru niso bili, tik pred prekinitvijo prvenstva, ko so zabijali gole, viole so metale papirnate 500 evrske bankovce, Darko Milanič pa je nato odstopil. Bravo (še) ne more biti zgodba, naj dela tako pridno. Ko so lani osvojili naslov v 2. SNL, sploh ni bilo tekmecev, ker Ankaran, ki je tako brezbrižno vmes igral celo v 1. SNL, v katero se je javil, ne da bi imel rezultat, ni imel zadosti nogometašev. Škoda. Že tukaj so bili oškodovani, pa so navijači, tista zvesta peščica, vseeno prišli.

    Ker Bravo je pač to, kar bi naj danes bili vsi klubi. Imajo vrhunsko razvit marketing. Za svoje pogoje in razmere, jasno. Gradijo na identiteti, kakor se to danes počne. Sodobno. Marketing. Piar. Omrežja. Bravo nima zgodovine, letnica nastanka je 2006, tako da nimajo pravzaprav nobene avtohtone tradicije. Imajo pa nekaj drugega. Plan in izkušnje in idejo. Delujejo kakor klub, ki se mora bolj boriti za tisto, kar je drugim samoumevno. Ali pa naj bi jim bilo. Kaj s tem mislim? Bravo se mora truditi za navijače. Drugi ne da to razumejo kot samoumevno, ampak pride kot navada, tradicija, zvestoba. Dokler seveda ne gre kaj narobe. Takrat lahko navijači postanejo tudi breme. Ali pa prevelik izziv, ker zakaj bi zdaj »delal« z navijači, uvajal družinske sektorje, razširjal ponudbo, dodajal program, če pa… So bili, so in bodo? Nak.

    Ne pri Bravu. Zaenkrat so izrazito simpatičen klub. Nihče jih ni videl tako visoko, na šestem mestu, vse tiste posoje in mlad trener Dejan Grabić? Pa se je izšlo. O, kako. Ravno takrat, kadar nihče ni računal nanje. Saj so tekmeci jamrali, kako počasno je igrišče na ŽAK-u. Da se ne da. Da ne gre. Morda zato toliko bolj čudi navdušenje v Bravu, da bi več tekem igrali v Stožicah. Ja, Olimpijo so razbili. So. Ampak kot domačin so se proti Mariboru odprli, krenili, slabo izvedli dober načrt in pokasirali gladko tri komade. Niti blizu niso bili, da bi se udomačili v Stožicah.

    Ampak za to gre. Kaj če se nihče zares ne more udomačiti v Stožicah? Saj Olimpija se je. Brez dvoma. Ker je to zdaj pač edini »normalen« stadion. Ki je dober in lep in nogometni, brez atletske steze, je pa že uporaben bolj tako ali tako. Kar nekaj pomanjkljivosti seveda je. Dostop do stadiona, ko morajo gostujoči navijači parkirati daaaaleč stran. Pozni prihodi zaradi prometnega kolapsa. Nobene infrastrukutre za navijače v neposredni bližini. In reflektorji, ki so zdaj že dvakrat crknili med tekmo, enkrat reprezentanci, enkrat Olimpiji. Zato je vprašanje, kaj bi redno igranje dejansko prineslo Bravu. Tekmeci bi to videli manj impresivno kakor domačini. Saj imaš v tej ligi itak še dve tekmi z Olimpijo. Nasploh pa se deljenje stadiona pri nas ne izide, Radomlje so redno gagale v Domžalah. Klub, ki nima svojega pravega doma, se slej ko prej kot brezdomec seli tudi v ligi. Če se samo spomnimo, kako je Ankaran hodil na domače tekme v Dravograd.

    Stožice delujejo preglomazno že včasih za tekme Olimpije. Prav je, da Bravo sanja, upa, razmišlja, da bi brcal raje tam, gojil atraktiven stil igre ter imel več takšnih dosežkov, kot je bilo tisto nabijanje Olimpije. Ampak je pač tako, da bodo manjši klubi pač toliko večja zgodba, če bodo znali svojo majhnost izkoristiti, postaviti naprej, vnovčiti. Zavrč, Aluminij, Tabor so denimo taki primeri.

    Do takrat pa… Bodo pač beli čevlji še nekaj dni. Nič zato. 

  • Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Sežana. Kraj, stadion in ljudje, vredni fuzbala.

    Napis na stranišču bifeja pod tribuno je povedal vse. Resda v angleščini, pa vseeno. Nasmej se. Ker ne veš, do kdaj boš imel zobe. Ni bila grožnja, prej nasvet. Malo fuzbalski, bolj stomatološki. Si zapomniš. Ker zobe je pač lepo imeti. Na take dni pa sploh. So nasmehi domačinov, ko pride spet taka zmaga, ko se zgodovina res ponovi kot mariborska farsa, toliko bolj beli. 

    In, ja, potrobil je vsak vlak. Za vsak komad po vsaj enkrat. 

    In za vsako akcijo se je tip zadrl.

    Ne, ni se samo drl. Ni zgolj rohnel. Ni le navijal. Bil je poosebljen klub, mesto, fuzbal. Z enim tistih prodornih glasov. Ko ti še zjutraj piska v ušesih. En tistih modelov, zaradi katerih se eksistencialistično vprašaš, zakaj ravno tukaj, zakaj ravno danes. Ne pa par metrov stran. In še nekaj. Ni se drl v slovenščini. Ne. Porkamizerja! Trankila! Bene, bene! V italijanščini, kakopak. Vso tekmo. Ves čas. Vsaka akcija. Vsak golavt. Bolj je Tabor zabijal Mariboru, štiri nove na štiri podlage, bolj je tip kričal. Kaj in kako ne bi.

    Ampak Krasu ne moreš ničesar zameriti.

    Zame je bil v četretk prvi obisk na stadionu Rajko Štolfa. Med fuzbal novinarji konsenza o tem, ali je prav, da stadioni nosijo imena po osebah, nekako ni. Enim se dopade, drugim je vseeno, tretji so proti, ker da nikdar ne more en tip poosebljat cele zgodovine klube ali mesta. Sploh pa, nikoli ni živel John Wembley. Sam spadam med tiste, ki mu je poimenovanje stadionov po ljudeh bližje. Predvsem zato, ker že s tem stadion dobi neko romantiko, patino, posebnost. Zapomniš si, če nič drugega. Kajti če ni poimenovan po osebi ali (nekdanjem) predelu, se pri nas imenuje bodisi Športni park ali Športni center ali, najslabše, Stadion, kar je, em, duhamorno, bedno in vsekakor nezapomnljivo. Sploh pa se potem ne strinjamo, ali je stadion ali štadion. Še tu sta si Maribor in Ljubljana povsem nasproti.

    Stadion pač mora imeti tisto nekaj, če želiš začutiti tisto nekaj. Najbolje to vedo v Celju, kjer bo Skalna klet pač vedno bolj kultna že po imenu, pa leseni tribuni, pobarvanih tribunah, čudaški ograji in angleškem občutku, kakor naslednik, predemenzionirana Arena Petrol, ki je dobila še bolj neposrečeno sponzorsko preimenovanje Stadion Z’Dežele. Še dobro, da ima vsaj apostrof. Vsaj nekaj.

    Zame je bil stadion Rajko Štolfa poseben, še preden sem sploh šel prvič vanj. Morda zato, ker je bila ena redkih stvari med faksom, ki mi je koliko toliko uspela, nepozabni izlet na Kras. Spontan, nepričakovan, flegma. Malo je bilo takih, časa je sicer vedno dovolj, ampak spomnim se, da me je ob prihodu v Sežano, tistega maja 2007, ko je sošolka Živa s slovenistike, ki je rekla, ej, pa seveda bi šla, daj, greva, brala Moj črni plašč od Simona Gregorčiča, ko sem si nekje pri Repentaboru za vse večne čase zapomnil verz »pravico v grob so devali«, nekaj, kar sem uporabil še kdaj in verjamem, da še kdaj bom, očaral park. Neko frocovje je metalo na koš, maja je bilo že dovolj zelenih listov, da je šumelo in šelestelo, Kosovelov dom se je zdel impozanten, vabljiv in mogočna stavba, zgrajena na konstruktivizem, bari pa taki, kakor je na stadionih vse manj.

    Kar se pa Kosovela, dobrega starega Srečka, tiče, pa je itak vse impozantno. Že ko greš mimo šole, kjer se je bil rodil. Ali pa na obisk doma Kosovelovih, kjer sem bil nekajkrat, le prvič pa naletel na gospo, ki je poznala vse Kosovele, le Srečka ne, ker je pač tako rano umrl. Tako rano, da rani. Kajti pokopališče, par metrov strah od Kosovelovih, te zlomi, ko razbiraš letnice rojstev in smrti. Vsi so jih dočakali, sploh za tiste čase, nenormalno, metuzalemsko dosti. Le Srečko ne. Ker ne. Zato je Tomaj nekaj kakor Toskana in Provansa v enem. Sežana pa pač mejni kraj, nekaj kakor nuja, kjer še vedno, morda celo vedno bolj, obujajo spomine na carino, švercanje in to, kar poznamo tudi na Štajerskem, tudi v Mariboru.

    In Krasu ne zameriš niti, kadar greš drugič peš od Sežane do Tomaja in te ob povratku ujame grozno grmenje in bliskanje. Ti pa v borovem gozdu, ko res dojameš, kako temni, kako črni bori, v tihi grozi, tam težko, trudno šepetajo. Pa nisem zameril ničesar. Krasu že ne. Gospa iz Štorja, kjer sem spal, me je prišla iskat v Tomaj, v Sežani sem premočen sedel v avto, šel po stvari, skušal biti besen, pa me je gospod v Štorjah, kamor sem šel še vsaj malo razkadit slabo voljo, počastil s takim teranom, da sem vzel saj-niti-ne-vem-več koliko-litrov vina.

    Zato me je nekoliko presenetilo, ko se je ob prihodu v Sežano, v četrtek, 10. julija, zdelo nekako hektično vzdušje. Vročina pač naredi svoje. Ob prihodu na stadion je bil nek model, ki je pač želel, da bo vse po regelcih, ker so pač takšni časi. Strah ga je, da bi ravno on fasal kazen. Tako pač je, če vladni govorec straši s kaznimi za ene in razumevanjem za druge, ti pa ne veš, h katerim spadaš. Da bi šel kdo od novinarjev, celo radijski, ki se pač javljajo še pred tekmo, že pol ure prej na stadion? Ni teorije, mona. Pa so padle kletvice in sorodno. »Ma, staro vojno lice, jema tanke žiuce,« nam je povedal en tip, taki, pravi Kraševec. Ki je razumel štos, ko sem mu pristavil, da naj bi sicer mi Štajerci veljali za bolj kolerične, vzkipljive, živčne.

    Stadion Rajko Štolfa ni najlepši stadion na svetu. Gotovo ne. Je pa med bolj posebnimi. Očarljivo samosvoj. Neposrečeno stiščan. Kakor da bi rad bil večji. Že vse okrog ima pridih nečesa precej večjega, kar dejansko najbrž je. V Sežani so pač šele drugič dočakali prvo ligo. Saj imajo dve lovoriki, dvakrat so osvojili tretjo ligo, enkrat tudi četrto, ampak to se, ko si enkrat v prvi ligi, pač ne šteje kot lovorika. Pa ni pomembno. Podpora vsekakor je in to ena tistih bolj kleni in iskrenih. Že res, da je zdaj omejitev na 500 gledalcev, ampak vseeno napis »razprodano« v četrtek popoldan nekaj pomeni. Še sploh, ko vidiš tipa s kartami, kako gre mimo bifeja, karte v škatli, nasmeh na obrazu, ki skuša skriti tisto skrb, da ja ne bi kaj šlo narobe. Maribor pač ne pride vsaki dan, niti vsako desetletje. Vsak bi rad šel. Saj tako se je zdelo. Da nas je bilo precej več kot 350.

    Zdaj je prišel drugič. In ko Maribor pride v take kraje, mora biti vse to, kar bi naj bil. Evropski klub, inštitucija, prvak. Že, že. Ampak to je treba pokazati, imeti, dati. Nič ni impozantno, če Mariborčani pridejo »mi smo prišli malo« v take kraje. V gostilni jih bolj zanima, kaj bo s Taborom. Mask, kakopak, ni imel gor nihče, ne, niti noter, ampak tako pač je. Malo te čudno gledajo, ker smo pač po dialektični diagonali, drug drugemu prisluškujemo, ne zato, ker bi bili taki firbci, ampak ker je to pač bolj poredko.

    Bližje je bila četrtkova tekma, bolj se je čutila v zraku neka živčnost. En tip me je na poti do stadiona vprašal, če delam v klubu, pa sem rekel, da ne, in me je osorno vprašal, ja, kaj pa potem delaste tukaj. Takšen dan je bil. Seveda ne vsi, ah, kje, na drugi strani nove tribune, tiste vzhodne, kjer so VIP, press tribuna, nove slačilnice, smo nabasali na najbrž najboljšega varnostnika sploh. Imena si je zapomnil v paketu. Ni vzel kulice za vsakega, si je pa vsakega beležil. In take dobre volje zlepa ne najdeš. »Kol’ko bo?« sem ga vprašal. »Ma, veš, težka bo, vi rabiste točke, mi pa ravno tako.« Saj si vajen, da te po naglasu kar prištejejo h klubu mesta, iz koder prihajaš.

    »Že, ampak Tabor ima v nedeljo bolj pomembno tekmo s Triglavom, da ne bo dodatnih kvalifikacij…« Mislil sem, da ne gleda tako v nulo fuzbala, pač tam je in zdravo. Ma, kje. Vse je vedel.

    »Ma, Triglav…« je šel razlagat, kako je Triglav, s katerim se Tabor bori, da ne bi odigral dodatnih kvalifikacij za obstanek v ligi, v Murski Soboti bolj mislil na nedeljo. Saj Maribor pa tudi, štajerski derbi, nedelja, če pade Celje in če, kdo ve, vmes zdrsne Olimpiji, četudi ji mora dvakrat…

    Kalkulacija se ne le da ni izšla. Konec je bilo najbrž že, ko je špiker povedal nekaj najbolj bizarnega sploh. Nisem potem preverjal, novinarski kolega mi je pa navrgel, da je špiker na Štolfi stand up komik Žan Papič, prav vredu stand up komik, ampak najbrž ni želel povedati štosa, ko je razlagal, zakaj Rodrigue Bongongui, hitronogi Kamerunec, ni odšel v Izrael, potem ko je, kakor se je poročalo, že odigral zadnjo tekmo za Tabor, ker je podpisal za Hapoel (enega od mnogih Hapoelov). Pa v Izrael ni šel, tako Papič, ker še ni dobil delovne vize, ker ta velja s pogodbo, ki pa velja šele za prihodnjo sezono. In to je bilo tisto, kar je podpisalo tekmo in gostovanje. Da je Rodrigue Bongongui prišel pač brcat, če že ni mogel na avion. Zato je to bil štos že sam po sebi.

    Ljudje ga imajo strašno radi. Ne samo njega. Celotno ekipo. Ker to Tabor je. Domačijska ekipa. Vse to je vedel Sergej Jakirović, saj je verjetno vrtel naprej in nazaj prvo tekmo Maribora v Sežani po približno 156 letih, ko so vijoličasti šteli prejete gole na poti domov. Štiri ena. Druga tekma, po kateri bi naj Darko Milanič odletel. Pa ni. Prvič je ponudil odstop po 4:2, zgodaj v sezoni, ko se je lomilo v Evropi, pa se je pojasnilo, da se trenerjev po zmagi ne menjuje. A očitno tudi ne po porazih. Na to, kako hudo je bilo Mariboru v Sežani, je opozarjal, razlagal, pojasnjeval Jakirović, a mu ni ušlo, kakor Milaniču, češ, da bi tekma lahko šla tudi v drugo smer. Ja katera pa ne bi? Pa da je malo igrišče, reflektorjev ni, zato že ob šestih, pri skoraj tridesetih, dolgo gostovanje, ki za Maribor pomeni, da prespijo dan prej. Pa ne pomaga. Ne v prvo, ne v drugo.

    Že v gostilni pod glavno, južno tribuno, se je dalo čutiti. Tisto nekaj. Da to pač ni neko gostovanje, tri gladke točke za vijoličaste, pač delovna obveza preden gre »res zares«. Navijači v dresih, šalih, zastavah. Ponosni na svoj kraj, moštvo, nase. V prvi ligi to zna usahniti novincem še pred zimsko pavzo, če so rezultati kilavi. Ne tu. Je kar nekaj primerjav s Krškim, ko gre za navijače. Tam so verjeli skoraj predolgo. Pa z Zavrčem. Ker so verjeli preveč. Že zavoljo vinorodne pokrajine in, kakopak, tribune, majhnega igrišča.

    Da. Igrišče je res ozko, kratko, drugačno. Vsaj deluje takšno. Zbito med policijsko postajo na vzhodu, parkiriščem in parkom na jugu, pomožnim igriščem in garažo na zahodu ter železnico na severu. Oh ja, železnica. Koliko vlakov. In skoraj vsak, pa res, skoraj vsak, je potrobil. Za Tabor. Ne vem, morda morajo hupati, kaj pa vem. Vsekakor pa je kultno vprašanje, kdaj in kako poberejo vse tiste žoge, ki letijo čez progo, tja v grmovje.

    Že tak ambient je neponovljiv. Ko dobi stadion še ime, ima dušo, bistvo, zgodbo. In to še preden se na tribune podajo navijači. Ker to so navijači. Na vzhodni tribuni sedijo lastniki platinastih sezonskih kart, bojda zanje odštejejo vsaj 500 evrov, kar sem slišal iz tretje roke in kdo ve, če drži. Na južni pa običajna raja, ljudje, ki so skozi sezono dovolj spremljali fuzbal, da vedo, zakaj na zastavo napišejo »naši prvaki« in ponavljajo »bongi, bongi, bongi«. Je ravno tako heroj kot Mauro Camoranesi, trener, ki je nekako našel Sežano in Sežana njega. Je kar bizarno, v tem sta si Tabor in Zavrč po svoje sorodna. V Zavrču smo tam, v provansi slovenskega fuzbala, gledali menjavo Zlatan Muslimović in Alberto Riera, prvi nekdanji reprezentant BIH, drugi pa evropski prvak s Španijo. No, Camoranesi ima še več. Svetovni prvak. Prav na ta dan, 10. julija 2006, ko je Italija premagala Francijo. Dobro, vsi se spomnimo, kako je Zidane zadel z glavo Matterazzija, pa da so Italijani zmagali, malo manj, da je bil zraven tudi Camoranesi, še manj pa, da je italijanski klubski fuzbal doživljal najhujše afere.

    Ampak kakorkoli že. Camoranesi je tukaj. No, zdaj. Med korona premorom je odšel v Argentino, nato pa je kup ljudi iskalo, kako ga spraviti čez ocean nazaj v Sežano. Dlje je trajalo, več golov je dobival Tabor. Ko je pokasiral na pripravah pet komadov od Kopra, je kazalo resno slabo. Tabor je bil videti precej bolj majavo kot Triglav. Ampak Camoranesi je hitro popravil, kar je bilo zamujeno proti Olimpiji (0:3) in v Murski Soboti (3:2). En poraz v Domžalah, že že, sicer pa vse bolj stabilne predstave, kronane s tem četrtkom.

    Nekaj nenavadnega je, ko navijači skandirajo ime sponzorja. Tabor – CherryBox – Tabor – CherryBox. Ampak tako je v Sežani. Pa so lahko skandirali marsikaj. Takoj, ko se je tekma začela, se je videlo, da se Maribor ni naučil ničesar iz oktobrskega gostovanja. Saj se mu je to dogajalo v Zavrču. Se je. Ampak ne tako. Da bi bil takšen deja vu, repete, ponovitev, že videno. Morda je drugače že zato, ker si v Sežani tako blizu. Preblizu. Ne vidiš prve tri metre od linije, kota na južni strani in podobno. Vsaj ne s te pozicije, čeprav je treba res pohvaliti organizatorje za zagotovitev dodatnih novinarskih mest in dodeljenega sedežnega reda. No, videlo se je sicer manj, ko sediš za gledalci, četudi so bili ti razporejeni na varnostni distanci. Se je pa toliko bolj slišalo. Sploh tistega Italijana, ki je najbolj od vseh navijal, kričal, upal, verjel.

    To je gotovo naredilo razliko. Maribor je po nadaljevanju prvenstva igral pred gledalci le v Kranju. Že tam je rezultat moral obračati. Tukaj se mu je rezultat obrnil. V Ljudskem vrtu gledalcev ni, le nasneto navijanje viol po domačem golu, nekaj, kar bi veljalo ohraniti tudi, ko se bodo, morajo se, navijači vrnili. Tukaj se je pa navijalo, pelo, dopovedovalo. Drugače je, odkar se je nogomet vrnil. Domači navijači so bolj za kot proti. Raje pohvalijo kakor nergajo. In to pomaga, pa čeprav naj bi korona po statistiki več dala gostom kakor domačinom. Ne tukaj, ne v Sežani.

    To je bila šestnajsta tekma »češnjic« (poimenovani po logotipu sponzorja CherryBox24, ampak se nekako ne prime prav zares) na Štolfi. Izplen? Zelo soliden. Peti v državi. Osem zmag ter štirje remiji in štirje porazi. Olimpija je edina zmagala dvakrat. Je pač posebno igrišče, manjše in jeseni/pozimi vetrovno ter vroče poleti. Ko pritiskajo proti južni tribuni, proti svojim navijačem, takšen je občutek, zabijejo večkrat in lepše. Ko krenejo, jih nič ne ustavi. Kako je padal Maribor. Kako je Stefan Stevanović obrnil Martina Milca. Na rit. Da se je slišalo »oooo« in »haha«. Da se je ploskalo, verjelo, da je bil nogomet spet tisti šport, kjer ima včasih na papirju precej slabša ekipa pač precej boljši dan. Pa ni šlo samo za to. Za pristop je šlo. Za to, kako se igra nogomet. Za vsak duel, podajo, strel. Za to, kako si na eni strani skoraj zamerijo, če žoga ne pride v prave noge, na drugi pa nekaj kakor soigralec navija, upa, čaka, ko nekdo drug pomeri ali krene.

    Tabor Sežana je klub z najbrž najmanjšim proračunom v ligi. Uradna kapaciteta je 1.200, kar je sicer več kot v Kidričevem, kjer NZS beleži uradno kapiceto na 600 sedežev, rekordni obisk pa na 2.000. In še več smo jih kdaj preko prsta našteli v šumi. In tudi v Sežani se jih je nagnetlo že ogromno. Najlepše je bilo videti par mulcev, ki so sedeli na severni steni, tam pri železnici, in gledali tekmo. Kjerkoli pač lahko. Če to ni čar, kaj potem je.

    Ko je Tabor lomil in zlomil Maribor, so imeli zgodovino v živo. Prvič se pač zgodi, okej, ampak drugič? V isti sezoni? Spet 4:1. Ni čudno, da so skandirali, ponosno in veselo. Obstanek v ligi je skoraj že zagotovljen. Sedem točk so odščipnili Mariboru, ki mu proti tistim, ki se borijo za nekaj povsem drugega, za nekaj, kar je igralcem Maribora še manj kot samoumevno, pač nikakor ne gre. Lepo je bilo videti tisto rajanje. Želje navijačev. Saj so se tudi želeli slikati z Marcosom Tavaresom po tekmi. Ampak tisti »bongi, bongi, bongi« aplavzi in domala stoječe ovacije… Ne, tega se pa ne vidi vedno.

    Bil je četrtek, 10. julij 2020 na stadionu Rajko Štolfa. Sežana, kraj, stadion, ljudje, vredni fuzbala.

  • Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

    NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

    Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

    Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

    Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

    Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

    In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

    Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

    Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

    Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

    Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

    Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

    Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

    No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

    Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

    »Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

    V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.

  • Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

    Če je kdo v nogometu podcenjen, v bistvu pa docela spregledan, domala neobstoječ, je to stranski sodnik. Teh skoraj nihče ne kliče po priimku. Noben ne ve, od kod so. Pač. Ni videl ofsajda, ni dvignil zastavice, mahal je za brezveze. Jezen, ker ni glavni. Ampak to slišiš redko. Sploh pa od glavnih fuzbal fac.

    Razen, če greš na tekmo v Domžale.

    Fenomena Domžal ne da nisem nikoli zares razumel, ampak ravno ko sem ga ponotranjil, se je začelo obračati. Dokončno pa mi je Domžale itak sesul Grega Skočir. Ko sem ga enkrat, pa mislim, da res, vprašal, malo preden sem po devetih letih gostovanja v Ljubljani ugotovil, da še vedno ne vem, kako Ljubljančan zgleda in da vse skupaj nima več smisla, ej, Grega, pa kam res hodite vi žurat, saj veš, nova pravila u stari lublani, mi je mislim da rekel, da v Domžale. Sezulo in sesulo me je. Pa kako Domžale. No, tvegam, mogoče sem si pač narobe zapomnil in je govoril o špilu. Ali pa je bil kdo drug in se zgodba pač boljše sliši. Pa z Domžalami, da ne bo pomote, res nič ni narobe. Čisto okej kraj. Pač. Če je, kolikor sem sam izkusil, Ljubljana pisarna in dnevna soba, je Kamnik balkon, Brezovica mansarda, Šmarje – Sap špajza, Domžale pa kar dobro porihtana spalnica.

    Bilo je nekje proti koncu devetdesetih, torej niti ne tako dolgo nazaj, vsekakor ne dovolj za nostalgijo, ko sem žnj-tič pobiral žoge v Ljudskem vrtu. Pa ne da ni bilo fajn biti avtmigec. Je bilo. Res. Še posebej, ko ti je lilo dol v gate. Zdelo se ti je, da pomagaš klubu, zdelo se ti je, da ko ti je Amir Karić non-šalantno rekel »pa dobro, 3-0 vodimo, daj to malo bolj lagano«, da si vsaj podal za gol. Čeprav bi to naj naredila članarina, štirje treningi in sobotna tekma. Sodeč po zapisniku, je to bil 3. krog sezone 1998/99, 15. avgusta, Maribor in Maria sta šla gor, Domžale pa že leto poprej, ko so po krstni sezoni šele drugič igrale v prvi ligi. Maribor je visoko zmagal, štiri nula, spomnim se, da je bil Nenad Protega zelo zavzet, pozabil, da je Dalibor Filipović maznil hat-trick, in da o Domžalah nisem vedel pravzaprav čisto nič drugega. In tako je bolj ali manj ostalo, vmes sem šel na faks, no, v bistvu dva faksa, Olimpija in Mura sta razpadla in prišla so leta za Gorico in Domžale.

    Ko prideš v Domžale na tekmo, sploh pa zdaj v tej izgubljeni sezoni zgrešenih odločitev, ko nas jutri čaka tiskovna konferenca, ki bo najbrž prinesla novega trenerja, nimaš občutka, da si v kraju, kjer se je dvakrat slavil naslov prvaka. S takrat bodočim selektorjem in fajn ekipo. Nimaš. Kakorkoli obrneš. Nimaš. Pa ne, ker bi bilo kaj samo po sebi narobe, ampak že v Novi Gorici vseeno čutiš nek pridih zgodovine, morda ker vse skupaj deluje kot zgodovina z mizo in stoli, bifejem in komentarji vred, medtem ko se ti v Kopru zaradi obalnega šlifa zdi, da imajo celo več kot le en državni naslov. Domžale so bile pač hec, ki je leta 2005 uspel ruknit Stuttgart v svoji krstni evropski sezoni. Pustimo, da v hudem nalivu 1:0 in da si je moštvo Giovannija Trapattonija priborilo prednost 2:0 že na prvi tekmi, pa vseeno.

    No, Domžale imajo dva državna naslova. Tega jim nihče ne bo odvzel. Kot tudi ne dveh pokalnih.

    Prvič sem bil v Domžalah na tekmi, ko tam ni igral Maribor. Nak. Prišel je Dinamo. Spet. Dvakrat so bili Domžalčani prvaki in dvakrat v kvalifikacijah, ko so upali, da so prve zmage prinesel vsaj upanje, nabasali na Dinamo, ko je Zdravko Mamić začel harat dovolj, da so se ob Kamniško Bistrico stiščali na ta manjšo tribuno Bad Blue Boysi, 350 tipov v res majhen prostor, in večji del tekme, no, saj si lahko mislite. Pač. Interni boji.

    To, da je bilo 0:3 za Dinamo, je bilo še skoraj najmanj pomembno. Robert Pevnik, takratni trener Domžal, je jezno razlagal, kako da bodo že zmagali na povratni tekmi na Maksimiru, kako finski sodnik ni bil na nivoju, da je bil prvi gol Vrdoljaka resda mojstrovina, ampak da je samo na Finskem očitno kaj takega lahko penal. No, že Danijel Brezič je videl stvar bolj realno, povedal, da je med letom premalo konkretnih tekem, liga je bila pač, kakršna je bila, in da »nas že prvi konkretni nasprotnik odpihne«. Domžale so sicer na Maksimiru uspele kar dvakrat izenačiti na povratni tekmi, za 1:1 in 2:2, pa vseeno izgubile 2:3. Dve sezoni, štirje porazi, dva izpada. Robert Pevnik pa me je čez tri leta, ko sem za Večer mislim da prvič pisal poročilo s tekme Maribora v Ljudskem vrtu, po 6:1 ali nekaj takega vprašal, če imam kakšen cigaret. Zdaj že vem, da sem nekaterim videti, kot da skadim dve škatli na dan, pa ne, ne kadim, žal, gospod Pevnik, takrat je res rabil tisti čik. Sicer pa, ko gre za Dinamo, saj ima tudi Maribor podoben izplen.

    Kasneje so Domžale, kadar si prišel tja, postajale vedno bolj urejen, zgleden, priden klub. Sprijaznili so se, ko se je enkrat vrnila Olimpija, da je bolje začeti šteti od tretjega mesta navzdol in se dokazovati v Evropi, razvijati mlade, tako igralce kot trenerje, in imeti ves božji mir na svetu. Delovali so kot vse bolj prikupen klub, odprt in dobrovoljen, poštekali, da je prihodnost v socialnih omrežjih, da so klub, ki vošči na facebooku vsem, tja do hišnika, kjer se članska ekipe ne le fotka, ampak dejansko sedi za isto mizo z isto govejo župo s kadeti, in kjer pač, če ni navijaške skupine, ta mularija potem pride na stadion in navija, kakor pač ve in zna. Malo nadležno, pa še vedno bolje kot nič.

    Domžale so pač, skozi fuzbal gledano, neka mešanica suburbanega. Pred tekmo imajo sijajno mešanico glasbe, radi navijejo T.H.O.R. od Siddharte, kadar pa zabijejo, česar letos ni v izobilju, se zarola obvezna Na Golici. Nenavadno, ampak tako pač je. In potem je tu še njihova himna, s katero sem sovoditelja Ofsajda redno spravljal ob živce dve poletji tega, ko so Domžale pahnile Freiburg v Stožicah in za »nagrado« dobilo še dva obračuna z Marseilleom.

    Ampak to ni poanta tokratnega nedeljskega fuzbala. Ne. Kar je poanta, je to, da če sem že pisal prejšnji teden, kako se v Kidričevem vse sliši, se v Domžalah ne samo sliši, ampak skoraj sodeluje, vsekakor pa kriči. Dokler sta bili namreč rezervni klopi še na naši, novinarski, zahodni strani, si slišal vse. Tudi če je bil stadion poln. Pri čemer so v Domžalah uradno zelo radodarno šteli obiskovalce, pa dobro, nič zato, vse pač v dobri veri, da pokažejo, da vendarle niso tako majhen klub. Še zlasti, če pride večji.

    Slišal si lahko vse kletvice Darka Milaniča, njegovo realno mnenje, ki je bilo vse tisto, česar on the record nikoli nismo slišali, in skoraj tudi to, kako so se napenjali gumbi na vedno elegantni srajci Luke Elsnerja, kako je bil »eksakten«, skoraj profesorski v svojih navodilih, kasneje tudi Simona Rožmana ter, kakopak, športnega direktorja Mateja Oražma. Zdaj… Tudi na novinarski tribuni je osebje Domžal, vedno skrbno oblečeno v klubske insignije, kakor je tudi prav, med bolj glasnimi. Da ne bo pomote, vsi so. Naj bo Olimpija, Maribor, Mura, tja do Brava in Rudarja… Ko pade gol njihovih, ni ovir. Gooooool!!!! Pač. Delajo za to, plače nekaterih so dobesedno odvisne od tega, ali bo šla žoga v gol. Kar te na novinarski tribuni, če gol pade v gužvi iz kota in nimaš blage veze, kdo je dal gol, malo živcira, ampak spada k folklori. Se navadiš.

    In ker je tribuna v Domžalah res blizu igrišča, je folklora tudi to, kaj vse se tam lahko naposluša stranski sodnik. Joj joj. Zdej mahi, a zdej pa nauš mahu? Dvign!!! Dvignn!!!!! In tako dalje in naprej. Večne klasike, kakšna izvirna. Ena najboljših, ampak ne v Domžalah, pač pa v Ljudskem vrtu je bila tista iz vzhodne tribune, ko stranski ni imel svoje tekme, niti malo, zamujal je, nato so ga izdajali že živci, pa je tik pred polčasom skušal skrivaje preveriti, koliko še manjka. Tip, ki ga je s tribune masiral celo tekmo, komentiral vse od vezalk, frizure, njegove mame, očeta, tete, strica, je seveda to videl. »Kaj te na uro gleaš? Kaj te scat tiši?!« In smo se režali.

    No, nazadnje, prejšnjo nedeljo, se je stranski naposlušal zaradi vsaj dveh za domače spornih situacij. Zdi se mi, kot da so pri nas stranski sodniki še posebej labilni. Zdaj so toliko bolj na udaru glavni, še posebej kadar igralci kričijo ob dotiku (nekateri seveda tudi upravičeno, a so v manjšini) in se dosoja prekrške ter deli kartone glede na višino decibelov, ampak tudi stranski, kadar so tik pred tistimi, ki pač še bolj živijo od tega, čemur pravimo slovenski fuzbal.

    Nemalokrat namreč naši stranski sodniki zamujajo, kar je seveda dokaj normalno, saj niso profesionalci, pa četudi bi to radi bili na vsak način. Povrhu pa so še včasih neodločni, kar samo zakomplicira celotno situacijo, kakor se je zgodilo v Domžalah in potem pač poslušamo iz dela tribune vse mogoče, ker pač ne gre, kakor bi si domači želeli.

    In takrat, ko smo se novinarji spogledovali, radijci pa vsako drugo minuto sklanjali, kajti v Domžalah se iz novinarske tribune ne vidi na semafor, katera minuta je, zato so se mi kar malo smilili, sem pač pomislil tudi na to, kako se sam obnašam, kadar nimam računalnika pred sabo in akreditacije okrog vratu. Nazadnje na stadionu je bilo na tekmi Slovenije in Ukrajine v Ljudskem vrtu, kjer me je pred (samo)sramoto rešilo samo to, da je Cuneyta Cakirja bolj žalil samo še en model za mano. Povedal, izkričal, izpljuval sem vse tisto, česar med tekmo pač ne morem, ne sme, ne na tviterju, fejsu, kamoli v članku ali celo podkastu. Pa te mika, seveda te, saj tudi novinarji komentiramo, pizdimo in upamo (ponavadi zato, da se po 75. minuti več nič ne bo zgodilo), sploh zdaj, ko smo praktično edini »objektivni« gledalci, kolikor se pač trudimo biti vsak po svoje. Res nas srbi, ene bolj, druge manj, skušamo oceniti, komu gre, komu ne, poročevalci, ki morajo dati ocene in izbrati igralce tekme, so še posebej živčni, še posebej, če se vse obrne in je bila tekma že tako ali tako povprečna (o tem, kaj si mislim o polovičkah pri ocenah, torej 6,5, ne pa 6 in 7, kdaj drugič), no takrat bi se sam najraje vstal in vse poslal delat fuzbal, pa bom jaz držal diktafon v parlamentu. Pa bi itak slišal, kakor enkrat v Kidričevem, ko sem bentil, zakaj morajo vsi goli pasti v 92. minuti, češ, kaj pa nisi v šole hodo, tiho bodi pa piši. Od stare šole, jasno.

    Tokrat nam ni bilo treba skozi tunel po izjave. Tunel v Domžalah je sicer kar kulten. Klub se potrudi, kolikor le gre, okrasi, okranclja, nastavi zastavice, drese, šale, skratka, da pozabiš, kako hodiš pod cesto, pod mostom, čez katerega si se pripeljal na tekme. Itak je o tem svoje dodal Damir Skomina, ko je enkrat na vprašanje, kaj dela med polčasom, na kratko, da povzamem, rekel, da v Domžalah pač bolj malo, ker je dolga pot, prideš, šluk vode in nazaj. Posebna je tudi konferenčna soba. Seveda zato, ker si delijo prostor še z drugimi društvi, zato toliko bolj ceniš, spoštuješ in razumeš, kako zelo so ponosni na uspehe, ki so jih v preteklih letih dosegli.

    Do nemara letošnje sezone, ko so povsem zavili z zastavljene poti. Četudi še vedno dajejo priložnost mladim iz svoje uspešne in cenjene akademije, so daleč od časov, ko so imeli v kadru bodočega mladinskega svetovnega prvaka s Srbijo ali mlada slovenskega upa, kar sta bila nazadnje Jan Repas in Adam Gnezda Čerin. Saj vse ne more vedno uspeti, Aleksu Pihlerju in Rudiju Požegu Vancašu, denimo, že ni. Obratno bi skoraj utegnilo veljati za Nejca Vidmarja, ki v Olimpiji nikdar ni dajal take suverenosti kakor v Domžalah.

    Zato je sčasoma postala rumena družina, kjer si nekoč decembra dobil najboljši čaj na planetu, pač klub, ki je moral zrasti, šel za največje tri dni svojega obstoja vselej v Stožice, nato pa ni imel več kam in je, očitno, začel delati napake. Še zdaleč niso prvi in gotovo tudi ne zadnji. Tunel bo zaenkrat ostal, semafor tudi. Ter stranski sodniki, ki bodo vedno preverili, kdo sedi na tribuni. In ali v tistih stanovanjih/domu za starostnike, dejansko kdo gleda tekmo. Po moje da ja. 

     

  • Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

    Pa je fajn. Zelo fajn.

    Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

    Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

    Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

    Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

    Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

    Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

    Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

    Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

    Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

    In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

    Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

    In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

    Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.

  • Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Jasmin Handanović 7/10 Kako je ubranil strel Žigi Škofleku! Noro. No-ro. Iztegnil roko, reagiral tako refleksno. To so več kot le izkušnje, če že forme ni. Nazadnje je sicer branil proti Krškemu, ampak zares pa pozno jeseni. Lani. Z njim je obramba bila do izključitve precej bolj stabilna, Handanović pa še naprej kaže, da nikdar ne bo imel statusa rezervnega golmana, temveč da ima Pirić pač prednost. Ampak se ima še kaj naučiti od Handanovića. Ki je gladko izzival Asmirja Sagrkovića in si izprosil rumeni karton za zavlačevanje. Ampak ni pomagalo.

    Denis Klinar 5/10 Ušel mu je Luka Lovenjak. V ključnem trenutku. Ne koristi mu, da posnetki kažejo, da ofsajda ni bilo. Še manj, ker pomeni, da je storil dvojno napako. Bil prehiter in prepozen hkrati. Pa ni bilo samo to. Prostora je imel ob Aljažu Kreflu v prvem polčasu toliko, da je vse bolj bodlo vprašanje, kako bi tak prostor izkoristil Martin Milec. Njegovo slabo branje igre (kot) in zdrsi žoge v avt pa kažejo, da priložnosti v ligi tokrat ni zares izkoristil. Z golom vred pa dokaz, da nima tistega, kar za ta nivo resnično potrebuješ.

    Saša Ivković 5/10 Pri prejetem golu velja enako kot za Klinarja. Morda še bolj. Ker je dejansko postavljal ofsajd zanko ali razmišljal o njej. Kakorkoli že, spodletelu mu je. Zelo. Najprej je sicer igral stanovitno, dokler niso začeli Velenjčani pritiskati na zadnjo linijo. Zamudil je. Celotno akcijo za gol. Dvignil roko, da bi ukazal. A ni bilo več pomoči. Pri zadetku je povsem izpadel iz kombinacije.

    Špiro Peričić 5/10 Ko je Rudar začel z dolgimi žogami, je raje ostajal za linijo. Da je pobral vse, kar je priletelo. Vselej na žogi, vedno pripravljen, še naprej igralec, ki je ob Andreju Kotniku najbolj napredoval in presegel pričakovanja. Nato je padel gol. Pritekel je, kliznil, zdrsel, ampak zamudil. Davek na neuigranost v najslabšem trenutku.

    Mitja Viler 5/10 Že res, da je tokrat zadel z razmerjem napad-obramba, ampak kaj, ko je šlo v smer prvega, ne drugega. Finta Rulo in strel/podaja na gol sta bila sicer odraz želje, toda brez učinka. Dominika Radića ni samo zamudil, temveč pozabil skoraj nanj. Ter se jezil na obrambo, nato na sodnika. Dolgo mu je tekma ležala. Dokler ni znal fokusa preusmeriti na obrambne naloge.

    Blaž Vrhovec 5/10 Ob taki postavitvi, kaj šele predstavi Rudarja na sredini, ni imel veliko dela. Vendar to ni kompliment. Že zato ne, ker ni znal zares postaviti prve obrambne linije, ko je padla posest žoge po kartonu. Kar gre izdatno na njegov rovaš. Še zlasti, ker je šel iz igre prej proti Valurju.

    Alexandru Cretu 5/10 Tekma, kjer bi mu počitek nemara prišel prav. Zelo. Ni mu pomagalo, da je dobil udarec, dva, toda tokrat se je najbolj doslej pokazalo, kakšne težave ima, če Maribor nima zagotovljene posesti. Povsem ga je poskrlao

    Dino Hotić 8/10 Za zgled. Pa ne samo zaradi evrogola. Ampak pristopa, vica v igri, užitka. Že on uživa, nam ne preostane kaj veliko drugega. Ni čudno, da ima znucano levo kopačko. Pri takih šusih. Mojstrsko je pomeril, upa si, niti malo mu ni prišlo v samozavesti do živega konkurenca na sredini. Skoraj bi zabil še drugega. Preigraval je, iskal potezo več, strel več, a bil v tem podobno odrezan.

    Rok Kronaveter 6/10 Gotovo bi lahko do zdaj že videl in vedel, kako je to. Ko si v vijoličastem oziroma rumenem. Ugovarjal je, ko bi bilo bolje, če ne bi. In bil izključen, potem ko je upravičeno protestiral proti Asmirju Sagrkoviću. Ampak to so vse pogojniki. Leon Črnčič je vanj priletel silovito, fotografija Kronavetre odrgnjene desnice je povedala vse. Ampak vendarle bi z vnovčenimi izkušnjami dočakal nemara derbi.

    Andrej Kotnik 7/10 Neutruden. Vztrajen. Trmast. Iskal je vse možne način, da bi ali podal ali zabil. Morda bi mu počitek zelo dobro del. Ali pa iskanje bolj primerne pozicije. Kotnik zdaj postaja igralec, ki zna imeti v drugem polčasu težave, če rezultat ni najbolj ugoden. Na njegovo srečo to ni njegova krivda niti ni edini, ki ima s tem težave.

    Jasmin Mešanović 5/10 Zdaj pa res ni več razloga za odpustke: Jasmin Mešanović ne samo, da ima težave z neučinkovitostjo. Je neučinkovit. Pika. Zaigral je na prav vseh štirih tekmah, vselej je zaigral v konici napada, vendar se tam muči. Morda tudi zato, ker ni začel še prav nobene od štirih tekem. Klinično neučinkovit. Pozicija napadalca mu nikakor ne godi. Milanič ima prav, da nima klasičnega napadalca, ampak to prav nič ne šteje, če ni golov. Mešanović bo, če že ni, kmalu pokuril bonuse potrpljenja. Čas je, da doseže gol. Pomemben gol. Saj ga je že dal. Spartaku. V Moskvi.

    Marcos Tavares 6/10 Prepozna menjava, kar ni njegova napaka, da je bil že pripravljen, ko je bil izključen Kronaveter. Nato ni imel vpliva na igro, povrhu je šla tekma v povsem kontra smer.

    Aleks Pihler 5/10 Menjava, ki definitivno ni koristila ne njemu ne tistemu, ki se je zanjo odločil.

    Darko Milanič 5/10 Petico dobiva samo zato, ker je Asmir Sagrković nepovratno vplival na tekmo. Ključni izziv, ki je začel postajati že problem, za Milaniča je njegova nezmožnost prilagajanja. Pa ne samo tega, da mu tekma spolzi ali celo propade, ko ne gre po njegovih načrtih. Derbi z Olimpijo je v Ljudskem vrtu izgubil že do polčasa, zato so vprašljive še bolj kot njegove kadrovsko-taktične izbire (ali kader vpliva na taktiko ali obratno zna biti pri Milaniču kot tisto o kuri in jajcu, ni pa nujno) njegove metode in splošna filozofija. Dobil je kreativno, hitro in dinamično postavo, kjer vsak posameznik ve in zna svoj del. Toda celota se ne vklopi, še zlasti ne, če ne gre po načrtih. Njegova taktika s tako skromnim vrhnjim delom napada predvideva, da »ga bo nekdo že zabil«. Goli, ključni, pa so bili Peričićev na Islandiji za 0:1, Mulahusejnovićev potencial iz mrtvega kota za 1:2 proti Triglavu in Hotićeva granata še v Velenju. Ob tem, da zna sredina povsem potoniti in da obramba še zdaleč ni uigrana.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Zakaj Maribor ni zmagal? Napad.
    Ne bomo najprej o sodnikih. Seveda so ključno vplivali. So. Brez dvoma. Vsi trije, pravzaprav štirje, ker bi tudi četrti sodnik lahko imel svoj šov. Ampak ne. Niso sodniki tisti, ki zabijajo gole. Rudi Požeg Vancaš, Martin Milec, Andrej Kotnik, Jasmin Mešanović, Nardin Mulahusejnović… In še je bilo strelov in priložnosti in imen. Triindvajset strelov. In en gol. Maribor je morda res izgubil, ker so sodniki zaspali, spregledali in še kaj hujšega, ampak zmagal ni, ker se je Darko Milanič s taktiko uštel.

    Pa je čisto dobro mislil. Ocenil je, gotovo iz treningov, ne pa tudi toliko iz priprav, da lahko Maribor dobi Triglav tudi brez napadalca. Andrej Kotnik to gotovo ni, še Jasmin Mešanović in Nardin Mulahusejnović, ki sta vstopila, sta to le pogojno. Maribor je sicer zabil, a je bil gol razveljavljen. Lep gol, gol, ki ga publika rada vidi. In publika je spodbujala te fante. Da naj igrajo. Razumeli so. Do neke točke. Ko se je ustavilo in ko je taktika dosegla nasprotni učinek. Ko se je nabijalo vse bolj iz najprej nuje, nato pa še obupa. Triglav je pač ekipa, ki zna ne samo strniti vrste, temveč komaj čaka, sicer dolgo čaka, da bo dobila žogo in potem z njo krenila. Milaničeva taktika pa je predvidevala, da bo Maribor zmogel preigrati najprej srednjo, nato pa še zadnjo vrsto? Kotnik, Kronaveter in Požeg Vancaš so seveda dobri, a tako dobri tudi oni niso. Aleš Mertelj pač ni po »župi priplaval«. In Luka Čadež je imel prekleto dober večer.

    Darko Milanič je v uvodni tekmi sezone, ki jo Maribor tradicionalno dobiva, eksperimentiral, kot da bi šlo za pripravljalno, skoraj prijateljsko tekmo. V napadu je dobro mislil, Maribor je nato zapustila še sreča, ko je Andreju Kotniku strel ubranil Luka Čadež, ko je Špiro Peričić nabil ravno v ležečega Sašo Ivkovića ali ko je Jasmin Mešanović v glavi videl nekaj, česar noga ne zmore. Evrogol za 2:2.

    Maribor ni zmagal zato, ker je šele Nardin Mulahusejnović znal nekako predložek spraviti v gol. In ker ni imel klasičnega napadalca. Marcosa Tavaresa ni bilo niti na klopi ob polnem zavedanju, da Luke Zahovića še nekaj časa ne bo. Maribor je tako spoznal, da utegne biti sila tanek v napadu. In da nima ekipe, kakršno je imel Vicente del Bosque, ko je s Španijo šel znova osvajati Evropo brez napadalca. Milanič je tu storil veliko, ne pa pogubno napako.

    Zakaj je Maribor izgubil? Sredina + odziv
    Razlika v tej tekmi je ravno v tem. Zakaj Maribor ni zmagal in zakaj je izgubil. Seveda je oboje povezano, a se tudi v marsičem razlikuje. Darko Milanič je povsem zamenjal oba zadnja vezista. To je (pre)drzno. Milanič ni ravno trener, ki bi zelo korenito rotiral ali šel na glavo. Če odštejemo domačo tekmo z Liverpoolom, seveda.

    In tokrat je šel na glavo. Ne da bi preveril globino vode. Auč. Še bolj kot s Sandijem Ogrincem, se je uštel z Aleksom Pihlerjem, ki je padal bolj kot je šla tekma h koncu in usodno zapravljal žoge. Ker je z menjavami šel na kdo-da-več, je pustil Triglavu še več prostora in v desetih minutah je Triglav zabil še drugega. Maribor se je lani lahko zanesel tudi na zadnjo vrsto, če je sredina začela popuščati, zdaj tega luksuza oziroma varovalke nima. Milanič bi to moral vedeti, saj tudi zmaga z Valurjem ni bila brez napak, še zlasti v obrambi. Ki jo take globinske žoge, hitri prehodi, sodniške odločitve ali individualna kvaliteta lahko tudi zlomijo.

    Predvsem pa je mariborski strokovni štab še bolj kot precenil zmožnosti globine svojega kadra, podcenil tekmeca. Pa je Milanič pred tekmo lepo rekel, da bodo prišli tekmeci sem igrat. In so. Komaj so čakali, dolgo so čakali, a ko so dočakali, so imeli resne priložnosti. Za resno analizo, ki bo tudi kadrovska. Z resnimi vprašanji: je Maribor res klub, ki si lahko privošči, da nima Amirja Derviševića niti na klopi? Pa ne, da bi on sam obrnil to tekmo. Daleč od tega. Morda bi tudi Cretu bil boljša možnost, gotovo pa Vrhovec. Prvenstvo je še dolgo, kakopak, tekem ogromno, igralcev tudi, vendar mariborska publika ima vedno več vprašanj. Priimki so dali odgovore na vprašanje, če bo Olimpija spet boljša od Maribora, ko bo šlo za nekaj. Tekma s Triglavom ni dala še nobenih odgovorov, ker Milaniča ni bilo na konferenco, da bi povedal, pojasnil, razložil. Zakaj, kako, kdo, čemu.

    Tijanić nagrada za Dončićevo delo
    Ko je prevzel vlogo glavnega trenerja pri Triglavu, je Dejan Dončić deloval nekoliko okorno. Ali robato. Pač ni klasičen medijski človek. Pa saj. Mu ni treba. Itak ima NK Triglav Kranj zato svojo PR službo, ki pač dela, kakor dela. Tokrat so vsekakor dobro zadeli, pa ne toliko pred tekmo z brhko mladenko, ki da lepše nosi dres od Luke Zahovića in Marcosa Tavares, temveč po njej. Pustimo, da All By Myself ni niti približno najboljša verzija v izvedbi Celine Dion. Ampak Triglav tega niti ne potrebuje. Je naredil vse na igrišču. Sploh z Davidom Tijanićem, ki je imel živalsko življenjsko tekmo. Nekoliko nenavadno sicer je, da je kameram rekel, da je sramežljiv, pri tako peroksidni frizuri, ampak Triglav rad sprejema vlogo, v katero se radi tudi sami postavijo.

    Lani so imeli najslabšo obrambo v ligi, daleč največ golov so prejeli, tokrat pa Mariboru spet zagodli. Kar je hudo redko. To je bila šestnajsta njihova tekma v Ljudskem vrtu in komaj četrtič so odnesli celo glavo. Druga zmaga, prva po šestih letih, ob dveh remijih. A ne gre spregledati, kako Dončićevo moštvo raste, koliko si upa in kako reagira. Nazadnje so odnesli nesrečno le 3:3, tokrat pa rajali z maloštevilnimi, a predanimi navijači. Dončić pravi, da raje vidi mlade fante, ki se borijo in ki dobijo resno priložnost, a tudi ve, zakaj. Ker se v Triglavu to da, če se ne boriš za naslov. Kot je rekel Aleš Mertelj po zmagi. »V Mariboru sem bil vajen, da sem se boril za prvaka. Zdaj se borim pa… Za vse točke, ki so na voljo.«. In nemara teh točk ne bo malo. Dončić je iz postave izvlekel največ in to počne še naprej. In bo tudi potem, ko bo Tijanić odšel. Kar bo gotovo kmalu.

    Penal? Ne. Dvojni penal.
    Fkrali. Počasi bo postal ključnik, hešteg za tekme Maribora, ko se omenja sodnike. Seveda v Mariboru ne rečemo fkrali, ravno tako kot ne uporabljamo »čuj« v vsakem drugem vzdihu (bolj urbana verzija je alo, mimogrede). Pokradli je tista beseda, ki je bližje mestu ob Dravi. In občutek je bil legitimen. Pri golu Triglava za 0:2 je bil ofsajd očiten in pred nosom Dejana Povšnarja, drugega pomočnika, ki vsekakor ni imel dobrega dneva in mu je Ljudski vrt očitno predstavljal prevelik izziv. Za Dejana Balažiča to ne more veljati, ker redno sodi in je v minuli sezoni znal ohranjati mirno kri. Tokrat pa ne gre razumeti, kako ni, iz dobre pozicije, videl prekrška Kristjana Arh-Česna nad Sašo Ivkovićem. In še prekršek Luke Čadeža. Dva penala, čeprav to ne obstaja.

    Tudi njegov poraz v psihološkem dvoboju z namazanim Luko Majcnom je zelo poveden. Majcen ga je peljal lulat. Večkrat. Najbolj pa na koncu, ko bi gladko lahko dobil še drugi rumeni karton. Aleš Mertelj je poudaril, da je imel Majcen strgano kopačko, sodnik pa mu je dal karton za simuliranje. Dejan Balažič je storil eno eklatantno napako, ki gre seveda v kategorijo »proste sodniške presoje«. Vendar čas bi bil predvsem, da ZNSS redno, ažurno, temeljito in celovito analizira vse sporne, mejne, dvomljive sodniške odločitve. Maribor je sam priznal, da pri golu 0:1 ni bilo ofsajda. Kar je napredek. Čas je, da ZNSS sliši tudi očitke na svoj račun in razume, da je del igre. In odgovarja na vprašanja. Vprašanje torej je: zakaj ni bila dosojena enajstmetrovka nad Sašo Ivkovićem. Samo zato, ker nas zanima za naprej. Za vse tekme in vse klube v Prvi ligi Telekom Slovenije. Ker dosojanje enajstmetrovk ima lahko kar krute posledice. Kot smo videli v četrtek v Stožicah.

    Milanič z molkom več sporočil Mariborčanom kot NZS
    Ni bilo prvič. Ne. Da se je Darko Milanič odločil zaobiti medijske obveznosti. Običajno je to pomenilo, da so televizijci ostali brez flash intervjuja. Darko Milanič je na bizaren način še sporočil, da je Marcos Tavares podaljšal pogodbo, ko Ljudski vrt ni bil navdušen, da Maribor v prvem polčasu ni bil kos Domžalam. Tudi tega je že kar nekaj časa. Nazadnje, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco, je bilo po famoznem porazu s Krškim pred dobrim letom dni, ko je prišel Zlatko Zahović in robato odgovarjal na vprašanja.

    Sicer je Milanič prišel. Tokrat je Željko Latin, odgovoren za stike z javnostmi, predal stališče kluba, da po »taki tekmi ne bodo dajali izjav«. Vedoč, gotovo, da s tem kršijo pravilnik Prve lige Telekom Slovenije, saj se neudeležba trenerja na konferenci kaznuje po disciplinskem pravilniku. Kot da že ni bilo dovolj, da so Viole navijale v jugovzhodnem kotu stadiona.

    Dejan Dončić je dobil povsem legitimno vprašanje, če se mu zdi nespoštljivo, da nikogar iz Maribora ni. Dončić je govoril malo po ovinku, zadel pa v dvojem: da je bila polna zasedba na konferenci, ko je bilo 4:1 za Maribor. In v tem, da vsak odgovarja za svoja dejanja. Ter nato pristavil, da so trenerji tu, da trenirajo, ne da komentirajo sojenje. Kar je iz njegove pozicije seveda lažje reči, ni pa mu ušlo, da ima tudi Triglav svoj dolg spisek sodniških napak.

    Velik klub je velik tudi v porazih in Maribor je mesto, ki je veliko ravno zato, ker zna dobiti na gobec. Takšen Maribor je. Stereotipno, pregovorno, tradicionalno, kakorkoli že. Maribor najprej udari, potem pomisli, kar seveda ne more biti kompliment. Milanič je z neprihodom na konferenco ogromno tvegal in čas bo pokazal, ali bo disciplinski sodnik s (pre)visoko kaznijo udaril na čustva Mariborčanov. Ki bodo naredili to, česar on ni. Ne bodo šli v sobo, pisarno, daleč stran od oči in srca. Nihče ne pravi, da bi Milanič moral udrihati čez sodnike po dolgem in počez. Takšna konferenca je že bila in imela različne učinke. Toda Milanič bi moral čestitati Triglavu tudi javno, pred mediji, kamerami, kot se to pač vselej počne. Kot so celo lansko jesen počeli vsi tekmeci, ko jih je Maribor pregazil. Seveda je Maribor bil oškodovan. In seveda so se časi spremenili, ker facebook pač vse prenese. Kot tudi papir. Ampak nogomet je romantičen in večen ravno zato, ker še pozna nekatere osnovne postulate. Kot je ta, da prideš pred javnost in stisneš roko. Triglav ni kriv, ker Maribor ni dobil penala. Še manj, ker je dal dva gola. Ali ker Dejan Balažič ni izključil Luke Majcna, pa bi ga bil moral.

    Darko Milanič je raje tvegal kazen, ki jo je lani, ko je prvič preverjal v Kidričevem, če si disciplinski sodnik upa (vsekakor si), tudi dobil. Zdaj pa ni komuniciral s svojo nekomunikacijo le s sodniško organizacijo. Ne. S tem je marsikaj o sebi, posledično pa o klubu, povedal tudi navijačem. Maribor ni takšen. Ne gre v kot. Če je lani na novinarski konferenci Maribor poudaril, da gredo napake v njihovo škodo, potem za to ni kriv Triglav. Ni. Povrhu s tem pošilja Milanič in strokovni štab pošiljajo slabo sporočilo mladim igralcem, nogometni šoli in okolici. Da ko se ti zgodi krivica, se umakneš in si tiho. Če bi bilo tako, potem ne bi cela klop skakala in terjala penal, ofsajd, favl. Bi se s tem sprijaznila in krenila proti ne devetim, temveč desetim tekmecem.

    Darko Milanič je podcenil mariborsko publiko, ki je resda skandirala njegovo ime za ligo prvakov in petnajsti naslov, vendar ga s takimi reakcijami, ki sicer gredo hitro mimo, ne bo nikoli zares sprejela. Ker takšen Maribor pač je. V dobrem in slabem. Glasen. Z naglasom, kot da bi granitno kocko vrgel po stopnicah, kot je v nulo zadel Tadej Toš. Ali, v Milaničevem jeziku, nismo – mone.

    Drajek

    Navijači Triglava. Prišli so na zahodno tribuno in tam prešerno navijali. Škoda, da brez transparenta, saj so Small Faces lani

    Tviti sezone. Zgodaj je še. Zelo zgodaj. Da bi imeli tvit sezone. Pa ga morda imamo.

    Špiker lahko zabije dva. Mulahusejnović je sicer zabil enega, v bistvu sta ga zabila skupaj z Mešanovićem, ampak še več silovitosti uradnemu napovedovalcu v Ljudskem vrtu ne bi škodilo. Maribor je bil v naletu in to res še pomaga.

    Navijanje v kotu. Viole so zaradi kazni navijale v jugovzhodnem kotu, kar je nova lokacija v novem Ljudskem vrtu. Bili so že na severu in v času gradnje na zahodu. Obisk je bil zelo dober. 3.200 za sredino julija. Zelo dober. 

    Igralec tekme: David Tijanić [Triglav]

  • Igralci niso znali razvozlati taktike

    Igralci niso znali razvozlati taktike

    Kenan Pirić 6/10 Ne pri prvem ne pri drugem golu ne bi bil mogel narediti več. Ker je bilo (pre)pozno in ker je obakrat žogo preusmeril Saša Ivković. Bi pa lahko bolje pomagal postavljati soigralca v zadnji vrsti. To pa. Sploh pri drugem golu bi tudi sam moral bolj odločno ali kreniti v Victorja Aliago ali pa pokriti gol in pomagati že tako negotovim soigralcem. Še enkrat, za prejeta gola kakopak ni kriv, vendar omahljivost postaja problem. Kar se je le še potrdilo, ko ga je Victor Aliaga skoraj lobal in se je rešil v zadnjem trenutku. Največji problem je trenutno sodelovanje celotne obrambe. Da, to je tudi njegov problem. Ker sicer… Jasmin Handanović je z razlogom na klopi.

    Martin Milec 7/10 Individualno zelo suverena predstava, ki je znova pokazala, kako prav mu je del počitek. Desno stran je zaprl, nato pa bodisi sam skrbel za asistence (kot pri golu za 1:2) ali pa pošiljam za sorodne naloge Dina Hotića. Kapetanska predstava.

    Špiro Peričić 6/10 Stabilnejši del osrednjega obrambnega tandema. Kot na Islandiji. To mu sicer lahko godi, vendar ne, če se bo Maribor redno spravljal v zagate. Če je na Islandiji zadel mrežo, je v živčni situaciji zdaj zadel ležečega Ivkovića. Vsekakor se hitro uči, pomaga, rešuje, dobro tempira dvoboje in skuša pomagati soigralcu, ki bi naj pomagal njemu. Je pa tudi njega rešilo, da Tijanić ni zabil za 0:2…

    Saša Ivković 4/10 Najprej pozitivna plat: da, enajstmetrovka je bila očitna. Lahko bi bila celo dvakrat dosojena. Mhm. Kristjan Arh-Česen in Luka Čadež pač vesta, kako je, če ne primeš Ivkovića dovolj trdo (25. ktog v Kranju lani). Ampak Ivković bi se tokrat tako le odkupil. Pri obeh golih, sploh pa pri prvem, se je znova iskalo lanskega Ivkovića. Kjer napadalnejši del z glavo ni bil nadomestek, temveč dodatek. David Tijanić je resda imel morda življenjsko tekmo, toda pri prvem golu ga je evropsko obrnil. Pri drugem pa je v želji Ivković pregorel. Več težav zaenkrat v glavi kot nogah.

    Žan Kolmanič 5/10 Solidna predstava, če se Kolmaniča še vedno dojema kot mladega igralca. Ampak glede nato, da je to bila že njegova devetnajsta prvoligaška tekma, se letvica ne toliko dviguje, ker je Mitja Viler ne dviguje (več), kot oddaljuje. Victor Aliaga mu je povzročal hude težave, njegovo tempiranje razmerja obramba-napad pa še enkrat več zgrešeno. Uči se, a počasi. Morda prepočasi.

    Sandi Ogrinec 5/10 Največje presenečenje. Ne njegova predstava, ampak dejstvo, da je sploh igral. Prvič v vijoličastem po 9. avgustu 2017. Deseta tekma za Maribor, potem ko je v dveh epizodah za Krško nabral 29 tekem, a tam, bodimo iskreni, sploh v drugi eri večjega vtisa ni pustil. Delno tudi zato, ker ga v moštvu, ki je izpadlo, niti ni mogel. Nepošteno bi ga bilo kriviti za gor-dol nogomet, ki se Mariboru zgodi, ko nima sigurne sredine, vendar glede nato, kako redke so priložnosti za igralce takega kova, je ni izkoristil. Seveda bi mu pomagalo, da bi ob sebi imel Blaža Vrhovca ali nemara Alexandra Cretuja, ampak to ne bi rešilo njegove preračunljive igre. Kar je bila pred dvema sezonama neverjetna umirjenost, skuliranost za mladega fanta, zdaj lahko deluje kot nonšalantnost v dobrem ali aroganca v slabem primeru.

    Aleks Pihler 4/10 Če je na pripravah kazal več, se je tokrat potrdil za igralca, ki je težko varovalka in še težje kaj več v smislu napada. Izgubljene žoge, netočne podaje, zamujanje v duele … Za 25-letnega igralca, ki je redno igral za Maribor v ligi prvakov in prišel do reprezentance ter postal domač pubec, ki je nosil že celo kapetanski trak, je to predstava, ki ga bo v najboljšem primeru posadila na klop. V najslabšem pa na tribuno.

    Martin Kramarič 6/10 Zanj je tovrstni nogomet tisto, v čemer je v osnovi užival, a tudi od njega terja hitrejše branje igre. Na Islandiji je to dojel, poskrbel za enajstmetrovko, proti Triglavu pa deloval, da se najbolje še ne ujame, da včasih prepozno prebere idejo soigralcev.

    Rok Kronaveter 6/10 Delal je, kar ve in zna. Svoje. In vse to je naredil, kot mora in kot je treba. Ampak ko tudi on kmalu ni imel več svojega večera, ko niti predložki ali prosti streli niso zalegli, ko podaje niso našle razigranega soigralca, je Mariboru pošla kreativna sapa, kar je zanj kompliment, saj nakazuje na njegovo (nad)pomembnost v tej sestavi.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Pozna se, da še ni povsem v formi. Zelo. Svojevrstno razumljiva odločitev, da se mu je takoj ponudila priložnost. Doma, rekordni prestop, svežina. Preigraval je, pomeril, skušal, podajal, a potreboval bo (naj)več časa, da se bo res predstavil kot tisti igralec, za katerega je Zlatko Zahović odštel rekordni klubski znesek. Po HNK Gorica je rekel, da mu godi, ker prvič res igra pred navijači, kar je letelo tudi na Celje, toda priložnost, ki mu jo je nastavil Rok Kronaveter, je to izjavo malo zamajala. Kot se je zamajala njegova odločnost. Potreboval bo čas.

    Andrej Kotnik 7/10 Vsekakor je bil trud viden. Zlasti izza golov, kamor so leteli njegovi streli od daleč. Toda Triglav je svojo pot zaprl, strnil vrste, ne da bi sploh igral bunker. Če je Darko Milanič zgrešil poimensko v sredini, je pri Kotniku zgrešil taktično, če je pričakoval, da bo kot lažna špica uspel opravljati več nalog hkrati, je naložil nehvaležno nalogo na igralca, ki je tukaj sicer dlje kot Kronaveter in Požeg Vancaš, ne pa dolgo. Kotnik je pač naredil, kar zna, ampak to ni bilo dovolj za Triglav.

    Dino Hotić 7/10 Glede nato, da je še dve uri pred tekmo po Lentu sprehajal psa, bi bilo povsem razumljivo, glede na teden, ki je za njim, če bi bil dobil prosto. Vendar ni, ker pač tekma ni šla po načrtih. Pokazal je več, dal svežino v igro, podajal, streljal, vendar tudi on ni zadoščal.

    Jasmin Mešanović 4/10 Čas je, da se pogovorimo o Jasminu Mešanoviću. Že ob koncu lanske sezone se Milaniču ideja, da bi Mešanović nadomestil Jana Mlakarja, ni pretirano obnesla. Mešanović je resda nekoč že igral na tej poziciji podporne/lažne špice, vendar ne v Mariboru. Taktično se je prilagodil krilni poziciji in tam več kot upravičil zaupanje. Ko se je vrnil nazaj v konico napada, pa mrak na očeh. Daleč je gol v Moskvi. Za Maribor je na 56 ligaških tekmah zabil 16 golov, na sedeminpetdeseti pa zapravil izredno situacijo. Kar je Luki Štoru uspelo v Sežani za Aluminij, njemu vsekakor ni. Maribor je trenutno brez Luke Zahović tanek v napadu. Zelo tanek.

    Nardin Mulahusejnović 8/10 Menjava, ki bi skoraj rešila Darka Milaniča. Kar bi za Mulahusejnovića bila velika zmaga. Celotno pomlad je čakal na drobiž minute – sicer ne brez razloga, ker je pokazal premalo, ko je dobil minute –, zdaj pa naj bi rešil celotno moštvo in klop? In bi jo. Zabil je za 1:2, nato pa nastavil Jasminu Mešanoviću zicer. Za 2:2. Težko bi naredil še kaj več. Vsekakor najbolj pozitivno presenečenje.

    Darko Milanič 5/10 Želel je dobro, natuhtal je postavo, s katero je želel poskusiti… Ampak to se ne dela na otvoritvi sezone, ne zlomi se psihe igralcev, saj ne Sandiju Ogrincu ne Nardinu Mulahusejnoviću taka tekma vsekakor ne koristi. Maribor je imel in bo imel cel kup tekem, kjer je lažje vključiti, mešati, rotirati, pa takrat raje deli minute med tiste, ki pač morajo imeti minutažo. Milaniču sodniške odločitve seveda niso pomagale, vendar uštel se je s tem, ko je igral brez napadalca, uštel se je, ko je razstavil ogrodje svoje taktike v osrčju sredine in uštel se je, ko je stavil na Jasmina Mešanovića. In najbolj se je uštel, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco. Ni nezanemarljivo, da je kamera našla tudi Oliverja Bogatinova, zdaj vodja nogometne šole.