Oznaka: plts

Pet ugotovitev: Krško – Maribor [1:1]

Še zdaleč ne fantastično

Vsaj na tem portalu smo zelo veseli, če trenerji uporabljajo pridevnike, prislove in predvsem karakter v svojih izjavah. Hvala bogu. Manjka, zelo. Ampak po drugi strani se težko znebimo diskrepance, ki je vladala v Krškem v mariborskem taboru. Za Kanal A je Saša Gajser, pomočnik trenerja, pred tekmo (na)povedal, da ima Maribor vrhunske igralce, le pravi dan morajo imeti in to pokazati na igrišču. Darko Milanič pa je po tekmi, ko se je zdelo, da Maribor nikakor ne bi zabil zmagovitega gola, kakršnega je stisnil Marwan Kabha iz parkinga na prvem letošnjem podobno težkem gostovanju v Krškem, dejal, da je Maribor igral fantastično.

S tem se ne strinjamo. Maribor ni igral fantastično. Že zato ne, ker so vijoličasti imeli cele epizode tekem, ko so bili na sredini najprej nezanesljivi, ko so imeli žogo (Vrhovec, Pihler), in nato posledično še takrat, ko so jo zapravili (Vršič, Hotić, Zahović). Napačnih, zgrešenih ali nekam-na-pamet podaj je bilo sploh v prvem delu preveč za ekipo, ki jo strokovni štab oceni za vrhunsko. Tokrat je z visokimi žogami, ki jih Milanič zna grajati pri tekmecih, poskusil tudi Maribor. Krško ni bilo tako nadkvalitetno (čeprav je odigralo najboljšo tekmo pomladi), kolikor se je Maribor zaustavil v iskanju novih akcij in novih načinov. Začuda hkrati z Daretom Vršičem in Dinom Hotićem v igri. Kreativcema.

Lahko vodilna ekipa, ki remizira z ekipo, ki predvsem noče igrati dodatnih kvalifikacij za obstanek v prvi ligi, sploh odigra fantastično? Odvisno, kaj želi doseči in sporočiti. Izgubljeni dve točki vsekakor nista alarmantni, se pa od tekme s Celjem naprej zdi, da Milanič ali pa njegova četa, najbolj verjetno pa vsi skupaj, ne najdejo prave rešitve, da bi hitro dokončali te tekmece, ki so jim jeseni stisnili štiri komade do polčasa. Milaničeva pogosto tudi glasne kritike, češ, da igrajo eni avstrijski fuzbal, drugi bunker, tretji nabijajo žoge, pač ne pomagajo. Kot niso denimo Aberdeenu tam pozno poleti, ko so jadikovali, kako da Maribor igra ta svoj »balkanski fuzbal«.

Maribor v Krškem ni igral slabo ali zanič, še zdaleč ne, igral je ekipno, povezano in z željo po zmagi, ne da bi se bal remija, ki bi potem lahko kmalu postal poraz, kot se je dogajalo lani. Ni pa igral fantastično. Ne samo zato, ker ni dal drugega gola. Ampak ravno zato, ker je mislil, da igra fantastično, s čimer ciljamo predvsem na Milaničevo (pre)pozno menjavo, ko je pač moral ukrepati, ker se fantazija ni uresničila.

V iskanju drugega gola III

Že tretjič se je primerilo… Morda ne ravno enako, vsekakor pa podobno. Vijoličasti so tokrat resda zaostajali, niso prvi povedli kot proti Celju (Novaković, šesta minuta) in Radomljam (Vršič, sedma minuta), vendar kljub temu po vnovičnem zadetku Dareta Vršiča, ko mu je tokrat krasno asistiral razpoloženi Mitja Viler (ki pa je imel vidne težave v obrambi, ki pa jih je tokrat kompenziral s potentno igro v napadu, kakršne Matej Palčič še vedno ne ponudi, njegova igra pa vidno stagnira), niso več znali ali zmogli zabiti drugega gola. Ne glede nato, da je bil prvi zelo lep. Kot proti Radomljam. In Celju. Težko bi zapisali, da si tega niso želeli, saj je bilo za to več kot dovolj strelov na vrata (šest v okvir, pet mimo), obenem so vijoličasti imeli 63-odstotno posest.

Vse lepo in prav, tam nekje do zdaj že 30 metrov od gola. Kar lahko Darka Milaniča upravičeno skrbi, je neuravnotežena razporeditev moči v napadu. Povedano drugače, Maribor skuša igrati na avtomatizem, toda trenutno tega nima, vsaj ne takega, da bi znal samoumevno zabiti še kakšen gol več. Prvi gol pride s trudom, a izgleda preprosto, za drugega se trenutno preveč grize in gara in nekaj zmanjka. Tisti goli, ki bi mu poleg pogleda na lestvico zares dali šampionski občutek. Napad ni povsem brez težav, Luka Zahović ni v najboljši formi in ker ni v najboljši formi, trpi delno sodelovanje z Milivojem Novakovićem, ki se z vsako nenatančno podajo bolj jezi, kuri energijo in nato zapravi dve, tri res lepe priložnosti. Streli od daleč tekmeca granatirajo predvsem psihološko, a ga ne strejo. V kazenskem prostoru pa je običajno preprosto preveč nog. Pa ne samo tekmečevih.

Čemu čakanje s Tavaresom?

Če je imela tekma v Krškem kje kisli okus preteklosti, ko vsi v Ljudskem vrtu nis(m)o bili na isti valovni, je imela (pre)pozna menjava Marcosa Tavaresa. Čakati do 81. minute, da greš na vse ali nič, je hkrati prepozno in prezgodaj, obakrat pa narobe. Prepozno zato, ker se Tavares ni mogel v desetih minutah (na komaj 66 minut spomladanske podlage) privaditi ne soigralcev, ne terena, ne tekmecev, še najmanj pa kar naenkrat skrajno ofenzivnega sistema 4-2-4, v katerega se je zapodil Milanič, ko je iz igre poklical Hotića, ki je bil morda še najbolj asistenčno razpoložen (poleg Vilerja, ki pa je v tisti fazi tekme že dihal na škrge).

Tavares je lahko adut iz rokava, kar je pokazal najbolje v tej sezoni v Sofiji in še marsikje. Na tekmi s Krškim pa bi potreboval vseeno več manevrskega prostora, hkrati pa je pokazal večjo sposobnost driblinga, s katerim nase povleče igralce, dimenzija, ki je Novaković nima in ki jo okrevajoči Zahović trenutno stežka pripravi tako, kot smo bili vajeni. Nasploh je ta menjava pokazala, da Milanič rotira samo takrat, ko ga v to pripravijo (beri: prisilijo) zunanje okoliščine (poškodbe, kartoni, rezultat). Če je imel Marko Šuler nesrečo na nepravem mestu ob nepravem času s poškodbo in je Aleksander Rajčević tokrat vskočil dovolj suvereno, a je očitno tekma iz ritma vrgla Rodriga Defendija, ki je zamudil v štart nad Filipom Dangubićem in storil očitni penal in bo povrhu še manjkal na naslednje, se je Milanič očitno nagibal k ideji, da bo ta postava, na taki tekmi pač nekako opravila svoje.

Saj tudi je, remi ni tragedija, toda če Milanič denimo na tiskovkah gladko in glasno pove (beri: kritizira), kako od mladega Sandija Ogrinca pričakuje precej več žog naprej, hkrati pa tega ne zmoreta Blaž Vrhovec in, še bolj, Aleks Pihler… To kaže na tiste dvojne standarde, zaradi katerih se včasih zdi, da talenti v vijoličastem ne dobijo zares prave priložnosti. Pa ne pravimo, da bi Ogrinec sam rešil tekmo. Sploh ne. Tudi Gregor Bajde ali Valon Ahmedi je sama ne bi. Kot je tudi ne bi Žan Celar in še kdo ne. Toda prav takšne tekme ob tovrstni prednosti Mariboru ponujajo konkretni vpogled v globino kadra. Če bo namreč Milanič tudi prihodnjo sezono upal, da bo Tavares reševal tekme… Je Maribor tam, kjer je bil. V Evropi pa to – pustimo, da je še milijon drugih razlogov – že dve leti ni dovolj za skupinski del lige prvakov ali evropske lige.

Penali, roke, sodniški dodatek

Ta ugotovitev bo najkrajša, ker jo poznamo že vsi. Ne vemo več, kaj je roka za penal in kaj ne. Sami se bolj nagibamo, da Tavaresov strel v roko krškega branilca pač ni za penal. A kaj, ko smo videli že kaj več. Denimo Nejca Kajtazovića, ki je imel v Celju spet svoj šov, izključil ali opomnil vsakega, ki si je drznil oporekati njegovi avtoriteti. In potem so sodniki, ki cincajo.

Vzamite za primer Mitjo Žganca, ljubljanskega sodnika, ki je sodil v Krškem, kjer je imel odlična pomočnika, ki sta vse videla tako, da igralci niti pisnili niso. V sodniškem dodatku je Šturm legel na tla, češ, krči. Nič hudega, nihče se ni pritoževal, Maribor je pač verjel, da bo imel še dovolj časa za še eno priložnost, kakršno je zapravil Novaković. Da bo že Žganec upošteval teh pol minute. No, ni jih. Gladko je odpiskal prehitro in se nato čudil, čemu igralci protestirajo.

Sodniki so spomladi dosegli, da se o njih piše nekoliko manj, kar je za naš nogomet napredek, a smo potem videli tisto roko Šulerja v Novi Gorici in penal, ki ga je Handanović sicer ubranil. Ampak ne gre zato. Znova želimo le izpostaviti oziroma ugotavljamo, jovo na novo, da slovenski sodniki pač ne šljivijo nič in nikogar. Imajo svoj fuzbal in svojo ligo. Pa ne gre za penal, ki, še enkrat, ga mi itak ne bi dosodili. Težava je, da želijo številni sodniki kopirati kriterij Damirja Skomine in čakajo s kartoni, tudi če je tekma groba. Tekma v Krškem ni bila pretirano groba, ni bila pa nežna, kar je najbolj izkusil Marko Šuler. Kar si želimo, je sodnike, ki se prilagodijo tekmam in igralcem, ne pa da samoumevno čakajo, da se bo zgodilo ravno obratno.

Če bi Krško vsakič igralo tako…

Krčanom lahko samo zaploskamo. Ne samo zato, ker so jo letos zagodli Olimpiji ter zdaj dali malo tuhtati še Mariboru, kdaj lahko začnejo razmišljati o tem, da bo letos na južni ploščadi spet rajanje ob novem naslovu. In ne samo zato, ker posojeni nogometaši vijoličastih (spet) niso (smeli) igrali proti matičnemu klubu. Krško (še) ni plačalo ultimativnega davka druge sezone, ki bi se takemu klubu razumljivo zgodilo in se mu je že skoraj poleti, ko je Tomaž Petrovič najprej odhajal, zdaj pa dokončno odšel in imajo na stadionu Matija Gubec dva trenerja, prvega, ki nima ustrezne licence (Rok Zorko) in vodi treninge, ter pomočnika, ki vodi tekme (Radovan Karanović).

Ob nekoliko slabši domači formi je padel tudi obisk: lani so imeli v Krškem tretji najboljši obisk v ligi (1.267), letos pride v povprečju kar 300 gledalcev manj, skoraj četrtina. Svoje opravi tudi dejstvo, da nimajo več toliko lastnega kadra, doma vzgojenih pobov, ki so priborili prvo ligo pred dvema letoma. Včeraj so tako nastopili le štirje slovenski nogometaši za klub, ki ga radi označujemo za dobro kalilnico mladih talentov.

Da ne bo pomote, Nikola Gatarić je še jeseni brcal v drugi ligi za Brežice, včeraj pa je povzročal preglavice tudi Handanoviću s svojo vztrajnostjo. Uroš Jovanović in Tonči Munjan sta prav tako želela pokazati svoje, a ravno to je tisto, kar lahko v Krškem obžalujejo po tekmi: v zadnjih mariborskih navalih, po vstopu Tavaresa, so imeli kar tri obetavne situacije, pa je vsakič vsakdo (Dangubič, Munjan, Jovanović) dal glavo med ramena ter šel v solo akcijo. Razumemo željo po dokazovanju, še posebej v tv prenosu. Toda junaki Krškega so včeraj bili vratar Marko Zalokar, branilec Jan Gorenc in neutrudni, malo tudi »ljigavi« Klemen Šturm. Kar ne pove vsega, ne pove pa niti tako malo.

Krško je z menjavo trenerja eden redkih klubov, ki je (letos) rezultatsko napredoval (in ne samo za eno tekmo). Pod Rokom Zorkom so premagali Radomlje in Koper, oba celo v gosteh, zdaj še remizirali z Mariborom. To je več kot le dobra forma, je lep uspeh. In čeravno tudi Slobodanu Gruborju prav tako solidno teče uvod pri Aluminiju, je Petrovičeva zaloga tudi nekaj vredna, ne glede nato, da se trenutno lansko šesto mesto za Krško zdi nedosegljivo ravno zato, ker manjka tisti širši občutek, da to ni le projekt tujih lastnikov. Krško tako pade v kategorijo »privat« klubov, ki lahko pošteno zanihajo. Rudar, Koper in tudi Celje so naslednji podobni primeri. Je pa res, da je lani za šesto mesto zadoščalo 41 točk, Krčani pa jih imajo pred zadnjo četrtino, devet tekem do konca, zdaj 30, šest manj kot šesti Koper. Nič hudega, če je letos cilj ne igrati kvalifikacij: a kakšen bo potem naslednji cilj?

Vsekakor pa krški publiki vsa pohvala, ker se je tudi prek tv prenosa začutila istovetnost s klubom, slišalo se je glasne Nuclear Power Boyse in ostalo publiko, ki dokazuje, da ni imela fuzbala rada samo lani, ker je to bilo tam pač »in«. In čeravno jim igrišče zagode ob vsakem malo večjem dežju, da so tekme že odpadale (ali pa bi morale), je zgodba Krškega bolj naravna, pristna, manj zbirokratizirana kot tista, ki jo denimo pišejo Radomlje, ki dokazujejo še drugič, da pač potrebuješ svoj stadion in svojo zgodbo. Tisto malo podpore, da snedeš točko proti Mariboru ali tri proti Olimpiji. Krško je potrebovalo sedem tekem, da prvič ni izgubilo z Mariborom. A je zdaj dobilo svojo nagrado.

Igralec tekme: Marko Zalokar [Krško]

2. aprila 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Radomlje [1:0]

Dare Vršič, kreator mariborske sezone

Ni čudno, da je novinarski kolega vprašal Darka Milaniča, če ni, Radomlje gor ali dol, nemara tvegano povleči iz igre najboljšega igralca, najbolj versatilnega in najbolj vplivnega nogometaša Maribora ne samo ta trenutek, temveč vse odkar ga je proti koncu poletja trener končno postavil na mesto, kjer mu je, khm, mesto. Dare Vršič je spet zabil, tokrat z glavo, ponudil tudi eno najbolj iskrivih, da ne rečemo genialnih dvojnih podaj, ko je zicer nastavil Luki Zahoviću tako, da mu je instinktivno podaljšal z glavo, ter bil ob Dinu Hotiću tisti igralec, ki je komaj čakal, da je videl, kam in kaj bi še lahko z žogo.

Seveda Vršič igra tudi zaradi svojega statusa. Da ima tudi ali ravno zaradi tega sezono življenja, pravijo tudi nekateri. Tako smo ga videli brcati, še bolj pa tekati samo še takrat, ko je v Olimpiji imel showcase za tujino, kjer pa se nikoli več ni naigral in vprašanje, ali se še kdaj sploh bo. Pa pustimo vpoklic v reprezentanco, ki bi bil več kot smiseln, glede na njegovo formo. Maribor mu je zelo pisan na kožo, čeprav mu navijači z juga, tudi zdaj, ko je odločil tekmo, ne vzklikajo »Vršič – Viola«. Pomagalo gotovo bi, vsaj kar zadeva podaljšanje pogodbe, ampak Vršič ne glede na vse kaže konstantne igre in je tisti igralec, ki z žogo v svojih nogah pripravi ostale, da se, no, pripravijo. Na akcijo, na nekaj, na gol.

Da pa je to, da bo Vršič igral tekme kariere, lahko tudi nevarni avtopilot, je Maribor najbolj izkusil v Domžalah, ko ga je Simon Rožman s taktiko povsem onemogočil. Maribor je najbolj odvisen od Vršiča in če ga klub zaustavi, se nato zanaša na solo akcije Luke Zahovića, kot se je zgodilo denimo na derbiju. A kakorkoli že, Dare Vršič je dobil nekaj minut odmora tudi zato, ker bo v Krškem najbrž spet on tisti, od katerega se bo pričakovalo, da nekaj spravi skupaj. In po vsej verjetnosti tudi bo.

V vnovičnem iskanju drugega gola

»Če pogledamo niz realizacije na zadnjih petih tekmah, je realizacija okej. A pozna se, da nam je Luka spet nekoliko zbolel,« je Milanič odgovoril na vprašanje, zakaj Mariboru že drugič v nizu ni uspelo zabiti še drugega zadetka. Kar ni nepomembno ali nadležno vprašanje. Že zato ne, ker je vijoličaste to stalo treh točk v Celju in proti koncu tokratne tekme so podobno začutile celo Radomlje, ki v Ljudskem vrtu igrajo pokončno, korajžno in niti najmanj bojazljivo. Ja, bolj se nagibamo k besedam Adnana Zildžovića, ki je ponosno dejal, da niso igrali bunkerja, na kar je Milanič cinično pripomnil, kako tekme vidimo vsak s svojimi očmi. Radomlje niso igrale golega bunkerja, igrale so pač v skladu s pričakovanji in Milanič je očitno pozabil, da so v prvi minuti (kot v prejšnjem krogu proti Krškem) prišle do resne priložnosti in kota, kamor je žogo kar malo panično izbil Palčič.

Maribor je spet hitro zabil – v Celju je Novaković zabil v šesti, Vršič zdaj v sedmi minuti – in take tekme je jeseni v tem nizu dobival z vsaj tremi zadetki, ker je nekako steklo, ker se je odprlo in ker je preprosto več šlo noter. Tokrat ni, kar pa je delno razumljivo, kot je pojasnil tudi Dino Hotić: »Prvič smo na sredini igrali skupaj v tej zasedbi na prvenstveni tekmi. Dominirali smo, imeli priložnosti, nismo pa dali drugega gola.« In poudaril, da zelo rad igra skupaj z Vršičem, čeravno sta si na trenutke bila tudi nekoliko v napoto, saj je Hotić tokrat pogosto posegel tja, kjer je bil sicer prostor za Blaža Vrhovca, h kateremu se je še raje zatekal Sandi Ogrinec.

Maribor je imel vsaj dve izjemni priložnosti (Vršič, Zahović), poskušal je s streli od daleč, ko je ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka niti po bokih. Prav boki so postali problem proti zgoščenim moštvom, ki se znajo postaviti na sredini (»peterici v zidu« je temu rekel Milanič). Mitja Viler je preredko prihajal visoko, Matej Palčič je to storil pogosteje, ampak vidnejšega efekta tudi ni bilo. Med reprezentančnim premorom je Maribor igral z avstrijskim nižjeligašem, kot je povedal Milanič, kjer so se ubadali predvsem z učinkovitostjo, ampak to pač nienako – niti ko gre za Radomlje.

Maribor je presenetljivo končal s kar tremi napadalci, ko je vstopil še Marcos Tavares, ki se dobro ubada s svojim statusom, saj vstopi v igro vselej kot najbolj razpoloženi rezervist. Bi pa to lahko bila tekma tudi za četrtega pogojno napadalca Gregorja Bajdeta, ki pa mu je zdravje preprečilo, da bi Radomljane prebijal po diagonali in predvsem po tleh, saj je Maribor poskušal prehitro z visokimi žogami in predložki.

Druga tekma Sandija Ogrinca

To ni bila prva tekma, ki jo je za vijoličaste začel Sandi Ogrinec. Ne, Milanič mu je namenil polno minutažo v zadnjem lanskem krogu v kislem porazu z Gorico, ko pa mu je publika – ob žvižgih tetoviranim in ošišanim – vseeno namenila topel aplavz. Enako je veljalo za prijateljsko tekmo s Celticom in predvsem za zimske priprave v Beleku. Ogrinec igra lahkotno, preudarno in samozavestno. Že skoraj preveč za osemnajstletnika.

Poznalo se je, da so prvič igrali skupaj na sredini v tej postavi, predvsem kombinacija z Blažem Vrhovcem, ki še nima rutinske samozavesti Marwana Kabhe, je Ogrinca nekoliko begala, česar ni spregledal niti Milanič: »Upam, da bo Sandi več igral naprej, ko bo imel žogo in priložnost. V bodoče mora biti bolje.« Drži, Ogrinec je žogo premalokrat poslal naprej, raje je izbral previdnejše opcije, česar pa mu pri osemnajstih letih in v tretjem nastopu sploh v prvi ligi (še) ne gre očitati. Vsekakor deluje bolj dojemljivo in stabilno, kot je sprva deloval denimo Dino Hotić, preden je odšel v Krško, kjer se je na novo našel in predvsem opogumil. Bližje temu, kar je – a s precej več izkušnjami v prvi ligi – pokazal Aleks Pihler, ko je dobil priložnost. Prav to potrebuje Ogrinec v tem nizu tekem, kjer bo Milanič očitno še rotiral.

Rotiral je namreč tudi na klopi, saj je Valon Ahmedi po Celju ob izostankih drugih znova dobil vsaj mesto na klopi, se tudi segreval, a priložnosti ni dočakal, saj je Milanič ob koncu raje v igro poslal Aleša Mertlja, kar so posebej nagradile tudi Viole, ki očitno pogrešajo podkapetana večkrat na igrišču. Mimogrede, Mertelj je vstopil sploh prvič v tej pomladi na zelenico. Na klopi je bil tudi Žan Celar, kar ni nepomembno iz vidika srednjeročne slike ob morebitnih odhodih (Kabha, Zahović, Sallalich).

Krhka usoda Sintayehuja Sallalicha

Darko Milanič ima rad konkretna vprašanja; tudi o posameznih igralcih, ni pa nujno, da na konkretna vprašanja, sploh tista, ki imajo med vrsticami še kakšno podvprašanje, zagotovo pa podton, tudi konkretno odgovori. A tokrat je povedal dovolj, ko gre za Sallalicha, ki se je čez zimo znašel komaj drugič na klopi in zdaj še prvič na igrišču (jeseni ni začel le na štirih tekmah). Bržkone zaradi njegovega statusa, o katerem se neuradno ve dovolj za pojasnilo njegove statistike.

Sallalich je prišel v Maribor kot YouTube zvezda. Fuzbaler nove dobe. Zdel se je kot nogometaš, ki ima tisto, kar imajo gotovo tudi nekateri drugi (doma vzgojeni) nogometaši, vendar tega ne znajo, nočejo, ne morejo ali celo ne smejo pokazati, ker se je pač treba podrediti cilju. Toda vsi njegovi driblingi so se izničili praviloma v zadnji sezoni – sploh po prihodu Milaniča, ki je Izraelcu namenjal izdatno minutažo, tudi na račun Damjana Boharja, za katerega zdaj, ko je poškodovan, Milanič sam obžaluje, da bo spet padel iz ritma, v katerega se nikakor ne ujame več, odkar je bila Sallalich/Bohar najbolj predvidljiva in uporabljena menjava – tako, da je driblal sam zase, pri podajah (ima eno asistenco na svojem računu) pa se nikakor ni ujel z moštvom.

In glede nato, da v napadu ni zablestel (71 tekem, 11 zadetkov), je njegova neobrambna igra nekaj, kar Mariboru v fazah tekme, ko žogo dobi tekmec, ne zgolj manjka, temveč tudi škoduje. Proti Radomljam je Sallalich vstopil v času, ko bi Maribor lahko sam odločil tekmo in ne bi naposled vsi upali, da bo Handanović žogo odbil čez prečko, ko je nevarno pomeril Rok Jazbec.

Ne, Sallalich se nikakor ne ujame. Kar je še huje, zdi se, da bistva mariborske igre sploh ne razume. V tem oziru je igralec, ki samo odžira minute drugim (Boharju, Ogrincu, Hotiću in še komu). Maribor bi rad našel evolucijo v svoji igri, a čaka, da svojo najprej pri sebi opravi tujec? »Pokazal sem, da Sallalichu še zaupam. Kako bo naprej, pa bo še vprašanje,« je Milanič med vrsticami vseeno konkretno odgovoril na vprašanje. Sallalich ne bo prvi igralec v eri Zlatka Zahovića, ki bi zbledel in potem potihoma odšel. Še zdaleč ne. Bo pa zanimivo videti, kako bo klub rešil zgodbo z njim: resda zanj ni odštel odškodnine, najbrž pa je Sallalich igral za plačo, o kakršni je še lani igralec tipa Pihler lahko samo sanjal.

Dobra sreda in zgodba Radomelj

Čeprav gre ta ugotovitev v smer, da se Radomljam najbolj pozna, da nimajo osrednje zgodbe, bržkone zato, ker svoje tekme igrajo v Domžalah, kamor pa, zanimivo, pridejo njihovi organizirani navijači, kakršnih ne poznajo (več) niti v Domžalah, in da so sicer dobro organiziran klub, ki ima na papirju vse, ampak je problem v tem, da je to vse samo na papirju – dobre pogoje, redne plače in solidno vzdušje, kot je v Ofsajdu opisal Adnan Zildžović -, je bil obisk Ljudskega vrta v sredo prava ligaška izkušnja. Ena tistih tekem, kjer Viole pobrskajo po zimzelenem repertoarju in ponudijo pesmi, kakršne ne slišimo več tako pogosto, obenem pa čestitajo Rudolfu Maistru za rojstni dan.

Ljudski vrt je letos spet dobro obiskan – trenutno (4.092 na tekmo) nekoliko manj kot lani (4.259) – in 3.500 gledalcev za obračun prvega in zadnjega sredi tedna je zavidljiv dosežek, hkrati pa dokazuje, da je spomladi nogomet resnično (še bolj) priljubljen v mestu ob Dravi. Čeravno pride tudi ogromno otrok, ki jim pozornost kmalu popusti, sploh ob tovrstnih tekmah, kjer se dolgo lomi tekmeca, išče različne načine, kako do gola, in ko ima tekmec bolj malo priložnosti, so take tekme v bistvu osnova slovenskega nogometa in predvsem ponujajo marsikomu prvo izkušnjo obiska Ljudskega vrta. Še posebej lahko vijoličaste veseli, da je med mladino na tribunah ogromno deklet, odetih v šale ali majice kluba.

Je pa težava pri Radomljah, ki igrajo svojo drugo prvoligaško sezono (prvo so končali s 16 točkami, ko so zabeležili štiri zmage, trenutno ostajajo pri zgolj eni), da tudi zdaj, ko igrajo na vse ali nič, iztržijo vselej slednje: nič. Presekal jih je poraz z Aluminijem, ko se je spisala zgodba njihove jeseni. Priložnosti, prečke, vratnice, na koncu pa poraz za porazom. In ne, ne do končne zmage. Če je lani zadnja Krka vsaj kanček črpala iz lokalne zgodbe, Radomlje tega nimajo, čeprav so v Ljudskem vrtu spet delovale kot klub, vseeno vreden prve lige.

Kranjski Triglav, ki bo kot kaže nadomestil Radomljane, v minulih sezonah pokazal vseeno nekoliko več in je, če nič drugega, igral na svojem stadionu, kar bi morala biti osnova, ob kateri NZS prehitro zamiži stran, ko lista čez točke licenčnega postopka. Radomelj gotovo – razen tistih, ki so povezani s klubom – nihče ne bo na veliko pogrešal. Kot bi veljalo denimo za Zavrč, da v javni zavesti legendarnih klubov raje niti ne omenjamo.

Igralec tekme: Dare Vršič [Maribor]

30. marca 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

Strelska forma: 2x4x4

Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

»Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

Krt rije po Ljudskem vrtu

Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)

12. marca 2017
Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [3:2]

Domžale dobro ujele Maribor na finto

Previdno, boj se tistega, kar si želiš. Zlajnano znucan rek iz ameriških tv serij, ampak če pa tokrat tako drži. Če bo Maribor namreč še kdaj potarnal, kako bi si želel evropskih tekmecev, se lahko spomni na še eno naporno tekmo z Domžalami. Kjer se ni izšlo niti s piko. Z Zlatkom Zahovićem vred, ki je za klubsko spletno stran še v petek rekel, da sicer ne podcenjuje slovenskega prvenstva (ker ga res ne), a da se v evropski konkurenci »zahteva hitrost več s taktično kulturo in ambicioznostjo na najvišjem nivoju«.

In dobili so točno to. Energetsko vrhunskega pripravljenega tekmeca, tako Simon Rožman, ki ni pustil vijoličastim dihati niti za sekundo. Vsak skok, vsak dvoboj, vsak nalet iz hrbta. Grizli, garali in disciplinirano so mleli tekmeca, ki je pričakoval povsem drugačno tekmo. Pozna se, da je Rožman do onemoglosti gotovo ponavljal fantom, naj trdo primejo nasprotnika in ga raje utrudijo in zlomijo, ko ima žogo. Maribor se je namreč zaletel, pognal in dobil hitro enajstmetrovko (več o tej nižje), povedel, se udobno namestil in mislil, da je Rožmana dobil na finto in fertig. Nak. Niti blizu. Domžale so namreč šele nato začele igrati, Maribor se je ujel na trnek, v taktično pajčevino, kjer so Domžale pokazale, kaj so se naučile iz poraza proti Olimpiji. Tam so Ljubljančani namreč igrali trdo, zelo trdo, fizično, ampak garaško. In predvsem uspešno. Tako, kot so tokrat igrale Domžale.

Zategadelj je Simon Rožman nadaljeval tam, kjer se je zaustavil v Ljudskem vrtu ob polčasu, ko Domžale niso zmogle še drugega zadetka in so šle domov z mislijo »kaj bi bilo če bi bilo«. Zdaj pa so s 3:2 slavili s premešano postavo (Matija Rom je kapetan mladinske ekipe!), na trdi podlagi in – kar je največji dosežek – povrhu po dveh slabih tekmah z Radomljami in Krškim. Pri čemer bi lahko domače še bolela glava po zapravljenih priložnostih. Takih proti Mariboru pač nimaš veliko, toda tokrat se je »domžijem« izšlo. In si za zaustavitev niza nepremaganosti ne zaslužijo le pozornosti, temveč občudovanje, ker se poberejo tako, da se iz svojih napak veliko (na)učijo. Maribor pa je ugotovil, da je bil resda nepremagan, ne pa tudi nepremagljiv. Fuzbal pač težko igraš na avtopilota.

Zakaj je sredina brez Kabhe pokleknila?

Ko zdaj pogledamo nazaj, ni čudno, da Darko Milanič v četrtek ni neposredno odgovoril na vprašanje, kako se bo znašel brez Marwana Kabhe na sredini. Blaž Vrhovec je kvečjemu le dodal, da je pripravljen. In to je bilo to. Je zdaj kar razumljivo, da vprašanje ni dobilo neposrednega odgovora. Ker ga ni. Izkazalo se je, da je bila sredina brez Kabhe brez svojega težišča in se je povlekla globoko nazaj (še Pihlerja je kar posrkalo), kar je Milaničeva razlaga, da je Maribor ostal brez točk. Že po vodstvu je zazevala najprej luknja med sredino in obrambo, posledično prjeti zadetki zato po svoje ne čudijo. Še posebej ne ob šovu Slobodana Vuka, ki je sicer imel pravi derbi z Markom Šulerjem.

Če se je Luka Zahović oddolžil z zadetkoma in je uspel popraviti svojo napako pri slabem pokrivanju Amadeja Vetriha (pri 1:1), je Sintayehu Sallalich vnovič pokazal, da preprosto nima obrambnih kvalitet za trde tekme. Ker pa hkrati nima takih oh-in-sploh individualnih kvalitet, da bi pričakovali, kako se bo liga podredila njemu, je upravičeno vprašanje, zakaj strokovni štab vztraja z igralcem, ki mu je sicer uspela tekma proti Olimpiji v Stožicah, tokrat pa sta dva zadetka padla iz domžalske desne (pa ni neposredni krivec on, je pa puščal prostor). Nasploh je bil izgubljen, odrezan in ni čudno, da je drugi gol Maribora kvečjemu padel po desni, ko je Denis Šme izkoristil praktično edino akcijo po boku. S Sallalichem ima na takih tekmah Maribor (vsaj) enega manj.

Maribor ima namreč vsled tega širok kader takrat, ko gre. Ko zagusti, ko se ustavi, ko se pogleduje tudi na klop in išče ad hoc rešitev, se pokaže, da lahko serija nepremaganosti, kjer se bolj malo menjuje (kar je povsem logično, da ne bo pomote), a hkrati ne morejo računati, da bodo Blaž Vrhovec, Sunny Omoregie, Dino Hotić ali celo Aleš Mertelj kar naenkrat pokazali nekaj, česar prej niso mogli. Seveda je to odlika velikih klubov in profesionalnih standardov sodobnega nogometa. Toda teh odlik v Domžalah brez Marwana Kabhe in z le razpoloženima Jasminom Handanovićem in Luko Zahovićem pač proti takim ekipam ne gre. Domžale so pokazale, zakaj so ugnale West Ham (s precej drugačnim kadrom in drugim trenerjem) in dale Mariboru evropsko tekmo tudi v zimskih dneh.

Luka Zahović, prvi (so)strelec lige

Gola številka devet (penal v desno) in deset (evrogol, prek noge v prečko in v gol). Luka Zahović igra svoj špil. Še naprej. Ujel je Dominika Glavino na vrhu lestvice strelcev, deset štiklov, pri čemer je zbral Glavina 1.696 minut, Zahović pa 824. Skoraj natanko pol manj. Razen njega ni nihče pri vijoličastih prišel v Domžalah na resda trdem igrišču, kjer pa se je vseeno dalo igrati (videli smo spet eno najboljših tekem, ko gre za golo spremljanje fuzbala) niti blizu zadetku, Marcosa Tavaresa in Dareta Vršiča so (podobno kot Velenjčani prejšnji vikend) Domžalčani pogoltnili v svoji pressing igri.

Prvo vprašanje: je bil penal? Bila je zelo nerodna situacija, kjer se je Gaber Dobrovoljc (Srečko Katanec ga presenetljivo ni vpoklical za svojo PLTS/NZS akcijo, pa je vpoklical kar osem igralcev Domžal) bolj kot ne spotaknil v Zahovića v svoji želji po žogi. Je to penal? Pa… Recimo, da je. Še bolj presenetljivo kot hitro dosojena enajstmetrovka, je bila žoga v Zahovićevih rokah. Ne Tavares ne Vršič nista dobila priložnosti, čeprav bi lahko vrgla iz rokava seniorni status. Luka je vzel žogo, dras in gol.

In drugo vprašanje: kako je dal tisti gol? Pri drugem zadetku je šlo Domžalam res vse narobe, najprej je Jure Balkovec povsem zgrešil tajming pri prenosu Vršiča do Šmeja, ta je podal, malo zavrnjeno žogo in… Dras! V prečko in v gol. Čez nogo, čez Milića, ki je komaj utegnil videti žogo. Ni kaj, dva zadetka, ki sta dala občutka, da bo vijoličastim malo lažje tokrat v Domžalah. No, ni jim bilo, tudi zato, ker v napadu niso našli igralca, ki bi lahko zadržal žogo ali povlekel voz naprej, kot je to v tej sezoni neutrudno počel Milivoje Novaković, ki ga je Maribor očitno pogrešal na zadnjih dveh tekmah sezone.

Vprašanja za zimski rok: golman & klop

Ne moremo začeti drugje kot pri Jasminu Handanoviću. Saj bi rekli, češ, opravlja samo svoje delo. Ne. Opravlja več kot to. Po lanski sezoni, ko ga je prizadel zlasti obračun v Zavrču, je letos reševal najprej v Evropi in poskrbel, da je Maribor lahko remiziral tekme, ki jih je še lani izgubljal. 28. januarja bo dopolnil že 39 let, povrhu mu poteče pogodba. Dlje kot se bo Zlatko Zahović ogibal vprašanja o vratarju, večja bo težava, ko bo trenutek prišel sam od sebe. In bo. V Matku Obradoviću imajo vijoličasti vratarja, ki je pokazal proti Gorici v pokalu, da lahko vskoči in suvereno odbrani tekmo, dve, mogoče tri, vendar še vedno raje omenjamo njegove predstave v Krki, ki so pa zdaj stare že skoraj tri leta. Aljaž Cotman nima kvalitet niti za drugega golmana Maribora.

Ni namreč majhen dosežek, da so vijoličasti prejeli le 15 zadetkov. Od tega so jim Domžale zabile kar šest komadov v tej sezoni. Sploh Rodrigo Defendi je postal branilec, ki ga je Handanović potreboval, ko se obramba ni znašla pod vodstvom precej bolj zgovornega Marka Šulerja, kar pa naravi mariborske obrambe ni godilo, saj ne Rajčević ne Arghus nista bila preveč komunikativna. Raje sta odgarala svoje, pri čemer, da ne bo narobe razumljeno, ima Marko Šuler res dobro sezono. V vsakem primeru bodo zimske priprave pozornost usmerjale tudi v mariborski gol. Handanović lahko brani Husmaniju in Babiću še s takimi paradami, toda v nedogled vendarle ne bo šlo.

Ko gre za vprašanje preostalih, ki jim letos poteče pogodba, bo zanimivo spremljati razplet z Daretom Vršičem, na katerem je slonela igra v drugi polovici prvega dela sezone in je postal nepogrešljivi člen novonastalega trojčka z Zahovićem in Tavaresom. Toda če ima na sredini Maribor občutek, da ima dovolj igralcev, se porajajo vseeno dolgoročna vprašanja v napadu. Pogodba bo potekla kmalu Novakoviću, ki ga čakajo trde priprave in nato povratek. Ko je lani prišel prav na derbi, je zapravil priložnost, ki bi lahko obrnila vsaj trenutek, če ne prvenstvo. Luka Zahović je, ne pozabimo, le posojen nogometaš Heerenveena. Nevarno je graditi igro in računati na nekoga, ki ga boš izgubil v kratki poletni pavzi. Takšen je vsaj dogovor sedaj, obenem je Gregor Bajde še vedno igralec Maribora, ki pa se v Milaničevem sistemu težko znajde. Sunny Omoregie je prišel v paketu z Blažem Vrhovcem, kar trenutno niti približno ne deluje več kot dober biznis, čeprav ima Sunny na svojem računu pet golov, toda vse bolj se zdi, da bo pri tej številki še dolgo ostal. Mariboru manjka robusten napadalec, a manjka mu tudi mladost, saj je trenutno edini napadalec s prihodnostjo Marcos Tavares. Ki je naredil ogromen preskok tokom jeseni, ko je dalj časa vstopal s klopi in z delom prišel do 120 golov.

Nekaj vprašanj bo tudi s tem, kako bo v bodoče izgledala klop Maribora. Če je Aleš Mertelj hvaležen material, ker lahko pokrije kar tri pozicije, je resno vprašanje za priprave ambicioznost Mitje Vilerja, stabilnost Aleksandra Rajčevića in dolgoročnost Dejana Mezge. Noben od trojice namreč ni prepričal, težko bi celo ocenili, da vsaj stagnirajo, in poraja se vprašanje, zakaj ne dobi priložnosti še kdo. Maribor se v preteklosti iz priprav veliko ni naučil – izjema je bilo minulo poletje, ko je postalo jasno, da je Aleks Pihler pravi material za Maribor in da je Adis Hodžić res velik talent, ki pa potrebuje zaupanje v obliki priložnosti. Da je Dino Hotić dobil desetko, se je izkazilo kot breme. Zanj in za trenerje. B ekipa ima dobre rezultate, prav tako mladinska. Med pripravami bo zato pozornost usmerjena tudi v širini in globini kadra, ki trenutno najbolj pogreša asistence z boka (največji napredek je storil Janža), gole z glavo (Novaković?) in vsaj tri agilne menjave. Trenutno tega nima in v Evropi bi to krvavo potreboval.

Ko pridejo sodniki še v TV Dnevnik

Roberto Ponis ni imel ravno lahkega večera. To moramo priznati. Ker je bila zelo »kontaktna« tekma, čeprav precej športna in borbena, kot običajno so tekme Domžal in Maribora, kjer imamo letos še največ od enakovredenega fuzbala, ki je gledljiv. No, če bi gospod Ponis ekoliko manj govoril in razpredal in se kregal za avte (fetiš slovenskih fuzbal sodnikov), bi imel gotovo lažji večer. Ampak slovenski sodniki že vse odkar se lahko pokažejo pred kamerami dobro gledane televizije nič ne delajo zlahka. In radi govorijo. O, kako radi. In to vsi, ne le glavni sodniki. Debata Erika Janže in Manuela Vidalija, drugega pomočnika, ob nepomembnem avtu se je lepo brala iz ustnic. Tako… Pristno sodobno žaljenje.

No, gremo k bistvu. Roberto Ponis je bil točno tam, kjer mora biti pri vseh treh situacijah za penal. Dosodil je dva, lahko ne bi nobenega, čudi pa nas, da ni vseh treh. Če je ocenil, da je bil Dobrovoljc pač namerno neroden ob Zahoviću, okej. Ampak če je dosodil, da je Denis Šme »želel« igrati z roko, potem bi moral dosoditi tudi tretjo, ko je z roko igral Balkovec. V tem primeru bi se Domžalčanom povsem upravičeno snelo, strgalo in sfižilo, ker za kaj podobnega niso dobili penala v Ljudskem vrtu, ko se je žoga peljala po roki Tavaresa, ki je žogo še malo pobožal, Damir Skomina pa se je preizkusil v vlogi profesorja biologije. Bodimo iskreni: pri drugem penalu Šme ni igral z roko. Niti blizu. Je krilil z njo, bil napol v padcu? Je. Ampak penala se ne dosodi zaradi sloga ali umetniškega vtisa. Razen če si Roberto Ponis, ki je prav to storil že pri prvi enajstmetrovki. Ali ima gospod Ponis težave z vidom, anatomijo ali pa z nameni, žal ne vemo.

Žalostno pri vsem skupaj ni samo to, da smo se vsega tega privadili. Sodnikov, ki radi govorijo v situacijah, pomembnih le njim, ter molčijo in klečeplazijo od igralcev, ko je drama. Pa da ne bo pomote: na forumu Maribora se navijači strinjajo, da Maribor ni izgubil niti slučajno zaradi sodnikov. Jih pa zelo boli, da Denis Šme ne bo smel igrati zaradi kartona proti Olimpiji na derbiju. Za to bi se moral Ponis opravičiti, sprožiti postopek in mu sčrtati karton. Priznati napako. Kot bi jo moral tudi Skomina po tekmi v Ljudskem vrtu, kjer je oškodoval Domžale. Pa seveda ni. Nejca Kajtazovića pa naj nekdo pri tretjem golu Domžal vpraša, če je želel na hamburger ali na wc. Niti slučajno namreč ni mogel videti, ali je žoga čez črto, ker se je ubadal z genitalijami Erika Janže, kamor ga je žoga zadela in je obležal. In zamudil zadetek, kjer na srečo ni bilo drame. Kajtazović več kot očitno ni dozorel situacijam niti kot peti sodnik. In ja, Kajtazovića imamo na piki. Z razlogom.

Vendar vse to je vnemar pisanje, ker imajo slovenski sodniki vzore drugje. Povsem drugje. Še najmanj jih zanimajo sporne situacije. Glede nato, da so se znašli na Požarreportru in v TV Dnevniku ter postajajo osrednje figure (karikature) volitev za predsednika NZS, je nekaj v slovenskem nogometu resnično narobe. Sodniki, glavni akterji slovenskega fuzbala? Radenko Mijatović je sicer našel čas za TV Slovenijo, sicer pa ostalim medijem pravi, da časa nima. V tednu, ko kandidira za predsednika NZS. Kako nima časa? Kaj bi lahko bilo pomembnejšega? Pravi, da se bo v Ofsajdu oglasil po volitvah. Ga bomo z veseljem gostili.

Ampak sodniki bodo, če bo šlo tako naprej, dokončno ugrabili slovenski nogomet in iz njega naredili karkoli jim bo pač padlo na pamet. Kdo bo to gledal, pa je vse bolj relevantno vprašanje. Trenutno sodniki ne delajo slovenskemu nogometu nobene usluge. Spravljajo ga na slab glas – nekako vse od takrat, ko je postalo jasno, da Damir Skomina, ki je naredil največji preskok in si zasluži kompliment, ne bo sodil finala lige prvakov. Zakaj ne, naj se vpraša gospod Skomina sam. In takisto velja za slovenske sodnike, ki se čudijo, zakaj jih nihče nima rad, če pa sodijo v ligi prvakov. Razen če bi radi zamenjali igralce, ligo, klube, navijače, trenerje, medije.

11. decembra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

To je Maribor za naslov prvaka

Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.

V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.

Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.

Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.

Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.

Odraščanje Luke Zahovića

Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.

Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.

Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.

Globina kadra ima dva standarda

Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.

Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).

Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).

Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.

Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.

Tudi Glažar ima težavo v pristopu

Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.

Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.

Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.

Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh

Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.

Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.

Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.

Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.

Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.

4. decembra 2016
Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [0:0]

Težka & nemogoča zelenica: bolj izgovor

Bojan Špehonja, trener Aluninija, je povedal zelo pošteno. Da igrišče ni bilo v dobrem stanju in da to tudi precej bolj koristi ekipi, ki se brani. Pri Mariboru niso čez zelenico ravno »šimfali« niso pa tudi štedili s kritikami. Darko Milanič, trener Maribora, jo je označil za nemogočo. Dejstvo? Niti ne. Kar ne gre tako lahko po grlu, saj Maribor ni bil brez priložnosti, enako velja za Aluminij. Ni bila »njiva«.

Je pa zato Erik Janža iskal in iskal in iskal besede. Dokler ni našel prispodobe: živo blato. Kar vendarle nekoliko preseneča, saj je še pred tremi leti igral za Muro. Pa ne pravimo, da imajo v Prekmurju same njive, niti slučajno: cel kup sijajnih terenov, ki pa se jeseni, hočeš nočeš, zmehčajo. Pravimo le, da igralce Maribora taka zelenica vseeno ne bi smela tako presenetiti. Saj so prišli uro prej na stadion in se sprehodili po njem. V bistvu se lahko zdaj vrnejo v sredino septembra in na stadion Matije Gubca, kjer drenaže sploh ni in smo gledali Umri pokončno, pa je vijoličastim proti Krškemu (1:2) vseeno uspelo zmagati. Zakaj? Ker je igral Dare Vršič in je Marwan Kabha tudi z malo sreče zadel iz – razdalje. Tokrat Mariboru ni uspelo, povrhu so zdaj v gosteh izgubili v Novi Gorici in remizirali v Domžalah, Velenju in Kidričevem. Ni morda tako res, da igrajo v gosteh (15 točk) lažje kot v Ljudskem vrtu (16 točk).

Na tem, vzhodnem koncu države nimamo toliko megle, vendar so nizke jutranje temperature vendarle nekoliko zmehčale teren, kot je potrdil tudi Špehonja. Čeprav je bilo vreme za fuzbal že skoraj optimalno, morda za zelenico že skoraj pretoplo. Ampak fuzbal in meteorologija nimata ravno veliko skupnega, vsaj ne, ko gre za razlaganje rezultatov – še posebej ne, ko sta moštvi izenačeni (46:54 posest žoge, 9:9 v strelih, 2:4 v kotih, le 21:8 v prekrških za Aluminij bi lahko kazalo na domače adute).

Lahko pa ob tem vendarle opomnimo, da so zelenice v prvi ligi vse slabše – kar velja tudi za ponižujoče slabo vzdrževane Stožice in vegetacijski Ljudski vrt, včasih pa celo za Areno Petrol (svetla točka sta Nova Gorica, pa tudi tam ne vedno, in jasno Bonifika). Klubom pri vsem žal najbrž zmanjka denarja prav za vzdrževanje terena. Nespoštljivo pa je, da sodniki v oblekah in rekelcih in čeveljcih stopajo po zelenicah in kažejo s prstom po njih. Mitja Viler je pred tekmo pogledal in rekel, da nič, da nekako že bomo.

Neprilagojena taktika: igrišču & tekmecu

Darku Milaniču je v rotaciji 2.0 (torej po Evropi) uspelo, kar mu v rotaciji 1.0 (med Evropo) ni. Ohraniti sistem igre, ki ima z rombom v nizu nepremaganosti, ki pa ima ob remijih v Velenju in Kidričevem vseeno dve kisli točki, več uspeha kot z dvema zadnjima vezistoma. Ni točno jasno, kam tukaj vtakniti Nicola Machiavellija, je pa jasno, da so Mariboru poškodbe vzele elan in pokazale, da kljub najbolj »globokemu« kadru v državi nimajo takšne globine, kot bi morda mislili, da jo ima. In to najbolj na sredini.

Največja težava tokratnega obračuna z Aluminijem je bila ta, da je zavladala nekoliko samoumevna, naveličana, domala prepotentna nemoč, da se bosta tako Aluminij kot njegova zelenica pač prilagodili Mariboru kar sami od sebe. Ne samo, da se nista. Ni čudno, da je Erik Janža rekel, kako je še dobro v vsem skupaj, da so odnesli točko. Ker bi lahko tudi manj, saj so bili Kidričani enakovreden tekmec. Morda ne povsem, saj jim je pošla sapa, bližje kot so prišli golu, kar se je pokazalo ob podaji Matica Vrbanca, ko je bil Blaž Kramer blizu, a hkrati daleč, Jasmin Handanović pa je ob vseh poskusih na mestu in je vzel Aluminiju tisto prepotrebno samozavest, ki pa je načela tako prodore Janže kot, še bolj, Denisa Šmeja, ki ga je ob poškodbi Rodriga Defendija na desni strani zamenjal Adis Hodžić, še en, ki komaj čaka, da nabere minute.

Nepravilna bi bila ocena, da je Maribor igral preveč ležerno. Ker ni, borbenosti ni manjkalo, je pa preprosto zmanjkalo ideje, kako dati gol. Tista najlepša priložnost Sintayehuja Sallalicha je bil dober moment, a je žogo dobil na nogo fant, ki je v petek dobil vprašanje, če kaj pogreša zadetke (in če je kaj utrujen, saj igra praktično neprekinjeno). Da Maribor ne najde načina, kako zabiti gol, ni prvič, še manj ni to nova stvar, že na sedmi tekmi letos napad ni zabil. Maribor je po derbiju, kjer se je vsekakor zgodil vrhunec dosedanje sezone, Gorici zabil dva gola v treh tekmah, enega iznajdljivega in za napredovanje v polfinale v pokalu odločilnega Luka Zahović, ki je bil tokrat bolehen, in drugega po kotu Marko Šuler. Kar je odkrito premalo in dokaz, da teorija vedno v praksi ne bo delovala.

Mezga, Hotić, Sunny: minuta na minuto

Če pogosto slišimo od Milaniča, kako omenjeni igralci potrebujejo minute… Sta jih Dejan Mezga in Dino Hotić zdaj dobila, medtem ko Sunny, še naprej prvi strelec kluba, dobiva še manj minut kot Luka Zahović (po prihodu slednjega). Tako Hotić in Mezga premoreta nogometno znanje, ki bi v drugi sredini v prvoligaški konkurenci uspevalo, zadihalo in domala očaralo. Maribor pa je zdaj dokončno ugotovil, da pač nujno potrebuje Dareta Vršiča in Aleksa Pihlerja precej bolj, kot bi to morda delovalo na prvi pogled. Okej, Vršič je kreator in igralec dodatne poteze, vsekakor, medtem ko se je Pihler moral najprej »otresti« Blaža Vrhovca na sredini, nato pa se prilagoditi še na desni strani sredine. Oboje je storil bolje od pričakovanega. Tam ni »šikal«, temveč potiskal globinske žoge, obenem pa znal držati ravnotežje naprej-nazaj ter puščal nekoliko več prostora tudi desnemu bočnemu (Šme, Palčič).

Mezga te gibljivosti pri 31 letih nima, čeravno je s kako potezo že znal sodelovati v protinapadu, toda hkrati se pozna, da nima kondicije za 90 minut in da na trenutke vrhunski nogomet spoznava na novo. Zato je njegova funkcija v tem moštvu bolj vprašanje za Zlatka Zahovića, ki ga je vrnil v Ljudski vrt, saj Maribor ob rezultatski dirki z Olimpijo nima ne časa ne prostora, da bi preverjal, če bi kdo še lahko ali če se bo prebudil, kar je bilo usodno (že) lani.

Pri Hotiću gre vse lepo in prav, sploh tisti plasirani strel je navdušil, dokler ne gre kaj narobe. Njegove poteze so mladostne, kreativne in gibljive. Res gibkega pubeca ima mariborska sredina z njim, vendar Hotić v Mariboru od tekmecev že na oko ne dobi toliko prostora, kot ga je dobival pri Krškem. In to mu izčrpa energijo ter eksplozivnost, ki je trenutno nima v takšni meri, da bi sploh v drugih polčasih lagodno preigraval in kombiniral. Ker Novaković in Tavares čakata ali na hitro globinsko podajo ali pa na lastno kombinacijo, jima povrhu odžira še čas in prostor. In čeprav je pustil dober vtis, je to tudi vse, kar je pustil ob izostanku Pihlerja, Vršiča in Boharja. Dobil je priložnost na poziciji, ki se zdi narejena zanj – pa ne samo zaradi številke na hrbtu, ampak tudi. Izkoristil jo je solidno, ne pa tako, da bi Maribor v njem imel takšen individualni biser, kakršnega upa, da ima. In bi ga na teh tekmah, ko se proti Aluminiju ni izšlo kot proti Gorici, kar pošteno potreboval. Morda rešitev ni čas, temveč prestopni rok.

Aluminij (za Maribor) novi Zavrč: ja & ne

Rezultatsko gledano je temu nemara blizu, da bi postal na igrišču (ne mislimo na vse peripetije okrog njega). Pa saj… Tri igralce Zavrča premorejo v svojih vrstah (Cvek, Rogina, Jakšič), ne premorejo pa tistega občutka, ki si ga dobil, ko si prišel na stadion Mirana Vuka. Ko je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med polčasom lokalnega veljaka vprašal, zakaj imajo reflektorje na stadionu zraven, kjer je umetna trava, odgovor niti ni bil pomemben niti nisem več vlekel na ušesa. V Zavrču bi bilo namreč obratno, tam nam je Vuk kar sam megalomansko kazal, kaj vse še bo gor postavil. In, najbolj noro pri vsem je bilo to, da je potem marsikaj dejansko uresničil.

Pri Aluminiju je bil edini občutek, da bi se lahko dvignili iz devetega mesta, kar rezultatsko še zdaleč ni nemogoče, pa tudi kadrovsko ne, ko je občinstvo, med katerim so prevladovali navijači Maribora, vendarle glasno in navdušeno pozdravilo 0:0. To je tretji 0:0 za Kidričane na domačem igrišču (Koper, Gorica, Maribor) ob dveh zmagah (Krško 3:0, Radomlje 2:1) in treh porazih (Celje, Rudar, Olimpija). Daleč je prišel Špehonja od tiste junijske tekme dodatnih kvalifikacij, ki tako ali tako na koncu niso štele za nič, ko je Aluminij na prvi tekmi vodil 2:0 in zapravil vodstvo proti Zavrču (3:2) in nato po dobrem uvodu (1:1) zadel dve vratnici na povratni tekmi. Takrat se je zdelo, da bi Aluminij lahko zmogel več.

Neverjetno je to, da je Aluminij lani bolj ali manj gladko izgubljal proti Radomljam (6:1 v gosteh, 0:4 doma, 1:1 v Radomljah) ter proti tekmecu, ki je lani slavil v drugi ligi za pet točk, na prvi tekmi v prvoligaški konkurenci iztržil le remi (2:2) v Domžalah in se mučil tudi doma (2:1). Podoben sindrom je mučil tudi Haložane, vendar šumarji seveda nimajo (pre)visokih ambicij. Imajo pa zdaj plejado tujcev in igralcev, ki izkoriščajo možnost igranja v prvi ligi, s čimer pa mesto odžirajo domačemu, preverjeno interesantnemu kadru, ki je v preteklosti bil tudi precej več kot le opcija b za tiste nogometaše Maribora, ki jim v Ljudskem vrtu ni uspelo. Se pa lahko ponaša Aluminij z dejstvom, da ostajajo edina ekipa, ki jim vijoličasti letos še niso zabili. V treh urah fuzbala.

Termini tekem: raje prej kot kasneje

Odgovora, kakšen bi bil obisk, če po nedelji ne bi bila dva prosta dneva, ne bomo dobili. Ugibamo le, da ne tako prijeten, kot je bil (če odštejemo kitajske pikapolonice, ki so nam delale družbo). Tisoč dvesto gledalcev je lepa cifra. Vidimo pa, da Kanal A vztraja pri trenutni terminski shemi: sobotni prenos ob 20.15 in nedeljski ob 16:55, kar pri Aluminiju ne gre skozi, saj žal nimajo reflektorjev.

Še zlasti sobotni termin, ki je bil tokrat specifičen zaradi praznikov, bi veljalo v prihodnje, sploh zdaj, ko se je premaknila ura, premakniti znova raje bolj zgodaj na 16:55, ki je precej bolj všečen termin za vse tiste, ki se odpravljamo na stadione. Zmrzovati na stadionih ni ravno reklama. Morda je večerni termin res boljši za gledalce na kavčih, toda če je lanska sezona kaj potrdila, je to, da dober obisk na tribunah in dobra gledanost sobivata precej bolje, če je drugo posledica prvega – obratne verzije še nismo dočakali.

Igralec tekme: Luka Janžekovič [Aluminij]

31. oktobra 2016
Umivanje sodniških rok

Tako. Pa smo tam. Žalost. Živa žalost. Levo je sedel Miran Srebrnič, desno je sedel Darko Milanič. Že res, da so se tiskovne konference v slovenskem fuzbalu (govorimo o prvi ligi) v zadnjem letu, dveh nekoliko spremenile. Bolj sproščene so. In v sredo, po pokalni tekmi, bi bilo vse skupaj, čemur smo bili priča, pohvalno, skoraj že razvredilno, če ne bi bilo tako… Bomo raje rekli žalostno kot tragično. Levo je sedel Srebrnič, desno je sedel Milanič. In padlo je vprašanje o rokah. Za oba. Pa sta se dopolnjevala, kot dobra stara kolega, kar nenazadnje tudi sta, čeravno tekmeca po treh tekmah v tednu dni, kjer je Gorica pustila vtis, Maribor pa je nabral tri točke v prvenstvu in šel dalje v polfinale pokala.

In tako sta sedela. Šestinštiridesetletni Srebrnič in dve leti starejši Milanič. Primorca, en Goričan, drugi Izolan. Oba nekdanja reprezentanta, Srebrnič šest nastopov, Milanič dvainštirideset. Srebrnič je osvojil vse štiri naslove z Gorico še kot igralec. Odigral je 398 tekem med letoma 1993 in 2007, le pet nogometašev ima več nastopov v slovenski prvi ligi. Dal je nekaj skozi, ne? Milaniča ni potrebno posebej predstavljati. Bil je jugoslovanski prvak s Partizanom, dvakratni avstrijski prvak s Sturmom. Igral je v ligi prvakov, pa s slovensko izbrano vrsto, katere kapetan je bil na evropskem prvenstvu 2000. Še ni dovolj? Zbral je pet nastopov v jugoslovanski izbrani vrsti in bi bil v kadru za EP na Švedskem. Več trenerskih lovorik ima pri nas samo še Bojan Prašnikar.

Skratka, Miran Srebrnič in Darko Milanič sta dala (marsi)kaj skozi. Zdaj sta pa obsedela v Ljudskem vrtu, s trpkim izrazom na obrazih. Zakaj? Ker nimata več pojma, k(d)aj je igranje z roko penal in kdaj ne. Pa živita od fuzbala. Nimata. Pojma. Ni šlo kmalu niti več toliko za to, da je Miran Burgič tiščal žogo v roko Marka Šulerja, ta pa je nikakor ni umaknil (je pa sklenil potem roke kot na plaži za vratom), čeprav pravi osnovno nogometno pravilo (že v imenu »nogomet« se skriva), da se igranje z roko kaznuje (razen če ste golman ali Thierry Henry ali Maradona ali Tavares).

»Meni še zdaj ni jasno, kako je s temi rokami. Kriteriji so različni. Ne morem komentirati, se pa iste situacije sodijo različno.« Ko to izjavi Miran Srebrnič, je res žalostno. Pa je padlo novo vprašanje. Kako vidita te situacije, te roke, to ruleto penalov? »Imamo seminarje, kjer nam zveza [Zveza nogometnih sodnikov Slovenije] vse lepo razloži. Sprašujemo za odgovore, ti pa so taki, da do potem celo pot nazaj domov razmišljamo… No, ne razumemo prav dosti,« se je pridružil Milanič in tako stopil v bran svojemu kolegu. Še bolj žalostno.

Srečo imamo, po svoje, da tako izkušena bivša nogometaša, uspešna trenerja ne izgubita živcev. No, vsaj ne povsem. Skušata ohraniti mirno kri. Kot jo je na tiskovni konferenci v Ljudskem vrtu tudi Simon Rožman, trener Domžal. Marcosu Tavaresu se je takrat žoga kotalila po roki, sodnik (spet) Damir Skomina pa nič. Domžalčani so mu protestirali, on pa je kazal, da je Tavares imel roke na plečih, kjer jih vsekakor ni imel. Kar lahko pomeni le dvoje: ali Skomina slabo vidi ali pa je lagal. Tretje opcije ni. Ko smo takrat vprašali Rožmana bolj podrobno, si je previdno zaželel samo, da bi javnih razprav o rokah lahko bilo več in da bi se takrat z veseljem pridružili tudi Domžalčani. Da vsi ne upajo reči skorajda ničesar čez sodnike, smo videli že v primeru pomočnikov ali novih trenerjev, ki so sami povedali, da se bojijo kazni. Radomlje, Krka, Krško. Čeprav te niso tako ostre kot v tujini. A vendar. Očitno trenerji, ko jih zasrbi jezik, pomislijo tudi na denarnico.

Ravno obratno kot slovenski sodniki. Ti radi govorijo. Več na jeziku, več v denarnici? Morda. Damir Skomina je – tu se najbrž strinjamo na obeh straneh Trojan – naš najboljši sodnik, ki »ga ni potrebno posebej predstavljati«, kot so na svojem facebook profilu pred pokalno tekmo zapisali prav Goričani. Po tekmi je njihov kompliment najbrž izpadel povsem drugače. Nam godi uspeh Skomine? Da. Mu privoščimo? Še bolj da, če sploh gre. Ampak ali to pomeni, da moramo požreti prav vse, kar dosodi? Ne. Ali je zato, ker je sodil penal na Santiagu Bernabeu, »boljši« od cele ekipe Domžal ali Gorice? Niti slučajno, se pa prepogosto s stanovskim kolegom Jugom prav tako obnaša.

Da je vsaka tekma nova zgodba, ponavljajo tako igralci kot trenerji. Vsi – razen sodnikov. Oni bi očitno najraje videli, da se »šlepajo« na starih lovorikah. Že res, kot sta poudarila Srebrnič in Milanič, da je rok nekoliko več kot jih je bilo v preteklosti. Najbrž res ali pa smo nemara toliko bolj pozorni nanje? Zdaj gotovo. Ko nekoga žoga zdaj zadane v roko, vsi pogledamo takoj v sodnika. Kaj bo zdaj? Bo? Ne bo? Ha?

Narava nogometne igre se pač spreminja. Vseskozi. Fuzbal je hitrejši in vsaka tekma je specifična. Najbrž rešitev v oziru igranja z roko ni tista poteza Johna Terryja, ko se je vrgel kot pingvin na žogo, z rokami za hrbtom. Obratno je storil Marcos Tavares lani v Krškem, ko je refleksno zaščitil ob silnem šusu svoj nos, ličnico, zobe in možgane ter bil za to nagrajen z rdečim kartonom od sodnika Radeta Obrenovića. Tudi to po mnenju sodnikov ni rešitev.

Ampak iskreno mnenje? Sodniki so se spravili v to situacijo sami. Izključno sami. Ker ne znajo »spucat« v svojih vrstah oziroma je vprašanje, ali bi pod Vladom Šajnom, ki ima po odhodu Aleksandra Čeferina največji vpliv izven igrišča pri nas, sploh radi razščistili v svojih vrstah. Zakaj bi? Ker jih je spravil v to zagato Nejc Kajtazović. Jap. On sam. Ne, ni kriv Andrej Kotnik. Nak. Ni.

Ko se je Kajtazović namreč odločil v Stožicah letos, da bo dosodil enajstmetrovko, ko je nerodno posredoval Andrej Kotnik, se je vse začelo. Kranjski sodnik je opustil dejstvo, da je bila žoga petnajst metrov od gola. Da je šla bolj stran od goriškega gola kot proti njemu. Da ni bilo v radiusu petih metrov nobenega igralca Olimpije. Nak. Penal. Na samem koncu tekme. Etien Velikonja je pomeril in zadel. Olimpija je premagala Gorico. Ena nula. Okej. Torej po novem se to sodi penal. Dobro, zdaj vemo. Ne, ni problem v tem, da je gol dala Olimpija. Ne. Zdaj pač vemo. Če z roko nerodno posreduješ.. Penal. Okej. Najbrž so taka navodila Uefe? Okej.

Ampak kaj, ko gre potem Olimpija v Kidričevo, tam Darijan Matić ubrani nevaren strel, ki je šel močno in naravnost proti golu, z roko. Oziroma ga je žoga vanjo zadela. Kot je Kotnika, ampak še bolj. Pa ni penala. Zakaj? Ne vemo. Sodnik? Andrej Žnidaršič. On je sprejel izvršno odločitev, pri 0:1 za Olimpijo, ko je Aluminij najbolj pritiskal v začetku drugega polčasa. Ni penala. Ne za vas. Nato se Skomini zgodi v Ljudskem vrtu kotaljenje žoge po Tavaresovi roki, ko so Domžalčani še imeli aktiven rezultat. In kaže nekaj, kar se je zgodilo le v njegovi glavi, vsekakor ne na igrišču. Potem pride pokal v Stožicah. Tekmeca vnovič Olimpija in Aluminij. Sodnik Miran Bukovec se je pri 1:1 odločil, da je Mateo Damiš igral z roko pri preigravanju Zajca v taki maniri, da je Olimpiji pripadel penal. Damiš je bolj padel, Zajc je bolj podal… Ampak ja. Penal. In smo tam. Penal Velikonje in zmaga.

Nihče ne pravi, da to zveni znano. Ali da je vzorec. Ne. Je pa res, da sta največkrat omenjena Maribor in Olimpija. Razlika je letos za zdaj ta, da so Olimpiji penali dosojeni, medtem ko tekmecu Maribora niso. Ni ravno ista stvar, ne? Je pa blizu. Zato so manjši klubi, ki ga najbolj nadrajsajo, raje tiho, čeprav jih jezik najbrž že pošteno srbi. Ne upajo. Nimajo platforme. Kanal A je skoraj docela ukinil sodniško strokovno mnenje, ki pa itak ni bilo takšno, kakršno vidimo v tujini.

Slovenski nogomet ima – čeprav se o tem ne govori uradno, vsekakor pa ne tako v medijih, kot bi se lahko – trenutno resen problem z rokami. Penalov v Sloveniji resda letos ni kdo ve kako veliko. So se pa tekme že odločale tako, da so sodniki neposredno odločali in vplivali na rezultat. Vse pa se je začelo s tisto roko Kotnika. No, za Kajtazovića se je začelo že prej. Iz aviona je vidno, da ZNSS očitno vidi v njem nujnega naslednika Damirja Skomine, toda Katjazovićeve odločitve v Velenju, ko je dosodil Olimpiji penal v 93. minuti za posledični naslov, in nato še burleska na letošnjem prvem derbiju v Mariboru… Vse to ga je spravilo v ta položaj. In na koncu daje intervju, kjer mora pojasnjevati, zakaj je na facebooku pritisnil »všeč mi je« za Olimpijo oziroma Green Dragons. Kar je boljše kot nič, da ne bo pomote. Slovenski sodniki se namreč delajo, obnašajo in vedejo, kot da se njih vse skupaj ne tiče. Oni niso dolžni nikomur pojasnjevati ničesar. ZNSS molči. Milan Mitrovič, ki so ga začasa kariere spoštovali tudi nekateri navijači v Mariboru, čeprav prihaja iz Ljubljane, je še najbolj aktiven na facebooku. Ampak pred mikrofon – denimo Ofsajda – ne bo stopil. Nihče ne bo. Okej, Vlado Šajn bo, je aktiven, ampak pogovarjanje o konkretnih situacijah? Kaj šele, da bi se sodnik opravičil, kot se je najboljši italijanski sodnik Nicola Rizzoli, ko je oškodoval Juventus, razveljavil regularen gol, Milan pa je zmagal. Tega pri nas v doglednem roku ne bomo dočakali. Ker so sodniki razred zase.

Miran Srebrnič je denimo tekmo mirno spremljal in zapustil v trenirki. Damir Skomina in njegova četa so tekmo zapustili v ličnih oblekah. Ne bi »moralo« biti ravno obratno? Miran Srebrnič je namreč profesionalec (pa da ne bo pomote, povsem vseeno je kako je oblečen, gre za poudarjeno simboliko). Slovenski sodniki po defaultu niso. Imajo s.p.-je, kamor se jim (glavnim sodnikom) nakaže 545 evrov bruto za tekmo. Bili so časi, ko so bili sodniki vzgojitelji, policisti, gasilci in še kaj. Ko je to bil bolj nedeljski hobi. Ko so bili približno tam, kjer so bili slovenski nogometaši. Zdaj je na kakšni tekmi tudi v prvi ligi sodnik najbolje plačan mož na igrišču. In ja, to je narobe. Zelo narobe. Ker je logika igre potem ta, da se igra – finančno gledano – za sodnika. Te plačujejo klubi po tarifi, ki so jo določili sodniki sami v sodelovanju s pristojnimi zvezami.

Sodniki ne sodijo tako malo tekem na leto, tisti, ki pridejo v Evropo, pa zaslužijo še precej več. Nihče jim tega zneska (v tujini) ne oporeka. So pa sporne (pre)visoke tarife, sploh po ligah navzdol. Sodniki koštajo še nižje dol po ligah tistih konkretnih nekaj sto evrov, ki se nabirajo vsaki drugi vikend ob vseh stroških organizacije odžirajo za opremo, infrastrukturo, potovanja, logistiko. Nič namreč ni hujšega v slovenskem nogometu, kot če ne plačaš sodnikov. Radomlje igrajo v Domžalah, Aluminij nima reflektorjev. Ni panike, dokler so sodniki plačani. Prav. Ampak zakaj potem tiste, ki ponavljajo napake, gledamo še naprej? Jure Praprotnik je denimo v soboto v Ljudskem vrtu kot prvi pomočnik vsaj dvakrat vidno ugibal, kdo je zadnji igral z žogo. Za 273 evrov bruto. Če mu ni, kot je bilo videti, naj delo prepusti komu drugemu.

Nihče ne pravi, da moramo imeti popolne sodnike. Nikomur ni lahko, ko se zmotijo. Ampak vsi, čisto vsi, delamo napake. Očitno pa vsi zanje ne odgovarjajo tako, kot bi morali. ZNSS ima, mimogrede, kar 942 sodnikov in pomočnikov, od tega 22 mednarodnih [strategija NZS 2020], 452 sodnikov sodi v državnih ligah. Imamo pa 308 klubov in 1.448 ekip [na 1.1.2015].

Vprašanje za ZNSS torej je, ali naplavi skozi svoj sistem res najboljše? Je Nejc Kajtazović prihodnost, ko gre za sojenje? Je to Davor Drečnik? Je to Rade Obrenović? Je to Andrej Žnidaršič? Samo zato, ker Matej Jug, Damir Skomina in Slavko Vinčič dobro sodijo v Evropi, lahko potem v domačem prvenstvu sodijo na tak način, kot ga lahko vidimo v zadnjih dveh sezonah, odkar so kamere toplo sprejeli vsi – razen sodnikov?

Občutek trenutno namreč je, da pridejo slovenski sodniki v PLTS na vsako tekmo razlagati za lep denar slovenskim nogometašem, kako se v bistvu nogomet igra. Dragi fantje, sodniki in sodnice, hvala bogu, da poznate vsa pravila (čeprav ne vedno v praksi). Ampak vi skrbite za regularnost igre. To je vse. Razumemo, da ni lahko priti od U-14 pa od MNZ lig navzgor. Garate. Ste fizično dobro pripravljeni. Imate seminarje, izobraževanja, notranjo komisijo, ocenjevanje. Ampak navzlic temu… Niste takšen del igre, kot mislite, da ste. Ne morete biti. Fuzbal se ne igra zaradi vas. Nihče ne pride gledati vaših frizur, čeprav delate intenzivno tudi na njih. Vi ste tam, da skrbite za regularnost igre. To. Je. Vse.

Zato spodaj prilagam še enkrat izjavi Darka Milaniča in Mirana Srebrniča. Ki jima je nogomet veliko dal, a sta veliko dala tudi ona njemu. In naj se vsak sodnik vpraša, če ni žalostno, ko tako izkušena nogometaša in trenerja izjavita sledeče.

Miran Srebrnič: »Še vedno mi ni jasno, kakšna so pravila pri igranju z roko. Letos je veliko takšnih situacij, enkrat sodijo tako, drugič drugače.«

Darko Milanič: »Pri vsakem trenerju se pojavljajo dvomi, da ne ve več, kdaj se dosodi igranje z roko in kdaj ne. Trenerji imamo seminarje, na katerih nam vodja sodniške organizacije vse lepo razloži, in ga potem tudi sprašujemo. Ti odgovori pa so največkrat taki, da ne razumemo prav veliko in si po navadi vso pot do doma zastavljamo nova vprašanja. Dobimo diplomatske odgovore in si potem sami ustvarimo neko mišljenje.«

V to situacijo ste slovenski nogomet spravili sodniki sami. Vabimo vas, da se začnete odzivati tudi vi. Pa ne z alinejami pravil. Ker ne bi pomagalo niti, če bi jih napisali na majice svojih sodnikov. Ne bi. Fuzbal je živa stvar. Ni zaman športr, kjer se ure ne ustavlja. Kar je njegova romantična draž. In tudi vi znate biti takšni. Romantični. Trenutno niste. Niti blizu. Nekateri se obnašajo neprimerno do igralcev, trenerjev, publike, osebja. Oholo, vzvišeno in osorno. Tega si nihče ne zasluži, najmanj tisti, ki imamo radi ta šport in hodimo na stadione v taki ali drugačni vlogi. Če ste tako suvereni na igrišču, zakaj potem ne stopite pred medije? Če se Rizzoli, ki je sodil finale lige prvakov (2013) in svetovnega prvenstva (2014) lahko opraviči in mu krona ne pade iz glave in to v Italiji, kjer mediji trgajo vse po dolgem in po čez… Zakaj potem vaša tišina? Moja razlagaje, ker se vam to izplača. Ker vam je luštno. No, nam prepogosto ni. In je žalostno videti, ko Miran Srebrnič in Darko Milanič nimata pojma o igri, ki jo prekleto dobro poznata. Bolje od mene. In včasih tudi od marsikaterega sodnika. Žalostno.

27. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [1:0]

Dobra plat: stabilnost v igri

Dve lastnosti sta tokrat priromali v ospredje. Dve, ki sta letos Mariboru (z)manjkali. Prva je stabilnost v igri, druga je reakcija po zapravljenih priložnostih. Načeloma gre za eno-te-isto zadevo, vendar je prva ponavadi posledica druge, ne pa nujno. Tokrat je bila takšna tekma. Vsakič enako drugačna. Prava prvenstvena, karkoli že to pomeni, čeprav najbrž pri tej besedni zvezi vsi mislimo podobno.

Prava prvenstvena nemara pomeni, da ni bilo nič odločeno takoj, na hitro, mahoma in preprosto. Gorica ni več tekmec, ki bi jo Maribor še dvajsetič zapored preprosto odpihnil. Tisti avgustovski poraz v Novi Gorici – resda sredi evropske sezone – ima zdaj vendarle nekaj več teže; še posebej po remiju v prvi tekmi četrtfinala pokala, čeprav je Milanič zamenjal osem igralcev po derbiju, zdaj pa znova osem. Če kaj, so tokratne rotacije – za razliko od tistih med Evropo – pokazale, da imajo vijoličasti stabilna štoperja in vse bolj korajžna bočna branilca.

Maribor je zmogel kar petnajst strelov (osem v okvir), poskušal je na vse možne oziroma dovoljene načine, kolikor je strnjen tekmec pač dopuščal. In čeprav v prvem delu ni šlo nič v gol in bi lahko bil Novakovićev zicer ravno tisto, kar vrže moštvo iz ritma, so v nadaljevanju vijoličasti še bolj pritiskali. Ko so hitro zabili – po seriji treh kotov, kar je bilo edino, kjer Gorica ni mogla parirati, kot je navrgel Miran Srebrnič -, so se vijoličasti nekoliko povlekli nazaj, dokončno pa po menjavi Hotić-Vrhovec.

Ni res, da je Maribor s to menjavo dobil toliko kompaktnosti na sredini, kot je povedal Milanič, ki se mu tokrat ne more oporekati var(č)ne igre na 1:0. Bolj je dobil psihološko kompaktnost v smislu, češ, saj nam ga Gorica že ne bo zabila. In ga res ni, več od strela Andreja Kotnika in Sandija Arčona z razdalje niso zmogli. In to je ta stabilnost, ki se je predstavila na najboljši način na derbiju, ko Maribor po golu Olimpije ni kolapsiral, temveč je tekmo suvereno pripeljal do konca. In zdaj znova. Kakšna sprememba v primerjavi z lani, kajne? Ni kaj, to je bila predstava, vredna naslova prvaka.

Slabša plat: Novakovićevi zicerji, rotacije napada

Ko je zgrešil z glavo po prelestnem predložku Erika Janže, mu tega tako zgodaj, v šesti minuti, nihče ni zameril. Ko je zgrešil podobno, le da z nogo in malo bolj stran od gola, mu na koncu polčasa, ko bi gol nagradil trdo delo, prav tako ni. Prav tako ne, ko je imel na nogi 2:0 po krasnem protinapadu Luke Zahovića in Dejana Mezge. Ker finta je ravno v tem. Novakoviću težko človek kaj zameri, ker se ves čas tako trudi. Resda za vsako ceno in soigralcem z rokami dopoveduje, kam naj mu naslednjič podajo. Nekaj, kar smo videli letos tudi v reprezentanci (v Litvi, recimo).

Novaković je dober v tem, da se znajde v dobri situaciji. Ker gara, vteka in se ponuja. Na oko je težava le ta, da bolj kot je sam – sploh če je ena-na-ena z golmanom -, manj verjeten je končni uspeh. Ti zicerji se nabirajo, a nabirajo se tudi njegovi goli. Olimpiji je na štirih derbijih zabil tri. Skupaj ima po prihodu v Ljudski vrt na 31 tekmah v vseh tekmovanjih doslej 12 zadetkov (lani 14/7, letos 17/5). In kdo ve, koliko še priložnosti.

Tokrat s Tavaresom nista sestavila tandema, ki je pripravil tako lep zadetek v Stožicah, saj je bil ob igri podaj v globino in predložkov Tavares precej odrezan od igre. Boljša se je zdela vnovična (pozna) menjava Tavares-Zahović, ko je slednji vnovič poživil igro dovolj, da je tekmecu pošlo upanje. In kje je ob tem Sunny Omoregie? Milanič pravi, da je začel zelo dobro, zabijal, ampak da je konkurenca postajala vse večja, vendar to še ne pomeni, da ne bo dobil priložnosti. Nekoliko kočljivo namreč je, da Sunny ostaja prvi strelec Maribora. In da je to bila spet tekma, kjer mariborski napad ni zabil, temveč je tri točke priboril Marko Šuler ob kar precejšnji pomoči Mirana Burgiča.

Hotićeva nova priložnost: solidno

Dino Hotić je z desetico na hrbrtu začel komaj četrto tekmo v tem prvenstvu. To sam po sebi ne bi bil kdo ve kako izstopajoč podatek, če ne bi bil začel prvih treh tekem v Evropi (obe proti Levskemu, v gosteh proti Aberdeenu). Zato ni ostalo neopaženo, da ni igral na nobeni od naslednjih treh evropskih tekem in da na derbiju sploh ni bil v kadru. Že res, da naj bi bil prišel iz mlade reprezentance, ki mu je lani jeseni proti Srbiji ponudila največjo priložnost, ki jo je sijajno izkoristil, nekoliko poškodovan, vendar že tekma v Gorici je pokazala, kako željan je igre.

Tri poškodbe so se morale primeriti (Pihler, Bohar, Vršič), da je dobil priložnost in to na mestu, kjer bi mu marsikdo rad dal priložnost. Marsikdo iz publike, se razume. Za razliko od Aleksa Pihlerja, ki mu sprva desna stran sredine ni ležala, se Hotić na mariborski desni (še) ni znašel tako kot spomladi na krški, kjer je kar letel po igrišču, kreiral, prodiral v sredino in se po aferi Ibraimi znašel z desetico na hrbtu.

Ocena njegove igre je težka, ker je na sredini igral tudi Dejan Mezga, kar je bolj povleklo igro Maribor, priložnosti pa so prihajale zlasti po bokih (Janža) ali pa s streli z razdalje, gol je padel pa po prekinitvi. Hotić je bil na vrhu romba zelo gibljiv, želel si je dvojnih podaj z enim dotikom, iskal prostor, kar je bolj ugajalo Novakoviću kot Tavaresu.

Zaradi poškodbe Vršiča, ki je z razlogom na vrhu in ne več na boku, je bila ta tekma res specifična (kot bo tudi v sredo), še vedno pa velja vprašanje, koliko kondicije ima v nogah mlad fant, ki ga drugi polčas zdaj že skoraj tradicionalno poskrba (skorajda bolj kot Mezgo). Predvsem potrebuje minute in nekoliko več zaupanja, toda ta tekma ni dala ravno jasnega odgovora, ali mu bo Milanič zaupal vidn(ejš)o vlogo.

Srebrnič ima prav: to je nogomet

»Prišli smo igrati nogomet in mislim, da nam je to uspelo.« Da, Miran Srebrnič je imel kar prav. Gorica je igrala nogomet. Čeprav je to lahko zelo subjektivna debata, bi kot objektivno lahko vzeli že posest žoge (zgolj 54:46 v korist Maribora). Ali pa komplimente Darka Milaniča, da je Gorica kvaliteten tekmec. Najbrž bi podpisal tudi oceno, da so se morali vijoličasti konkretno potruditi, garati in grizti za sploh prvo zmago v že tretji letošnji tekmi.

Največ vprašanj pri trilogiji dvobojev v tednu dni se nanaša na »tekaško sposobnost« Goričanov, kar je evfemizem za »Gorica nima toliko lufta in pubecov kot Maribor«. Srebrnič se s tem, zanimivo, niti malo ne strinja in v bistvu ima kar prav. Maribor ni »pretekel« Gorice, saj ni izkoristil nobenega od protinapadov, ki so se mu bili ponudili, ko so gostje po prejetem golu odzveli žogo, a predaleč od gola.

Srebrnič je opravil tri menjave v primerjavi s sredino tekmo, tako da so Osuji, Tilen Nagode in Sandi Arčon vstopili v nadaljevanju, vsi igralci, ki so nekoliko bolj nevarni za mariborska vrata. Jasmin Handanović je moral dvakrat konkretno posredovati, obakrat proti Andreju Kotniku, ki kaže, kakšen top ima v svoji desni nogi. Srebrnič opozarja, da je »fant star komaj 21 let, igra prvo sezono v prvi ligi« ter da ga čaka še veliko učenja. Njegovi soigralci nad njegovimi podajami vsekakor niso tako navdušeni kot nad njegovimi streli. V vratih pa ima še naprej Gregorja Sorčana, ki pri zadetku ni mogel rešiti svoje ekipe – že zato ne, ker ga je premagal Miran Burgič, kot so zapisali pri Gorici in gol raje pripisali sebi. To in topel aplavz si vsekakor zaslužijo, čeprav so na lestvici trenutno nekoliko nižje.

Ko sodniki spet ugibajo

Ne bomo na dolgo in široko, ker je tema znana in prežvečena. Lahko le dodamo v peto ugotovitev nove poteze slovenskih sodnikov. Te so v Ljudskem vrtu, kar samo po sebi ni nič neobičajnega, pospremili z žvižgi in to v fair tekmi, kjer ni bilo niti enega rumenega kartona. Zato so žvižgi nekoliko neobičajni, saj ponavadi prav kartoni dvigujejo pritisk občestva.

Dejan Balažič je bil v situaciji, ko je Novaković žogo poslal v roko nekoliko nerodnega Uroša Celcerja, sicer že nekoliko bolj suveren, vendar če se vsi že tako držijo pravil, bi moral Novakoviću za šrajanje potem pokazati rumeni karton. Pustimo, da Novaković marljivo in precej dobro izkorišča svoj veteranski status pri sodnikih. Balažič se je odločil, da to pač ni penal. In okej. Ni. Težava je, da smo penale videli že za precej manj. Recimo roko Kotnika, stran od gola, ko ga je žoga v Stožicah nerodno zadela. Ja, saj vemo, proti Olimpiji. Z rokami je res velika težava v našem prvenstvu, ampak v to situacijo so se spravili sodniki sami – najbolj v Kidričevem.

Pa to ni edina stvar. Četrti sodniki so zelo aktivni, ko gre za pedantno pošiljanje osebja znotraj označenega prostora. Manj aktivni so, denimo, ko je treba preveriti, če tabla za rezerve sploh dobro dela. Ker tokrat ni. Ali pa imamo potem pomočnika Jureta Praprotnika, ki je dvakrat vidno omahoval, na koncu pa ugibal, kdo je zadnji igral z roko. Ne toliko odločitve same, publiko na naših stadionih vse bolj jezijo načini, s katerimi dokaj dobro plačani sodniki posegajo v igro. In tu ni prav nobenega napredka ali vsaj prilagajanja specifiki slovenske igre. Še vedno pa prepogosto vlada občutek, ko sodniki s poskoki in retoričnimi prijemi želijo dopovedati nogometašem, kako naj bi se bil nogomet dejansko igral.

23. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [1:3]

Dobra stara šola

Ena skovanka bo podpisala ta derbi. Da je Darko Milanič pošolal Luko Elsnerja. Seveda ni nova in seveda se jo pretirano in ponavadi prehitro uporabi/zlorabi. Hm. Pa saj… Ni šlo toliko ali samo za šolanje. Tekma namreč ni bila lažja od pričakovanj, je izplen dostojanstveno pospremil Milanič. Maribor je moral garati, da je stisnil tri komade Olimpiji in sestavil precej celovito tekmo, kar mu v prvenstvu v tej sezoni še ni uspelo. In ne pozabimo: prvih deset, petnajst minut je bila učitelj Olimpija. No, bolj pripravnica, ki se preizkusi pred neusmiljenimi dijaki, ki komaj čakajo, da izkoristijo neizkušenost pripravnice. To ni bila tekma za pripravnike. To je bila dobra stara šola.

Kar se je zgodilo namreč nato, ko Benko iz obrata ni zmogel ukaniti Handanovića, diši na preobrat ne le te, ampak tudi prejšnje mariborske sezone. Prav to je ponudil Maribor, kar je lani krasilo Olimpijo. Ekipna zagnanost, borbenost, neprizanesljivost. Odpornost na kritike, napovedi, prepotentnost. Ni zaman Milanič pred tekmo spomnil na tekmi slovenske reprezentance s Slovaško in Anglijo. Nismo vajeni, da bi veliko govoril o reprezentanci, katere vidnejši član je (tudi) bil. Ampak pokadil je Srečku Katancu, ko je rekel, da bi se lahko naučili kaj od borbenosti na tekmi z Anglijo. In točno to je zmogel njegov kader. Če komu sprva ni šlo, kot bi sami najbolj želeli (najbolj očitno Marwanu Kabhi in Sintayehu Sallalichu), so pregrizli. Niso zanihali, kar je bila doslej ključna tema mariborske sezone na igrišču. Kabha je kraljeval na sredini – da, tudi s prekrški -, Sallalich je v nadaljevanju končno trpinčil tekmeca s hitrimi prodori iz boka v sredino (bolj mu uspevajo driblingi po širini kot dolžini igrišča).

Ravno na derbiju je Milanič našel kombinacijo, v katero je zaupal najprej sam, nato pa še vsi drugi – z igralci vred. Ni eksperimentiral, ni dvomil vase. Povlekel je v ozadju poteze, ki ne bodo šle zlahka mimo (Mitja Viler, Aleš Mertelj, Dino Hotić niso prišli niti na klop). Pustil je v uporabi svoj romb, s tem sicer tvegal, da se Aleks Pihler ne bi bil znašel na desni strani sredine, vloga, ki jo je v Zavrču navrgla fuzbal evolucija. Pa se je. O, ja. Raje kot Mateja Palčiča, katerega predložki sicer vedno prav pridejo, je v igro na desni bok poslal Denisa Šmeja. Ta je pospravil Blessinga Elekeja, nato še Juliusa Wobaya in Etiena Velikonjo. V nulo. Morda le menjava Vršič-Vrhovec ni imela pričakovanega učninka (strnjena sredina), saj so vijoličasti prejeli zadetek. Vendar tudi po njem niso padli, čeprav je 1:2 v Stožicah lahko zelo spolzkih. Tokrat se ni zgodil Andraž Šporar, pa ne zato, ker Šporarja ni več, pa bi zdaj prišel bolj prav kot kadarkoli prej, ker je bila Olimpija odrezana od gola. Vsekakor tekma, kjer je Milanič vnovčil vse svoje izkušnje. In to po Domžalah v Ljudskem vrtu, ko je nerodno pospremil zdaj še bolj nerodne žvižge. Mariborska specifičnost je, da bodo navijači najbrž sodili po sredini pokalni tekmi z Gorico, preden se bodo odločili za aplavz. A takšen Maribor je in prvič se zdi, da je Milanič to sprejel in se našel znotraj kritik. Kako? Kot pravi sam. Z delom. Prav pa pride tudi film Rock’n’Rolla, kjer je Guy Ritchie sijajno spisal: »Ni je tako dobre šole, kot je dobra stara šola. In jaz sem jebeni ravnatelj.« In tokrat je bil Milanič – ravnatelj.

Tavares nezaustavljiv, Novaković neusmiljen, Zahović pa tam

Molk. Niti pisnil ni nihče nič. Z zamikom je prišel »uuuu«. Ko je Tavares izprašil iz kolena, kmalu po tem, ko se je zdelo, da bo stožiška mokra in ugrezljiva zelenica pogoltnila a la živi pesek tudi njegove težke noge (kot Benkove in Wobayjeve), je pokazal, kakšen as je. Neverjetno. Samo spogledali smo se, Rok Vodišek bi lahko šel božati prečko. Dras! Prečka. Uf.

Če smo na začetku sezone – sploh v Evropi – dvomili, da lahko z Novakovićem tvorita tandem, ker se EMŠA ne da skriti, sta pokazala, da gre računati nanju tudi v tekmi visokega tempa. Protinapadi so bili smrtonosno orožje, ker je Olimpija za Darijanom Matićem puščala ogromno prostora in prejela vse tri zadetke po akcijah, ki so šle prek bokov. Tavaresova asistenca Novakoviću je bila poezija v prozi, Novakovićev gol pa tista poezija, ki je delala hit štikl v Kölnu. Neusmiljen gol z glavo. Tretji gol na štirih derbijih. Penal, noga, glava. Ena, dve, tri. Drži, da je tisti prvi zapravljeni zicer na začetku leta v Ljudskem vrtu (0:0) pustil slab vtis, ki se je vlekel in vlekel, toda Green Dragons z lucidnim napisom »Novakovića ste nam podvalili« tokrat niso tako zadeli, kot je zadel Novaković. Grize, kot je grizel proti Slovaški na istem igrišču. Sodeloval je tudi pri akciji za 0:2, ko je Tavares naredil nekaj, česar še v začetku sezone, še bolj pa v lanski, ne bi bil storil. Videl, opazil, pogruntal je Pihlerja. Kako preprost zna biti fuzbal, če znaš opaziti prostega igralca in ne poskušaš vsega sam. Dras! 0:2! Dve asistenci po tem, ko je dal dva gola Domžalam. Za še dvoletno pogodbo. 2+2+2 = Tava.

Da je z napadom lahko zadovoljen, je Milanič tudi sam poudaril po tekmi. Kako si drugače razlagati, če pa ima Luka Zahović štiri gole v 274 minutah. Od tega je dal tri gole v le peščici minut (Celje s prvim dotikom, Domžale, Olimpija, ali drugače, 88. minuta, 91. minuta, 95. minuta). Tam je. Nihče mu noče na glas prilepiti oznake joker s klopi, ampak prav to trenutno je. Dodatna doza, ki dela konkurenco še vedno prvemu strelcu ekipe Sunnyju Omoregieju. Milanič mora zdaj v treh tekmah z Gorico najti le pravi tajming za četverico napadalcev, ki jim z goli še vedno izdatno pomaga tudi sredina. Če ne Dare Vršič ali Marwan Kabha, pa tokrat Aleks Pihler.

Katanec videl več od Elsnerja

Nekje sredi drugega polčasa sem se ozrl nazaj, proti VIP tribuni, in med vsemi obrazi gor po diagonali je iz množice štrlel nasmejani obraz Srečka Katanca. Kako se ne bi bil smejal. Če pa so na koncu trije od štirih reprezentantov iz večnih tekmecev zabili. Ampak ne gre se znebiti občutka, da je Maribor odnesel bolje in več po reprezentančnem premoru. Novaković je bil točno takšen, kot si neumorno prizadeva biti, Pihler pa ni fasal PRS-ja (posttravmatskega reprezentančnega sindroma), ki je tako očitno vplival na Blaža Vrhovca.

Večja težava je bila pri Olimpiji. Da ne bo pomote, ne Rok Kronaveter ne Miha Zajc nista imela nujno slabe tekme. Imela sta pa slabo pozicijo v že tako slabi taktiki. Olimpija ima še vedno kvalitetne igralce in na nekaterih pozicijah bolj kvalitetne od vijoličastih. Ampak oba sta bila konkretno predaleč od gola, Elsnerjeva taktika pa je v napadu videla le Leona Benka, vse ostale pa daleč stran. Za pritisk potrebuješ dobro kombinacijo na celotni zelenici, tako pa sta imela Denis Klinar in Aljaž Krefl, ki sta bolj napadalno usmerjena od Erika Janže in Denisa Šmeja, bipolarne motnje, saj nista vedela, kje točno naj stojita.

Največji davek takšne taktike sta povsem iz pozicije plačala ravno Zajc in Kronaveter v vakumski sredini, zlasti prvemu so doslej derbiji še kako ležali, ker je imel bolj prosto vlogo in je Mariboru tudi zabil že kakšen gol. Škoda zanju, da nista imela vidnejše in primernejše vloge, ki bi si ju, glede na doslej prikazano, absolutno zaslužila. Enako velja za Elekeja, ki je ravno toliko krilni igralec, kot je bil pri Mariboru Gregor Bajde. Sta pa Pihler in Novaković gotovo potrdila Katančev tokratni izbor in zelo presenečeni bi bili, če ju ne bi bilo proti Malti in Poljski znova zraven. Enako velja za Kronavetra in Zajca, pri čemer slednji precej bolj potrebuje pravo pozicijo. Šme, Zahović, Krefl pa so pokazali, da bi Primož Gliha iz mlade izbrane vrste lahko povlekel več.

Elsner ni mož velikih tekem

In pika. Za zdaj prav nič ne kaže, da bi v domačem prvenstvu znal najti recept za Maribor. Ali, kar je še huje, za Olimpijo, sploh zdaj, ko je njen trener. Nihče mu ne more odzveti statusa mladega, marljivega, umirjenega, pedantnega, všečnega in predvsem retorično suverenega trenerja. In predvsem mu nihče ne more odzveti priimka. Toda West Ham gor ali dol – ta je tako ali tako bil krona dolgoletnega dela – njegove Domžale so dobile lekcijo od Rodolfa Vanolija, ki je v 0:3 imel poleg derbija v Mariboru najboljšo tekmo ravno proti Elsnerju. In Elsner je prvič vodil domačo tekmo pred 13.770 gledalci. Edini, ki je podrl rekord v tem oziru.

Za navijače Olimpije bodo njegove iskrene in preudarne besede bolj malo vredne, če se bo Ljubljančanom vodstvo stopilo. Ni bil namreč toliko problem, da je Elsnerjeva Olimpija na derbiju delovala, kot vse nove Olimpije pred prihodom Milana Mandarića, ki so se z Mariborom mučile predvsem v Stožicah. Elsnerjev problem je, da je Olimpija delovala kot Domžale proti Mariboru. Blizu, pa daleč. Bi, pa ne bi. Ja, pa ne. Hvalevredno in za širši fuzbalski kontekst je odlično, če se zna trener posipati s pepelom. Kar se Elsner je. Če bi lahko, bi zamenjal sistem v drugem polčasu. Etiena Velikonjo bi poslal prej v igro. In precejšnji del krivde je na meni, je poudaril. To slišimo hudo redko v našem fuzbalu. Na. Meni.

Ampak ključne besede se skrivajo v njegovi oceni, ali je še prezelen (ali pa premalo, kakor vzamete) za takšne tekme: »Večina fantov je že odigrala take tekme, derbije v svoji karieri. Odigrali smo daleč od tega, kar smo sposobni.« Tisti prvi del je pomemben. Igralci so takšne tekme igrali, da. So Olimpija, so nenazadnje aktualni državni prvak. Z Elsnerjem so tako delovali tudi na šestih zaporednih tekmah, ki so jih dobili. Ampak proti Mariboru se je videlo, da so se vsi poslušno podredili njegovi ideji presinga, ki pa ne more delovati kot v Domžalah, kjer je bil tekmec (Maribor/Olimpija) zafrustriran, ker ni mogel najti svoje igre. Ta Olimpija pa ima predobre igralce, ki so, ja, dali nekaj skozi, da bi našla svojo igro tako, da je tekmec ne najde. Najbolj opazno je to bilo pri povsem izgubljenem Matiću, da sistema dobro ne pogruntajo, pa je pokazal tudi njegova zamenjava Danijel Miškić, ki ga je pri Elsnerju kar poskralo.

Kruto bi bilo po svoje zapisati brez razlage ali iz prve, da je bil Elsner pošolan. Če pa še dobro ni v šoli. Sam to najboljše ve, navrgel je, da je poraz treba sprejeti moško. Sliši se dobro. Da. Izgleda tudi, tako, na prvi pogled. Vendar njegov manjko gestikulacij je vendarle opazen. In ne, nihče si ne želi San Remo plastenk, ki so prepevale z Vanolijem. Prej tisto, kar je počel Marijan Pušnik v svoji kultni fluorescentni bundi. Elsner je pa prekrižanih rok v lepi srajci in obleki doslej še vedno aktivnega Sebastijana Cimerotića prilimal na sedež. Zato morda ni bil Elsner toliko pošolan. Prej je dobil od tekmeca tisto, kar rečejo v ZDA: »Welcome to the NFL, kid.«

Jug (p)ostal hit, a le v pesmi

Ko sodnik dobi svoj song, je zadnji, ki bi si lahko mrmral popevko. Pa da ne bo narobe… Matej Jug si je song zaslužil. Nesporno in nedvomno. Njegov edini dosežek je, da so mu precej enodimenzionalno sporočilo zapeli Green Dragons. Sodeč po odsojenem, bi mu prej lahko robantile viole, to pa pomeni, da ga ne »marajo« ne v Mariboru ne v Ljubljani. Kar je baje v slovenskem nogometu najboljši kompliment. A to ima dve plati. Če te ne marajo tako v Ljubljani kot Mariboru, lahko res pomeni, da nekaj delaš prav. Lahko pa pomeni, da delaš nekaj tudi zelo narobe.

Glavna težava Mateja Juga, ki je ob Nejcu Kajtazoviću, Davorju Drečniku, Robertu Ponisu in še kom zdaj že očiten sindrom, da je zelo selektiven in da sodi na podlagi rekcije. Ne njegove, temveč okolice. Drži se Newtonovega zakona, da ima vsaka akcija tudi reakcijo. Ampak ko je sodnik reakcija, je slabo. Pa je skušal biti on pobudnik, skušal je imeti »akcijo«. Kabhi je gladko pritisnil karton zgodaj v obračunu za trd nalet in ko ga je Marcos Tavares želel povprašati po zdravju razlogih, ga je pritisnil še njemu. Mihi Zajcu ga za podoben štart ni. Trajalo je globoko v drugi polčas, da je Aljaž Krefl dobil karton za enega od podobnih naletov. Vmes bi Kabha do konca prvega polčasa lahko videl, doživel in odšepal rdeče. Pa ni. Jasmin Handanović in Milivoje Novaković sta vnovčila veteranski status in kričala nad Jugom, precej manj kot je to storil Tavares, ta pa nič. Handanoviću je naposled le pokazal rumeni karton za ukradenih debelih 40 sekund [zanimivo, da Elsner takrat niti trznil ni]. Ko kričijo starejši, se Jug poskrije. Ko je čas za reakcijo… Ga ni nikjer. In potem čaka na kompenzacijom. Sojenje po sistemu kuponkotov.

Enako pa sta se poskrila oba stranska sodnika, ki sta se, milo rečeno, blamirala. Pri zadetku Olimpije je bil Leon Benko, preden je žoga prišla do Roka Kronavetra, v najbolj preprostem ofsajdu, kar jih je. Pa nič. Matej Žunič ni dvignil zastavice. Megla? Ni videl? Okej. Kupimo, še nekako. Ampak da je Robert Vukan tako neučakano in diehardovsko dvignil zastavico, ko je Kabha podal, em, em, em, Kabhi, ta pa potem Luki Zahoviću za 1:3, kaže nato, pod kakšnim stresom živijo ti sodniki. Velikim. Saj, ne rečemo, za vso psihopatologijo dobijo denarno nadomestilo, honorar, ki je na derbiju morebiti res skromen, na vseh ostalih tekem pa je ima-se-može-se razkošje. Vendar zanje to ni dovolj. Že ko so stopili na zelenico, je Jug kazal s prstom na luknje v zelenici. Tega niso počeli ne nogometaši Olimpije ne nogometaši Maribora, ko so se segrevali. Zelenico so označili za slabo, če že, po tekmi. Niso kazali s prstom, češ, glej njivo. Ker ja, zelenica je res bila na nekaterih predelih njiva (pa da ne bo pomote, tudi v Ljudskem vrtu smo že videli »vegetacijo«). Pa kaj. Za oboje enako. Za vse razen za – Juga. On si pač zasluži tepih, ker sodi ligo prvakov. Do katere pa lahko pride samo preko… Naših »njiv«. Žal, tako je.

Ponavljam se, vendar slovenski sodniki imajo največje težave z narcisoidnostjo. In to veliko. Imajo razloge za samozavest, za samoponos? Seveda ga imajo, Vlado Šajn jih je daleč spravil in tam so praviloma odsodili dobro, čeprav bo Skomini v življenjepisu vedno ostala tekma Francije in Ukrajine. Tokrat narcisoidnost ni bila usodna, toda Jug se je gotovo moral vprašati pri situaciji z Antonijem Delameo Mlinarjem, ki ga žoga najbrž res ni zadela v roko (jo je pa imel nevarno iztegnjeno in je to rodilo cirkus), kako smo prišli tako daleč in kdo je kriv, da bi imeli penale vsi levo in desno. Igralci so še najmanj krivi. Televizija vse vidi, a televizija žal še vsega ne ve.

Ker sodniki pač ne pridejo na vrsto, ker ne znajo razčistiti v svojih vrstah, ker ne poznajo samorefleksije in ker se jim posledično dogaja eno-te-isto. Hvala bogu tokrat glavni igralec ni bil sodnik. Se pa sprašujemo, kaj se je spraševal Damir Skomina, ko je sodil v Kidričevem tekmo Aluminija in Radomelj. Pa z dolžnim spoštovanjem, tam je šlo še mogoče bolj za res, sploh glede na rezultat. Morda to, da Jug pač ni njegov samoumevni naslednik, kot bi si vsi želeli. Najbolj Matej Jug. Tekma je bila na evropskem nivoju, sojenje pa gotovo ne. Argument, češ, če piskajo Ronaldom in Messijem, potem pa že vejo… Ne zdrži. Vsaka nogometna tekma je nova zgodba. Kar vedo očitno vsi… Razen, spet, sodnikov. Zato se vsi legitimno sprašujemo, kdaj bo spet derbi sodil Damir Skomina? ZNSS odkrito iz derbija dela poligon za sodnike, ki nucajo take tekme za evropski nivo, ampak dela to na škodo domačega nogometa, od katerega živijo tudi sami. Drečniki in Kajtazovići pač nimajo nivoja za derbi. Jug očitno ni rešitev po Skomini. In, še bolj, kdaj bodo sodniki odgovarjali za svoje napake (ker, da, Skomina je na svojem zadnjem derbiju v Stožicah piskal penal za Maribor, čeprav tista roka najbrž ni bila v kazenskem prostoru). Ošabnosti je pač dovolj. Ne hodimo na fuzbal zaradi sodnikov.

16. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:3]

Prvič tri za mirn(ejš)i reprezentančni premor

Pa je le uspelo, kar ni samo spodletelo le proti Gabali, temveč doslej v celotni sezoni. Maribor je zabil tri gole na eni tekmi! No, khm, zabili so (sami) drugega in tretjega, prvega je ipak pomagal »uvaliti« Janez Pišek z avtogolom. In to v trenutku – še pomnite Aberdeen? – ko so to najbolj potrebovali Darko Milanič in njegovi fantje (v tem vrstnem redu, se razume).

Še v prvem polčasu, ko je Marwan Kabha za las meril mimo, ko je kresnil po materialu iz razdalje, ker je bil tudi on besen nad Sunnyjem Omoregijem, saj je ta zgrešil čisti zicer po prekrasni podaji Erika Janže, no, še v prvem delu je kazalo, da imajo vijoličasti tekmo resda pod nadzorom, a da bo gol padel ali po napaki ali pa po sreči. Padel je po simbozi napake in sreče, ko je Sintayehu Sallalich poslal predložek, ki najbrž ne bi imel kdo ve kakšnega efekta. A ker je glavo podstavil Pišek in povsem iz ritma vrgel dokaj nezanesljivega Matica Kotnika (še Stane Bevc je v studiu priznal, da bi si Kotnik morda vpoklic v reprezentanco zaslužil v preteklosti, ko je bil v boljši formi, ne pa zdaj, ko je Sorčan šel v mlado reprezentanco), je Maribor imel vodstvo. Spet v času, ko so živci že konkretno delali. Še en taki zicer… Uf.

Preostala dva zadetka sta bila nato tudi posledica precej moralno strtih Celjanov, ne pa povsem. Če že, se je bolj(e) poznalo, kako lažje gre ekipi, ko enkrat premagajo lastne težave. Pišek je bil tokrat Tavares. Še Milivoje Novaković se je sprostil, sodeloval, vtekal in bil čisto drugačen Novagol, čeprav ga ni zabil. Celjani so Sunnyju dali še drugo priložnost, ko sta bila s Šmejem povsem sama ob prekrasni podaji Aleksa Pihlerja iz kota (definitivno jih izvaja bolje od Dina Hotića, ki žogo iz kota ne spravi do prve vratnice). Te ni zapravil, stisnil ga je z glavo. Še svojega tretjega. Prvi strelec kluba, (deljeni) tretji strelec lige. Hm. Pa razumi, kdor lahko. Še manj pa tretji zadetek… In enako izjavo Milaniča, da je v tej zmagi zmanjkalo le to, da bi zabili še kakšen… gol?

En dotik, en gol, trinajst sekund
Sodeč po izjavah Tadeja Vidriha, letečega reporterja, si je Luka Zahović tako zelo želel igranja, da si je oblekel celo dres Marcosa Tavaresa, ko je Milanič v svojem stilu cincal z menjavami (73. minuta Bohar, 80. minuta Vrhovec, 86. minuta Zahović). Če bi pripisovali temu posebno simboliko… Je ne rabimo. Luka Zahović ima svoj stil igranja, ki ga ne podreja za vsako ceno klubski mentaliteti. Zelo svojeglav je. Ne kravža si možganov, kako biti a la Tavares.

Biser akcije za 0:3, ki je spomnila na najboljše iz časov Krunoslava Jurčića, ni bil ne Zahovićev gol niti lucidna kombinacija Kabhe in Novakovića. Ne. Biser in bistvo je oboje + v Zahovićeme spremljanju atraktivne in hitre akcije. Pretekel je skoraj 50 metrov, šel je do konca. Kot da bi vedel, da bo ratalo. Ni že to – sprememba? Kajti bil je tam, kjer letos ponavadi ni bilo nikogar, kar je pač davek sistema 4-2-3-1, kjer bi sicer vsaj en iz sredine rad bil napadalec, ker to sicer tudi je (Sunny, Tavares).

Zahović je tako pokazal, da ne samo, da ni pozabil igrati fuzbala (d’oh), temveč morda v nulo razume Milaničevo idejo, za katero se sicer še vedno zdi, da še sama ne ve, kaj točno želi. Glede nato, da sta bila Dare Vršič in Gregor Bajde na tribuni, utegne biti do konca prestopnega roka konkurence v napadu manj, kot bi je bilo, če bi bila omenjena v kadru. Ampak vsekakor bo Zahović lahko računal na večjo minutažo kot v Heerenveenu (v prvi ligi zbral 139 minut, v drugi ligi pa za b ekipo 1.397). Križ je ob njegovem povratku ta, da se zdi, kako vsi skupaj – z nami vred – začenjamo na novo, le leto dni kasneje. Heerenveen naj bi bil (poleg mlade reprezentance) pač dokončni poligon, da pokaže, kaj zna in se razvije v… Luko Zahovića, kakršnega smo videli sedaj.

Težava mariborskih bokov
Ko smo pisali prej o Milaničevi ideji, smo imeli v mislih prav igro prek bokov. Pri Milaniču gre sicer zavoljo njegovih odločitev nekako za domino efekt. Zdi se, da najprej izbere štoperja in napadalca ter zadnja vezna, nato pa izbere vse ostalo. Nič narobe, če ne bi bilo »vse ostalo« tisto, kjer Maribor gradi svoje napadalne akcije, ki prepogosto ostanejo 50 metrov od gola, žoga pa pri – Šulerju. Tudi v Celju je bil uvod levo-desno-daj-Šulerju, kar prisili Kabho, da se povleče na svojo polovico, nadalje pa to pomeni, da ima nedosegljivi Novaković preveč časa za razmišljanje o tem in onem. In enako velja za navijače, ki imajo preprosto preveč časa za tuhtanje, zakaj žoga ne gre hitreje.

Tudi zato, ker je moštvo oskubljeno na igri po bokih. V tem kontekstu je zaman gledati na lestvico in rezultate Olimpije (in Domžal in Gorice). Milanič se – tako se zdi – za zdaj ne trudi najti naslednika Martina Milca in Petra Stojanovića. Zakaj je to čudno? Ker je Adisu Hodžiću najprej ponujal tudi evropske minute, preden se je proti Aberdeenu spomnil, da lahko Denis Šme na svoji osnovni poziciji dobro zapira prodore. V redu, če bi Maribor igral 4-4-2. Maribor pa tega ne igra, ravno nasprotno, v 4-2-3-1 stremu ravno k prodornim bokom. Erik Janža je v tem pogledu napredoval za 100 odstotkov od lani, ko nikakor ni znal ujeti naprej-nazaj ritma. Ko bodo napadalci zabili več, bo imel tudi on več asistenc. Na desni strani je Šme dober v obrambnih nalogah, vendar računati, da bo skozi eno sezono napredoval v »Stojanovića«… Je preveč trdoglavo in celo naivno. Igra po bokih se bo za več točk morala izboljšati ali pa bo Milanič proti bolj razpoloženim tekmecem moral popustiti in zamenjati sistem. Trenutno se slednje zdi še vedno manj verjetna opcija.

Vpoklici v reprezentanco, prestopni rok
Maribor bo v obe (člansko in mlado) reprezentanco poslal sedem nogometašev. Blaža Vrhovca in Milivoja Novakovića je izbral Srečko Katanec, Luko Zahovića, Aleksa Pihlerja, Gregorja Bajdeta, Denisa Šmeja in Dina Hotića pa Primož Gliha.

Vprašanje, za koga je »premor« od vijoličastega boljši: morda bolj za Vrhovca, ki bi utegnil dobiti proti Litvi spet občutek, kakšen nogometaš je in potrditev, da Maribor ni prevelik klub zanj, občutek, ki ga je – tudi zavoljo nekoliko slabše priprave – vidno izgubil (izkoristil pa je to Pihler). Pri Novakoviću pa… Severna Irska je spomladi pokazala, da lovljenje rekorda Zahovića ne koristi nikomur. Ker je šel penal… Mimo. Katanec bo zdaj, ko Bezjak podpisuje pogodbo za Darmstad, imel dober izgovor, zakaj uporabiti Novakovića, ki je prigarano proti Olimpiji in Aberdeenu grdo zapravil proti Gabali.

Glede nato, da ima mlada reprezentanca še vedno lepe možnosti za vsaj drugo mesto, bo peterica mladih željna dokazovanja v generaciji, ki veliko obeta in se – po prikazanem letos – legitimno lahko ponaša z dosežki, na katerih tudi sloni igra Maribora. Še najbolj si boljših iger od vseh verjetno želi Hotić, ki mu desetica na hrbtu predstavlja breme, ne sicer tako veliko kot dojemanje sistema Maribora, ki igra drugače kot Krško.

Ko se bo v pogon vključil še Dejan Mezga, bo imelo moštvo dovolj veliko konkurenco, da bi bili odhodi pravzaprav dobrodošli, sploh pa zdaj, ko (spet) ni Evrope in se takšen nabor zdi domala razkošen. Namig o Vršiču in Bajdetu bi utegnil biti resen, kot bo tudi njun odhod, saj je okrog Vršiča, ki mu je v drugih polčasih praviloma pošla moč, Milanič gradil upanje proti Gabali. Maribor zdaj potrebuje predvsem, če že, drugega vratarja in resen razmislek, kaj bo naredil na desnem boku na dolgi rok (čaka se povratek Palčiča).

Pevnik iskreno o Celju
Robert Pevnik je faca. Je. Trenerski poklic jemlje z zdravo logiko. Ne poveličuje svoje vloge in predvsem ne naklada s frazami v izjavah, kjer želijo biti nekateri trenerji (Vanoli, Milanič, Elsner) nekaj, kar na igrišču vsekakor niso, ko se enkrat potegne črto. Zato je neposredno povedal, da si je Maribor zaslužil zmago in da bi njegovo moštvo potrebovalo tri, štiri okrepitve, s katerimi bodo vsaj malo bolj konkurenčni.

Več kot očitno je uvodni zanos, prikazan v Stožicah, ko je Pevnik glasno (in prehitro) napovedal, da bo Celje poseglo v dvoboj Maribora in Olimpija, pošel, a hkrati Pevnik ne deluje kot nekdo, ki bi jamral. Ne. Razbrati je bilo, da trenutno ne Mourinho ne Guardiola ne bi mogla spraviti več iz ekipe, ki je Mariboru dala Bajdeta, Vrhovca, Sunnya in Ahmedija, Olimpiji pa še Miškića.

Če je obramba še delovala do prvega gola, ko je vse skupaj precej padlo, je tokrat zmanjkalo v napaku, kjer je bil Matej Podlogar vidno utrujen, tako da Celjani niso uspeli znova držati vijoličaste v šahu na svojem stadionu.

29. avgusta 2016