Oznaka: plts

  • Tota sezona 2018/19

    Tota sezona 2018/19

    Bolje pozno kot nikoli. Pa četudi v dežju. V sredo. V Celju. Derbi se je sfižil, prvenstvo se ni. Takšen je pač Maribor. Strne vrste. Ko bi mu moralo vse nekako uspeti, mu ne. In obratno. Na koncu mu je uspelo. Naslov gre nazaj čez Trojane. Po dežju posije sonce, po soncu pride naslov. Jesen je bila bolj gledljiva, pomlad pa uspešna, kot si uspeh razlaga in želi strokovni štab. Saj so lani zelo igrali, napadali, pa izgubili prvenstvo doma. Tokrat to ni bilo usodno. Maribor je prišel do petnajstega naslova. Martin Milec pravi, da bi rad dočakal še drugo zvezdico nad grbom kluba. Torej še pet naslovov. Marcos Tavares jih ima osem. In rad bi imel 200 golov. Rad bi. To je ta besedna zveza, neločljivo povezana z Ljudskim vrtom. Z željami. Bojan Ban je imel kar prav, ko je rekel, da Maribor nerad izgublja. Ko izgubi zelo, se celo Zlatko Zahović opraviči. Lahko bi se reklo, da je Maribor v Celju zmagal, ko se je dokončno ločil od forme. Do naslova na koncu brez prvega podajalca Amirja Derviševića in prvega strelca Luke Zahovića. In naprej potisnil ekipo. Kolektivni duh. In tu mu letos ni bilo para. In to je bila njegova sezona. Tota sezona.

    Igralec sezone • Saša Ivković
    Brez dvoma. Zmagovalec v vseh ozirih. Pa še Vijol’čni bojevnik 2018. Ne samo zaradi konstantnosti (izpustil je le tekmo 31. kroga v Novi Gorici, pa še to zaradi strahu pred kartoni). In konsistentnosti. Ter premišljenosti. Le tri rumene kartone, pa je med nogometaši (v polju) z največ minutami. V ligi. Mariborska obramba naj bi bila pregovorno še bolj fiksna kot zanesljiva, toda ob težavah Marka Šulerja s poškodbami in, bodimo iskreni, letih, ki jih Aleksander Rajčević sicer lahko vnovči, ampak ne v fazah po ducat in več tekem, je ob učečem se Kenanu Piriću ter menjavah na desni strani (poškodbe in kazni Martina Milca) in lovljenju forme na levi (Mitja Viler je spomladi izgubil mesto, Žan Kolmanič se kot mladenič pričakovano lovi), Saša Ivković ponudil ogrodje, steber, bistvo. Najprej to. Šele nato so prišli vsi goli, vseh (za zdaj) sedem, ki sta jih splanirala z Amirjem Derviševićem. Ivković je v sezoni in pol v Mariboru odigral prve evropske tekme in postal še en v nizu tujcev, ki so se hitro priučili mariborske taktike. Maribor je letos prejel sicer že 28 golov (lani prav tako, a po 36. krogih), Ivković se je resda tudi izgubil, ko se je izgubilo moštvo v Murski Soboti in na derbiju z Olimpijo v Mariboru, vendar je takrat edini pokazal obrise nekega liderstva, ki moštvu sicer manjka. Ampak, ja, igralec sezone. Brez dvoma. In trenutno tudi realno gledano edini resni izvozni produkt.

     

    Presenečenje sezone • Alexandru Cretu
    Predolgo je bil simbol zgrešene sezone. Grešni kozel, trojanski konj, karkoli že. Ni bil kriv sam. Do novembra je čakal na prvo enajsterico, čeprav je nabiral pridno minute tudi v pokalu. Spomladi je presenetil zlasti s pripravo: tako kondicijsko kot psihično. Postajal je notranja rezerva, h katerim se rad zateče Zlatko Zahović, ko se odmevno ne kadrira. Sploh v aprilu je ponudil stabilnost, ko se je Milanič zatekel k rombu. Cretu je pokazal tudi boljše znanje angleščine, ko je med drugim povedal, da je romunski nogomet mnogo bolj fizično zahteven. V kadrovsko zgoščeni sredini ga čaka veliko dela za minute.

    Sprememba sezone • Vratarska pozicija
    Povsem legitimen izbor bi bil tudi na levi strani obrambe, kjer je Mitja Viler, ki mu ne manjka več veliko, da bo (s tekmami v dresu Kopra, seveda) priplezal do desetega mesta na večni lestvici nastopov v PLTS, po Eriku Janži naposled dočakal konkurenco v Žanu Kolmaniču predvsem na račun lastne forme, ki pa ji glede na leta ne gre oporekati. Toda naposled se je večja sprememba zgodila v golu. Jasmin Handanović (15 nastopov v ligi) bo sicer v Mariboru še eno dodatno leto, do 2020 (kot Šuler in Rajčević), vendar še jeseni ni ravno kazalo, da ga bo Kenan Pirić kmalu nadomestil. Morda v pokalu, kot to trenerji radi počnejo, vendar Darko Milanič je upošteval Mitjo Piriha in dobil Pirića takrat, ko je bil pripravljen, sam pa to najmanj pričakoval. Ni rotiral v golu v pokalu. Pirićeva pomlad je pokazala, da ima vsekakor najboljši izmet/podajo v ligi, se pa muči včasih z odbitki, kar sam pripisuje procesu učenja. Pokazal je predvsem, da se je pripravljen učiti. Da ni zaletav. In da z video analizami napreduje. Maribor v njem še nima vratarja, ki bi evropsko reševal, ampak ga lahko dobi. Potencial. Velik.

    Prilagajanje sezone • Aleks Pihler
    Aleks Pihler je izvedel dobrega, starega, prilagodljivega Aleša Mertlja. In ni izvedel Damjana Boharja, ko je moral na derbiju na desnega beka. Pihler je imel kar zibajočo sezono, ampak pokazal svojo prilagodljivost in pripravljenost ter je bil morda, vsaj v nekem trenutku, najboljši desni bek. Pa ne samo zaradi tega, ker sta bila Martin Milec in Denis Klinar, ki je prišel samo zato, poškodovana. Čeprav ni bek, seveda ne. Darko Milanič je v preteklosti že namignil, da bi še koga prekvalificiral: Gregor Bajde, recimo, je pokazal več obrambnih apetitov kot Dino Hotić, ki ga to niti najmanj ne zanima. Pihler ni imel izbire, čeprav jo je Milanič najbrž imel. Ali pa bi jo za klub, ki ima rezultatsko uspešno mladinsko šolo, moral imeti. Letos se je boril, včasih še celo preveč. Sicer pregovorno bolj tih, mil, nič-hudega-sluteč je bil izključen v Murski Soboti. V desetih minutah je dobil dva rumena. Ampak le pokazal, da mu je še kako mar. Eden redkih, ki mu romb ne (na)škodi.

     

    Razočaranje sezone • Martin Kramarič
    Kandidat bi bil lahko tudi Felipe Santos. Upravičeno. Ni upravičil, kar je klub zapisal, ko ga je predstavil. In četudi je letos zabil dva gola v ligi (častnega v Murski Soboti, in za 3:1 proti Triglavu, ko je pokazal tisto, kar je manjkalo). Sploh glede nato, kako se je izgubil na tekmi z Aluminijem. Kandidat bi lahko bil zgolj zaradi lige Gregor Bajde – sploh po ugodnih evropskih predstavah, ko je pokazal zmožnost destruktivne, obrambne prilagoditve in nenazadnje zabil v Tirani -, vendar Bajde je svoje minute vselej dočakano izkoristil in nenazadnje tudi zabil dva gola. Obakrat ko ga je Darko Milanič dal v prvo postavo proti Celju. Zakon bivšega? Nemara. Toda največje razočaranje je gotovo Martin Kramarič. Začel je v prvih treh krogih ter se dokazal tudi v prilagojeni vlogi na spomladanskem derbiju, nato pa se boril z mestom na klopi. Zbral je 334 anemičnih, spregledanih, rezerviranih in muhastih minut. Lansko sezono jih je nabral kar štirikrat več. Glede nato, da ima pogodbo do maja 2021, je lahko oziroma bi moral biti potencialna notranja rezerva. Vsekakor še en potencialni krilni igralec, ki je izdatno izgubil na individualni kvaliteti.

    Tipanje sezone • Nino Žugelj
    Nekaj so naredile poškodbe, nekaj kartoni, nekaj forma, nekaj pa tudi najbrž kar usoda. Toda Darko Milanič je letos priključil več fantov, ki so prilezli vsaj do klopi. Kar trem je uspelo: Lovro Grajfoner in Rok Maher minut sicer nista dobila, je pa zato debitiral Nino Žugelj. Že na zimskih priprvah je s čudovitim golom opozoril nase. In nato dočakal tri priložnosti. Letnik 2000. Če je bil debi proti Muri bolj ceremonialne 14-minutne narave, je začel tekmo v Kidričevem in kar kruto spoznal, kakšna je razlika med prvo in drugo ligo. Proti Gorici je nato zbral še štiri minute in se kot potencial, ki več kot le obeta, vrnil v mladinsko selekcijo.

    Preblisk sezone • Dare Vršič
    Vprašanje, če je najboljše res prihranil za konec. Vsekakor pa je najboljše pokazal na koncu. Že ko je vstopil proti Domžalam (1:0) je upravičeno lahko na konferenci po tekmi rekel, da ni enako, če igraš dvajset minut ali en polčas. Darko Milaniču mu je dal ogromno pred iztekom pogodbe: prilagodil mu je sistem (romb) in ga vmes imenoval celo za najboljšega nogometaša. Vršič je v pokalu veliko pokazal, vendar nezgrešljivo igral zlasti za lastno pogodbo in prihodnost. Leta se mu vse bolj poznajo, ni prepričal, da bi v začetni postavi res lahko resneje sestavljal, kaj šele vplival na igro Maribora. Preblisk, to pa je vse.

    Izzivi sezone • Žan Kolmanič
    Izriniti Mitjo Vilerja ni lahko. Vprašajte Erika Janžo. Žan Kolmanič je naposled dočakal res pravo priložnost, vendar mu ni bilo nič podarjeno. Najprej je moral premagati Vilerja, da bi ga potem tako zelo premagala Mura (4:1). Izgubil je tudi derbi in bil tarča kritik, kar je za takega fanta, letnik 2000, ekspresno odraščanje. Sploh če s tribun letijo opazke in še kaj. Nehote je postal merilo za mlade. Njegovih trinajst tekem – z derbijem vred – je pokazalo, da fantje potrebujejo čas, podporo, razumevanje in potrpljenje. Sploh in še posebej slednje. In ne gre izpustiti, da je odigral skoraj natanko toliko tekem in minut kot v prvi ligi še v mladinski ligi. Naporna, vendar dobrodošla sezona.

    (Ne)uporab(lje)nost sezone • Nardin Mulahusejnović
    Nagrada, ki se je do letos poimenovala po Sunnyju Omoregiju. Letos je sicer Omoregie, ki mu pogodba poteče po tej sezoni, na eni tekmi sedel na klopi (proti Rudarju). Zdaj se nagrada lahko imenuje po nekom drugem: Kassimu Doumbii, ki je odšel, ne da bi zbral eno samo minuto. Ni še vsak, ki je dobro igral proti Mariboru, za Maribor. Kruta resnica. A še večje presenečenje, v praksi pa razočaranje, je namreč klubska politika glede Nardina Mulahusejnovića. Če je že prišel, bi si zaslužil vsaj kako minuto. Ali pa bi ga klub posodil. Ali pustil še malo, kjer je bil, kot je veljalo za Piirća. Morda minute do konca sezone nabere, zdaj ko je Maribor že prvak (kar se vedno ne izkaže za plus, dokaz so tekme z Aluminijem in Radomljami v sezoni 2016/17, ko je Maribor že bil prvak), toda Mulahusejnović je gotovo pričakoval več. Še bolj pa to velja za Denisa Šmeja, ki bi, ko se je vrnil po 501. dnevih brez tekme med zimskimi pripravami, skoraj moral priti na vrsto – sploh po poškodbah Luke Uskokovića in Marka Šulerja, pa mu je mesto vzel celo – Alexandru Cretu. Notranjih rezerv ima Maribor še vedno dovolj. Težava je le, da kar precej stanejo. In da je bila forma »prvotimcev« vmes že sila načeta. Maribor bi potreboval več notranje konkurence. Prave konkurence.

    Odhod sezone • Damjan Bohar
    Odhodi iz Ljudskega vrta znajo biti zelo različni. Ni nujno, da vsi dobijo rože in sliko. Še zdaleč ne. Damjan Bohar je odšel z dvignjeno glavo. Pet let. Par noro pomembnih golov. Eno lepših sloves, ko sta izjavo dala tako igralec kot klub. Bohar se je na Poljskem tako dokazal, da je dočakal minute v reprezentanci, Maribor pa je lahko spoznal, da je izgubil velikega borca. V konkurenci za odhode je gotovo še Anel Hajrić, ki je za Radomlje v 2. SNL letos zabil že 30 golov. V sezoni, ko je Maribor že pozimi vedel, da bo ostal brez Jana Mlakarja.

    Pogodbe sezone • Veterani in bodoči veterani
    Da Maribor nagrajuje zvestobo, je zdaj že tradicija sama po sebi. Sicer to počne tudi selektivno (zadnji tak primer je Aleš Mertelj), vendar ne odstopa od politike. Nekoliko je le presenetil način oziroma izvedba v praksi. Ko je podaljšal Marcos Tavares, je bila tiskovna konferenca. Enako, ko je to storil Dino Hotič. Za Aleksandra Rajčevića, Marka Šulerja in Jasmina Handanovića pa zgolj sporočilo za javnost v Turčiji. Seveda stvar tajminga, odločitev in najbrž tudi spontanosti, toda s tem je klub naredil razliko. In le še potrdil, da se splača biti dobro zapisan pri vodstvu. Pogodbe, ki so sicer razumljene kot del zaslužene nagrade za pretekle dozežke, toda Maribor s tem omejuje (finančne) naložbe v kader. Tako pri prestopih kot plačah. Dino Hotić je razumljen kot dolgoročni kreativec in desetka, a je na igrišču to kazal na tekmah, ko je Maribor tekmeca praviloma že zlomil. Šuler se je znova poškodoval, Rajčević se jim je ognil v pravem trenutku, Handanović pa je omejen na vlogo mentorja. Vse prav, a so to res dobro plačane vloge.

    Prihod sezone • Kenan Pirić
    Nedvomno. Sicer se je na zadnjem derbiju na vzhodni tribuni pojavil napis, ki je spraševal Darka Milaniča, zakaj Denis Klinar sedi, toda Klinar je imel zelo nihajočo sezono in se – po poškodbi in kazni Milca – lovil ravno takrat, ko je imel priložnost pokazati, kaj bo v klubu počel do leta 2022. Pirić je že omenjen pri spremembi sezone in je ob Ivkoviću potencialen Zahovićev produkt. Andrej Kotnik bo imel pravico šele v prihodnji sezoni in bo vnesel še več kalkulacij in permutacij v že tako zgoščeni sredini. Špiro Peričić je bil pa zlasti dokaz, kaj Maribor lahko pomeni in izkušnja, iz katere se je Mura veliko naučila. Peričić utegne dobiti več priložnosti, kot se morda pričakuje. Oba s Kotnikom pa imata veliko potenciala in dokazovanja v poletnih pripravljalnih tekmah, kjer se kljub kratki pavzi da dokazati in preriniti v moštvo.

    Gol sezone • Dino Hotić [vs. Triglav 1:5]
    Tisti v pokalu je bil seveda še lepši, a ker je to pregled lige… Res. Lep. Gol. Z razdalje. Ko mu žoga sede, mu res sede. Na takih tekmah.

    Slavje sezone • Luka Zahović & Dino Hotić
    Ni bil Bebeto prvi? V ZDA 1994? Žoga pod dres in prst v usta? Oziroma zibanje? Nemara res. Tako Luka Zahović kot Dino Hotić sta posvetila gola svojima nosečima partnericama. Ni nezanemarljivo, da sta, statistično gledano, še relativno mlada, oba letnik 1995. Čestitke.

    »Slavje« sezone • Alexandru Cretu ob naslovu v Celju
    Saj razumemo. Veselje je pač veselje. Ko osvojiš naslov, pa sploh. Vseeno je njegov prvi. Toda obesiti se v dežju, se zabrisati na prečko? O, ne. Ne samo poškodbe, tvegal je permanentno invalidnost, ko se je zabrisal na prečko in telebnil na hrbtenico/trtico. Auč.

    »Opazili smo« sezone • Natikači Amirja Derviševića
    Na levi piše magijo, na desni eeeee doktore. Takšne natikače ima lahko samo Amir Dervišević. Od prvega podajalca lige ne bi pričakovali nič več, nič manj.

     

    Najboljša tekma sezone • Olimpija vs. Maribor [0:3, 5. krog]
    Morda rezultat sicer nariše precej enobarvno sliko, toda prav v tem je bistvo, zakaj je bila v Stožicah najboljša tekma sezone za Maribor. Že zato, ker je derbi prišel takoj po neugodnem, kar trpkem izpadu proti Rangersom. Iz četrtka na nedeljo. Pa se je Maribor konsolidiral, bil raznovrsten (beseda, ki jo Milanič vse raje uporablja pred derbiji) in visoko zmagal tudi na derbiju, kjer je Olimpija iskala poti do gola, a jih ni našla. To je bil trenutek, ko se je Maribor psihično pobral in pokazal, da četudi ni optimalen, je še vedno najboljši v državi. Vsaj letos. Ni pa škodilo, da je bil Aleksander Linta nedorasel vlogi.

    Najslabša tekma sezone • Maribor vs. Olimpija [0:3, 32. krog]
    Resda je bil prvi ligaški poraz v Murski Soboti (4:1) prav tako nepričakovano visok, a po enajstih krogih je poraz slej ko prej moral priti. Le nekolikanj (pre)visok je bil, Ante Šimundža pa je pokazal, da je prebral Maribor. Tisto branje je bilo vsekakor bolj zanimivo od listanja, ki ga je v Mariboru opravil Safet Hadžić. Zlatko Zahović je poraz, verjetno najhujši v njegovih dvanajstih letih v Ljudskem vrtu, pripisal »premotiviranosti«, a je ta trditev bolj majava. Olimpija ni samo prestavila Mariboru slavja (resda iz sobote na sredo), temveč mu ga je (skoraj) uničila. Že res, da je en slab polčas – takšna je vsaj uradna razlaga strokovnega štaba – v Glasgowu odnesel Evropo, toda Maribor je proti Olimpiji igral tako slab prvi polčas, da se v drugem ni več sestavil, pa je Olimpija precej popustila in se zadovoljila z 0:3. Maribor je letos redko razpadel, nenazadnje je v ligi izgubil vsega tri tekme (dva derbija in v Murski Soboti). Toda ko je imel slab dan, je imel res slab dan. A se po tem pobral. Kar je dokaz šampionske miselnosti.

    Tekmec sezone • Mura
    Ko je najbolj štelo, najbolj neposredno, je Maribor pokazal Muri, kje je ključna razlika. V individualni kvaliteti, kar je glede na formo v ligi (in poraz v derbiju) kar nekoliko presenetljivo. V pokalu sta evrogole sprašila Dino Hotić (v Ljudskem vrtu) in Dare Vršič (na Fazaneriji), kar je Mariboru več kot zadoščalo za finale. No, v ligi bo ostalo zapisano, da Maribor letos Mure v štirih tekmah ni premagal. Trije remiji in visok poraz. Pri čemer je tudi pri remijih Mura (0:0, 1:1, 2:2) vse bolj rasla, sploh v Fazaneriji ni bilo lahko Mariboru, prejeli so gole na obeh tekmah (vseh treh, s pokalom vred), skupaj šest (sedem) in se na Fazaneriji v prvenstvu obakrat povsem izgubili. Prvič so prejeli štiri obupne gole, drugič so končali z devetimi v živčni tekmi, kjer je bil kriterij Mateja Juga res neprizanesljivo oster, toda Maribor se na Fazaneriji niti malo ni počutil dobro (razen v pokalu), Ante Šimundža pa je v Ljudskem vrtu obakrat dosegel, da se je za domači (in gostujoči) remi ploskalo. Zlasti Nik Lorbek pa je pokazal, kaj je Maribor izpustil. Definitivno igralec, ki se mu je Maribor prehitro odrekel. In ni edini.

    »Stranka sezone« • Gorica
    Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Gorica se že tako ali tako muči. In že tako ali tako upadel obraz Mirana Srebrniča je bil po tekmah z Mariborom še bolj klavrn. Gorici res ne gre, proti Mariboru pa sploh ne. Nermin Bašić je mislil, da je poraz z 2:1 sicer napredek, pa ni bil. Polni dve sezoni, osem tekem. Osem zmag. Dve. Sezoni. Gol razlika 26:3. Resda Mariboru še bolj koristi, da ni izpuščal točk proti Triglavu (tri zmage) in Krškemu (tri zmage), vendar Gorica je postala tista redna stranka, proti kateri ima Maribor dober dan. Tudi v Ljudskem vrtu.

    Niz sezone • 17 tekem brez poraza
    Daaaaleč je sicer ligaški rekord Domžal, v nekih drugih časih, toda 17 tekem brez poraza je kar impozanten dosežek. Če odštejemo, da gre za serijo med dvema domačima derbijema, kar bo ostal pekoči del sezone. V nizu od 27. oktobra do 11. maja je Maribor dvanajstkrat zmagal ter petkrat remiziral, pri čemer jo je dobro odnesel proti Muri (sploh doma) in še zlasti proti Aluminiju, ko je Ivan Kontek zgrešil zicer sezone. Drugi niz je pet zaporednih jesenskih zmag, ko je Maribor igral ne samo učinkovit, ampak lep nogomet. Sezona, ko se je Maribor znova bolj mučil s sabo kot s tekmeci, kar so dokazovali zlasti remiji. Čeprav lahko preseže lanski točkovni izkupiček, ko sta z Olimpijo tekla mrtvi tek.

    Anti-niz sezone • Tekme brez prejetega gola
    Ni mu uspelo niti trikrat. Ohraniti mrežo nedotaknjeno. Maribor v minuli sezoni ni zmogel povezati treh tekem, kjer ne bi prejel gola. Začelo se je sicer obetavno (Rudar 0:5, Mura 0:0), toda nato je že Aluminij zabil dva. Sledili sta spet dve tekmi brez prejetega gola (Gorica 5:0, Olimpija 0:3), pa ga je za Celjane zabil Elvedin Džinić. Za remi (1:1). Tretjič mu je uspelo povezati vsaj dve tekmi v zgoščenem aprilu (Krško 0:1, Domžale 1:0), vsekakor pa je forma letoz v obrambi padla. Kar dokaže tudi drug podatek: Maribor je dobil prvi evropski gol šele na peti tekmi, ko jih je v Glasgowu dobil tri. Na šesti ga spet ni dobil.

    Trenutki sezone, ki so zadoščali • Remiji, kjer ni bilo porazov
    Sliši se tako razumno in logično, zdrava kmečka pamet, pa ni. Maribor se je letos naučil, kako ne izgubiti tekem, kjer je težko zmagati. Tretji, spomladanski derbi v Ljubljani je bil gotovo tak, ko se je zadovoljil z 0:0 in šel točke raje nabirat kam drugam. Praviloma na gostovanja, kjer je pustil le sedem točk.

    Trenutek sezone, ki je nasmejal • »Bom jaz vzel naslednjo (enajstmetrovko)«
    No, Gregor Bajde ni dočakal penala. Naj si ga je še tako želel. Vsekakor mu novembra samozavesti ni manjkalo, ko je v Celju končno začel in končno zabil. Pa še to tako, da bi kakšen drug sodnik gol razveljavil zaradi prekrška v napadu. Ampak še več ambicioznosti, skoraj pretirane samozavesti, ampak tiste dobrodošle, borbene, športne, je dokazal po tekmi, ko je povedal, da bi drugič on streljal penal, ker je Matjaž Rozman ubranil enajstmetrovko Luki Zahoviću.

     

    Trenutek sezone, ki je razočaral • Dino Hotić na jesenskem derbiju
    Mariborsko ubadanje s sodniki, delno upravičeno, a izvedeno morda preveč na prvo žogo, užaljeno in napadalno, je kulminiralo na jesenskem derbiju v Ljudskem vrtu. Že res, da je slog Mateja Juga, milo rečeno, vpadljiv. Jug je pač sodnik, ki je rad sodnik. In še raje da vedeti, da je on sodnik. Prekršek nad Luko Zahovićem, ki ga ni ocenil za prekršek, je res bil na meji, toda Dino Hotić je s potezo nepremišljeno, neučakano, skoraj otročje pretiraval, ko je Juga (narahlo) odrinil. In si prislužil pretiranih šest tekem kazni.

    Intervju sezone • Zlatko Zahović pri Miši Molk
    Dva je dal za Večer v tej sezoni. Sploh drugi se je, objavljen na dan derbija, drugače bral po tekmi. Precej drugače. S tisto, da navijači in novinarji ne razumejo nogometa, ki ga prakticira Maribor, je šel (pre)daleč. Pač v svojem stilu. Solze v Celju so sicer pokazale, kako mar mu je do nogometa, kako živi za lovorike in kako si vso stvar žene k srcu. Zanj to ni le služba. Nikoli. A najboljši intervju je gotovo dal Miši Molk v oddaji Z Mišo, kjer smo več slišali o njegovem talentu (šah) in dobrodelnih vzgibih (picerija). Miša Molk je uspela narediti intervju, ki pravzaprav ni povedal veliko o nogometu. Je pa povedal ogromno o Zlatku Zahoviću. Intervju, ki je predvsem pokazal, kaj bi lahko Televizija Slovenija počela, če bi nogomet razumela širše.

    Bizarnost sezone • Saša Ivković: gol + avtogol
    Ni sicer tako redko, ne zgodi pa se niti tako pogosto. Sploh pa ne Mariboru, saj je že dal skozi tekmo, kjer je zabil tri gole in izgubil z 2:1. V Zavrču. Proti Domžalam mu je jeseni za remi 2:2 uspelo zabiti kar štirikrat. Ivković je za 2:1 zabil s kota z glavo. Nato je, ko so Domžale pritisnile, nespretno posredoval. Ivkovićev avtogol je bil, če že, lepši od Vilerjevega, ki je bil res nespretno neroden. Ni čudno, da se je Milanič skoraj pošalil, da ni kaj razmišljati, desna noga in žoga na tribuno. »Pri drugem avtogolu je bila hitra reakcija,« je nato Ivkovića v bran vzel Milanič. Je pomagalo in zaleglo. Ko so Domžale prišle spomladi v Ljudski vrt, si ga je zabil Gaber Dobrovoljc. In je Simon Rožman rekel, da ni avtogol enak avtogolu.

    Izjava sezone • »Prej smo bili jezni, zdaj nas je pa še sram. Slavko Vinčič iz Maribora«
    Maribor se letos s sodniki, kot bo še napisano, ni preveč proslavil, toda napis na facebooku s priloženim videom iz tekme med Olimpijo in Krškim je bil poezija svoje vrste. Dobro stopnjevanje, ki ga je načel Jug v Murski Soboti, ko je izključil Aleksa Pihlerja in Dareta Vršiča.

    Izjava, ki je nasmejala • »Nekdo mu mora prevajati«
    Če ima Darko Milanič dober dan, potem zna biti zabaven sogovornik. Resda to pomlad ni bil več tako zgovoren, po medijskih terminih pred tekmami ni ostajal več dolgo, da bi kramljal z nami novinarji. Ampak je zato nasmejal, ko je povedal, zakaj sta Felipe Santos in Marcos Tavares pogosto skupaj na igrišču. »Nekdo mu mora prevajati, ne? Čisto resno,« je povedal. In razkril del taktike. In še več o Santosu. Ter pozabil, da ni Tavares edini, ki zna tekoče portugalsko. Znata jo tudi Zahovića. Oba.

    Zmedenost sezone • Kdo izvaja enajstmetrovke?
    Najbolj pomembni penal sezone je zgrešil Marcos Tavares. Proti Rangersom. Resda pozno, prepozno, pa vseeno. Da se je vselil trend. Amir Dervišević je uspešno izvajal nato šele četrto enajstmetrovko v sezoni. »Pred tekmo smo se dogovarjali, kdo naj bi izvajal. Dervišević ni začel, drugače bi on, zadnjo enajstmetrovko je suvereno zadel. Bomo ponujali priložnost tistim, ki ne bodo zamižali in udarili po žogi,« je v Kidričevem razlagal Milanič. Razlaga, ki ni pila vode, ko je Luka Zahović zastreljal enajstmetrovko spomladi proti Rudarju in je Milanič nato razložil vrstni red. Ki še vedno ni povsem vedno upoštevan. Bolj kot vrstni red lahko skrbi Maribor, da že tako ali tako ne dobijo veliko enajstmetrovk (zgolj za navedek: Marcos Tavares je od 149 golov v prvi ligi le sedemkrat zabil iz penala), ko pa jo dobijo, se ne znajo dogovoriti, kdo jo bo izvedel. Uspešno. Prepiri ob izvajanju enajstmetrovk so postali redna praksa. Razumljivo je, da se Luka Zahović želi boriti za obranitev strelske krone, sploh ker ni zabil (še) nobenega gola letos iz bele pike. A je svojo priložnost (v množini) tudi zapravil.

    Nejasnost sezone • Kdaj gre Zlatko Zahović na klop?
    Na koncu pravzaprav res ni pomembno, kakšna je procedura, interna stvar kluba, toda vsekakor izjavi (javno) nista konsistentni. Darko Milanič pravi, da mu Zlatko Zahović sam pove, kdaj bo sedel na klop, obratno pa Zahović trdi, da to stori, ko ga nagovori trener. Nekaj torej ne štima, na koncu pa res niti ni pomembno. Kar je bilo bolj opazmno, je bilo to, da je Zahović spomladi redno sedel na klopi.

    Izključitve sezone • Strokovni štab
    Maribor je z naskokom najslabše moštvo na letošnji fair play lestvici. Pri čemer šest rdečih kartonov (Pihler je dobil kar dva) ni edino, kar je Maribor pahnilo na dno. Niti ni šest izključitev tako veliko. Je bilo pa suspenzov kar precej. Pa ne samo med igralci. Zlatko Zahović je bil dvakrat v tej sezoni Saša Gajser. Šilt kapa in izjava za tv pred tekmo. O pričakovanjih. Enkrat je Sašo Gajserja nadomeščal, ker je bil ta odsoten, drugič pa, ker je bil Gajser izključen. Enkrat. Zakaj to omenjamo? Ker je bil Darko Milanič suspendiran kar dvakrat, da je Gajser bil dvakrat Milanič. Prvič, ko je testiral disciplinsko komisijo NZS v izjavah po tekmi v Kidričevem, kjer resda ni bil pretirano oster, na tribune je moral pa v Kranju, ko je rekel, da »nič mu ni rekel«.

    Video sezone • Derbi
    Resda je bil učinek – ko je šla pesem neskončno okrog skoraj petnajst minut, približno do takrat, ko je Olimpija stisnila prvega od treh – na koncu v bistvu ne samo ničen, temveč je dosegel obraten namen, da ni zdaj malo tistih, ki opozarjajo, da večje kot je »špananje«, večje je razočaranje, toda montaža, izvedba, glasba in branje teksta so nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj svojevrstnega v naši ligi. Definitivno video sezone in nekaj, kar bi lahko za vzor vzeli ne samo klubi, temveč tudi krovna nogometna zveza.

    Tiskovka sezone • Bakla je nedopustna
    Saj smo že kar vajeni. Že začelo se je, nenazadnje s tiskovko. Kjer je klub še bolj strnil vrste, se še bolj povezal, čeprav vzdušje na tiskovki, kjer bi morala veljati enostnost, sloga, #miskupajenosmo, ni bilo najbolj slovesno. Skoraj malo mučno, tesnobno in vsak sebi. Zaleglo je navzven, ne pa tudi navznoter. Obratno je bilo na tiskovki po derbiju, ki je Mariboru uničil proslavljanje naslova. Bakla, ki je priletela na igrišče iz vzhodne tribune, je vredna obsojanja. Kot je vsaka, ki cilja kogarkoli. Ne glede na to, od kod in proti komu priletu. To je klub želel sporočiti, vendar se je zlasti Dragu Cotarju nekoliko nerodno zareklo. Da, recimo, golmani malo bolj pričakujejo in tudi pazijo na bakle. Ni prvič, da sta Bojan Ban, direktor kluba, in predsednik Cotar stopila pred javnost. Niti ni prvič, da bi preusmerila pozornost, čeprav je takšna bakla seveda vredna obsodbe. Nerazumljivo je bilo le izmikanje obeh, kdo je bil cilj pri metu bakle. Se na posnetkih Siola dobro vidi, kam je letela. Ne pa tudi zakaj. Tega najbrž ne bomo vedeli nikoli. V vsakem primeru pa še ena v nizu tiskovk, ki izpadejo zelo svojevrstno.

    Protest sezone • Sojenje
    Ko se je Maribor odločil z video analizo podkrepiti svoje trditve o sojenju, bi že vnaprej moral sprejeti možnost, da še tako objektivno razlago ne bo šlo umeščati brez subjektivnega konteksta. Že res, da je bilo večino v videu dejansko z razlogom utemeljeno. Iz klubskega vidika je razlaga tudi pravilna in ima svoj smisel, vendar klubi sami še nikdar niso rešili sodniške problematike. Še zlasti, ker so prišle tudi situacije, ki so šle tako v škodo kot korist Maribora (tekma z Muro v Ljudskem vrtu, denimo). Kar je preveč, je preveč. Se da razumeti na različne načine. Vsi imajo lahko prav. In vsi narobe.

    Koreografija sezone • Derbi + Flisar

    Viole so res ustrezno spomnile na obletnico Rudolfa Maistra na derbiju. In poslale rimano sporočilo za Filipa Flisarja.

    Najboljši gostujoči navijači sezone • Mura
    Za domačo sceno seveda ni dvoma. Mura. Že na prvi, avgustovski tekmi so pokazali, kako se lahko navijaška skupina in »navadni« navijači povežejo in dihajo za klub skupaj. Nekaj, kar je Mariboru uspelo na spomladanskem delu v Stožicah, ko je res imel dobro podporo. Prekmurci so zlasti na prvi tekmi spomladanskega dela v Ljudskem vrtu več kot le navdušili in sami pomagali napolniti stadion.

    PR Sporočilo sezone • To vez je nemogoče uničiti
    Sporočilo je bilo jasno in direktno. Težko bi bilo bolj. Miran Pavlin in Zlatko Zahović sta neločljivo povezana. Bil je 18. september 2018. Da vseeno vsa medijska poročanja, ki nimajo za vir le klub, niso iz trte izvita, je pokazal razvoj dogodkov. Pavlina zdaj že dolgo ni več v klubu. Vez se je uničila sama.

    Dezinformacija sezone • Vsi odhodi Darka Milaniča
    Darko Milanič ni odšel le enkrat. Vsaj dvakrat. Prvič mu je sicer bilo malo bolj do smeha, ko je rekel, da bi šel na Češko morda v toplice, kot drugič, ko se ga je pošiljalo na Slovaško. Že res, da mu pod nogami še vedno malo tli, a ogenj si je zakuril malo tudi sam. Je edini, ki je v Ljudskem vrtu ne samo izgubil dva zaporedna ligaška derbija z Olimpijo (katero koli Olimpijo v kateri koli ligi), temveč še tretjega. Menjava sistema ni bila tako uspešna, Evropa prav tako ne, pokal bo šele zares podpisal Milaničevo sezono. Odhod ne bi bil ravno pretiran šok, a tudi ne bi bil razumljiv.

    Obisk sezone • Pozitivno: Mura (11.500 +). Negativno: Domžale (2.500)
    Obisk je bil letos dober. Mestoma izredno dober, a še vedno precej zaniha. Mura je naredila svoje, Ljudski vrt je bil na prvi zimski krog razprodan. Povprečno je prišlo v Ljudski vrt 4.813 gledalcev (do 34. kroga), kar je precej več kot lani, ko je bilo v povprečju 3.509 gledalcev oziroma čisto malo manj od Olimpije. Letos je Mura obisk pomagala dvigniti, izdatno, so tekme, kjer obisk nepričakovano zaniha pozitivno (Rudar, Aluminij) in pade (Domžale).

    Ceremonija sezone • Gostovanje na Kantridi
    Kako lepi časi so to bili za Matjaža Keka. O, ja. Praznik na Kantridi, ki ga je povezal glavni sponzor obeh klubov, Zavarovalnica Sava, je bil res praznik, a vsekakor precej bolj za Matjaža Keka, ki je dočakal, ne da bi vedel, zadnji veliki trenutek v Rijeki. En mesec kasneje je odšel, navijači si tega niso želeli, Maribor pa je ugotovil, kakšen način ne ustreza in da je globina kadra lahko tudi plitka. A saj ni šlo za rezultat, čeprav je visok rezultat vseeno nekoliko presenetil. A nič zato. Je šlo kar hitro mimo.

    Infrastruktura sezone • Panelna ograja
    Dela na stadionu so se resda začela. Ali, bolje, nadaljevala. Ne pa tista, ki so tako lepo videti. Na severni in južni tribuni bo stadion dobil, kar potrebuje. Predvsem novi novinarski center. Pa smo zadnji, ki bi jamrali, čeprav smo, ko Uefa dela kljukice (ali pa tudi ne), ravno mi razlog, da ima Maribor težave z Ljudskim vrtom. In VIP sedeži. Infrastrukturne spremembe so za zdaj le kozmetične. Na pomožnem igrišču je klub namestil na ograjo vijolično prevleko, skozi katero se zdaj več ne da spremljati treningov, kar je od novinarjev pogrešal Zlatko Zahović. Klub je treba pohvaliti za skrbno negovanje zelenice, ki se je v dveh letih res dobro ohranila. Naprava za ogrevanje več kot pomaga.

    Stava sezone • Šalca vs. Žilavec
    Pomagalo gotovo je. Zelo. Ljudski vrt je bil nabit. In to pozimi. Pa še domiselna sta bila, oba. Matjaž Šalamun Šalca ima še vedno precej rezerve, da bi takšne nastope vdelal tudi v svojo redno, špikersko vlogo.

    Spodleteli poskus • Trenerjeva minuta
    Maribor poizkuša nagovarjati na različne načine. Ena teh je bila Trenerjeva minuta, ki pa se ni obnesla. Še vedno je v videu nekaj rezerv.

    Novost sezone • Družinski sektor
    Ni ravno novost, se je pa klub tega resneje, bolj zagnano in sponzorsko lotil. Družinski sektor. Prav je, da Maribor gleda naprej, čeprav ni bilo malo dvignjenih obrvi, ko je bilo rečeno, da bodo ljubljanske in mariborske družine skupaj navijale na derbiju. Mimogrede, čudi, da se Mastercard za takšne akcije ne odloči tudi v Stožicah, kjer je korporativna kultura bolj uveljavljena (na tekmah reprezentance je, nenazazadnje, tudi kiss cam). Matjaž Kek je sam rekel, da to podpira – kdo pa ne? -, ampak da mora kdaj tudi malo zapokati in se zakaditi. Tu se gotovo strinjamo. Samo da je varno.

    Nenogometni del dezone • Umetniki
    Že skoraj praviloma priprave v Turčiji prinesejo tudi bolj sproščeno nrav. Če so nogometni izzivi nekaj, kar se danes od nogometašev itak pričakuje, je drugače, če morajo, recimo, poprijeti za čopič. Ali flomaster. Dare Vršič je kar dobro narisal Rudolfa Maistra, glede na odmerjenih 60 sekund. Nekoliko nenavadno je le, da nogometaši ne vedo iz glave, kako je videti »kanta«.


    (Ne)pomembne številke sezone

    2 – Dva gola je novinarska selekcija zabila strokovnemu štabu in pisarnam. Tekma je šla v podaljške (in ne penale, kljub drugačni praksi v preteklosti) in tam klecnila s 4:2.

    2,9o – Evra stane veliko pivo v Ljudskem vrtu

    7 – NK Maribor je dobil že sedmo nagrado Sporto za naj športno blagovno znamko

    77.000 – V Ljudskem vrtu se je do 34. kroga zbralo skoraj 80 tisoč gledalcev.

    85.050 – Mililitrov krvi je zbrala akcija Vijol’čna kri za vse ljudi. Že sedma.

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

    »Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
    Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

    Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav.  Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

    Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

    Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

    Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

    Marcos Tavares ima res rad nogomet
    Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

    Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

    In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

    Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

    In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

    https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

    Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
    Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

    Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

    Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

    Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

    Domžale: (na)povejo
    Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

    Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

    Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

    Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

    V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

    »Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

    »Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

    To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

    Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
    Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

    Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

    Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

    »Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

    Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

    Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Od 1 do 10: Pirić & Cretu okej, ostali…

    Kenan Pirić 7/10 Igralec tekme. Ne samo pri Mariboru, ampak nasploh. Rešil je Maribor. Pa ne samo enkrat. Najprej je, ko so Celjani začeli pomerjati iz razdalje, pokazal tisto mirnost in sigurnost, ki jo potrebuje moštvo, da lahko razmišlja o 2:0 in se ne boji za 1:1. Ampak Maribor je bil predaleč do 2:0. Pa je prišlo tudi 1:1. Parada ob strelu z glavo Daria Vizingerja, ki je bila videti nedolžno, je pokazala – sploh glede na tekmo v Domžalah par ur prej -, da se je zelo privadil mesta vratarja v Mariboru, kjer se dolgo ne zgodi nič, nato pa skoraj vse. Pri golu ni mogel storiti kaj več. Je storil največ v izteku tekme.

    Martin Milec 5/10 Če je na derbiju pokazal, da je zmožen skoraj prima vista pokazati, da je najboljši desni bočni v Ljudskem vrtu, se je tokrat bolj lovil in počasi gradil svoje prodore, čeprav so Celjani dihali na škrge predvsem na njegovi strani. Takšne tekme trenutno najbolj potrebuje, toda terjajo tudi svoj davek, saj so manjkali njegovi predložki kljub tekaško zadovoljivi predstavi. Petica je nizka, vendar na Urbani.si pač gledamo širše: Milec zna in zmore bolje. Že na derbiju je.

    Aleksander Rajčević 6/10 Štoperski par ni imel veliko dela. Dokler ga ni imel največ. Rajčević je tik pred golom ob izvajanju kota padel, preden je Žan Benedičič prišel do žoge, terjal prekršek, a ga ni dobil. Ne od Mateja Juga. Dvoboj je, na oko po posnetku Planet TV, bil točno to – dvoboj. Izkušnje bi morale biti na devet let starejšem Rajčeviću. Prekinitve so pač delovna obveznost branilcev. Sploh ob takem sojenju.

    Saša Ivković 6/10 Neizstopajoča tekma, glede na skorajšnji razpad sistema ob koncu tekme bi moral prevzeti morda še bolj lidersko vlogo.

    Mitja Viler 5/10 Potreboval je kar precej časa, da se je privadil letvici, ki mu jo je vseeno nekoliko dvignil Žan Kolmanič. Če je bil (pred)lani ključna notranja rezerva, ga zdaj čaka še več dela. Ko je Kolmanič dobil rednejšo minutažo in ko je derbi v Stožicah zelo solidno odigral, ko je bil Viler že v kadru, torej na klopi, se je na levem boku spet zgodila konkurenca. Ko se je privadil, je šlo lažje. Odkritost pri izjavi za Planet TV med polčasom je tisto, kar Maribor sicer potrebuje, toda Vilerja čaka tudi soočenje z neposredno konkurenco. Ni bil kritičen, tekme ni imel slabe, je pa na taki tekmi kakšna poteza več zaželena. Kot je bila tista ob začetku drugega polčasa.

    Alexandru Cretu 7/10 V polju je poosebljal, najbrž edini, zmožnost Maribora, da te tekme ne izgubi, ko je ugotovil, da je ne more več dobiti. Vse bolj pogumen in celo ključen, zdaj ko dobiva prednost pred Amirjem Derviševićem. Najbrž se je sam bolj(e) privadil prve enajsterice kot njegova okolica. Morda celo soigralci, ki pa se zdaj lahko zanašajo nanj oziroma je nato on tisti, ki rešuje, ko se začne podirati. Zamudil je pri golu Benedičiča (ne njegova naloga) in zapiral prostor ob strelu Vidmajerja (rešil ga je Pirić). Podaja s prekrižanimi nogami dokazuje, kako uživa v igri. A ima težave ob menjavi formacij in ni točno siguren, kdaj se posvetiti obrambi in kdaj povezovanju napada.

    Aleks Pihler 5/10 Ni sicer plačal največjega davka na sistem, toda vselej ne najde na novo svoje igre, kar ne pomeni, da ni imel dobre tekme. Le da je v paru s Cretujem – daleč smo od para Dervišević & Vrhovec – včasih potisnjen na rob in se od njega, ki ni kreator, pričakuje prav to. Prej žrtev taktike in poteka tekme.

    Dino Hotić 5/10 Razumeti gre njegovo željo po »plejmejkerstvu«, vendar sploh v prvem polčasu je bilo prostora za igralca njegovih karakteristik premalo oziroma si ga je stežka priboril. Od nogometaša, v katerega Zlatko Zahović javno polaga toliko upov, bi pričakovali predvsem boljše »prebiranje« igre. Ni namreč več najstnik. Je letnik 1995. In v igri zato, da naredi potezo več.

    Gregor Bajde 6/10 Če bi ocenjevali samo njegove tekme, potem bi bila ocena višja. Precej. Ne samo, da je začel prvič to pomlad. Začel je komaj tretjo tekmo v tej sezoni, še eni prehodni za 25-letnega nogometaša, ki je prišel prav iz Celja. Milanič je opozoril, da so mu začele pohajati moči, vendar je očitno vedel, koliko Bajdetu pomenijo minute. In se je oddolžil. Naredil je točno tisto, kar se morda od njega niti ni pričakovalo. Zabil je.

    Marcos Tavares 5/10 Viole so mu, ko je bil čas za to, torej v 35. minuti, čestitale za, khm, 35. rojstni dan. Tavares sam zna sicer povedati, da je pač star toliko, kolikor mu je oče rekel, da je star. Tekma v kateri se v sistemu, kakršnega je ponudil Milanič, pretirano ni znašel. Dan v službi, pač. Proti takim tekmecem mu hitro začne primanjkovati manevrskega prostora, kar ga začne frustrirati. Bolj žrtev taktike in poteka tekme. Truda ni manjkalo.

    Luka Zahović 6/10 Pomagal je prigarati zadetek, ko je vtekel in podal do Bajdeta. Odziven, prisoten, borben. Pripravljen za prerekanje s sodnikom, teče tudi, ko je žoga že v avtu. Vsekakor (p)ostaja ključni člen, ampak občasno še vedno za cele faze tekme znova izgine in se morda še preveč ozira na sodnike.

    Felipe Santos 5/10 Imel eno res dobro situacijo, pa se je raje odločil za podajo kot za strel. Kar bi moral storiti, ni. Narediti potezo več.

    Martin Kramarič 5/10 Skorajda nobenega vpliva na igro, razen da je z njim Maribor tokrat – za razliko od derbija – izgubil v fazi defenzive.

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

  • Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

    Kenan Pirić 7/10 Na svojem prvem derbiju je pokazal, kako hitro se uči. Sedma tekma, četrtič ni prejel zadetka. Eno negotovo posredovanje ob strelu Jana Andrejašiča, sicer pa refleksna reakcija ob strelu Gorana Brkića. Zbran, potrpežljiv, miren na žogi.

    Martin Milec 7/10 Glede nato, da je nazadnje igral 22. julija lani, je odigral – sploh za derbi – tekmo, vredno svojega renomeja. Borbeno, trdo, nepopustljivo, prodorno. Pokazal, tudi iščoč formo, da zlahka nadomesti Denisa Klinarja oziroma da nima konkurence.

    Aleksander Rajćević 7/10 Kapetan na svojem 29. derbiju. Tako je tudi igral v obrambi, ki je bila sicer v drugem polčasu znova precej na udaru, vendar je delovala povezano in v ključnih trenutkih (prečka Kidriča, vratnica Brkića) ni razpadla, temveč se je konsolidirala.

    Saša Ivković 7/10 Stabilno branjenje, veliko dela zlasti v drugem polčasu, brez Amirja Derviševića kljub številnim kotom ni prišel do svojega strela z glavo.

    Žan Kolmanič 6/10 V napadalnem delu še naprej kaže, kaj lahko ponudi: mladost & hitrost. Toda v drugem polčasu se je v obrambi pošteno lovil, je pa res, da Stefan Savić ni našel prebojnega momenta, kar kaže, da se je Kolmanič držal svojih nalog.

    Alexandru Cretu 6/10 Sprva je dajal, kot igralec, ki je dobil prednost pred Amirjem Derviševićem za ključno pozicijo občutek varnosti in stabilnost. Toda s potekom tekme je to začelo padati, ko ni več mogel slediti, je delal prekrške in našel nekaj utehe pri kriteriju Damirja Skomine. Imel zelo obetavno situacijo v prvem polčasu, ki je ni izkoristil.

    Aleks Pihler 7/10 Ob Piriću igralec tekme. Najbolj suveren takrat, ko je Maribor potreboval suverenega igralca. Neviden, vendar v dobrem smislu. Zapolnil je medprostor, ki ga je Olimpija skušala izrazito zapolniti najprej s protinapadi, nato pa s kratkimi podajami na sredini. Ko je Maribor iskal igralca, ki bo ob koncu tekme znal stopiti na žogo in jo podati naprej, je bil prav on tam.

    Dino Hotić 5/10 Če je v prvem polčasu, ko je Maribor lahko kombiniral, skušal narediti potezo več, ga je v nadaljevanju skoraj povsem posrkalo.

    Martin Kramarić 5/10* Na prvi spomladanski tekmi, ki jo je začel, je iskal težišče igre, a moral več opraviti v obrambi kot napadu, s čimer je lastne sposobnosti žrtvoval za skupni cilj, vendar bo sam ob sicer skromni minutaži potreboval več prostora v napadu [Zamenjan v ’63. minuti].

    Jasmin Mešanović 5/10* Marljivo oddelal, kar je moral, vendar ni naredil presežka pri prebijanju po boku. Eden tistih, ki še vedno išče jesensko formo [zamenjan v ‘xx minuti].

    Luka Zahović 6/10 V svojem stilu, je čakal na tiste redke trenutke, ko je imel žogo. Tokrat v vlogi soorganizatorja ali podajalca, ki je pripravljal drugim priložnosti.

    Menjave

    Marcos Tavares 6/10 Sploh ob koncu se je pokazalo, da zna zadrževati žogo in velja razumeti logiko, zakaj ga je Milanič poslal v igro, vendar se je tudi videlo, da za tako tekmo n

    Dare Vršič 4/10 Menjava, ki je Mariboru otežila zadevo, saj je Vršič želel držati žogo v nogah, a do nje niso mogli, Vršič pa v obrambnem delu nalog ni imel ne rešitev ne moči.

     

  • Toliko, kolikor rabijo

    Toliko, kolikor rabijo

    Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [0:1]

    Derbi, ki to žal ni bil
    To pa je bila razlika. Ne samo v temperaturi. Bilo je resda v začetku avgusta, zdaj pa smo že skoraj v novembru, vendar obračun Maribora in Domžal v 14. krogu je bil nekaj povsem drugega kot tekma v 5. krogu v Ljudskem vrtu. Bolj zaradi Domžal kot Maribora.

    Obračun ni mogel navdušiti, ker je domačim prehitro vzelo sapo ali pa pogum, dasiravno so konkretno navalili, visoko pritisnili in sprva še povzročali težave Mariboru. Ki pa je iskal rešitve po levi, kjer so prav vse žoge šle na Damjana Boharja, toda ob premajhni pomoči Aleksa Pihlerja in Mitje Vilerja na tej strani je bilo pravih priložnosti bolj malo. Domžalčani so želeli vrniti po isti strani in so obetali, dokler je Andraž Kirm še imel dovolj sape. Prav Kirm je največ ponudil za Domžale v prvem polčasu, vendar vse skupaj je bilo premalo.

    Maribor je v drugem polčasu – ti mu nasploh bolje uspevajo kot prvi v tej sezoni – lažje zaigral, zadetek Jasmina Mešanovića pa je presekal in odločil tekmo, ki je kmalu dala vedeti, da bo v najboljšem primeru, mogoče, morebiti, morda, ponudila dva gola. No, dala je samo enega. Globinska podaja Dina Hotića, taka, kot pritičeju fantu, ki se v premajhnem dresu bori s sabo bolj kot s tekmeci, do Mešanovića, ki je skoraj porušil gol in poslal močno sporočilo še malo naprej od Domžal. Maribor takšne tekme letos nekako, nekje dobiva. Pa so viseli v Velenju in Kidričevem, se mučili s Celjem in Triglavom. Ne, zdaj ne. Maribor je bil bližje drugemu golu kot Domžale prvemu, bržkone tudi zaradi tega, ker je bil Damjan Bohar zelo razpoložen, a tudi premalo natančen. Domžalčani so upali na predložke in proste strele, vendar so vselej pomerili previsoko ali v Jasmina Handanovića.

    Mešanovića forma doma, kaj pa Evropa?

    Kakšnega je sprašil! Pa to je… Iz nič. Če kaj, na taki tekmi ne pričakuješ takšnega gola. Da bo nekdo izpucal. Tak’. Na pune. Pa ga je. Kakšen evrogol! Podrl je skoraj gol in še vratarja Mulalića zraven. Jasmin Mešanović je znova zabil: šesti gol letos, tretji zapored, pet jih je zabil na sedmih gostovanjih.

    Mešanović je, kot ugotavljamo zdaj že redno, tisti igralec, ki spremlja tekmo ves čas in se morda najbolj dosledno drži navodil. Če je Darko Milanič na kaj lahko ponosen v tej sezoni, je lahko na Mešanovića. Ali je Zlatko Zahović v njem videl, česar mnogi na začetku nismo, zdaj počasi že vemo. Ne, Maribor ni dobil mačka v žaklju, kot so se hihitali v Mostarju, kjer pa je Mešanović proti Zrinjskemu vseeno pokasiral aplavz, ko je vstopil v igro. Prav to je besedna zveza, ki zdaj izstopa: vstopil v igro.

    Mešanović še ni začel evropske tekme. V ligi prvakov je zbral komaj 32 minut (Spartak 21, Sevilla 2, Liverpool 9), brez minutaže je ostal na Islandiji in doma proti Hapoel Beršebi. Zato ne čudi, da v Evropi še nima zadetka, pri čemer je impozantno to, kako je vse to sprejel Marcos Tavares, ki v Evropi lažje igra s hrbtom proti golu in zaradi izkušenj ter talenta tudi lažje, če že, zabija. Mešanoviću zmanjka ravno tam, kjer Maribor v Evropi največ in najbolj potrebuje: solo potezo, igralca, ki se žoge ne boji. Morda bi večkrat to v poštev lahko vzel tudi njegov agent, ko bo naslednjič ocenjeval, koliko je vreden Mešanović in kdaj bi že lahko zapustil Maribor. Mešanović ima v slovenski ligi ravno dovolj potrpljenja, je dovolj borben in predvsem iznajdljiv, da to deluje. V Evropi še ne. Liverpool se skoraj nemogoče zdi kot največja priložnost. Ampak zaslužil bi si jo. Večjo kot doslej. Da je blizu, zdaj govori tudi Milanič.

    Kolektivna igra odlika Maribora

    Morda ni bilo tekme v domačem prvenstvu, kjer bi vijoličasti pokazali, kaj je bistvo Milaničeve igre. »Izgledali smo kot prava ekipa tudi, ko so imele Domžale iniciativo. Fantje so bili zelo prisotni proti nasprotniku, ki ti hitro ustvari veliko problemov,« je pojasnil Milanič. In imel je prav. Prikimal je tudi Simon Rožman: »Vedeli smo, da bo prvi gol prenesel tekmo v eno ali drugo smer. Vedeli smo, da bo tekma z malo priložnosti. Dnevna forma v smislu tehničnih elementov ni bila takšna, da bi obrnili tekmo v svoj prid.«

    Zadeva Domžalam ni stekla, ker svoje »kolektivnosti«, ki so ključna strategija slovenskega prvoligaškega nogometa, še ne znajo povezati tako, da bi, kot je rekel Rožman, »zadeva bolje stekla.« Pri čemer Milanič ni pozabil vseeno pohvaliti Domžalčanov in njihove organizacije. Morda tudi zato, ker Rožman skuša ponuditi nekaj podobnega: strnjeno sredino, povezane linije in iskanje rešitev prek bokov. Kar zna biti mukotrpno, ko ne steče, zato ni čudno, da je Milanič na vprašanje o Martinu Milcu najprej sicer govoril s komplimenti, nato pa odgovoril, da se mora zavedati, kakšne so zahteve. Večje.

    Toda dokler Maribor igra tako, kot je igral v Domžalah, kjer se napake sproti, moštveno popravljajo, kjer vijoličasti s tekom v drugem polčasu strejo tekmeca in ga omejijo na predložke, kote in redke protinapade, dokler je večinoma tako, je Maribor moštvo, vredno boja za naslov prvaka. Že res, da nima aktivne, agilne, atraktivne igre, kakršno ponuja Olimpija. Toda za mariborsko filozofijo je tako bolje. Da dobijo in vzamejo točno toliko, kot potrebujejo.

    V napovedi za Liverpool pa se zelo dobro pozna, da ga je visoki poraz tudi nekaj izučil. Ko je bil Milanič 2.0 malo preveč Milanič 2.0, je Maribor izgubil z 0:7. »Rad imam avtomatizme v igri in da vemo, kaj moramo v določenem trenutku delati. To mi je v fuzbalu ključno. Ne rečem, da ne bomo igrali s petimi, bomo pa v vsakem trenutku skrbeli, da bomo.« Če bo treba, bo Maribor za Liverpool dodal še šestega v sredini. Raje šest na sredini, kot sedem v mreži.

    Domžalske besede. Domžalska realnost.

    Razumemo. V Domžalah ravno sestaviš ekipo, pa dva, trije, štirje takoj grejo. Vemo. Je bilo povedano že večkrat. Takšen je pač model, ki ga gojijo Domžale še iz časov Luke Elsnerja. V tem smislu je rumena družina žrtev lastnih uspehov, saj vse, kar vsaj malo izstopa za tuje ekipe, slej ko prej zapusti klub. Zanimivo je, da sta tukaj še vedno denimo Jure Balkovec in Matija Širok, ki sta imela za sabo kvalitetno leto, dve, vpoklice v reprezentanco, a še vedno ostajata tukaj.

    Simon Rožman je povedal v Stožicah, ko je opravil s Freiburgom in se lotil Marseillea, da bomo videli nekaj, česar še nismo videli. Doslej tega nismo dočakali, ne v dobrem smislu (kot je bilo najbrž mišljeno), če že, potem prej v slabem, negativnem, pomanjkljivem. Domžalčani so v prvi četrtini prvenstva komaj trikrat zmagali (Celje, Krško, Triglav), pa še to proti tekmecem, ki jih »morajo« premagati. Zakaj morajo? Ker so se, četudi so ostali brez Repasa in Firerja – nekoliko presenetljivo se izostanek slednjega najbolj boleče pozna -, pošteno okrepili. Prihodi Senijada Ibričića, Andraža Kirma, Marka Alvirja in Agima Ibraimija, ki naj bi bil končno registriran v ponedeljek, so močno sporočilna. To ni »pomlajevanje«. To je resno sporočilo, da si po zelo solidnih nastopih v Evropi pripravljen na »nekaj več«.

    Toda vse, kar je ostalo od »nekaj več«, je proti Mariboru in Olimpiji zbit, betonski, pazljiv fuzbal, s katerim izgubljaš 0:1. Že res, da so proti Gorici najbrž prikazali najboljšo tekmo v sezoni, vendar tudi zato, ker so se Goričani proti Domžalam odprli. »Imamo igralce primer Hebaj, letnik 1998. Spet nas zanima, kaj bo čez pol leta, eno leto. Ob minimalnem lovljenju rezultata moramo igralce razvijati. Noben nam igralcev ne da ali podari. Naše deficitarno mesto je napadalec,« je priznanje, ki bi moralo najbolj skrbeti tudi športnega direktorja. Ali pa bi se Rožman lahko odločil in še bolj tvegal z Žužkom in podobnimi igralci. Jernej Javornik med polčasom rad pove novinarskim kolegom, kakšne talente ima v cenjeni mladinski šoli. Verjamemo. Toda proti Mariboru (in proti Olimpiji) Domžale tega po Evropi niso pokazale. »Glavno vprašanje v našem klubu je metodologija: kako priti do ekipe, ki bo tekmovalna v manj kot treh mesecih. Na vsak prestopni rok zgubimo 3-4 igralce, v prvih 11 pa 5-6 igralcev,« je povedal Rožman.

    Zdaj torej Domžale znova niso tekmovalne? Tisto vprašanje, ki ga je Rožman rad poudarjal v lanski sezoni, ko so rumeni upravičeno, borbeno in s kvaliteto ter srcem zmagali v finalu pokala. »Vsi v klubu se trudimo, čeprav bodo v vsakem naslednjem roku trije-štirje manj. Ampak karte imamo odprte, vemo, zakaj hočemo biti takšni [tekmovalni]. Razmišljamo pa, kako to ‘pohitriti’.« Problem namreč je, da trenutno Rudar konkurira za tretje mesto ravno zato, ker ima tisto, česar Domžale nimajo. Johna Maryja.

    Dober obisk kljub poznemu terminu

    Kanal A se je odločil, da bo očitno vztrajal pri terminu 20.20 – razen v primeru premikov tekem, kot bo danes v Velenju, ko bosta Rudar in Olimpija igrala ob »klasičnem« terminu 16.50, ki smo ga bili v minulih letih bolj vajeni. Večerni termin je še najbolj primeren v petek, ki je za domače navijače zanimiv termin, čeprav ne tako fuzbalski kot sobotni. Najmanj primeren je gotovo v nedeljo, zato ga tudi praktično ni (več).

    Vendar kljub temu se je v Domžalah (uradno) zbralo 1.800 gledalcev, kar je precej soliden obisk in kaže, da se rezultati obeh vseeno poznajo. Viole so se znova izkazale z res glasnim navijanjem, domači pa so proti koncu, ko so pritiskali na tokrat spet zelo solidnega Nejca Kajtazovića, pokazali, da jim je mar, da je Maribor vedno skalp in da so bili vajeni, kar štiri tekme zapored, da vijoličasti niso odnesli treh točk.

    Liga je šla Mariboru, ko gre za razpored, zelo na roko, je pa res, da še nihče javno ne (po)ve, kako se bo premikalo pokalni povratni derbi. Kot vemo zdaj, naj bi ta bil 29.11., ko je planiran edini jesenski krog med tednom, ki naj bi se zamaknil, a po naših informacijah naj bi se že tako ali tako zadnji jesenski krog 16.12. raje premaknil, čeprav se po drugi strani prvenstvo nadaljuje že 24. februarja. Premik kar dveh krogov pred ta datum… Zna biti tvegano. Vendar če bo liga šla na račun Mariboru, bo to v korist derbija, povrhu povratnega, kar gre pozdraviti. Mariborčani imajo brutalen tempo: v novembru jih čaka sedem tekem, od tega gostovanji v Liverpoolu in Moskvi, tri tekme z Olimpijo, gostovanje v Krškem in Celju ter domača tekma z Gorico, ko bo november postal december.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

  • Copy-paste preobrat

    Copy-paste preobrat

    Pet ugotovitev: Rudar – Maribor 1:2

    Igra prve postave v prvem polčasu skrb zbujajoča…
    Najprej se je, še pred petkom, ob vseh povratkih in okrevanjih porodilo vprašanje, kakšno taktiko, sistem bo ubral Milanič. Vendar je še bolj presenetil z izborom. Inbrom, Mešanović in Zahović? Skupaj v napadu? Od začetka? Stvar, posledica treninga in forme, ki so jo tam pokazali? No, brez Vilerja na levi in občasnih Boharjevih prebliskov je bila to postava Maribora, ki najbrž letos ne bo več igrala skupaj.

    Težava je namreč bila, da je trojica predolgo in previsoko čakala v napadu ter premalo sodelovala v obrambi in ker povrhu ni bila sposobna zadržati vsaj posesti, sta Aleks Pihler in Blaž Vrhovec dihala na škrge, Milaniču pa bi se je odločitev, da Marwana Kabhe ne vključi niti v kader, boleče maščevala, če se ne bi tekma obrnila tako, kot se je.

    Maribor na klopi tokrat ni imel niti enega branilca, čeprav je bila že sama rezervna klop zares impozantna in je kar klicala po rešitvah: Kramarič, Ahmedi, Tavares, Hotić in Vršič. »Zaradi nekaj zgrešenih podaj in agresivnosti nasprotnika smo si zagrenili življenje. V drugem polčasu smo bili bistveno boljši, prevladovali smo in na koncu smo zasluženo zmagali,« je izjava, ki bi jo veljalo letos, glede na predstave, shraniti in uporabiti v copy-paste metodi. Kar sploh ni nujno slabo. Dokler se izide. In tokrat je nekaj »provokativnih besed« med polčasom, kot je rekel Milanič, znova zaleglo. Če so se dresi za Liverpool resnično delili v Velenju, bo v torek obveznih in nujnih kar nekaj sprememb. Kar pa je tudi razumljivo: Milaniču rotacije letos precej bolje uspevajo. Je pa tudi res, da ima precej širši kader, čeprav ne enako na vseh pozicijah.

    IMG_3794

    … vendar so preobrati ključna odlika Maribora
    Začelo se je v Kranju. 2:0 za domače se je končalo kot 2:3 za Maribor. Krško je v Ljudskem vrtu dvakrat izenačilo, Maribor je zabil v 95. minuti. Za zmago. Da je imel Stipe Balajić na obrazu kisel nasmešek. Aluminij je, na drugi strani, v Kidričevem pred potjo v Sevillo dvakrat povedel, pa so vijoličasti vseeno obrnili rezultat.

    Če se je Srečko Katanec spraševal, kje bi bila slovenska reprezentanca, če bi se tekme igrale 80 minut (bila bi, bojda, druga), se podobno sprašujejo tudi tekmeci Maribora. Marijan Pušnik je najprej namreč povedal ravno to. Da nogometna tekma traja 90 minut. Ko mislijo tekmeci, da zadnjih petnajst, deset, pet minut ne bo tako mučnih in da so točke proti prvakom blizu, se zgodi Maribor, ki je psihološko izredno stabilen in nepopustljiv. Ko se seveda ne ustavi pri 0:0, kot se je nazadnje proti Triglavu in zabeležil še četrti »brezgolni« in brezvoljni remi.

    Ključna odlika letošnjega Maribora je, da se ne sesede. Kako se to najboljše vidi? Da ima ničlo pri porazih. Še nobenega ni doživel. Naj se je vsak zdel še tako blizu, se na koncu izteče tako, kot smo od Maribora pregovorno bolj vajeni spomladi, ko da vijolice običajno cvetijo. Igra, ki bi jo sicer rad imel Milanič, še vedno ne zacveti za dva polčasa oziroma prepogosto ni Maribor tisti, ki požene tekmo, diktira njen ustroj od samega začetka, temveč to naredi tekmec kot posledico vijoličaste anemičnosti.

    Vendar ne glede na vse je Maribor v Velenju odigral tekmo, eno tistih, ki utegnejo biti celo precej ključne, če se bodo spomladi točke zelo na tesno seštevale. Tri točke na taki tekmi v tako bipolarni predstavi so kar dober uspeh. Sploh ker je Rudar, kot se vidi zdaj, upravičeno tako visoko. Na tretjem mestu.

    IMG_3785

    Mešanovićev kot adut ne joker
    Jasmin Mešanović ni tip napadalca, ki ga Maribor potrebuje. Ne. Jasmin Mešanović je tip napadalca, ki ga Maribor naredi. Velja najbrž prej kot obratno, čeprav se je zdaj, ko je prišla jesen, pokazalo, da je imel Zlatko Zahović še boljše potrpljenje kot nos za napadalca, ki ni prišel samo zato, da bi Maribor pokazal že izven igrišča premoč nad Zrinjskim.

    Mešanović je bil v Velenju igralec tekme. Blizu mu je po aktivnosti prišel samo še Damjan Bohar, oba sta bila sploh v nadaljevanju tista, ki sta zabila zato, ker sta vztrajala, neumorno tekala, iskala prostor in podajala. Njegov zadetek je bil čista mojstrovina, evrogol, on pa po tekmi miren kot špricer razlaga, da je to pač kot gol kot gol. Zdaj ima v prvenstvu že štiri gole in še pet podaj, zaradi česar je tako ali drugače postal resna rešitev v napadu in bi moral – v naravi stvari – dobivati priložnost pred Luko Zahovićem, ki je svoje tri priložnosti zastreljal.

    Predvsem pa je neverjetno skromen, prizemljen, ubogljiv, poslušen. To poudarja tako Milanič kot lahko vidimo tudi novinarji, saj se vljudno opraviči, če katerega vprašanja ne razume. Zelo tih fant, ki raje več pove na igrišču. Zdaj je sestavil že več povedi, ki se vse bolj sestavljajo v odstavke. Za pravo poglavje manjka še resnično impozantna evropska tekma. Priložnost bi moral imeti že proti Liverpoolu.

    IMG_3787

    Handanovićeva napaka ni zgolj njegova
    Da ne bo pomote: izletel je povsem neumestno in za to je kriv zgolj sam. Gol v Velenju je spomnil na kikse, žlahta, bratranec in vse, o čemer se je že pisa(ri)lo. Handanović je morda potreboval minute, da se po trdi tekmi v Sevilli, kjer je staknil tri gole in neugoden nalet za podpludbo reber, znova navadi na tekmovalni ritem. Vendar morda bi mu premor prišel prav.

    Zakaj se klub ni odločil in znova med vratnice poslal Matka Obradovića, je stvar kluba. Odločitev je vsaj stvar prakse, če ne logična, vendar kjer je Maribor tanek, je prav na takih tekmah, kjer bi počasi veljalo razmisliti o drugem golmanu, ki bi bil rešitev in ne pomanjkanje le-te. So precej večji klubi od Maribora, kjer menjavajo vratarje za večje tekme ali za posebna tekmovanja. Handanović je večkrat rešil že Maribor, a ga tudi pustil na cedilu takrat, ko ga je moštvo najbolj potrebovalo. Tokrat se je vse srečno izšlo, Handanovića nihče ne pribija na križ. Poraja se le vprašanje, kako dolgo bo še Maribor računal na srečo, da bo Handanović nared za evropske tekme. Pomnimo, Obradović se v pokalu proti Olimpiji lani ni ravno proslavil.

    IMG_3790

    John Mary nazaj, a premalo za Rudar
    Najprej je udaril po reklamnem panoju. Besen, ker si je tako zelo prekleto želel vsaj ene uporabne žoge, tiste ene, s katero bi lahko storil tisto, kar tako dobro stori, da je bil (pre)dolgo prepričan, da si zasluži boljšo sredino. Toda pri Maryju je lekcija očitno zalegla, potreboval je očitno točno takšnega trenerja, kot je Marijan Pušnik, kjer šteje pač samo igrišče. Treningi in tekme.

    Ko je udaril po panoju, je pokazal, kje želi zares udariti. V gol. Mary je stroj za gole. Je igralec, kakršne slovenski klubi kronično pogrešajo – z Mariborom, Olimpijo in Domžalami vred. Dvoboji z Billongom so bili nemudoma takšni, kakršni navzlic njunemu kolegialnemu odnosu, ki sta ga ohranila po lanski sezoni, ko sta še oba brcala za Rudar, na Instagramu ne morejo biti. Billong je kmalu našel tekmeca, kakršne je spoznal v Sevilli. Močne, prave, trde, žilave.

    Mary je na tej tekmi pokazal, da je imel prav, ko si je želel še več, vendar mu bo druga dobra sezona v Rudarju prišla prav, če želi resnično napredovati in dokazovati svojo željo. Dober primer je nenazadnje Ezekiel Henty, ki je hitro odšel in tudi hitro spoznal svoje omejitve. Mary v Velenju postaja ikona. Zato, ker ni težko videti, da se s tem, ko se bori zase, bori tudi za klub. Včasih tudi v tem vrstnem redu, toda Pušnik je iz njega uspel narediti spet igralca, ki ga je vredno imeti v svojih vrstah.

    Je pa res, da je Pušnik obžaloval, ker ni Maribor prišel morda na kateri drug datum, saj sta bila Bijol in Antonov vidno utrujena, reprezentančni premor je svoje terjal, zato smo videli dva Rudarja, po enega v vsakem polčasu. Se pa vidi Velenjčanom, da so našli vratarja (Pridigar pri golih ni mogel ponuditi drugega kot lepi paradi za fotografe), sestavili obrambo, povezali sredino in našli ne samo staro formo Maryja, temveč tudi Črnčiča in Trifkovića. Pušnik je sicer poraz pripisal tudi izključitvi Tomaševića: »Mislim, da smo bili boljši nasprotnik, imeli smo priložnosti za še kakšen zadetek. Igrali smo dobro, Maribor smo stisnili visoko. Po tistem prvem golu, ko smo po svoji krivdi izpadli iz igre, Mešanović pa je prekrasno zadel, je sledil šok za fante. Padli so v igri. Odločila je kakovost Maribora, po izključitvi Josipa Tomaševića pa nismo imeli več možnosti.«

    Rudar gre zdaj v Krško, nato pride še Olimpija. Stadion ob jezeru je bil dobro obiskan v petek, toda za tri zaporedne zmage v gosteh bi bilo pravo darilo res točka. Ne gre pa pričakovati, da bo Rudar prevzel vlogo Domžal in vsaj nakazal, da bi dvoboj za prvaka lahko kdaj spet postal troboj.

    IMG_3789

    Jasmin Handanović 5/10 Zadetek je zakrivil s prepoznim štartom in s tem spravil moštvo v zadrego in zaostanek. Je pa res, da je ubranil en sijajen strel in pokazal, zakaj kljub takim napakam nima resnejše konkurence v vratih.

    Martin Milec 6/10 Čeprav je v intervjuju za Večer poudaril, da ne gre več toliko naprej, je bil tokrat blizu zadetku. Ni imel pretirano opazne predstave, še skriva rezerve, ki porajajo vprašanja, ali je bila tekma s Hapoelom njegov limit.

    Aleksander Rajčević 6/10 Neizprosna borba z igralci Rudarja ga je stala kake buške. Sploh z Maryjem, ki je vaterpolsko in rokometno iskal prostor, čeprav se je še raje spuščal v duele z Billongom. Ko je obležal po udarcu v obrazu, je malo zastal dih, kar dokončno pove, kakšno preobrazbo je doživel.

    Jean-Claude Billong 6/10 Najprej se je Maryja, naj se še tako dobro prepucavata na Instagramu, skorajda ustrašil. Eno, dve nesigurni izbijanji in Mary je začutil priložnost. Toda Billong, ki ima med štoperji največ minut v prvenstvu, se je po prejetem golu sestavil.

    Mitja Viler 6/10 Brez finte »Rulo« seveda ni mogel. V prvem polčasu je imel veliko prostora, vtekal je, a se tudi marljivo vračal. Malo je manjkalo, pa bi bil prav on morebitna rešitev pri prebijanju Rudarja.

    Blaž Vrhovec 6/10 Ko je neopazen, ima skorajda boljšo tekmo, kot bi pričakovali. Vendar zaradi narave izbrane taktike sta imela s Pihlerjem za obdelovati in pokrivati prevelik prostor. Vendar tekma, kakršne mu pridejo zelo prav.

    Aleks Pihler 6/10 Še vedno je njegova igra že na videz… Em… Premehka. Nič narobe, če želi v igri tudi uživati in si vzeti čas za potezo, toda to ni bila tekma za precizne podaje in bolj latentno pokrivanje. Imel je priložnost – ob tem, da je Marwan Kabha ostal doma – pokazati, da je vsaj enakovreden na tej poziciji. Vendar se v prvi postavi hitro izgubi.

    Lior Einbrom 6/10 Ocena bi bila, če Maribor ne bi zmagal, nižja. Bi bila. Na petico. Saj je imel tisti en strel iz polobrata, skušal riniti iz boka v sredino, vendar v igro ni vnesel tiste individualne drznosti, ki jo Maribor pogreša na tekmah, drugačnih od tokratne. Zaenkrat mu bolj pripada vloga rezervista.

    Damjan Bohar 7/10 Bohar je nekje med Wembleyjem in Stožicami sicer zbolel, vendar se je do Velenja sestavil in je – po obveznih uvodnih spodrsljajih – dal Milaniču občutek, da ima prvotimca, kar bi bilo pred pol leta povsem nemogoče. Odkrival se je, vtekal, iskal prostor in nenazadnje tudi zelo lepo zabil. Za zmago. Njegov tretji gol skupno letos.

    Jasmin Mešanović 7/10 Igralec tekme, brez dvoma, ker je imel največ potrpljenja za takšno tekmo. Skušal je povezati sredino in napad, se vračati, zabil je gol in bil pripravljen vsaj za celo tekmo.

    Luka Zahović 6/10 Podobno kot za Einbroma velja tudi zanj. Če Maribor ne bi dobil te tekme, bi bila ocena nižja. Imel je tri res zgledne situacije, vendar je vse mlahavo zapravil. Zdi se, da Zahović večino koncentracije in moči pokuri v želji, da bi se mu sploh ponudila priložnost. Ko dobi žogo, pa je praktično že vse mimo in zato Pridigarja ni zmogel/znal premagati.

    MENJAVE
    Marcos Tavares 7/10     Kakšna razlika. Tokrat mu ni bilo treba zabiti, so to storili drugi, vendar v tekmi, kjer pride prav igra s hrbtom proti golu, zadrževanjem žoge, je Tavares pokazal, zakaj je kapetan. In borec.

    Dare Vršič 7/10 Povratek, ki se ga je potihoma najbolj pričakovalo. Vršič se je vrnil tako, kot si je štab gotovo želel že proti Celju, a se je poškodoval. Njegovo obvladovanje žoge, terena, tekmeca je neprekosljivo, če naleti na tekmeca, ki se je fizično že upehal. A ne glede nato ima Vršič spet »igralni« moment in resno širi kader.

    Dino Hotić 6/10 Menjava, ki se je zgodila dve minuti pred izključitvijo Tomaševića, ki da je – tako Pušnik – presekala Rudar. Je pa zanimivo, da Hotić vse pogosteje vstopa na nenaravno pozicijo.

    Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor].

  • Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Pet ugotovitev: Slovenija – Škotska [2:2]

    Vtis na koncu boljši kot rezultat
    Začelo se je z 2:2. In končalo z 2:2. Čeprav razlika ne bi mogla biti… Ne bolj očitna. Prej, če že, večja. Tistih 2:2 med bloki na umetni travi v Litvi je zaskelelo kot pa-spet-ne-gremo-nikamor poraz, čeprav je selektor Srečko Katanec, ki je bil v tistem hipu najbolj (na)vezan na predsednika Aleksandra Čeferina, skušal prepričati javnost, da je bilo trdo prigarano izenačenje uspeh. In da pač »takle ‘mamo«, mantra, ki bo podpisala njegov drugi ezoteričen mandat. Teh 2:2 proti Škotski, ki je v Stožicah igrala za mundial, je imel pridih tihe zmage. Vseh. Katanca, navijačev, novinarjev. No, razen Škoti. Oni so teh 2:2 po vodstvu in priložnosti za zmago videli gotovo kot poraz.

    Ko ni bilo več pritiska rezultata, čeprav je tudi Katanec športno še do konca pogledoval k matematiki, ko se je zdelo, da niti upanje ne umira več zadnje (četudi že dodatne kvalifikacije z Ukrajino niso dale naboja, češ, saj zmoremo, smo bili res blizu), se je Slovenija sprostila, še bolj pa povezala. To smo videli tako na Wembleyju kot v Stožicah na sklepni tekmi, ki bo šla v zgodovino kot tekma s karakterjem. Katancu so naposled preformacije dokaj uspele, s štabom je dobro pripravil moštvo na tekmeca, našel je svoje močne točke (Iličić, Verbič) in skušal zakriti šibke (individualne napake, posledica forme), čeprav se ne gre znebiti občutka, da je nekatere poteze in odločitve, ki jim zdaj sam kontrira, sprejel absolutno prepozno, nekatere pa preprosto napačno.

    Vrnimo se namreč, za hip, na prvo tekmo v Litvo. Tam sta Josip Iličić in Milivoje Novaković začela na – klopi. Katanec je dal priložnost Romanu Bezjaku in Robertu Beriću. Na slednjega ne računa več, prvega je moral za zadnjo akcijo še vpoklicati in ta se mu je – čeprav je lahko prebral, kako je bil tu, pa tam, pa Rijeka pa… – oddolžil. Z obrestmi.

    Rene Krhin, v katerega se je osrediščilo jedro problemov igre, ki ni vedela, kaj točno bi rada bila in je pohajkovala po igrišču, uživajoč v minutah, ki se jih v klubu ne da dobiti, in je dušila igro tako Jasmina Kurtića, še bolj pa Kevina Kampla (oba sta si lahko oddahnila), je zdaj nekdo, ki ni igral »fuzbala« že dve leti. Tako selektor, ki Miho Mevljo zdaj omenja kot dober primer. Kar je razumljivo, ker Mevlja je poleg Jana Oblaka najboljše, kar se je zgodilo v teh kvalifikacijah, ko gre za »pomlajevanje«, ki to sicer niti ni. Prej, bomo rekli, prenova. Kajti nihče ne teži po pomlajevanju samem. Ne. Česar Srečko Katanec v svoji drugi eri ni zmogel dojeti, je hitrost današnjega nogometa, pa ne toliko tistega na samem igrišču, temveč tega, da danes o nogometu vsi precej hitreje izvedo ali pa vsaj mislijo, da izvejo in potem nekaj več vedo. Verbič ni kriv, ker tvita. V Mariboru, recimo, je instagram velik hit. Enako velja za Olimpijo. Darko Milanič se teh hecov ne gre, Zlatko Zahović jih pogoltne, Marko Nikolić je drago spoznal, kakšno moč prinese hitrost informacij. Noben od njih nima – kot Katanec – facebooka ali tviterja. Ne vidijo razloga, da bi se s tem ubadali. Če se morajo, se. In sprejmejo, da je realnost takšna kot je. Noben od njih pa ne govori o časih, ko tega ni bilo. Bodisi to sprejmeš ali pa se umakneš.

    IMG_3753

    Kevin Kampl je bil svojevrstni problem, ki je nenazadnje v ključnem momentu povezal reprezentanco za najboljši tekmi s Slovaško in Anglijo, kjer je bil Katanec selektor, absolutno vreden tega mesta. Takrat mu nihče ni pod nos metal, da mu je zmago Slovaški priboril tudi Rok Kronaveter z najbrž najbolj pomembnih golom v teh kvalifikacijah. Kronaveter, ki ni mlad in je takrat še dejansko igral za Olimpijo. So pa to bile »rešitve«, o katerih selektor ni govoril.

    Ampak bolj kot nazaj skušamo gledati naprej, vse pa je povezano s Katančevim razkritjem, da so na NZS, ne da bi pri tem obvestili javnost – ki pa so ji odgovorili na vprašanja, kdo sta zakonca, ki merita bioenergetski potencial Stožic, igralcev in naroda -, sprejeli odločitev in pripeljali Tomaža Kavčiča kot naslednika, ki bo eno leto delal z igralci, medtem ko se bo selektor boril z nastavljenim hrbtom po katerem da udriha javnost, nato pa prevzel mesto. Kdaj natančno? Za kako dolgo? S kakšno pogodbo?

    Takšna poteza, vrnitev Kavčiča, se retrogradno zdi ne samo smotrna, temveč bi jo – vsaj na Urbani.si – pospremili kot dobrodošlo, saj ima Kavčič pregovorno dobre odnose z igralci, se ne ubada z medijsko podobo, ker nima, vsaj za zdaj, večjih ambicij po tujini in statusu zlasti v regiji. Zakaj tega NZS ni povedala javnosti, ki bi v Kavčiču, ki je bil tudi v Južni Afriki, kot je poudaril Boštjan Cesar, je zdaj brezpredmetno vprašanje. Kar je smiselno vprašanje, je vztrajanje najprej pri Niku Omladiću, nato Amadeju Vetrihu. Oba sta si zaslužila svoje minute, gotovo, toda sploh Vetrih avgustovske forme iz Domžal ni bil zmožen ponoviti. Čemu tako breme naprtiti Janu Repasu ne pa recimo Andražu Šporarju? Zakaj se odločajo za Rajka Rotmana, ne pomislijo pa niti blizu na Željka Filipovića? Ali Nika Kapuna, Petra Stojanovića, Dominika Maroha? Koliko je pri tem imel besede Kavčič? In kaj od tega, kar smo lahko videli, je izbral in začrtal Katanec in kaj Kavčič?

    To so tista vprašanja, ki so Katanca začela motiti, ker so terjala zgolj njegove profesionalne odgovore, strokovne in izkušene. Nikoli niso bili vprašljivi njegovi pretekli uspehi, čeprav se je sam postavil v čudne argumente, saj v njegovi prvi eri z izjemo Zlatka Zahovića številni drugi niso igrali v tujini, ki je bila takrat sicer prekleto trd kruh, saj so Slovenci še padli v kvoto treh tujcev. Tudi takrat niso vsi igrali. In število treningov na zborih je bilo enako.

    Katanec je proti koncu kvalifikacij vse pogosteje omenjal reprezentance tipa Islandija (ali Luksemburg). In končno priznal, da imajo sicer vsi enako število treningov, ampak da imajo na Islandiji boljši vpogled v igralce, ker ti redno igrajo. Ampak Islandija se je, kot je v Ofsajdu dobro povedal Janez Žilnik, ki je obiskal Islandijo, načrtno, sistematično in strokovno, z izobraževanjem in obiski ter seminarji, odločila, da bo… No, do konca desetletke na recimo temu fuzbalski Luni. Imeli so svoj JFK moment. Mi bomo v fuzbalu nekaj. To so se odločili in dosegli še pred rokom.

    Slovenija tega momenta v tem trenutku – ob takih rezultatih selekcij U-21, U-19 in U-17, nima, saj prosto po Katancu ni bil cilj uvrstitev, temveč prenova reprezentance. Ta je morala priti, saj so skozi kvalifikacije počasi odšli tisti iz Kekove ere in Afrike, od katere je minilo dolgih sedem let, v katerih smo videli najdaljše obdobje, v kateri se Slovenija ni uvrstila na nobeno tekmovanje, vmes pa doživela inflacijo uspehov v ekipnih športih, kjer bi naj formula sporočala, da je tujec na klopi prava izbira.

    Vtis v Stožicah je bil kljub temu… Ne ravno slovesen, je pa nosil nekaj v sebi. Željo in borbo. Povezanost in sodelovanje. Kot da bi se košarka, odbojka, rokomet in hokej malo pa vseeno ohranili v navijačih. Ja, Škoti so svojo himno odpeli za zjokat veličastno, vendar slovenski navijači so tudi skakali in navijali in prišli v lepem številu, čeprav vprašanje, kakšen bi bil obisk, če ne bi bilo škotskega desanta. A takšen je bil. Dober. V Stožicah je bila to tretja tekma, kjer je Slovenija igrala skorajda v gosteh (BIH, Albanija, Škotska), vendar se tokrat ni tako zlahka predala, temveč so navijači – tudi ob jubileju Cesarja in rezultatskem preobratu – začutili to reprezentanco. In dokler jamrajo nad njo, dokler so prepiri, dokler je situacija celo takšna, kot je bila na koncu, tesnobna, morbidna, napeta in izgubljena, kjer se selektor z novinarji ni mogel strinjati niti glede tega, da se ne strinjamo (se je pa opravičil, če je koga prizadel, kar mu gre šteti v plus)… Dokler je bilo tako, je vsaj še nekaj upanja. Kar kaže bolj sam vtis, torej borba in želja, vzdušje v slačilnici in na Brdu, ki sta ga pohvalila tako selektor kot kapetan, kot pa na koncu precej klavrno četrto mesto in občutek, da ekipa brez podpore domačih (tudi tistih domačih-domači, ki so jih peljali v Glasgow, kar se je na koncu sicer bolj kot ne zalomilo) v gosteh nikakor ni mogla biti… No, ekipa.

    In nenazadnje, Slovenija je bila v Južni Afriki edina reprezentanca med dvaintridesetimi, ki ni imela vzdevka. Še danes ga nima. Dobro, saj ga imajo v ekipnih športih samo hokejisti-risi, če odštejemo, da so košarkaji hešteg junaki naposled ulovili štiri leta kasneje, ko jih je za to samoproglasila košarkarska zveza. Srečkoti je vzdevek, ki bi se nekoč še lahko prijel. Danes o njem nima smisla razpravljati, ker Slovenije tudi v Rusiji ne bo in se je ta zdela še dlje kot Brazilija. Da se je bilo vmes lažje uvrstiti na Euro v Franciji, smo razumeli vsi razen selektorja. A to je v preteklosti. Srečko Katanec je še vedno selektor, ki je spisal tisto prvo pravljico z zlato generacijo, ki se tako ali drugače čuti kot del nogometa, kar dokazujejo tudi medijska aktivnost Mladena Dabanovića in Saše Udovića ter Marinka Galića, trenerske vloge Darka Milaniča in Aleša Čeha ter Amirja Karića, športnodirektorska vloga Zlatka Zahovića, Sebastjana Cimerotića in (vmes) Milenka Ačimovića ter Mirana Pavlina in Mladena Rudonje…

    IMG_3768

    Ko je Robert Koren za Nogomanio razlagal, da je le Milivoje Novaković dočakal pravo slovo, ki je bilo zdaj ponujeno tudi Boštjanu Cesarju, je imel prav. Ampak to je delo primarno za Nogometno zveze Slovenije. Ki mora biti bližje (tudi cenovno, lokacijsko, selektorsko) navijačem. Slogan »z nogometom izboljšujemo življenje« velja za igralce, ki odhajajo v tujino z različnim uspehom, sodnike, trenerje… Še najmanj za navijače, ki so bistvo nogometa. Zato je bil vtis tokrat pomembnejši kot rezultat. Katanec se je pohvalil, da se v petih letih nihče na treningu ni skregal, kar najbrž ni ravno hvalevredno, dokazuje pa, da so fantje povezani. Le občutek je bil, da je Slovenija po razkritju spiska zaostajala že z 0:1. Samo zato, ker selektor na nekatera vprašanja ni odgovarjal. Predvsem tista o spisku. Kakršno koli vprašanje, profesionalno in resno, ki je zadevalo vprašanja o njegovih izbirah, je bilo tisto, kar je najbrž začelo ta prepir, ki ga je glede na (ne)uspehe do konca zdržal zelo dobro (pre)plačan selektor. Ki je pristal sam na osebne intervjuje in je sam govoril o bionergetiki. Na ta vprašanja je odgovarjal. Na nekatera druga ni. Zdi se, da se je precej bolje znašel v 90 minutah ob igrišču kot ob prvem vprašanju na vsaki konferenci. Ključni moment je bil, ko je selektor sam rekel, da boljše ne zna. Kar je težko, a zavidljivo priznanje človeka, ki se je vidno mučil na tej funkciji in je po odhodu Čeferina ostal zelo osamljen. Takrat bi morala ukrepati NZS in tudi očitno je s prihodom Kavčiča, vendar je bila poteza premalo učinkovita.

    Po svoje bo premor dobro del, vendar po drugi strani bi dober novembrski zbor lahko dal nov veter fantom ob izbiri primernega tekmeca, saj prijateljskih tekem, klasičnih, kmalu ne bo več in bo v pokalu narodov prihodnje leto vsaka tekma štela. In čisto nič ni narobe, če Srečko Katanec ni zmogel bolje. Se zgodi. Vendar napovedi, kako bo težko tudi njegovemu nasledniku, kar je opravičevanje lastne pozicije, so kontraproduktivne in ne koristijo nikomur. Še najmanj Tomažu Kavčiču. Slovenija – kar so dokazali Gianni, Vujović in Kokoškov – ne potrebuje nekoga, ki bi razlagal, kako se nič ne da. Zato me je toliko bolj presenetila situacija po tekmi, ko je premier Miro Cerar z ministrico za šport Majo Makovec Brenčič komaj čakal, da spregovori s selektorjem. Tisti premier, ki je pokazal list, da naj ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Katanec jih ni našel in je zdaj bivši. Gotovo se bo kaj iz njegovega mandata pokazalo tudi za kvalitetno, toda dejstvo je, da je po prihodu Aleksandra Čeferina Slovenija v reprezentančnem nogometu nazadovala.

    In ne, ni najbolj moderno v današnjem času, kjer je fuzbal kralj športov, kritizirati. Ne. Moderno je biti del vsega tega. Da, tudi na tviterju in facebooku. To poganja nogomet, mu daje denar in selektorju tudi plačo. In ko je ta selektor rekel delu navijačev, naj ostanejo doma, je pozabil, da se fuzbal igra za gledalce. Da je v osnovi igra. Za remi 2:2 ni bilo žvižgov. Ne. Bilo je, nekje daleč zadaj, tudi upanje. Da lahko gremo vsi skupaj nazaj. In Katanec je premogel reči, da je pripravljen pomagati z nasveti. Kakšen bi bil tudi dobrodošel, gotovo. Toda fuzbal že dolgo ni binarna stvar. Katanec je edini selektor, ki se je boril z vsemi kavč selektorji, ki so imeli v primerjavi s prvo ero tudi izdaten vpliv na medije. Pljuvati Katanca ni moderno. Niti ni in, kar kažejo številke medijev, saj je MOSS raziskava pokazala, kako je šla klikanost medijev gor ob uspehu košarkarjev. Noben medij ni šel tako daleč, da bi selektorja, beseda, ki jo je uporabil sam, označil za – budalo. Daleč od tega.

    Tudi sam sem šel na tekme reprezentance znova ravno zato, ker sem želel razumet, dojet, spoznat, slišat, videt, preverit. Ne zaradi naslade. Temveč zato, ker smo zagnali podkast – po naključju, ker se je tako izšlo – ravno po tekmi s Švico. Ker smo želeli bolje. In ga nato posvetili še ligi. Najboljša poslušanost pa je še vedno po tekmah naše reprezentance, ki naj bi bila odraz najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.

    IMG_1040

    Kdor igra, včasih tudi dobi
    Sloveniji je za zmago, ki bi bila predvsem simbolno močnega pomena, saj bi Slovenija prehitela Škotsko in končala kot tretja, spodletelo znova na koncu oziroma v trenutkih, ko se je začela počutiti dovolj udobno oziroma ko naj bi bila dosegla, kar si je začrtala. Do sem je Katančev model, to mu je treba priznati, vedno deloval – z izjemo tekme v Litvi. Slovenija je igrala kot reprezentanca, ki ve, česa noče. Ko se je namestila in opogumila ter tuhtala, kaj hoče, se je zgodilo pa tisto prvo. Česa noče.

    Katančev sistem je deloval tako dokler, dokler pač ni več deloval. To velja za vsa tri glavna gostovanja (Škotska, Slovaška, Anglija) kot za zadnjo tekmo, kjer je četa prejemala gole v drugem polčasu. Sloveniji se je nabral skupek individualnih napak, kar ima brado še od tekme v Baslu s Švico, ko se je tekma zaradi zapravljenega zicerja (in ne nedosojenega penala, kot še danes vztraja Katanec) obrnila v prid tekmecu na škodo Slovenije.

    Če je bil ponovni vpoklic Aljaža Strune za večji obeh tekem z Anglijo in Škotsko primarno dobra poteza, se je obakrat izkazalo, na koncu, za tvegano. Menjati desnega beka ob polčasu je eklatantni dokaz, da se nekaj ni izšlo. Struna je pri prvem golu Škotov izpadel ne samo naivno, temveč kot nekdo, ki nima pravega tekmovalnega ritma. Povedano direktno, Struna je deloval, kot da v klubu ne igra. Kot da spada v kvoto tistih, zaradi katerih Katanec nima vpogleda v zmožnosti svojega kadra. Ampak Struna igra. V drugi italijanski ligi.

    Enako velja za Nejca Skubica, primarno prvega desnega beka teh kvalifikacij, ki je s svojo igro, poudarjeno na obrambi, Katancu dal razlog, da Petra Stojanovića – Napadalnega ne kliče in se, če že, raje odloči za Struno ali celo Sikoška. Tudi prav. Ali narobe, kot smo videli na Poljskem, ko je eksperiment Sikošek brutalno pogorel. Ne gre zato, da bi zagovarjali Stojanovića, toda podobno, morda manj očitno kot Struna, je pogorel tudi Skubic pri drugem golu Škotov, ki so imeli tudi priložnost za zmago po tej strani, ki je bila ves čas najbolj zadržana in hkrati varna. Bolj kot leva, kjer je Jokić proti Angliji doma pokazal, zakaj je bil član reprezetance pod Kekom. Mitja Viler ima še najmanj s tem.

    Če se napake pač pripetijo, ker se zgodi situacija ali trenutek nepozornosti, pa je drugače z Romanom Bezjakom. Že po tekmi z Ukrajino v Ljudskem vrtu ga je Katanec hvalil kot fanta, ki obeta. Že takrat je bil Bezjak star 26 let. Za (pomožnega) napadalca to še niso kdove kakšna leta, vendar Bezjaka je Katanec ves čas videl kot del prenove, pomlajevanja. Ob razkritju svojega zadnjega spiska je selektor namenil Bezjaku, ki je, ne pozabimo, začel z Robertom Berićem tekmo v Litvi (!), precej trde besede, češ, da ga pač mora poklicati, ampak da je ta izbira slaba. Bezjak se je oddolžil z dvema zadetkoma in imel priložnost še za tretjega ter tako na igrišču demantiral Katančevo lastno logiko, če tej sploh lahko tako rečemo. Povedano drugače, Skubic in Struna, ki igrata redno, sta naredila napake, kot da bi bila izven forme, Bezjak pa je zabil, kot da bi bil v top klubski formi. Verbič je driblal vsaj boljše kot na tviterju. Pa razumi, kdor lahko.

    IMG_3758

    Jubilejna Cesarjeva stotica
    Morda bo to postal kar model, šablona. Da kot branilec reprezentančno kariero skleneš z.. Rdečim kartonom. Vsaj Mišo Brečko jo je, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini pokazal »srce«, skladno s haštagom aka ključnikom, in se zakadil v Ukrajinca, ko se je evropsko prvenstvo izmuznilo.

    No, Boštjan Cesar reprezentančne kariere, kot je povedal, še ni sklenil. Tudi on si bo vzel čas za razmislek, do česar je več kot upravičen kot kapetan in prvi, ki je prigural do stotih tekem. Kar je, če se ustavimo za hip, res velik dosežek. Če izvzamemo Valterja Birso (88 nastopov) in Bojana Jokića (87 nastopov) je od »mlajše« generacije, torej tiste, ki ni bila v Južni Afriki, naslednji na lestvici Josip Iličić, ki ima 49 nastopov. Torej pol manj. In tako kot je malo verjetno, da bomo do leta 2030 dočakali novega najboljšega strelca reprezentance, enako velja za rekorderja po številu nastopov. Pri čemer, to je cuker svoje sorte, je Cesar šesti (!) najboljši strelec reprezentance z desetimi goli. Dal jih je toliko kot Gliha in Matavž ter več kot Dedić, Osterc, Birsa, Ljubijankić, Iličić, Koren…

    Boštjan Cesar je ikona, za katerega lahko vsak selektor ve, kaj bo ponudil. Freh igro. In to je pokazal tudi tokrat, le da se je Katancu prav pri Cesarjevih uvodnih, zelo »jubilejnih« izbijanjih, ki sta nevarno pristali v kotu, zareklo tisto, da ne, kaj točno bo dobil. Ker Cesar ni več standardni član pri Chievu, kar tudi sam odkrito prizna in govori celo o Olimpiji. Toda pri Cesarju, ki igra vedno na robu konflikta, vendar še v športnem duhu tekmovalnosti, je ena pomembna razlika. Svoji izključitvi se je bil zmožen nasmejati. Pri četrtem sodniku je lahko izprosil, da je tekmo pospremil tam pri prehodu v slačilnico. To je pravi kapetan. Priznal je napako, odšel z igrišča. Ob vzklikih svojega imena. Škoda, da uradni napovedovalec ni pospremil njegovega odhoda z igrišča, ki je bil resnično ganljiv. Veliko o tem, kaj pomeni za reprezentanco in ta njemu, pa je tudi doma narejeni plakat staršev Cesar. Ganljivo, vredno, da Cesar ostane morda nekoliko dlje v reprezentanci kot so Novaković, Handanović in Šuler, ki so sami povedali, kdaj imajo dovolj, pa se zdi, da bi jih vsaj selektor, kot je Katanec, precej bolj potreboval, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri vpoklicu Mitje Vilerja, ki je debitiral v reprezentanci, ampak prinesel izkušnje in mir.

    Boštjanu Cesarju so lahko vrata Brda in reprezentance vselej odprta, že zato, ker je zamenjal več selektorjev (pet) kot predsednikov zveze (vse štiri). Ima neprecenljiv vpogled v različne klime, ki jih je vse preživel kot osrednji steber obrambe, tistega člena, ki Sloveniji v osnovi ne dela težav.

    IMG_3766

    Javnost je bila premalo obveščena
    Ključni tekmec Slovenije v teh kvalifikacijah niso bile Anglija, Slovaška, Škotska, Litva in Malta. Nak. Ključni tekmec je bila Slovenija sama sebi. Ključni zmagovalec tega ciklusa, če že, je absolutno Aleksander Čeferin. On sam. Slovenija od tega, da je predsednik Uefe, ki na Wembleyju mrkega obraza pospremi poraz svoje domovine, veliko nima, tudi če kmalu dobi tekmo evropskega superpokala. Ja, tudi če pride v Stožice Real Madrid.

    Kar je manjkalo in kjer je zmanjkalo, je bila komunikacija. Tu ni nihče zmagal in niti ni šlo za zmago in poraz, čeprav je bil selektor tisti, ki je delo medijev, ki jih izenači za javnost, označil za tekmo. Ampak če pustimo zgodbo s selektorjem. Že komunikacija pri izbiri domačih stadionov je šepala. Litva in Škotska sta bili sprva določeni za Maribor, o katerem so igralci govorili še pred Ukrajino kot o svojem primarnem izboru, vendar se od takrat v Ljudski vrt niso vrnili. S čimer samo po sebi ni nič narobe. Stožice se zdaj počasi zdijo kot neke vrste dom, pri čemer precej pripomorejo derbiji domačega prvenstva, ki so vmes postali večji magnet kot reprezentanca, kar se je ob začetku Katančevega drugega mandata zdelo še nemogoče. Sploh v Ljubljani. Na derbi pride vsaj toliko gledalcev, če ne več, kot je prišlo na tekmo z Anglijo (13,274), ki ni bila razprodana. Gotovo tudi zaradi cene vstopnic, ki ves čas zlagoma, a potihoma rastejo. Tekma s Škotsko je veljala 30 evrov. Že res, da je bila tekma tudi dobrodelne narave, vendar v marketingu in piarju so škotski navijači z donacijama slovenskim dobrodelnim projektom vložili lastni navijaški denar. Niso z njim potem razpolagali. To so naredili samoiniciativno in precej manj rigidno. In pomagalo je, da so igrali sami v roza dresih ter tako pripomogli k lepi akciji, ki je NZS sicer kar dobro uspela. V tem je zveza napredovala, prav tako v spletni komunikaciji. Kjer je problem, je tisti klasičen. Novinarske konference. In da so vsa vprašanja, ki so v sebi vsebovala nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, takoj označena za negativna.

    In potem je tu še sam občutek na stadionu. Težava slovenske reprezentance nikoli, vsaj ne zadnjih slabih dvajset let, nikoli ni bila v vratih. Je pa težava za njimi, konkretno na severni strani Stožic in/ali južni strani v Ljudskem vrtu. Prazno je. Združenih navijačev ni že dolgo, kar sicer v mikrokozmos obliki veliko pove o razklani državi, kjer se za reprezentanco najprej ni dalo povsem skupaj stopiti, zdaj pa sta dve največji navijaški skupini že (pre)dolgo indiferentni do reprezentance. Pustimo, kaj vse prinese s sabo derbi in da ima reprezentanca bolj severnjaški navijaški pridih ter da uspeva predvsem družinski sektor, kar je dobro za vzgojo prihodnjih generacij nogometnih navdušencev, ki jih v Sloveniji absolutno ne manjka.

    Nerodno namreč je, če ima Nogometna zveza Slovenija preko svojega selektorja, ki ni šel na nobeno tekmo Maribora v ligi prvakov v Ljudski vrt, takšen odnos do glavnih klubskih domačih promotorjev (čeprav selektor pride tudi na derbije). Kar Maribor in Olimpija absolutno sta. Prav je, da je Katanec videl zgodbo, talent in izziv v domžalskih nogometaših in jih vpoklical celo plejado (Dobrovoljc, Blažič, Vetrih, Balkovec, Firer, Repas, Širok, Vidmar…), svojevrstno dobrodošla je bila tudi akcija z b reprezentanco, vendar ko se spregleda standardno igranje Nika Kapuna in pred tem igre Erika Janže, je to sporočilo, ki si ga prva liga ne zasluži. Obenem se je oprijela Katanca oznaka, da domačim fantom z vpoklicom zmeša glavo, kar se je pokazalo pri Vrhovcu, Matjašiču, Zajcu in nazadnje Repasu.

    Še manj pomaga tolmačenje, da prva liga ni glavni »produkt«. Je. Kot je Maribor dobro s pismom za javnost opomnil Katanca, ki je nazadnje govoril tudi o »naj pokličem nekoga, iz ne vem, Celja«, da so vsi ti fantje morali nekje začeti. In da so z izjemo Kevina Kampla vsi začeli kariere doma. Tudi Jan Oblak. Tudi Josip Iličić. Tudi Miha Mevlja, o katerem Katanec govori, kot da bi bil njegov agent ne pa selektor. Štiri leta je igral v Gorici. Maribor je selektorja samo nagovoril, da si domače prvenstvo zasluži… No, več.

    Slovenski klubski nogomet se dviguje in nekje bi se to moralo poznati v sklopu Nogometne zveze Slovenije. Če že ne nujno na igrišču, pa kje drugje. Ne samo na reklamnih panojih med tekmami PLTS. Slovenija je namreč prav iz te lige proizvedla tudi sodnike, ki sodijo v ligi prvakov (pustimo, kako sodijo doma in kaka je narava tekem skupinskega dela lige prvakov) in so ti precej bolj cenjeni tako doma kot v tujini. Pri nogometaših, kaj šele selektorjih: velja tako za Katanca kot še bolj za Primoža Gliho, ki je glede na rezultate mlade reprezetance očitno prehitro dobil priložnost, saj se v Olimpiji, Dravi, Muri, Gorici in Kopru nikjer ni v prvi ligi obdržal več kot sezono, zdaj pa vedri na NZS že tri leta in je iz U-21 selekcije naredil šlamastiko menedžerskih modelov, kakršni so v prvi ligi (nazadnje Celje) kratkega in s kritikami pospremljenega daha.

    Predvsem pa mora biti javnost bolje obveščena o samih procesih izbir in odločitev. Čeferin je, kar mu priznamo, to počel transparentno. Ko je izbral Slavišo Stojanovića, je stal sam za to izbiro. Enako, ko je pripeljal Katanca, čeprav mu je takrat voda pošteno tekla v grlo, Katanec pa je imel na voljo pogoje, na katere je Čeferin moral pristati, saj druge izbire ni imel.

    Novinarji nis(m)o odstavljali selektorjev. Pramater vseh afer, Šmarna gora, je novinarje izkoristila kot kanal, pri čemer so nekateri mediji v tem videli tudi priložnost. Kek je odšel, ker ni izpolnil cilja, pri čemer je bil edini, ki je imel ves čas narisan cilj pred sabo, vendar šele potem, ko je Ivana Simiča zamenjal prav Čeferin, ki je želel pustiti svoj vtis v slvoenskem nogometu s tem, da zamenja selektorja. In ga tudi je. Čeferin je zgradil več na igrišču kot ob njem. Še nedolgo tega se je hvalilo Bonifiko kot primer stadiona, ki je pravšnji za Slovenijo. Stadion že, klub, ki je igral na njem, pa gotovo ne. Primer Ankaran, Zavrč, pa tudi Rudar, Krško, Celje so vmes pošteno zatresli osnovno bistvo klubskega nogometa in vloge NZS, ki bdi nad tekmovanji.

    Pri Keku se je uvrstitev na svetovno prvenstvo, čeprav je bilo še leta 2010, pozabilo prej kot pri Katancu. Pri čemer je velika razlika, kaj je Kek storil zatem. V Rijeki je zgradil zgodbo, kakršne hrvaški fuzbal prej ni poznal. Dvakrat jih je spravil v evropsko ligo, postal hrvaški prvak. Glavni strah, kako bosta funkcionirala Katanec kot selektor in Zlatko Zahović kot športni direktor serijskih državnih prvakov, je bil odveč, čeprav je Zahović v tem času, kar se je Katanec vrnil, spravil Maribor dvakrat v ligo prvakov. Z vsaj sedmimi, osmimi, devetimi igralci, ki so Slovenci ali govorijo tekoče slovensko.

    Tako Čeferin kot Mijatović imata z mediji dobre, če ne zelo dobre odnose, predvsem Čeferin je bil za tisti del medijskega prostora, ki nogomet spremlja, ko je to pač aktualno, velik magnet. Ampak oba imata dober, miren, preudaren odnos. Ne poslabšata situacije. Znata stopiti na žogo, čeprav noben od njiju ni bil profesionalni nogometaš. Ne mislimo na to komunikacijo z javnostjo. NZS je na koncu premeteno in spretno izpeljala in pospremila Katančev drugi mandat, pri čemer so bili – prosto po selektorju, ki nas je vse pošiljal na svojo prvo konferenco, še raje pa tja, ko je menjal Zdenka Verdenika – krivi vsi možni zunanji faktorji. Selektor ni priznal ene same napake. Celo Kek jo zna, češ, da je včasih preveč zaletav. Pa je odšel v trdih okoliščinah. Selektor je na nekatera vprašanja odgovarjal s pridevniki, drugih pa pač ni komentiral. Njegova ključna težava je postala v tistem hipu (kar se mu je ponovilo iz prvega mandata), ko je moral biti – selektor. Tisti, ki izbira in izbere. In se ne more braniti vprašanj, kakšna je hierarhija klubov in lig, iz katerih lahko izbira. Počasi bo namreč na mestu tudi vprašanje, ali je slovenska liga res manjvredna od druge francoske, španske ali italijanske lige. In ali igralci v Mariboru in Olimpiji vendarle ne nabirajo tudi svojevrstnih izkušenj. Nenazadnje, Marwan Kabha je prišel naravnost v prvo postavo izraelske reprezentance. Iz slovenske lige. Štelo je, da igra v ligi prvakov. To je bilo dovolj.

    IMG_3769

    Skupina F ni bila bav-bav

    Gordanu Strachanu je Slovenija dala, Gordanu Strachanu je Slovenija vzela. Škotska je bila klinično, fuzbalsko in tudi sicer pred tisto spomladansko tekmo v Glasgowu hin. Nikjer je ni bilo. Njeni rezultati so bili tako kilavi, da je Anže Bašelj za TV Slovenija komaj našel koga, ki bi ga tekma resneje zanimala. Zato je posnel reportažo o rekreativnih fuzbalerjih/navijačih. Medijev reprezentanca niti malo ni zanimala. Ampak Škoti so po zmagi proti Sloveniji dobili zanos, vnovčili so ga proti Angliji in skupina F je postala naenkrat bolj tekmovalna, ko je tudi Slovaška ugotovila, da jim poraz v Ljubljani ne bo zaprl vrat.

    Že res, da so bili Angleži favoriti. Tu se s Katancem lahko strinjamo. Toda vse reprezentance so ji povzročile težave in si dokazale, da Angleži niso tak bav-bav, nenazadnje so jih na zadnjem EP pošolali Islandci (kar je kompliment za Angleže, da ne bo pomote), na zadnjem SP pa niso napredovali iz skupine z Urugvajem, Italijo in Kostariko. Slovenija in Škotska sta izvlekli remi in obe bi lahko prizadejali poraz reprezentanci, ki ima privilegij ubadati se toliko sama s sabo in svojim mestom v nogometni sedanjosti, čeprav prevečkrat ždi v idealih preteklosti.

    Skupina F bo danes še dočakala, ali je bila točkovno gledano »najslabša«, čeprav je bila Malta zahteven tekmec, ki je namučila prav Anglijo na Wembleyju, zanjo se je pa obakrat namučila tudi Slovenija. Skupina F je pokazala, da so bila odločilna gostovanja, še zlasti za Slovenijo, ki je prinesla nazaj zmago z Malte in točko z Litve. Slovaška se je zdela premagljiva ali pa vsaj vredna točke v Trnavi. Dodatne kvalifikacije (Slovaška?), še bolj pa mundial (Anglija), daleč najbolj pa nov sistem pokala narodov (Škotska, Litva, Malta) bo pokazal, kje je Slovenija. Ki bi lahko dobila tudi še precej bolj neugodno skupino.

    Igralec tekme: Roman Bezjak [Slovenija]

    IMG_3756 2