Oznaka: plts

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]

Ko ni dovolj samo brcati na gol

Morda je bil neposredni in glavni razlog, da je Maribor prvič letos izgubil resnično ta, da v napadu niso izkoristili več in bolje. Tako je vsaj po porazu razmišljal Darko Milanič. Preveč se je že pred tekmo – na katero so se podali v petek, da bi štedili z energijo bržkone za potovanje v Azerbajdžan (žal so z energijo štedili tudi na tekmi) – zanašal na lansko sezono, ko je Gorica trikrat bolj ali manj gladko padla, Jean-Philippe Mendy pa je imel strelske vaje. Mogoče res drži, da so Goričani ali izredno konkurenčni ali pa hitro položijo orožje (Milaničeve besede), toda nazadnje, v Ljudskem vrtu, je Gorica slavila z 2:3. S(m)o že pozabili? In že takrat je Gregor Sorčan, ki mu je ploskal cel stadion, pokazal, kje je Maribor šibek. V doseganju golov oziroma izkoriščanju priložnosti, ki jih ni toliko, da bi se jih tako zapravljalo.

Ampak… Vijoličasti so si do devete tekme lahko privoščili cincanje v napadu. Šlo je. Daleč od tega, da imajo slab napad [zabili ga niso le doma proti Levskemu in pogojno tudi proti Aberdeenu, ko si ga Škoti zabili sami], vendar doseganje zadetkov še zdaleč ni samoumevno. Točno gol na tekmo, pravi statistika… Ni veliko, ni varna zaloga, ni pa malo. Samoumevno je, da ima Maribor v prvenstvu žogo in da pride nekje 30 metrov do gola tekmeca. Je. Ta del je nastavljen na avtopilota oz. avtomatizem. Od tu naprej pa je stvar navdiha, improvizacije, invidualne kvalitete. Rotacija ni nujno le demokratično porazporejanje minut, Milanič še vedno išče tudi najboljšo kombinacijo v napadu. Jo je našel? Ne, našel je recimo temu najboljše pozicije za posamezne igralce, ki pa očitno spodkopavajo osnovno logiko njegovega sistema. Od gaženja tako še vedno ni veliko, Milanič pa išče ravnovesje, kako najti prave pozicije za posameznike, ne da bi ob tem dal vedeti, da trenutni sistem morda še zdaleč ni od najbolj primernega.

Prav individualni navdih sta pokazala Dare Vršič in Gregor Bajde za izenačujoči gol. Lep gol? O, ja. Prvi je nastavil s peto, drugi pa pomeril na polno. Dras! Na sredini, tam, kjer se v bistvu oba najbolje počutita. Bum in gol. Milanič je, sodeč po izjavi, verjel, da bo to dovolj in bodo vijoličasti tekmo nadzirali in obrnili. Niso je, ker za kaj takega še vedno ne sestavijo celovitih in manj nihanja polnih 90 minut. Serija osmih tekem poraza je bila, ko gledamo zdaj nazaj, dobra, ne pa tudi odlična, kot ocenjuje Milanič. Tekmi s Koprom (1:0) in Rudarjem (2:0) še zdaleč nista bili odlični kot celoti, v Domžalah (2:2) in proti Olimpiji (1:1) sta bila druga polčasa bleda senca prvega, Jasmin Handanović pa je vijoličaste reševal tako proti Levskemu kot zlasti proti Aberdeenu. Poraz ni torej nič kritičnega, saj je Maribor vseeno imel svoje priložnosti, ki pač niso šle v gol [Sunny, Bajde], in ne glede na zaostanek za Olimpijo in dejstvo, da je na vrhu lestvice trenutno gužva. Večja težava Maribora je, kako doseči zadetek. V tem oziru so spet bolj tekmec samemu sebi, kar je bil iz mariborske prizme ključni faktor, da je šel naslov lani v Ljubljano. Bodo tokrat napako najprej priznali sebi in, kar je pomembneje, našli rešitev?

“Kvota” obrambe tokrat rezultatsko škodila

Kar je Maribor izboljšal od lani, da se je v derbi z Olimpijo lahko spustil precej bolj samozaverovano, je bila doslej zlasti igra v obrambi. Ne v celoti, ampak ja: bolje je. Dobra novica je, da tekmeci res stežka pridejo skozi (Eleke ni mogel nikamor na derbiju, Rooney in Stockley sta bila zaustavljena v Ljudskem vrtu) in da tudi rotacije niso naredile škode, čeravno se je pokazalo, da je brez Denisa Šmeja (in tudi Rodriga Defendija) stabilnosti precej manj.

Marko Šuler in Jasmin Handanović bi imela popoln štart v sezono in ga po svoje še imata, vendar oba sta še vedno preveč nagnjena, še zlasti nerazumljivo za izkušena igralca, k obveznemu momentu, ki mu na tribunah počasi lahko pravijo že »kvota«. Kar se jima je na srečo izšlo ob povratni podaji in ubranjenemu penalu proti Aberdeenu, se jima je maščevalo v Novi Gorici. Dvakrat. Če se nerodnost v najboljši veri pri avtogolu Šulerja v najslabšem možnem času še nekako razume s klasičnim saj-se-pač-zgodi pojasnilom (manj je razumljivo, da je Šuler spet po avtogolu kazal in mahal nekaj Handanoviću, ki tega pač ni mogel ne ubraniti niti predvideti), je bil drugi gol za resno grajo. Handanović bi moral posredovati bolje, a je očitno preslabo ocenil žogo (ali pa dolžino svojih rok in telesa), Šuler je pa zaspal ob Miranu Burgiču, ki mu ni bilo težko zadeti. Sicer sta Šuler in Handanović res zamenjala vlogi pri obeh zadetkih, toda takšna nepripravljenost bi se v drugih klubih kaznovala z zamenjavo na naslednji tekmi. Prej Šulerja kot Handanovića, da ne bo pomote.

Če Milanič namreč nekaterim igralcem pozorno gleda pod prste noge in jih ob že malo manj navdahnjeni predstavi posadi na klop (Bohar, Sunny, celo Tavares), imajo drugi neomejeno zalogo kiksov. Daleč od tega, da bi Šuler moral na klop in tam ždeti, ne trdimo tega. Pravimo samo, da Milanič in strokovni štab ne storijo nič glede teh napak, ko ekipa škodi sama sebi in naredi točno tisto, česar tekmec ne zmore. Upajo, da je to bilo to… do naslednjič. Kdaj, pa ne ve nihče. Do sedaj je bilo pa res že preveč primerov, da bi takšne situacije izginile kar »same od sebe«. In v primeru, kot je bil tokratni, resda ne usodni, to pokoplje celotno moštvo, ki še vedno nujno potrebuje psihološko stabilnost in občutek, da gradi, ne pa popravlja (lastne) napake.

Rotacija slab(š)a zlasti na klopi

Če je rotacija, ko gre za prvo enajsterico, doslej recimo temu dobro uspevala, je povsem drugače z globino klopi, ki je na voljo Milaniču. Sedem igralcev lahko posadi ob sebe, vendar to počne… Hm. Dokaj previdno in zadržano. Po nepotrebnem spet omejuje kader, ki je bil sprva razširjen na petnajst, šestnajst igralcev, ampak zdaj vidimo, da izbrane cementira za vsako ceno. Ko so bolj ali manj vsi zdravi, ga lahko boli glava, ravno kontra, kot verjame Mitja Viler, kot je na tiskovki pred Gorico spomnil Milanič. Če se moštvu zaenkrat začuda glede na Handanovićevo starost ni maščevalo, da tako mižijo ob (ne)kvaliteti rezervnega golmana (Obradović/Cotman), bo slej ko prej že na štoperski poziciji ob kartonih ali poškodbah treba krpati namesto graditi. Aleš Mertelj ne more biti rešitev, kdaj se vrača pa Aleksander Rajčević, ne ve nihče. Zakaj potem ne ponuditi možnosti (vsaj klopi) komu mlajšemu? Ni prav to lani spodbilo sodu dno in se je slačilo drese? Korak naprej je dajanje priložnosti Adisu Hodžiću, čeprav mu zadržani odmerki po dobrem štartu tokrat niso koristili in ni imel najboljše tekme.

Ampak nismo imeli tega v mislih, ko smo gledali na spisek rezervnih igralcev. Tudi ne dejstva, da Dina Hotića sploh ni bil na klopi, kar se v mestu pojasnjuje z njegovim poznanstvom z Damjanom in Zoranom in njegovo pretresenostjo ob tragičnem dogodku. Razumljivo in prav je, dati fantu čas. Da je bilo prezgodaj, se je pokazalo že proti Olimpiji. Toda precej manj razumemo, zakaj Sintayehu Sallalich na vsak način dobiva prednost pred Damjanom Boharjem? Proti Gorici je bil njegov vstop namesto že precej neopaznega in izgubljenega Sunnyja domala katastrofalen. Izgubil je vse dvoboje, podal nekaj netočnih podaj in povrhu zapravil dve zelo obetavni situaciji, resda taki, kjer pridejo na dan refleksi, toda prav takšne situacije so tiste, kjer Damjan Bohar zmore… Več. Izraelec je tu že dovolj časa, da bi moral kot tujec pokazati več. Sploh pa več kot domači fantje, v Ljudskem vrtu pa se logika zdi ravno obratna. Že res, da je šel Santi proti Olimpiji v tisti prodor, ampak je tudi res, da se na koncu ni znašel dovolj dobro in je nato nastal cirkus z ofsajdom.

Da bi Maribor moral ali zamenjati sistem (vse bolj se v napadu na trenutke izrisuje 4-3-3, ki je odnesel Jurčića, ali pa se ponuja vrnitev k 4-4-2, s katerim se Milanič očitno nikomur noče zameriti) ali pa pripeljati še kakšnega igralca v napadu, se pokaže v tekmah, ko se lovi rezultat. Letos jih ni bilo veliko, po gostovanju v Sofiji je to bila šele druga in pokazalo se je, da Marcos Tavares ne more biti joker. Ne more. Pika. V tem trenutku, s takšno pripravljenostjo pač ne, še posebej pa škodi, ko da glavo med ramena in gre dokazovati ob vsaki najmanjši priložnosti, kdo je. Saj to se vendar ve. Prav je, da je Tavares ambiciozen, vendar tega ne gre zamenjevati s soliranjem.

Ko je treba hitro odigrati in preskakovati igro z osvajanjem prostora, kapetan preprosto nima dovolj energije in hitrosti, da bi počel to, kar je počel še recimo dve sezoni nazaj. Kaj s Tavaresom, je nasploh veliko vprašanje te dni, saj tu sloni celotna miselnost kluba, ki se lani ni odrekel tistim členom, ki se jih je zdaj dalo nadomestiti. Če tega Milanič ne bo storil dovolj hitro oziroma preudarno, se mu utegne primeriti, da bo spet lovil samega sebe in skušal nato nekako noter spraviti zamujeno. Gorica je bila prva takšna tekma, kar seveda niti slučajno ni usodno ali razlog za resno kritiko, kaj šele paniko. Ni. Se bo pa kmalu pokazalo, kako bodo reagirali. Trmasto vztrajati pri nečem samo zato, ker sami v to verjamejo? Ali bodo dejansko storili spremembe, o katerih se je pred sezono govorilo? Maribor je letos, kot zapisano, rezultat lovil komaj drugič, v Gorici povrhu dvakrat. Prvič se je izšlo, komaj, drugič pač ne in to očitno. Zato vprašanje, ke sta tu Valon Ahmedi in Amar Rahmanović (ko bosta nared), kje mladi talenti (Žan Celar, Luka Štor), kmalu ne bo več retorično, temveč zelo konkretno. Maribor v minulih letih pač po globini kadra ni kazal pretiranega potrpljenja (Hotić, Črnic).

Kriterij odločitev Damirja Skomine in slab teden ZNSS

Ko se je tekma začela lomiti, se iskreno Damir Skomina ni ravno izkazal. Pregovorno naš najboljši sodnik, ki je imel v zadnji sezoni kvalitetne tekme tudi doma in je pokazal več razumevanja za domačo igro, ne pa še tako liberalnega, kot ga kaže po Evropi, bi lahko gladko pokazal na enajstmetrovko za Goričane, ko je žoga zadela Marka Šulerja v roko. Pa ni. Dobro, za eno odločitev si pač ne bi prislužil tako očitnih žvižgov, kot jih je pokasiral na koncu v Športnem parku, ne glede nato, da imajo v Gorici sodeč po ocenah najmanj radi sodnike.

Zakaj? Zato ker je Mariborčanom vsaj še dvakrat pogledal skozi prste, še zlasti ko je šlo za rumene kartone in tako kot Nejc Kajtazović dopustil Milivoju Novakoviću, da se ni zdiral le nad njim, temveč tudi nad tekmecem, ko ga je lopnil s komolcem (res pa ne tako močno). To je v nasprotju s pravili, o katerih toliko slišimo in jih po copy-paste metodi naknadno lepi tudi Zveza nogometnih sodnikov Slovenije, ki je imela katastrofalen teden. Če se imajo čas buniti nad novinarji, ki ocenijo, da je težko zmagati, če daš tri gole, a ti priznajo le enega, bi ga lahko imeli tudi za boljše nastope v javnosti, kot pa to, čemur smo bili priča. Pojasnilo v sporočilu za javnost za tisto situacijo iz derbija ni bilo ne tič ne miš. Nula koma josef. Je bil ofsajd ali ne? ZNSS pač ne reče nič. Ne bodo priznali ne napake ne odgovorjali… Bolje rečeno… Njih se to ne tiče. Da pač še zdaj ne vemo, kaj in kako. Bojazen je, da tega ne vedo niti sodniki. Izjave Milovana Nikolića, ki je lani, dokler je bil v studiu Kanala A, branil čisto vse odločitve sodnikov, zdaj pa je gladko podal subjektivno oceno v časopisju, kažejo, kako rigidna inštitucija je ZNSS. V škodo sebi, najbolj pa igri, ki jo imamo vsi radi – s sodniki vred.

In podobno je v nekaj situacijah ravnal v soboto tudi Skomina, ki je skušal tekmo pospremiti v smeri, v katero se na koncu ni razvila. Maribor pač ni zmogel preobrata, ampak za to pač ne bi potreboval njegove pomoči. Če je to bila kompenzacija za slabo sojenje na derbiju, pa še toliko slabše, da se lahko resno vprašamo, če so sodniki povsem izgubili moralni kompas. Da Goričani najslabše (o)cenijo sodnike, pa po lanski sezoni res ni čudno, ko so jim prepovedali uporabo škarjic ipd, sploh ne preseneča.

Skomina ni sodil slabo, res ne, je pa v ključnih momentih – tako kot Kajtazović v soboto – sprejel izvršno odločitev, ki je dala prednost enemu klubu na škodo drugega. S tako logiko daleč ne bomo prišli, ljudem pa se bo nogomet povsem razumljivo priskutil. ZNSS bo morala nekaj spremeniti v naravi svojega dela in pristopu do javnosti, sodniki pa bodo morali počasi že enkrat stopiti iz piedestala ter priznati napake in za začetek soditi bolje in se temu primerno tudi obnašati. Ponavljamo, zadnje, za kaj gremo vsi skupaj na tekme, so sodniki. Zadnje. Pred njimi je hamburger, pivo, debata in še marsikaj drugega.

Odlike Mirana Srebrniča in njegovih “fajterjev”

Gorica je lani res hitro polagala orožje pred Mariborom. In tudi Olimpijo, vendar je spomladi zadržala državne prvake doma (0:0) in slavila v Ljudskem vrtu (2:3). Daleč se zdaj zdijo, skoraj nedosegljivo daleč, kvalifikacije za obstanek v ligi izpred dveh sezon, ko je Miran Srebrnič prišel reševati klub, ki poleg Celja in Maribora od prve sezone dalje tekmuje (da, tekmuje, ne igra) v prvi ligi.

Čeprav se je moral znajti po odhodu Blessinga Elekeja in sprijazniti s težko poškodbo Amela Džuzdanovića, ki se je povrhu še povrnila, je bila Gorica lani dalj časa prva in je krenila tudi v novo sezono – dva poraza z Maccabijem gor ali dol – zelo prepričljivo. Dovolj, da Terror Boys pridno spodbujajo svoje moštvo še naprej, čeprav Srebrnič rad poudari, da je goriška publika zelo zahtevna in je tokrat z obiskom (le 1.000 gledalcev ali pa še to ne) precej razočarala. Vendarle je to mesto, ki je zbralo štiri državne naslove, le enega manj od Ljubljane.

V Tilnu Nagodetu, Gregorju Sorčanu in Miranu Burgiču ima ekipa ogrodje, ki ga naprej potiska iznajdljivost Rifeta Kapića in učinkovitost Sandija Arčona, tako da je Gorica zasluženo tam, kjer je. Med najboljšimi štirimi. Zanimivo bo videti, če se bo izboljšala njihova forma v gosteh (poraza 1:0 v Krškem in Celju) in kako bo mlado moštvo ohranjalo formo (padec vidimo recimo v teh dneh pri Celju, ki je obetavno začelo), po lanskem hitrem porazu z Muro v pokalu pa si najbrž več obetajo tudi v pokalu. Srebrnič pametno, zadržano in suvereno vodi svoje fante, ki so proti Mariboru pokazali izredno zrelost, potrpežljivost in se niso tako zaleteli, kar kaže, da so se od lani veliko naučili (Jogan, Celcer, Kavčič). Zdaj se znajo “fajtati”, kot je povedal po tekmi Miran Srebrnič. Več kot zasluženo zadovoljen.

14. avgusta 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor poslal jasno sporočilo: to smo (spet) mi!

Darko Milanič je imel prav. Ne povsem. Ampak je imel. Maribor je bil boljši in bi si zaslužil več. Bi. Zagotovo je imel Milanič tudi prav, da so dosegli povsem regularen gol [tista druga situacija, ko je šel Sallalich]: “Zadetek bi moral obveljati. V pisarni sem si ogledal posnetek akcije in se prepričal. Če ne bi videl posnetka, si ne bi upal komentirati. Pravila so jasna, sodniki pa bodo analizirali. Z mojega položaja je bilo težko videti, kaj se je zgodilo. Razveljavljen zadetek ni vplival toliko, da v nadaljevanju srečanja ne bi mogli več igrati.”

Ta zadnji stavek je morda edini kočljiv. Seveda je nogomet živa stvar, toda ko je hkrati ponovil, da sodniške odločitve niso vplivale na njegove fante – medtem ko je sam po tekmi v pisarni pogledal raje samo eno situacijo, ker je bila že ta dovolj -, je bilo nekaj nestanovitnosti v njegovem razmišljanju. Zakaj Maribor torej ni zmagal? Ker ni imel še kakšne situacije ali ker iz tistih ni (smel) dosegel zadetka?

Kakorkoli že, Maribor je poslal jasno sporočilo. Pa ne samo že s tem, ker je še edini slovenski klub v Evropi, čeprav že to veliko pove. Maribor je tam, kjer je bil oziroma bo kmalu tam, kjer bi rad bil. Ne nujno na vrhu, to bo posledica, ne vzrok. Dal je že sebi občutek, kot da bo kmalu na vrhu, z igro je to pokazal še v ponedeljek. Za to je šlo v prvem letošnjem derbiju. Ne toliko za rezultat – kogarkoli sem vprašal, je napovedal, da bo 0:0, z mano vred -, kot za eno samo ugotovitev: da je Maribor boljši. Ne nujno od Olimpije, zato je morala priti prva tekma in pridejo še tri, temveč da je precej boljši od tega, kar je bil.

Z vsako tekmo se bolje počutijo, ko imajo žogo, kar je uspeh glede na (pre)številne rotacije, ki so tudi tokrat poskrbele, da nihče ni zadel prve enajsterice (niti Vanoli gotovo ne). Še vedno sicer ne vedo točno, kaj točno bi z njo, vsaj ni še tistega avtomatizma, vendar podaja Erika Janže do Milivoja Novakovića je bila točno tisto, kar je (še) manjkalo. V tem kontekstu je bil gol nagrada za smelo, potrpežljivo in premeteno igro hkrati. Borba, ki je lani tako očitno manjkala, je vseprisotna, prav tako kompaktnost in samozaverovanost, da je to vendarle – Maribor. Ki ni tekmec sam sebi. Ne. Gradi lahko na obrambi, če pustimo, da je bil Zajc sam med vijoličastimi pri golu. Marko Šuler in Rodrigo Defendi sta zid. Denis Šme se je izkazal že na štoperju, na desnem bočnem je presežek, Erik Janža je najprej ustavil Denisa Klinarja, nato pa zmogel tisto, kar je še imel Mitja Viler, on pa ne. Podajo. Dras! Marwan Kabha je bil klasičen, odnašal je Matića in ekipo, prepuščal pametno pogled naprej vrhunskemu Aleksu Pihlerju. Odločitev, da premakne Dareta Vršiča na desetko, Sunnyja pa na bok, vse pa za Novakovićem, je presenetila, vendar ne moštva in ne Milaniča.

Delalo je. Sunny ni presežek, še posebej ne na tej pozicij, toda zadano je uresničil. To je napredek Maribora: da trener ne grize nohtov, ali bo sploh šlo. Gre. Le Sintayehu Sallalich še vedno ne najde ravnovesja med tem, kaj lahko ponudi sam in kaj od njega terja taktika. Ko je šel v tisto akcijo, o kateri bomo še doooolgo govorili, je naredil tisto, kar se je od njega upalo in želelo.

Čeravno je igra v nadaljevanju padla, kar je trenutno poleg majhnega števila doseženih zadetkov glavna pomanjkljivost, ki je bila po Domžalah vnovič rezultatska slabost (pri osmih tekmah brez poraza pa še ne razlog za skrb), je Maribor v primerjavi z lansko sezono proti Olimpiji lahko stopil samozavestno in poskrbel, da je aktualni prvak zdaj lovil njih in jim ne več diktiral tempa. Maribor ni čakal na žogo. Nak. Ključno vprašanje, kako bo moštvo doživelo prvi padec, ki slej ko prej vselej pride [pa nismo načrtno negativni], sicer še nima odgovora. Trenutno z razlogom. Po play-offu za evropsko ligo bo slika mariborske jeseni dobila celovito sliko, vendar za zdaj, v tako dolgem nizu brez poraza, so pomisleki in bojazni zatrti. V kali. Ni še gazenje, to ne. Je pa več. In dovolj. Je.

Kaj s Tavaresom in zakaj rotacija deluje?

Seveda ni Marcos Tavares “kriv”, da je Maribor padel in da je Olimpija izenačila. Ni. Jasno je, zakaj ga je Milanič poslal v igro, kar je tudi sam povedal. Da bi nadzoroval igro, žogo, potek. Okej, vendar Tavares nikoli ni imel primarne naloge, da bi pomagal karkoli zadrževati. Tavares je najboljši strelec v zgodovini kluba. Kapetan, ki ga da, ko ga drugi ne. Težava je, najbolj očitno, že lani postala, ko bi ga dali radi drugi, pa nimajo dovolj priložnosti ali prostora. Novakovićev gol, že drugi zapored, kaže, da se je Nova na sistem 4-2-3-1 bolje privadil in skuša izvleči najbolje, kar lahko iz trenutne igre. Ni tako, kot je mislil, da bo. Nič zato. Zdaj mu gre bolje.

Tavares pa ni mogel biti rešitev za Maribor, ki je izgubljal žogo in pogledoval proti semaforju, v upanju, da Kajtazović ne bo odločal o rezultatu. Preprosto ni takšen igralec. Nikoli ni bil, zakaj bi bil potem na, bodimo iskreni, stara leta in na derbiju. Še manj je bil takšna rešitev, nek na hitro morda-pa-spraviš-kaj-skupaj joker Dino Hotić, ki je iz prizme trenutka že izgubil začetni zalet in pričakovanje Ljudskega vrta. Aleksu Pihlerju, denimo, povratek v Maribor počasi in lažje uspeva, z več potrpljenja in predvsem manj pritiska. Primerjava bo precej čez palec, ampak Hotiću se utegne primeriti to, kar se je Maticu Črnicu (in pred njima že Damirju Pekiču ali nazadnje Daliborju Volašu). Milanič s tovrstnimi potezami kaže, da se ne bo podrejal sistemu, ne glede nato, ali so ga njegovi fantje s svojimi individualnimi karakteristikami sposobni udejanjiti. Aleš Mertelj in Denis Šme se prilagajata v obrambi. Sintayehu Sallalich, Gregor Bajde in tudi Hotić niso klasična “krila”, predložki niso njihova močna stran, toda navodila morajo upoštevati. Kakor vejo in znajo. In enako Tavares ni sprednji vezni.

Vprašanje v tem konktekstu je, kdo bo prej popustil, obupal ali prevladal. Da se zna Zlatko Zahović postaviti na stran igralcev, je pokazal v primeru Krunoslava Jurčića. Je pa res, da ima Milanič neizpodbitno avtoriteto. Igralci se dokazujejo njemu – in ne obratno. Dino Hotić sprejema vstope s klopi, Adis Hodžić je potrpežljiv, ravno tako Damjan Bohar in Gregor Bajde. Rotaciji verjamejo vsi, kar rojeva rezultat.

Vanoli ima (samo) rezultat

Ni bilo odveč vprašanje novinarskega kolega, kje je bila Olimpija v prvem polčasu. Ker je ni bilo. Zakaj je pustil Danijela Miškića na klopi, ve le Vanoli. Že res, da je Rok Kronaveter lani navduševal in da je pozdravil poškodbo, toda za derbi več kot očitno še ni bil nared, zagotovo ne od prve minute. Zato je trpela prav sredina zmajev, ki še vedno ne ve točno, kako naj se s sistemom 3-5-2 predvsem brani oziroma preklaplja med napadom in obrambo. Rahlo shizofreno. Seveda je bolje iskati Klinarja kot Kirma, toda oba nista mogla najti niti Velikonje, kaj šele Elekeja, ki ga je pospravil Šuler.

Olimpija je trenutno Miha Zajc ali pa je bila zagotovo na derbiju. Če je bila Vanolijeva taktika čakati in čakati in dočakati padec Maribora, se mu je izšlo, vsekakor pa to ni bila rešitev, kvečjemu izhod v sili, slonenje na upanju. Malo takih priložnosti dopušča Maribor, tokrat jo je in z rezultatom je Olimpija lahko resnično zadovoljna. Se pa ob razveljavljenih golih in takem prvem polčasu nakazuje, da sta Maribor in Olimpija vendarle zamenjala vlogi, če že nista mest na lestvici, je Maribor gotovo zdaj tisti, ki “lažje” igra svoj fuzbal.

Derbi & reprezentanca: kaj bi lahko videl Katanec?

Andraž Kirm je imel, milo rečeno, obupno tekmo. Ne slabo. Obupno. Če bi šlo za uvodno tekmo sezone [ko je pomendral Žigo Kousa], bi še malenkost razumeli. Nismo že takrat, pa vendar. Derbi pa je pokazal, kaj zahteva. Več. Da ne bo pomote, Kirm še zdaleč ni edini. Tudi Velikonja, če morda želi po vzoru Milivoja Novakovića nazaj v reprezentanco, ni zmogel nivoja derbija. Kar pove veliko tako o derbiju kot o nekaterih fantih. Darjan Matić je bil lani več kot kapetan, bil je deus ex machina na sredini, krmar in varovalka. Tokrat je bil izgubljen v času in prostoru, če mu ne bi hodil globoko pomagati Miha Zajc, bi bil zrel za menjavo.

Oba zadetka sta dokaz, da imamo zelo ključno učinkovite nogometaše tudi v našem prvenstvu, pri čemer se od Novakovića to pričakuje, nad Zajcem pa navdušuje. Z glavo je Zajc presenetljivo konstanten, čeprav sam ve, da to ni njegov adut. Zajc je že pred zadetkom, tudi v prvem polčasu, edini poskušal najti pot skozi trden Maribor in se je ob tem skušal še poigravati in je v največji meri – morda poleg asistenta Denisa Klinarja – pokazal, zakaj je bila Olimpija lani prvak.

Marko Šuler najbrž o reprezentanci več ne razmišlja, kar je glede na leta, ki se mu bolj poznajo na napakah, povsem razumljivo, vendar je kljub neusodni napaki proti Aberdeenu vnovič pokazal, zakaj je nekoč bil konstanten v reprezentančni obrambi. Dare Vršič navdušuje na tej poziciji desetki, vendar je za reprezentanco vseeno nekonkurenčen. Vendar, pod črto, derbi je vnovič pokazal, da se v Sloveniji igra konkurenčen nogomet, s katerim smo lahko vsaj zadovoljni, če že ne ponosni in navdušeni. Srečko Katanec žal doslej tega ni znal videti ali ceniti.

Kajtazovića pokopala aroganca (vseh sodnikov)

Pustimo, za trenutek, 33. in 46. minuto. Vem. Težko je za navijače Maribora to pustiti. Ker ko vidiš posnetke… Ni lahko. Ne samo za navijače. In ne samo za mariborski tabor: od piarovca Željka Latina [“Pozdravljeni na novinarski konferenci po tekmi, kjer se je veliko zgodilo in dogajalo, pred 11 tisoč gledalci”] prek Mitje Berdena, vodje varnosti, ki je zatajila ob prodoru navijača na sredino in pri zaščiti sodnikov pri izhodu iz stadiona, do Darka Milaniča [na vprašanje o tem, ali je bila žoga čez črto, “dovolj mi je že ta situacija” o Sallalichovem golu] in Dareta Vršiča [“Počutil sem se, kot da igramo v Stožicah”]. Ni lahko. Ni. Ampak vzemimo, samo za trenutek, drugo situacijo: ko je prekršek storil Dare Vršič nad Miho Zajcem. Trd, taktičen, a tudi nameren. Skočil je Erik Janža, vzkipel in to, Nejc Kajtazović je že povlekel rumeni karton… In nič. Ga je morda želel pokazati Vršiču, pa se je spomnil, da že ima rumenega? Zakaj ga ni potem Janži? Kdo bi bil vedel. Mi že ne.

Zveza nogometnih sodnikov Slovenije je – vsaj če sodim po svojem lanskem poizkusu, da bi opravil intervju z enim od članov sodniške komisije – precej rigidna inštitucija. Novinarjev, tiskovk, intervjujev… Praviloma ne mara, če seveda izvzamemo alfa in omego Vlada Šajna in Damirja Skomino, ki pa se v intervjujih ne ubadata s takimi “malenkostmi”, kot so odločitve v naši ligi, kjer imamo diskrepanco, saj sodniki ne dohajajo višjega tempa igre. Ne. Govorita o evropskih in svetovnih prvenstvih, ligi prvakov in podobno. Zato ne bomo izvedeli, skoraj zagotovo, (za)kaj je Nejc Kajtazović sodil, kot je. Kar je svojevrstna zagata, saj gre, kot radi slišimo, pri sodnikih za “človeški faktor”, ker je nekaj romantike v tem, da imajo sodniki pač svoj kriterij. Lepo in prav, toda bolj malo romantike je, ko mora sodnik sklanjati glavo, ker jih kasira zza svoje odločitve. A kaj, ko se po tekmah obnašajo kot roboti. Ni jih. Svoje oddelajo in zdravo. So kot neka zajebana korporacija. Težava slovenskih sodnikov, ki so v Evropi lahko še tako cenjeni, je njihovo obnašanje doma. Na igrišču. Med igro. Po prekrških. Pri kotih. Pri penalih. Pri menjavah. Že pri segrevanju. Njihov pristop. Njihove debate. Njihov čvek. Njihovo dolgovezenje. Kot da smo vsi tu zaradi – njih. Ne razumejo, da je zadnje, ampak res zadnje, kar ljudi spravi na stadion: sodnik. Slovenski sodniki preveč razlagajo in govorijo. Gofljajo, gobcajo, lopetajo. Ubijajo igro. Ne vsi, ne vedno. Jasno. Skomina je oni dan na tekmi Maribor – Rudar dopustil več moške igre, kar je vijoličastim prišlo prav – še posebej v pripravi za Aberdeen, še Slobodan Krčmarević pa se je strinjal, da tako igra bolje teče.

Kajtazović je v eni od naslednjih situacij stekel stran od igralcev Maribora, ko so se ti na veliko pritoževali. In tvegali karton, en za drugim. Čakal in čakal je, Kajtazović. Vsi so mu nekaj zinili. In zadnji je bleknil Sallalich. Tujec, brez kartona. Sallalich ni ravno najbolj zgovoren tip, tudi glasen ne. Pač… Dekl mu je dvignilo in je pristavil še on. In njemu je nato pokazal Kajtazović karton, čeprav sta denimo z Novakovićem debatirala celo tekmo. Zakaj ravno Sallalichu, ki je zadnji nekaj pristavil? Zakaj nihče prej? Kakšen kriterij je to? Kakšen karakter?

Pristop, domala nadutost, ki izhaja iz vsaj za naš okus previsokih klubom vsiljenim honorarjev, ne vodi nikamor. Ubija pestro igro, ki jo vse raje gojijo slovenski klubi. Nadalje, Slovenija ima štiri mednarodne sodnike [Slavko Vinčič ne more soditi Mariboru, ker pripada lokalni zvezi, čeprav bi tudi o tem kaj lahko rekli v Mariboru… Davor Drečnik in to], trije bi torej lahko sodili: Skomina, Jug, Čeferin. Kajtazović ni sodil še nobene evropske tekme, sodil pa je fantom, ki so igrali na evropskem prvenstvu, v ligi prvakov, evropski ligi, na tujem…

Ko je treba pokazati in upravičiti svoj dobro plačani (res pa tudi težko prigarani) status, slovenski sodniki pogosto vsiljujejo avtoriteto. Jaz sem kralj. Borijo se za… Stil. Ne pravimo, da bi vsi radi bili Skomina. Ne. Bi pa radi imeli… Tisto nekaj. Žele v glavi, izklesano telo, faktor x. Nekaj. Okej. Kul. Naj. Ampak ko pa zagusti – in tokrat je resno zagustilo -, jih ni nikjer. Kvačkajo. Čakajo. Mencajo. Gledajo en drugega. Nimajo prav nobene avtoritete. Vse, na čemer so lažno gradili, se podre v sekundi. Ko je treba povleči karton, ko je publika glasna, ko je čas, da pokažejo “jajca”, prepogosto zmrznejo. In škodijo igri, sebi, športu. Skomina v ta krog ne sodi več, Jug zadnji dve sezoni tudi ne, ker vesta, da je bolje prepričljivo zajebat stvar, kot čakati, žgoljiti in mencati in dati vsem na stadionu občutek, da so se izgubili in da najraje ne bi dosodili ničesar.

Ne vem, ali je bila žoga čez črto, ko je streljal Defendi in sta Kirm & Šeliga izbijala. Videl sem nekaj različnih kadrov… Ne vem. Iskreno. Cel obseg? Hm. Ampak… Sodnik za golom bi to moral vedeti in videti. Tam je bil. Za 215 evrov. Vidi se iz kadra, da je videl. On? Ni videl. Nič. Tema. Je pa stopil ta isti sodnik v polje, ko so Viole imele bakljado v drugem delu in je z zavlačevanjem tvegal, da bi Šeliga ob gol avtu postal tarča ali karkoli. Za to se je odločil sam. Prepričljivo. V bedni situaciji – jebeni gol avt – je gladko stopil v teren s svojim štapom. Avtoriteta. Kao. Pri obeh razveljavljenih golih pa ni bilo sodnikov za obema goloma nikjer. Spodleteli Platinijev poskus, ki sicer ni bil povsem odveč (spomnimo se finala lige prvakov 2015), še bolj poruši sodniško hirearhijo, ki je itak ni. Tehnologija. To rabimo. Ker ja. Ker tem sodnikom ne moremo zaupati. Včasih niso žleht, včasih so, včasih vidijo, včasih ne. Ampak zakaj bi ugibali in si razbijali glave, guglali sodnike, od kod prihajajo, komu radi sodijo ipd? Če se da pa temu ogniti.

Situacija ob golu Sallalicha pa je vnovič pokazala, kako zakomplicirano je pravilo ofsajda. Ne, še zdaleč ni to tisto, o čemer ženske nimajo pojma. Nak. Centimetri so tokrat odločali, žal pa tudi preveč porabljenih sekund, s čimer je celotna sodniška ekipa izgubila tekmo za domačo publiko. Tam je bila težava. Prva in največja. V cincanju. Če bi Maribor še imel avizo, bi šel ta že skozi. Muzike bi bilo konec. Nima ga, kar itak ni pomembno, zgolj poudarek, kako dolgo je trajalo, da se je Kajtazović odločil, da je bil ofsajd. Gol je bil za praktično cel stadion. Posnetki, ki jih mi imamo, sodniki pa ne, so pokazali, da bi gol moral veljati. Milanič je imel prav. Centimetri, za las, ampak ja. Da raje ne pogledamo večkrat, kako je padel Sunny ob “podaji/strelu”. Ampak še večja težava je, da vsi sodniki, vsi trije, stojijo točno tam, kjer so morali. Vsi. Trije. Razlagi sta torej samo dve: ali ne poznajo nogometnih pravil ali pa jih v tem primeru niso želeli poznati.

Saj vemo… Ta derbi bo ostal 1:1, tega se ne da spremeniti. Kjuzo, fertig, gotovo. Bi se pa lahko ZNSS oglasila, predstavila, demonstirala. Aktivno, ne pa skrito in umaknjeno od javnosti, kot da se njih to ne tiče. Ne morejo samo pobrati visokih honorarjev, meni nič, tebi nič, in gremo dalje. Do naslednjega sodnika, ki ga bo delegirala NZS preko palca. Iluzorno je pričakovati, da bi se Kajtazović opravičil, čeprav so v Turčiji in na Švedskem videli tudi že tovrstne primere, ko so sodniki, obkroženi s sodobno tehnologijo, raje priznali in šli z dvignjeno glavo. In tu je problem. Slovenski nogometni sodniki, ki so načitani s power point prezentacijami in na veliko flodrajo o novih smernicah Uefe in poštenosti in športnem duhu, zapuščajo vsa igrišča, tja do zadnje lige, z dvignjeno glavo. Včasih sicer tečejo ali sklanjajo glave. Ampak tem fantom, ki to počnejo (in dekletom), se to očitno splača. Ker za svoje delo – glede na primerljive razmere v klubih, ki jim sodijo, ti pa jih morajo plačati po dogovorjeni tarifi – dobijo zelo lep honorar. Morda na derbiju 545 EUR bruto (sodniki imajo praviloma neto, tako da…) ne zveni bajna vsota. Že na tekmi Radomlje – Aluminij pa je to konkreten znesek, kaj šele po ligah navzdol, da so klubi v tretji ligi že štrajkati, ker niso imeli za nič drugega kot za – sodnike. Ne moremo zahtevati, da so vsi sodniki na ravni Damirja Skomine. Vsi smo ljudje. Dobro. Toda čas je, da človeški postanejo tudi sodniki in njihova zveza. Ker samo tako se bo poskrbelo, da ljudje ne bodo razjarjeni hodili iz stadionov. Z malo manj oholosti in nadutosti, ki je vidimo žal preveč. Nogomet je pri nas napredoval. Sodniki niso. Pika.

9. avgusta 2016
Še takih [prvih] polčasov

Jasmin Handanović 7/10 Razen enega poizkusa, ko je refleksno ubranil strel ob navalu Rudarja v nadaljevanju, ni imel pretiranega dela, vselej je bil na žogi, se parkrat dobro iztegnil, da je vzel upanje in voljo Velenjčanom, žogo dobro kontroliral z nogami in predvsem z nasveti pomagal Robertu Pušaverju.

Mitja Viler 7/10 Proti Kopru je bila njegova asistenca odločilna. Tokrat je odločila njegova presoja, da nemara ne bo nič hudega, če poskusi malo višje in s svojim klasičnim preigravanjem iz leve na desno nogo, kar je rodilo več predložkov vijoličastih v prvem delu, hej, še Viler je sam poskusil. Za tovrstne ligaške tekme je očitno dovolj zanesljiva opcija. Boljše predstave Erika Janže pa so mu spet dale željo po dokazovanju.

Rodrigo Defendi 7/10 Prva tekma po vrnitvi po poškodbi za branilce nikoli ni ringšpil, zato je Defendi tokrat skušal na novo odkriti DNK obrambe vijoličastih, ki pa z redkimi izjemami ni bila na takšni preizkušnji, da bi dobili konkreten odgovor, kdo je v bistvu zdaj poveljnik mariborske obrambe. Po občutku čez palec je to Marko Šuler. Defendi je sam prosil za menjavo, saj še ni nared za 90 minut.

Marko Šuler 7/10 Razjezil se je še pred prvim žvižgom, izgledalo je, da zavoljo tega, ker je Maribor izgubil met kovanca in je moral prvi polčas igrati proti jugu. Kar kaže na njegov pristop, zavzetost, voljo, željo, ki je tako manjkala lani, letos pa je Šuler točno tisti izkušen štoper, kakršnega mariborska obramba (nujno) potrebuje.

Robert Pušaver 6/10 Prva žoga mu je ušla prek noge. Morda še spomin na Celtic, ko res ni imel svojega dne? Ampak podpora občinstva mu je dobro dela, Ljudski vrt ima potrpljenje in Pušaver se je pokazal v zelo solidni luči. Kot je rekel Darko Milanič, so mu vsi pomagali, s klopi, z gola, s tribun. Je pa še vedno vprašanje, ali mu pri taki igri Maribora in takšni njegovi konstituciji pozicija desnega bočnega dejansko ustreza, kar se je pokazalo ob iskanju predložkov iz (njegove) desne strani.

Blaž Vrhovec 7/10 Skupaj s Pihlerjem tvorita svež, ne pa tudi trhel tandem. Zaradi njune razumljive uvodne previdnosti, ki se kaže v obračanju obeh in premerjanju, ali stojita na pravi razdalji, nekoliko trpijo podaje in odigravanja na sredini igrišča, toda Vrhovec v silovitem tempu, ki ga stopnjuje skozi tekme, kaže, da je bil smel nakup.

Aleks Pihler 7/10 Težko je za zdaj še vedno ocenjevati fanta, ki bi sezono, dve nazaj komajda dočakal priložnost ravno na tej poziciji, kjer je konkurence zdaj precej manj oziroma Milanič na njej brez pomislekov zarotira. V obrambnih zadolžitvah konkreten, trden in prepričljiv, v napadalnih pa se je po 1:0 dokončno sprostil in sodeloval pri prekrasnem drugem golu, ki ga brez njegove gremo-do-konca želje ne bi bilo.

Gregor Bajde 7/10 V prvem polčasu je kazal Vilerju, večkrat, ponavljajoče, kam naj mu porine žogo, pa ni šlo tako zlahka, saj se je krilo odprlo šele, ko je Viler stopil nekoliko naprej. Zato je v drugi del krenil na polno, zadel takoj na začetku še vratnico in kazal borbeno predstavo, s katero je bil zadovoljen tudi Milanič, ki ceni Bajdetovo podrejanje taktiki 4-2-3-1 v kateri mora Bajde paziti tudi na sredini na igrišča, zaradi česar je sicer (pre)več oddaljen od cone za doseganje zadetkov.

Dare Vršič 8/10 Če bi igral vselej na sredini, za napadalcem, na točno tej poziciji… Je vprašanje, kako bolj gibljiva in migetajoča bi bila igra Maribora v napadu. Milanič je prikimal, da se tudi on zaveda, kako je to za Vršiča najboljša pozicija, kjer se najboljše počuti. Vnovič je bil – tokrat v prvem polčasu – vsepovsod, razpoložen, navdahnjen. Ali je podajal ali poskušal sam. Na vse možne domiselne načine je skušal ukaniti Borivoja Ristića, na koncu je zmogel asistenco za Sunnyja. Tudi v nadaljevanju je bil on tisti, ki je skušal narediti razliko, a se pri tem dovolj utrudil, da ga je Milanič raje zamenjal po 67. minutah, ki z drugim delom ni bil več tako zadovoljen in je s Tavaresom želel zadržati žogo pred vezisti.

Sintayehu Sallalich 6/10 Glavna lastnost, zaradi katere je prišel, je še vedno premalo izrazita, da bi Sallalich igral vsaj na oko bolj sproščeno. Velenjčane je že bolje driblal, skušal prodreti, ampak je še vedno omejen na predložke, ki pa niso nujno njegova močna stran, zato na trenutke še vedno deluje nekoliko zmedeno, vendar se vztrajno ponuja in je spet omogočal diagonale Mariboru.

Sunny Omoregie 8/10 Glede nato, da sta bil to zanj že šestnajsti in sedemnajsti gol v PLTS, je bilo najbrž le vprašanje časa, kdaj se bo »zgodilo«. In se je. Bumf, bamf. Morda še malo nepričakovano, da je tudi Matjaž Šalamun Šalca malo počakal z napovedjo (»Vi recite Sunny… Omoregie… Suuunyyyy!«). Slej ko prej ga je moral zabiti osamljeni napadalec, ki je čakal, da bo kateri predložek padel tudi nanj. Ampak drugič, za drugi gol, je publika že naravno znala. Sunny dobro sledi akcijam, niso se čisto še navadili drug na drugega, ampak tokrat je bil dvakrat zelo na mestu. Kandidaturo za prvih enajst je napovedal že ob prihodu, je poudaril Milanič. Dva zadetka, ki ju je suvereno pospravil, sta trenutno predvsem konkurenca Novakoviću.

Marcos Tavares 7/10 Kapetansko je vskočil, čeprav traku od Handanovića tokrat ni prevzel. Je pa skušal prevzeti pobudo od Vršiča, vendar je vseeno očitno, da so leta tukaj in da Tavares iz sredine sam težko odigra ali povleče žogo bližje golu. Kar pa je Milaniču všeč, saj so vijoličasti tako preprečili Rudarju, da bi še naprej v drugem polčasu kreiral na polovici Maribora.

Denis Šme -/- Vstopil zato, ker Defendi še gotovo ni nared za 90 minut in ker je Rudar v nadaljevanju vendarle bolj pritisnil na zadnjo vrsto vijoličastih, zato je bila to bolj preventiva.

Damjan Bohar 7/10 Na voljo je imel dobrih osem minut, pa je zmogel en pronicljiv strel in eno še bolj pronicljivo podajo, ko je pri drugem golu s peto zaposlil Sunnyja in spomnil na tistega Boharja, ki je tako navdušil z zagnanostjo in samozaverovanjem ob prihodu v Ljudski vrt.

25. julija 2016
Raje izdihljaj kot izdih

Jasmin Handanović 7/10

Ni imel veliko dela, vendar ko ga je imel, je moral pokazati vse, kar zna. Sploh strel Joela Valencie pa prodori Belime in še kakšen poskus z razdalje… Je vse odnesel in dal občutek suverenosti. Tokrat – za razliko od Levskega – brez kiksa pri podajah (seveda tudi on sliši cinični »daj golmanu«), še vedno pa se ne zna odločiti, ali ujeto žogo hitro podati v protinapad ali začeti od zadaj. Mu je pa Hodžić rešil nedotaknjeno mrežo.

Mitja Viler 6/10

Kmalu se je v prvem polčasu pokazalo, zakaj gre Maribor v napadu le po desni. Ker po levi z Vilerjem pač ne more. Dvakrat mu je Ruben Belima nevarno pobegnil in skoraj zabil, da je vse skupaj delovalo že zelo nerodno. Toda Viler je v svojem stilu na zanj slabi tekmi (ocena je bližje 5/10) na samem koncu z lucidno podajo po tleh našel Vršiča, ta pa je zabil. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Marko Šuler 7/10

Če je še proti Levskemu dajal občutek igralca, okrog katerega z njim vred vsi čakajo iztek pogodbe, se je tokrat dokazoval kot že lep čas ne. Priložnost za gol (dve), izbijanja, pristop… Ni, da ni. Trgaj in grizi, krik Viol, je vzel najbolj zares od vseh. Dobra tekma, absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Lani se je na novo izučil za desnega bočnega, letos bo nemara krpal na mestu štoperja. »Zaradi boljšega pretoka žoge,« je odločitev zanj pojasnil Milanič, ki je pustil Denisa Šmeja tokrat na klopi. Če je to bil glavni razlog za igranje, Mertelj ni imel ravno idealne tekme.

Adis Hodžić 6/10

Četudi mu kakšna žoga uide, čeravno sta se kdaj s Hotićem zapletla… Mu je Ljudski vrt upravičeno zaploskal, dal podporo, zagon, energijo. Hodžić pri sedemnajstih pooseblja »prenovo«, res pa na žlahtni poziciji, kjer je Maribor prej gradil svoj preboj (Milec, Stojanović). Za razliko od Erika Janže precej bolje lovi ravnotežje obramba-napad, kar je skušal pokazati z za zdaj neuspešnimi predložki, še bolj pa s situacijo v drugem polčasu, ko je rešil s črte ob strelu Zlatana Muslimovića.

Gregor Bajde 5/10

Če komu trenutno najbrž najmanj ustreza makiavelistični pristop Zlatka Zahoviča in Darka Milaniča, je to Bajde. V Jurčičevem sistemu 4-3-3 mu je leva stran bolj ustrezala kot v bolj nazaj zazrtem 4-2-3-1, ko mora vendarle po žogo globlje, še posebej, če je partner na levi Mitja Viler. Proti Krškemu se je lani poškodoval ob takih vračanjih, letos je od gola še dlje kot lani, zato je vprašanje, komu takšna pozicija koristi. Za zdaj niti igralcu niti ekipi.

Blaž Vrhovec 6/10

Nehvaležno nalogo ima Vrhovec tako zgodaj po prihodu. Tam, kjer je bil Maribor najbolj stabilen, je zdaj najbolj… No, svež. Vrhovcu samozavesti še ni zmanjkalo, mu pa vsaka minuta, ko je edina opcija podati žogo na bok, nekoliko zbija tudi samopodobo. Z dvema zadnjima veznima na tak način se zdi, da mu je vse nekoliko v napoto in da se duši. Če so rešitev diagonale na bok, bo težko našel svoje pravo mesto.

Aleks Pihler 6/10

Še več potrpljenja kot za Hodžića bo potrebnega najbrž za Pihlerja. Lani je bil precej bolj gibljiv pri Zavrču, hitro je znal preskočiti sam z žogo celotno linijo, zdaj pa ima ob Vrhovcu precej podobnega (so)igralca, zato ne ve točno, kam bi se dal. Je pa stabilen, zrel, pripravljen. Obrambno več kot zadovoljivo, za napad pa bo moral dobiti preprosto boljša navodila.

Dino Hotić 6/10

Zanimiv bi bil iskren odgovor Hotića, kako se počuti na desni strani. Že res, da mu je ta pozicija v Krškem ugajala in saj podobno kot proti Levskemu je tudi tokrat, ko je sam uvidel, da po bokih ne bo nič, poskušal s streli od daleč ali pa predložkom. Kaj, ko potem to Novaković zapravi. Ni čudno, da mu je v drugem delu, ko je prodiral v sredino in skušal sam rešiti vse (toda niti približno ne tako na silo, kot je lani počel Ibraimi), pošla sapa.

Marcos Tavares 5/10

Kapetan, ki je lani kapetansko rinil ekipo naprej in hodil po žogo naprej in šel z goli po večni lestvici naprej, zdaj resnično ne ve, kam točno bi se dal. Rooney kompleks torej, le da Tavares v tej fluidni poziciji pol-špice nikakor ne pride do izraza, povrhu upočasnjuje igro, ne poveže sredine in se nato bolestno muči v želju po opravičevanju kapetanskega statusa. Saj je v izdihljajih prav on žogo peljal naprej, ko je moral nazaj, toda kot rezerva bi bil še bolj svež in bi Maribor nemara tekmo lahko odločil že prej.

Sunny Omoregie 5/10

Glede nato, kakšno priložnost je imel takoj v drugi minuti, je ocena težje višja. Zicer? Podarjeni zicer, ampak še vedno. Zicer. Sunny s štirinajstico še vedno spominja na Jean-Philippe Mendyja, sploh na začetku, ko je Francoz na trenutke kazal več, kot se je upalo, nato pa proti koncu to dejansko tudi dokazoval in odšel na Kitajsko. Odrezan od napada je Sunny vsaj skušal nastaviti eno žogo Tavaresu in dvakrat preusmeriti predložek.

Dare Vršič 7/10 [od 62. minute]

Če bi Milanič začel z nekom a la Vršič na tej poziciji zadnjega veznega, ki to itak ni, in se ne bi tako striktno držal dveh zadnjih veznih, bi bila igra Maribora po sredini gotovo bolj prepustna in manj ihte polna. Da je trenutno med bolj zbranimi, je pokazal z zadetkom, ki je odrešil nerodnega štarta v sezono celotno moštvo, Milaniču pa zastavil vprašanje, zakaj Vršič ne začenja tekem. »Saj pod mano igra in tudi bo igral,« je trener ošvrknl vprašanje, ali je Vršič le »igralec za 30 minut«.

Milivoje Novaković 4/10 [od 62. minute]

Kakšen zicer! Joj! In zicer številka… Koliko? Saj že težko štejemo, vsekakor pa prvi v tej sezoni in samo vprašanje je, koliko jih še bo. Kmalu bodo vsi dobro pripravljeni odgovori (tudi Novakovića samega) zgolj še besede, ki bodo rinile k športnemu direktorju, zakaj je torej prišel Novaković? Če je bil razlog, da bo psihološko padla Olimpija, ne samo, da ni delalo. V Etienu Velikonji ima zdaj Olimpija prav takega igralca, ki bi ga Maribor krvavo potreboval. Če so bili razlog zadetki, pa… Hotićev predložek bi napadalec takega kalibra in pompa pač moral pospraviti v gol.

Sintayehu Sallalich 6/10 [od 79. minute]

Poživil je igro, kolikor je pač lahko kot edino, zadnje napadalno upanje. Hotića je reševanje napadalne časti dosihmal izčrpalo, zato je bila ta menjava v 79. minuti že skoraj (pre)pozna. Prodiral je, imel lepo akcijo z Vršičem in pomagal narediti razliko. Če je Maribor ne bi opravil, bi bilo za Milaniča legitimno in nerodno vprašanje, zakaj je imel na klopi zgolj enega napadalca.

18. julija 2016
Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

~~Mladi vs. Stari~~ = Boljši vs. Slabši

“Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

Staroselci. Veterani. Zacementirani.

Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

Boljši PR, boljša energija

Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

(Ne)pripravljenost TV Slovenije

Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

31. maja 2016
Bistvo… fuzbala

»Ki te muzika je?« Gospod je vneto, začudeno in poželjivo nekaj kakor pogledal v prazno. Tja, proti kabini, kjer je špiker. Čakal ga je. Kje. Je. Muzika. Padel je peti gol na tekmi, tretji, zmagovalni za Zavrč. Tako se je zasukal, da smo vsi pogledali v tisto smer, levo. Še malo, še malo. Ta-ra-ta-raaaam. »Aaaa, tak’ je prav, ja,« je zadovoljno pripomnil. Evo ga, avizo. Na Golici. Brez klenega domačega aviza gola v Halozah pač ni. Gol, harmonika, pečenka.

Petič v tej sezoni sem bil že v Zavrču, po vseh treh spektakularno nemočnih gostovanjih Maribora in tekmi z Gorico, ko je Ofsajd naredil prvi večji intervju (hvala še enkrat, Miran Vuk!), zdaj še na tekmi dodatnih kvalifikacij za prvo ligo. Vsakič je tako presneto, iskreno, naravno fajn. Ko zaviješ z avtoceste in zavijaš tam od Borla naprej, kjer srne skačejo čez cesti. Prideš do zadnjega rondoja in do hrvaške meje je samo še… Pljunek. Zaviješ v hrib, po zaviti cesti in se pripelješ do stadiona v Zavrču. Sam grem vedno zadosti prej, ko je glavna tribuna, sveže zgrajena, še prazna. Spokojni čudež. Završki stadion je tujek v okolju. Ne zato, ker je porihtan, ampak ker se tam špila čudež od fuzbala. Malo gor, malo dol, vselej pa pestro. In kulisa! Vau! Sonce vselej lepo pada, tam, za vinogradi, ki dajo nek občutek Goriških brd. Čisto res. Brez heca.

Odložil sem stvari in šel na kavo. Kot vedno. Osebje v baru, kjer je tudi plastični model, oblečen v vse »Zavrčevo«, gigantsko prijazno. Raja se polagoma začne zbirati in kapljati na stadion. Kalibri vseh sort, taki, ki pač pridejo zaradi družbe, oni, ki jim brez fuzbala živeti ni, ogromno je mladih fuzbalerjev, ki pripeljejo svoje res v nulo zrihtane dekline. Da se tribuna kmalu in konkretno napolni. Malo manj kot jurja sprejme, novinarji pa vedno napišemo 1000 gledalcev. Ker ja.

Direkt pred mano se je včeraj vsedel gospod z velikim rogom. O, ne. Pomislim sem na tiste frdamane vuvuzuele, edino, kar bo ostalo po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kolega vodič mi je od tam prinesel tako trotl’ziher plastično in že tisto ti je res izprašilo rit, če ti je kdo podpihal izza hrbta. No, tale rog je bil nedolžen, plus imel je profi nastavek, taki ustnik, kakršnega imajo ta dobre trobente. Gospod je imel tudi šal in predvsem dobro voljo. Kot vsi. Čeprav, priznam, sem pričakoval, da bodo Haložani bolj glasni. Saj v kotu tribune, tja bolj proti južni strani, je vedno domača, mlada, zagnana grupica navijačev, ki vihti zastave. Ampak zdaj so prišli tudi Kidričani, ker pač to je borba za prvo ligo. Bo Zavrč, ki je spomladi komaj enkrat zmagal in mu je sezona potonila v podaljških polfinala pokala, ostal med prvoligaši ali se bo drugič tja uvrstil Aluminij, ki je trinajst tekem brez poraza pod Bojanom Špehonjo, stručkotom za mlade, iz katerih Simon Sešlar ni znal izvleči dovolj?

Ko si tam, v Halozah, kjer so iz zadnje lige prišli do prve in si postavili nov stadion, pripeljali Alberta Riero in Zlatana Muslimovića na igrišče, Petra Paculta in Milka Đurovskega pa ob zelenico… No, ko si tam, dobi prva liga neko svojo relativnost. Ni to bistvo fuzbala? Da prideš na tiskovno konferenco in vse duha po čebuli, ki so jo pomazali s pečenko, ko te pričakajo bolj ali manj prazne steklenice, ki jih polni kar gospod Vuk sam? Seveda je. To je… fuzbal. Prva liga? Ja, prva liga.

Okej, malo je tokrat v ušesa tolkla glasba, ki je bližje oni strani meji. Pa termin, v nedeljo ob osmih zvečer, bi tudi bil moral tolči na vest. Pa ni. Tribuna se je praktično povsem napolnila. Kot na vseh slovenskih stadionih sicer šele tam enkrat v deseti minuti, ampak ja. In ravno takrat se je vsipalo iz neba, potem ko je veter polagal korner zastavico in napovedoval ploho. Pa to ni zaustavilo top navijačev, ki so na oni strani, na bregu, na pol v šumi, iz hoste, na gmajni v dežju spremljali ta naš fuzbal. Pa je res svinjsko lilo in pihalo.

Tekma je bila… Šušljalo se je marsikaj. »Kaj te veš… Če šefa klubov kafe vkup pijeta pred tekmo, te ti nič ni jasno, veš…« mi je razložil gospod, ki rad in veliko hodi na fuzbal. Bližje mu je bil na tej tekmi Aluminij. Imel je enega tistih telefonov, ki mu baterija drži tako dolgo, da pozabiš, kje imaš polnilec. Nokia. Ki mu je kar lepo cinglala. »Kaj? Če ko sn bil doma, so še ovi vodili za devet golov? Zmagali? Nea ti verjamem,« je rekel, ko je izvedel za rezultat finala rokometne lige prvakov. »Ja, čuj, zaj je pa že 2:2… Dobro, se čujema, še ena šansa je,« se je zadovoljno zarežal ob polčasu, ko je javljal kolegu rezultat, »je hoto it’ poleg, pa je nekaj jamro in evo, zaj mu je pa žal! Haha!«

Jap. Lahko mu je bilo žal. Dež gor ali dol. Pet golov smo videli v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za popolnitev prve lige. Zavrč je šel v tekmo tako, da je Slavka Matića, trenerja, ki jeseni z Zavrčem ni znal izgubiti, zdaj, po povratku iz Kopra, ki je Haložane povrhu pahnil v ta dvoboj, pa skorajda ne zna zmagati, kmalu začela boleti glava. »Moji igralci so šele po drugem golu dojeli, da ne bo lahko. Vse, kar smo jim govorili pred tekmo, so do polčasa videli sami,« je jadikoval Matić. Seveda je bil tudi jezen, a je skušal to skriti. Kaj ne bi bil jezen. Kevin Ed Kokorović je zagrešil hud feler, nato branil z roko in Aluminij je imel penal, ki ga je Lovro Bizjak kresnil ziher zanalašč po sredini, da je še bolj bolelo. Tudi uradnega špikerja na stadionu. Ta je golmanov brat. E, to je ta… Majhnost, ki ima svojo štorijo. Še preden je Zavrč lahko pogruntal, da je Aluminij tekmo vzel prekleto zares, je bilo že 0:2. Zdaj je celo sezono suvereni Lovro Cvek nerazumno prepustil žogo ravno Bizjaku, ta jo je podaljšal do Roberta Kureža in dras! 0:2.

»Možnosti v tem dvoboju so 50:50. Če bomo mislili drugače, ne bomo ostali v prvi ligi,« je pribil Matić po tekmi, ki bi se lahko kaj kmalu končala kar v prvem polčasu, če bi Denis Topolovec zadel kaj drugega kot vratnico. Zavrč se je sestavil, Aluminij se je namestil in pričakovati je bilo, da golov do polčasa ne bo več. Ampak tu se je poznala razlika med prvo in drugo ligo. »Zavrč je vajen težkih tekem…« je izdavil trener Špehonja po tekmi. Jap. To je razlika. Kokorović, osmoljenec iz začetka tekme, je nabil na drugo štango, tam je pa čakal mladi reprezentant Aleks Pihler, ki se je odločil ostati za dodatne kvalifikacije, v katerih Matić boleče pogreša Josipa Golubarja in Jureta Matjašiča (ta upa na prve minute danes na Švedskem za člansko izbrano vrsto). In Pihler jo je z glavo ugural v mrežo. 1:2. Ni bilo časa, Zavrč je šel na polno, po bokih, še en prekršek sopihajočega Aluminija. Prosti strel, Kokorović. Dras! Gol, ki ga je v evrogol nadgradil prekratki, mladi, a zagnani vratar Dejan Janžekovič. Komadčina od gola.

Med polčasom so si bili nekako na tribuni enotni, da je rezultat pošten, ampak da nekako nihče ni pričakoval štirih golov. Tiste, da Aluminij šola Zavrč, so poniknile, bolj so na plano prišle spet tiste, da bi Zavrč z malo bolj stabilno ekipo, ki je bila celo sezono na petem mestu, ki so ga osvojili v svoji tako prvi kot drugi sezoni med prvoligaši, lahko resno ogrožal mesta za Evropo, ne pa da se skoraj junija daje za obstanek. Itak je večje vprašanje ob igrišču. Če si Vuk in Zavrč sploh želita prve lige…

No, v drugem polčasu se je pokazalo, da si je še kako želi. Zavrč je krenil na polno, mlel Aluminij, ki so mu povsem pošle moči, ne glede nato, da je Špehonja skušal pravočasno, hitro in učinkovito menjati. Šment, to je uspelo ravno Matiću. Zavrč je vse bolj ogrožal, pritiskal, gural in rinil v kazenski prostor, sploh prek bokov. In slej ko prej se je moralo kaj zgoditi. En odbitek, en Pihlerjev strel, sam Tišma, ki se je pošteno namučil na žogi, a jo vseeno porinil v mrežo. »Jah… 0:0 bi vsekakor bilo bolje kot 3:2,« je odgovoril Špehonja. Še pred tiskovko mu je Mladen Dabanović v šali pristavil, češ, idi, pa povej, da smo bili boljši. Bili so… Enakovredni. Dokler niso bili. Tu je težava, čeprav je pred povratno tekmo še vse odprto, ne glede nato, da je ena bizarnosti letošnje domače fuzbal sezone ta, da klubi raje in bolje igrajo v gosteh.

»Pa… Če ne bo deža bom šel na tekmo,« mi je povedal še gospod, preden je šel. Iz ptujskih koncev je, nekje na pol poti med Zavrčem in Kidričevim, bližje so mu rdečebeli kot rumenozeleni. »Dvakrat sem šel letos na tekmo Aluminija. Pa me je vsakič vreme doblo. Frdamano vreme! Prvič toča, drugič pa oni naliv, ko je Aluminij ptujsko Dravo nabasal 8:0! Ne bo me več dež dobo. Stalno gledam toto radarsko sliko padavin, pa me stalno zajebe!«

Ja. Sam sem šel na tekmo na začetku drugoligaške sezone v Kidričevo. Aluminij proti Tolminu. Vroče, čebele, ose, karta niti ne tako poceni. So pa bili tolminski navijači. Ampak v Kidričevem, ki ima tako sijajne pogoje za trening, toliko igrišč, je ravno glavno igrišče… No, to ni to. Saj je lepo igrišče, prijetno vzdušje, šuma za golom. Okej. Ampak brez strehe, razen tistega majhnega koščka na kontra strani… Bolj švoh. Kot v Novem mestu na Portovalu, recimo.

In o tem smo kakšno še rekli. No, bolj oni. Da… Kako nepošteno je, da Nogometna zveza Slovenije, ki je tako visokopotezno odprla novi nacionalni center na Brdu, zajebava klube z licenciranjem, pa pogoji temi in onimi… Nato pa dopusti, da grejo v prvo ligo klubi, ki sploh, za začetek, ne igrajo na svojem stadionu, kot se to dogaja z Radomljami. Da ima Aluminij fine dečke, ki se res borijo, je ena krat ena. Res so se borili, v Bizjaku imajo več kot le 23-letnega talentiranega napadalca. Imajo dušo, srce, voljo. In navijače, ki so skorajda preglasili domače, zato komaj že čakam na povratno tekmo v četrtek v Kidričevem. Ne glede nato, kaki stadion je tam. Važen je, najprej, fuzbal. Vendar ob takem pogrebu, kakršna je slovenska druga liga, ki je ena sama muka, s katero očitno nihče ne ve, kaj bi… Se človek resno vpraša, če je NS mar za celoten slovenski fuzbal. Saj razumem, toliko vsega je, najprej vseh reprezentanc, nato vseh lig. Se nabere. Štekamo.

Ampak tisoč gledalcev, ki je prišlo v nedeljo ob osmih zvečer v Zavrč… Je kompliment, je ponos, je bistvo tega našega fuzbala. Srečanje prve lige, ki je letos zgodba o uspehu, z drugo ligo, ki sploh ni zgodba. Seveda nekaj pomaga, da sta si kluba tako blizu, kaj, petnajst, dvajset minut vožnje od enega do drugega stadiona? Še petega in šestega sodnika je NZS poslala v Haloze, za vsak slučaj, čeprav jih na odločilnih tekmah Maribora in Olimpije včasih niso.

Nekje sredi tekme je tisti gospod končno pihnil v svoj rog/trubo. »Hehe,« se mu je zarežal sosed, ko je prvi zmogel zaigrati prve tone Na Golici. »Pa veš… Mogoče pa bom vseeno šel,« je rekel pa oni drugi, ki navija, v svojem bistvu, za Aluminij. Gospod zrelih let je vedel o fuzbalu toliko, da bi ga poslušal in poslušal. Vse ve o lokalnih štorijah, o tem, onem, devetem. Njegov opis štoperjev Aluminija… Je bil epski. To je slovenski fuzbal. Ta gospod, vneti oboževalec športa. Kukal mi je v računalnik, vmes pisnil »tehnologija, a?«, ko je crknil internet, ki si vsakič vzame malo lufta na tekmah Zavrča. E, to so ljudje, poleg katerih je fuzbal… Živa stvar. Živahna. Saj ne rečem, so lige prvakov, je angleška liga, so evropska in svetovna prvenstva. Ampak ko sem vonjal čebulo ob odhodu iz Zavrča v nedeljo ob desetih zvečer… Sem nekako začutil tisto bistvo fuzbala. Ki te pelje, kot pojejo navijači Maribora, na tisoč(e) kilometrov. »Štiri tekme Aluminija smo gledali, takšen rešpekt imamo pred njimi,« je poudaril Matić in dal lep kompliment ne samo tekmecu, ampak drugi ligi. »Športno je upati na najboljše,« je za povratno tekmo pribil Špehonja.

Zato pa. Se gre. Tudi v Kidričevo. Ker bo borba. Na igrišču ziher.

30. maja 2016
[Bipolarna] dilema [epske] zmage

Jasmin Handanović 7/10

Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.

Mitja Viler 6/10

Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.

Denis Šme 8/10

Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.

Rodrigo Defendi 9/10

Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].

Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.

Aleš Mertelj 7/10

Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.

Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.

Dare Vršič 8/10

Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.

V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino, takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.

Marwan Kabha 7/10

Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.

Amir Dervišević 5/10

In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.

Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.

Damjan Bohar 6/10

Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.

Marcos Tavares 7/10

Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.

Milivoje Novaković 8/10

Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].

Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!

Marko Janković 8/10

V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.

Jean-Philippe Mendy 8/10

Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.

Sintayehu Sallalich 7/10

Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.

Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas

Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?

8. maja 2016
Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:0]

Zaviti v nebogljeni klobčič

Karkoli že je bilo to na začetku tekme… Manjko energije, pritisk, trema, slab dan, spomladanska utrujenost / brezvoljnost, slaba pripravljenost, nasičenost… Karkoli že je to bilo, lahko Darka Milaniča resno skrbi. Vsaj moralo bi ga. Celje takega uvoda – kar je Milaničevo orožje, tisto, na kar stavi, a se mu doslej še ni tako obneslo, kot bi sam želel – ni kaznovalo. So klubi, tudi v tej ligi, ki bi ga. Namesto napadalne igre, ki jo je obetala intrigantno “leteča” postava Maribora, so se skorajda zvili v klobčič. Malo je manjkalo, pa bi se v obrambi prijeli za roke. Nebogljeni, nemočni, nekonkretni.

Še Celjani so bili, kot je rekel Matic Kotnik, presenečeni, kako zlahka se da mimo Erika Janže, kar je uspevalo zlasti Mateju Podlogarju. Žiga Kous je iz te strani poskusil presenetiti Jasmina Handanovića. Zakaj? Ker je to kdaj komu v ligi seveda že uspelo. In je stresel prečnik. Šele to, takšen horuk, je očitno dovolj šokiralo vijoličaste, da so se nekako sestavili. Janža, ki je dobil priložnost pred proti Kopru neprepoznavnim Vilerjem, je poskušal z višjo igro, pa ga je to spet stalo samozavesti, ki si jo je povrnil šele nekje proti koncu tekme. Željko Filipović se je dejansko izkazal na mestu štoperja ob Denisu Šmeju, ko je Rodrigo Defendi dobil zaslužen počitek [ob tem ko je začutil aduktor, a Šme pravi, da bo Defendi igral v soboto]. A prav tega bo proti Olimpiji imel tudi na koncu (strogo) izključeni Željko Filipović. Obrambi Maribora bi Celje lahko pripravilo še kaj več kot 15 minut. Že teh je bilo dovolj, da je Handanoviću od sile nenevarna žoga padla iz rok.

Kam z žogo?

Ključna težava Mariborčanov, če boste vprašali Darka Milaniča, v tem trenutku ni, da žogo podajajo nazaj. Večja težava je, da tudi ko jo podajo nazaj, ne vedo, kam bi jo podali naprej. Saj… Zato jo podajajo nazaj. Ergo. Sintayehu Sallalich in Marko Janković bi glede na videno pod Milaničem morala prikazati več ali, v teh okoliščinah, vsaj nekaj. Pa nista. Sallalich je trmasto poskušal na silo mimo Kousa, Janković se ob takem Travnerju raje ni zaletaval, prostora za prodore proti sredini pa ni bilo, zato je bil zlasti Novaković tako očitno odrezan od akcije.

Boleče se pozna odhod Petra Stojanovića, ki je na takih tekmah ponujal “vsaj nekaj”, pritekel je iz ozadja in vsaj poživil igro [takšne ne bi mogel niti Agim Ibraimi, ki pa mu je prav Celje nekako ponavadi ležalo], vse bolj pa se tudi poraja vprašanje, ali ne bo nemara usodno trmasto vztrajanje pri “edinih možnih rešitvah”, kakršne so Aleš Mertelj na desnem ter Erik Janža in Mitja Viler na levem boku. Maribor je imel cele priprave [sicer še z Jurčićem] in zdaj že celo pomlad čas, da pogleda, ali niso nemara dol po igralskem spisku [Adis Hodžić je vsaj sedel na klopi tokrat] še kakšne možnosti. Ni res namreč, da možnosti ni. So. Le Maribor jih noče/ne upa izkoristiti. Tiste, ki jih pa ima, pa ne zna postaviti naprej – mislimo na Marwana Kabho, ki ga Milanič ne zna izkoristiti, kot je to uspevalo Krunoslavu Jurčiću in celo Anteju Šimundži.

Tisto malo znova zapravljeno na veliko

Milivoje Novaković ni imel ravno idealnega predložka Marcosa Tavaresa, svojega vse bolj rednega asistenta. Ni lahko pospraviti polvisokega voleja v rašlje. Ampak… Ja. Ta “ampak”. Bila je priložnost, tisto malo, kar ima Maribor na takih tekmah, pa zapravi na veliko. Na vseh štirih remijih pod Milaničem je imel ravno Novaković na nogi zmago. Proti Olimpiji (0:0) uvodoma za las mimo leve vratnice, proti Zavrču (0:0) v Kovačića, proti Kopru (2:2) prav tako v Tomića, proti Celju pa mimo desne vratnice.

Če kaj, se Mariboru – poleg odhoda Stojanovića – vse bolj pozna poškodba Gregorja Bajdeta v Krškem. Marko Janković in Jean-Philippe Mendy skupaj morda še sestavita Bajdetove kvalitete na boku in v napadu, toda očitno po sistemu toplo-hladno, saj v eni tekmi navdušita, ponudita nekaj več, nato pa se že naslednjič sprašujemo, katera je tista “prava slika”. Streli Tavaresa in Vršiča od daleč so bili tokrat tisto “vsaj nekaj”, vendar bolj iz sile, nuje, na juriš, kot je temu rekel Milanič. Ampak če je moral na koncu staviti na Amirja Derviševića in morebitne visoke žoge… Še nikoli tako širok kader NK Maribora ni bil tako ozek. In ne, ne zaradi poškodb in odhodov. Prej zaradi trmastega upanja, da bo vse tako, kot je nekoč bilo. Pa ni. Že lep čas ne. Vsaj že od lanske pomladi.

Predfilm za derbi

Zadnjih deset minut je v smislu konkretno napadalne saj-nimamo-česa-izgubiti igre lahko morda model za derbi, se je strinjal Denis Šme. Toda ne za deset minut. Vsaj za šestdeset. A kaj, ko so si vijoličasti sami naložili več pritiska in še več vprašanj. Bosta Mitja Viler in Aleš Mertelj zmogla na bokih? Kdo bo krmaril na sredini? Kako žogo spraviti v napad? In kako poskrbeti, da bo Novaković osredotočen na svoje strele, ne pa na to, zakaj igra v drugačnem moštvu, kot je pričakoval, moštvo pa, da bo imelo drugačnega Novakovića?

Če je bila prva spomladanska generalka s Celjem pred derbijem totalni polom, ki je odnesel Jurčića, utegne biti tokratna generalka s Celjem, še ena, kjer je vijoličastim manjkalo prav tisto samumevno (energija, želja, iskrivost, dominanca), na koncu še kje res tista, kjer je Mariboru zmanjkalo energije za naslov. Ker se ne borijo več samo za naslov. Borijo se z navijači, ki jih skušajo na (ne)prave načine spomniti, kje sploh živijo, tremi trenerji, ki jih je bilo treba prepričati [ali pa trenerji njih], svojimi inflacijskimi karierami, ki so zdaj v večji meri na prelomni točki, zdaj močno zdaj nemočno Olimpijo, dejstvom, da bi si sami morali biti počasni na jasnem, kako proti Astani ni zmanjkalo “sreče”, temveč kaj drugega, in predvsem ogledalom, v katerega se mora vsak pogledati. Kaj tam vidijo, bo morda odločilno za derbi.

Pod Milaničem vijoličasti z izjemo tekme v Novi Gorici niso sestavili zares prepričljive predstave, predvsem pa ne táko, da bi bilo vsaj na oko dominantno kot pod Jurčićem. Glede na doslej videno, je malo argumentov, ki bi Maribor postavili v vlogo dominantega favorita proti Olimpiji, s katero so letos enkrat prepričljivo izgubili in dvakrat enakovredno remizirali. Če je bilo še lani več front in čim več tekem privilegij, letos to vsekakor ni več, ker ima Maribor odprto fronto prek Trojan in tudi v Ljudskem vrtu. Bo pa derbi v vsakem primeru dokončno dal odgovor, ali (še) ima to moštvo zmagovalni karakter. Oziroma kakšen karakter sploh ima. Astana [kvalifikacije za ligo prvakov], lansko Celje [pokal] ter letošnji superpokal [Koper] in na trenutke tudi pokalni polfinale z Zavrčem kažejo, da ga nimajo. Če bi ga imeli, ne bi, za začetek, zamenjali treh trenerjev v eni sami sezoni. Kar se zdaj kaže za vse manj uporabno, sploh ko je očitno pomembno to, da igralci sprejmejo trenerja [ne pa obratno], vse bolj pa je tudi jasno, zakaj igralci niso “sprejeli Krunotovega sistema”. Ker ga niso bili sposobni. Kot niso bili sposobni premagati Kopra in Celja. Deveto in osmouvrščeni moštvi PLTS. Maribor bi rad bil takšen, kakršen je bil. Da bi vse bilo, kot je nekoč bilo. Ne bo. Ampak da se to zgodi… Se ne zamenja zgolj kolekcije dresov ali trenerjev.

(Še) Celje bolj z mislimi pri lestvici

Nenavadno, toda celo Celjani so igrali bolj tako, da je bilo videti, kako imajo ves čas nekje zadaj v mislih stanje na lestvici PLTS. Borijo se za vsako točko, je povedal Robert Pevnik. Borijo se s tekmeci. Ne sami s sabo, kot Maribor. Da bo to žilava in zgolj surova borba za obstanek, smo komentirali nekateri. Toda Pevnik daje Celju vse tisto, česar ne Kapušin in niti Rožman pred njim več nista mogla. Fuzbal. Igro. Upanje. Celjani igrajo na navdih, njim je bilo 4.100 gledalcev ne samo v čast, temveč radost, še najmanj pritisk. Kar uspeva grofom spomladi, je res hvalevredno. Prišli so prek anemičnih Domžal do finala pokala in so zdaj v vse bolj varni coni, ki bi bila manj varna, če ne bi bil na devetem mestu Koper, medtem ko Krka še kar brca.

Morda tokrat ni bilo tako videti, toda sredina z Blažem Vrhovcem je bila vsaj enakovredna mariborski, z Matejem Podlogarjem v napadu pa se sprašujemo, kaj neki so v napadu impotentne Domžale mislile, ko so predale Podlogarja v Celje. In medtem ko imata na kakšnih drugih tekmah Marko Pajač in Janez Pišek več prostora, so Celjani povsem legitimno moštvo za Evropo – glede na videno to pomlad. In če koga, je taka tekma najbrž zadovoljila Srečka Katanca, ki je videl v Vrhovcu igralca, ki lahko tako krmili kot zaustavi.

1. maja 2016
Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:1]

Muka. Res. Ena. Sama. Muka. Taka muka, da nihče najbrž ni bil povsem prepričan, ali si res želimo vsi skupaj, v tistem mokrem, vetrovnem mrazu, še sodnikovega podaljška. Še malo… Muke? Ali pa naj bo raje čimprej konec tega… tega… tega mučenja žoge, oči in možganov? Grotesknih 0:0. Ena tistih tekem, ko zna fuzbal kravžlati možgane, skakati po živcih, spreminjati navijače v zafrustrirano množico.

No, Damir Skomina je Mariboru, Celju in občinstvu ponudil še tri minute fuzbala. Še tri minute, da Maribor od nekod, nekako, nekje pričara gol. Ali pa da se Celjani vsaj ubranijo. In ravno takrat se je navijač, ki v zadnjih vrstah zahodne tribune Ljudskega vrta, tam pod novinarsko tribuno, ne slovi ravno po optimizmu, vsekakor pa je v svojih krikih običajno luciden, česar smo že vajeni, zadrl: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

Dve minuti kasneje je dobil odgovor on in šest tisoč drugih, ki s(m)o prezebli čakali, kaj se bo zgodilo v uvodu spomladanskega dela prvenstva. Odgovor, ki smo ga prej gledali prek YouTube prenosov tekem, s katerimi NK Maribor skrbi, da navijači vidijo vse, tudi vse tisto, česar morda nekateri v klubu ne znajo ali nočejo videti, smo zdaj dobili v živo. Milan Spremo. 0:1. Marko Šuler je akcijo spremljal kot vsi mi. In se na koncu prijel za glavo. Erik Janža je akcijo pospremil s tekom srednjega tempa, čeprav je ravno on zapravil žogo. Ni čudno, da je po tekmi pred medije stopil samo Jasmin Handanović. Pri golu ni mogel nič. Ubranil je, kar je lahko, večinoma pa gledal, kako žoga ne gre nikamor.

Navijač na zahodni tribuni: “Jurčić, kaj si te ti delo v Turčiji?!”

Nič. Odgovor je jasen. Krunoslav Jurčić je v Turčiji začel očitno podirati vse, kar je tako (visoko)leteče zgradil jeseni. Na svoji petnajsti tekmi PLTS je sicer izgubil šele drugič, vendar ta poraz je prišel v najslabšem času [pred derbijem] in na najslabši možen način: niti Jurčić točno ne ve, zakaj je bila njegova ekipa tako brezzoba.

V osnovi resda šteje rezultat in Maribor je proti Celju izgubil [0:1], šele četrtič v 23 krogih, kar ni nezanemarljivo. A resna težava je, kako je izgubil. Brezidejno, medlo in predvsem mučno. Težko bi rekli, da nogometaši niso bili pri stvari ali da niso bili psihično dobro pripravljeni. Na tekmo so bili, kot je poudaril Krunoslav Jurčić, morda še preveč osredotočeni. No, Jurčić je uporabil besedo “opterećeni“, kar bi lahko najbolj ustrezno prevedli v obremenjeni. Toda obremenjeni s čim? Jurćić pravi, kot piše SN Portal, da je storil vse, da igralci ne bi razmišljali o minusu točk, o derbiju, o tem in onem. Kaj jim pa pravi okolica, lahko le ugiba. Umik v karanteno, v hotel Betnava, na oni breg Drave, očitno ne pomaga. Igralci, ki imajo za slovenske nogometne pojme ne samo vse, temveč raj, so bili vendarle obremenjeni. Zdelal jih je pritisk? Ekipo, ki je igrala v ligi prvakov? Je 6.000 gledalcev preprosto preveč?

(Pre)stari, (pre)počasni, (pre)utrujeni

Že poletne priprave niso prinesle želenega. Ampak čeravno se ponujajo primerjave z Antejem Šimundžo, je bolj skrb zbujajoče to, da se Maribor na lastnih napakah praktično ničesar ne nauči. Če je bil cilj priprav ugotoviti, da sta Dnipro in Esbjerg boljša enkrat, učinkovitejša in močnejša kluba… In da je Astana vse to dvakrat… Rotacija je bila na pripravah najprej hokejska [najprej prvih enajst, potem drugih enajst], nato pa so v zgoščenem ritmu igrali zdaj eni, zdaj drugi, vsi skupaj pa so – sploh, ko so se prišleki Valon Ahmedi, Matej Palčič, Amar Rahmanović in Denis Šme poškodovali – vedeli, kdo bo na koncu igral.

Resda Jurčić ni imel izbire na desnem boku. Pa saj Aleš Mertelj je svoje solidno opravil, kakor pač ve in zna. Korektno. Ampak staviti pri takem kadru na tako tanko varianto po odhodu Petra Stojanovića? Ko je Erik Janža enkrat jeseni dobil priložnost, se zdi, kot da ni internega boja z Mitjo Vilerjem, ki ima boljši predložek, a počasnejši tempo. Davek je bil viden v soboto. Maribor je zmogel le igro po bokih, pa še tam so letele dooooolge diagonale iz ene na drugo na stran.

Prvi polčas je bil za… No, ne ravno za pozabo. Ker je to prva tekma po pripravah, bi Maribor proti Celju moral pokazati več. ALi pa vsaj dovolj. Razpored pripravljalnih tekem je sicer bil smiseln, saj se je težavnost tekmecev stopnjevala, vendar Maribor se je Celja lotil, kot da bi nova igral z Esbjergom, Astano ali Dniprom. Prepočasi in predvsem brezidejno. Kombinacija Željka Filipovića in Marwana Kabhe se že jeseni ni obnesla in po takem polčasu je resno vprašanje za Krunoslava Jurčića, zakaj vztraja pri postavi, ki upočasnjuje igro.

Zakaj sploh taka taktika?

Največji paradoks pri neumornem teku, kričanju in vriskanju Krunoslava Jurčića je, da se v to pozicijo spravi sam. No, ob predpostavki, da je seveda samostojen pri svojem delu [pa tu ne mislim na nasvete Saše Gajserja]. Njegov stil je resda na trenutke sila karizmatičen, vendar ko karizma preskoči tanko linijo in Hrvat manično skače… Vprašanje, če bi takrat Petar Stojanović na derbiju reagiral, kot je [in dobil iber kazen], če ne bi videl, da trener počne podobno.

Jurčić bi lahko že na pripravah videl, da ima resne težave v sredini. Lahko upa, kolikor hoče, najde tekmece po celi Evropi, a dejstvo je, da Željko Filipović na tej poziciji ubija igro. Ni ne branilec ne igralec sredine. Še bolj kot zgrešene podaje so škodovali pozni štarti v obrambi, kar je Celju omogočalo protinapade, ki jih niso izkoristili. Dare Vršič že dolgo ni več igralec, kakršnega so Jurčiću najbrž opisovali. Marcos Tavares se v tej taktiki na koncu neumorno vrača po žogo in izgubi vso energijo. Nekaj jo nabere sicer, ko čaka [kot vsi mi], da si Agim Ibraimi nastavi svojo žogo… Poškodbe so resda onemogočile, da bi Maribor dobil nekaj svežine in novih rešitev. A vendarle, Maribor je drugouvrščeno moštvo lige, ki je letelo po igrišču jeseni. Kam je šlo to moštvo? Jurčić bi ga po sobotni tekmi zamenjal. Ampak ne Kruno, njegov brat, kot je povedal na tiskovni konferenci.

Krunoslav Jurčić pravi, da v te igralce verjame, a videti je bilo, da ti igralci kar naenkrat ne verjamejo več vase. Pa ne pomagajo ne karantena ne oddaljena Turčija ne slastna kosila v Novem svetu ali Rožmarinu in nasploh najboljši pogoji v ligi. Jurčić je jezo publike nekajkrat že občutil in skušal apelirati, naj vendarle podpirajo njegove fante. A ko ti znajo žogo podati le nazaj, ko se mudi in voda teče v grlo… Je spodbujati težko. Zato se je Jurčić zdaj postavil v podobno situacijo kot Šimundža pred jesenskim derbijem v Ljudskem vrtu.

Rodrigo Defendi & Marko Janković

Med vsemi okrepitvami smo lahko videli le novega branilca. Kaj smo ugotovili? Okej, boljši je od Abela Giglija. Vendar ob novi vesti, da je par mesecev pred podpisom nove pogodbe Aleksander Rajčević znova poškodovan in da Denis Šme na pripravah, kolikor smo ga lahko videli, ni ravno blestel, Defendi ni ultimativna rešitev, temveč še eno krpanje na poziciji, ki bi nujno potrebovala ravno to. Rešitev. Mario Brlečić je Defendija v prvem delu enkrat pošteno nasmodil, enkrat je bil Defendi povsem iz pozicije, z Markom Šulerjem pa se ne ujame, kar gre bolj na rovaš vnovič nenatančnega Šulerja. Počasi bo vprašanje tudi, ali ni nemara v obrambi pri iskanju stabilnega partnerja težava tudi v Šulerju, ki po vsaki večji individualni napaki pokaže nekaj soigralcem, nič krivim, nič dolžnim. Za začetek ne bi bilo slabo, če bi se nekdanji reprezentant obrnil, ko ga Jurčić trikrat na glas pokliče. Ali da bi ostal na nogah v dvobojih z igralci tipa Danijel Miškić. Njegovo komandiranje soigralcev je postalo ne samo očitno, temveč kontraproduktivno. Šuler ima pač že sam dovolj dela [veliko si ga naloži sam].

Čeprav je v klubu že od poletja, je sorazmerni novinec še vedno Marko Janković. Mladi črnogorski reprezentant je gotovo najraje videl slovenski potni list Agima Ibraimija, saj ima zdaj večjo možnost, da pride v kvoto tujcev [Welle N’Diaye, Sintayehu Sallalich, Marwan Kabha]. Dosedanjim 28 minutam iz tekme 11. kroga proti Domžalam je dodal še pol ure proti Celju. Zakaj? Jurčić ni želel pojasnjevati menjav [razen Tavares/Bohar], zato lahko le ugibamo, kaj je želel doseči z Jankovićem, ki je zamenjal Kabho. “Iskal sem igralca s potezo več,” je najbrž alibi, ki ga lahko upravičimo z dejstvom, da se je Janković znašel višje, a z žogo tudi ni zmogel kaj prida več kot Kabha. Seveda bo zadaj na priložnost čakal tudi Valon Ahmedi, ne nazadnje bi tako pozicijo lahko izpolnil tudi Damjan Bohar, nekje na sredini bo prostor iskal tudi Amar Rahmanović.

Kapušinov odkriti optimizem

Ko je Iztok Kapušin prišel na Areno Petrol, ki je bilo daleč od moštva, ki je dalo lekcijo ravno Maribora v polfinalu lanskega pokala, se je mučil s končnicami. Če je omejil število porazov [na 14 tekmah zgolj trije], je šele počasi nabiral točke in Celje spravil na šesto mesto, ki ga bodo Grofje držali, kot kaže sedaj, še vsaj en krog. Po odhodu Simona Rožmana smo se spraševali, ali se bo Celje igralo, da bo prvič izpadlo iz PLTS – kot se je lani Gorica. Bili so več časa v nevarni coni, na dnu, kot Krško. Ko sta odšla še Ivan Firer in Valon Ahmedi, je Sebastjan Gobec, športni direktor, vseeno ostal prizemljen. Vsi ostali so šli še dlje. Videlo se je, da Celjani verjamejo, kako lahko iz pompoznega Ljudskega vrta odnesejo… Vsaj nekaj.

“Na koncu morda tudi nismo najbolj zasluženo zmagali,” je odkrito priznal 41-letni trener. Pohvalil je svoje moštvo za upoštevanje njegove precej bolj izdelane taktike – do 60. minute, ko je bil izključen tragični junak Marko Pajač. Z naskokom najboljši nogometaš Celja, ki pa mu je zmanjkalo pri zaključku oziroma je bil Jasmin Handanović na mestu. “Čvrsto in agresivno z nekaj sreče – zadel je rezervist Milan Spremo,” je povzel Kapušin. A proti koncu tiskovke se tu ni ustavil. Čeprav je Celja vedno manj [Verbič, Firer, Ahmedi, Bajde…], še vedno verjame, da bo njegovo moštvo poleti znova igralo v Evropi. “Pokazali smo, da imamo kvaliteto. Želimo konkurirati Gorici in Zavrču za četrto mesto, za Evropo, imamo še pokal…” Res je. Celjane, ki so v zadnjih petih letih kar trikrat igrali v finalu, a vsakič izgubili, čaka še polfinale z Domžalami. Kapušin je pametno menjal zlasti spredaj, da je lahko izvajal še višji pritisk v drugem polčasu, kar je Mariborčane še posebej mučilo. Kapušin je letos že izločil Olimpijo iz pokala in zdaj nasmodil še Maribor.

Novi glasbeni uvod, dober obisk

Napoved res dobrega obiska se je uresničila. Niti vreme – par minut pred tekmo je še deževalo, nato je pa nesramno pihljalo – ni moglo uničiti te silne mariborske želje po fuzbalu. Paketna prodaja se je tokrat obnesla, saj je pokazala predvsem, kako zelo Mariborčane zanima – Maribor. In ne drugi klubi, kot se to rado primeri v PLTS, ko obisk variira glede na renome tekmeca, ne pa glede na formo lastnega kluba [najboljši dokaz sta bila jeseni Domžale in Gorica]. Vreme, na srečo, letos ni skisalo ali zasnežilo uvodnega kroga. ,

Še največja pozitivna novost/sprememba je prišla iz zvočnikov. Če se zgolj tisti klasični bobnarski intro, ki se v kar nekaj letih nikdar ni povsem obnesel, da bi Ljudski vrt spremenil v ogenj in kaos Južne Amerike, je akcija Radia City, ki je ves teden vrtel različne priredbe navijaške pesmi Vijolčna je ljubezen večna, tokrat resnično uspela. V prvem polčasu se je ponudila rockerska varianta The Sticky Licks, mariborskega garažnega miksa Rolling Stones in Psihomodo Pop, v drugem pa bolj domača viža Ansambla Poskok, ki je sicer ponudila občinstvu nekaj pozibavanja, ki pa se ni preneslo na teren, saj je Maribor v drugi del krenil še manj animirano kot v drugega.

Kresala pa so se mnenja – tako, preko palca – na stadionu med dvema taboroma: prvi je želel igralce nagraditi z aplavzom in jim oprostiti slab dan v službi, drugi je igralce nagradil z žaljivkami, žvižgi in še čim. Viole so si tokrat vzele zgolj akademskih pet minut in proti koncu zelo stopnjevale tempo, gradile moment in precej utišale žvižge – dokler niso priletele baklje na igrišču, kar je z dvignjenimi rokami in vidnim neodobravanjem pospremil novi slovenski državljan Agim Ibraimi. Na koncu pa tokrat klasični uvod z juga za derbi “j… Olimpijo….” ni zazvenel ravno kot nekaj, kar bi vsi željno pričakovali.

29. februarja 2016
Ofsajd #19!

Ne en! Kar dva gosta! Ker se toliko dogaja in ker imamo še toliko tem za obdelati med zimsko pavzo, ko smo tudi – kot lahko slišite – zelo zimsko razpoloženi. Karkoli že to pomeni.

Ob prestopu Petra Stojanovića iz NK Maribor v Dinamo Zagreb sva za mnenje, oceno in napoved povprašala Aleksandra Holigo, stručkota za hrvaški fuzbal. Tudi o Matjažu Keku in Krunoslavu Jurčiću smo kakšno rekli, upajoč, da boste znali paberkovat iz hrvaškega jezika tisto najbolj uporabno.

Ker smo uvodoma rekli tudi kakšno o novem trenerju Olimpije [več o Milanu Nikoliću v Ofsajdu #20!], smo oddajo nehote raztegnili. Ampak je bilo vredno! Kajti ko nas je obiskal Uroš Kogal … Smo slišali vse in še malo čez. O tem, zakaj so kondicijski trenerji nujno zlo, zakaj so kopačke lahko napačen izbor in kako hiter je dejansko Marcos Tavares, ki dejansko zelo pametno teče. Ja, Uroš Kogal je bil vrhunski gost!

Ofsajd pa se zahvaljuje tudi Frizerski bajti, svetovni bajti rekordov, za prvo donacijo, ki jo bomo vnovčili za (še) bolj kvalitetne oddaje. Hvala, Buha! Ofsajd!

RUMENI KARTON: Skrite številke pri prestopih, tokrat Petra Stojanovića [NK Maribor]

RDEČI KARTON: Komunikacija med Milivojem Novakovićem in Milanom Mandarićem [NK Olimpija]

HEROJ KROGA: Marko Lešnik, trener NK Maribor B, za iskren odgovor

UGOVARJANJE KROGA: Nova rubrika, prvi rezultati v Ofsajdu 20!

Oddajo #Ofsajd najdete na tukaj, kjer ste jo pravkar našli, na iTunes, kjer nam lahko pritisnete kako, ajde, vsaj trojko in napišete kakšno taktično, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas [beseda tedna] gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!] in tam nam lahko tudi pišete na ofsajd@urbani.si.

11. januarja 2016